Poštarce


Z računalniki in emaili živimo že skoraj 30 let. Prav toliko časa je imela Pošta, da bi se odzvala na prihajajoče spremembe.

Pred nekaj leti sem prvič pisala o Pošti Slovenije. Okrcala sem to zakrnelo, nekreativno svaštarnico brez prave strategije. In potem še večkrat. Ob tretjem ali celo četrtem zapisu sem se celo zaobljubila, da o Pošti ne bom več pisala. In zarečenega kruha se največ poje. Ta Pošta se me drži kot nekaterih igralcev njihove vloge.

Stanje na Pošti se v tem času seveda ni kaj dosti spremenilo, čeprav moja pisarija ni edina kritika, ki na to ustanovo leti. Poštarce so še vedno taka dekleta in žene kot takrat, ko sem prvič pisala o našem nekdanjem nacionalnem ponosu z odlično mrežo podružnic. Boljšo kot v mnogih drugih, tudi bogatejših državah.

Prvi korak

Gospem za šalterjem bi morali zagotoviti neko svežo, mladostno, a hkrati zaupanja vredno korporativno oblačilo. Lahko nekaj enostavnega, kot so pogruntali že v Mercatorju. Neke vrste brezrokavnik, ki ima ob straneh samo trakove, da si dame lahko prilagodijo širino oblačila glede na njihovo postavo.

Primerna uniforma bi bila samo prva vidna, zgolj kozmetična manifestacija njihovih sprememb, ki so nujne za poslovno preživetje Pošte.

Potem bi morale skozi tečaj ozaveščanja, da delujejo v storitveni dejavnosti. Pa čeprav gre za »javno dobro«, ki razen v paketnem segmentu nima konkurence. Sprejeti bi morale dejstvo, da so tam zaradi nas in ne obratno.

Zgodi se, da v vrsti čakava že dva, tretji je na vratih, medtem pa starejša poštarca za pleksi steklom vztrajno in prav počasi uči mlajšo kolegico korakov skozi nek njihov obračunski program. To traja kar nekaj minut, preden se mentorica končno spravi za svoje okence in nas blagovoli povprašati, kaj želimo.

SMS

Ne trdim, da se nič ne spreminja. Dandanes nas civilizacijsko novodobno obveščajo o prispeli paketni pošiljki in zraven omenijo, ali je potrebno kaj plačati ali ne.

V mojem kraju se je spremenil tudi delovni čas. Ker je do spremembe prišlo v času korone, smo to pripisali prilagajanju razmeram. Ampak to še kar traja. Popoldanski del njihovega šihta se zdaj konča ob treh, ne več ob šestih popoldan. Klinc gleda vse, ki delajo do štirih ali še dlje. Naj se znajdejo. Pošta ima čez 300 podružnic in še nekaj zasebnih »franšiz«. To je sporočilo moje lokalne pošte. Ampak sem hvaležna, da jo imamo, četudi si z njo ne morem veliko pomagati.

Kdor zna opazovati in vsaj približno pozna družbene in gospodarske spremembe, bi pričakoval, da bo menedžment Pošte že dolgo nazaj predlagal celovito posodobitev prilagajanja podjetja novim časom, navadam in potrebam uporabnikov.

Intereuropa

Največ, kar smo do sedaj v zvezi s tem slišali, je bil nakup največjega slovenskega logista Intereurope. To je Pošto stalo dobrih 28 milijonov. Gre za posel po zgledu nemške pošte, ki je kupila DHL in tako postala eden največjih tovrstnih sistemov na svetu.

No, pri nas pozitivnih učinkov integracije Intereurope v poštni sistem še ne občutimo. Ravno nasprotno. Krčenje poštne mreže in zapiranje nerentabilnih poslovalnic v manjših, odročnih krajih je za lokalne skupnosti problem, ki se mu odločno upirajo. Imeti v svojem kraju banko in pošto je namreč zanesljiv znak, da si še na zemljevidu človeštva. Brez teh dveh institucij si nevreden in pozabljen.

Toda če management — in politika: ker ne pozabite, Pošta Slovenije je v 100-% lasti države — ne dajeta od sebe tega, kar bi bilo potrebno za ustvarjanje primernega okolja oz. zakonskega okvira za delovanje Pošte, pa so do svojega delovanja kritični vsaj zaposleni, povezani v sindikat.

Predlog novele zakona

Ta je po večletnem opozarjanju na nujno potrebne spremembe pripravil pobudo za vložitev predloga novele zakona o poštnih storitvah. Ob tem so poudarili, da so se politični odločevalci v preteklih letih ob omembi težav, povezanih z veljavnim zakonom, delali gluhe. In ne samo to. Tudi slepi so ali pa poštnih storitev sami ne uporabljajo, sicer bi se že kaj premaknilo.

Sindikati opozarjajo, da lastniki od Pošte Slovenije pričakujejo samo dobiček, hkrati pa ji za opravljanje javne storitve ne dajejo ustreznega nadomestila — kar vodi v zapiranje poslovalnic.

Res je, da se pošte povsod po svetu srečujejo z upadanjem tradicionalnih poštnih storitev, torej pošiljanja klasičnih pisemskih pošiljk. V zadnjih desetih letih je Pošta Slovenije poslala za 48% manj pisem. V sedmih letih so zaprli skoraj 70 poslovalnic.

Sindikati, juhej, gremo naprej!

Z računalniki ter z internetom in emaili živimo že skoraj 30 let. Prav toliko časa so na Pošti imeli, da bi se odzvali na prihajajoče spremembe.

Pa se niso. Zato lahko danes na pošti — če imamo to srečo, da jo imamo v domačem kraju — kupimo igrače, knjige, pobarvanke, revije, čokolade, celo dežnike. Da o svečah ne govorim. Sveče so njihov prodajni hit.

Seveda na pošto ne hodimo po množične nakupe. Če že kupimo tam kakšno reč, je to priložnostno, ker smo pač tam, ker zdolgočaseni stojimo v vrsti in tuhtamo, kako popestriti čas, v katerem se nič ne zgodi. Ali pa zato, ker je sosednja trafika zaprta.

Če je to dolgoročni, vzdržni in strateško premišljen način obvladovanja primanjkljaja, naj me koklja brcne.

Sindikati, juhej, gremo naprej!

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 13. 9. z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/postarce-10220157

Preklete preplačane maske: Zdravje ni vedno na prvem mestu


Ministrica za šolstvo ni več tako nasmejana kot tisti dan, ko nam je sporočila, da se bo šolsko leto začelo »normalno«.

Hura, spet v šolo! Prvi šolski dan se je kljub dolgi negotovosti in več možnimi scenariji pričel skoraj povsem normalno. No, po planu B. Otroci vseh razredov osnovnih in srednjih šol so šli pouku. Starejši so dobili priporočilo za nošenje mask, vsi pa bi morali med odmori ostajati v razredih, si umivati roke in tudi sicer skrbeti za higieno, predvsem pa se čim manj družiti z drugimi. Da bi mehurčki ostali jasno definirani. Da bi morebitni izbruh lahko takoj izolirali.

Normalnost tega časa je trajala samo od torka do četrtka. Že v petek pa so prišle na dan zaskrbljujoče novice o širitvi koronavirusa po več šolah in vrtcih. Sledila bo karantena za vse vpletene, ki je v resnici najmilejša oblika izolacije, šolanje od doma, skrb staršev za otroke, odsotnost z dela. Nekaj podružničnih šol in vrtcev so že zaprli v celoti. Pa se je šolsko leto komaj začelo in obdobje gripe ter prehladov šele čakamo. Jesen bo res težka.

Podopustniško razpuščeni?

Zadnji teden so se dnevne številke na novo okuženih gibale okoli 50. Veliko za majhno Slovenijo. Če pristojni ne zmorejo na civiliziran in zakonit način iz okuženih izvleči, kje, s kom, v kateri družbi so se gibali in kdo bi bil lahko potencialni vir, kako naj potem ugibamo in delamo sklepe šele mi, ki teh ljudi ne poznamo. Čeprav tako radi pletemo zgodbe in postavljamo svoje teorije zarote.

Celo vladni govorec Kacin glede tega nemočno pravi:

»Opažamo vedno več primerov okužbe neznanega izvora, kar pomeni, da se ljudje bodisi ne spomnijo, kje so se okužili, bodisi ta podatek iz različnih razlogov skrivajo«.

Ne spomnijo se?! Kaj jih daje demenca? So še podopustniško razpuščeni in zato pozabljivi? Blefirajo? Ščitijo koga? So bili kje, kjer žena ali mož ne smeta vedeti?

Direktor NIJZ pa ob tem mimo kamere — ne vedoč ali raztresen, da v resnici nagovarja nas gledalce — roti nekoga v press sobi, »naj tega ne delajo«. Namesto da bi odločno pogledal v kamero in nam »iz oči v oči« in z vsemi argumenti in možnimi posledicami pojasnil, zakaj je potrebno vedeti kje in s kom smo bili v zadnjem času v družbi, kjer bi lahko prišlo do okužbe.

Zato lahko v iskanju odgovorov in boljšem razumevanju, kaj se nam dogaja, samo ugibamo, ali je bila časovna »radodarnost« naših oblasti pri vračanju dopustnikov s Hrvaške prevelika.

Vlada je v drugi polovici avgusta pokazala veliko mero razumevanja za gospodarski napredek Hrvaške — seveda z upoštevanjem dopustniških želja in potreb Slovencev. Hrvaške in naše privatne interese je postavila pred odločno ukrepanje za varovanje zdravja tistih, ki so kasneje postali žrtve okuženih. Zaskrbljeno smo spremljali avgustovske trende na novo odkritih primerov kovida na Hrvaškem in se tri tedne spraševali, kdaj se bo meja zaprla. A ko o ukrepih odloča politika, zdravje ni vedno na prvem mestu. Včasih je pomembneje imeti zadovoljne državljane, ki so dopuste že vplačali in bi imeli težave z vračanjem denarja. In imeti prijateljske sosede in dobre bilateralne odnose. Še posebej, če se kakih štirinajst dni za tem pripravlja pomemben politični dogodek na Bledu, kjer je Hrvaška ena od sodelujočih držav.

Samo ugibam, da se razumemo.

Prijazni trgovci

Šolska ministrica najbrž ni več tako na široko nasmejana kot tisti dan, ko nam je sporočila, da se bo šolsko leto začelo »normalno«. Verjetno bomo kmalu izvedeli, kakšna je modifikacija zdajšnjega načrta izvedbe šolskega leta.

Maske so za nas, državljane, medtem postale tudi formalno obvezne ob vstopanju v zaprte javne prostore. Kot da se tega ne bi že doslej nismo držali, saj kupcev ponekod sploh niso spustili v trgovino, če niso imeli maske ali pa so jim celo ponudili svoje. Prijazni trgovci.

S tem je vlada ponovno zbegala ljudi. Mnogi nenadoma niso več vedeli, zakaj so doslej nosili maske, saj niso vedeli, da so bile samo priporočene.

Maske so naša realnost. Če bi bile samo del naših prizadevanj za varovanje zdravja, bi jih bilo lažje sprejeti.

Dokler in ker prikrivajo še vse kaj drugega, kar z zdravjem nima nikakršne povezave, pa ostajajo preplačane, preklete in nesprejemljive.

Slovenija je bolana za 348 milijonov evrov na leto


Smo povprečno zdravi, a nadpovprečno odsotni z delovnih mest. Število izgubljenih dni na leto je krepko čez 10 milijonov.

Slovenci imamo do bolniške odsotnosti prav poseben odnos. To ni samo čas, ki ga zaradi bolezni v miru preživimo, da se pozdravimo in rehabilitiramo, medtem ko nas delodajalec za to plača v višini 90%v naše plače. To je tudi čas, v katerega ne more in ne sme (skoraj) nihče posegati. To dobro vedo običajni državljani, zaposleni — pa tudi politiki.

Število izgubljenih delovnih dni zaradi bolniške odsotnosti je pri nas že vrsto let zaskrbljujoče. Evropsko povprečje presegamo za okoli četrtino. Smo povprečno zdravi, a nadpovprečno odsotni z delovnih mest zaradi bolezni. Število izgubljenih dni na leto se giblje krepko prek 10 milijonov.

Pošteno je treba povedati, da ob povsem realnih boleznih na visoko številko bolniških vpliva tudi višanje upokojitvene starosti in podaljševanje pokojninske dobe. Raste tako dolgotrajnejša bolniška nad 30 dni, ki gre v breme zdravstvene zavarovalnice, kot tudi bolniška v breme delodajalcev — do 30 delovnih dni.

Se bomo zbudili?

V letu 2018 je odhodek za nadomestila v breme ZZZS znašal 348 milijonov evrov oz. 10,5% več kot 2017, 350 milijonov pa je tisto leto znašal odhodek v breme delodajalcev, ki plačujejo bolniško odsotnost do 30 delovnih dni. Sedem sto milijonov! Ob tem so gospodarstveniki takrat opozorili, da morajo delodajalci ob plačilu nadomestila za odsotnega zaposlenega plačati še delavca, ki delo opravi namesto njega.

Pred dnevi smo bili seznanjeni še z dejstvom, da smo Slovenci pri delu precej manj produktivni, kot smo menili sami in kot bi bilo razumeti iz očitno preživetega jugo stereotipa o pridnih in marljivih Slovencih. Ne dosegamo namreč niti evropskega povprečja produktivnosti.

Bolniške odsotnosti in neučinkovito delo sta več kot dovolj, da se sprožijo vsi alarmi in opozorila našega nazadovanja na lestvici gospodarske konkurenčnosti. Se bomo zbudili in streznili?

Varen mehurček

A niso samo bolezni tiste, ki Slovence tako množično potiskajo v bolniško. Ta je že vrsto let zatočišče za prebeg vseh, ki svojih težav ne znajo ali ne zmorejo rešiti drugače. Bolniška je varen mehurček, v katerega ni dovoljeno vstopiti nikomur, če tega oboleli ne želi. Za tak status svoj žegen da zdravnik. Ne medijem, ne delodajalcu, ne sorodnikom. Privilegij preverjanja našega ravnanja v času bolniške imajo verjetno samo detektivi, ki po naročilu — ponavadi delodajalca — preverjajo, ali se pridno zdravimo doma ali igramo tenis s prijatelji.

V času bolniške smo zaščiteni vsi. Tudi obtoženci, ki se izmikajo sodnemu procesu. Spomnite se Ivana Zidarja, ki zaradi »bolezni« nikoli ni prestopil zaporniškega praga, pa njegovih takratnih konkurentov in pajdašev Hilde Tovšak in Dušana Črnigoja, ki sta svoje odsedela.

Bolniško odsotnost izrabijo tudi številni zaposleni, ki so se znašli v konfliktu s šefom ali svojim delovnim okoljem ali pa preprosto ne zmorejo izpeljati projekta. Tudi politiki, ki so svojo politično dejavnost tako zagnojili, da edino rešitev vidijo v tem, da se umaknejo v navidezno bolezensko stanje, ki naj bi od vseh nas zahtevalo sočutje in s tem morebiti celo odpuščanje ali pozabo za razkrite grehe. Politik in gospodarstvenik Igor Bavčar je kljub aktivnemu košarkarskemu razpoloženju izkoriščal bolniško. Bil je tudi operiran na srcu, zaradi česar se je za dlje časa izognil prestajanju kazni, ki ga je na koncu vendarle doletela.

Pivec

Bolniška pride v teh dneh prav tudi predsednici stranke DeSUS in ministrici za kmetijstvo. Izčrpana od medijskih in strankarskih napadov zaradi zdrah, ki jih je sama povzročila, se je zatekla v bolniško rehabilitacijo. Človeško ji želimo hitrega okrevanja in povrnitev moči, da bo tako ali drugače čim prej razrešila svoj status v DeSUS in v vladi.

Toda težko je spregledati vzorec, ki ga je uporabila že v času afere SRIPT in prejetih 35.000€. Takrat je brez pravega uspeha in ob velikem dvomu javnosti dokazovala upravičenost izplačila. Ko je bil obroč dvoma na koncu pretesen, se je zatekla v bolniško, češ, težave da ima s hrbtenico. SRIPT še ni zaključen, odprto ima še aktualno fronto z več bojišči, Vinakras, Izola … Namesto da bi bitke reševala po zdravi pameti — s pregledno, hitro, odkrito strategijo komuniciranja, kot se to dela kriznih razmerah, se je kljub verjetno močni zasedbi PR svetovalcev iz zgodbe v zgodbo globje pogrezala v blato. Človek bi celo mislil, da so ji svetovalci tako svetovali namerno.

Ampak na koncu smo pri vzorcih. Če lahko grejo na bolniško politiki, tajkuni in drugi medijsko izpostavljenim vplivnežem, ki so mnogim vzor — zakaj ne bi smeli tudi navadni državljani

Pred ustavo in zdravniki smo vsi enaki.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 30. avgusta z istim naslovom na Fokuspokus https://www.fokuspokus.si/slovenija-je-bolana-za-348-milijonov-evrov-na-leto-10214082

Hospitality za starost: Kaj nam pripravljajo šefi strežbe in politiki?


Pa smo spet pri gostoljubju. Po dolgih dvajsetih letih. Da nam ga ne bo treba tako ali drugače plačevati iz lastnega žepa.

Nekaterim gostincem — še posebej tistim, ki poleg restavracije premorejo tudi nekaj sob za nočitve — gre očitno še vedno predobro. Počivalškovi vavčerji so jim olajšali krizno obdobje do te mere, da si lahko privoščijo zavračanje gostov, ki si želijo pri njih samo nekaj spiti, četudi imajo tri, štiri mize proste. A kaj, ko so pripravljene z belimi prti in priborom. Tega pa zgolj žejni ne potrebujemo. Ali pa si takšne čedne dobrodošlice sploh ne zaslužimo.

To je osebna izkušnja iz Kobarida, kjer so naju z možem, željnim enega piva, mene pa osvežilne pijače, v restavraciji Kotlar hladno zavrnili. Četudi pripravljene mize niso bile niti rezervirane, kaj šele zasedene. Rekli so, da so mize pripravljene za goste, ki bodo naročili hrano. Za bodoče, imaginarne goste, torej. Midva pa sva bila realna gosta. Ni pomagalo niti to, da bova najino pijačo spila na hitro.

K dvojni Michelinovi zvezdici

Mogoče bi bila odločitev lastnikov drugačna in bi naju povabili za mizo. A za zavrnitev se je odločil natakar, ki je po svojem naglasu očitno prihajal iz naše nekdanje ljube države in je igral vlogo avtoritete na »vrtu« restavracije, ki sili v osrednje krožišče Kobarida.

Osupla nad odnosom, razočarana in še vedno žejna sva našla zatočišče na vrtu bližnjega hotela Hvala. Tam sva bila dobrodošla — čeprav med redkimi, ki si niso privoščil večerje. Midva pa sva bila namenjena na kulinarično doživetje pri dvojni Michelinovi zvezdici Ani Roš. Zato bi bila vsakršna »predjed« osmi in največji smrtni greh.

Ošabnosti in vzvišenosti ne prenesem. Še posebej si je v svoji storitveni dejavnosti ne smejo privoščiti gostinci. »Hospitality« je angleška beseda, ki se uporablja za gostinski segment in pomeni »gostoljubje«. Beseda ima zelo jasen pomen: »ljubiti gosta«. Da se ne bi slišalo pretirano ali celo perverzno, si jo lahko razlagamo tudi manj čustveno — recimo: »dobrodošli, gostje«. Če gostinec pozabi na gostoljubnost, temeljno poslanstvo svojega poklica, je čas, da vi pozabite nanj. Restavracija Kotler v Kobaridu je za naju pozabljena lokacija za vedno.

Sreča in zdravje

Pozabiti pa ne bi smeli tudi na nekatera druga aktualna domačih dogajanj, ki niso zasebne, temveč družbene narave in zadevajo vse nas.

Če bomo imeli srečo in zdravje, bomo vsi ostareli. Na stara leta bomo doma ali v domu za starejše potrebovali pomoč, nego in oskrbo. Pa ne smo ostareli. Tudi druge ranljive skupine, recimo ljudje s posebnimi potrebami, invalidi to rabijo.

Računati pri tem na otroke, sorodnike ali na osebno socialno mrežo je igra na srečo. Mogoče bodo otroci živeli v tujini, medtem ko bodo sorodniki in znanci, prav tako betežni kot mi sami, čakali na to isto pomoč.

Za našo dostojanstveno starost

Za našo dostojanstveno starost politika pripravlja nov predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga kot zadnja evropska država — vendar po starosti prebivalstva sedma na svetu! — pričakujemo enkrat jeseni.

Ta zakon čakamo že dvajset let. Staramo se najhitreje v Evropi. Naša povprečna starost je 43 let. Čez pol milijona Slovencev je starejših od 65 let.

Ker zakon zadeva vse nas — neglede na politično ali kakšno drugo svetovnonazorsko prepričanje —, bi pričakovali, da bodo ob konstruktivnem usklajevanju v parlamentu predlog zakona podprle vsaj nekatere opozicijske stranke.

Da denar ni problem

Zanimivo je, da je pripravljalec namenil kar 45 dni časa za razpravo. Kot se še spomnite, je bilo v zvezi z medijskim zakonom sprva časa za pripombe samo pet dni. Šele po glasnih nasprotovanjih in cefranju predloga zakona so razpravno obdobje podaljšali v september.

Prve informacije o tem, koliko nas bo zakon o dolgotrajni oskrbi stal v privatnih žepih, poskušajo biti pomirjujoče. Struktura pokrivanja stroškov, da nam starost ne bodo pretežka, naj bila sestavljena tako, da ne bo dodatno bremenila naših osebnih financ. To velja za vse nas, brez dodatnega plačila. Celo minister za finance pravi, da denar ni problem.

Ampak od nekod bo ta denar treba vzeti.

Bruseljska blagajna nam je za naslednjih nekaj let namenila skoraj 12 milijard evrov. Iz tega je mogoče pokriti približno polovico načrtovanih stroškov za starostnike. Malo več kot drugo polovico pa bomo po mnenju finančnega ministra zlahka nabrali doma.

Pa smo spet pri gostoljubju

Ni treba dolgo čakati, da izvemo, kje bodo vzeli manjkajoči del sredstev. Gre za novo dajatev. Sredstva za dolgotrajno oskrbo, nego ali pomoč na domu ali v instituciji naj bi prispevali tako zaposleni sami od svojih plač kot tudi delodajalci. Znesek se giblje med 17,87€ pri minimalni plači in 34,44€ pri povprečni. Približno polovico boste pokrili sami, polovico pa delodajalec. Tako pravi predlog zakona. Za malenkost pa bodo znižali dajatve za zdravstveno zavarovanje.

Pa smo spet pri gostoljubju. Govorimo o prijaznosti in naklonjenosti. Lepo je državljanom obljubljati bodočo skrb. Še lepše pa bi bilo, če bi država znala takšne obljube znala podpreti z organizacijsko vitkostjo, večjo učinkovitostjo in z zmanjševanjem milijonov stroškov, ki gredo v nič ali zgolj v privilegirane zasebne žepe.

Da nam ne bo treba tega nujnega starostnega gostoljubja tako ali drugače plačevati iz lastnega žepa.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 23. avgusta, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/hospitality-za-starost-kaj-nam-pripravljajo-sefi-strezbe-in-politiki-10211067

Mostovi (Hidak) med eno in drugo Slovenijo


Kot da živimo v dveh Slovenijah. V prvi vse super, v drugi vse narobe. V eni premiera obožujejo, v drugi velja za sociopata.

Pri nas je tako, kot da živimo v dveh Slovenijah. V prvi gre vse po načrtih. Vlada dela super in nasploh opravlja prečudovito delo. Na ključna mesta je postavila najboljše ljudi. Ti nas bodo uspešno peljali do konca svojega mandata in morda še dlje.

Vlada nas tudi varuje pred korono. Hitro in učinkovito je kupila vrsto zaščitnih sredstev in aparatur za ohranjanje življenj državljanov. Ministri skrbijo tudi drug za drugega. Če eden od njih zaradi nekih čudnih nerodnosti pri obrambi drugega ministra nepreklicno odstopi, to sicer vzamejo na znanje, toda lojalni in nenadomestljivi odstopljeni minister deluje nemoteno naprej. Še več! Da bi dokazal svojo odločnost pri raziskovanju nekaterih bolečih grehov iz preteklosti, naroči prvemu policaju, naj opravi revizijo teh primerov. Nič hudega, če so bili že pravnomočno zaključeni. Morda pa le niso vsi opravili svojega dela tako, kot bi ga morali — ali kot bi si želela ta vlada. Stališča pravnikov v tej Sloveniji glede tega so, da gre za povsem zakonit zahtevek.

Sanjska deželica!

No, ta vlada zagotavlja tudi premostitvena sredstva za ljudi, ki nimajo dela in so doma na čakanju. Malo je pomagala celo študentom in celo samostojnim podjetnikom. Z vavčerji se je lotila uspešnega reševanja domačega turizma. S predlogom novega medijskega zakona želi zagotoviti večjo pluralnost in uravnoteženost medijskega poročanja in finančno okrepiti medije »posebnega pomena«. Nikakor pa ne želi uničiti RTV Slovenija.

Na področju mednarodne politike krepi odnose s sosedami. Še posebej z Madžarsko, s katero smo tako ali tako nekoč živeli skupaj v Avstro-Ogrski in nas zato z njo marsikaj povezuje.

Vlada se je pravkar tudi odlično odrezala z organizacijo svetovno odmevnega zavezniškega srečanja z najpomembnejšo državo na svetu. Gre za boj proti kitajskim špicljem, ki hočejo postaviti 5G omrežja in nas pri tem nadzirati.

Državljani te prve Slovenije obožujejo predsednika vlade in njegovo ekipo. Čudijo se vsem, ki v delu te vlade ne vidijo dokazljivih čudežev. Hkrati so tudi besni na vse, ki si upajo glasno izreči kritiko dela in ravnanja velikega vodje. Njegove družabne čivke in izjave vidijo kot odločna, poštena stališča. Končno nekdo, ki pove tako, kot bi bilo treba že zdavnaj. Sanjska deželica!

Enkrat tako, drugič drugače

V drugi Sloveniji pa gre očitno vse narobe. Vlada je najprej in čez noč zamenjala ključne kadre z lojalnimi nesposobneži. Menjav je bilo od takrat že toliko, da ji teh političnih mašil počasi že zmanjkuje. Pri komuniciranju v zvezi s korona virusom ji je sprva zdrsavalo na celi črti. Govorili so eno, delali pa drugo. Navodila so bila zdaj takšna, čez par minut in z drugim govorcem pa drugačna.

Državljane je na novo zadolžila za kakih 5 milijard evrov. Dolgove bo moralo vračati še nekaj generacij otrok in vnukov. Pa prav na mlade je pri uveljavljanju protikoronskih zakonov in ukrepov vlada najbolj pozabila.

Podjetja v tej Sloveniji v teh istih zakonih iščejo luknje. Recimo za to, da vlečejo sredstva za delavce, ki naj bi bili zaradi pomanjkanja dela doma, v resnici pa delajo.

Nakup zaščitne opreme v tej drugi Sloveniji je bil nacionalna kraja, ki je napolnila žepov cele vrste prijateljskih in družinskih podpornikov vlade. Ena sama goljufija brez primere. Odstopljeni minister po mnenju pravnih strokovnjakov v tej Sloveniji protizakonito nalaga prvemu policaju revizijo zaključenih primerov. Tu so tudi kritični do nove politične drže, ki Slovenijo usmerja proč od čvrstih, osrednjih, močnih EU držav in se lepi na višegrajsko skupino.

Počep

Ta Slovenija organsko ne prenaša Madžarov. Ne pri lastništvu slovenskih medijev ne v Luki Koper. Nikjer. Predlog novega medijskega zakona je za to Slovenijo nesprejemljiv, saj da je zvito namenjen podpori vladnim trobilom. Z vavčerji se bodo obogatili samo nekateri kraji, večina bo dobila samo drobiž. Obenem pa velik del Slovencev svojih vavčerjev niti ne bo porabil. Kljub temu pa bo vlada ponosno razglašala, da je za ohranitev slovenskega turizma namenila 350 milijonov evrov. Tako kot je že razglašala, da je prvi protikoronski zakon težak 3 milijarde, v resnici pa je na koncu seštevek pokazal samo slabo milijardo.

Pravkar podpisani memorandum o 5G je prehiter počep pred veliko ZDA in ameriško ekonomsko vojno s Kitajci, v katero smo se popolnoma po nepotrebnem zapletli. V delu vlade ni videti dolgoročnih strateških potez. Gre samo za reševanje aktualnih problemov.

Predsednik vlade je za Slovence iz te druge Slovenije narcisoidni sociopat. Človek, ki goji grandiozno občutenje lastne pomembnosti. Občutljiv na kritiko. Brez empatije, aroganten, vzvišen, žaljiv, manipulativen. Slovenci iz te Slovenije se zbirajo ob petkih, da bi izrazili svoje nestrinjanje s to vlado. Dežela da je v razsulu.

Išče se graditelj mostov. Trdnih in zanesljivih mostov. Mudi se. Zelo se mudi.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 16. avgusta, z istim naslovom:

https://www.fokuspokus.si/mostovi-hidak-med-eno-in-drugo-slovenijo-10208076