Kjer ni zakonov, ni svobode

Civilizacija je red. Naj zveni še tako paradoksalno, svoboda je lahko samo tam, kjer je nekaj dovoljeno in nekaj prepovedano.

Človekova svoboda in enakost ljudi sta ključna postulata sodobnega sveta. Še posebej to poudarjamo v Evropi, zibelki civilizacije, kjer je v okviru EU združenih 27 držav. Vsaka s svojo preteklostjo, bremeni, cilji in prioritetami, nacionalnimi specifikami, jezikom in stereotipi. Po črki zakona ne smemo nikogar omejevati v njegovem razmišljanju, volji in odločanju v zvezi s tem, kaj bo delal, kje bo to delal in kdaj. Če je seveda vse v skladu z zakonom. Tudi enakost je pomembna. Vsi smo ljudje, ki si zaslužijo enako obravnavo pred zakoni, organi, komisijami, sodišči, zdravniki …

Toda tako je samo na papirju. Praksa pa gre malo po svoje.

Svoboda je vedno omejena. In tudi mora biti, če želimo na planetu sobivati kot civilizirani, dobri ljudje. Imamo zakone, ki nam prepovedujejo to in ono, narekujejo to in ono. Civilizacija je namreč tudi red. Zato velja, da kjer ni zakonov, tudi ni svobode. Naj se sliši še tako paradoksalno, svoboda je lahko samo tam, kjer je nekaj dovoljeno in nekaj prepovedano. In to je treba spoštovati, če želimo doseči čim več svobode in tudi enakosti za vse.

Na Luno ali na Mars

Vsi smo dolžni spoštovati omejitve, da bi bili lahko čim bolj svobodni. Tudi policisti, sodniki, politiki, učitelji, ravnatelji, protestniki, predsedniki. Jaz, vi, vsi. Tisti, ki življenja v skupnosti niso sposobni ali pripravljeni živeti po načelu, da je njihova svoboda lahko samo rezultat odštevanja — mojih 100% svobode minus svoboda drugega človeka — naj si najdejo nov dom. Če ga lahko. Če se ne želijo preseliti na Luno ali se pridružiti bogatim, ki jih vleče tudi na Mars, bo treba razumeti, da absolutne svobode ni. Pika!

Ravnanje po principu “človekova svoboda je moja ustavna pravica”, ne da bi ob tem spoštovali omejitve, ki jih prinaša odgovornost do drugih, vodi v svetovni kaos. Ker pa imamo kaosa zaradi naših lastnih neumnosti in korone — ki je ali pa ni naša neumnost — že tako ali tako dovolj, so ekscesi, kot je ravnateljev upor v OŠ Prebold, ki je želel vzpostaviti svoj otok svobode, nevarno, nespametno ravnanje. Po moji presoji nevredno mesta ravnatelja.

Slabo sporočilo

Toda človeška neumnost se tu ne konča. Namesto da bi ravnatelju in slovenskemu človeštvu zelo jasno dali vedeti, da je pravila potrebno spoštovati zavoljo svobode vseh, ne zaradi svobode nekaterih, ga je svet osnovne šole — kot najvišji organ nadzora — udaril samo po denarnici.

To je zelo slabo sporočilo za vse, ki upamo, da bomo kdaj živeli v pravičnem, svobodnem svetu. Plačevanje napak z denarjem vodi v samo še več koruptivnih poskusov in izogibanje pravičnih kazni z denarjem.

Pa to še ni vse. Namesto, da bi ravnatelja odstranili s položaja, na katerem je poskušal uveljaviti kršenje predpisov oz. vladnih odlokov za preprečevanje širjenja epidemije in ogrožal svobodo drugih, sta odstopila dva od enajstih članov sveta šole. Edina dva, ki sta glasovala za razrešitev!

Razumi, človek, če moreš!

Za vedno!

Neumno bi se bilo spraševati, kakšni ljudje so zbrani v tem svetu šole, da ne premorejo dovolj kritičnega, dolgoročnega pogleda, objektivne ocene ter širine tega dejanja? Kako globoka je njihova nepoučenost, kako nizka njihova bistrost, kako trda je njihova zabitost? Kako je možno, da tako pomembne odločitve sprejemajo ljudje, ki temu niso kos?

Rezultat njihovega glasovanja 9:2 je namreč razumeti kot jasno sporočilo, da jim je popolnoma vseeno, če kovid zaide v šolo, če se širi med učenci, če ga učenci prinašajo domov, starši pa nato med sodelavce v službi, svoje starše, ki so že v letih … in tako naprej. Vseeno jim je, če se iz tega razvijejo resnejši primeri, ki bodo zahtevali bolnišnično zdravljene, morebiti celo nego na intenzivnem oddelku ali celo smrt.

Ravnatelj je priznal kršenje predpisov oziroma vladnih odlokov. Opravičilo, ki ga je izrekel, njemu in devetim članom sveta šole nikakor ne daje svobode za prihodnje norosti. Prav nasprotno! Ker so presegli svobodo, ki jo imajo v skladu z zakoni, bi to moral biti njihov zadnji mandat. Za vedno!

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 5. septembra 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/kjer-ni-zakonov-ni-svobode-10222033

Takšnih Slovencev niti Balkanci ne bi več vzeli za svoje

Necepljeni, razcepljeni. Nezadovoljni nergači, nejeverneži, dvomljivci. Prefrigani. Pametnejši od oblasti in strokovnjakov.

Priznajte, da nikoli niste radi videli, da nas imajo za Balkance. Če so nas, Slovence, prištevali med te narode narode, smo to razumeli kot geografsko nevednost in ignoranco, pozneje pa kot žaljivko. A v vsakem primeru, biti Balkanec za Slovence nikoli ni zvenelo zelo spoštljivo in dostojanstveno. Pravzaprav je bilo ponižujoče, drugorazredno. Mi smo vendarle bili jugoslovanska Švica ter delovni in organizirani kot Nemci — in to z vizijo, da bomo odprti, socialni in razviti kot Švedi.

Biti Balkanec je v naših glavah predstavljalo vse tisto, česar si nismo želeli in česar smo se otepali.

Smo torej Balkanci ali nismo? Poglejmo najprej geografsko.

Google in geografija

Če v Google vtipkate geslo “balkanske države”, vas bo iskalnik podučil, da so to Albanija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Grčija, Kosovo (če ga smemo vzeti kot državo) in Makedonija. Potem sta tu še Hrvaška in Srbija, ki sta opredeljeni kot državi, katerih ozemlje je večinoma na Balkanskem polotoku.

Tretja kategorija držav pa je tista, katerih ozemlje je večinoma izven polotoka. To so Italija, ki ima na Balkanu Tržaško in delno Goriško pokrajino, Romunija s Severno Dobrudžo, Slovenija z južno Primorsko, Notranjsko in delom Dolenjske ter Turčija z Vzhodno Trakijo.

Recimo torej, da se geografsko res lahko otresemo Balkana, saj večji del naše države leži v srednji Evropi, kamor poleg Slovenije po Googlu sodijo še: Češka, Slovaška, Avstrija, Poljska, Liechtenstein, Švica, Madžarska in Nemčija.

Stereotipi

Okej, po Googlovi geografiji torej nismo Balkanci. Kaj pa o Balkancih menijo drugi narodi? S kakšnimi stereotipi jih opisujejo?

Okrog vsakega naroda je namreč stkana vrsta stereotipov, ki navadno vsebujejo zrno resnice, niso pa nikoli ni povsem točni. Kljub temu ljudje vanje precej verjamejo in iz tega pogosto zbijajo huronsko dobre šale.

Najbolj zabavne so na račun Bosancev, saj jih predstavljajo kot ne ravno najbolj inteligentne, preproste delavske ljudi, ki so sicer zabavni in gostoljubni, ne pa ravno bistri. Črnogorci naj bi bili leni, vedno zaspani, zelo visoki in praviloma z brki. Srbi so stereotipno opisani ponosni ljudje, ki mislijo, da je vse, kar jih obkroža, njihovo in da se svet vrti okoli njih. So pogumni in agresivni, a slabi pri vojskovanju. Imajo radi turbofolk.

Makedonci naj bi bili preprosti ljudje, ki imajo radi glasbo in kradejo grško zgodovino. Kosovarji znajo delati sladoled in kebab, naj bi bili tudi lastniki pekarn ali prekupčevalci in imajo veliko otrok. Hrvati bi bili radi kot Slovenci, a jim nikakor ne uspe in so v bistvu bolj podobni Srbom. So kultivirani in dobri športniki, jim pa ne moremo zaupati.

In mi, Slovenci? Mi naj bi bili prijetni, civilizirani, zadržani, preprosti, vljudni in skromni. Po tudi skopuški, nezaupljivi, nerodni — in šleve. In vendar dobri poslovneži.

Olepšana slika

Kakšni pa smo v resnici? Nekaj od stereotipov zagotovo drži. A je slika precej olepšana.

Najbolj smo verjetno srečni, kadar nam uspe izogniti se kakšnim davčnim obveznostim, ki nam jih nalaga FURS. Smo torej tudi prefrigani in zviti. In varčni! Zelo smo navdušeni, če nam tako ali drugače uspe oblast prinesti naokoli. Smo očitno pametnejši od naših voditeljev.

Osrečuje nas tudi, če se lahko vztrajno in legalno izogibamo sodnim postopkom tako dolgo, da zastarajo. Znamo torej iskati — in najti — luknje v zakonodaji.

Sicer pa smo precej nezadovoljni nergači. Med seboj smo razdeljeni, premalo povezani. Naša politika se vtikuje v mednarodne teme, ki se nas ne tičejo.

Vseeno nam je

Kaj pa glede korone?

Namesto da bi bili v zadostni meri precepljeni, smo raje razcepljeni. Ker se več kot polovica prebivalcev Slovenije (še) ni cepila in imamo zato danes v bolnišnicah že spet čez 100 kovidnih bolnikov, bi lahko rekli, da smo tudi veliki nejeverneži, dvomljivci. Prepametni za strokovnjake. Sami vedno vemo vse in to najbolje. Ne verjamemo argumentom stroke, da je cepljenje ta hip edina rešitev za normalno življenje. Sploh pa mnogi med necepljeno polovico Slovencev meni, da je korona ena sama teorija zarote in da v resnici virusa sploh ni.

Slaba precepljenost dokazuje tudi to, da nam je čisto vseeno, če živimo v kaosu ukrepov, prepovedi, zapovedi, omejitev, mask ter takšnih in drugačnih potrdil. Dejtvo je tudi, da nam je vseeno, če zdravstveni delavci pocepajo od utrujenosti, da tudi zato zapuščajo svoj poklic in da nismo daleč od zdravstvenega kolapsa.

Pojdimo se solit

S slabo precepljenostjo sporočamo tudi, da nam je vseeno, če virus širimo in mu z vse več gostitelji omogočamo mutiranje. Briga nas za tiste, ki imajo raka in druge bolezni, ki zaradi nas v bolnišnicah ne bodo obravnavani pravočasno.

Podpiramo in aplavdiramo ravnatelju osnovne šole, ki ne priznava pandemije in ne namerava spoštovati veljavnih uredb. Nič hudega se nam ne zdi, da s tem pa spravlja v nevarnost svoje učence, starše in učitelje. Še zdravniki nam sporočajo, naj se gremo solit.

Neumnosti, ki jih počnemo sami s seboj, drug z drugim in z državo, bodo slej ko prej postale naši novi stereotipi.

Takšne kot smo postali, na verjetno niti Balkanci ne bi več priznali za svoje?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 29. avgusta 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/taksnih-slovencev-niti-balkanci-ne-bi-vec-vzeli-za-svoje-10222019

Upajmo, da se bo Nika Kovač nekoč vrnila

Ko mladi odhajajo v tujino, izgubljamo svojo prihodnost. Z vsakim, ki odide in se ne vrne, družba bolj postaja kot suha figa.

Nekdanji ameriški predsednik Barack Obama je ob svojem 60. rojstnem dnevu — ki ga je praznoval 4. avgusta —, objavil seznam šestdesetih mladih, ki so po njegovem “prihodnja generacija voditeljev” za boljši jutri oz. “changemakerji”. Gre za mlade, vpete v politiko, delovanje civilne družbe in zasebni sektor, ki so pokazali pripravljenost, da delajo za skupno dobro. Takole je zapisal Obama:

“Ti voditelji se ukvarjajo z različnimi vprašanji, a imajo skupno točko — vse žene želja po pozitivni spremembi v njihovi družbi. Družijo jih skupne vrednote in vizija voditeljstva, združena v delu za skupno dobro.”

No, na tem svetovnem seznamu prihodnje generacije voditeljev — pa tudi na evropskem, v okviru šestmesečnega virtualnega razvojnega tečaja Obamove fundacije Europe: Leaders — se je znašla tudi naša Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec.

Odmevne kampanje

Mlado antropologinjo in sociologinjo, obraz te nevladne organizacije, pogosto vidimo, slišimo in beremo v slovenskih medijih. Nika je sprožila več odmevnih kampanj, med drugim tudi #samojapomenija, s katero so zahtevali in tudi dosegli redefinicijo kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja. Vztrajali in zmagali so v prepričanju, da družba potrebuje novo dojemanje spolnega nadlegovanja in nasilja in temu primeren zakon, ki bo v temelju redefiniral posilstvo. Samo da pomeni da. Danes so njihova prizadevanja vključena v zakonodajo.

Inštitut 8. marec pa je bil tudi med glavnimi pobudniki in aktivisti odmevnega referenduma za pitno vodo, ko je Slovenija z več kot 86% glasov udeležencev letos julija zavrnila predlagano spremembo zakona o vodah, ki jo je predlagala vlada.

O 28-letni aktivistki so na strani Baracka Obame zapisali:

“Nika strastno gradi solidarnost skozi zgodbe ljudi. Kot vodja Inštituta 8. marec opozarja na spolno in ekonomsko neenakost v Sloveniji in koordinira nacionalne kampanje. Nedavno je svojo dejavnost razširila na zagovarjanje čisto vodo za vse in opozarjajo na mnoga druga vprašanja, s katerimi se soočajo ženske v družbi okrog nje.”

Prihodnost je njihova

V kratkem televizijskem pogovoru na Pop TV je Nika na vprašanje, ali namerava v prihodnjem supervolilnem letu vstopiti v politiko, odločno odgovorila, da nikakor ne — ker odhaja v tujino.

Bravo. Takšni priložnosti se pa res ne bo odrekla. Tujina je krasna izkušnja v mnogo pogledih.

O odhajanju mladih v tujino se pri nas že več let veliko govori in piše. Manj ali nič pa se naredi, da bi ostali tu in s svojim delom prispevali k izboljšanju države. Takšne države, v kateri bi lahko uveljavili tudi svoje zamisli o prihodnosti. Ki tako ali tako pripada njim.

Če gre mlad človek v tujino v želji po osebni rasti, napredovanju, izpopolnjevanju znanja, krepitvi svoje osebne mreže in pridobivanju izkušenj, je za domovino to naravnost odlično! Toda samo v primeru, seveda, če se ta oseba po zaključenem izobraževanju vrne v domovino.

Uvoz se bolj splača

Če se mlad človek odloči za vedno zapustiti državo, v kateri se je rodil, odraščal in se izobraževal, s seboj odnese del potenciala te države in vse, kar je ta država do takrat vanj vložila. V tem primeru se je investicija v posameznika za državo spremeni v čisti strošek. Za državo, v katero se človek preseli, pa je to poceni pridobitev.

Državam, kjer izobraževanje stane več kot pri nas, se bolj splača privabiti odlične tuje študente, saj je to zanje veliko ceneje. V Avstriji ali Nemčiji, kamor naši mladi pogosto odhajajo, na tak način dobijo strokovnjake, ki jih stanejo desetkrat manj od tistih, ki jih izobrazijo sami. Logika je torej zelo preprosta: bolje uvoziti odličen izdelek kot pa narediti ga doma za zelo visoko ceno.

Neperspektivno

Glede na to, kako v Sloveniji obravnavamo mlade, zagotovo ne veljamo za državo priložnosti in prihodnosti. Bo Nika Kovač ali kak drug mlad človek, ki se je odločil za selitev v tujino zaradi boljših priložnosti, izgubljen za vedno? Tega ne vemo. To vedo samo oni sami. Nekaj se jih vedno vrne.

A ko takole izgubljamo svoje ljudi, mlade ljudi, izgubljamo tudi delček družbe. Z vsakim, ki odide in se ne vrne, postajamo kot družba suha figa. Vse manjši, vse trši, vse manj prožni, vse manj privlačni. Tudi neperspektivni. Smo že na tej poti?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 22. avgusta 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/upajmo-da-se-bo-nika-kovac-nekoc-vrnila-v-slovenijo-10222006

Necepljeni, razmislite! Naša polovica je odvisna od vas …

Storili smo vse, kar smo lahko, da bi zaščitili sebe in druge. Pa vendar smo zdaj na istem kot tisti, ki niso naredili nič.

Ponovno naraščajoče število dnevno okuženih s korono je zaskrbljujoče. No, pri tem nismo nobena izjema. Tako je v večini držav EU in drugod po svetu — kar pa je slaba tolažba. Nismo torej neka anomalija. Kratkoročne napovedi Inštituta Jožef Stefan ne vlivajo nikakršnega upanja, da gre samo za prehodni, poznopočitniški trend. Tudi drugi strokovnjaki nam vsak dan sporočajo, da smo že v četrtem valu epidemije in da lahko pričakujemo še slabše rezultate kot v preteklem valu.

Kako bo potekalo življenje od septembra naprej nam torej še ni jasno. Ne vemo, kaj bomo morali zapreti, kaj zgolj omejiti, kaj popolnoma prepovedati. Tudi glede šol in vrtcev ni jasnih usmeritev.

Tisti, ki verjamemo znanosti in ki smo prisluhnili pozivom zdravnikov in se dvakrat cepili, smo verjetno najbolj razočarani. Storili smo vse, kar smo lahko, da bi zaščitili sebe in ljudi okrog nas — domače, prijatelje, sodelavce, družbo nasploh. Pa vendar smo se na koncu znašli v istem loncu kot tisti, ki se niso hoteli cepiti. Cepljenih nas je (bilo) premalo, da bi bili večina.

Legitimni dvom

Ko govorim o necepljenih, seveda ne govorim o tistih, ki se ne smejo cepiti ali za katere cepljenje ni priporočljivo. Govorim o tistih, ki računajo, da jih bomo z zadostno precepljenostjo zaščitili mi. Govorim o tistih, ki jim je očitno vseeno, če zbolijo in pri tem okužijo še svojo okolico, med njimi tudi ranljive.

Upravičene pomisleke seveda razumem in vprašanja podpiram. Legitimen dvom je vedno želja, da bi stvari razjasnili, ne pa zanikali.

Komunikacijske nerodnosti pooblaščenih govorcev, tudi strokovnjakov, nepoznavanje celotne situacije, spreminjanje stališč, ukrepov, časovna zmeda, včasih že kar panika so bili nedvomno spodbuda za ustvarjanje strahov in nezaupanja. Ne samo v Sloveniji. To je idealno gojišče za mojstre nakladanja, izmišljanja in za privržence teorij zarote. V negotovosti in nezaupanju se laični, prestrašeni nevedneži radi zatečejo v svet, ki mu najbolj verjamejo. Z zdravo pametjo pa ta svet nima prav veliko povezave.

Srečno prepričanje

Tisti, ki podlegajo teorijam zarote, so praviloma srečni v svojem prepričanju, da imajo prav. Vsak majhen znak ali simbol, vsaka malenkost jih utrjuje pri razkrivanju domnevnega ozadja pandemije — ali celo česa drugega, recimo tudi 5G tehnologije. Gre za psihotično, noro, iztirjeno stanje. Tistim, ki razmišljajo logično, po zdravi pameti, se to zdi komično, bizarno, groteskno. V psihološkem, psihoanalitičnem smislu je to prava farsa.

In vendar so tudi privrženci teorij zarote lahko povsem normalni ljudje. Tudi ti verjetno hodijo k osebnemu zdravniku in poslušajo njegove nasvete glede zdravil in zdravljenja. Taisti ljudje torej jemljejo tablete, ki imajo prav tako kot cepljenje svoje stranske učinke. Nekatere celo bolj zaskrbljujoče. Kupujejo prehranska dopolnila, ki škodujejo telesu in zdravju, pa jih to prav nič ne moti. Jedo tudi nezdravo hrano, pa jim to ni prav nič mar.

Zlorabljena pravica

Človekova svoboda je dandanes med najbolj zlorabljenimi pravicami na svetu. Če želimo ohraniti možnost sobivanja na tem planetu, moramo ob svobodi upoštevati še drugo stran tega čudovitega daru, ki ga omogočajo demokratične, odprte, spoštovanja vredne družbene ureditve — in to je odgovornost. Odgovornost zase in za družbo. Sebičnost in egocentrizem kot iskanje lastnih koristi in postavljanje sebe v središče sveta nista zaveznika družbenega razvoja.

Toda neglede na prepričanje tistih, ki razumejo solidarnost in nujnost sobivanja, in tistih, ki na svetu vidijo samo sebe, je enim in drugim skupno to, da so naša telesa zelo zapleten organizem. Drugačen pri vsakem od nas. Na naše zdravje in bolezni vplivajo številni dejavniki. Zdravilo, ki bo odlično delovalo pri enem, drugemu morda sploh ne bo pomagalo. Vendar to še ne pomeni, da je zdravilo ali cepivo zato slabo.

Zdravila in cepiva

Danes živimo bolje in dlje tudi po zaslugi medicine. Tega ne more ovreči ali zanikati nobena teorija zarote. Še ne tako dolgo nazaj so človeštvo morile kuga, tuberkuloza, črne koze, davica, tetanus, oslovski kašelj … Zdravila in cepiva so pomagala, da smo jih premagali in nekatere popolnoma iztrebili.

Za to pa je potrebna skupinska imunost. Potrebno je statistično doseganje ugodnih razmerij, zaradi katerih se virus ne širi več oz. je obvladljiv. Več ko je posameznikov, ki imunost dosežejo s prebolelostjo ali s cepljenjem, manjše so možnosti nadaljne širitve. Če tega ni, virusi mutirajo — kar zahteva nove medicinske in farmacevtsko hitre razvojne odzive.

Smo na to pripravljeni? Ste prripravljeni?

Danes imamo dovolj cepiva, da bi SARS-CoV-2 lahko uspešno zajezili. Pa ga ne moremo. Zaradi nezadostne precepljenosti in prebolelosti se virus pospešeno širi in s tem tudi mutira. Dosedanja cepiva proti koroni morda ne bodo več pomagala pri cepljenju proti različici lambda. Bomo spet čakali leto in pol, da bomo prišli do novega cepiva, ki bi nam mogoče pomagalo?

Smo na to pripravljeni? Si res želimo takega življenja? Zamaskirani? Kontrolirani? Preverjani? Omejeni? Celo zaprti?

Tisti, ki še niste cepljeni, pa za to nimate nobenih medicinskih ovir, pomislite. Je to življenje, ki ga želite jutri? Pomislite, kajti naša polovica je odvisna od vas

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 15. avgusta 2021, na Fokuspokus, z istim naslovom. https://www.fokuspokus.si/necepljeni-razmislite-nasa-polovica-je-odvisna-od-vas-10221995

SuperFranci za vse funkcije

Matozevi trije top položaji v 16 mesecih te vlade so dokaz, da je krog ljudi, ki jim predsednik vlade še zaupa, vedno ožji.

Da je gospod Franci Matoz, mojster pravniške obrambe Janez Janše in stranke SDS, pravkar nastopil že tretjo visoko upravljalsko oz. nadzorniško funkcijo — in to vse v podjetjih, kjer ima država večinski delež —, je dokaz, da je krog ljudi, ki jih predsednik vlade vidi kot zaupanja vredne, vedno ožji.

Gospod Matoz je nedavno postal predsednik nadzornega sveta Luke Koper. Že od lani je namestnik predsednika nadzornega sveta Slovenskih železnic. Zdaj pa je postal še predsednik Upravnega odbora DUTB, tako imenovane slabe banke. Njen vrhovni šef.

Odličen rezultat! Navsezadnje ta vlada na oblasti “šele” 16 mesecev.

Zasluženo poplačilo

Takšno meteorsko zavzetje pomembnih funkcij v družbah v državni lasti — in še posebej v družbi, ki upravlja z znatnim deležem državne lastnine, vrednim med 8 do 9 milijard evrov —, si lahko razlagamo iz več zornih kotov.

Prvič, gospod Matoz je z omenjenimi imenovanji končno prišel do zasluženega poplačila za vse storitve, ki jih je že v preteklosti zagotavljal zdajšnjemu predsedniku vlade in njegovi stranki SDS, pa morebiti zanje ni dobil primernega plačila.

Denarja za preživetje Matoz najbrž res ni potreboval. Njegov dogovor s takrat še opozicijskim voditeljem in SDS bi lahko bil, da si lahko v primeru za Janšo in SDS boljših političnih časih obeta primerno nagrado.

Drugič, gospod Matoz je v resnici tako sposoben gospod, da smo končno lahko vsi — levi in desni — povsem mirni in zadovoljni. Vrednost državnih podjetij bo pod njegovim vodenjem samo še rasla. Bogatejši pa bomo tudi državljani nasploh, saj je ključna naloga DUTB oplemenititi premoženje, ki so ga nesposobni tajkuni zapravili.

Superkadri

Tretjič, predsednik vlade je iz bazena svojih vernikov že počrpal vse kandidate, ki bi jih odlikovala vsaj minimalna sposobnost menedžiranja podjetij. Zato mora obstoječim kadrom nalagati več funkcij.

Ob tem je treba povedati, da se je nekaj posameznikov vodilne koalicijske stranke tudi odločilo, da vidnih funkcij ne bodo prevzemali ali pa so v času te vlade tudi že odstopili s svojih položajev.

Četrtič, že tretja visoka funkcija gospoda Matoza je dokaz, da SDS razpolaga s superkadri. Tri državne funkcije in lastna odvetniška pisarna?! To ni malo obveznosti, že če gledamo samo v smislu časa, ki ga takšno upravljanje vzame. Če upoštevamo še vsebino in odgovornost, pa lahko ugotovimo, da gre za garanje, ki je navadnim smrtnikom nepredstavljivo. Takšno obremenitev lahko zmorejo le superkadri.

Petič, ker je nekaj ministrov te vlade — recimo Kustec, Hojs, Simoniti, Vizjak — ušpičilo nerodnosti, zaradi katerih so bili v parlamentu interpelirani, pa je treba kadrovski ugled izboljšati z zunanjimi privrženci. Med njimi je gospod Matoz nesporna zvezda.

V lastni režiji

Šestič, stare kadre SDS je treba osvežiti in jih nadomestiti z novimi obrazi. Še tem bolje, če so povezani in prepleteni z gospodarstvom, saj je to pomemben vir poliitčnega financiranja.

#Sedmič, predsednik vlade s takšnim kadrovanjem manifestira in krepi svojo moč, saj dokazuje, da lahko kadarkoli na katerokoli pozicijo postavi kogarkoli. Neubogljive in po svoje razmišljujoče kadre pa je treba hitro in učinkovito prevzgojiti.

Osmič, glede na to, da je predsednik vlade v zadnjem času doživel nekaj neprijetnih političnih porazov, morda poskuša morebitne notranje in predvsem zunanje kritike omiliti z zmagami, ki jih še lahko sam zrežira.

Karkoli od naštetega bi lahko bilo ali mogoče celo je res. Je pa tudi možno, da so v vodilni koalicijski stranki tudi taki, ki niso prišli do sklede z medom in takšnega ravnanja svojega predsednika ne podpirajo.

Bi bili lahko prav zaradi Superfrancija priča prvim resnejšim razhajanjem v SDS? Razhajanjem, ki ne bi bila pometena pod preprogo in ostala skrita? In za katera ne bi bili krivi drugi?

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 25. julija, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/superfranci-za-vse-funkcije-10221964