200 milijonov čiste sreče


Težko je z navdušenjem in huronskim odobravanjem sprejeti pobudo skupščine Zdravniške zbornice Slovenije, naj se zaradi hitrejšega urejanja težav v zdravstvu, ki zahteva hiter priliv vsaj okoli 200 mio evrov, obremeni državljane z višjim prispevkom za zdravstveno zavarovanje.

untitled.png

Razumem zdravnike, ki si želijo, da bi njihov sistem deloval, da bi se čakalne vrste zmanjšale, želijo si, da bi se zdravstvo umaknilo medijskemu soju žarometov in bi se lahko v miru posvetili svojemu delu. A so zdravniki, skupaj s politiko, dobavitelji in zdravniškimi managerji prav tako del problema, ki ga v zdravstvu imamo. Del odgovornosti nedvomno nosijo tudi oni. Oni niso le zdravniki in strokovnjaki, so tudi managerji, ki urejajo način dela v zdravstvu.

Po logiki napredovanja mlad zdravnik skozi karierni razvoj enkrat pač postane tudi vodja. Če ne formalni, pa neformalni, človek z veliko večjim vplivom, kot takrat, ko je bil mlad. Na začetku kariere je poln idej o tem, kaj bi bilo potrebno v njegovem delovnem okolju spremeniti in kako urediti delo, da bo bolj učinkovito. Vendar takrat to ne gre, ker mu spremembe preprečujejo starejši kolegi, nadrejeni, primarij, sistem itd. Ko pride sam do pozicije vodje in bi moral premagati le še sistem, da uresniči svoja mladostna pričakovanja, pa tega ne stori.

Zakaj?

Ker je vmes minilo 20 ali 30 let in je do takrat  že postal del zdravstvene mašinerije, ki zdravnike spreminja v prilagodljive, od številnih interesnih skupin odvisne strokovnjake. Gotovo so utrujeni od nedeljskih, nočnih, prazničnih dežurstev, boja z mlini na veter, a so na drugi strani zadovoljni v udobju znanega okolja, na katerega so se prilagodili v njihovo korist. Seveda ni tako z vsemi, da takoj naredim potreben rez. A tistih, ki si sprememb resnično želijo, je malo, zato sprememb tudi ni. V gospodarskih družbah pametni lastniki in uprave svoje vodje in direktorje pošiljajo na izobraževanja in treninge, kjer jih pripravijo na to, da so sami ustvarjalci sprememb. V javnem sektorju ni nikogar, ki bi vodje, ki so hkrati tudi zdravniki, poslal na to nujno potrebno izobraževanje.

In ker o spremembah v zdravstvu vsi le govorimo, nihče pa se zanje ni pripravljen sam spremeniti, bo stanje ostalo takšno, kot je. Pri tem ni pomembno ali dobijo 200, 300 ali 400 milijonov. Nikoli ne bo dovolj.

Gori v kuhinji, gasimo na strehi

Na tv soočenju ministrice za zdravje, predsednika skupščine Zdravniške zbornice, zdravnika Marka Bitenca, kot predlagatelja uvedbe dodatnega prispevka in predstavnice organizacije bolnikov z rakavimi obolenji, je bilo videti, da se je ministrici Milojki Kolar Celarc kar smejalo ob predlogu za dvig prispevne stopnje. Za politiko je to najbolj enostaven in najbolj hitro rešljiv predlog. Še posebej je dragocen, ker ne prihaja od njih samih. Seveda je ministrica predlog zbornične skupščine spretno umestila med »več drugih« predlogov, ki jih bodo na ministrstvu oz. na vladi obravnavali, a je vsem jasno, da druge enako hitre rešitve, kot je predlagana, ni.

Upam si trditi, da ta hip ni človeka v Sloveniji, ki bi znal teh 200 milijonov pametno razporediti, da bi ga državljani, če bo predlog uspešno prestal vse faze odločanja, »polnokrvno« koristili in občutili izboljšanje.

Se vam ne zdi, da gasimo ogenj v strehi, medtem, ko v kuhinji uhajajoči plin gori vse močneje?

Raj in čista sreča za lopove

Ob zdajšnjem predlogu zdravnikov se najbolj lahko smejijo priskledniki, lobisti, posredniki z belim zdravniškim blagom in dobavitelji v zdravstvu. Predlog rešitve stanja v našem zdravstvu, ki ga prav ti v dobršni meri vseskozi slabijo, se namreč njih sploh ne dotakne. Spustiti v zdravstveni sistem 200 milijonov svežega denarja, pri čemer se ukrepi nikakor ne dotaknejo nenadzorovanega in nepoštenega odtekanja, je raj in čista sreča za lopove. V lonec, iz katerega denar curlja od vsepovsod, bo priteklo le še več denarja, od katerega si bodo lahko mirno le še nekaj več razdelili.

To je nekako tako, kot bi ob slabi hišni fasadi, zaradi katere vas pozimi zebe, nenehno naročali vse več drv za kurjavo, namesto, da bi si uredili hišno izolacijo. Vsak kmet ve, da se tako ne gospodari.

Advertisements

Televizija naša vsakdanja


Dandanes televizijskim hišam v Sloveniji ni lahko. Oglaševalski denar, ki ga je že v osnovi manj, kot pred leti in od katerega živijo komercialne televizije, se seli v mlajši, prožnejši digitalni svet ali tja, kjer zagotavljajo še bolj ciljno nagovarjanje potencialnih uporabnikov. Posledice čutijo vse televizijske hiše, vključno z nacionalno RTV hišo, ki ji je sicer zagotovljen pomemben in stabilen del prihodkov 12,75 evra mesečno obveznega prispevka vsakega slovenskega gospodinjstva.

Tudi zato si televizije ne morejo in ne smejo privoščiti napak v programski ponudbi, časovni shemi ali izboru kadrov, ki bi lahko odvrnile dragocene gledalce. Samo mi, gledalci namreč, štejemo za njihove glavne adute pri pogajanjih z oglaševalci.

images-scena

Pa vendar se to dogaja!

Televizija in politika

Vsaka televizija z lastnim informativnim programom razkrije svoje lastniško uredniške poglede na politične preference. Žal mi je usode Planet TV, ki je pričela s celovitim oddajanjem novembra 2012 in takoj v prvi informativni oddaji izgubila večji del svojih gledalcev, ki so jo z nestrpnostjo in velikim zanimanjem pričakovali. Če je katera novoustanovljena komercialna televizijska hiša, od ustanovitve POP TV dalje, imela možnost za ustvarjanje dobrega programa, kapitalsko moč, pogajalsko solidno izhodišče za oglaševalce in komunikacijski potencial v že vsaj enem uveljavljenem kanalu SiOL.net, je bila to Planet TV. Pa so se velika pričakovanja razblinila po nekaj minutah prve informativne oddaje. Navijaške naklonjenosti takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši namreč ni bilo moč spregledati. Prvi vtis je ključen in pečat ostaja. Še danes.

Levici privrženi ljudje so takrat zamenjali kanal in se nikoli več niso vrnili nanj. V tistem času sem bila službeno bližje tem dogajanjem. Po razkritju, kam se nagiba tehtnica politične naklonjenosti Planet TV, me je doletela toča ogorčenih klicev znanih in neznanih, češ, kako si lahko televizijska hiša, ki je posredno v državni lasti privošči tako pristransko in navijaško stališče. Za manj poučene naj povem, da je večinski lastnik Telekoma Slovenije še vedno Republika Slovenija, Telekom Slovenije pa je 100-odstotni lastnik TSmedia, ki je bil takrat edini lastnik in formalni ustvarjalec programa Planet TV. No, v resnici zaposleni v Telekomu Slovenije nismo imeli pojma, zakaj in kako se ustvarja ta program. Tudi na predstavitveno novinarsko konferenco ni bil vabljen nihče (od javno prepoznanih) iz matične družbe češ, da ni priporočljivo, da bi se televizijo povezovalo s Telekomom Slovenije! Izgovor za bruhat! Hiša, ki je zagotovila ves začetni kapital do zadnjega centa, ne sme biti prisotna, ker to ne bi bilo dobro za ugled televizije. Za ugled pa je verjetno naravnost odlično, da je TS ves čas največji oglaševalec na tej televiziji.

Pa to ni edina televizijska hiša, ki se je ustrelila v koleno že na začetku oddajanja. Imamo televizijo, ki je to naredila še predno je bila ustanovljena. Naša najnovejša televizijska hiša Nova24 TV ne bo nikoli nacionalna TV hiša in oglaševalci tam nikoli ne bodo nagovarjali vseh Slovencev, kar je bilo jasno že od poziva k ustanovitvi. Danes se ne sprašujemo, kaj je tam na programu, temveč je zanimivo le še ugibati, koliko časa bo uspela delovati. Res, da produkcija ni draga. Miza, dva gosta in moderator, kar najpogosteje vidimo ter nekaj oseb v ozadju, ki se jih ne vidi, najbrž niti ni tak strošek. A kljub vsemu nekaj stane. Vsakemu scenaristu je usoda te televizije že znana.

Televizija in ura

Če ostanem pri Planet TV. Ko smo v TS jeseni 2012 končno dosegli soglasje, da je bila novoustanovljena pridobitev skupine predstavljena tudi direktorjem matične družbe, smo slišali besede takratnega vodstva, da je program Planet TV pripravljen do te mere, da lahko pritisnejo le še na »play« in vse bo teklo vsaj do novega leta brez težav. Pa se je hitro zataknilo z uro pričetka informativnega programa. Do danes ostaja to eksperimentalni del programa, ki se je premikal od 18.40 ure, do 19h, pa 19.30, pa kratke novice na polno uro, pa kratke novice med dvema filmoma. Kako naj gledalci zgradijo svoj ritual, svojo priljubljeno navado, da obsedijo pred TV sprejemnikom ob določeni uri, če te določene ure preprosto ni? Zadnji termin večernega informativnega programa je 18.45.

Televizija in ljudje

Televizija, ki je gibljiva slika ljudi, z glasom, stasom in precej jasno razgalja znanja ter veščine posameznika, preprosto zahteva prvovrstne, skorajda idealne, najodličnejše ljudi – po pameti, v medijskem nastopanju, iskrive, kreativne. V iskanju takšnih se je na Planet TV zvrstila res dolga vrsta ustvarjalcev pred kamero in za njo. Z veliko medijske podpore so bili nekateri sprejeti v tim in predstavljeni kot zvezde ter rešitelji zatečenega stanja, pa se je marsikdo po nekaj mesecih ponižno, tiho, razočarano in razžaljeno poslovil ali sprejel slabšo alternativo znotraj tima.

Televizija in denar

Telekom Slovenije je bil preko hčerinske družbe TSmedia edini lastnik Planet TV ob njeni ustanovitvi. V lastništvo je kasneje vstopila močna grška medijska družina Kyriakou, ki je prevzela večinski delež. Ker posel ne gre po načrtih in so se kljub močnemu oglaševanju Telekoma Slovenije, sponzorskim paketom in podobnimi aranžmaji dolgovi kopičili, smo lahko prebrali, da je TS sam vložil zahtevek za prisilno poravnavo. No, zatečeno stanje ta hip je, da je Telekom Slovenije dokapitaliziral podjetje, ki je lastnik Planet TV in ponovno postal večinski lastnik. V teh letih, tako se govori, je v Planetu TV svoj bridki konec naredilo okoli 40 mio evrov Telekomovega denarja.

Da ne bi bilo dvoma, iskreno, osebno in tudi poslovno privoščim, da se Planet TV reši težav, v katere so ga pahnile nespametne glave. Za stanje nacionalnega duha bi bilo dobro, da imamo gledalci še eno možnost izbire vira naših tv informacij. Kakšen adut za Planet TV je še v rokavu. Vprašanje je, kakšne barve je in kako vešče ga bodo igralci, ki so ostali, uporabili.

In kateri tv program gledate vi?

Na polovici


Predsednik vlade je ob drugi obletnici vladanja (bog, kako hitro teče čas) in jubilejni stoti seji vlade pripravil kratek spisek dosežkov, zaradi katerih bi to vlado najbrž morali imeti raje. Jo imamo?

untitled

Res je, marsikaj se je spremenilo v tem mandatu. Veliko reči je šlo v resnici na bolje in vsem tem dosežkom je treba korektno dati priznanje. Nižja brezposelnost, četudi na račun samozaposlovanja, že nekaj kvartalov solidna rast BDP, garanje izvoznikov kaže rezultate in  rešuje našo bilanco ter BDP. Čeravno močno zadolženi, smo okrepili naše finančno stanje, lažje in ceneje prihajamo do denarja, Slovenija je bolj zanesljiva gospodarska partnerica, z več stabilnosti nasploh. Vse to je danes dokazljivo v državni statistiki.

Nedavno je premier tudi omenil dvig politične kulture. Res je, da slišimo manj zmerjanja pred tv kamerami med našimi politiki. Nisem pa prepričana, da gre to pripisati prizadevanjem in gentlemenskemu zgledu vodenja te vlade. Tisti del politike, ki je tako ali tako ves čas vlekel žaljivke in poniževanja iz svojega besednjaka, se je zavlekel v nek politični brlog, kjer očitno snuje novo strategijo. Ko se občasno oglasi, pa se zna spustiti celo nižje, kot kdaj koli prej, kar spomnite se zmerjanja o novinarkah, prostitutkah na twitterju. Se pa zato ni prav nič spremenila retorika njihovih medijev, kjer o lévih, nekdanjih lévih in vseh, ki dišijo po levici, še naprej napletajo zgodbe, ki jih ne zmore spisati niti Hollywood.

Bo pa zelo nevarno, če bi se predsednik vlade zadovoljil s tem, kar nam je predstavil, kajti državljani nismo tako zadovoljni, da bi mirno lahko pričakal naslednje volitve in nov mandat.

Zdravstvo nas bo pokopalo

Stanje v zdravstvu nas ne bo ozdravilo. Nasprotno, pokopalo nas bo. Pogreb pa tako ali tako plača družina, ne družba. Denar v zdravstvu še vedno mečemo kot gnoj z lopatami malo sem in malo tja po njivi, namesto, da bi zato kupili ustrezno sistemsko »šprico«. Naša njiva s takimi metodami nikoli ne bo pognojena, kot je treba in nikoli ne bo dajala želenega pridelka. Le en primer: za odpravljanje težav s pomanjkanjem anesteziologov v Mariboru smo posredniški družbi, ki je v Maribor pripeljala hrvaške zdravnike, plačali 7 milijonov evrov!!! Pri tem pa celotni UKC Ljubljana v prvem polletju letos izkazuje 12 mio izgube. Izguba UKC Ljubljana se mi zdi smešno nizka, v primerjavi s stroški za 20 anesteziologov, kolikor so jih potrebovali v Mariboru. Kdo je pobral večji del tega zneska, si lahko le mislimo.

Javni sektor se širi in bohoti, kar je nezdravo za družbeno klimo v državi, za obvladovanje javnih stroškov in nenazadnje državno bilanco. Zagotovo bi bili ob tem podatku manj glasni, če bi s širitvijo javni sektor tudi bolje deloval. Pa ne! Državo smo preregulirali do skrajnosti. V tej regulaciji smo izgubili človeka, državljana, gospodarstvenika, investitorja, zaposlenega, socialno ogroženega….. v katere naj bo kompas delovanja države naravnan.

Kaj bomo z ministrom za infrastrukturo, ki je v svojem inavguracijskem nagovoru jasno povedal, da drugi tir ni potreben? Zdaj je zamenjal svoje stališče in se zanj zavzema. Kako naj gledamo nanj, če brez stališča in odziva sprejme dejstvo, da »njegov« DARS izbere za elektronsko cestninjenje sistem, ki je doživel svoj vrhunec, je zaprt in »zaključen«? Ko bomo želeli sistem nadgrajevati z novimi, sodobnimi rešitvami, bomo morali tega v celoti zavreči. S tem bomo zavrgli tudi vseh, danes poceni (trgovsko) zvenečih 99,9 milijonov evrov, kolikor znaša natečajna ponudba zmagovalnega konzorcija. Če ob odprtju predora Markovec ni bilo nikakršne možnosti, da bi predor izločili iz vinjetnega sistema, je minister zdaj, pred interpelacijo, nenadoma naklonjen temu. Je to res verodostojen in zaupanja vreden minister?

Če bo minister za infrastrukturo Gašperšič interpeliran, bo to že šesta menjava ministra v tej vladi. Violeta Bulc je odšla v Bruselj, Jože Petrovič se je znašel v dogovornih poslih, Stanka Setnikar Cankar s honorarji, da te kap, Klavdija Markež z njeno neverodostojno izobrazbo, Dušan Mramor iz osebnih razlogov. Kolikšno mero zaupanja lahko državljani vložimo v vlado, kjer je skoraj polovica ministrov že zamenjanih?

“Bo treba delat”

Državljani ne vidimo delovanja pravne države. Preveč krivic ostaja na ramenih žrtev, preveč lumparij ostaja nekaznovanih. Da pred zakonom nismo vsi enaki, je splošno prepričanje. Ob tem imamo še vrsto drugih odprtih zgodb, npr. gospodarskih, ki čakajo na svoj epilog: nedokončana privatizacija in  depolitizacija gospodarskega sektorja, zgrešene naložbe, ki požirajo davkoplačevalski denar, državne subvencije namesto sistemskih rešitev, nekonkurenčen trg delovne sile, administrativne ovire za tuje investitorje.

Uradniki in pooblaščenci sedanje vlade so zafurali arbitražni dogovor s Hrvaško, napovedujejo se novi migranti, žičnate ograje ostajajo in ovirajo razvoj turizma ob meji, vroče postaja tudi z Avstrijo…..

Ne, ne, če se bo vlada zadovoljno ustavila na tej točki, bomo luknjo na pasu kmalu spet zategnili še za kakšno stopnjo. Raje kot to, kaj so naredili, bi na polovici mandata slišala, kaj nameravajo še narediti.

V zdravstvu ne gre narobe le zdravstvo


Da v našem zdravstvenem sistemu marsikaj ne deluje, kot bi bilo treba, je jasno vsakomur. Nič ne pomaga, če naš premier kani ministrico Kolar Celarčevo še tako braniti, kot je razbrati zapise ob sicer napovedani interpelaciji, ki jo bo doletela. Tudi mi njegovi odločitvi ne bomo pritrdili, kajti z današnjim stanjem se res ni za trkati po prsih, pa tudi izgovori o nedelovanju predhodnikov vloge ministrice ne opravičujejo prav dosti. V dveh letih dela te vlade bi se morale spremembe že videti, če bi se jih lotili resno in takoj. Kdorkoli danes stopi v delovno razmerje v kateremkoli podjetju, želi njegov delodajalec rezultate videti čim prej, zagotovo pa v roku, ki ga oba dogovorita ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. O kakšnem podobnem pristopu v naši politiki še niso slišali. Saj, kdo pa bi sicer prevzemal odgovorna ministrska mesta, če jih bo predsednik vlade celo zavezoval k rezultatom?

untitled

Stanje, kot ga vidimo uporabniki, je slabo. Kakovost storitev ne raste, rastejo pa stroški, daljšajo se čakalne vrste, kopičijo se izzivi. Zdravniki in sestre res delajo v nemogočih razmerah, pri čemer prvi delajo dvojne urnike, a se zato praviloma pojavljajo na prvih mestih zaslužkarjev v javnem sektorju, medtem ko druge ob prav tako nečloveško podaljšanih urnikih preštevajo fičnike.

Niso razkrita in niso razbita tudi številna omrežja in poslovne naveze, o katerih se vsa leta le govori in piše, ki nesramno, grabežljivo in neupravičeno pobirajo odstotke od sklenjenih poslov ali kar odkrito preplačane dobave različnega zdravstvenega materiala ali naprav.

Prav tako nekaj ni v redu v našem sistemu, če se zdravstvena zavarovalnica hvali z dobičkom 5,1 mio evrov v letu 2015, medtem, ko na drugi strani osrednji Klinični center pridela letos 12 mio evrov izgube, ker mu taista zavarovalnica ne priznava, da je v resnici obdelal vse paciente. Na ta način je res zelo enostavno ustvarjati profit.

Stanje je prignalo uporabnike zdravstvenih storitev do te točke, da danes že preštevamo mrtve, kot rezultat nasilja, ker je nekomu počil film. In še več, temu nasilju so že sledila nova in na osnovi tega se zdaj razkrivajo tiha nasilja, ki naj bi vladala na relaciji pacienti zdravstveno osebje že desetletja.

untitled1

Zato v zdravstvu, poleg samega zdravstva, zagotovo ne štima še marsikaj. Zagotovo pa ne štima komunikacija. Če govorimo o nasilju v zdravstvu, potem to področje sodi v poglavje kriznega komuniciranja. Eno ključnih pravil kriznega komuniciranja pravi: »Čim dlje obstaja nevarnost, ali ji damo možnost, da se razvija in dozoreva, manj možnosti imamo za ukrepanje oz. reševanje«. In še: »Progresivno z nereševanjem naraščajo tudi stroški odpravljanja nevarnosti«. In točno tako se je v našem zdravstvenem sistemu ravnalo. O nasilju se ni govorilo, tega sindroma nismo zaznali, zato se ni reševal, dokler nismo imeli žrtev. Teh ne morem več rešiti.

Kdo je tu kriv?

So to zdravniki in sestre, ki o nasilju nad njimi do tega smrtnega primera v Izoli sploh niso poročali? Je kriv zdravstveni izobraževalni sistem, ki zdravnikov in sester ni poučil, da so nasilna ravnanja nedopustna in jih je treba nemudoma prijavljati? Ali je naš zdravstveni sistem sploh želel vedeti za te težave? Če bi bili odgovorni s temi težavami seznanjeni, bi jih morali namreč odpravljati. Vsakršne tovrstne težave pa se praviloma lahko odpravlja le pri vzrokih. Pa smo spet na začetku. Vzroki, da so se odnosi med zdravstvenim osebjem in uporabniki poslabšali, so v nezadovoljstvu uporabnikov. To pa izvira iz dolgih čakalnih vrst, slabšo kakovostjo storitev, v nenehnih informacijah o prilaščanju javnih sredstev s strani dobaviteljev, posrednikov, prisklednikov.

Zgodba o jari kači in steklem polžu.

p.s. Da je zdravstvo komunikacijsko popolnoma odpovedalo, dokazuje tudi primer umrlih dvojčkov iz Hrastnika. Pojasnila trboveljske bolnišnice o dogodku, ki se je zgodil pred skoraj osmimi meseci, do danes nismo slišali. Razen tega, da nihče ni kriv. Pa to sploh še ni vse, o čemer bi lahko pisali.