Težko je z navdušenjem in huronskim odobravanjem sprejeti pobudo skupščine Zdravniške zbornice Slovenije, naj se zaradi hitrejšega urejanja težav v zdravstvu, ki zahteva hiter priliv vsaj okoli 200 mio evrov, obremeni državljane z višjim prispevkom za zdravstveno zavarovanje.
Razumem zdravnike, ki si želijo, da bi njihov sistem deloval, da bi se čakalne vrste zmanjšale, želijo si, da bi se zdravstvo umaknilo medijskemu soju žarometov in bi se lahko v miru posvetili svojemu delu. A so zdravniki, skupaj s politiko, dobavitelji in zdravniškimi managerji prav tako del problema, ki ga v zdravstvu imamo. Del odgovornosti nedvomno nosijo tudi oni. Oni niso le zdravniki in strokovnjaki, so tudi managerji, ki urejajo način dela v zdravstvu.
Po logiki napredovanja mlad zdravnik skozi karierni razvoj enkrat pač postane tudi vodja. Če ne formalni, pa neformalni, človek z veliko večjim vplivom, kot takrat, ko je bil mlad. Na začetku kariere je poln idej o tem, kaj bi bilo potrebno v njegovem delovnem okolju spremeniti in kako urediti delo, da bo bolj učinkovito. Vendar takrat to ne gre, ker mu spremembe preprečujejo starejši kolegi, nadrejeni, primarij, sistem itd. Ko pride sam do pozicije vodje in bi moral premagati le še sistem, da uresniči svoja mladostna pričakovanja, pa tega ne stori.
Zakaj?
Ker je vmes minilo 20 ali 30 let in je do takrat že postal del zdravstvene mašinerije, ki zdravnike spreminja v prilagodljive, od številnih interesnih skupin odvisne strokovnjake. Gotovo so utrujeni od nedeljskih, nočnih, prazničnih dežurstev, boja z mlini na veter, a so na drugi strani zadovoljni v udobju znanega okolja, na katerega so se prilagodili v njihovo korist. Seveda ni tako z vsemi, da takoj naredim potreben rez. A tistih, ki si sprememb resnično želijo, je malo, zato sprememb tudi ni. V gospodarskih družbah pametni lastniki in uprave svoje vodje in direktorje pošiljajo na izobraževanja in treninge, kjer jih pripravijo na to, da so sami ustvarjalci sprememb. V javnem sektorju ni nikogar, ki bi vodje, ki so hkrati tudi zdravniki, poslal na to nujno potrebno izobraževanje.
In ker o spremembah v zdravstvu vsi le govorimo, nihče pa se zanje ni pripravljen sam spremeniti, bo stanje ostalo takšno, kot je. Pri tem ni pomembno ali dobijo 200, 300 ali 400 milijonov. Nikoli ne bo dovolj.
Gori v kuhinji, gasimo na strehi
Na tv soočenju ministrice za zdravje, predsednika skupščine Zdravniške zbornice, zdravnika Marka Bitenca, kot predlagatelja uvedbe dodatnega prispevka in predstavnice organizacije bolnikov z rakavimi obolenji, je bilo videti, da se je ministrici Milojki Kolar Celarc kar smejalo ob predlogu za dvig prispevne stopnje. Za politiko je to najbolj enostaven in najbolj hitro rešljiv predlog. Še posebej je dragocen, ker ne prihaja od njih samih. Seveda je ministrica predlog zbornične skupščine spretno umestila med »več drugih« predlogov, ki jih bodo na ministrstvu oz. na vladi obravnavali, a je vsem jasno, da druge enako hitre rešitve, kot je predlagana, ni.
Upam si trditi, da ta hip ni človeka v Sloveniji, ki bi znal teh 200 milijonov pametno razporediti, da bi ga državljani, če bo predlog uspešno prestal vse faze odločanja, »polnokrvno« koristili in občutili izboljšanje.
Se vam ne zdi, da gasimo ogenj v strehi, medtem, ko v kuhinji uhajajoči plin gori vse močneje?
Raj in čista sreča za lopove
Ob zdajšnjem predlogu zdravnikov se najbolj lahko smejijo priskledniki, lobisti, posredniki z belim zdravniškim blagom in dobavitelji v zdravstvu. Predlog rešitve stanja v našem zdravstvu, ki ga prav ti v dobršni meri vseskozi slabijo, se namreč njih sploh ne dotakne. Spustiti v zdravstveni sistem 200 milijonov svežega denarja, pri čemer se ukrepi nikakor ne dotaknejo nenadzorovanega in nepoštenega odtekanja, je raj in čista sreča za lopove. V lonec, iz katerega denar curlja od vsepovsod, bo priteklo le še več denarja, od katerega si bodo lahko mirno le še nekaj več razdelili.
To je nekako tako, kot bi ob slabi hišni fasadi, zaradi katere vas pozimi zebe, nenehno naročali vse več drv za kurjavo, namesto, da bi si uredili hišno izolacijo. Vsak kmet ve, da se tako ne gospodari.