Praznična belo-modra oblekica


Prednovoletni čas v Ljubljani ima svoj šarm. Če se sicer novembra vsi stiskamo v lokalih, trgovinah, galerijah in bežimo pred meglo in dežjem, je bilo v petek ob prižiganju prazničnih lučk povsem drugače. Mokri ali vsaj dodobra navlaženi smo se stiskali na Tromostovju in čakali na tisti čarobni trenutek, ko se bo prižgala ljubljanska novoletna pravljica. Začuda, ga pred tem ni popestrila kakšna á la The Stroj odštevalna ekipa ali pa romantična »Ko se prebujam« Nina Pušlar. Stali smo v temi in tišini, dokler nas moderatorka ni nagovorila.

untitled1

Takrat smo vsi stoječi ob lekarni ugotovili, da ozvočenje letos ne štima. Zvok je odnašalo sem in tja, zdaj glasneje, potem nič. Nina bi bila gotovo strel v prazno, saj je polovica čakajočih ne bi slišala. The Stroj bi bili prava rešitev, saj tako ali tako ozvočenja skorajda ne potrebujejo. Dve pesmici otroškega pevskega zborčka je tako odnesla rahla sapica nekam proti Čopovi in kaj malo smo od njiju odnesli nestrpni čakajoči, ki smo gledali Prešernu v hrbet. Tudi vklop aplikacije na mobilniku, ki ti razkrije, za katero pesem gre, nam ni bil v pomoč.

Vendar ljubko. To, da nam zapojejo otroci za novo leto, je vedno razlog za dodatno vlago v očeh. Tudi župana nismo kaj dosti slišali, pomembno pa je, da smo ujeli njegovo povabilo na odštevanje in se navdušeno pridružili. Moj mož v polomljeni slovenščini, za nama trije španski turisti, za katere ne vem ali so začeli točno na 10…9…, ker niso razumeli teksta, so bili pa dobro pripravljeni na slikanje s svojimi mobilniki.

Ob tem se mi je utrnilo, da ne bi bilo prav nič narobe, če bi moderatorka po zaključku odštevanja zaželela dobre želje tudi v angleščini, nemščini in vsaj še v italijanščini. Vsako leto več jih imamo, turistov namreč, in mi smo svetovni mojstri tujih jezikov. Tako, kot papež po poslanici mestu in svetu, Urbi et Orbi, zaželi blagoslovljen božič v nekaj 10 jezikih, bi tudi pri nas lahko izrekli lepe praznike in srečno novo leto vsaj v tistih, da bi nas prvih pet najbolj številčnih tujih gostov razumelo.

untitled

Tri… dva….ena…nič in središče Ljubljane je zažarelo v vsej svoji letošnji lepoti. Belo, modro, kot je obljubila Petra Stušek, direktorica ljubljanskega turizma. Zmago Modic, resnični dizajner našega vsakoletnega vzdiha, je letos oblikoval nekaj novih elementov, ki niso več spominjali na semenčice. Te so bile predmet zabavnih pogovorov pred leti. Ljudje so ploskali, se poljubljali, kot da je že novo leto, bliskavice so se prižigale, navdušenje je bilo veliko. Ljubljana je dobila novoletno oblačilce, ki jih paše. Edinstven je pogled na obrežje Ljubljanice, ki bi bilo v tem času ob 17.30h zaradi teme nevidno, pa z osvetlitvijo dreves Ljubljana dobi izgubljeno dimenzijo. Ker so osvetljena drevesa in ne rečni kanal, se ta slika poglobi, na nek magičen način zraste in ustvari podobo, je ne ponudi nobeno drugo meni znano mesto.

untitled3

V resnici me v konceptu prednovoletne Ljubljane motita le dve stvari.

Prva je ta, da ne razumem razloga za postavitev 20 prodajnih hišic ene za drugo, če vse ponujajo le pijačo in hrano. Te so seveda na najbolj prestižnih lokacijah okoli Tromostovja. Na povsem ločeni lokaciji, na nekoliko manj priročnem Na Bregu, pa stoji približno enako število hišic, kjer prodajajo samo novoletni darilni program in podobne reči. Tam sta se sicer znašli dve pivsko razvedrilni točki, a deluje skoraj tako, kot da gre za naključje, ne pa za del novoletne Ljubljane. Na vseh novoletnih trgih, ki sva jih z možem do sedaj načrtno obiskala, na primer na Dunaju, v Heidelbergu, Nürnbergu, Kölnu, organizatorji vsebino sejemske ponudbe spretno premešajo. Malo nakupov, malo počitka s hrano in pijačo, pa spet malo nakupov in tako dalje. Na ta način ustvarijo pohajkovalno zanimanje vseh obiskovalcev in ti obiščejo vse možne lokacije in povsod ustvarjajo promet.

Če imamo pri nas na Bregu novoletno »nakupovalno« središče, imamo na kongresnem trgu štiri stojnice za pijačo in nič drugega. Tisti torej, ki jih pitje zanima manj, kot nakupovanje, tja ne zaidejo, zato je bil v petek zvečer Kongresni trg precej prazen. Vse »vpadnice« v mestno pravljico so torej najprej opremljene s pijačo in če se ga torej že na začetku dodobra ne nalijemo, lahko kasneje na lokaciji malo bolj od rok še kaj kupimo. Če je novoletni čas nepovratno čas spodbujanja nakupov in še zadnjega poskusa, da se letne bilance ponudnikov malo izboljšajo, se tega pri nas lotevamo povsem nepodjetniško in neambiciozno.

Druga moteča stvar pa je kuhano vino. Tega večina ponudnikov še vedno ne zna narediti tako, da bi bil človek navdušen. Nič ne rečem, nekaj stojnic je v svoje vino že dodalo pravo mero začimb, ga napolnilo z bogatimi okusi, ki navdušijo, zaokrožilo kislost s sladkobo. A še vedno je preveč »tenkih«, vodenih, kislih, praznih izkušenj, ki v to bogato, všečno kičasto podobo Ljubljane ne sodijo.

Tale miroljuben prednovoletni zapis končujem s povabilom, da si ogledate praznično Ljubljano. Pozabili boste na številne težave, ki stopijo v ospredje, ko ugasnejo belo modre lučke. Pa mirno zavrnite slabo kuhano vino. Naj se ga naučijo delati, potem ga bodo lahko tudi dobro zaračunavali. To ni nobena “kunšt”, le okus kupcev je treba poznati.

Advertisements

Koliko je 300 milijonov krat nič


untitled

Hura, sprejeli smo proračun za leto 2017 in tudi za 2018! Vladi je odleglo, saj gre za osnovni finančni okvir delovanja države. Res, da le na papirju, a zadovoljstvo nad zaključenim formalnim postopkom je tu. Ni važno, kako se bo zasukala vrsta neznank v proračunu, pomembno je, da ga imamo. To je nekako tako, kot bi kupovali hišo, v finančni konstrukciji pa upoštevali kredit, ki vam ga banka še ni odobrila, niti ne veste ali ste za ta kredit sploh primeren kandidat in tetino dediščino, vendar je vaša teta še kako živa. “A nič ne de”, bi si rekli, in s to papirno konstrukcijo stopili do prodajalca ter mu ponudili kupnino. Zanjo bi se vam gotovo prijazno zahvalil in vas poslal nazaj do vaše banke po konkreten denar. Brez podpisa pogodbe. Pa tudi brez tetinega denarja se v prihodnje ne vračajte.

A pri nas v parlamentu ni tako. Mi imamo »pogodbo« za proračun podpisano. Zdaj točno vemo, da bo v državno blagajno leta 2017 priteklo 8,8 milijarde evrov, odteklo pa 9,5 milijarde. Leta 2018 pa bo to razmerje 9,3 proti 9,6 milijarde. Seveda je sprejetje tega dokumenta skorajda smešno v času, ko se zapletajo pogajanja s sindikatom zdravnikov Fides o plačah, normativih, delovnem času, o njihovih (propadlih) pričakovanjih po izločitvi iz sistema javnih uslužbencev. In ne le to, odprta so pogajanja s sindikati javnega sektorja nasploh, kar odpira neznanko, vredno 300 milijonov evrov. Kakšno sporočilo daje vlada s tem, da v teh okoliščinah sprejema proračun? Neresnost? Nerealnost? Popolna odtujenost od realnosti? Ignoranca do pogajalskih partnerjev? Samozadostnost?

Razprava pred glasovanjem v parlamentu je bila burna, trajala je pozno v noč in nekateri poslanci so se pritoževali, da so utrujeni. Ubožci, saj se nam res smilijo od težkega dela. Slišali smo obtožbe nad nerealnostjo dokumenta, pri tem pa uporabo mehkih, do zelo trdih, a sočnih pridevnikov. Na koncu je glasovalni stroj na ekranu pokazal, da ni bil nihče od poslancev proti. Vau! A ne zato, ker bi se skozi razpravo nesoglasja razblinila in bi se v resnici vsi strinjali, temveč zato, ker so nasprotniki tako sestavljenega dokumenta postopoma zapuščali parlament. Najprej vojska Janeza Janše, nato četica Nove Slovenije, pa vod Združene levice in na koncu še mini enota nepovezanih poslancev. Koalicijski poslanci, ki so ostali v dvorani, so složno in brez glasu proti sprejeli proračun.

Tako smo ujeli tudi roke, ki nam jih postavljajo šefi v Bruslju, četudi že lahko prebiramo izražene dvome, ki se porajajo v zvezi s tem. Evropska komisija je pri oceni naših javnofinančnih načrtov za 2017 upoštevala le dejansko sprejete ukrepe, ne pa teh, o katerih se šele pogajamo. Mi smo ravnali po slovensko/balkansko. »Bo že« in »lako ćemo«. Našo oceno dogovora s sindikati javnega sektorja, do katerega v resnici sploh še ni prišlo, smo že vkalkulirali v proračun. In ker plačni dogovor s sindikati pač še ni sklenjen, po mnenju šefov v Bruslju, v naših javnih financah zeva vsaj tristomilijonski dodatni primanjkljaj. Komisija Sloveniji zato napoveduje primanjkljaj v višini dveh odstotkov BDP za 2017, naša vlada pa načrtuje 1,3-odstotnega. To bo še veselo! A žal le za medije, ki bodo lahko poročali o nasprotjih, krizah, napetostih, borbi za uveljavitev interesov ene ali druge strani, nočnih sejah, pritiskih. Njihove najljubše okoliščine.

Evropska komisija je tudi še sporočila, da sedanjo gospodarsko rast preveč optimistično jemljemo kot samoumevno in je ne izkoristimo kot priložnost za zniževanje javnega dolga. Prav nasprotno. Strukturni javno-finančni primanjkljaj celo povečujemo in se oddaljujemo od ciljne fiskalne vzdržnosti, ne izkoriščamo ugodnega časa za zmanjševanje primanjkljaja ali prestrukturiranja dela stroškov javnega sektorja.

V naši politiki se proračuni očitno delajo tako, kot se oblikujejo tečaji na borzah – na osnovi bodočih, pričakovanih poslovanj in donosov. Seveda. A proračun, četudi je v resnici res le zrcalo načrtov, je v zelo odgovorna, zavezujoča, konkretna bilanca – zelo natančna odmera načrtovanega stanja v družbi oz. njenega poslovanja. Kako »uspešna« bi bila lahko naša podjetja, če bi ravnala po zgledu naše politike? Ivo Boscarol bi že pred sedmimi leti lahko vračunal pogajanja s Kitajci v svoje bilance, ki jih je zaključil letos. Pipistrel bi bil danes tako vreden mnogo več. Tudi Tanja Skaza bi svoj ambiciozen načrt gradnje lastne blagovne znamke doma in v tujini lahko že pred petimi leti dodala na pravo stran bilance, enako bi to naredi tudi Akrapovič, da ne govorim o Marjanu Batagelju, ki bi milijonske zneske vstopnin v Postojnsko jamo lahko že zdavnaj prištel v svoje finančne dokumente.

Papir prenese vse. Proračun prav tako. Kot kaže pa tudi Slovenci.

Smo eden najbolj potrpežljivih, ponižnih, značajsko tihih narodov.

Pomembno pa je, da imamo proračun. Hura!

Najprej smo Slovenci


images9kyw34k7

Edina, sicer bedna tolažba zaradi napačne napovedi izida ameriških volitev, ki sem jo napovedala v svojem blogu dva tedna nazaj je ta, da sem se v tej napaki znašla z vsemi uglednimi raziskovalnimi in medijskimi hišami tega sveta. Baje je le ena raziskava “nevemkatere” raziskovalne agencije pravilno in nedvoumno napovedala zmago Trumpa. V svojem blogu sem za zgrešeno napoved vse slovenske ženske, ki bi volile Hillary, povabila na čaj. Vabilo je doživljenjsko in se mu ne nameravam izmakniti. Torej, drage slovenske dame, vabljene!

Po bitki je lahko biti general. Zdaj vsi pametujemo. Po tako nepričakovanem zasuku pa so debate sploh vroče, analize bolj temeljite in poglobljene, vprašanja zakaj se je tako obrnilo in kakšna bo zdaj prihodnost ZDA in sveta, se odpirajo sama po sebi.

Prejšnjo demokratsko nominacijo pred osmimi leti je Hillary v boju z Barackom Obamo izgubila. Njena tokratna nominacija torej pomeni, da demokrati v osmih letih vladanja Obame niso pridelali, izoblikovali in si pripravili boljšega kandidata za novo zmago. Tako so v bitko poslali le še »second best« bojevnika. Po svojem nacionalnem značaju Američani nočejo biti drugi. Ne le da hočejo, oni preprosto morajo biti prvi. Je torej to lahko razlog za poraz Hillary? Second best is not the best.

Ali je Hillary izgubila zato, ker za svojega podpredsednika ni izbrala Bernija Sandersa? Ko so demokrati Bernija »izvrgli« iz bitke za predsedniško mesto, so bil mnogi razočarani. Takrat smo poslušali kako so se mladi obrnili proti Hillary, češ, zdaj nimajo več kandidata, ki bi ga volili. Pa vendar smo v analizah po že znanih rezultatih lahko slišali, da je imela Hillary med volivci bistveno več mladih.

Je izgubila zato, ker, razen takrat, ko so sporočili, da ima pljučnico in smo jo videli na televiziji rahlo opotekajočo, niti enkrat ni pokazala, da je človek. Da je čuteča, topla, empatična oseba. Njeni nastopi so bili pogosto prezentacija sposobnosti človeškega »stroja« in zelo očitne, zgolj narejene človečnosti. Če je predsednik oče naroda, ona gotovo ni pokazala dovolj spontane pristnosti in topline da bi bila lahko mati.

Hkrati nosi Hillary breme obtožb slabega vodenja mednarodne politike iz časov, ko je bila v prvem Obamovem mandatu državna sekretarka. Pripisovali so jih odgovornost za napad na ameriški konzulat v Bengaziju, češ, da ga je zakrivila s svojo strategijo zunanje politike. Tega ljudje niso pozabili.

Tu so maili, ki so letali sem in tja po svetu z njenega zasebnega strežnika, pa tudi njeno senatorsko obdobje ji ni prineslo presežkov. Ali pa je bil razlog v tem, da njen volilni  štab minimalne razlike v raziskavah preprosto ni vzel dovolj resno in ji ni predlagal potrebnih premikov v kampanji? So se anketirani v resnici bali povedati, da so privrženi Trumpu in tako zavajali celotno svetovno javnost?

Ali je izgubila volilno bitko preprosto zato, ker je pač Hillary Clinton? Trideset let v elitni politiki, prepletena in ujeta v mrežo številnih interesov. Vedno pri vrhu, nikoli na vrhu.

Vse to smo vedeli že pred volitvami, a smo kljub temu verjeli raziskavam in statistikam, ki so ji napovedovale zmago. Tesno, a vendar. Sama priznam, da bi jo, če bi imela to pravico, kljub vsemu volila še enkrat. V resnici ji najbolj zamerim zadnji komunikacijski spodrsljaj, zaradi katerega pa še vedno verjamem, da je samo človek. Morebiti to tudi potrjuje, da njen štab do konca ni imel pripravljenega nagovora za primer izgube? Vsaj 6 ur od priznanja poraza, ki ga je s telefonsko čestitko sicer takoj prenesla zmagovalcu, ni zmogla stopiti pred ljudstvo in jih nagovoriti. To je bil najbolj čustveni del njene kampanje.

Bi se pa Slovenci iz te ameriške volilne izkušnje lahko zelo veliko naučili. Po bitki je treba takoj stopiti skupaj za obnovo države, odnosov, razmerij. Razdeljenost in trmarjenje »iz inata« ali užaljenosti upočasnjujejo uvajanje sprememb in razvoj  Mi smo razdeljeni vsaj že od osamosvojitve dalje. Naša razdvojenost se poglablja, ne zmanjšuje. Ljudje v Sloveniji smo še vedno levi in desni.

Zakaj se nihče od naših politikov nikoli doslej ni spomnil misli: »Mi smo najprej Slovenci, potem smo šele SDS ali SMC«. Zakaj po volitvah pri nas nikoli ne slišimo besed povezovanja? Največ, kar zmorejo naši poraženci volitev je, da bodo z novo vlado sodelovali projektno. Veste kaj,  bullshit pa projektno. Tudi poraženi so dolžni graditi državo, ne pa je sesuvati. Glede na to, da pri nas vedno kakšnih 30 odstotkov politike in ljudi drži nogo na bremzi razvoja, smo v teh letih še daleč prišli.

Z volitvami ali brez, stopiti bo treba skupaj! Če nam do minule srede zjutraj to še ni bilo jasno, so nam to pokazali v Ameriki.

Kot krogla za rušenje


Policija in vsi pristojni, ki se ukvarjajo z varnostjo v prometu, v tem času, novembra torej, dober mesec pred iztekom leta, skrajno zaskrbljeni ugotavljajo, da letošnja statistika mrtvih na slovenskih cestah dramatično presega lanskoletno. Letos je do sedaj na naših cestah umrlo 117 ljudi, lani 105. Mogoče se vam razlika ne bo zdela dovolj dramatična, da bi bilo vredno temu posvečati kar cel zapis, a je višja za 10 %, v vsakem primeru pa 117-krat previsoka. Tudi zaradi tega je Slovenija po poročilu Evropske komisije padla na lestvici stanja prometa za 10 mest, na rep držav EU. Za nami so le še Bolgarija, Grčija, Hrvaška in Romunija. Skrajno bedno!

untitled

Naše institucije

Tisti, ki bi na to statistiko morali prvi kaj reči, če že prej niso ničesar pametnega ukrenili, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor ter Javna agencija za varnost cestnega prometa, so se komunikacijsko podelali. Sporočajo, da je poročilo evropske komisije potrebno najprej z vso resnostjo in temeljito proučiti, nato pa se bodo odzvali. Medtem, ko oni proučujejo, lahko mi iz javno dostopnih podatkov in podatkov, objavljenih v medijih, že nekaj rečemo in celo kaj sklenemo. Odločno!

Naše ceste

Da so naše ceste (razen avtocest) vse bolj zanemarjene, nevarne, neurejene, lahko ugotavljate vsak dan, ko se vozite v službo. Kar 70% državnih cest je v slabem stanju. Evropsko povprečje, ki razloge za nesreče pripisuje slabim cestam je 4%, pri nas so slabe ceste razlog kar za 8% nesreč. Dobra infrastruktura je tudi sicer eden od temeljev gospodarskega razvoja vsake države. In vendar temu namenjamo vsako leto manj sredstev. Politična pričkanja se pogosto vrtijo okoli »drugorazrednih« tem, prioritete pa zanemarjamo. Pozabljamo, da so življenja, zdravje in blagostanje ljudi ključne človeške vrednote. Tudi te ležijo na naših cestah!

Naša pijača

Slovenci imamo s pitjem alkohola dokazano velik problem. Smo eden najbolj pijanih narodov na svetu. Leta 2014 smo zasedali »odlično« deveto mesto na svetu po popitem alkoholu na prebivalca. Vsak dan ga veselo žgemo, uničujemo svoje lastno zdravje, družine, službe, življenja. Vsaka deseta prometna nesreča v Sloveniji ima svoj razlog v preveč popitem alkoholu in vsaka tretja, ki se konča s smrtnim izidom, je rezultat pijanega voznika. Streznimo se!

Naša policija

Koliko je k letošnji žalostni cestni statistiki prispevala večmesečna stavka slovenskih policistov, ki so se borili za dvig svojih bednih plač, ne bo enostavno izračunati. Namesto na cestah, so bili takrat v pisarnah. To dejstvo je takrat zagotovo razprlo krila lahkomiselnim šoferjem, ki so na cesti začutili brezmejno svobodo. Če ni nadzora nad grehi, se pač lažje greši. Takrat sem zapisala, da podpiram prizadevanja policije za dvig njihovih plač, in tako še vedno mislim, a bi bilo bolje, da bi štrajkali z odrekanjem administrativnega dela, ne pa nadzora na cestah. V Nemčiji policija, vojska in učitelji, ko vstopijo v svoj javni poklic, podpišejo tudi izjavo, s katero se odrekajo stavkam. Lahko imajo sindikate, ki se borijo za njihove pravice, ne smejo pa državo postaviti v situacijo, da »ne deluje«. V Avstriji je glede policije in vojske podobno in morebitne stavke so, če se že zgodijo, neplačane akcije. Pametno!

Naši ljudje

Tisti, ki v prometni nesreči izgubijo svoje bližnje, gredo skozi izjemno travmatično izkušnjo. Prometna nesreča ni bolezen, s katero zdravniki seznanijo vse vpletene, potem se lotijo zdravljenja, družina se prilagodi in gre skozi nek miselni proces, ima pogosto tudi čas, da se pripravi na nadaljnje korake. Smrt bližnjih v prometni nesreči je hipno, neozdravljivo in nepovratno dejstvo. Zadane te kot krogla za rušenje. Prileti vate, ko si najmanj pripravljen, butne in te lahko do konca uniči. Kako se po tem pobrati, mi ni jasno. Zato nadvse občudujem in cenim zakonca Lili in Romana Mavca, ki sta po izgubi osemletne hčerke zaradi prehitrega voznika, zmogla toliko moči, da sta se usmerila v osveščanje javnosti glede varnosti v prometu. Od spoštovanja hitrosti, do alkoholiziranosti. Smisel življenja sta našla v tem, da osveščata druge naj preprečijo nove smrti. Plemenito!

Naše odločitve

Če že institucije ničesar pametnega ne ukrenejo, imamo mi sami vendarle nekaj možnosti za izboljšanje statistike z lastnimi odločitvami. Že dve sta dovolj: spoštujmo prometne predpise vedno in povsod in nikoli ne pijmo alkohola, ko vozimo.

Da nas ne udari krogla za rušenje!