Dieta družabnega življenja. Dieta demokracije


Je to, kar doživljamo, res samo vojna proti korona virusu? Ali pa je ta hudičev virus samo krinka za neko drugo vojno?

Doma imam vse oprano, perilo je tudi že posušeno. Kar je mogoče samo lepo zložiti, je že skrbno shranjeno v omarah, drugo pa pripravljeno za likanje. To bom nesla v čistilnico, ker likam že dolgo ne več. Ko bodo čistilnice seveda spet odprle svoja vrata. Naredila sem tudi detox svojih omar. Vreče blaga in materiala za naš zbirni center odpadkov so pripravljene, vse lepo sortirano in urejeno, prav tako tudi velika škatla precej uporabnih reči za prijateljice.

Uredila sem pisarniško poslovanje in papirologijo, s katero sem bila v zaostanku. Z možem sva na vrtu postorila nujna predpomladanska opravila — še nikoli tako zgodaj — in tudi že udobno uživala v teh zadnjih sončnih dneh. Med tednom sem redno kuhala. Tega najbrž nisem delala nikoli, vsaj spomnim se ne. Enkrat sem naredila večji nakup. Vsako jutro sem si uredila makeup, kot da grem v službo in ob računalniku preživela skoraj ves delovnik. Vsak dan sem šla na sprehod, trikrat sem bila varuška našemu Oskarju, z mlado družinico pa smo se videvali vsak dan, en dan tudi na izletu na Jezersko.

Idealen teden, vam rečem.

Brez stresa

Nobenega stresa, nobenega pritiska na roke oddaje materialov in gradiv. Vse obveznosti so bile narejena v roku, brez stresa.

In vendar to ni ni normalno. To je življenje, ki ga nismo vajeni. Takšno življenje je fajn živeti teden ali dva. Kot dopust, počitnice. Ampak saj dopust ni normalno stanje.

Normalno je, da delamo. Pogosto tudi preveč. Pogrešam sestanke in priprave na sestanke, osebni stik, pogovore, neposredne dialoge. Pogrešam druženje, pogrešam čaj s prijatelji in tortico ob prijetnem pogovoru. Po psiholoških testih sem 100% ekstrovertirana oseba. Za takega človeka je velik izziv živeti s samo petimi družinskimi člani, pa še od tega so trije samo občasni obiskovalci. Saj ne, da imava z možem doma tišino. Veliko se pogovarjava, usklajujeva, spremljava življenje in politiko dveh držav, načrtujeva …

In vendar sem v družabnem smislu na hudi dieti.

Denar, denar, denar …

Luči na koncu tunela te osame še ni videti. Ne moremo še delati načrtov. Časovnice in koledarji so še prazni. Ljudje so še vedno potrpežljivi. In tudi bodo — vsaj dokler bo denar. Danes trošijo februarske plače, ki so jih prejeli marca. Kaj bodo trošili aprila, ko bo na račun prišla marčevska plača, pa marsikdo ne ve. Takrat se bodo soočili s številnimi izzivi, stiskami in paniko. Strahovito nakupovanje po spletu, s katerim se spletne trgovine v teh dneh rade hvalijo, bo strmoglavilo.

Ko bo zmanjkalo denarja, bo konec potrpljenja. Konec bi ga moralo biti že zaradi takšnih flopov, kot so sprva dvignjene plače vladne ekipe, ki se je nato znašla pred spletnim strelskim vodom celotne Slovenije in medijev. Temu je sledilo populistično dejanje s 30-odstotnim znižanjem, ki se zdi kot zmaga ljudstva. Kako piarovsko prozorno so ljudski srd obrnili v naklonjenost – vsaj tistih, ki tega ne spregledajo.

Kaj je za vlado sploh plača? 8 gor, 30 dol. Razdeljevati denar, ki ga sam ne ustvarjaš, je očitno najbolj enostavna igra na svetu. Če so pozabili, naj jih spomnim: plača je znesek, ki ga zaposleni dobi za opravljeno, pri nas praviloma, mesečno delo. Je nadomestilo za vložen trud, za rezultate dela in služi kot priznanje prispevka posameznika k poslovanju organizacije.

Pred tednom dni so začeli, za božjo voljo! Koliko časa in dokazovanja in trdega dela je potrebnega v gospodarstvu, če hočemo doseči konkretne rezultate, predno se začnemo pogovarjati o dvigu plač! Če se sploh pogovarjamo.

Tega dviga jim nihče ne bi očital, če bi bila vojna z virusom dobljena, zraven pa poskrbljeno za zagon gospodarstva in države nasploh. Našli bi se celo taki — in to izven kroga ministrov in kabinetnih svetovalcev —, ki bi to dejanje odkrito podpirali.

Turška vojska

In pri vsem tem iščemo še rezerviste za vpoklic v vojsko. Kot da nad nas juriša turška vojska. Delamo na tem, da se aktivira 37.a člen Zakona o obrambi z izjemnimi pooblastili vojski. In to kljub temu, da so meje vseh evropskih držav tako rekoč zaprte. Na cestah ni skoraj nikogar razen tovornega prometa. Ljudje se vse bolj držijo uredb, priporočil, zakonov. Ulice, mesta in vasi so prazni.

Vlada spreminja način komuniciranja z javnostmi in se zapira pred novinarji v neposrednem dialogu.

Kadrovske menjave so se začele že tisto noč, ko je vlada prevzela oblast.

Prepoved javnega življenja bo ljudem onemogočala zbiranje in protestiranje. Pravega, živega glasu ljudstva na cesti ne bo. Glas interneta je mogoče ignorirati. Blokirati, celo zbrisati. Ali se vsaj delati, kot da ga ni.

Je to, kar doživljamo, res sam vojna proti korona virusu? Ali pa je ta hudičev virus samo krinka za neko drugo vojno?

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 22. marca 2020, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/dieta-druzabnega-zivljenja-dieta-demokracije-10145742

 

Petek, 13.: Idealen dan za novo vlado


Dobro izpeljan začetek skrajšanega mandata zna biti Janševa zanesljiva vstopnica za naslednja štiri leta na Gregorčičevi.

To kolumno pišem v pričakovanju nove vlade in na dan, ko je v Sloveniji 141 primerov korona virusa. Prvi je bil potrjen pred natanko enim tednom. Zdi se, da je epidemija streznila vsaj del slovenske javnosti. Začuda tudi tisto v parlamentu, ki je pohitela z glasovanjem o predlaganih ministrih novega mandatarja in predsednika vlade Janeza Janše. Ker ima predsednik SDS v Državnem zboru udobno večino, se nikomur na njegovi strani ni bilo treba bati za zadostno število glasov.

Nova, štirinajsta vlada je torej zaprisegla v petek in je že sredi svojega prvega delovnega vikenda. V normalnih okoliščinah bi ji dali vsaj nekaj tednov, če že ne sto dni prizanesljivosti, toda to vlado sestavlja že toliko starih mačkov, da to ni potrebno. Sploh pa si ležernega uvajanja zaradi korona virusa ne more in ne sme dovoliti.

13

Me pa številka 13 vendarle malo moti. Marjan Šarec je vodil 13. vlado in je pogorel. Janez Janša je s svojo vlado štartal 13. v mesecu. Čas bo pokazal, kako srečna številka je to v resnici. Je bil Šarčev padec posledica slabe strategije? Politične nespretnosti, naivnosti? Napačne domneve, da premierov odstop ne potegne nujno za seboj novih volitev? Ali pa mu je spodletelo samo zaradi uroka nesrečne številke? To bo najbrž vprašanje, ki ga bodo duhoviteži znali vplesti v novodobne šale na njegov račun.

Prvi vikend nove vlade bo torej vse drugo kot priložnost za proslavljanje članov in privržencev SDS. Javno življenje v dani situaciji tako ali tako ni zaželeno, če že ne prepovedano, kar velja tudi za predsednika vlade.

Sicer pa je vodenje države Janša prevzel v stanju, kot ga je leta 2008 tudi predal. V novi krizi. Le da je država tokrat v boljši kondiciji, svetovno gospodarstvo pa zdaj ogroža virus in ne banka.

Prve naloge nove vlade bodo nedvomno usmerjene v pozorno spremljanje že sprejetih zdravstvenih ukrepov, do katerih je bil Janša že prej kritičen, tako da lahko pričakujemo razmislek o novih, še ostrejših, za še bolj učinkovito obvladovanje virusa. Roko na srce: obvladati virus pomeni ohraniti naš zdravstveni sistem pred totalnim kolapsom.

Globoki in boleči rezi

Tudi sicer ljudje pričakujejo, da jih bo vlada zaščitila pred nevarnostmi in grožnjami ter finančnimi zlomi, ki grozijo tako velikim kot malim, še najbolj pa samostojnim podjetnikom. Zato ima Janša tokrat idealno priložnost, da se izkaže kot moder, preudaren, sočuten in povezovalen voditelj. Oblast prevzema v težkih časih, toda po svoje tudi v situaciji, ki mu gre najbolj na roko. Ko je država v krizi, ko so ljudje prestrašeni, ko se počutijo ranljive, nebogljene, je verjetnost, da bodo voditeljem zaupali, veliko večja kot v primeru, ko gre vsem dobro. Dobro izpeljan uvodni del tega skrajšanega mandata zna biti zanesljiva Janševa vstopnica za naslednja štiri leta, od 2022 do 2026, na Gregorčičevi.

Vladno ekipo zaradi krize in najverjetnejše recesije čaka še rebalans proračuna. Korona virus bo povzročil škodo, ki si jo ta hip težko predstavljamo. Ko se prekine ciklus kroženja blaga in storitev, se prekine tudi denarni tok. V času konjukture, ki smo jo uživali zadnjih šest let, je bilo trošenje denarja tako enostavno, finančna disciplina pa krhka kot novoletne zaobljube o hujšanju. Pa nam v vseh teh letih kljub dobrim kazalnikom ni uspelo bistveno zmanjšati revščine. Število ljudi, ki živi pod njenim pragom, se še vedno giblje okrog 260 tisoč.

Obliži ali reanimacija?

Zato so skrbi upravičene. Ko zmanjka denarja, običajno izginejo tudi ideje in poti do izhoda in rešitev. Rezi, ki jih je treba narediti, bodo globoki in boleči. Zelo boleči.

Ali bomo tokratno krizo preživeli samo z nekaj obliži ali pa bo potrebna reanimacija, ni odvisno samo od nas. Vpetost v globalno ekonomijo, v kateri smo predvsem dobavitelj, povečuje našo odvisnost od stanja in preživetja drugih. Smo pa odvisni tudi od ravnanja in odločitev lastne vlade.

Ta ima sedaj priložnost, kakršne še ni imela. Zato pa bo tudi hitro jasno, kakšno oceno ji bomo dali.

Kolumna je bila najprej objavljena v nedeljo, 15. marca na Fokuspokus z istim naslovom

https://www.fokuspokus.si/petek-13-idealen-dan-za-novo-vlado-10141755

Danke, Deutschland. Douze points!


Lepo, da je na nemški »Emi« zmagal Slovenec. Lahko mu bomo dali veliko točk, ker za Ano Soklič ne bomo smeli glasovati.

Če si priznamo ali ne, Ema je povsod okrog nas. Pa tudi v nas. Slovenski izbor za Evrovizijo vsako leto dvigne največ prahu med vsemi glasbenimi tekmovanji in ima tako največ sovražnikov in tudi največ privržencev. Nikoli se nam ne zdi organizirana tako, kot bi se spodobilo. Ljudje se ga skorajda sramujejo. Ne povedo pa, da niso zamudili niti minute prenosa in da poznajo vsako podrobnost dogajanja tistega večera.

Tudi letošnji izbor ni bil nič drugačen. Enim je zmagovalna pesem všeč. Lep glas zmagovalke Ane Soklič odtehta nekaj šibkosti njene pesmi, ki ni samo refren. Vsi podpiramo petje v slovenščini, čeprav tudi vsi vemo, da bi z besedilom v angleščini imela več možnosti, da si jo še kdo razen nas zapomni.

Drugi spet so zgroženi nad izborom. Krivdo valijo na RTV Slovenija, na pevce, na Klemna Slakonjo — ki je v svojih preobrazbah nedosegljiv za vse slovenske performerje —, na urednika razvedrilnega programa, na tričlansko žirijo Darje Švajger, Nuše Derenda in Maje Keuc. Na vse.

Ema nas povezuje in tudi razdvaja.

Navijali bomo pa vsi

A ko bo v Rotterdamu šlo zares, bomo navijali za Ano. Neglede na to, na kateri strani smo zdaj. Ker gre za našo čast. Za našo kri. Za naš jezik. Glasovali pa zanjo ne bomo. Ker ne moremo. Ne smemo. Zaradi pravil.

Toda to ne pomeni, da letos ne bomo mogli glasovati za slovenskega glasbenika.

Lepo je bilo v četrtek zvečer slišati novico, da je na nemškem evrovizijskem predtekmovanju zmagal slovenski mladenič. To je Ben Dolič, rojen 4. maja 1997 v Ljubljani. Nemški mediji pišejo, da se je z glasbo začel ukvarjati zgodaj, že pri dvanajstih letih, ko je nastopil na tekmovanju Slovenija ima talent in prišel do polfinala. S starši se je pri osemnajstih preselil v Švico, se tam naučil nemško in nadaljeval glasbeno kariero. Svoj prvi večji glasbeni uspeh je dosegel leta 2018 v Nemčiji, ko je sodeloval v oddaji The Voice in v finalu zasedel drugo mesto.

Veliko Justina

O Benjaminu, kot je Benu v resnici ime, vsi vse dobro. Pesem Violent Thing je mladostna, ima ritem, v njej je veliko Justina Timberlaka. To je lahko dobra podlaga za opaženost in všečnost. Nemci jo nujno potrebujejo. Zadnja leta so bili na Eurosongu abonirani na zadnje ali predzadnje mesto.

Letos so prav zato spremenili sistem odločanja o zmagovalcu. V preteklih letih je o zmagovalcu odločala kombinacija mnenja strokovne žirije (lani je bila kot slovenska zastopnica v nemški žiriji Tinkara Kovač) in glasu ljudstva. Ljudstvo je običajno izvolilo pesem, ki je strokovna žirija ni prepoznala kot prebojno. In ljudstvo je vrsto let grešilo. Letos upajo, da bo Ben kot precej soglasno izbran glasbeni talent žirije rešil nemško glasbeno čast.

Ne veliko nemškega

Res lepo, da Nemci tako hvalijo našega fanta. Pa ni samo izvajalec tisti, ki ni Nemec. V tej pesmi nasploh ni veliko nemškega. Pesem je namreč napisal avstrijsko-bolgarski producent in Boris Milanov s timom.

Pri nas bi se v podobnem primeru iskrilo vsevprek. Pravica do izražanja mnenj bi bila uveljavljena v največji možni meri in Slovenija bi bila ponovno razdeljena.

Bomo pa 16. maja Slovenci gotovo zelo enotni, ko bo treba glasovati za Nemčijo. Germany: douze points. Stavite?

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 1. marca, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/germany-douze-points-10135749

 

Kakšna je pa vaša uporabniška izkušnja v supermarketih?


Vas motijo blagajničarke? Vozički s pokvarjenimi koleščki? Druge stranke? Ali to, da nimajo customer experience managerja?

O mojih izkušnjah z nakupovanjem v supermarketih in njim sorodnih diskontnih trgovinah sem pisala že pred časom. Ne bom se ponavljala — čeprav me danes še vedno motijo iste stvari, ki kot nekakšna tradicija ostajajo zakoreninjene v načinu njihovega poslovanja. To je lahko marsikaj, od nagravžnih nakupovalnih vozičkov — ki niti ne tečejo gladko — pa do tega, da blagajničarke tako hitijo, da človek ne dohaja njihovega tempa, in z našimi artikli delajo kot svinje z mehom. Prav agresivno jih porivajo proti koncu pulta, da se solata lomi in paradižniki pokajo, trikotniki brieja pa dobivajo nove vogale. Vedno znova se borimo s tem rokohitrstvom blagajničark, toda kupci ne moremo nikoli zmagati. Ne moremo niti slediti, ali blagajničarke res stornirajo dvakrat skeniran artikel. To lahko preverimo samo naknadno.

Ko/Kjer se blagajničarkam ne mudi

Motijo me tudi doživetja v tistih drugih trgovskih mrežah — »klasičnih«, »sosedskih« —, kjer se blagajničarkam nikamor ne mudi. Zdi se, kot da najbolj uživajo, ko je v vrsti kakšnih deset kupcev in ko jim poskušajo pokazati, kako pozorno in zavzeto se ukvarjajo s prav vsakim. Recimo s tem, ali bi morda kupili še kak izdelek iz tedenske ponudbe. Ali če ravno ne bi tega, potem prijazno vprašajo, ali zbiramo nalepke za posodo, in že trgajo kupončke z nekega samolepilnega koluta. Takrat pa se kupec spomni, da bi rad še cigarete. Ker blagajničarka prav te znamke nima več v svojem boksu nad blagajno, sledi povpraševanje pri kolegici na levi in desni, dokler končno ne dostavi škatlice z najbolj oddaljene blagajne, do katere je lahkotno odskakljala.

Pokukajte v moj voziček!

Za slabo nakupovalno izkušnjo pa niso krivi samo vozički in blagajničarke. Tudi drugi nakupovalci znajo biti prav nadležni. Najbolj me spravljajo ob živce tisti, ki so v vrsti takoj za mano. Veliko jih namreč ne dojema soodvisnosti, v kateri se ljudje znajdemo v vrsti pred blagajno. Najprej je na vrsti kupec pred menoj, šele potem sem jaz na vrsti. Nekaterim to ne gre in ne gre v glavo. Izdelke zlagajo na tekoči trak, še preden jaz izpraznim svoj voziček. Ne zanima jih, koliko prostora na traku rabim, čeprav bi to lahko ugotovili zelo enostavno — in na dovoljen način — tako, da bi pokukali v moj voziček. Lahko se zgodi, da za moje izdelke zmanjka prostora, nakar besno odrivam njihove artikle nazaj in pri tem zavijam z očmi in jezno vzdihujem. Vedno znova upam, da razumejo mojo neverbalno komunikacijo govorico in bodo prihodnjič ravnali bolj civilizirano.

CEM

V prihodnost zazrta podjetja, ki se osredotočajo na trg in na zadovoljstvo svojih kupcev, uvajajo delovna mesta, ki se imenujejo »customer experience manager« (CEM) — poenostavljeno prevedeno »upravljalec izkušenj strank«. CEM je most med stranko in blagovno znamko, za katero dela. Oblikuje, načrtuje, organizira življenjski cikel izdelka ali storitve, spremlja in ocenjuje povratne informacije strank in s tem zagotavlja optimalen odnos med podjetjem in strankami. Opis dela upravljalca izkušenj strank praviloma vključuje tudi razvoj in izvedbo strategij za izboljšanje odnosa s strankami, torej za njihovo zadovoljstvo in lojalnost.

O tem ne pišem prvič. Verjetno me nihče od pristojnih odločevalcev ne bere — ali še bolj verjetno, da upravljalcev izkušenj strank slovenski trgovci še nimajo.

V številnih mednarodnih podjetjih ta pozicija postaja ena najpomembnejših, saj pomaga ohranjati konkurenčne prednosti podjetja ter postavlja nove trende in pristope v odnosu do strank. Pametni trgovci po svetu so že zdavnaj ugotovili, da je zadovoljstvo strank pomembnejše od ustvarjanja posameznih dobičkov pri čisto vsaki prodaji. Pri nas pa je še vedno v veljavi klasičen kupoprodajni odnos, ki ne seže dlje od ideje, da je kupca treba s čim manjšim vložkom čim bolj ožeti.

Mercator na Primskovem v Kranju ima nove nakupovalne vozičke. Iskrene čestitke! Predlagam, da odslužene od tam pošljejo v Mercator v Cerkljah na Gorenjskem (manj kot 10 km stran), saj bi to za nas bil izjemen skok v novo dobo. Zadovoljstvo lokalnih kupcev bi bilo takoj malo večje in bi zato še nekaj mesecev preživeli brez upravljalca naših izkušenj.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 23. februarja, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/kaksna-je-pa-vasa-uporabniska-izkusnja-v-supermarketih-10132935

Pa ga imamo! Državni turistični holding. No, skoraj.


Darilo za Počivalška. Dolgoročno zagotovljene službe. A ko bo to uresničeno, bodo službe iskali tisti, ki so danes v vrtcu.

Pretekli teden je vlada v odstopu, ki bi morala opravljati samo še tekoče posle, dala soglasje Slovenskemu državnemu holdingu (SDH), ki upravlja z našim skupnim premoženjem, za oblikovanje državnega turističnega holdinga. Ali drugače, soglasje k podržavljenju dela slovenskega turizma.

Zdaj smo tako rekoč vsi državljani lastniki tistih hotelov oz. turističnih družb, ki bodo del tega holdinga — le da bodo v skladu z našo ureditvijo z njimi upravljali drugi, torej izvoljeni predstavniki.

Konkretno je to seveda projekt aktualnega ministra za gospodarstvo v odstopu Zdravka Počivalška.

Družbe, ki bodo sestavljale naš državni turistični cvet, so: Sava Hotels & Resorts, Terme Olimia, Istrabenz Turizem, Thermana Laško, Hoteli Bernardin Portorož, Hit Alpinea, Adria Ankaran in Unitur. Plemeniti in gospodarsko upravičeni namen ustanovitve holdinga po podržavljenju je prestrukturiranje teh družb, potem pa po premisleku in pameti spet prodaja oz. privatizacija.

Vse lepo in prav

Vse lepo in prav, če se to ne bi dogajalo ravno v času, ko vlade Marjana Šarca tako rekoč ni več, odhajajoča koalicija pa si tako ali drugače poskuša zagotoviti udobno prihodnost. Enim bi bolj ustrezale nove volitve, saj jim raziskave kažejo, da bi jo dobro odnesli, drugi pa v imenu ohranjanja delovanja države vztrajajo, da je možno oblikovati novo koalicijo. Pri čemer seveda računajo na ohranitev svojih pozicija.

V pogledih na prihodnost sta si premier Marjan Šarec in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, dosedanja koalicijska zaveznika, zelo različna. Prvi bi šel takoj na volitve, kar je povedal tudi v odstopni izjavi, drugi pa ne. Ankete javne naklonjenosti stranki SMC, ki jo je po Cerarju prevzel Počivalšek, namreč ne dajejo veliko možnosti, da bi ji uspelo priti v parlament.

Različna sta si tudi v tem, da Šarec vztraja, da v vlado z SDS ne gre, medtem ko Počivalšek, ki je ob prevzemu stranke enako trdil lani, s pogovori z Janšo o morebitnem oblikovanju nove koalicije dokazuje, da so vsi, ki so mu pripisovali bolj desno usmeritev, imeli prav.

Ključni cilj njegovega mandata

Pri tem se sámo od sebe zastavlja vprašanje, ali je Marjan Šarec privolil v ustanovitev turističnega holdinga zato, da bi Počivalška zadržal na svoji strani in s tem onemogočil oblikovanje nove koalicije. Kljub nizkim ratingom ima SMC v Državnem zboru vendarle deset poslancev. Brez Počivalškove stranke vlade ni mogoče sestaviti.

Nobena skrivnost pa tudi ni, da si je Počivalšek osebno prizadeval za združitev državnega turizma, kar je bil tudi ključni del programa njegovega mandata.

Kdo bo v teh tekočih poslih zmagal — bodisi na naslednjih volitvah ali dobil prostor v novi koaliciji, če volitev ne bo —, bo pokazal čas. Vsekakor pa bo zanimivo spremljati nastajanje in kasneje še veliko bolj zapleteno in zahtevno upravljanje državnega turističnega holdinga.

Načrt predvideva, da bi na ugoden trenutek za prodajo prestrukturiranih družb morali čakati kakih osem let, v tem času pa bi se vrednost podjetij v holdingu povečala na okoli 400 milijonov evrov. Sliši se obetavno. Državljani kot lastniki bi se lahko tega veselili. Seveda pa je pri tem treba tudi vedeti, da bomo v teh letih kakih 200 milijonov vanje tudi vložili. Pa to še ni najbolj zapleteno. Do tega denarja bi naj prišli s prodajo hotelov pokojninskim skladom, hotele pa bi za te pokojninske sklade upravljala državna služba.

Ta načrt stane

Še sledite? Bodite pozorni.

Ta načrt državnega turističnega holdinga ni darilo državljanom. Ta načrt stane. SDH trenutno čaka, da mu AVK odobri prevzem Term Olimia, kar bo državo stalo skoraj 8,5 milijona evrov — potem pa mora SDH zagotoviti še okrog 50 milijonov evrov za odkup nekaj več kot 40-% deleža sklada York v Savi in Uniturja, ki je v lasti Uniorja. Pri Savi je zadaj še cela kolobocija, povezana z njenim dolgom do SDH in KAD — in seveda pomislekov, zakaj bi za njen odkup morala država dati denar, če pa je kupnino mogoče pobotati z dolgovi.

In za zaključek še težava, ki jo lahko zakuha Agencija za varstvo konkurence. Ta je že ob izdaji dovoljenja Savi za prevzem Hotelov Bernardin opozorila, da bi dodatna koncentracija na trgu hotelskih zmogljivosti z njihovega stališča lahko bila problematična.

Zdravko Počivalšek je dobil zelo veliko, bogato, radodarno, a tudi komplicirano darilo. Nedvomno pa to njemu in številnim oprodam dolgoročno zagotavlja službe. Toda preden bodo vse to rešili in razvozljali, si bodo službe iskale že generacije, ki danes hodijo v vrtec.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 16. februarja, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/pa-ga-imamo-drzavni-turisticni-holding-no-skoraj-10130016

 

Prešerni, pijanci, patrioti: Koliko Slovenca je v Slovencu?


Saj ti ni treba biti Slovenec, da spoštuješ slovenskega pesnika. Državljanstvo ti ne daje spoštovanja do ustvarjalcev.

Moj mož Peter je velik fan Slovenije. Kot Nemec ne ve za slabosti našega sistema in podsistemov, ne sledi svinjarijam in podlostim v zdravstvu, niti v zvezi z javnimi razpisi ali kadrovanjem, kaj šele v konkretni politiki. Ne razume posebnosti delovanja javnih služb in naše ujetosti v birokracijo. Kadar mora nekaj urediti, to naredim namesto njega jaz, saj gre v slovenščini hitreje in lažje.

Življenje v Sloveniji je zanj sanjsko in brezskrbno. Srečnež.

Seveda pa kot psiholog zelo dobro razume, da so vzorci družbenih in političnih problemov povsod enaki ali vsaj podobni. Zato so primerjave med Slovenijo in Nemčijo ali tudi Avstrijo pri nas doma pogosta tema.

Moj mož tudi občuduje Prešerna. Vsako leto, odkar živi v Sloveniji, gre 8. februarja v Kranj in tam gleda, posluša, fotografira, izkoristi odprta vrata muzejev in galerij, preizkuša ulično kulinariko in tudi kaj dobrega popije. Potem vse to zapakira v prav lepo berljiv blog za svoje nemško govoreče bralce strani Mein Slowenien. In jih vabi, da pridejo k nam. Prešernove Poezije v Nemščini so bile tudi sicer eno mojih prvih daril, ki sem mu jih davno nazaj podarila za rojstni dan.

Prav prijazno pisal

Tudi letos je prav prijazno pisal o prihajajočem kulturnem prazniku in ter postavljal Prešerna na mesto, ki mu v naši kulturi in na nacionalni lestvici poetov pripada.

Nemško govoreči bralci iz tujine — ali iz Slovenije — so mu pošiljali všečke ter takšne in drugačne pozitivne komentarje.

Naenkrat pa se je pojavil komentar nekoga iz Avstrije, iz Gradca. Sporočilo je Petra pretreslo. Napisal je: »Kdo hudiča sploh ceni tega pijanca?«.

Peter mu je osupel odpisal: »Ste Slovenec?« — in dobil pritrdilni odgovor. Slovenec, ki dela v Gradcu.

Peter me je začudeno gledal. »Razumel bi, da bi me za tak zapis sesuval nekdo, ki ne pozna Slovenije in Prešerna. Recimo Nemec. Ampak, da to napiše Slovenec?! Tega pa ne razumem,« mi je rekel dvojno prizadet. Že tako ali tako si namreč hudičevo jemlje k srcu vsako kritiko njegovih tekstov, napada na našega Prešerna pa še do danes ni predihal.

Kakšen človek moraš biti?!

Koliko Slovenca je v resnici v Slovencu, ki na Prešerna gleda s takim prezirom in samo z vidika pesnikovih slabosti, šibkosti in stisk? Kakšen človek moraš biti, da spregledaš delo poeta, ki ga slavimo s praznikom kulture, in ga poteptaš med ničvredneže?

Po njem smo poimenovali Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, ki so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prvič so bile podeljene leta 1947. Študentske in univerzitetne Prešernove nagrade vsako leto podeljujejo tudi fakultete in akademije Univerze v Ljubljani najboljšim študentom na področju umetnosti in znanosti. Njegove verze smo si izbrali za državno himno. Mnogo njegovih vizionarskih misli izpred skoraj 200 let bi se moralo že zdavnaj uresničiti, pa bi imeli mnogo boljši svet. Je vse to odraz Prešernove veličine ali naših lastnih zablod?

Bodi prešeren

Odgovor je seveda jasen. Slovenec iz Gradca je zrel, da se mu dosmrtno odvzame državljanstvo. Ker si ga ne zasluži. Moj domači Nemec iz Cerkelj na Gorenjskem je bolj Slovenec od njega. Ker ni treba biti Slovenec, da spoštuješ slovenskega pesnika. Državljanstvo ti ne daje spoštovanja do ustvarjalcev. Spoštovanje imaš, če te je narava obdarila vsaj s povprečnim IQ in z nekaj več čustvenega in socialnega IQ.

Meni je vse jasno. Ta Slovenec iz Gradca je ostal nedozorel. Človek brez sposobnosti učenja, prilagajanja, brez sposobnosti pravilnega sklepanja iz zgodovinskih dejstev in brez razumevanja vpliva kulture na identiteto naroda. Bedak, butec.

Peter, ne ženi si k srcu njegovega zapisa. Bodi prešeren. Saj ne ve, kaj dela.

Članek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 9. marca, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/preserni-pijanci-patrioti-koliko-slovenca-je-v-slovencu-10126611

Ko je demokracije konec in se začne avtokracija. Naši. Kadri.


Takrat potrkajo tisti, ki od novih nameščencev terjajo, da se jim oddolžijo za podporo. Z našim denarjem, da se razumemo.

Politično kadrovanje »naših« — znancev, prijateljev, družinskih članov —, ki ne temelji na sposobnosti in kompetencah kandidatov, nas bo pripeljalo v pogubo. To izkrivlja pomen znanja in kreativnosti in ustvarja zalego povprečnežev ali celo lenuhov in prisklednikov na dobro plačanih, uglednih delovnih mestih ali funkcijah. Ob vsaki menjavi vlade in ob nastopu vsake nove koalicije so se v državnih družbah in na mnogih pozicijah v javnih službah zgodile odmevne kadrovske menjave. Ob vsaki. Kar tako. Naj se ve, da je prišla nova oblast. Ki ima pravico nastaviti »svoje« kadre. Četudi niso sposobni za takšna delovna mesta.

Tako je bilo tudi v času koalicije Marjana Šarca.

Se ga še spomnite? Tudi če ne.

Saj se še spomnite predsednika uprave Telekoma Slovenije, ki je bil lani na tej funkciji samo kakšna dva meseca. Potem je sam odstopil. Se ga ne spomnite? Nič hudega. Niste edini. Je pa bil prav ta kadrovski manever eden tipičnih primerov zgrešenega kadrovanja politike zaradi nesposobnosti kandidatov. In to v podjetju, ki sodi med največje portfeljske naložbe države.

Lastništvo našega skupnega premoženja v Telekomu Slovenije in v drugih družbah, kjer je država pomemben deležnik, bi politika morala sprejemati z največjo odgovornostjo. Zrelo, s premislekom, s skrbnostjo. Tako, da tudi sama povečuje njegovo vrednost skozi vrhunske kadre, ki jim omogoči vodenje podjetja.

Uradni list, Petrol

Za nekaj drugih viharnih primerov ni treba gledati daleč nazaj. No, saj mandat te vlade niti ni trajal tako dolgo. Značilen primer je bil recimo generalni sekretar LMŠ Brane Kralj. Ta je nespretno, prav naivno in politično začetniško načrtoval nastavitev koalicijsko pripadnega Igorja Šoltesa za direktorja Uradnega lista. Pri tem pa očitno ni pomislil, da z Ireno Prijović, predsednico nadzornega sveta Uradnega lista in tudi predsednica Združenja nadzornikov Slovenije, ne more delati kravjih kupčij »v interesu države«. Šoltes ni prišel na Uradni list, Kralj pa je moral vsaj formalno zapustiti položaj generalnega sekretarja vodilne stranke v koaliciji.

Kolobocije v Petrolu so prav tako razburile in razdelile javno mnenje. Morda bo opravljena revizija poslovanja razjasnila sliko. Velik del krivde za vsesplošna ugibanja o teorijah zarote lahko pripišemo slabemu komuniciranju nadzornega sveta, ki ni znal oblikovati enostavnega, jasnega, takojšnjega sporočila, zakaj se z upravo razhaja.

Kultura

Beremo tudi o političnem kadrovanju v nacionalnih kulturnih ustanovah, kjer na vodilna mesta imenujejo ljudi, ki so po poklicu vse kaj drugega kot to, kar konkretna institucija počne. Poznavalci pravijo, da tako presenetljivega in istočasnega nastavljanja »svojih kadrov« v nacionalnih kulturnih ustanovah, kot se dogaja zdaj, ne pomnijo. Na mesta direktorjev, ki so se jim iztekli mandati, imenujejo neizkušene posameznike. Samo primer: Tehniški muzej Slovenije v Bistri bo po novem vodila oseba, ki je po izobrazbi prevajalka. Za razliko od dosedanje direktorice je kot kandidatko nista pozitivno ocenila niti strokovni svet niti svet zavoda. Ima pa ustrezno politično podporo in to je očitno dovolj. Ali je bil pri tem imenovanju celo kršen ustanovitveni akt — ki določa, da mora imeti direktor univerzitetno izobrazbo ene izmed strok, zastopanih v muzeju —, bo očitno odločalo sodišče.

Skupnost muzejev Slovenije in mreža ICOM so že pozvali kulturnega ministra k strokovnemu in transparentnemu nameščanju vodilnih kadrov. Predsednica ICOM Kaja Širok na ministra naslavlja jasno sporočilo:

»Že kar nekaj časa prihaja na dan, da niso izbrani direktorji oziroma ljudje z najboljšimi strategijami, referencami. Ne sledimo temu, da bi zaposlovali strokovnjake, ki so v našem in mednarodnem prostoru prepoznavni, tudi zelo dejavni, temveč gre za barantanje in drobižkanje kadrovsko političnih interesov. Gre za javni denar in najvišje kulturne institucije. Zato zahtevamo, da na ta mesta imenujemo ljudi, ki so kompetentni in ki bodo znali naša imena, naše muzeje, dediščino popeljati čez meje naše države.«

Služimo narodu!

Dokler naša politika ne bo razumela, da je v službi ljudstva, ne bo nobenih sprememb. Vedno bolj jasno je, da politiki razumejo imenovanje kot prevzemanje absolutne moči odločanja in kot dovoljenje za menedžiranje svojih osebnih koristi. Ko so izvoljeni, se demokracija zanje konča. Takrat nastopi avtokracija. In takrat na vrata potrkajo tisti, ki od novih vsemogočnih pričakujejo, da se jim bodo oddolžili za podporo na tej poti. Z našim denarjem, se razume.

Čeprav naš sistem vsaj navzven oz. po Ustavi temelji na demokratičnih načelih in institucionalnih okvirih, ni zares demokratičen, dokler se izvoljeni politiki in imenovani funkcionarji ne odločajo za skupno dobro. V teoriji je vse jasno, v praksi pa smo se izgubili.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 2. februarja z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/ko-je-demokracije-konec-in-se-zacne-avtokracija-nasi-kadri-10123836