Ostajamo pošteni do zadnjega centa. Tudi Andrej Lovšin.


Luksuzni apartma? Dve stanovanji v Portorožu in eno v LJ? Za 50.000€ delnic Intereurope? Plus milijon za povrh? Naj ima!

Kaj naj si državljani mislimo o slovenskem pravnem sistemu, če zasledimo novico, da je nekdo, ki je pri svojih poslih iz nam neznanih razlogov naredil 100 milijonov težko finančno luknjo, v kratkem času blazno obogatel? In to človek, ki pripada politični skupini, v kateri so se že prej dogajale in se še dogajajo finančno sporne zgodbe.

Da bi prišli do verodostojnih podatkov, kaj si Slovenci o tem mislimo, bi bila potrebna obširna anketa. Toda že brez tega lahko rečem, da je večina prepričana, da naš pravni sistem ni bil nič prida že v preteklosti in da ni nič prida še danes.

Luksuzni apartma in dve stanovanji na elitni lokaciji v Portorožu? Stanovanje v Ljubljani?  50.000 delnic Intereurope? Volkswagen Eos? Skoraj milijon evrov drugega premoženja?

Vse to in še več

Vse to je Specializirano državno tožilstvo s tožbo skušalo odvzeti nekdanjemu častniku, policistu, obveščevalcu in na koncu poslovnežu, nekdanjemu predsedniku uprave Intereurope Andreju Lovšinu (pa še njegovi mami in hčerki). Ob tem je SDT ves čas poudarjalo, da je ugotavljanje premoženja nezakonitega izvora zelo zahtevno, ker je prikrito z lastništvom drugih pravnih oseb. Lahko torej sklepamo, da je Lovšinovega premoženja še bistveno več.

Andrej Lovšin je bil na čelu Intereurope dve leti, od januarja 2006 do marca 2008. Dve leti. To je morala biti sanjska služba. V tem času je obogatel za vse, kar mu tožilstvo očita. To je bilo takrat, ko je Intereuropa kupila zemljišča in gradila logistični terminal Čehov, kar je Intereuropo stalo več kot 140 milijonov evrov in jo skorajda pahnilo v stečaj. Terminal so nazadnje prodali za 45 milijonov evrov.

Nadzorni svet je Lovšina krivdno razrešil zaradi nedoseganja poslovnih ciljev, prekoračitve pooblastil in kršitve delovnih obveznosti. Lovšin pa je nato od podjetja zahteval 330.000€ zaradi neutemeljene razrešitve iz krivdnih razlogov, vendar mu jih ni uspelo iztožiti.

Brez pravne podlage

Tožilstvo je novembra 2017 ob vložitvi obtožnice zaradi suma pridobitve premoženja nezakonitega izvora zelo jasno povedalo, zakaj ukrepa proti Andreju Lovšinu:

»Ugotovljeno je bilo, da je v obdobju finančne preiskave imel za 1,9 milijona evrov premoženja več, kot bi jih lahko imel glede na zakonite prihodke v istem obdobju.«

A ta tožba bo ostala brez zaključka. Nobenih posledic ne bo imela. Niti odvzema premoženja, za katerega večina državljanov misli, da je bilo pridobljeno na nepošten način. Tožba namreč nima pravne podlage. Izvor tega vprašljivega premoženja namreč sega v čas (pred 29. majem 2012), ko še ni veljal Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI).

Tako se je Lovšin ta teden na sodišču lahko pred kamerami veselil res nenavadnega prizora: prazne tožilske klopi. Tožilstvo je namreč umaknilo tožbo, pozneje pa so tudi sporočili, da njihova prisotnost ni bila obvezna.

Ima še en dodatni razlog, da je lahko dobre volje. Ker ga je država neuspešno tožila, mu bo seveda morala povrniti za 8.200€ sodnih stroškov.

Dobro ime

Lovšinova odvetnika pa opozarjata tudi na zakonsko neurejen problem, kaj sledi na koncu takšnega neuspelega procesa, v katerem država ni dokazala kaznivih dejanj v kazenskih postopkih.

To je sicer tisti del zgodbe, v katerega večina državljanov ne verjame. Omenjeni gospod po zakonu ostaja nedolžen. Ker se je moral leta in leta nedolžen vlačiti po sodiščih in ker je bil omadeževan njegov ugled, dobro ime, pa morebiti še kaj, je v tem primeru skoraj zagotovo upravičen do proračunskega nadomestila. Kar pomeni, da bomo gospodu Lovšinu davkoplačevalci zaradi neurejene zakonodaje na koncu morda podarili še nagrado za njegovo »ne vemo kako« pridobljeno premoženje in škodo, ki jo je utrpel njegov ugled.

Enkrat sem na napačni račun nakazala FURSU 3,24€ za sicer meni neznane prispevke, ki jih plačujem vsak mesec. V manj kot mesecu dni so me na to opozorili, niso pa zneska sami preknjižili na pravega. Računovodkinja mi je svetovala, naj hitro poravnam znesek, da ne bom imela težav z izvršbo.

Juhej! Naslednji mesec mi ni bilo treba nakazati zneska na tisti račun, na katerega sem prejšnji mesec pomotoma nakazala tistih 3,24 evra. Je treba k temu sploh še kaj dodati?

Država ima navadne državljane res blazno rada. Z učinkovitimi in hitrimi ukrepi skrbi, da ostajamo pošteni. Do zadnjega centa.

Advertisements

Pošta je kupila Intereuropo, da je ja ne bi kupili tujci


Tako kot nekoč Laško Union samo zato, da ga ne bi kupil Interbrew. Pošta?! Podjetje, ki niti sebe ne zna posodobiti?!

Slovensko logistično podjetje Intereuropa iz Kopra je že dlje časa naprodaj. Večinski lastniki — po finančnem prestrukturiranju podjetja so to SID banka, NLB, Gorenjska banka, SKB banka in Banka Intesa Sanpaolo, ki so Intereuropine dolgove spremenile v lastniške deleže — našle kar v Pošti Slovenije. Ta naj bi kupila 72,14% podjetja in s tem postala največje logistično podjetje v Sloveniji.

Tipično za Slovenijo je, da ne gre za prvi poskus prodaje podjetja (ta je bil 2016), ki je bilo nekoč »družbena lastnina«, zdaj, drugič pa naj bi šlo do končnega cilja vse po načrtih.

Če ste slučajno pozabili, zakaj je Intereuropa naprodaj, naj obnovim zgodbo:

Se spominjaš Andreja Lovšina?

Podjetje je zašlo v finančne težave in na rob stečaja. To je bilo v času vodenja Andreja Lovšina, ki je v ruskem Čehovu nameraval postaviti logistični terminal. Nakup zemljišč je takrat stal več kot 140 milijonov evrov, Intereuropa pa je na koncu terminal prodala za 45 milijonov.

Sojenje zaradi zlorabe položaja se je začelo pred nekaj leti, 10 let po vloženih ovadbah. Na koprskem sodišču pojasnjujejo, da bo potrebno glavno obravnavo začeti znova zaradi zamenjave sodnika. Doslej jim ni uspelo niti zaslišati priče v Ruski federaciji prek videokonference. Glavna obravnava bo predvidoma razpisana v drugi polovici leta.

Kupcev zadolžene Intereurope ni bilo veliko. Poleg Pošte Slovenije še turški, ciprski in britanski logisti. Na koncu je kot drugi finalist ostala družba Xpediator iz Velike Britanije, ki je oddala najvišjo prevzemno ponudbo v višini 115 milijonov evrov. S tem bi prevzeli tudi okrog 70 milijonov posojil Intereurope.

Britanci so ponujali 10 milijonov več kot Pošta Slovenije. Cilj prodajalca pa čim višja cena. Torej bi moral biti kupec že izbran.

V bistvu država

A se je začelo zapletati. Kot v toliko drugih primerih pri nas, na primer v Telekomu, NLB in še ponekod. Eni bi prodali podjetje, drugi ga ne bi. Eni ga nikakor ne bi prodali tujcem, četudi gre za strateškega lastnika, ki dokazano posluje bolje in učinkoviteje, drugi ga ne bi prodali niti domačemu kupcu, temveč bi najraje še naprej motovilili po svoje.

Čez Pošto Slovenije imam kot uporabnik njihovih klasičnih poštnih storitev marsikaj za povedati že leta. Gre za eno najbolj rigidnih, zastarelih in vizualno strašljivih, kramarskih storitvenih družb, ki so nam ostale iz nekega prejšnjega družbenega sistema. Kako posluje njihov logistični del, ne vem. Pričakujem pa prav v teh dneh pošiljko in zanjo sem sem od Pošte že prejela informacijo, da je na poti.

Pošta Slovenije je podjetje v 100-% državni lasti. Resda deluje na trgu in stroškovni del njihove bilance ne gre iz proračuna Republike Slovenije. A kljub temu se je težko izogniti razmišljanju, da Intereuropo v resnici kupuje država. V to, da je država lahko dober lastnik, ne verjamem. Vsaj ne Slovenija. Statistični vzorec uspešnih državnih podjetij je pač premajhen, politične igrice z njimi pa prepogosto kadrovske in razvojne tragedije v več dejanjih.

Zato me nakup Intereurope s strani Pošte Slovenije v resnici skrbi. En slab lastnik, ki ne zmore posodobiti svoje lastne dejavnosti vsaj na leto 2019, če že ne na 2025, pač ne prepriča v sposobnost posodobiti in dvigniti dejavnost kupljene družbe, ki potrebuje prav to, česar kupec ne premore.

Upanje in jasnovidnost

Primer me spominja na prvo prodajo Pivovarne Union, ki jo je na koncu kupila Pivovarna Laško. Samo zato, da je ni kupil belgijski Interbrew. In samo zato, da so slovenski politiki obdržali peskovnik, v katerem so lahko še naprej delali kupčke in gradove in kopali luknje in podjetje izmučili do onemoglosti. Še dobro, da jim to ni uspelo in da Union danes s tujim, strateškim lastnikom, nadaljujejo svoje pivovarsko poslanstvo.

Podjetje Intereuropa zaposluje čez 1300 ljudi. Sindikalne predstavnike sodeč po medijskih zapisih ne zanima, kakšne nove vsebine in posle bo novi lastnik pripeljal v Intereuropi, kako bo organizirano delo, na katerih novih trgih in s katerimi novimi poslovnimi partnerji, kar bi pomenilo novo rast, temveč predvsem: »Zanima nas tudi, ali bo sedež družbe tukaj, ali bo obstala firma Intereuropa ali bo pripojena družba. Na koncu koncev, vsa podjetja iz Kopra bežijo. Naj še Intereuropa gre, potem se lahko vprašamo, kaj bo s Koprom in Obalo.«

Kot upanje, da se dosedanji vzorci slovenskih prodaj in nakupov podjetij ne bodo ponovili, nam ostane le še standardno zapisano sporočilo direktorja Pošte Slovenije Dušana Novaka:

»Skupaj bomo postali vodilni regionalni operater na logističnem področju. Konsolidacija storitev obeh družb bo združeni skupini omogočila hitrejšo rast ter sinergije na področju stroškov in investicij. Prepričani smo, da bo združitev učinkovito vplivala na rast dobičkonosnosti.«

Njegova vizija je še, da skupaj postanejo vodilni, samostojni in neodvisni ponudnik logističnih in paketnih storitev za končne kupce v regiji, ki ga bo odlikovala visoka kakovost in odlična uporabniška izkušnja.

Uresničevanje teh misli nas čaka v bližnji prihodnosti. Če ste jasnovidec, pa tudi že veste, kako se bo to končalo.

Nehvaležno je biti delodajalec


Če gre podjetju dobro, si zasluge lastijo delavci. Če ne gre, pa so krivi nesposobni direktorji in grabežljivi lastniki.

Praznovanje 1. maja je bilo za sindikaliste priložnost, da ob medijski pozornosti ponovijo svoje zamere do delodajalcev. Sindikati predvsem izpostavljajo kršitve delavskih pravic, med drugim tudi vse bolj razširjenega podaljšanega delovnika, ki se v sivi coni delovnih sobot, nedelj in praznikov zajeda v vse pore našega življenja. Delamo vse več, prostega časa imamo vse manj. Slabe prakse se iz podjetja v podjetje prelivajo kot vzorec in postajajo praksa in standard, kar je nedopustno. Morali bi razmisliti o skrajševanju delovnika in pri tem upoštevati sindikalne zahteve po višjih plačah.

TV Slovenija je na predvečer praznika dela namenila soočenju resigniranega izvršnega sekretarja GZS in odločnega direktorja Delavske svetovalnice. Ta ni klasičen sindikat, temveč organizacija za zagovorništvo, varstvo, promocijo, razvoj delavskih, socialnih in statusnih pravic najbolj ranljivih skupin.

Izhodišče soočenja sta bili dve grdi zgodbi o ravnanju delodajalcev z zaposlenimi.

Dve zgodbi

V prvem primeru je šlo za bedno plačilo 5€ na uro za visoko strokovno delo v arhitekturni stroki, ki je zahtevalo tudi do 16 ur dela na dan. Dogajalo se je celo, da delavec ob zaključku projekta zaradi minimalne zamude niti ni bil plačan. To se mu je zgodilo pri dveh projektih.

V drugem primeru pa je šlo za nesrečo pri delu. Delodajalec je trdil, da gre samo za odrgnino na nogi, v resnici pa je zaposlenemu nogo stisnil z delovni stroj. Ker je delavec moral v bolnišnico na operacijo, je delodajalec lagal zdravniškemu osebju, da ne gre za zaposlenega, pač pa za nekoga, ki so ga našli nekje pri Grosupljem in mu je na nogo padla skala. Šele ko je poškodovani tožil delodajalca, je ta priznal, da je šlo res za poškodbo pri delu.

Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je svojemu »kolegu« Mitji Gorenščku — ko je ta priznal, da GZS v takšnih primerih ne more storiti tako rekoč nič — nonšalantno svetoval, naj vendarle ukrepajo proti tistim delodajalcem, ki ne spoštujejo delavskih pravic. A je ostal brez odgovora, ki bi si ga tudi mi želeli slišati.

Razmah prekarnega dela

Poznam delovanje sistema z obeh strani: kot zaposlena in tudi kot prvi predstavnik lastnika, delodajalca. Zato do konca zagovarjam pošteno ravnanje v delovnih razmerjih. Korektnost obeh partnerjev, delodajalca in delojemalca, je nujna za njuno sožitje, za uspešno delo, za osebni in karierni razvoj posameznika in uspešnost podjetja.

Teh dveh zgodb, ki sta absolutno vredni obsojanja, zato ne vidim tako enostransko kot sindikalisti in sorodne organizacije, ki se borijo za pravice delavcev.

Ob negativističnem odnosu do delodajalcev, ki ga ustvarjajo mediji, pozabljamo, da uspešno vodenje podjetja ni možno brez ustreznega ravnotežja med pravicami in dolžnostmi zaposlenih. Delovna zakonodaja, ki je — roko na srce — še vedno nekakšen miks med sindikalnimi dosežki iz časa samoupravljanja in standardi evropskih držav z veliko višjim BDP, nam tudi ni v pomoč. Odtod tudi razmah prekarnega dela, ki je logična posledica toge, »večne« zaposlitve za nedoločen čas. V negotovih gospodarskih razmerah lahko globalni vplivi zelo hitro zamajejo temelje uspešnosti podjetja, togost pravic iz delovnega razmerja pa je lahko celo vzrok za njegov zlom.

Odgovornost in zasluge po potrebi

Zato je biti pri nas delodajalec zelo nehvaležno. V uspešnih podjetjih so ključ do uspeha delavci, v neuspešnih pa so za rezultate odgovorni nesposobni direktorji in grabežljivi lastniki. Da bi bila zmeda še večja, sindikati argumentirajo svoje zahteve po višjih plačah z gospodarsko rastjo, ne pa z večjo produktivnostjo — čeprav tega v obdobjih recesije nočejo priznati.

Ker ni vse črno ali belo, bi se morali ob prazniku dela spomniti tudi na delodajalce, pa čeprav celo sami ne morejo zagotavljati reda v svojih vrstah. Kot je povedal Gorenšček, GZS nima vzvodov za sankcioniranje podjetij, ki mečejo slabo luč na vse delodajalce. Nanje lahko samo apelirajo, naj spoštujejo zakonodajo. Izključili pa niso še nikogar — za kar Lukić pravi, da bi bilo pravo sporočilo.

Pa je po drugi strani že kdaj kakšen sindikat izključil svojega člana zato, ker se je slabo boril za pravice zaposlenih? Tudi ne!

Nabirka za Notre-Dame: za vernike, za volilce, za potrošnike


Korporacije bodo za obnovo katedrale prekanalizirale del svojega globalnega marketinškega proračuna. Preračunajte sami.

Ogenj, ki je prejšnji ponedeljek opustošil pariško katedralo Notre-Dame, eno najprepoznavnejših gotskih mojstrovin, je dvignil na noge ves svet. Parižani in Francozi in turisti z vseh koncev sveta romajo do meje dovoljenega dostopa do katedrale. Tam skupaj sočustvujejo s stanjem znamenite dame in si delijo žalost. V družbi je teža žalosti na človeško enoto manjša.

Po prvem šoku so v Franciji začeli zbirati denar za obnovo. Zbiranje se je sprevrglo v izjemno uspešno nabirateljsko tekmo, v kateri eni bogataši prehitevajo druge, uspešna podjetja pa zagotavljajo »konkurenčnejšo« ponudbo od drugih.

To je super. Družba se zaveda, kakšno bogastvo ta cerkev predstavlja za zgodovino človeštva in kakšno miselno zatočišče je danes za ljudi — vernike in volilce. Pa tudi kupce.

V malo več kot enem samem dnevu se je z napovedmi bogatih družin in podjetij — ne pa še z dejanskimi nakazili — zbralo že okrog 800 milijonov evrov. Celo Apple je napovedal donacijo.

Fehtarjenje

Odziv je vreden globokega poklona. Za kulturno dediščino smo dolžni poskrbeti z vsem spoštovanjem. To potrjuje, da bi na svetu lahko hitro in učinkovito rešili tako rekoč vse težave, če bi se bogati le lahko poenotili glede prioritet.

Te dni je minilo že 18 let, odkar ves čas, brez premora, zavzeto in aktivno delujem v humanitarni organizaciji. Pomagamo ljudem. Lačnim, slepim, slabovidnim, bolnim, odrinjenim na socialni rob. Enkrat na leto imamo velik dogodek, ki prinese največji znesek. Priprave nanj trajajo tri mesece. S tem dogodkom zberemo sredstva za večje, najnujnejše donacije, čez leto pa pripravimo še od tri do pet manjših dogodkov.

Z vsemi temi sredstvi poskušamo pomagati ljudem, na katere je država pozabila. Mi smo njihovo zadnje upanje. Za prostovoljce, ki za vse to podarijo ne svoj prosti čas, temveč tudi svoj denar, je to kar lep vložek.

Pomnožite to z 18 leti. Koliko ur, idej, ljudi in odnosov smo podarili ljudem, ki jih niti ne poznamo.

Nabiranje denarja za te »reveže« je eno samo fehtarjenje. Kot da bi prosili zase, se ponižujemo, moledujemo, obljubljamo neke vrste povračila, smo moralni dolžniki donatorjem.

Pohvalno, ampak …

Pohvalno je, da se je naša sicer precej razdrobljena globalna družba tako hitro poenotila ob Notre-Dame, ki bo s tisto milijardo dobila dober finančni temelj za začetek obnove.

A mi je hkrati neprijetno. Imam slabo vest. Svetovni bogataši in bogata podjetja so v 24 urah zbrali skoraj milijardo evrov za obnovo katedrale, ne angažirajo pa se za lačne. Ne prisluhnejo ljudem brez domov, brez šol, brez ciljev, brez ambicij. Ljudem v Sudanu, Jemnu, Mjanmaru in še marsikje.

Tomo Križnar se trudi že od nekdaj, da bi rešil še tistih nekaj še živečih pripadnikov plemena Nuba v Sudanu. Presrečen je, ko mu nekje uspelo dobiti nekakšen kompresor, da bodo lahko prišli do vode. Na Haitiju in v Portoriku ljudje še vedno nimajo domov in trpijo posledice uničujočega orkana. Da ne naštevam.

Kaj je bolj pomembno?

Nimamo pravice soditi, za kaj ljudje in podjetja namenjajo svoj legalno zasluženi denar. Lahko ga porabijo za karkoli. Toda težko se je znebiti misli, da so velike in uspešne korporacije samo prekanalizirale del svojega globalnega marketinškega proračuna. Sredstva za obnovo se jim bodo povrnila, ko bodo hvaležni obiskovalci katedrale kupovali njihove izdelke.

Ne obsojajte mojega preračunljivega razmišljanja. Raje preračunajte sami. Koliko izdelkov kozmetičnih, modnih ali tehnoloških velikanov bodo kupili Mjanmarci, Sudanci ter drugi revni in pozabljeni? Primerjajte njihovo kupno moč s kupno močjo tistih, ki prihajajo na počitnice v Pariz.

Globalno smo sposobni žalovati za otipljivimi, zamenljivimi, obnovljivimi strukturami človeških rok. Po drugi strani pa še naprej uničujemo življenja ljudi, živali, rastlin. Življenja, ki jih ne moremo nikoli več nadomestiti. Nikoli!

Zgorela je cerkev. Na drugem koncu sveta je izumrla vas. Kaj je bolj pomembno?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 21. aprila, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3704?=nabirka-za-notre-dame-za-vernike-za-volilce-za-potrosnike

Kaj še preostane socialnim demokratom? (Volilcem namreč.)


Koalicija s CDU je bila za SPD pogubna. Nemški socialni demokrati so ostali brez tipičnih vrednot, slovenski SD pa tudi.

Doma imamo resen problem. Evropske volitve niso več gola formalnost obkroževanja številk. Med 23. in 26. majem — pri nas prav zadnji dan, v nedeljo — imamo pravico povedati, katera slovenska stranka in s tem evropska opcija nam je bližje, kateremu kandidatu zaupamo, katere vrednote podpiramo.

Težave imava oba z možem. On ima še dodatno dilemo, ali naj kot Nemec voli nemške kandidate ali kot v Sloveniji živeči tujec slovenske.

Nemški socialdemokrati SPD so izgubili velik del naklonjenosti, ki jim jo je moj mož izkazoval vse življenje — sprva zaradi aktivnega političnega delovanja njegovega očeta v SPD, kasneje pa tudi njegove samostojne, osebne, zrele naklonjenosti tej politični opciji.

Pogubna nemška koalicija

Gre za najstarejšo nemško stranko, ki je odprla pot demokratičnim gibanjem v Nemčiji.

Vrednote te stranke so vedno temeljile na solidarnosti do šibkih in podpori odrinjenim, kot so bile nekoč ženske in druge manjšine. SPD je bila ustanovljena kot stranka, ki je podpirala delavce, in prerasla v zaveznico tistih, ki so se jim godile krivice.

Med svojim razvojem, še posebej v času kanclerke Merklove, so na nekaj pomembnih vrednot pozabili — ali pa so se izgubile v močni luči, ki že več kot desetletje sveti na Angelo. Zanemarili so recimo okoljsko politiko, ki jo je brez ravsanja prevzela stranka Zelenih. Tem v zadnjih letih kaže tako dobro, da bi s krščanskimi demokrati (CDU) v prihodnje lahko prevzela vodenje Nemčije.

Napaka SPD v mandatih vladanja Angele Merkel je nedvomno tudi to, da so s številnimi dobrimi pobudami delovali mlačno, ne dovolj glasno. Da si niso jasno in nedvoumno pripisali zaslug zanje. Angela jih je spretno “posvojila” in pripisala svoji stranki, CDU. Prav tako je SPD v preteklih mandatih sprejemala preveč konsenzov s CDU samo zato, da so obstali v vladi, misleč, da bo to stranki v korist. Tako so izgubili velik del svoje identitete, saj jih je gospa Merkel spretno pokrila s svojim širokim pokrovom. Zato ni čudno, da jo je nemška revija Cicero nekoč razglasila za “najbolj uspešno socialdemokratsko kanclerko”.

Dejstvo je, da je za koalicija s CDU za SPD postala pogubna. Tudi zato, ker SPD nedvomno primanjkuje karizmatičnih voditeljev, kakršna sta bila Willy Brandt in Helmut Schmidt. Trenutna predsednica Andrea Nahles žal ni osebnost, s katero bi se stranka lahko dvignila iz pepela.

Izvozimo kandidate!

Tako kot so nemški socialni demokrati ostali brez svojih značilnih socialdemokratskih vrednot, jih moj mož tudi pri slovenskih SD sploh ne zazna. Koalicijske stranke ponavadi vidi kot prerivanje, pri katerem si vsi prizadevajo, da bi bili čim bolj na vrhu ali pa spredaj in čim več pobrali zase.

Koga naj moja torej nemška socialnodemokratska polovica nameni evropski krogec? Andrei ali Dejanu?

Enake težave imam tudi sama.

Z velikimi pričakovanji sem se pred dnevi udeležila pogovora ključnih kandidatov naših strank za evropske poslance. Naivno sem bila prepričana, da bom priča odgovorni in jasni debati, ki bi potrdila, da se tokratni kandidati in kandidatke končno zavedajo, koga zastopajo in zakaj so tam. Jim več pomeni evropska strankarska skupina ali Slovenija? Kako glasujejo, ko gre za takšno dilemo?

Toliko bedastih, populističnih besednih zvez, toliko puhlih, nemočnih besed o solidarnosti, varnosti, pomoči in drugega mlatenja prazne slame že dolgo nisem slišala.

Krivično bi bilo, da ne omenim, da so bile vmes tudi izjeme. A končni vtis dobri dve uri trajajočega pogovora, kjer šest in pol slabih prevlada nad enim in pol dobrim, je bila praznina, blebetanje, beda — predvsem pa neodgovorjeno vprašanje, kako bi nas ti kandidati brez energije, brez srčne zagnanosti, brez odločnosti, brez jasnega artikuliranja in brez samozavestnega nastopa zastopali v množici 751 poslancev.

Pogovor mi ni olajšal izbire. Nasprotno. Začela sem razmišljati, da bi bilo bolje, če bi te kandidate preprosto izvozili v EU. Samo zato, da jih ne bomo imeli več tukaj.

Politika je trgovina


Vsa slovenska politika je kot Jelinčič. Politika je trgovina. Ena velika tržnica, kjer je dnevno naprodaj blago, kot so dogovori, rešitve, zavezništva, zakoni …

Prepucavanje v SNS, koliko naj bi njihov zdaj že bivši kandidat na evropskih volitvah Igor Preac nakazoval stranki in koliko predsedniku Jelinčiču, če bi bil izvoljen, ima morda veliko širše dimenzije, kot se zdi. Na prvi pogled bi takšno zahtevo resda lahko pripisali samo SNS in značaju njenega predsednika. Ta deluje pohlepno in grabežljivo in sploh ne skriva, da ga vodi denar. Njegov način komuniciranja je agresiven, nekulturen, odvraten, sramoten.

No, Jelinčič od Preaca zagotovo ne bo dobil nič. Preac je po Jelinčičevi zahtevi, ki jo je sam spravil tudi v medije, odstopil od kandidature in izstopil iz stranke. Bodo pa Jelinčiča morda obiskali kriminalisti, ki bi jih ozadje te zgodbe znalo podrobneje zanimati. Odstopljeni kandidat pa napoveduje tudi tožbo, ker da je Jelinčič po tem razhodu o njem govoril nespoštljivo in škodoval njegovemu dobremu imenu in ugledu. Morebitno odškodnino da bo nakazal v humanitarne namene. Vsaj nekaj plemenitega v tej zgodbi!

Tržnica

Tema spodbuja k razmišljanju. Za zdravje duha bi bilo priporočljivo, če bi pristojni organi raziskali še kateri drugi tovrstni duet ali trio ali celo večjo skupino na relaciji Bruselj–Ljubljana, ki podobno, vendar za razliko od SNS tiho, spretno in brez javnega kreganja manevrira s sredstvi ter kupčka z ljudmi in kupuje njihove glasove. Temeljito bi bilo treba preveriti denarne tokove EU poslancev. Kdo komu koliko nakazuje. Ali prejemniki za to plačujejo dajatve cesarju, kot jih moramo vsi.

Takšna preiskava bi lahko odkrila še več čudnih, morda celo nezakonitih poslov, ki sodijo v prepovedano cono poslovanja brez davčnih obveznosti. Državljanom bi pojasnila tudi marsikaj iz političnega ozadja, o čemer se nam niti ne sanja. Recimo to, kdo v resnici kam spada, kdo s kom simpatizira in za koga dela. Morda bi nam postalo celo jasno, kdo koga voli zato, ker je za to plačan, mi pa naivno mislimo povsem drugače.

Politika je v resnici trgovina. Ena sama velika tržnica, na kateri je dnevno naprodaj blago, kot so dogovori, rešitve, zavezništva, zakoni … — z druge strani pa s povratnimi signali prihajajo ponudbe, pogoji, zahtevani popusti in ugodnosti in cene, ki so jih pripravljeni plačati.

Ročna zavora

V odgovoru Marjana Šarca Ljudmili Novak na njeno kritiko, da ni sprejel vabila, da bi nagovoril poslance Evropskega parlamenta, smo državljani najbrž slišali veliko tistega, kar si sami mislimo o naši evropski parlamentarni eliti, predsednik vlade pa je to samo povedal na glas:

“Me pa zanima, kako naj resno jemljem evropske poslance, ki me karajo ob dejstvu, da imamo eno poslanko, ki je pred petimi leti na soočenju na FDV izjavila, da je zdravo imeti samo dva mandata, danes kandidira za tretjega, imamo poslanca ki je pred petimi leti verjel, danes ne verjame več in se je na hitro včlanil v drugo stranko, samo da bi bil izvoljen, imamo nekaj evropskih poslancev, ki niso zamudili priložnosti biti tiho, ampak so Slovenijo ob vsaki priložnosti tožili pred svetovno in evropsko javnostjo, imamo evropskega poslanca, ki se v želji po tretjem mandatu s pismi obrača na javnost in pere perilo lastne stranke … Skratka imamo kar nekaj evropskih poslancev, ki jim jaz ta hip v njihovi dobronamernosti ne morem zaupati, zato težko sprejmem takšno kritiko.”

Slovenija nedvomno napreduje na vseh frontah. A tako razdeljeni in sprti, s tako vase zaverovano, neodgovorno, grabežljivo, preračunljivo politično elito gremo naprej z zategnjeno ročno zavoro.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v nedeljo. 31. marca 2019 https://fokuspokus.si/article/3669?=vsa-slovenska-politika-je-kot-jelincic

SMC: Manj kot nič, Cerar pa nič


Sočustvujem z Mirom Cerarjem. Napačen človek na napačnem mestu. Ukradel nam je štiri leta. SMC je bila zmota in zabloda.

Zanimivo, kako mirno deluje zunanji minister in prejšnji predsednik vlade Miro Cerar, medtem ko se stranka SMC tako rekoč pred njegovimi očmi razblinja. Cerar ne kaže nobene nervoze, še vedno je odprt in prijazen in pripravljen odgovarjati medijem. Pa čeprav njegova stranka izginja v nič. Stranka, ki jo je ustanovil in ji dal svoje ime (pa čeprav pozneje zameglil). Stranka, s katero je leta 2014 dosegel najboljši rezultat v zgodovini slovenskih volitev in postal predsednik vlade. Kar 36% volilcev je takrat verjelo, da bo prav ta doktor prava popeljal našo razdvojeno, počasno, premalo učinkovito, za tuje naložbe zaprto, v pokvarjene interesne skupine ujeto in zbirokratizirano državo v boljši jutri.
Javnomnenjske raziskave stranko SMC danes komaj še zaznajo. Potapljajočo se ladjo je zapustilo že kar nekaj znanih članov. Večina razočaranih, jeznih, tudi skreganih z njenim vodjem.

Miro Cerar pa nič.

Človek in politik

Sočustvujem z Mirom Cerarjem. Smili se mi vsakdo, ki se znajde v okolju, ki ga ne obvlada, pričakovanja do njegovega dela pa so po drugi strani velika. Napačen človek na napačnem mestu. Sočustvujem s Cerarjem, ker nima prijateljev, ki bi mu bili pravočasno in odkrito povedali, da politika ni zanj. Sočustvujem z njim, ker se je lotil nečesa, o čemer očitno ni imel pojma. In za nameček v tem niti ni užival. Ni delal s srcem, kot radi rečemo v podjetjih. Zato tudi ni bil dober. Zato je pogorel.

Nekdanji predsednik vlade je bil kaj malo od tega, kar je obljubljal pred volitvami in zaradi česar so mu ljudje verjeli.

Pa če to sam pri sebi še tako zanika, javno mnenje je neizpodbitno sporočilo.

Mira Cerarja kot politika pa kritiziram. Obsojam ga, da nam je z vlado, ki ni vladala, ukradel štiri leta. Obdobje gospodarskega vzpona, iz katerega bi dolgoročno morali veliko več potegniti. Toliko nepravih kadrov na nepravih položajih nismo videli v nobeni drugi vladi. Zdravstvo ni bilo nikoli prej tako zavoženo kot v času njegovega mandata. Maketa in Drugi tir nasploh sta bila samo še zadnji žebelj, zabit v njegovo politično krsto.

Tudi toliko političnih nerodnosti nismo doživljali nikoli prej. Hitri zaton SMC je potrditev, da je bila stranka napaka v našem političnem svetu. Velika zmota in zabloda. Z njo pa tudi Miro Cerar.

“Hipna moda”

Toda Cerar zaradi vsega tega ne deluje prav nič inferiorno. Volilna matematika ga je pripeljala v koalicijo, v vladi pa si je priboril drugo najuglednejšo pozicijo za predsednikom vlade, položaj šefa diplomacije. Razen da o Rusiji govorimo manj kot v času njegovega predhodnika, ni videti nobenih sprememb. No, Cerar ne nosi več očal. Sicer pa smo še naprej priče istim vzorcem njegovega ravnanja. Še vedno je pomehkužen, neodločen, nikakršen. Kot da se ni nič naučil iz izkušnje luzerstva.

Ko je SMC ta teden predstavila kandidate za evropske poslance, ki jih ne poznamo in po vseh meritvah nimajo nobene možnosti za izvolitev, je Cerar v poslanici rekel, da želijo biti v SMC tudi v prihodnje “glasniki moderne politične misli v slovenski politiki”, ne “hipne mode”, ampak “moderne vladavine prava, demokracije, države blaginje, človekovih pravic, razvoja za mir”.

Ah, dajte no!