Peter, Jakov, Ilka in vsi drugi, vse vas cenim!


Obstaja resna nevarnost, da bo slovenska nacionalna samozavest brez športa končala na reanimacijskem oddelku urgence.

Zima v dolinah mi ni ljuba. V mestih je sploh ne maram, četudi prihajam z Gorenjske. Komunalne službe tako ali tako vedno prepozno odstranjujejo sneg s cestišč, da je prometni kaos še večji, pa lahko jutranja vožnja po Celovški — od Šentvida do mesta — že zdaj traja več kot 45 minut. Tudi popoldan ne gre kaj dosti hitreje v obratni smeri. Kako bo šele, ko bodo ceste zasnežene, parkirna mesta zasuta s kupi snega, pa plundra, pa megla … — pa še poledica, zlomljene roke, kolki …

Je pa zima čudovit letni čas v hribih. Ne samo zato, ker sama rada smučam, dokler mi telo še dobro služi, temveč tudi zaradi vseh zimskih športov in slovenskih športnikov. Ti so nam že v preteklosti pričarali izjemna doživetja, da je pokalo od navdušenja in drugih čustev.

Vse vas cenim

Tudi danes so mnogi tega sposobni: Jakov Fak, Klemen Bauer in za njima še vsi ta mladi v biatlonu; pa bratje Prevc in Timi Zajc, Jernej Damjan, oba Anžeta, Semenič in Lanišek, v smučarskih skokih; pa Ilka Štuhec, Drevova in Bucikova Ana, Meta Hrovat, Maruša Ferk, Tina Robnik, Martin Čater, Boštjan Kline, Klemen Kosi, Miha Hrobat, Žan Kranjec, Štefan Hadalin v alpskem smučanju; pravkaršnji zmagovalec paralelnega slaloma v deskanju Tim Mastnak in drugi deskarji Žan Košir, Rok Marguč, Gloria Kotnik, smučar prostega sloga Filip Flisar — pa saj naštevanja ni in ni konec. Tu so še smučarske skakalke, pa drugi tekači in tekačice, ki tudi niso od muh: Anamarija Lampič, Katja Višnar, Alenka Čebašek …

Naj mi oprostijo vsi iz B reprezentanc in mladinci. Vse vas cenim.

Čudni tiči

Včasih se mi zdi, da ni lepšega, kot na kakšno vremensko neprijetno, sivo soboto, v družbi najljubšega čaja in tople odeje gledati katerokoli smučarsko tekmovanje. Seveda je vznemirjenja nekoliko manj, ker naši — razen Tima Mastnaka — letos še niso stali na stopničkah.

A sezona se je šele dobro začela in ne bodimo njeni grobarji, še predno fantje in dekleta dobijo priložnost, da dajo vse od sebe. Navijajmo zanje in jih spodbujajmo, stojmo jim ob strani tudi takrat, ko ne posegajo po medaljah ali se nam ne smejijo z zmagovalnih stopničk.

Prav glede tega smo Slovenci čudni tiči. Namesto da bi stali za svojimi junaki v dobrem in slabem in jih spodbujali tudi takrat, ko jim ne gre, jim tistih trenutkih obrnemo hrbet. Takrat se vsi spremenimo v trenerje, psihologe in športne analitike in pametujemo o rešitvah.

Kar na naše košarkarje pomislite. Ko so postali evropski prvaki, smo bili vsi košarkarji. Danes pa naša reprezentanca ne more napolniti Stožic, četudi gostuje ugledna košarkarska sila.

Ena najpomembnejših športnih vrednot je vztrajnost. Potrebujejo jo tudi navijači. Pregovor pravi, da prazna vreča ne stoji pokonci: zato tudi športniki potrebujejo navdušeno občinstvo, da lahko dajo vse od sebe.

Samo Bog ve

Je pa vsekakor veliko bolj prijetno gledati katerokoli zimsko smučarsko tekmo, kot pa spremljati lokalna politična dogajanja. Kot na primer “povuci-potegni” scenarij v Šmarjeških Toplicah, kjer so imeli najprej neodločen izid na volitvah za župana in prvič v naši zgodovini napovedovali celo žrebanje za dokončno odločitev. Potem so našli en glas v korist izzivalca dosedanje županje in razglasili še ponovitev volitev na enem od volišč, kjer je izzivalec dobil presenetljivo malo glasov glede na končni, tako rekoč izenačen rezultat. Pritožbe so padale z obeh strani.

Odgovor nanje je prišel z Upravnega sodišča, ki je razveljavilo sklep lokalne volilne komisije, da ponovi volitve na enem volišču, in komisiji naložilo, da ponovno razsodi, ali so nove volitve na tem volišču res potrebne. Temu je sledila razglasitev taiste komisije, ki se je prej odločila, da volitve bodo, da prekliče napovedane nove volitve na tem volišču. Župan je tako postal dosedanji izzivalec.

Sam Bog ve, kaj bo iz tega, kajti dosedanja županja, ki je izgubila volitve za en glas, se zna na vse skupaj še pritožiti, novi župan pa že slavi.

Monstrumi in palčki

Spremljati katerikoli šport je tudi veliko koristneje kot spremljati nacionalno politiko. Tam zdaj ugotavljajo, kje so zakoni v nasprotju z ustavo. Recimo pri določanju velikosti volilnih okrajev. Po eni strani smo brez premisleka ustvarili za slovenske razmere volilne monstrume z 10.000 in več volilci, po drugi pa volilne palčke. Vse to je na koncu pripeljalo do tega, da nekdo, ki v svojem okraju dobi nekaj tisoč glasov volilcev, ne pride v parlament, nekdo drug, ki pa jih je zbral samo nekaj sto, pa je izvoljen z lahkoto.

Tudi to, ali bomo v bližnji prihodnosti zbrali dvotretjinsko večino v parlamentu za popravek te anomalije, ve samo bog.

Urgenca

In nenazadnje, spremljanje športa — ne samo zimskih športov — je za razliko od politike dobra terapija za dvigovanje nacionalnega ponosa in samozavesti. Medtem ko ob domačih političnih zdrahah in nerodnostih včasih zardevamo od sramu in iz besa in nemoči pišemo pisma bralcev in kolumne, pa nam Peter, Jakov, Ilka in drugi dvigujejo glavo pokonci in privabljajo solze navdušenja.

Zato ohranite svoj športni duh. Ostanite aktivni športniki in aktivni navijači. Vzemite si to magari kot novoletno zaobljubo. Obstoja namreč resna nevarnost, da bodo brez športa slovenska nacionalna samozavest, ponos in pokončnost končali na reanimacijskem oddelku urgence.

Advertisements

Koliko stran vrženega denarja si lahko privoščimo?


Za zveste in ubogljive se vedno najde služba v javnem sektorju. Pa vendar sindikati napadajo gospodarstvenike, ne vlade.

Neglede na to, ali gre za državnozborske ali lokalne volitve, smo vsakokrat priča enakemu neetičnemu, pokvarjenemu ravnanju odhajajočih politikov. Namreč tihemu, a ihtavemu in množičnemu zaposlovanju zaslužnih kadrov — tik pred predajo poslov naslednikom. Rednih služb v javnem sektorju so deležni izbranci, ki so v času mandata krili hrbet vladajoči garnituri — za kar so bili tako ali tako dobro plačani že prej —, nazadnje pa dobijo še trajno nagrado za minulo delo.

Roko na srce, to se dogaja tudi na strani zmagovalcev. Ko se v koaliciji preštejejo in preverijo, ali so si primerno razdelili stolčke, ugotovijo, da jih kar nekaj med njimi nima kje sedeti. Tako si izmislijo nove potrebe po kadrih, da ta pridni ne bi ostali brez službe.

Vredno svetovnega začudenja

Zadnja pogruntavščina z na novo odprtim delovnim mestom še enega državnega sekretarja kot “skrbnika za beg kadrov” je nedvomno vredna svetovnega začudenja.

Imamo sistemski problem, ker mladim ne moremo zagotoviti dobrih plač, saj so te preveč obdavčene in je neto izplen žaljivo skromen. Rešujemo pa ga z uvedbo državnega sekretarja za iskanje rešitev, kako preprečiti beg možganov!

Še slepemu je jasno, da ne gre za jez pred odtekanjem kadrov, temveč za udobno rešitev za dobro plačo neke konkretne osebe. In kaj delajo obstoječi (številni) uslužbenci na ministrstvih za šolstvo, za delo, za gospodarstvo in še kje?

Da bo jasno: vsakomur na tem svetu privoščim službo, solidne redne prihodke, socialno varnost, zdravje in srečo. Toda to službo si moramo običajni ljudje prigarati s kompetencami, izkušnjami, izobrazbo in zavzetostjo — in to v hudi, neizprostni konkurenci. Na atraktivna delovna mesta se prijavlja tudi po več sto kandidatov. Delodajalec ima velike možnosti izbire in izbere tistega, ki je res najboljši in mu bo s svojim delom prispeval točno to, kar podjetju primanjkuje.

Mi, delodajalci. Mi, lastniki.

Ko gre za javne službe, gre za denar davkoplačevalcev. Za naš denar. Mi smo delodajalci. Mi smo lastniki. Mi smo tisti, ki smo politikom — ki bi jim lahko rekli menedžerji, če ne bi s tem užalili pravih, dobrih menedžerjev — zaupali vodenje našega podjetja. Naše države ali občine.

Slab menedžer je tisti, ki zaposluje po nepotrebnem in po prijateljski liniji. In slab politik je, ki ne dela v dobro volilcev, lastnikov države.

Tako zaposlujejo vse stranke, neglede na svojo politično barvo in prepričanje. To samo potrjuje, kako nizka je pri nas politična kultura in kako nedopustno nizka je odgovornost politikov do volilcev. “Če bodo trije ali štirje ljudje več in bodo nekaj dobrega naredili na teh resorjih, s tem nimam težav,” je rekel poslanec ene od koalicijskih strank. Skrajno neprimerno in neokusno do državljanov in še posebej žaljivo do brezposelnih.

Harmonika

Inštitut za otroške srčne bolezni? Štirje novi državni sekretarji. Najmanj ena zgrešena milijardna energetska naložba. Napačne naložbe v komunalno infrastrukturo, ki ne ustrezajo naši trajnostni zavezi. Bančna luknja. Propadli projekti javno-zasebnih partnerstev. Financiranje zdravstvenih dobaviteljev, ki molzejo državo s svojimi mrežami in cenami. Koliko stran vrženega denarja si Slovenija sploh lahko privošči?

Povrh vsega pa so sindikati po zmagi z minimalno plačo pripravili protest pred GZS. Ne napadajo pa vlade. Ne spodbujajo politike, da bi pristopila h koreniti racionalizaciji stroškov države in s tem razbremenila plače. Ne, najbolj priročen krivec za marsikaj je gospodarstvo. Po eni strani primanjkuje dobrih delavcev, po drugi pa je preveč trajno brezposelnih, ugnezdenih v sistem socialnih pomoči.

Država Slovenija, naše skupno podjetje, je vodena slabo. Preveč neodgovornih političnih voditeljev je vodi potratno. Nacionalni proračun premnogi vidijo kot harmoniko. Raztegujejo jo do onemoglosti — nikoli pa se ne vprašajo, komu je za porabo treba odgovarjati.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus, v nedeljo, 9. decembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3467?=koliko-stran-vrzenega-denarja-si-lahko-privoscimo

Kim in Kanye v Sloveniji: Kam bi ju peljali, kaj bi jima pokazali?


Poglejmo, kako bi izgledalo to zaenkrat namišljeno petzvezdično, butično doživetje družine West-Kardashian v Sloveniji.

Vedno pogosteje slišimo besedno zvezo “zeleni petzvezdnični butični turizem”, ki da si ga želimo v Sloveniji. Ambicija je zrasla, ker Slovenijo vsako leto obišče vse več turistov in ker je med njimi vse več tudi takšnih, ki jim za odlično doživetje ni težko plačati tudi deset in več tisoč evrov.

Ideja, da Slovenija postane država petzvezdničnega in povrhu vsega še butičnega, unikatnega turizma je seveda všečna. Celo nujna. Slovenija je tako majhna, da lahko že nekaj turističnih avtobusov v Ljubljani povzroči gnečo, predvsem pa vse večjo nejevoljo staroselcev v mestnem jedru, ki jih množice tujcev vse bolj motijo v uživanju vsakdanjih ritualov.

Avtobusnega turizma si, roko na srce, v resnici niti ne želimo, niti ga ne moremo in ne znamo upravljati — razen morda v Postojnski jami, kjer se je Marjan Batagelj na množični obisk pripravil tako komunikacijsko kot tudi investicijsko.

Sezona zagotovljena

Kaj je petzvezdnični turizem? Kaj so petzvezdnična doživetja? Kje in kdaj se sploh začnejo? Z informacijsko brošuro, naslovljeno na bogataša, ki si želi doživeti nekaj novega, pristnega, naravnega? S promocijskim filmom na YouTube kanalu? Z osebnim priporočilom prijatelja, ki je po naključju ostal v Sloveniji, ker je bilo v Hrvaškem Dubrovniku že vse zasedeno? So turistični sejmi in delo s turističnimi agencijami in agenti še vedno najpomembnejši? Ali pa je bolje, da tistih nekaj tisoč najbolj bogatih, vplivnih, znanih odličnežev na svetu, ki jih želimo gostiti v Sloveniji, povabimo kar z osebnim pismom in nagovorom predsednika države ali pa vsaj Slovenske turistične organizacije (STO)?

Tako so nagovorili znanega raperja Kanyeja Westa, moža še bolj znane Kim Kardashian, ki je ves svet presenetil z naslovnico Plečnikove knjige na Twitterju.

To so hitro in spretno izkoristili v STO in ga z družino povabili v Slovenijo. Če res pride in z njim še soproga Kim Kardashian West z vsemi tremi njunimi otroki, je uspešna turistična sezona za naslednje leto zagotovljena.

Namišljeno butično doživetje

No, poglejmo si, kako bi izgledalo to zaenkrat namišljeno petzvezdično, butično doživetje družine West-Kardashian v Sloveniji.

Upam, da se ob pristanku z zasebnim letalom ne bi prestrašili letališča Jože Pučnik. Ta je za njihove pojme morda podoben kiosku, v katerem navadni smrtniki kupujejo karte za nizkocenovnike.

Nadalje upam, da bi jim bili sposobni najti primerno limuzino, v kateri bi se lahko brez resnih cestnih ovir pripeljali do InterContinentala, edinega petzvezdničnega hotela v Ljubljani.

Večerja bi bila za organizatorje obiska KimYe prava mala malca. Ker če je v naši prestolnici kaj vrhunskega, je to zagotovo na področju kulinarike. Tudi helikopter do Zemona ali Hiše Franko bi bil odlična petzvezdična izkušnja.

Njune otroke bi namesto v ljubljanski Živalski vrt, ki zanje res ni petzvezdično doživetje, raje recimo peljali na Krvavec in jih povabili na pravljično-doživljajsko Pot pastirskih škratov. Pot do tja seveda ni petzvezdična. Od vasi Grad v občini Cerklje na Gorenjskem se cesta spremeni v nizkocenovno doživetje, ki vključuje tudi parkiranje. Navodila, didaktični program in igre za Pot pastirskih škratov bi najprej seveda morali spraviti v angleščino, da bi otroci lahko polno uživali v poučno zabavnih dogodivščinah v družbi čisto pravih krav, teličkov, ovac in drugih domačih živali s Krvavca. Prevajalcev je v Sloveniji veliko. Upam le, da bi naloga prišla v roke enega od tistih, ki znajo takšno nalogo opraviti petzvezdično.

Najlepša državica na svetu

Kanye in Kim bi po mirno prespani noči v Ljubljani, kjer se po njunih standardih ne dogaja prav veliko, naslednji dan čakalo srečanje z dediščino Jožeta Plečnika. Šarmantna Ljubljana s ponosnim gradom nad njenimi strehami in obisk Plečnikove hiše v Trnovem bi ju zagotovo navdušila.

Njuno navdušenje pa bi bilo verjetno nekoliko manjše glede na enozvezdične možnosti shoppinga. Ljubljana premore samo eno petzvezdično nakupovalno galerijo, ki pa bi jo bili lastniki ob njunem obisku skoraj gotovo pripravljeni za nekaj ur zapreti in jima ponuditi petzvezdični servis in prijaznost — vključno s pijačo, hrano, modno revijo in še čim.

Nato pa v naslednjih nekaj dneh še: Bled, Piran, Prekmurje, dolina Soče, prelet okoli Triglava, Planica, Pokljuka, Postojnska jama in Predjamski grad, Kras, Goriška Brda z vinogradi “ta rdečega”, Logarska dolina, kakšna urica v enem od petzvezdničnih glampingov, prijeten večer v enih od naših sicer manjzvezdičnih, toda prijetnih toplic, na koncu pa še kakšna golf izkušnja. Ne dvomim, da bi ju povsod sprejeli najvišji predstavniki krajev, na čelu s predsednikom države.

Kim in Kanye bi nam na koncu utrujena pomahala v slovo in priznala, da smo glede na vse, s čimer se na tako majhnem koščku zemlje ponašamo, najlepša državica na svetu.

Butik in/ali trgovina

Naravne lepote za izbrano strategijo imamo. Celo Lonley Planet nas uvršča med top ten best value destinacij v Evropi. Slovenija zaseda v tej kategoriji 10. mesto: “Ta žep Evrope v malem je odlična izbira za vse, ki želijo izkusiti najboljše strani celine, a jim primanjkuje časa ali sredstev,” so zapisali na turističnem portalu. In še: “V enem dnevu lahko obiščete beneško obarvana obalna mesta, se povzpnete čez alpske prelaze in večerjate ob reki v središču Ljubljane.” Ob tem so izpostavili tudi vrsto aktivnosti v naravi, ki jih ponuja Slovenija in ki so precej bolj finančno dostopne kot v drugih alpskih državah.

Lepo, ni kaj. A za zeleni, petzvezdični, butični turizem to še vedno ni dovolj. Izkušnja mora biti celovita. To vključuje:

  • infrastruktura: dostop, prihod, hotelske nastanitve in storitve, ki jih hoteli omogočajo;
  • kadri: prijaznost, profesionalnost, zrelost, odgovornost, znanje jezikov in ustrezno plačilo;
  • kulinarika: v tem smo vsako leto v vse večjem številu restavracij res že petzvezdični;
  • produkti: skrbno in premišljeno oblikovani, inovativni.

Cilji so nedvomno pravi, čaka pa nas še veliko dela.

Se pa seveda sprašujem, kako gredo ti cilji skupaj s tem, da ob že zdaj veliki gneči na nekaterih turističnih točkah želimo obisk prihodnje leto povečati z lanskih 4,7 milijona turistov na 5,5 milijona.

V našem butiku bo velika gneča, ponudba pa — če hitro nekaj ne ukrenemo — še naprej trgovska.

Zgodba o slovenskem zdravstvenem sistemu v štirih, petih poglavjih


Če si dovolj ogrožen, da te je vredno zaznati, te sistem sprejme in nekako poskrbi zate. Potem te pa izpljune in pozabi.

Ko sem srečala znanca, si nisem mogla kaj, da si ob dolgem čaju v središču najlepšega mesta ne bi zapomnila njegove zgodbe v štirih poglavjih. Seveda je šlo za zdravstvo, to vročo, večno temo. In ker je vlada pravkar popustila zahtevam po višjih plačah, ki so prihajale tudi od tam, je bila kot naročena.

No, gospod je bil dolgo časa zdrav in ni potreboval storitev tega dela javnega sektorja. A kot vse drugo, kar enkrat mine, so se tudi pri njem začele pojavljati zdravstvene težave. Ker je gospod prepričan, da je nenadomestljiv, si dolgo ni vzel časa za zdravnika, zato so se težave z leti nakopičile.

Prvič: Zobje

Čeprav je za javno zdravstvo ves čas obilno plačeval, so mu vrste v čakalnicah, menjave zobozdravnikov in pregrešno dolgi intervali med termini — med katerimi se je dogajalo, da je nova plomba izpadla, še preden je bil na vrsti za naslednjo —, jemale toliko časa in živcev, da je začel hoditi k napol črnemu zobozdravniku v odmaknjeni sobi stanovanja v središču Ljubljane.

A tudi pri skrivnostnem zasebniku se ni dobro izšlo. Po desetih letih in nekaj tisoč porabljenih evrov za vse mogoče mostičke in celo neuspešno vstavljene vsadke se je moral soočiti s še eno investicijo — totalno protezo.

Drugič: Kila

Iz neprevidnosti, po vzorcu znane šale o Romih — “kaj pa otrok ve, kaj je petsto kil” —, si je nakopal popkovno kilo. Dolga leta jo je poleti skrival pod raztegnjenimi majicami. Razen zaradi izgleda ga stvar ni motila, zato pa se tudi ni potrudil, da bi se postavil v dolgo čakalno vrsto.

Zato mu na koncu ni preostalo drugega, kot da se je po zvezah — napol uradno, napol zasebno — dal operirati v eni od zasebnih klinik. Pa enkrat ni bilo dovolj. Zaradi napačnega sukanca so ga po enem tednu morali operirati še enkrat — tokrat v UKC, in to isti kirurg. Zdaj povsem uradno. Nihče se ni vprašal, od kod se je vzel.

Tretjič: Astma

Delovna vnema in obilica projektov — na katere bi v zrelih letih lahko kdaj tudi pozabil — sta botrovali temu, da je predolgo prenašal vedno hujše simptome nečesa, kar so zdravniki pripisovali alergijski astmi.

Tokrat ni bilo tako, da si sam ne bi vzel časa za zdravnika. Vendar je po vsakem, vedno istem, negativnem testu in predpisanem zdravilu, ki ni delovalo, ostal sam s svojimi težavami in v novi čakalni vrsti.

Sistem je poskrbel za obsežne, skrbno zabeležene izvide, vendar brez odrešilne vsebine. Ni se mogel otresti občutka, da je pravna varnost zdravnika pomembnejša od njegovih težav.

S sistemom se je prvič resno sporekel, ko so ga iz iste zasebne kirurgije poslali na “diagnostično” operacijo pljuč, za katero pa se je izkazalo, da bi bila nepotrebna. Še več! Zdravnica je bila silno ogorčena, ker si je drznil poiskati drugo mnenje v tujini.

Četrtič: Polipi

Ob domnevni astmi se je pojavilo še kronično vnetje nosu. Leta in leta je hrkal, kašljal in smrkal, da je bilo sitno tako njemu kot okolici. Toda zdravstveni sistem je molčal. Skrb za zdravje je prepuščena bolniku — čeprav je to neke vrste mazaštvo, saj morajo neuki vse prevečkrat odločati o tem, kaj naj naredijo-

No, moj znanec je spet poskusil pri zasebniku. Ta mu je znal spodbudno govoriti in mu je v improvizirani ambulanti postrgal razrasle nosne polipe. Na obeh straneh, za ceno ene.

Poseg se ni za dolgo obnesel — baje zato, ker je nos premalo izpiral s slano raztopino! Nihče pa se ni vprašal, od kod resne posledice prevelikih odmerkov steroidnih zdravil, ki jih je dobival prej med neuspešnim bojem z nosnimi polipi.

Petič: Sistem

Če si dovolj ogrožen, da te je vredno zaznati, te slovenski zdravstveni sistem sprejme in nekako poskrbi zate — potem te pa izpljune in pozabi. Če imaš voljo in vztrajnost, da se lotiš naslednjega koraka, je to okej. Če je nimaš, pa tudi v redu — so pač čakalne vrste malo krajše.

“Sistem nima ure in meril, niti odgovornosti, za to, da so zdravstvene storitve vedno prave”, je zaključil znanec. Nekaj težav mu je do danes vendarle uspelo odpraviti. A ne tako, da bi se prepustil sistemu, ki bi zanj poskrbel. Sam se je moral spopasti z vsako težavo posebej in iskati pot med bolj in manj dobrimi možnostmi.

Čeprav je zdravstvo najdražji sistem naše družbe, so “vodeni ogledi” v njem na voljo samo redkim. “Ne da zdravnikom in sestram ne bi privoščil višjih plač,” je še rekel na koncu. “Ampak sistem … — ta je pa zanič!”

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 25. novembra 2018, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3439?=zgodba-o-slovenskem-zdravstvenem-sistemu-v-stirih-petih-poglavjih

Županske volitve: Bogovi, avtokrati, šerifi, diktatorji se prepucavajo


Naši sovražniki niso migranti. Ne nasprotniki Nata ali EU ali ZDA ali Kitajska ali Rusija. Naši sovražniki smo mi sami.

Kampanja pred lokalnimi volitvami nam je s soočenji kandidatov razkrila vso pokvarjenost, koruptivnost, sprenevedanje, prebrisanost, izsiljevanje, laži, zahrbtnost, dvoličnost in kar je še teh pridevnikov, ki jih lahko prilepimo nekaterim aktualnim županom. Pa ne samo to. Imeli smo izjemno priložnost v živo spremljati sindrom Boga in temu primerni ton komuniciranja in držo tistih, ki so z opravljanjem svoje funkcije dobili naziv šerif, avtokrat ali diktator.

Najprej naj izrazim globoko spoštovanje do vseh tistih županov in kandidatov za župane, ki ne sodijo v zgornji opis. Tudi takšne imamo, hvala bogu. Toda oni so za televizije nazanimivi. Dostojanstveni nastop, gentlemenstvo, politična korektnost, umirjenost in osredotočenost na program dela, so — vsaj v TV soočenjih — samo pokop za kandidata. Koga to sploh zanima?

Nadljudje

Televizija kot medij zahteva dinamiko in akcijo, (pred)volilne vsebine na televiziji pa boj, špetir, očitke, prepucavanje, ostre besede, dialog na nož. Naj teče kri. Potrebno je privleči na dan najbolj skrite, najbolj osebne in boleče zgodbe protikandidata, ga razgaliti pred ljudmi, mu povzročiti javno sramoto, ga soočiti z lažmi. Vse to, da tekma za štiri leta vladanja teče za gledalce pred TV sprejemniki dovolj zanimivo in dinamično in da bojevnikom in televiziji rastejo ratingi. Pravi volilni reality show.

V uvodu opisani župani so v resnici nadljudje. Vse vidijo, vse vedo, vse znajo, vse lahko uredijo. Če le tako želijo. Oni lahko dosežejo, da nekdo uspe, ali pa poskrbijo, da propade. Uredijo, da nekdo dobi službo, ali pa jo izgubi. Ni problem spremeniti namembnosti zemljišča, če župan v lastniku prepozna volilni glas. “Ni spremembe namembnosti tvoje njive, če me ne podpreš v kandidaturi. Če mi zagotoviš podporo, boš, ko bom župan, obogatel, saj bo tvoja njiva vredna ×-krat več”.

Od pamtiveka

Nekateri župani kraljujejo že od nastanka občin dalje. Najbolj pričvrščeni torej že šest mandatov. Zdaj tekmujejo za sedmega. Že 24 let, hočejo pa 28!

Če bi bila občina podjetje, bi bili vsi najkasneje po dveh mandatih zamenjani. Voditi podjetje ali občino 24 let je škodljivo. To namreč pomeni prav toliko let enostranskih odločitev, neravnovesja moči in očitno tudi pomanjkanja opozicije, ki mora biti županu trn v peti. Vse to slabo vplivata na kakovost odločitev, na prioritete, na objektivnost in poštenost. Ali drugače, župan si občino tako rekoč prilasti in jo upravlja po principu absolutističnih vladarjev.

Kako hitro pozabljamo

Županske volitve tudi razkrivajo, kako strahovito in zaskrbljujoče hitro ljudje pozabljamo. Zaradi nekdanjega župana — ki danes ponovno kandidira — se je ljudstvo “njegovega” mesta dvignilo k vsesplošni vstaji. Ta nekdanji župan in danes spet županski kandidat je simbol upora ljudstva proti samovolji in vsem oblikam nepravilnosti v novodobni Sloveniji. Pa vendar sodi med najresnejše kandidate za zmago v našem drugem največjem mestu.

Na drugem koncu Slovenije, pod hribi, pa kandidira obsojeni nekdanji župan, ki so mu očitali tudi zlorabo občinskih sredstev. Pred javnostjo moleduje za glasove in zagotavlja, da se je iz svoje zgodbe nekaj naučil.

Spet na tretjem koncu sta se prepucavala aktualni župan in njegov tekmec za županski stolček, ki sta bila še pred časom največja zaveznika. V kamere so leteli očitki o zgodbi, ki ju je razdelila. Župan naj bi tekmecu ukazal, da odpusti sodelavko — mamo dveh otrok, samohranilko. In to zato, ker njen sin želi igrati za Olimpijo in ne za Koper. Če je v tem ukazu resnična zgolj ena sama črka ali pika, ta župan ne bi smel biti več izvoljen. Ljudje bi mu morali za zmeraj obrniti hrbet.

Meje profesionalnosti

Županske volitve tudi kažejo, kako se v dolgoletnih mandatih zabrišejo meje profesionalnosti med občino in lokalnimi ter regionalnimi mediji. Aktualni župani so pred novinci v neprimerljivi prednosti, saj ti ostajajo neslišni, neobjavljeni, nezanimivi. Enako je z občinskimi glasili. Mediji so zainteresirani za podporo aktualnim županom, saj s tem ohranjajo obstoječega naročnika, stabilnost svoje službe, posla. Verjetno se bodo njihovi prihodki še povečali, saj so pripomogli k ponovni izvolitvi dosedanjega župana. Če je izvoljen nov župan, pa čaka medij najmanj krog pogajanj za kos občinskega proračuna, kar že ustvarja nemir in nelagodje.

Rak

Da imamo takšne župane, smo krivi vsi. Ja, mi sami! Zakaj odpuščamo lažem, pritiskom, kupčkanju pod mizo, izključevanju nekaterih in podarjanju privilegijev drugim? Samo zato, ker nam je župan nekaj zgradil? Pa saj ni bil on! In tudi denar je bil naš! Misel, da “ni važno, koliko je vzel, saj smo tudi mi nekaj dobili”, je javno zanikanje poštenosti kot vrednote. S ponovno potrditvijo takšnih županov sami dajemo soglasje, da so lumparije dovoljene. Ne čudimo se potem, da se takšno ravnanje širi in zleze v vse pore družbe.

“Tega župana bom volil, ker sem navajen,” je rekel nekdo iz naše občine. Navajenost, rutina, življenje v coni udobja, kjer se nič ne spremeni, ubijajo napredek in razvoj. Naši sovražniki niso migranti. Ne nasprotniki Nata ali EU ali ZDA ali Kitajska ali Rusija. Niti naši sosedje, ki želijo košček našega morja.

Naši največji sovražniki smo mi sami. Obkrožiti kandidata, ki županuje po načelih nepoštenosti, nepravičnosti, neenakosti občanov, ki načrtno manipulira z ljudmi zaradi lastnih interesov, je vrhunska manifestacija samouničevanja družbe.

Kot bi v družino udaril rak. Zato upam, da ste dobro premislili, predno ste obkrožili. Zdravje je največ vredno!

Za dvig minimalne plače ni resnih razlogov (razen krpanja odnosov z Levico)


Vladi svetujem, naj ne popušča Levici in sindikatom. Ti ne škodujejo samo gospodarstvu, ampak tudi lastnemu članstvu.

Zanimivo bo videti, kako bodo sindikati ravnali zdaj, ko je koalicija na hitro in brez tehtnega premisleka in dialoga vsilila delodajalcem nerazumni dvig minimalne plače. S tem je prizadela precejšen del gospodarstva, ki si je kljub statističnemu blagostanju že doslej belil glave s tem, kako povezati konec s koncem. Vse veje gospodarstva pač niso cvetoče. Nekatere tudi zato ne, ker še nobena vlada doslej ni oddelala tistega, kar bi morala. Recimo zamenjati višjo minimalno plačo za večjo fleksibilnost delovnega razmerja ali morda sprejeti kak drug ukrep, ki bi povečal konkurenčnost.

Vlada bi lahko dosegla isto tudi z znižanjem prispevnih stopenj, z zvišanjem minimalne plače pa lahko zavre gospodarsko rast. Kaj bo naredila, če se bo to res zgodilo? Bo zvišanje preklicala?

Navidez ugodno gospodarsko stanje

To je bila neprevidna poteza, ki pomeni, da vladna koalicija brez dolgoročne vizije samo všečno izpolnjuje predvolilne obljube in žanje populistične učinke. Hkrati pa nevarno povečuje pritisk na delodajalce, ki bodo še precej bolj na tesnem kot doslej — vsaj v delovno intenzivnih panogah.

In še to. Sindikalisti — pa tudi Levica — pogosto z ogorčenjem govorijo o dobičku podjetij, kot da gre za nehigieničen rezultat gospodarjenja, ki da je posledica izkoriščanja delavcev. Pa čeprav podjetja pogosto namenjajo dobiček — če že je — za razvoj ali zmanjševanje zadolženosti, kar bi moralo ustrezati tudi sindikatom.

Trenutno, navidez ugodno stanje slovenskega gospodarstva spodbuja javni sektor k izkoriščanju evforične zmedenosti nove vlade, ki še nima dovolj jasnega stališča, da bi se odločno uprla njihovim zahtevam. Vlada si svojega mandata ne upa začeti z novim stavkovnim valom, četudi ji trenutna gospodarska trdnost zagotavlja boljša izhodišča, da se uspešno izpogaja. V štirih letih, se razume, ne v skrajšanem mandatu. To trdim tudi zato, ker za intervencijsko zviševanje minimalne plače — razen krpanja odnosov z Levico — ni resnih razlogov. Proti znatnemu povišanju plač, ki ga bo sprožil ta ukrep, govori tudi uradna statistika, saj so se med julijem lani in julijem letos povprečne bruto plače v zasebnem sektorju (brez fiskalnih zapovedi), že povišale za 4,1% oz. za 145,60€, v javnem sektorju pa celo za 3,6% oz. 186,70€.

Ne volje ne poguma

Da je povišanje plač brez višje produktivnosti lahko škodljivo za nacionalno ekonomijo, kaže tudi BDP, ki se je v primerjavi z lanskim letom povečal za 3,8%, medtem ko se je razpoložljivi dohodek gospodinjstev med leti 2016 in 2017 povečal za 4,5%. Potihem smo si razdelili že vse, kar smo pridelali več, zato zaostajanje plač, o katerem tako radi razpredajo sindikalisti, sploh ni realno, še manj pa urgentno.

S 300 milijoni evrov, ki pomenijo novo, precej višjo raven odhodkov za plače v javnem sektorju, bi lahko v prihodnosti naredili marsikaj. Med drugim bi lahko skrajšali čakalne vrste v zdravstvu ali zgradili del Drugega tira — seveda pod pogojem, da bi vsi, ki se želijo nanj samo prilepiti, držali prste stran.

Za toliko ali celo za nekaj več bi se lahko znižale tudi obremenitve plač, to vsoto pa bi po mnenju ekonomistov taisti denar pobrali skozi večjo potrošnjo. Žal pa za to ni ne volje, ne poguma, čeprav vlada, če želi slediti uzakonjeni finančni vzdržnosti, niti nima dosti prostora za vse mogoče odpustke.

Vezati na produktivnost in BDP

Rast plač v javnem sektorju bi vlada morala vezati na produktivnost ali vsaj na gibanje BDP. V nasprotnem primeru se namreč zna zgoditi — če se uresničijo napovedi, da prihaja nova finančna kriza —, da bomo to radodarnost spet obžalovali. S splošnim povišanjem minimalne plače bo rast stroškov dela prizadela tudi gospodarstvo, zato lahko tem potezam kaj hitro sledi nov ciklus rasti cen. To pa bodo — verjemite! — najbolje izkoristil tisti del gospodarstva, ki mu že zdaj ni hudega. Kot bi mignil, bodo plače spet prenizke, o (spodleteli) finančni vzdržnosti pa se bomo ponovno hodili zagovarjat v Bruselj.

In pri tem ne bomo mogli posnemati trme, ki jo ob napihovanju svojega proračuna kaže Italija. Slovenija ne bo mogla računati na tiho podporo pomembnih članic EU, ki jo uživa Italija. Na podlagi tega lahko tudi sklepamo, da Italija nikoli ne bi prodala svoje NLB, če ji ne bi ustrezalo — pa če bi v trenutku zagate to še tako svečano obljubila.

Brezskrbna Levica in sindikalne centrale

Evropa ne more skriti svojih dvojnih meril, ne političnih ne kakšnih drugih. Zato bi slovenska vlada morala ostati previdna in skromna. Povečevanje razpoložljivega dohodka gospodinjstev je sicer dober znak za socialno državo, vendar je tudi signal, da se lahko začne nov ciklus trošenja denarja, ki ga še nismo zaslužili — recimo za storitve, katerih vrednost se je v zadnjem letu že povečala za 8,7%.  

Zato lahko vladi v dobro vseh državljanov zaželim dovolj modrosti, da bi zdržala pritiske brezskrbne Levice in razbohotenih sindikalnih central. Eni in drugi očitno ne kažejo zanimanja za tanko mejo, ko s svojimi predlogi in zahtevami začnejo škodovati tudi lastnemu članstvu.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 11. 11., istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3410?=za-dvig-minimalne-place-ni-resnih-razlogov-razen-krpanja-odnosov-z-levico

Človek je divjak. Morda tudi jaz.


Storilec in povzročitelj sta imela možnost izbire. Možnost odločitve. Krasti ali ne krasti. Sesti pijan v avto ali ne.

Ta teden smo se lahko ponovno prepričali, da divjanje narave postaja za človeka vedno bolj pogubno. Včasih pa za povrh udari še človeška zloba, pohlep — pa tudi neumnost, neodgovornost, povezana z alkoholom.

Divjanja narave ne moremo ukrotiti. Bi lahko ukrotili vsaj človekovo divjanje?

Po ujmi, zaradi katere so v Jelendolu ostali odrezani od sveta, se v občini Tržič trudijo s sanacijo škode in posledic. Vsi pomagajo: lokalna skupnost, gasilci, društva, pa tudi zasebna podjetja in tisti, ki so jo bolje odnesli. Skupaj, da bi čim prej vsem omogočili normalno življenje, saj bo v ponedeljek treba v službo in v šolo.

Pri tem pa se vendarle najdejo pokvarjenci, ki tujo nesrečo izkoristijo za svojo korist — in oropajo tiste, ki so nesrečnikom priskočili na pomoč. Tisto noč, ko se je sanacija ravno začela, so neznani storilci iz delovnih strojev, s katerimi so popravljali ceste in okolico, pokradli okoli 500 litrov nafte. Sram naj jih bo v dno duše.

Podlost in neodgovornost

Lastniki strojev so o kraji obvestili policiste, preiskava je v teku. A kaj, ko v danih okoliščinah ni moglo biti očividcev, nadzornih kamer tudi ne, pa varovanja tudi ne.

Kdo neki bi si mislil, da je človeška narava lahko tako podla.

Na drugem koncu Slovenije, v Mariboru, pa povsem drugačno divjanje. Človeška nespamet in alkoholna aroganca sta povzročili dvojno družinsko tragedijo. Visoko nosečo mamico je na prehodu za pešce povozil pijan voznik. Mamica ni preživela nesreče, po nekaj dneh pa je še s carskim rezom rešeni dojenček podlegel poškodbam.

Ti dve dejanji na prvi pogled nimata nobene zveze. Kraja je bila očitno načrtovano, preračunljivo, pridobitniško izpeljana lumparija enega ali več ljudi, ki so izkoristili nesrečo in dobroto drugih. Tragična prometna nesreča s kar dvema smrtnima žrtvama pa je posledica nespametnega, neodgovornega ravnanja alkoholiziranega voznika, ki ne bi smel za volan.

Možnost izbire

Ko sem o nesreči govorila s prijatelji, so se vsi zaščitniško postavili na stran pijanega voznika, češ, on tega ni načrtoval, to je bila nesreča.

Od kod takšno razmišljanje? Na eni strani imamo načrtovano lumparijo, premišljen prekršek, ki je po kazensko sankcioniran, na drugi pa prometno nesrečo z dvema smrtnima žrtvama kot posledico preveč popitega alkohola. Tudi vožnja v takem stanju je sankcionirana. O kazni za to dejanje lahko samo ugibamo, bo pa zagotovo huda. Hujša kot za krajo nafte.

So mi prijatelji hoteli povedati, da je stopnja krivde odvisna od namere? Ali pa so sankcije za storjeno dejanje odmerjene glede na posledice?

Obema primeroma pa je skupno nekaj: v obeh primerih je imel povzročitelj možnost izbire. Možnost odločitve. Krasti ali ne krasti. Sesti pijan v avto ali ne.

V vsakem človeku je nekaj dobrega, pa tudi nekaj slabega. Nekaj divjaškega in pokvarjenosti. To je v človekovi naravi. Koliko je tega in do katere točke lahko ta nagnjenja še obvladujemo, je v veliki meri odvisno od družinske vzgoje in od družbenih vrednot, ki so v nekem okolju prevladujoče. Kar poglejte ZDA. Tam je streljanje in množično ubijanje postalo že skorajda mesečni nacionalni izpad, nihče pa se proti temu odločno ne zoperstavi.

Zloba iz mene kar kriči

Lopovov, tatov, morilcev in drugih lumpov ne moremo izkoreniniti. Odkar obstaja družba, so med nami tudi taki. Take so jih naredili starši, vrtec, šola, prijatelji, nacionalna klima, seveda tudi sami.

Na Mars pošiljamo rakete, sonde letijo proti soncu, na zemlji pa ne znamo pripraviti programov, ki bi ljudi brez vgrajenih varovalk za prestopanje meja obdržali na pozitivni strani.

Zloba iz mene kar kriči: lumpe iz Tržiča bi po zaporni kazni za vedno izgnala iz države, ker si tako pokvarjenih ljudi ne želim niti za daljne sosede. A to presega možnosti, ki jih ponuja naša kazenska zakonodaja. Pijanemu vozniku pa bi po prestani dolgoletni zaporni kazni, ki vključuje tudi psihološko zdravljenje, naložila še dosmrtno prostovoljno delo osveščanja o nevarnostih vožnje pod vplivom alkohola.

S svojim pogledom na zasluženo kazen sem gotovo presegla meje dovoljenega. Najbrž sem tudi jaz divjak.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 4. novembra, na Fokuspokus, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3396?=clovek-je-divjak-morda-tudi-jaz