Kaj še preostane socialnim demokratom? (Volilcem namreč.)


Koalicija s CDU je bila za SPD pogubna. Nemški socialni demokrati so ostali brez tipičnih vrednot, slovenski SD pa tudi.

Doma imamo resen problem. Evropske volitve niso več gola formalnost obkroževanja številk. Med 23. in 26. majem — pri nas prav zadnji dan, v nedeljo — imamo pravico povedati, katera slovenska stranka in s tem evropska opcija nam je bližje, kateremu kandidatu zaupamo, katere vrednote podpiramo.

Težave imava oba z možem. On ima še dodatno dilemo, ali naj kot Nemec voli nemške kandidate ali kot v Sloveniji živeči tujec slovenske.

Nemški socialdemokrati SPD so izgubili velik del naklonjenosti, ki jim jo je moj mož izkazoval vse življenje — sprva zaradi aktivnega političnega delovanja njegovega očeta v SPD, kasneje pa tudi njegove samostojne, osebne, zrele naklonjenosti tej politični opciji.

Pogubna nemška koalicija

Gre za najstarejšo nemško stranko, ki je odprla pot demokratičnim gibanjem v Nemčiji.

Vrednote te stranke so vedno temeljile na solidarnosti do šibkih in podpori odrinjenim, kot so bile nekoč ženske in druge manjšine. SPD je bila ustanovljena kot stranka, ki je podpirala delavce, in prerasla v zaveznico tistih, ki so se jim godile krivice.

Med svojim razvojem, še posebej v času kanclerke Merklove, so na nekaj pomembnih vrednot pozabili — ali pa so se izgubile v močni luči, ki že več kot desetletje sveti na Angelo. Zanemarili so recimo okoljsko politiko, ki jo je brez ravsanja prevzela stranka Zelenih. Tem v zadnjih letih kaže tako dobro, da bi s krščanskimi demokrati (CDU) v prihodnje lahko prevzela vodenje Nemčije.

Napaka SPD v mandatih vladanja Angele Merkel je nedvomno tudi to, da so s številnimi dobrimi pobudami delovali mlačno, ne dovolj glasno. Da si niso jasno in nedvoumno pripisali zaslug zanje. Angela jih je spretno “posvojila” in pripisala svoji stranki, CDU. Prav tako je SPD v preteklih mandatih sprejemala preveč konsenzov s CDU samo zato, da so obstali v vladi, misleč, da bo to stranki v korist. Tako so izgubili velik del svoje identitete, saj jih je gospa Merkel spretno pokrila s svojim širokim pokrovom. Zato ni čudno, da jo je nemška revija Cicero nekoč razglasila za “najbolj uspešno socialdemokratsko kanclerko”.

Dejstvo je, da je za koalicija s CDU za SPD postala pogubna. Tudi zato, ker SPD nedvomno primanjkuje karizmatičnih voditeljev, kakršna sta bila Willy Brandt in Helmut Schmidt. Trenutna predsednica Andrea Nahles žal ni osebnost, s katero bi se stranka lahko dvignila iz pepela.

Izvozimo kandidate!

Tako kot so nemški socialni demokrati ostali brez svojih značilnih socialdemokratskih vrednot, jih moj mož tudi pri slovenskih SD sploh ne zazna. Koalicijske stranke ponavadi vidi kot prerivanje, pri katerem si vsi prizadevajo, da bi bili čim bolj na vrhu ali pa spredaj in čim več pobrali zase.

Koga naj moja torej nemška socialnodemokratska polovica nameni evropski krogec? Andrei ali Dejanu?

Enake težave imam tudi sama.

Z velikimi pričakovanji sem se pred dnevi udeležila pogovora ključnih kandidatov naših strank za evropske poslance. Naivno sem bila prepričana, da bom priča odgovorni in jasni debati, ki bi potrdila, da se tokratni kandidati in kandidatke končno zavedajo, koga zastopajo in zakaj so tam. Jim več pomeni evropska strankarska skupina ali Slovenija? Kako glasujejo, ko gre za takšno dilemo?

Toliko bedastih, populističnih besednih zvez, toliko puhlih, nemočnih besed o solidarnosti, varnosti, pomoči in drugega mlatenja prazne slame že dolgo nisem slišala.

Krivično bi bilo, da ne omenim, da so bile vmes tudi izjeme. A končni vtis dobri dve uri trajajočega pogovora, kjer šest in pol slabih prevlada nad enim in pol dobrim, je bila praznina, blebetanje, beda — predvsem pa neodgovorjeno vprašanje, kako bi nas ti kandidati brez energije, brez srčne zagnanosti, brez odločnosti, brez jasnega artikuliranja in brez samozavestnega nastopa zastopali v množici 751 poslancev.

Pogovor mi ni olajšal izbire. Nasprotno. Začela sem razmišljati, da bi bilo bolje, če bi te kandidate preprosto izvozili v EU. Samo zato, da jih ne bomo imeli več tukaj.

Advertisements

Politika je trgovina


Vsa slovenska politika je kot Jelinčič. Politika je trgovina. Ena velika tržnica, kjer je dnevno naprodaj blago, kot so dogovori, rešitve, zavezništva, zakoni …

Prepucavanje v SNS, koliko naj bi njihov zdaj že bivši kandidat na evropskih volitvah Igor Preac nakazoval stranki in koliko predsedniku Jelinčiču, če bi bil izvoljen, ima morda veliko širše dimenzije, kot se zdi. Na prvi pogled bi takšno zahtevo resda lahko pripisali samo SNS in značaju njenega predsednika. Ta deluje pohlepno in grabežljivo in sploh ne skriva, da ga vodi denar. Njegov način komuniciranja je agresiven, nekulturen, odvraten, sramoten.

No, Jelinčič od Preaca zagotovo ne bo dobil nič. Preac je po Jelinčičevi zahtevi, ki jo je sam spravil tudi v medije, odstopil od kandidature in izstopil iz stranke. Bodo pa Jelinčiča morda obiskali kriminalisti, ki bi jih ozadje te zgodbe znalo podrobneje zanimati. Odstopljeni kandidat pa napoveduje tudi tožbo, ker da je Jelinčič po tem razhodu o njem govoril nespoštljivo in škodoval njegovemu dobremu imenu in ugledu. Morebitno odškodnino da bo nakazal v humanitarne namene. Vsaj nekaj plemenitega v tej zgodbi!

Tržnica

Tema spodbuja k razmišljanju. Za zdravje duha bi bilo priporočljivo, če bi pristojni organi raziskali še kateri drugi tovrstni duet ali trio ali celo večjo skupino na relaciji Bruselj–Ljubljana, ki podobno, vendar za razliko od SNS tiho, spretno in brez javnega kreganja manevrira s sredstvi ter kupčka z ljudmi in kupuje njihove glasove. Temeljito bi bilo treba preveriti denarne tokove EU poslancev. Kdo komu koliko nakazuje. Ali prejemniki za to plačujejo dajatve cesarju, kot jih moramo vsi.

Takšna preiskava bi lahko odkrila še več čudnih, morda celo nezakonitih poslov, ki sodijo v prepovedano cono poslovanja brez davčnih obveznosti. Državljanom bi pojasnila tudi marsikaj iz političnega ozadja, o čemer se nam niti ne sanja. Recimo to, kdo v resnici kam spada, kdo s kom simpatizira in za koga dela. Morda bi nam postalo celo jasno, kdo koga voli zato, ker je za to plačan, mi pa naivno mislimo povsem drugače.

Politika je v resnici trgovina. Ena sama velika tržnica, na kateri je dnevno naprodaj blago, kot so dogovori, rešitve, zavezništva, zakoni … — z druge strani pa s povratnimi signali prihajajo ponudbe, pogoji, zahtevani popusti in ugodnosti in cene, ki so jih pripravljeni plačati.

Ročna zavora

V odgovoru Marjana Šarca Ljudmili Novak na njeno kritiko, da ni sprejel vabila, da bi nagovoril poslance Evropskega parlamenta, smo državljani najbrž slišali veliko tistega, kar si sami mislimo o naši evropski parlamentarni eliti, predsednik vlade pa je to samo povedal na glas:

“Me pa zanima, kako naj resno jemljem evropske poslance, ki me karajo ob dejstvu, da imamo eno poslanko, ki je pred petimi leti na soočenju na FDV izjavila, da je zdravo imeti samo dva mandata, danes kandidira za tretjega, imamo poslanca ki je pred petimi leti verjel, danes ne verjame več in se je na hitro včlanil v drugo stranko, samo da bi bil izvoljen, imamo nekaj evropskih poslancev, ki niso zamudili priložnosti biti tiho, ampak so Slovenijo ob vsaki priložnosti tožili pred svetovno in evropsko javnostjo, imamo evropskega poslanca, ki se v želji po tretjem mandatu s pismi obrača na javnost in pere perilo lastne stranke … Skratka imamo kar nekaj evropskih poslancev, ki jim jaz ta hip v njihovi dobronamernosti ne morem zaupati, zato težko sprejmem takšno kritiko.”

Slovenija nedvomno napreduje na vseh frontah. A tako razdeljeni in sprti, s tako vase zaverovano, neodgovorno, grabežljivo, preračunljivo politično elito gremo naprej z zategnjeno ročno zavoro.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v nedeljo. 31. marca 2019 https://fokuspokus.si/article/3669?=vsa-slovenska-politika-je-kot-jelincic

SMC: Manj kot nič, Cerar pa nič


Sočustvujem z Mirom Cerarjem. Napačen človek na napačnem mestu. Ukradel nam je štiri leta. SMC je bila zmota in zabloda.

Zanimivo, kako mirno deluje zunanji minister in prejšnji predsednik vlade Miro Cerar, medtem ko se stranka SMC tako rekoč pred njegovimi očmi razblinja. Cerar ne kaže nobene nervoze, še vedno je odprt in prijazen in pripravljen odgovarjati medijem. Pa čeprav njegova stranka izginja v nič. Stranka, ki jo je ustanovil in ji dal svoje ime (pa čeprav pozneje zameglil). Stranka, s katero je leta 2014 dosegel najboljši rezultat v zgodovini slovenskih volitev in postal predsednik vlade. Kar 36% volilcev je takrat verjelo, da bo prav ta doktor prava popeljal našo razdvojeno, počasno, premalo učinkovito, za tuje naložbe zaprto, v pokvarjene interesne skupine ujeto in zbirokratizirano državo v boljši jutri.
Javnomnenjske raziskave stranko SMC danes komaj še zaznajo. Potapljajočo se ladjo je zapustilo že kar nekaj znanih članov. Večina razočaranih, jeznih, tudi skreganih z njenim vodjem.

Miro Cerar pa nič.

Človek in politik

Sočustvujem z Mirom Cerarjem. Smili se mi vsakdo, ki se znajde v okolju, ki ga ne obvlada, pričakovanja do njegovega dela pa so po drugi strani velika. Napačen človek na napačnem mestu. Sočustvujem s Cerarjem, ker nima prijateljev, ki bi mu bili pravočasno in odkrito povedali, da politika ni zanj. Sočustvujem z njim, ker se je lotil nečesa, o čemer očitno ni imel pojma. In za nameček v tem niti ni užival. Ni delal s srcem, kot radi rečemo v podjetjih. Zato tudi ni bil dober. Zato je pogorel.

Nekdanji predsednik vlade je bil kaj malo od tega, kar je obljubljal pred volitvami in zaradi česar so mu ljudje verjeli.

Pa če to sam pri sebi še tako zanika, javno mnenje je neizpodbitno sporočilo.

Mira Cerarja kot politika pa kritiziram. Obsojam ga, da nam je z vlado, ki ni vladala, ukradel štiri leta. Obdobje gospodarskega vzpona, iz katerega bi dolgoročno morali veliko več potegniti. Toliko nepravih kadrov na nepravih položajih nismo videli v nobeni drugi vladi. Zdravstvo ni bilo nikoli prej tako zavoženo kot v času njegovega mandata. Maketa in Drugi tir nasploh sta bila samo še zadnji žebelj, zabit v njegovo politično krsto.

Tudi toliko političnih nerodnosti nismo doživljali nikoli prej. Hitri zaton SMC je potrditev, da je bila stranka napaka v našem političnem svetu. Velika zmota in zabloda. Z njo pa tudi Miro Cerar.

“Hipna moda”

Toda Cerar zaradi vsega tega ne deluje prav nič inferiorno. Volilna matematika ga je pripeljala v koalicijo, v vladi pa si je priboril drugo najuglednejšo pozicijo za predsednikom vlade, položaj šefa diplomacije. Razen da o Rusiji govorimo manj kot v času njegovega predhodnika, ni videti nobenih sprememb. No, Cerar ne nosi več očal. Sicer pa smo še naprej priče istim vzorcem njegovega ravnanja. Še vedno je pomehkužen, neodločen, nikakršen. Kot da se ni nič naučil iz izkušnje luzerstva.

Ko je SMC ta teden predstavila kandidate za evropske poslance, ki jih ne poznamo in po vseh meritvah nimajo nobene možnosti za izvolitev, je Cerar v poslanici rekel, da želijo biti v SMC tudi v prihodnje “glasniki moderne politične misli v slovenski politiki”, ne “hipne mode”, ampak “moderne vladavine prava, demokracije, države blaginje, človekovih pravic, razvoja za mir”.

Ah, dajte no!

Mladi potrebujejo vzornike. Politični voditelji pa niso vzorniki nikomur.


Hvala bogu, da imamo Greto Thunberg! Kaj vse bi lahko naredili z več dialoga, strpnosti in odgovornosti ter razumevanja.

Zgodilo se mi je že, da sem bila nad sodelovanjem z mlajšimi kolegi razočarana. Ob neki priliki sem zaradi neodzivnosti mlajšega dela ekipe, zaradi česar smo morali prestaviti projekt, celo izjavila, da sem izgubila vero v pregovor, da “na mladih svet stoji”. Moram pa zdaj priznati, da so me z odločnim opozorilom o nujnosti globalnega varovanja okolja mladi v petek prijetno presenetili.

Pomirjujoč je občutek, da se znajo organizirati, uskladiti, zbrati, komunikacijsko in časovno pripraviti, ko gre pomembno stvar, ki bo v prihodnosti vplivala na kakovost njihovega življenja. Ko nas več ne bo. In ker je “svetovnim liderjem” očitno vseeno, kako bo takrat.

Mladi potrebujejo vzornike. Politični voditelji pa niso vzorniki nikomur.

Svet je v krizi vodenja

Ves svet je v krizi vodenja. Mladi potrebujejo like, po katerih se zgledujejo in od katerih sprejemajo zanje relevantna sporočila. Potrebujejo ideale, ki jih bodo spodbudili, da bodo lahko tudi oni delali stvari, ki se jim zdijo pomembne. Potrebujejo velike in majhne zmage.

Tako so mladi našli vzornico v pogumni Greti Thunberg, mladi švedski aktivistki, nominirani za Nobelovo nagrado za mir. Greta je navdihnila ne samo slovensko skupnost mladih, ampak je dvignila na noge mladino polovice sveta. V več kot stotih državah sveta je zaradi malomarnega in neodgovornega ravnanja z okoljem demonstriralo na milijone mladih in od odraslih terjalo spremembe. Tudi slovenska mladina je sodelovala v protestu. Mladi iz osmih slovenskih mest so protestno špricali pouk in na ulicah od naših voditeljev zahtevali konkretne rešitve proti segrevanju planeta.

Danes in tukaj

Družba potrebuje glas mladih. Kdo si upa trditi, da ta stari delamo vse bolje? Zavozili smo toliko zgodb in projektov, odpikali toliko dobrih ljudi, da so dobili prostor “naši”, razfrčkali toliko denarja, ki ga bodo morali mladi na novo zaslužiti, da povrnejo dolgove. Že zdavnaj bi nam moralo postati jasno, da si ne zaslužimo drugega, kot da nam rečejo: “Ej, stari, nehajte ga srat!”

Seveda bi bilo bolje, če bi bila medgeneracijska komunikacijska platforma na drugi ravni, ne na protestih, toda sporočilo je v tej obliki pač učinkovitejše. Na nek način tudi deluje bolj pomirjujoče. Mogoče pa končno dobivamo pravo, normalno mladino. Z jasnimi stališči, odločno, organizirano, močno, samozavestno. V resnici rabimo mlade, ki se ne bodo zadovoljili s plehkimi političnimi obljubami, postavljenimi v neznan čas prihodnjih vlad. Mladi, ki bodo zahtevali dejanja danes in tukaj.

Kaj vse bi lahko naredili!

Naša mladina ni protestirala, ko smo beležili nesramno visoko brezposelnost med mladimi diplomanti. Ni protestirala proti pomanjkanju zaposlitvenih priložnosti in visokem obdavčenju plač, kar jih sili, da se selijo v tujino v iskanju priložnosti in dostojnega življenja. Ni protestirala proti prekarnosti. Tudi ni protestirala zaradi stanovanjske problematike in zato, ker težko pridejo do kredita.

In ko je že kazalo, da je naša mladina od slabega, mlačnega vodenja države tudi sama otopela ter izgubila energijo in voljo za javno manifestacijo svojih ambicij, jih je prebudila neka Greta s Švedske.

Če slovenska mladina nima vzornikov doma, jih poišče v tujini. Šestnajstletno dekle je z neustavljivo voljo in z nepopustljivim opozarjanjem na nevarnost rušenja okoljskega ravnotežja ustvarila globalno gibanje mladih za ohranitev planeta.
Kaj vse bi lahko pri nas skupaj naredili z več dialoga, strpnosti in odgovornosti ter razumevanja, da bodo nekateri ostali tu tudi za nami, če lahko že ena sama najstnica prebudi in dvigne na noge več kot pol sveta.

Hvala bogu, da je prišla Greta!

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 17. marca, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3643?=mladi-potrebujejo-vzornike-politicni-voditelji-pa-niso-vzorniki-nikomur

 

Za sesuvanje zdravstva je krivih 90 poslancev. Več kot 500 v 29 letih.


Niso krivi dobavitelji. Niti zloglasni lobiji. Niti 15 nekdanjih ministrov. Niti zdravniki sami. Kaj šele mi pacienti.

Če bo povprečen ministrski mandat v slovenskih vladah še naprej tako kratek, se lahko zgodi, da bom za enega od položajev že kmalu prišla na vrsto tudi jaz. Vsaj za kak teden.

No, čisto resno ugotavljam, da nam bo zmanjkalo dobrih kadrov, ki bi se bili pripravljeni ukvarjati s politiko. Če nam jih že ni. Bandelli, Prešiček, Leben, Fakin … Odstopi so dodobra premešali začetno postavo vlade, kadrovski bazen pa je vedno bolj prazen.

Predsednik vlade se je ob vsaj za nas nepričakovanem odstopu ministra za zdravje hitro znašel in na njegovo mesto prelagal Aleša Šabedra — po mnenju marsikoga rešitelja UKC Ljubljana. S tem je bodočemu ministru že vnaprej dal nalogo, da sam sebi poišče naslednika.

Kje smo zavozili zdravstvo

Slišali smo tudi, da zdravstvene težave niso edini razlog za Fakinov odstop. V ozadju da je bil močan odpor do njegovih ukrepov. Pravijo, da si je Fakin želel hitrejših sprememb, ki pa niso bile možne. Kakorkoli že, Fakinovo poglavje je zaključeno, začenja se Šabedrova doba. Ni namreč dvoma, da bo dobil podporo.

Slabo popotnico pa je Šabedru poslal Sindikat družinskih zdravnikov Praktik.um. Njegov predsednik dr. Igor Muževič je rekel takole:

“Kdorkoli bo prevzel mesto ministra Fakina, bo neustrezen za ministra. Ker kdorkoli se zares spozna na zdravstveni sistem […], ve, da nima smisla prevzemati te funkcije, ker dejansko ne bo mogel uresničiti sprememb, ker jih je treba potrditi v parlamentu. To pa zaradi ideoloških razlogov v Sloveniji žal ni mogoče.”

Šele ob tej izjavi se mi je končno posvetilo, kje smo zavozili naše zdravstvo.

Tistih 90 poslancev

Za naš sesuti zdravstveni sistem sploh ni kriva slaba organiziranost zdravstvenih institucij, zaradi katere trpi učinkovitost. Niso krivi pohlepni in grabežljivi dobavitelji, zaradi katerih drago preplačujemo medicinsko opremo in material. Niti niso krivi milijonkrat omenjeni lobiji, ki da držijo vse niti v svojih rokah in se okoriščajo z našim denarjem. Niso krivi gospodje zdravniki seniorji, ki se imajo za nenadomestljive in mlajšim generacijam ne pustijo napredovati in uvajati nujnih sprememb. Nismo krivi niti mi sami, pacienti, ki za vsako figo letimo k zdravnikom po bolniško. Ni krivih 15 dosedanjih ministrov, ki so bili imenovani na to mesto prav zato, da bi uredili in obvladovali zdravstveni sistem.

Razlog je v parlamentu. V tistih 90 poslancih. Četudi se jih je v skoraj 28 letih naše svobodne države v parlamentu zvrstilo že kakih 500, očitno še vedno znova in znova izvolimo kljukce, ki že 7 mandatov in pol z neustrezno zakonodajo sesuvajo naše zdravstvo. In kot kaže, so tik pred zmago. In vse to zaradi ideologije.

Pa zdravi ostanite!

Samo še nekaj mi ne gre v glavo. Le zakaj sta se predsednik sindikata Fides Konrad Kuštrin in nekdanja ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc tako veselo smejala, ko sta podpisala dogovor o dvigu zdravniških plač, ki je zamajal celoten sistem javnih plač? V svoji nevednosti smo mislili, da s tem odpravljajo pomemben problem v zdravstvu. Ker če je z dvigom plač zaposlenih v javnem sektorju ta vlada vsaj delno odpravila tudi žaljivo nizke plače za drugo zdravstveno osebje, bi iz tega lahko sklepali, da gredo ukrepi v pravo smer.

Zdravstveni sistem nikjer na svetu ni tako idealen, da bi popolnoma ustrezal vsem deležnikom. Niti v Skandinaviji. Če iščemo razloge in ovire za to, da celovite spremembe niso mogoče, jih seveda lahko vedno najdemo. Rešitve nam meglijo nizke plače, neustrezni pogoji dela, slaba oprema in premalo ljudi. Na koncu pa še vedno ostaja neustrezen in luknjičast zakonski okvir.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da bolniki zavoljo ideologije in v njenem imenu zdaj že tudi umirajo. Le katera ideologija bi to lahko bila?

Pa zdravi ostanite!

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo. 10. 3. z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3628?=za-sesuvanje-zdravstva-je-krivih-90-poslancev-vec-kot-500-v-29-letih

 

Pošta Slovenije. Connecting people.


Biti poštar sploh ni smešno. Šele ob grožnji s stavko se razkriva pomen tega dandanes neopaznega, zaničevanega poklica.

O Pošti Slovenije nikoli nisem imela dobrega mnenja, kar sem tudi večkrat zapisala [Dobronameren nasvet Pošti Slovenije, naj se pogleda v ogledalo, Pošta (Carinska pošta) nad državljani izvaja administrativni mobing in Tožba podložnice kraljice Pošte: Pa naj jedo kuverte!]. Tudi zato, ker je naša pošta vidna manifestacija tega, kje Slovenija je, čeprav v resnici tam nikoli ni hotela biti. Tako zastarelega, preživetega in neučinkovitega sistema, kot ga imamo v naši Pošti, verjetno ne najdemo v EU. Nekaj se trudijo s prenovami poslovalnic, a jih stojala in police, kamor naj bi polagali svojo novo ponudbo, samo še bolj potiskajo v neestetski, nedomišljen kramarski branding.

Logistični šok

Poštne uslužbenke so pogosto zlovoljne, brez nasmeha. Mnoge očitno nimajo denarja za solidno oblačilo, urejeno frizuro. Mladih poštaric, ki bi vnesle nekaj več življenja za šalterje, skoraj ni. Softverska podpora njihovemu delu je zapletena, saj čisto preproste operacije, kot so nakup znamke ali oddaja pisma, traja predolgo. Da o zaprtih okencih, medtem ko se pred delujočimi vijejo dolge vrste čakajočih, niti ne govorim.

In vendar v naši pošti vidim tudi nekaj dobrega.

Dobro, da so poštarji ta teden le nekako našli pot do podpisa dogovora z delodajalcem. Če bi v torek začeli z napovedanim štrajkom, bi v Slovenije doživeli resen logistični šok, katerega razsežnosti si ne moremo niti predstavljati. Sliši se nemogoče in neverjetno, ker se nam zdi, da postajamo vedno bolj neodvisni od pošte. Pa v resnici ni tako.

Kaj vse bi obstalo brez pošte

Če bi poštarji stavkali, bi zastale vse tiste poslovne pošiljke, ki jih ne usmerjajo hitri, alternativni poštni in kurirski ponudniki kot DHL, DPD, FedEx in drugi. Za podjetja, ki z ekspresnimi posredniki nimajo pogodbenih odnosov, bi prehod zahteval pridobitev ponudbe, usklajevaje med odločevalci, podpis pogodbe, navodila vsem v nabavni oz. prodajni verigi … — skratka, nastal bi cel cirkus.

Neodposlani bi ostali tudi računi, ki jih podjetja izdajajo kupcem in poslovnim partnerjem. Posledično bi zamujala tudi plačila za že opravljene storitve in izdelane produkte. Spremenil bi se načrtovani denarni tok podjetij, ki je kot pokazatelj uspešnosti poslovanja zelo občutljiva kategorija. Finančno načrtovanje in potencial bi padla v vodo. Alternativno pošiljanje računov prek mailov je izvedljivo, če gre za manjše serije računov, množično in čez noč pa je to veliko težje.

Neodposlani bi ostali reklamacijski zapisniki, vezani na roke zastaranja. Marsikateri ugovor glede kakovosti blaga bi zaradi zamude padel v vodo.

Zastali bi poslovni paketi, predvsem dobave manjših količin različnih materialov, ki si jih podjetja izmenjujejo po pošti. Težave s proizvodnimi kapacitetami bi nastale zlasti pri majhnih in srednjih podjetjih, ki jih je v Sloveniji največ. Podjetja bi zamujala z roki izdelave in dobave, kršenju pogodbenih obveznosti pa seveda sledijo penali.

Sploh ni smešno

V zasebnem sektorju bi prave, klasične čestitke za rojstni dan prišle kdo ve kdaj po slavju. Internetnih nakupov bi se veselili, ko bi bil svečani dogodek, za katerega smo si privoščili novo obleko, že zdavnaj za nami. Trgovcem bi ostalo v skladiščih na tone reklamnih letakov. Mi sami pa ne bi vedeli, kaj je pri trgovcih novega.

Stavka, napovedana za samo dober teden dni pred rokom za pošiljanje pokojnin, pa bi lahko tudi povzročila, da tisti, ki zaslužene rezultate minulega dela še vedno prejemajo na roko, od poštarja, ne bi bili izplačani pravočasno.

Čas je, skratka, da se zavemo, da nas danes ne povezujejo samo internet pa Facebook ali Instagram in kar je še teh novodobnih mrež, ampak tudi poklici, na katere gledamo posmehljivo, kot na odslužen preostanek nekega minulega časa.

Šele ob grožnji s stavko in razmisleku o ne samo gospodarski, ampak tudi družbeni vlogi pošte, se je razkril pomen tega danes neopaznega, skoraj zaničevanega in pogosto zasmehovanega poklica. Biti poštar? To sploh ni smešno. Pomislimo!

Kolumna je bila z istim naslovom prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 24. Februarja https://fokuspokus.si/article/3607?=posta-slovenije-connecting-people

Tema na koncu tunela: Karavanški predor je slovenska mednarodna sramota


Če ne znata DARS, DRK, naj ga zgradi kar ASFINAG. Avstrijci znajo to veliko bolje, hitreje, ceneje od naših birokratov.

Gradnja druge cevi karavanškega predora bo očitno naš novi birokratsko-politični mednarodni zdrs. Zgodba se nagravžno vleče kot stara raztegnjena elastika, ki ne zmore več skočiti v prvotno obliko.

Investicijska vrednost dograditve slovenskega dela druge cevi predora — vključno z manjkajočo polovico avtoceste in vsem, kar je na naši strani potrebno — je bila ocenjena na 151,6 milijona evrov brez DDV. Samo gradbena dela bi znašala okrog 121,5 milijona evrov.

Načrtovana dela na slovenski strani obsegajo gradnjo nove predorske cevi v dolžini 3546 metrov (od tega 3446 pod zemljo) in ter manjkajočega dela avtoceste med vhodom v predor in obstoječo cestninsko postajo v dolžini približno 620 metrov. Predvideni rok izgradnje po projektantski oceni je pet let od uvedbe izvajalca v delo.

Časovnica dosedanjega dogajanja je neumnost vseh neumnosti naše birokracije in sistema javnega naročanja.

Kronologija

  • 2016: Vlada za umestitev druge cevi predora Karavanke s pripadajočo avtocesto sprejme uredbo o državnem prostorskem načrtu.
  • Junij 2017: DARS po pridobitvi vseh potrebnih soglasij na Ministrstvo za okolje in prostor poda vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja.
  • Julij 2017: Slovenija in Avstrija za projekt izgradnje druge cevi predora na razpisu IPE (Instrumenta za povezovanje Evrope) pridobita nepovratna sredstva. Slovenija dobi 7,95 milijona evrov.
  • Oktober 2017: MOP na zahtevo DARS izda delno gradbeno dovoljenje za gradnjo druge cevi predora Karavanke in dograditev odseka avtoceste A2 med predorom in priključkom Hrušica v štiripasovnico, ki postane pravnomočno.
  • 15.12.2017: na spletni strani DARS preberemo, da je na slovenskem in evropskem portalu javnih naročil objavljen razpis za gradnjo druge cevi predora Karavanke. Tam tudi zapišejo, da bi ob uspešno izvedenem razpisu lahko bila pogodba z izvajalcem podpisana v prvi polovici prihodnjega leta (2018). Pojasnijo še, da je nekaj več kot polovica načrtovane predorske cevi na avstrijski strani, zato je razpis hkrati objavil tudi tamkajšnji avtocestni upravljavec ASFINAG.
  • 30.3.2018: DARS odpre devet prejetih ponudb za gradnjo druge cevi., ki so prispele na razpis.
  • 3.8.2018: DARS v skladu z našimi pravili javnega naročanja — ki veljajo tako za ceste, mostove, Drugi tir kot tudi za hrano za vrtce, bolnice, domove za starejše in še kaj — objavi izbor najcenejšega izvajalca. To je turški Cengiz İnşaat, katerega ponudba v višini 89,3 milijona evrov brez DDV je daleč najcenejša. Zapisano je tudi, da je bilo po pregledu ekonomsko najugodnejše ponudbe ter vseh dopolnitev in pojasnil turškega ponudnika ugotovljeno, da omenjeno podjetje izpolnjuje vse pogoje iz razpisne dokumentacije, da je bila ponudba oddana pravočasno, da ustreza potrebam in zahtevam naročnika, da ne presega zagotovljenih sredstev naročnika in da ni ocenjena za neobičajno nizko.
  • Avgust 2018: Na izbiro turškega podjetja se pritožijo trije neizbrani ponudniki. Državna revizijska komisija (DRK) vse tri zahtevke za revizijo združi v en sam revizijski postopek.
  • 3.12.2018: DARS prejme odločitev Državne revizijske komisije, da je odločitev o oddaji naročila turškemu ponudniku razveljavljena. Ključni očitek je nedopustno spreminjanje cen v ponudbi. DARS se mora odločiti med preostalimi ponudbami, ki pa so bistveno dražje. Zakonski rok za novo odločitev je 90 dni.
  • 15.2.2019: DARS v ponovnem odločanju zavrne vseh devet prispelih ponudb. Strokovna komisija namreč ugotovi, da so vse ponudbe nedopustne, in postopek oddaje javnega naročila iz leta 2017 zaključi brez izbire. Vsi ponudniki da so storili različne napake. Tri od devetih izloči, izvajalca pa bodo izbirali med preostalimi šestimi ponudniki, s katerimi se nameravajo pogajati.
  • Medtem na avstrijski strani: ASFINAG izvrta že 600 metrov predorske cevi.
  • 28.2.2019: Poteče rok za pritožbo na odločitev DARS.
  • Avgust 2023: Avstrijski ASFINAG s skromno svečanostjo ob udeležbi najvišjih političnih predstavnikov na zvezni in deželni ravni, partnerjev v projektu in številnih medijev proslavi uspešno zaključeno izgradnjo dobre 4 km dolge druge cevi karavanškega predora.
  • Medtem na slovenski strani: Drugouvrščeni v slovenskih pogajanjih z DARS prav takrat vloži pritožbo na odločitev DRK zaradi neprimernih in nestrokovnih pogajanj. Izbor izvajalca se tako spet premakne do dokončne odločitve komisije.

Pa kaj se mi gremo? Predor Karavanke naj formalno in v celoti zgradi kar ASFINAG. Ta lahko izbere najodličnejše slovenske pogodbene partnerje. Kateri so to, ASFINAG gotovo ve. Veliko bolje od naših birokratov. Bilo bi tudi veliko hitreje in ceneje. Pa še naša mednarodna sramota bi izpadla kot vzorčni primer odličnega čezmejnega sodelovanja.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 17. 2. z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3591?=tema-na-koncu-tunela-karavanski-predor-je-slovenska-mednarodna-sramota