Bilanca 2018: Kakšno je bilo pa vaše leto?


Zame je bilo toplo-hladno. Vse prijetno in prijazno, mraz je bil samo zaradi zdravja in neznanke, kako bo v prihodnje.

Leto 2018 bo pustilo pečat v slovenski zgodovini iz več zornih kotov. Tudi s presežki. Vremenskimi, političnimi, gospodarskimi, športnimi … Deset je priljubljena številka. Mojih deset je naslednjih:

  1. To leto je bilo drugo, morebiti se bo izkazalo za tretje najtoplejše od leta 1961. Natančno poročilo bo ARSO objavil sredi januarja. Belega božiča v nižinah ni bilo od leta 2007, debele snežne odeje v mestih pa od leta 1994. V zadnjih 12 mesecih je bila povprečna dnevna temperatura v prestolnici 12,5°C, kar je 1,6 več od dolgoletnega povprečja. Marsikomu to prija, a naša smučišča že čutijo posledice. V povprečju obratuje samo polovica naprav, gneča je večja, zimski turisti pa gotovo manj zadovoljni. Naravo smo dolžni spraviti nazaj v njene “naravne” tirnice, sicer se bomo morali preseliti na nek drug planet ali celo v neko drugo osončje.
  2. Imeli smo državnozborske volitve. Drugič v zgodovini samostojne Slovenije se je zgodilo, da zmagovalna stranka ni oblikovala vladne koalicije. Prvič to ni uspelo Zoranu Jankoviču, ki po volilni zmagi leta 2011 ni znal sešteti glasov v parlamentu. Namesto 46 glasov podpore za mandatarja jih je dobil samo 42. To politično matematiko seveda dobro obvlada prvak SDS Janez Janša, ki je bila relativni zmagovalec letošnjih volitev, a so ji vse stranke sredine in levice odrekle podporo. S preostankom desnih glasov pa vlade pri nas ni (bilo) mogoče oblikovati.
  3. Leta 2018 smo torej dobili manjšinjsko vlado, ki jo vodi Marjan Šarec, zastavonoša druge najbolj priljubljene stranke na volitvah, LMŠ. Tako Janša kot Šarec sta bila obsojena na manjšinjsko vlado, le da je Šarcu uspelo zbrati močnejšo manjšino, ki jo interesno podpira ali ruši Levica. Kot ugotavlja vrsta tistih, ki profesionalno ali vsaj aktivneje spremljamo politično dogajanje v državi — in kot pravi tudi javno mnenje —, nam je Šarčev način vodenja blizu. Zato podpora stranki raste, za resne teme pa mu dajemo priložnost. Bodo pa prav strukturne spremembe tiste, ki bodo na koncu zapečatile oceno te vlade.
  4. Leto 2018 nam je naklonilo še eno državljansko pravico: lokalne volitve. Na teh smo dočakali nekaj pomembnih premikov v mestnih občinah. Padli so Maribor, Koper in Nova Gorica. Ljudstvo je Andreju Fištravcu, Borisu Popoviču in Mateju Arčonu reklo “dost mamo” in raje izvolilo Sašo Arsenoviča v Mariboru, Klemna Miklaviča v Novi Gorici in Aleša Bržana v Kopru. Menjava župana je bila vnaprej znana tudi v Kranju, saj dosedanji Boštjan Trilar ni več kandidral, župan pa je v drugem krogu z naskokom postal Matjaž Rakovec. Devetim slovenskim županom so volilci namenili že sedmi mandat. Svoje občine vodijo tako rekoč od ustanovitve dalje.
  5. Končno smo dobili guvernerja Banke Slovenije. To je po številnih preigravanjih in sprva nepremišljeni in slabi kalkulaciji predsednika Pahorja — saj prvi predlagani kandidat Primož Dolenc ni dobil ustrezne podpore — postal Boštjan Vasle. Dobili smo tudi manjkajočo ustavno sodnico Katjo Šugman Stubbs. Predsednik države je torej opravil dve pomembni imenovanji, se je pa nekoliko potegnil nazaj v svojih komunikacijah na socialnih omrežjih. S premierjem še nista prijatelja, ga pa ta dohiteva v vox populiju, kar predsedniku države gotovo ni prav po volji.
  6. Se je pa tudi vlada izkazala z nekaj presenetljivimi, svežimi rešitvami. Slovensko vojsko po novem vodi Alenka Ermenc, edina in prva ženska, ki zaseda položaj načelnice generalštaba v vojskah članic Nata. Policijo pa po novem vodi Tatjana Bobnar. Upam si trditi, da bosta obe uspešni pri uvajanju nujnih sprememb. Se je pa prvi minister Šarec izkazal tudi z bliskovito menjavo samovšečnega in po lastnem mnenju vsemogočnega ministra Marka Bandellija, ki si je preprosto dovolil preveč. Ali bo ponudba Alenke Bratušek za novega ministra Iztoka Puriča prinesla tako želene in manjkajoče evropske milijarde, bo pokazal čas. Po tem bomo presojali njegovo uspešnost. Sindikati in vladni pogajalci so v glavnem našli zadovoljive rešitve, ki zagotavljajo vsaj začasen socialni mir.
  7. Gospodarsko je bilo leto 2018 zelo uspešno. Po vseh pokazateljih smo boljši kot pred krizo leta 2008, Slovenija pa je po rasti BDP že nekaj časa med vodilnimi v EU. Zaposlenih je več kot milijon ljudi, brezposelnih pa “samo” 52.000. Minimalna plača bo višja, povišale se bodo tudi plače v javnem sektorju. Prihodki državnega proračuna so v desetih mesecih dosegli 8,22 milijarde evrov, kar je 12,3 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Ključni generator uspešnosti ostaja izvoz, kjer smo tolkli fascinantne rekorde. Cveti tudi turizem, kjer pa bo treba paziti, da se cvetenje ne bo sprevrglo v dušenje. Sprejmemo lahko namreč samo omejeno število turistov.
  8. Nikoli prej nismo o dogajanju v ameriški košarkarski ligi NBA vedeli toliko kot letos, ko se ji je pridružil naš najstniški šampion Luka Dončić. O njegovih dosežkih beremo in slišimo skoraj vsak dan, zagotovo pa po vsaki tekmi Dallas Mavericksov. Takšne prekooceanske evforije ni uspelo ustvariti niti ključnemu sokreatorju zmage slovenskih košarkarjev na zadnjem evropskem prvenstvu Goran Dragić. Za Luko so privrženci priredili znamenito Hallelujah Leonarda Cohena, ki se sedaj vrti na YouTubu pod naslovom HalleLuka in z besedilom, ki izraža navdušenje nad njegovim igranjem.
  9. Vrnila se je Ilka Štuhec. Neuničljiva punca. Toliko poškodb, kot jih je prestala prav Ilka, ni prestala še nobena naša smučarka v nobeni generaciji. Pa vendar je letos že dvakrat stala na zmagovalnih stopničkah. Moj pokojni tast, ki nikoli ni imel priložnosti obiskati Slovenije, se mi je vedno poklonil za naše športnike. Spremljal je smučarske skakalce, biatlonce, alpince … — vse športe. Bil je skorajda fanatičen spremljevalec športa in dobro je vedel, katera mesta so zasedli naši.
  10. Zame je bilo to leto toplo-hladno. Vse je bilo prijetno toplo in prijazno, mraz ga obdaja le zaradi zdravja in neznanke, kako bo z nami v prihodnje.

In kakšno je bilo vaše leta 2018?

Želim vam najprej zdravja, potem pridejo uspehi, sreča, veselje… Vsega tega vam želim v izobilju!

Domoljubno delujoča in povezovalna politika premierja Šarca


Če mu ne moremo česa očitati, mu ne moremo očitati tega, da se ne zna obnašati funkciji primerno ali da je zanjo nezrel.

Ne morem si kaj, da ne bi priznala, da mi je všeč in da mi je blizu način, kako nam predsednik vlade pošilja sporočila. Recimo na osrednji proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. On to dela drugače. Bolj ljudsko. Preprosto. Tudi iz osebnih izkušenj. Brez besedičenja in všečnih, a praznih besed, kot so takšna praznična sporočila pogosto prihajala do nas v preteklosti od drugih politikov. Tudi način, kako to pove, deluje bolj pristno in verodostojno. In presenetljivo — njegov način deluje manj igralsko. Ali ni nedavno rekel v nekem intervjuju, da je v politiki spoznal mnogo ljudi, ki so boljši igralci od njega, čeprav ima kot diplomant AGRFT za igralstvo celo ustrezno izobrazbo?

Kje si, ga. Ksenija?

No, pojdimo po vrsti.

Ne moremo spregledati, da šefica protokola ni več ga. Ksenija Benedetti. Ne vem, zakaj je po uradni najavi, da s svojo partnerico prihajata v Gallusovo dvorano, moral predsednik Pahor tako hiteti in jo puščati stopnico ali dve za njim, ko je z dolgimi, moškimi koraki vstopil na prizorišče proslave. Šele na koncu poti do svojega sedeža se je rahlo ozrl in preveril, ali mu sploh sledi. Pahor je bil do ge. Tanje Pečar videti “me first” ignorantski. Ali je ni mogel prijeti pod roko in s tem pokazati, da je nima samo za privesek njegovemu predsedniškemu položaju? S tem bi jo tudi varoval pred posledicami morebitnega nerodnega koraka. Pahorjeva drža je bila nepredsedniška in predvsem nepartnerska.

Predsednik vlade Šarec in predsednik Republike Pahor, ki sta jima po protokolu pripadla sosednja sedeža, si ob prihodu v dvorano nista segla v roko. Tudi pogledala se nista. Takšno obnašanje jasno kaže državljanom, da nekdo od njiju goji zamero do drugega. Mislim si, kdo bi to lahko bil, a ker tega ne vem zagotovo, ga ne bom omenila. Dvomim pa, da je zamera obojestranska.

Svet ni črno-bel

V desetminutnem nagovoru se je premier kot slavnostni govornik dotaknil vseh in vsega. Cerkve, kjer je v času osamosvajanja še kot deček ministriral — ko se današnjim “gorečnežem še sanjalo ni, kaj je to cerkev”, kot je pripomnil —. Roške, kjer se je pripravljala osamosvojitvena zavest. Partizanskih pesmi, ki jih zna zapeti. Zastav, ki bi morale ob državnih praznikih vihrati na več slovenskih hišah. Svoje naklonjenosti pravicam istospolno usmerjenih. Za Šarca svet ni črno-bel.

Rekel je tudi, da “domoljubje ne pripada samo nekaterim”, temveč je “pravica, predvsem pa dolžnost vsakega izmed nas”.

Ali si nismo še nedavno očitali, kdo je domoljub in kdo ne? Koga odlikuje domoljubje in kdo je ljubezen do domovine izdal?

Domoljubje je eno samo, seveda pa ima pri nas vrsto odtenkov in interpretacij. Predsednik vlade ga je poenostavil na najmanjši skupni imenovalec. Po mojem je to naredil namenoma, saj se je zavedal, da ne nagovarja samo politične publike v dvorani, temveč da govori širšemu občinstvu pred ekrani. Naj bo torej razumljivo za vse. Naj se v njegovi definiciji domoljubja prepozna čim več državljanov.

Kurtoaznost kar sede

“Vse dobro, Slovenija, za tvoj praznik!” je zaključil in se med dolgim aplavzom vrnil na svoj sedež. Tu je končno prišlo do komunikacije s predsednikom države. Ta mu je ponudil roko, nasmeh in nekaj besed. A pri tem ni vstal. To kurtoaznost je opravil kar sede, ko je predsednik vlade še stal. Oh, kje ste, gospa Benedetti?

Morda ne gledam dovolj odprto. Morda je moje obzorje preozko. A zdi se mi, da bi v tem času Slovenci težko našli bolj sredinskega človeka od aktualnega predsednika vlade. V svojih sporočilih se mirno, brez zadrege in nepotrebnega ovinkarjenja sprehaja z leve na desno in nazaj. Vsak ekstremizem zavrača, naj bo levi ali desni. In to brez političnih in govorniških zdrsov.

Mlada kariera

Šarčeva državniška kariera je seveda še mlada. Gotovo se bo kdaj pokazal tudi v slabši luči. Toda če premierju ne moremo česa očitati, je vsaj zaenkrat to to, da se ne zna obnašati funkciji primerno ali da je zanjo nezrel.

Napoveduje se nova gospodarska in finančna kriza. Mogoče nam bo v letu 2019 še prizanesla, kdo bi vedel? Domoljubno delujoča in povezovalna politika je sicer ne bo odgnala — bo pa pomemben ščit pred tem, da bi nas udarila tako kot tista leta 2008.

Vesele praznike, Slovenija! Povezana kot v pravljici.

foto: bobo

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 23. decembra 2018 z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3493?=domoljubna-in-povezovalna-politika-premiera-sarca

Peter, Jakov, Ilka in vsi drugi, vse vas cenim!


Obstaja resna nevarnost, da bo slovenska nacionalna samozavest brez športa končala na reanimacijskem oddelku urgence.

Zima v dolinah mi ni ljuba. V mestih je sploh ne maram, četudi prihajam z Gorenjske. Komunalne službe tako ali tako vedno prepozno odstranjujejo sneg s cestišč, da je prometni kaos še večji, pa lahko jutranja vožnja po Celovški — od Šentvida do mesta — že zdaj traja več kot 45 minut. Tudi popoldan ne gre kaj dosti hitreje v obratni smeri. Kako bo šele, ko bodo ceste zasnežene, parkirna mesta zasuta s kupi snega, pa plundra, pa megla … — pa še poledica, zlomljene roke, kolki …

Je pa zima čudovit letni čas v hribih. Ne samo zato, ker sama rada smučam, dokler mi telo še dobro služi, temveč tudi zaradi vseh zimskih športov in slovenskih športnikov. Ti so nam že v preteklosti pričarali izjemna doživetja, da je pokalo od navdušenja in drugih čustev.

Vse vas cenim

Tudi danes so mnogi tega sposobni: Jakov Fak, Klemen Bauer in za njima še vsi ta mladi v biatlonu; pa bratje Prevc in Timi Zajc, Jernej Damjan, oba Anžeta, Semenič in Lanišek, v smučarskih skokih; pa Ilka Štuhec, Drevova in Bucikova Ana, Meta Hrovat, Maruša Ferk, Tina Robnik, Martin Čater, Boštjan Kline, Klemen Kosi, Miha Hrobat, Žan Kranjec, Štefan Hadalin v alpskem smučanju; pravkaršnji zmagovalec paralelnega slaloma v deskanju Tim Mastnak in drugi deskarji Žan Košir, Rok Marguč, Gloria Kotnik, smučar prostega sloga Filip Flisar — pa saj naštevanja ni in ni konec. Tu so še smučarske skakalke, pa drugi tekači in tekačice, ki tudi niso od muh: Anamarija Lampič, Katja Višnar, Alenka Čebašek …

Naj mi oprostijo vsi iz B reprezentanc in mladinci. Vse vas cenim.

Čudni tiči

Včasih se mi zdi, da ni lepšega, kot na kakšno vremensko neprijetno, sivo soboto, v družbi najljubšega čaja in tople odeje gledati katerokoli smučarsko tekmovanje. Seveda je vznemirjenja nekoliko manj, ker naši — razen Tima Mastnaka — letos še niso stali na stopničkah.

A sezona se je šele dobro začela in ne bodimo njeni grobarji, še predno fantje in dekleta dobijo priložnost, da dajo vse od sebe. Navijajmo zanje in jih spodbujajmo, stojmo jim ob strani tudi takrat, ko ne posegajo po medaljah ali se nam ne smejijo z zmagovalnih stopničk.

Prav glede tega smo Slovenci čudni tiči. Namesto da bi stali za svojimi junaki v dobrem in slabem in jih spodbujali tudi takrat, ko jim ne gre, jim tistih trenutkih obrnemo hrbet. Takrat se vsi spremenimo v trenerje, psihologe in športne analitike in pametujemo o rešitvah.

Kar na naše košarkarje pomislite. Ko so postali evropski prvaki, smo bili vsi košarkarji. Danes pa naša reprezentanca ne more napolniti Stožic, četudi gostuje ugledna košarkarska sila.

Ena najpomembnejših športnih vrednot je vztrajnost. Potrebujejo jo tudi navijači. Pregovor pravi, da prazna vreča ne stoji pokonci: zato tudi športniki potrebujejo navdušeno občinstvo, da lahko dajo vse od sebe.

Samo Bog ve

Je pa vsekakor veliko bolj prijetno gledati katerokoli zimsko smučarsko tekmo, kot pa spremljati lokalna politična dogajanja. Kot na primer “povuci-potegni” scenarij v Šmarjeških Toplicah, kjer so imeli najprej neodločen izid na volitvah za župana in prvič v naši zgodovini napovedovali celo žrebanje za dokončno odločitev. Potem so našli en glas v korist izzivalca dosedanje županje in razglasili še ponovitev volitev na enem od volišč, kjer je izzivalec dobil presenetljivo malo glasov glede na končni, tako rekoč izenačen rezultat. Pritožbe so padale z obeh strani.

Odgovor nanje je prišel z Upravnega sodišča, ki je razveljavilo sklep lokalne volilne komisije, da ponovi volitve na enem volišču, in komisiji naložilo, da ponovno razsodi, ali so nove volitve na tem volišču res potrebne. Temu je sledila razglasitev taiste komisije, ki se je prej odločila, da volitve bodo, da prekliče napovedane nove volitve na tem volišču. Župan je tako postal dosedanji izzivalec.

Sam Bog ve, kaj bo iz tega, kajti dosedanja županja, ki je izgubila volitve za en glas, se zna na vse skupaj še pritožiti, novi župan pa že slavi.

Monstrumi in palčki

Spremljati katerikoli šport je tudi veliko koristneje kot spremljati nacionalno politiko. Tam zdaj ugotavljajo, kje so zakoni v nasprotju z ustavo. Recimo pri določanju velikosti volilnih okrajev. Po eni strani smo brez premisleka ustvarili za slovenske razmere volilne monstrume z 10.000 in več volilci, po drugi pa volilne palčke. Vse to je na koncu pripeljalo do tega, da nekdo, ki v svojem okraju dobi nekaj tisoč glasov volilcev, ne pride v parlament, nekdo drug, ki pa jih je zbral samo nekaj sto, pa je izvoljen z lahkoto.

Tudi to, ali bomo v bližnji prihodnosti zbrali dvotretjinsko večino v parlamentu za popravek te anomalije, ve samo bog.

Urgenca

In nenazadnje, spremljanje športa — ne samo zimskih športov — je za razliko od politike dobra terapija za dvigovanje nacionalnega ponosa in samozavesti. Medtem ko ob domačih političnih zdrahah in nerodnostih včasih zardevamo od sramu in iz besa in nemoči pišemo pisma bralcev in kolumne, pa nam Peter, Jakov, Ilka in drugi dvigujejo glavo pokonci in privabljajo solze navdušenja.

Zato ohranite svoj športni duh. Ostanite aktivni športniki in aktivni navijači. Vzemite si to magari kot novoletno zaobljubo. Obstoja namreč resna nevarnost, da bodo brez športa slovenska nacionalna samozavest, ponos in pokončnost končali na reanimacijskem oddelku urgence.

Koliko stran vrženega denarja si lahko privoščimo?


Za zveste in ubogljive se vedno najde služba v javnem sektorju. Pa vendar sindikati napadajo gospodarstvenike, ne vlade.

Neglede na to, ali gre za državnozborske ali lokalne volitve, smo vsakokrat priča enakemu neetičnemu, pokvarjenemu ravnanju odhajajočih politikov. Namreč tihemu, a ihtavemu in množičnemu zaposlovanju zaslužnih kadrov — tik pred predajo poslov naslednikom. Rednih služb v javnem sektorju so deležni izbranci, ki so v času mandata krili hrbet vladajoči garnituri — za kar so bili tako ali tako dobro plačani že prej —, nazadnje pa dobijo še trajno nagrado za minulo delo.

Roko na srce, to se dogaja tudi na strani zmagovalcev. Ko se v koaliciji preštejejo in preverijo, ali so si primerno razdelili stolčke, ugotovijo, da jih kar nekaj med njimi nima kje sedeti. Tako si izmislijo nove potrebe po kadrih, da ta pridni ne bi ostali brez službe.

Vredno svetovnega začudenja

Zadnja pogruntavščina z na novo odprtim delovnim mestom še enega državnega sekretarja kot “skrbnika za beg kadrov” je nedvomno vredna svetovnega začudenja.

Imamo sistemski problem, ker mladim ne moremo zagotoviti dobrih plač, saj so te preveč obdavčene in je neto izplen žaljivo skromen. Rešujemo pa ga z uvedbo državnega sekretarja za iskanje rešitev, kako preprečiti beg možganov!

Še slepemu je jasno, da ne gre za jez pred odtekanjem kadrov, temveč za udobno rešitev za dobro plačo neke konkretne osebe. In kaj delajo obstoječi (številni) uslužbenci na ministrstvih za šolstvo, za delo, za gospodarstvo in še kje?

Da bo jasno: vsakomur na tem svetu privoščim službo, solidne redne prihodke, socialno varnost, zdravje in srečo. Toda to službo si moramo običajni ljudje prigarati s kompetencami, izkušnjami, izobrazbo in zavzetostjo — in to v hudi, neizprostni konkurenci. Na atraktivna delovna mesta se prijavlja tudi po več sto kandidatov. Delodajalec ima velike možnosti izbire in izbere tistega, ki je res najboljši in mu bo s svojim delom prispeval točno to, kar podjetju primanjkuje.

Mi, delodajalci. Mi, lastniki.

Ko gre za javne službe, gre za denar davkoplačevalcev. Za naš denar. Mi smo delodajalci. Mi smo lastniki. Mi smo tisti, ki smo politikom — ki bi jim lahko rekli menedžerji, če ne bi s tem užalili pravih, dobrih menedžerjev — zaupali vodenje našega podjetja. Naše države ali občine.

Slab menedžer je tisti, ki zaposluje po nepotrebnem in po prijateljski liniji. In slab politik je, ki ne dela v dobro volilcev, lastnikov države.

Tako zaposlujejo vse stranke, neglede na svojo politično barvo in prepričanje. To samo potrjuje, kako nizka je pri nas politična kultura in kako nedopustno nizka je odgovornost politikov do volilcev. “Če bodo trije ali štirje ljudje več in bodo nekaj dobrega naredili na teh resorjih, s tem nimam težav,” je rekel poslanec ene od koalicijskih strank. Skrajno neprimerno in neokusno do državljanov in še posebej žaljivo do brezposelnih.

Harmonika

Inštitut za otroške srčne bolezni? Štirje novi državni sekretarji. Najmanj ena zgrešena milijardna energetska naložba. Napačne naložbe v komunalno infrastrukturo, ki ne ustrezajo naši trajnostni zavezi. Bančna luknja. Propadli projekti javno-zasebnih partnerstev. Financiranje zdravstvenih dobaviteljev, ki molzejo državo s svojimi mrežami in cenami. Koliko stran vrženega denarja si Slovenija sploh lahko privošči?

Povrh vsega pa so sindikati po zmagi z minimalno plačo pripravili protest pred GZS. Ne napadajo pa vlade. Ne spodbujajo politike, da bi pristopila h koreniti racionalizaciji stroškov države in s tem razbremenila plače. Ne, najbolj priročen krivec za marsikaj je gospodarstvo. Po eni strani primanjkuje dobrih delavcev, po drugi pa je preveč trajno brezposelnih, ugnezdenih v sistem socialnih pomoči.

Država Slovenija, naše skupno podjetje, je vodena slabo. Preveč neodgovornih političnih voditeljev je vodi potratno. Nacionalni proračun premnogi vidijo kot harmoniko. Raztegujejo jo do onemoglosti — nikoli pa se ne vprašajo, komu je za porabo treba odgovarjati.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus, v nedeljo, 9. decembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3467?=koliko-stran-vrzenega-denarja-si-lahko-privoscimo

Kim in Kanye v Sloveniji: Kam bi ju peljali, kaj bi jima pokazali?


Poglejmo, kako bi izgledalo to zaenkrat namišljeno petzvezdično, butično doživetje družine West-Kardashian v Sloveniji.

Vedno pogosteje slišimo besedno zvezo “zeleni petzvezdnični butični turizem”, ki da si ga želimo v Sloveniji. Ambicija je zrasla, ker Slovenijo vsako leto obišče vse več turistov in ker je med njimi vse več tudi takšnih, ki jim za odlično doživetje ni težko plačati tudi deset in več tisoč evrov.

Ideja, da Slovenija postane država petzvezdničnega in povrhu vsega še butičnega, unikatnega turizma je seveda všečna. Celo nujna. Slovenija je tako majhna, da lahko že nekaj turističnih avtobusov v Ljubljani povzroči gnečo, predvsem pa vse večjo nejevoljo staroselcev v mestnem jedru, ki jih množice tujcev vse bolj motijo v uživanju vsakdanjih ritualov.

Avtobusnega turizma si, roko na srce, v resnici niti ne želimo, niti ga ne moremo in ne znamo upravljati — razen morda v Postojnski jami, kjer se je Marjan Batagelj na množični obisk pripravil tako komunikacijsko kot tudi investicijsko.

Sezona zagotovljena

Kaj je petzvezdnični turizem? Kaj so petzvezdnična doživetja? Kje in kdaj se sploh začnejo? Z informacijsko brošuro, naslovljeno na bogataša, ki si želi doživeti nekaj novega, pristnega, naravnega? S promocijskim filmom na YouTube kanalu? Z osebnim priporočilom prijatelja, ki je po naključju ostal v Sloveniji, ker je bilo v Hrvaškem Dubrovniku že vse zasedeno? So turistični sejmi in delo s turističnimi agencijami in agenti še vedno najpomembnejši? Ali pa je bolje, da tistih nekaj tisoč najbolj bogatih, vplivnih, znanih odličnežev na svetu, ki jih želimo gostiti v Sloveniji, povabimo kar z osebnim pismom in nagovorom predsednika države ali pa vsaj Slovenske turistične organizacije (STO)?

Tako so nagovorili znanega raperja Kanyeja Westa, moža še bolj znane Kim Kardashian, ki je ves svet presenetil z naslovnico Plečnikove knjige na Twitterju.

To so hitro in spretno izkoristili v STO in ga z družino povabili v Slovenijo. Če res pride in z njim še soproga Kim Kardashian West z vsemi tremi njunimi otroki, je uspešna turistična sezona za naslednje leto zagotovljena.

Namišljeno butično doživetje

No, poglejmo si, kako bi izgledalo to zaenkrat namišljeno petzvezdično, butično doživetje družine West-Kardashian v Sloveniji.

Upam, da se ob pristanku z zasebnim letalom ne bi prestrašili letališča Jože Pučnik. Ta je za njihove pojme morda podoben kiosku, v katerem navadni smrtniki kupujejo karte za nizkocenovnike.

Nadalje upam, da bi jim bili sposobni najti primerno limuzino, v kateri bi se lahko brez resnih cestnih ovir pripeljali do InterContinentala, edinega petzvezdničnega hotela v Ljubljani.

Večerja bi bila za organizatorje obiska KimYe prava mala malca. Ker če je v naši prestolnici kaj vrhunskega, je to zagotovo na področju kulinarike. Tudi helikopter do Zemona ali Hiše Franko bi bil odlična petzvezdična izkušnja.

Njune otroke bi namesto v ljubljanski Živalski vrt, ki zanje res ni petzvezdično doživetje, raje recimo peljali na Krvavec in jih povabili na pravljično-doživljajsko Pot pastirskih škratov. Pot do tja seveda ni petzvezdična. Od vasi Grad v občini Cerklje na Gorenjskem se cesta spremeni v nizkocenovno doživetje, ki vključuje tudi parkiranje. Navodila, didaktični program in igre za Pot pastirskih škratov bi najprej seveda morali spraviti v angleščino, da bi otroci lahko polno uživali v poučno zabavnih dogodivščinah v družbi čisto pravih krav, teličkov, ovac in drugih domačih živali s Krvavca. Prevajalcev je v Sloveniji veliko. Upam le, da bi naloga prišla v roke enega od tistih, ki znajo takšno nalogo opraviti petzvezdično.

Najlepša državica na svetu

Kanye in Kim bi po mirno prespani noči v Ljubljani, kjer se po njunih standardih ne dogaja prav veliko, naslednji dan čakalo srečanje z dediščino Jožeta Plečnika. Šarmantna Ljubljana s ponosnim gradom nad njenimi strehami in obisk Plečnikove hiše v Trnovem bi ju zagotovo navdušila.

Njuno navdušenje pa bi bilo verjetno nekoliko manjše glede na enozvezdične možnosti shoppinga. Ljubljana premore samo eno petzvezdično nakupovalno galerijo, ki pa bi jo bili lastniki ob njunem obisku skoraj gotovo pripravljeni za nekaj ur zapreti in jima ponuditi petzvezdični servis in prijaznost — vključno s pijačo, hrano, modno revijo in še čim.

Nato pa v naslednjih nekaj dneh še: Bled, Piran, Prekmurje, dolina Soče, prelet okoli Triglava, Planica, Pokljuka, Postojnska jama in Predjamski grad, Kras, Goriška Brda z vinogradi “ta rdečega”, Logarska dolina, kakšna urica v enem od petzvezdničnih glampingov, prijeten večer v enih od naših sicer manjzvezdičnih, toda prijetnih toplic, na koncu pa še kakšna golf izkušnja. Ne dvomim, da bi ju povsod sprejeli najvišji predstavniki krajev, na čelu s predsednikom države.

Kim in Kanye bi nam na koncu utrujena pomahala v slovo in priznala, da smo glede na vse, s čimer se na tako majhnem koščku zemlje ponašamo, najlepša državica na svetu.

Butik in/ali trgovina

Naravne lepote za izbrano strategijo imamo. Celo Lonley Planet nas uvršča med top ten best value destinacij v Evropi. Slovenija zaseda v tej kategoriji 10. mesto: “Ta žep Evrope v malem je odlična izbira za vse, ki želijo izkusiti najboljše strani celine, a jim primanjkuje časa ali sredstev,” so zapisali na turističnem portalu. In še: “V enem dnevu lahko obiščete beneško obarvana obalna mesta, se povzpnete čez alpske prelaze in večerjate ob reki v središču Ljubljane.” Ob tem so izpostavili tudi vrsto aktivnosti v naravi, ki jih ponuja Slovenija in ki so precej bolj finančno dostopne kot v drugih alpskih državah.

Lepo, ni kaj. A za zeleni, petzvezdični, butični turizem to še vedno ni dovolj. Izkušnja mora biti celovita. To vključuje:

  • infrastruktura: dostop, prihod, hotelske nastanitve in storitve, ki jih hoteli omogočajo;
  • kadri: prijaznost, profesionalnost, zrelost, odgovornost, znanje jezikov in ustrezno plačilo;
  • kulinarika: v tem smo vsako leto v vse večjem številu restavracij res že petzvezdični;
  • produkti: skrbno in premišljeno oblikovani, inovativni.

Cilji so nedvomno pravi, čaka pa nas še veliko dela.

Se pa seveda sprašujem, kako gredo ti cilji skupaj s tem, da ob že zdaj veliki gneči na nekaterih turističnih točkah želimo obisk prihodnje leto povečati z lanskih 4,7 milijona turistov na 5,5 milijona.

V našem butiku bo velika gneča, ponudba pa — če hitro nekaj ne ukrenemo — še naprej trgovska.