Gnoj komunajzerski, na veke vekov. Amen.


Pazite, kaj govorite, če niste obkrožili prave, “najbolj demokratične stranke”! Četrt SLO bi se lahko odzvalo brutalno.

Vsakokrat, ko se v pisnih razmišljanjih dotaknem politike in ko sem po mnenju bralcev, ki jih vleče na desno, preostra do desnice, prejmem nekaj “ljubezenskih” sporočil. Tudi telefonskih klicev, ki me ozmerjajo z “gnojem komunajzerskim”, češ, “v luknjo s komunajzerji”. Nekateri me tudi podučujejo, da je SDS “edina poštena in demokratična stranka” in da je zato dobila toliko glasov na volitvah”. In podobno.

Konkretnih razlogov za zmerjanje mi pisci ne sporočajo. Oglasili so se, ko sem omenila Dijano Đuđić in njen (nepričakovano vrnjeni) kredit stranki. Ali pa ko sem omenila ugasnjeni Škandal in njegovo udrihanje po političnih konkurentih. Tudi jim ni všeč, da se oglašam s kritiko njihovega spletnega načina komuniciranja. Prvi klic zagretega volilca SDS sem prejela že v času “afere 400.000€”. Toliko naj bi znašala pred leti ugotovljena razlika med prihodki predsednika SDS in njegovim premoženjem. Pravzaprav nič takega, kar ne bi brali tudi v drugih medijih.

Nikoli, ampak res nikoli

Naj zato na tem mestu popolnoma odkrito in brez vsakega sramu zapišem, da nikoli, ampak res nikoli v življenju nisem bila včlanjena v nobeno politično stranko. Niti v rani mladosti, ko človek dela nepremišljene neumnosti ali se oportunistično včlani v politično stranko v prepričanju, da mu bo to koristilo pri gradnji kariere.

To je sicer naredil marsikateri politik. Tudi tisti ta glavni na desni. Ti, ki me ljubkovalno kličejo “komunajzerka”, so morda pozabili, da je njihov ljubljeni vodja delal prve politične korake prav v partiji. Mene tu ni bilo zraven.

Biti kritičen in biti sovražen

Moje današnje razumevanje politike in kakršnakoli naklonjenost do katerekoli stranke je rezultat moje osebne presoje delovanja te stranke — in to na osnovi informacij, ki jih lahko dobim.

Pri tem ne zanikam možnosti, da so starši in okolje na meni pustili pečat, vendar se imam za dovolj družbeno angažirano, da znam izoblikovati lastno stališče.

Nikakor pa ne gojim sovraštva do kogarkoli, ki razmišlja drugače. Niti do političnih strank, ki niso v mojem spektru vrednot. Biti kritičen in biti sovražen sta dva povsem različna pojma, ki ju moji ljubeznivi dopisovalci očitno ne ločijo.

Kot svobodna in svobodomiselna državljanka imam pravico misliti po svoje. In za razliko od agresivnih in primitivnih skrivačev, ki sovražijo drugače misleče, se jaz pod svoja razmišljanja upam podpisati.

Če moje pisanje komu ni všeč, ima to edinstveno in čudovito možnost današnjega svobodnega sveta, da me preprosto ne bere. Nobene zamere in nobenega sovraštva z moje strani.

Mi grozijo?

Če se še malo osredotočim na sporočila z ljubezenskimi izjavami, mi ti oboževalci očitno želijo smrt. Mi morda celo grozijo? Kako naj si drugače razlagam njihovo napotilo, naj se mi zgodi “luknja”? Kaj se mi bo zgodilo? Naj to naznanim policiji?

Zanje sem “gnoj”. Izmeček torej. Prepričana sem, da me nihče od teh fantov osebno ne pozna. Ker pa se z mano ne strinjajo oz. ker moje razmišljanje ni v skladu z njihovim, me pošiljajo tja, kamor po njihovem sodim: med poddržavljane, ničvredneže, nepomembneže, ničete.

Različnost razmišljanja je po njihovem pri nas prepovedana. Če pa je že slučajno dopustna, potem jo zganjamo kvečjemu “komunajzerji” in “gnoji”.

Amen

In če posplošim meni namenjene ljubezenske izjave na volilni rezultat letošnjih parlamentarnih volitev, lahko ugotovim, da pri nas tako razmišlja četrtina prebivalcev, ki so šli na volitve. Četrtina tistih, ki so volili, bi se zaradi vašega drugačnega načina razmišljanja lahko odzvala brutalno, brezobzirno, z grožnjami. Zamislimo se, kaj se je zgodilo in kam gremo.

Zatorej previdno! Vsi, ki niste obkrožili prave, “najbolj demokratične stranke pri nas” in ki ne mislite tako, kot kaže volilni rezultat relativne zmagovalke na volitvah, se zamislite, kaj vam bodo rekli in kam vas bodo poslali, če boste svoje drugačno razmišljanje kdaj javno objavili.

Končali boste skupaj z mano in meni podobnimi. Gnoj komunajzerski, ki spada v luknjo!

Amen.

Zapis je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 24. junija, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3136?=gnoj-komunajzerski-na-veke-vekov-amen

 

Advertisements

Miro in Karl: Problem predsednikov luzerskih strank in njihovih naslednikov


Več strank ko se dogovarja, večja je verjetnost, da dogovora ne bo. To je Janševa priložnost. Na koncu bo dovolj Puckov.

Vas je presenetilo, da Miro Cerar po volitvah ni ponudil odstopa, ko je rezultat SMC v primerjavi s prejšnjim padel za več kot trikrat?

Ste ostali brez besed, ko sta izvršni odbor in svet stranke DeSUS z veliko večino zavrnila ponujeni odstop Karla Erjavca mu izrazila podporo? Čeprav je razpolovil število mandatov v parlamentu?

To je slovenska politika. Taka je slovenska politična kultura. To je pač del domače demokracije.

Ampak v resnici je to nerazumno in nerazumljivo — da ne rečem blaznost.

Cerar in Erjavec bi se v vsaki drugi državi EU po takih debaklih morala posloviti od predsedniškega položaja v stranki.

Stranke kot podjetje, ki dela minus

Očitno stranke nimajo boljših kadrov. To je slabo zanje — pa tudi za volilce. Na prihodnjih volitvah bo kljub morebitnemu velikemu številu strank še manj izbire.

Temu, kar sta doživela Desus in SMC, bi morale slediti spremembe in prevetritve v strankah. Že po logiki Einsteinovega reka, da je blaznost vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.

Einstein je dobro vedel, kaj je blaznost. Pri nas tega očitno še ne vemo. To je tako, kot če bi v podjetju, ki je zaradi slabega upravljanja naredilo katastrofalen minus, nadzorni svet ponovno imenoval istega direktorja in ga za nameček še potrepljal po ramenu.

Izgrajeni, a nekritični osebnosti

Od obeh voditeljev je težko pričakovati spremembe. Tako Cerar kot Erjavec sta izgrajeni osebnosti, vendar oba s šibko, nekritično samorefleksijo in posledično z nerealnim pogledom na to, kako njuno delo ocenjujemo drugi. To smo videli v TV soočenjih, ko se kar nista in nista nehala hvaliti s svojimi dosežki. A samovšečnost še ni vse. Njune lastne odločitve niso vedno najbolj modre, poleg tega pa si pustita svetovati od nepravih ljudi. Če bi spremembe res bila pripravljena izpeljati ali imela zanje voljo, bi jih najbrž že naredila.

Tako se zdaj verjetno zadovoljno prištevata med zmagovalce in razmišljata o svojih bodočih pozicijah. Razdrobljeni volilni rezultat namreč narekuje komurkoli, ki bo oblikoval vlado, da se pogaja z njima kot s ključnima partnerjema.

Kakšno spoštovanje lahko uživa taka vlada?

Koliko je bila v resnici vredna ta “zmaga”, bomo izvedeli v kratkem. Najprej z oblikovanjem vlade, nato pa čez štiri leta.

Vrednost zmage se bo dalo preveriti tudi na morebitnih predčasnih volitvah, če vlade ne bo mogoče sestaviti. Bolečina bi v tem primeru znala biti še hujša.

Oblikovati morebitno levosredinsko vlado s strankama, ki sta na vodilnih mestih obdržali predsednika, odgovorna za luzerski rezultat, je za takšno vlado kaj slaba popotnica. Kakšen ugled lahko ima takšna vlada? Kakšno spoštovanje lahko uživa?

Politični veteran Janša pa medtem mirno in modro čaka. Levosredinske stranke se pogovarjajo. Janša dobro ve, da lahko samo pogovori pokažejo razpoke v njihovi deklarirani složnosti. Bližje ko bodo dogovoru, več bo nejevoljnih in več bo nasprotnikov dogovora.

Takrat bo nastopila Janševa priložnost, da povabi sredinske in leve dvomljivce. Vse tiste, skratka, ki so močnemu vodenju naklonjeni že zdaj, in oportuniste, ki jim je vseeno, kje so, da so le med zmagovalci.

Problem nasledstva

Več strank ko se dogovarja o levosredinski koaliciji, večja je verjetnost, da do dogovora ne pride ali da bo skupni program mlahav, brezkrven. To je Janševa priložnost. Na koncu bo dovolj Puckov, da mu bo na koncu uspelo sestaviti svojo vlado.

Predsedniki strank, prilepljeni na svoje strankarske fotelje, so problem. Problem so tudi nasledstva v strankah nasploh. Pravih naslednikov ni. V politiko ne prihajajo prvorazredni kadri. Politika je pri nas karierni padec, čeprav je štiri leta plača kar solidna. Kaj pa potem?

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 17. junija, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3119?=miro-in-karl-problem-predsednikov-luzerskih-strank-in-njihovih-naslednikov

Mene ne moti, če Šarec prehiteva. Moti me marsikaj drugega.


Recimo to, da Erjavec in Cerar nista takoj odstopila. Ali SDS-ovski mediji in Dijana Đuđić. Pa Jelinčičev kulturni nivo.

Nič me ne moti, če Marjan Šarec prehiteva relativnega zmagovalca volitev in poskuša preveriti, ali bodo stranke leve sredine in NSi v svoji mavričnosti našle skupni imenovalec za oblikovanje vlade. Meni se zdi to celo prav. Verjetnost, da se sestavijo levi, je vsaj matematično večja, četudi je še vedno vprašljiva.

Predvsem pa bo naporno. Kratek čas brezvladja je za domače politične razmere imperativ. Do nove, vendar stabilne in dobre vlade moramo priti čim prej. Mi nismo Nemčija, kjer so si lahko privoščili nekaj mesecev brez vlade, seveda ob neformalnem vladanju kanclerke Merklove.

Na nek način Šarec s svojo iniciativo odgovarja vsem, ki smo mu očitali prazno, megleno govoričenje v predvolilnih soočenjih. Končno se je lotil nečesa konkretnega. Zdaj ima priložnost, da pokaže, ali bo iz te moke spekel kaj kruha — ali pa se mu bo vzhajano testo sesedlo.

Karl Malo Morgen

Me pa motijo nekatera druga povolilna dejstva.

Recimo to, da Karl Erjavec ob tokratnem rezultatskem flopu ni odstopil. Prav Erjavec bi moral pomembno sooblikovati visoko politično kulturo v Sloveniji. Njegov odstop bi moral biti prva uradna in dokončna objava volilnega večera. Če že ne ob 19:00, ko smo izvedeli za rezultate vzporednih volitev, pa vsaj ob 22:00, ko je postalo dokončno, kakšen rezultat je Desus na teh volitvah dosegel.

Za rezultat, ki ga je dosegel Desus, je namreč v prvi vrsti odgovoren on. Najprej za zgrešeno potezo paktiranja z ljubljanskim županom, ki na volitvah s svojo stranko ni niti kandidiral. Zakaj? Čemu? Kateri strateški ali taktični veleum je mislil, da bodo tisti ljubljanski volilci, ki podpirajo župana Jankovića, na nacionalni ravni zaradi tega zavezništva volili Erjavca? Malo morgen.

Gledalcem soočenj ni ušlo, s kakšno lahkoto in prepričanostjo v svojih tradicionalnih 10 sedežev v parlamentu, če že ne več, se je Erjavec lotil teh volitev. V Desusu niso niti trznili ob odločnem in jasnem sporočilu Alenke Bratušek, ki si je upokojence izbrala za primarno ciljno skupino volitev — in na koncu rezultatsko nabrisala DeSUS. Je pa Erjavec potem kalimerovsko omenil, da je njihov slabi rezultat tudi posledica tega, ker so vsi drugi nagovarjali upokojence. Ja za božjo voljo, ali je menil, da bodo druge stranke prepustile 600.000 volilcev Desusu? Nedotakljivim?

Če je v Desusu po volitvah kaj nujno, je to debata vsaj o ponujenem odstopu, če že ne zahvala Karlu Erjavcu za dolgoletno vodenje. In iskanje novega predsednika. O odstopu, kot primerni potezi, razmišljajo na glas celo Erjavčevi strankarski kolegi.

Pa Cerar tudi

Z enako hitrostjo kot Karl Erjavec bi svoj odstop moral najaviti dosedanji predsednik vlade Miro Cerar.

Seveda je težko sestopiti z vrha stranke, ki neglede na preimenovanje nosi njegove inicialke ustanovitelja. Toda človek, ki mu je toliko ljudi verjelo, da bo spremenil slovensko politično kulturo, dregnil v korupcijske vozle, dvignil javno učinkovitost, ozdravil zdravstvo, poskrbel za vsesplošno pravičnost, postavil vzorne temelje etike in morale, ne vidi in ne razume, da je padec za 26 poslanskih mest njegov osebni poraz. Številnih dosežkov, s katerimi se je hvalil na soočenjih, volilci niso zaznali, občutili, videli in ovrednotili kot on. Če je izvolitev 36 poslancev pred štirimi leti bila razlog za ognjemet, pa tokratnih 10 ni vrednih več kot žalostinke. Vsaj ponujen odstop bi bil za številne primeren korak, četudi bi šlo v bistvu za slepilni manever.

SDS mission accomplished

Moti me tudi to, da nam je stranka SDS s svojim Škandalom24, kot že pred leti z vsebinsko sorodnim medijem in prav tako v času pred volitvami ponujala svinjarije, ki da se dogajajo na levici, le da je takrat šlo za medij v obliki zanikrnega, cenenega časopisa, v katerem so oglaševala predvsem podjetja v večinski državni lasti. Iz tega posla je potem nastala agencija za medijski zakup, ki je kasneje potihem zaprla vrata.

Udrihati po levici, to je cilj SDS-ovih medijev, ne pa ustvariti medij, ki bi bil vzorčni model poštenega, objektivnega medija, o čemer stranka stalno tarna, da ga pogreša. Pa tudi to, da se najem kredita pri Dijani Đuđić stranki sami ne zdi prav nič sporen, četudi dobro vedo, da politične stranke pri nas ne smejo najemati kreditov pri zasebnih kreditodajalcih.

No, in dan po volitvah taisti Škandal24 izide v zadnji tiskani izdaji. Mission accomplished! Olajšanje za medijsko sceno, saj normalen človek težko prežveči takšen poden brez prebavnih težav.

Prav tako ni predsednik SDS v soočenjih nikoli nedvoumno obsodil sovražnega govora, ki so ga širili njegovi člani po spletu, kot tudi ne direktnega odgovora na vprašanje glede financiranja strankine kampanje s pomočjo madžarskega kapitala.

Jelinčič in še marsikaj

Moti me tudi to, da magister Zmago Jelinčič, ki si želi v desni vladi mesto kulturnega ministra, uporablja politični besednjak za nivo zaključene devetletke. Za nameček pa nam kot potencialni prvi kulturnik države v prvi izjavi po znanem rezultatu glede vstopa v parlament ponuja prav visoko kulturno misel: “Slovenija je v riti…”

Moti me še marsikaj. Tudi to, da mediji svoje vloge razsvetljevalca nas nevednih niso opravili dobro. Nezadostno! Toliko spodbujanja medsebojnih ribarij, kot je bilo tokrat in tolikokrat zastavljenega vprašanja o tem, kdo bo šel s kom v koalicijo, nismo zaznali nikoli doslej. Na drugi strani pa tako malo o resnih, konkretnih vsebinah!

In po vsem tem smo vili roke in objokovali nizko volilno udeležbo. Povsem jasno je, kako se oblikujejo čustveni, interesni, tudi duhovni vzgibi, da volilci pridemo na volišča. In povsem jasno tudi je, v kakšnem zaporedju se oblikuje moč, ki te vzgibe aktivira.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 10. junija, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3104?=mene-pa-ne-moti-ce-sarec-prehiteva-moti-me-marsikaj-drugega

 

Kako sem kupovala gadafija: Si predstavljate bolj trapasto trgovsko zgodbo?


Mogoče pa je prodajalec vedel, kaj iščem, in sta mu dve minuti pomenili več, kot pa da bi pokasiral tistih ušivih 30€?

“Čez dve minuti zapiramo, gospa”, mi je osorno rekel prodajalec, ko sem v sredo, 30. maja, ob 17:58 uri, vstopila v prodajalno Živex na Planini v Kranju. Podatek sem zapisala tako natančno zato, da se bodo pristojni lahko z njim pogovorili, če bodo presodili, da njegovo ravnanje ni bilo ravno v skladu s prijazno trgovsko kulturo v konkurenčnem okolju sorodnih vrtnarij, kot so Bauhaus, Obi in podobne.

Ko sem malo prej vstopila v prodajalno, se je prodajalec — ki bi lahko bil moj sin — pogovarjal z nezadovoljno gospo v spremstvu gospoda, morebiti moža. Slišala sem jo reči, da ni prav, da je bilo blago obljubljeno maja, zdaj pa bo na voljo šele julija. Prekinil je torej neprijeten pogovor z njo in mi nejevoljen, zadirčen, naveličan tako rekoč zabrusil, naj poberem iz trgovine, ker mi ne bo postregel.

Odneslo me je iz trgovine. Šokirana nad odnosom trgovca sem zunaj začela loviti sapo in počasi ugotavljala, kako neumna je bila moja reakcija.

Česa mu nisem rekla

Na njegovo zoprno opozorilo, da zapira čez dve minuti, bi mu morala odgovoriti takole: “So what?”

Ali pa: “Je že v redu, dve minuti sta dovolj, da preverim, ali imate izdelek, ki ga iščem”.

Ali recimo: “Vstopila sem v trgovino v delovnem času. Dolžni ste mi postreči.”

Ali takole: “Če ne marate ljudi, si poiščite drugo službo”.

Tudi to bi šlo: “A tako? No, potem bi rada govorila z vašim šefom.”

In še: “Če potrebujete strokovno pomoč psihoterapevta, poznam kakšnega.”

Ali morda: “Veste kaj, potrebujete tečaj za dobrega prodajalca”.

Pa nisem. Nič od tega. To zdaj pišem, da se boste vsaj vi lahko pravočasno pripravili, če vas doleti kaj podobnega.

Prisilka

Doma sem potem pogledala, kako posluje Živex. Takšno ravnanje bi človek pričakoval od nekoga s polnimi žepi denarja. Pa seveda ni tako.

Gre za družinsko podjetje iz Volčje Drage, ki se ukvarja s prodajo gradbenega materiala in opreme za vrt. Pred leti je končalo v postopku prisilne poravnave, trgovsko dejavnost pa je nato v celoti prevzelo novo podjetje Živeks plus. Lastnik podjetja, ustanovljenega februarja 2013, tik pred začetkom prisilne poravnave Živexa, je eden njegovih nekdanjih zaposlenih. Čeprav novoustanovljeno podjetje uradno ni povezano z lastniki Živexa, so ti že v načrtu finančnega prestrukturiranja napovedali prenos dejavnosti trgovine v dosedanjih trgovskih centrih, veleprodaje in inženiringa na novo podjetje, ki je prevzelo tudi zaposlene.

Živex je navadnim upnikom obljubil polovično poplačilo v osmih obrokih brez obresti, za uspeh prisilne poravnave pa je bil ključen tudi dogovor s finančnimi upniki. Od bank so v vodstvu podjetja pričakovali 30-% odpis, kot rok vračila pa določili osem let in obrestno mero 7,5%.

Navadni upniki so prisilno poravnavo Živexa potrdili. Podjetje jim je leta 2015 dolgovalo 4,1 milijona evrov, nekaj manj kot 900.000 evrov od tega Dursu. Ker še vedno poslujejo, si razlagam, da so našli rešitev z bankami in tudi Dursom.

Trapasta trgovska zgodba

Čeprav razlog za obisk Živexa v v tej zgodbi sploh ni pomemben, naj vam ga vseeno zaupam. Mogoče iščete prav to in boste imeli pri njih več sreče kot jaz.

Od vseh vrtnih trgovcev so namreč v katalogu edini ponujali bel vrtni šotor, ki mu trgovci pravijo gadafi. To je tista čudna reč, ki v resnici ni šotor, saj nima stranic, ima pa streho, idealno za vrtne dogodke, ki jih načrtujemo doma. Nočem zelenega ali modrega, ki jih ponujajo drugi, ker se barvno ne skladajo z našim okoljem in delujejo težko in okorno. Te barve takšnim plahtam preprosto ne pristojijo.

Mogoče pa je prodajalec natanko vedel, po kaj sem prišla, in sta mu dve minuti miru pomenili več, kot pa da bi pokasiral tistih ušivih 30€ za en sam gadafi.

Si lahko predstavljate bolj trapasto trgovsko zgodbo?

Kolumna je bila z istim naslovom najprej objavljena v nedeljo, 3. junija, na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/3090?=kako-sem-kupovala-gadafija-si-predstavljate-bolj-trapasto-trgovsko-zgodbo