Fak the Feniks


Nekje sem zasledila, da Fak gradi hišo v našem kraju. Če res, sem ponosna. Imeti Jakova za sokrajana je čast in veselje.

Vsem tistim, za katere ne vem, kako jim naj rečem, da bi se zavedali, kakšno butalsko afero so zakurili; vsem tistim, ki so mu vzeli možnost, da postane zastavonoša v Pjongčangu; in vsem tistim, ki jih ne morem popljuvati z dovolj prezirljivimi besedami, je Jakov Fak odgovoril na najboljši možni način. Brez besed. Z medaljo!

Upam, da se motim, toda lahko se zgodi, da bo Jakov Fak ostal edini dobitnik nosilec medalje za Slovenijo s tokratnih zimskih olimpijskih igrah. Tudi zato bi si funkcijo zastavonoše najbolj zaslužil.

Ko se je umaknil iz kandidature, je deloval umirjeno, pokončno, dostojanstveno. Pametna poteza, da se je umaknil. Da se ni spuščal na tako nizko raven, ki bi mu jemala energijo. Pa saj mu jo mogoče tudi je. Zgodba o spletni kampanji proti kandidaturi se je rolala kar nekaj dni po naših medijih. Takšne stvari gredo težko mimo človeka, ne da bi na njem pustile pečat. Morda je zato na prvih dveh tekmah deloval odsotno in ostal daleč od medalj.

Potem pa je naenkrat oživel kot Feniks.

Vse za to, kar ljubi — biatlon

Vsi mi, ki ga spremljamo od daleč, si ne moremo predstavljati, skozi kaj vse se je moral pretolči v življenju, da ima danes tudi to medaljo. Ne samo, da se je odločil za enega najtežjih in najzahtevnejših športov, zaradi katerega še danes čuti posledice ozebline na strelnem prstu.

Mlad mulo, komaj dobro iz najstniških let, se je pri 22 letih, po že osvojeni olimpijski medalji za Hrvaško, odrekel svoji matični domovini, si nakopal psovke, grožnje in pritiske rojstne države in prevzel novo državljanstvo. Zamenjal je dom, jezik, kulturo in trenerje. In to samo zato, da bi delal tisto, za kar ima talent. Kar ima rad. Kar zna in hoče početi že od mladih nog – tekmovati v biatlonu v malo ugodnem in urejenem okolju.

Verjetno bi lahko odšel v katerokoli biatlonsko velesilo in si zagotovil še boljše pogoje. Toda izbral je Slovenijo.

Slovensko govori brezhibno. Bolje kot marsikateri Slovenec. Bolje kot gospa poslanka SMC, ki se ponaša z akademskim nazivom. Bolje kot mnogi poslanci, ki ne znajo oblikovati razumljivih stavčnih struktur, ne slovnično ali kaj šele vsebinsko. Bolje kot marsikateri slovenski košarkar, nogometaš …

Še en diplomatski dialog?

Prav zanima me, kaj bodo zdaj, ko ima srebrno medaljo, porekli tisti, ki so se ga s tako ničevim razlogom odrekli kot zastavonoše. Koliko Slovenca je zdaj po njihovem v Jakovu Faku? Kako slovenska je zdaj zanje ta medalja? Ga bodo še vedno pošiljali nazaj na Hrvaško? So sosedje Hrvati v kontekstu medsoseskih neumnosti že zaslutili novo priložnost, da nas povozijo?

Komercialna televizija je namreč že predvajala pogovor z Jakovimi nekdanjimi sovaščani in z očetom. Seveda so pohiteli s trditvami, da je medalja vsaj toliko hrvaška kot slovenska. Če se razvije še en diplomatski dialog med državama, smo to medaljo že izgubili. Administrativno bo seveda za vedno pripisana Sloveniji. Toda poznavajoč hrvaške komunikacijske in diplomatske spretnosti se zna zgoditi, da bo moralno (p)ostala samo hrvaška.

Nemška medalja Ukrajinke in Francoza

Nemci so na OI poslali umetnostna drsalca Aljono Savchenko in Bruna Massota. Aljona se je rodila v Ukrajini, Bruno pa je pravi Français. Ona res že nekaj let živi v Nemčiji, on pa do novembra ni vedel, ali bo sploh lahko tekmoval, saj je šele v tretjem poskusu naredil pisni izpit iz nemščine (kar je pogoj za pridobitev državljanstva). Na ZOI sta zmagala, oblečena v dizajnersko kopijo oblačil zmagovalcev Sarajeva 1984, plesnega para Jane Torvill in Christopherja Deana. Jane in Chris sta bila tudi avtorja njune koreografije.

In četudi so nemški novinarji za intervju po zmagi potrebovali francosko-nemškega tolmača, nihče ni niti za trenutek pomislil, da medalja ni nemška.

Najboljši sosed Fak

Nekje sem zasledila, da Fak gradi hišo v mojem kraju. Če to drži, sem hudo ponosna. Imeti Jakova za sokrajana je čast in veselje za ves kraj. Bom raziskala, če je res, da ga spoznam tudi osebno.

Zaključujem pisanje o Faku the Feniksu s poskusom osveščanja, da se osvobodimo trapastih omejitev v svojih glavah. Meni osebno je najbolj pomembno to, kako njegovo vlogo v slovenskem športu vidim sama. Vse drugo, predvsem pa to, od kod prihaja, nima s športom — zaradi katerega je naš — nobene povezave.

Prispevek je bil z istim naslovom najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 18. februarja https://fokuspokus.si/article/2872?=fak-the-feniks

 

Advertisements

Volilci (ali ovce) na popravnem izpitu iz demokracije


Na letošnjih volitvah bo vroče. Ali se bomo na njih opekli, pa je odvisno samo od nas. Voliti bo treba s trezno glavo.

Letošnje leto bo politično vroče. Mogoče celo najbolj vroče doslej. Ne spomnim se namreč, da bi bili kadarkoli v volilnem letu že februarja deležni kar dveh predstavitev strank, ene celo s konkretnimi imeni.

Leto 2018 je tudi leto, v katerem bomo državljani ponovno opravljali zrelostni izpit, ali prav razumemo besedo demokracija. Pokazalo se bo, ali politične napake pozabljamo ali odpuščamo in ali delujemo po principu negativne selekcije ali pa si upamo obkrožiti tiste, ki štrlijo iz povprečja zaradi znanja, talentov, vrednot, poguma, pokončnosti in neodvisnosti. Pokazalo se bo skratka, ali volimo odgovorno ali smo ovce.

Tokratne volitve bodo odločilne za našo prihodnost. Z reformami, ki jih ta vlada ni zmogla izpeljati, ne moremo več čakati. Ne več. Na teh volitvah si bomo kupili zadnjo vozovnico za zadnji vagon zadnjega vlaka za boljšo državo. Ali pa bomo ostali na peronu in gledali, kako prihodnost odhaja.

SD

Z vročimi kandidati so nas nedavno presenetili Socialni demokrati. Najprej so se osredotočili na gospodarsko področje in kot možnega ministrskega kandidata predstavili — na presenečenje nas vseh — podjetnika Dušana Olaja. Pridobili so si tudi naklonjenost verjetno ta hip najbolj priljubljene slovenske pravnice Dominike Švarc Pipan. Prav tako pa se postavljajo še z nekaj starim, preizkušenimi kadri in računajo na zmago. Pravijo, da bi si želeli okrog 20%.

LNBP

Druga stranka je preoblikovana iz Liste za Maribor in se sedaj imenuje Lista novinarja Bojana Požarja. Nekaj posameznikov smo na njegovi listi že našli, seznam ključnih kandidatov pa še čakamo.

Slogan svojega nagovora volilcem: “Na volitve gremo zato, da zmagamo,” si je Bojan Požar sicer sposodil od Ivana Omana, nekdanjega politika in poslanca ter enega od ustanoviteljev Demosa, ki je januarja 1990 v Cankarjevem domu izgovoril njegov legendarni stavek, ko je dejal: “Mi gremo na volitve zato, da zmagamo”.

LNBP stavi na čistost. V svojem govoru je namreč povedal: “Zato na naši Listi ne bo nikogar, ki se je doslej zapacal z državno ali strankarsko politiko in korupcijo.”

Vsekakor je vstop novinarja Požarja presenečenje za tiste, ki ne berejo njegovih člankov. Vsi drugi so verjetno že nekaj časa razumeli, da njegove aktivnosti presegajo novinarsko delo in da si je zadal novo poslanstvo.

LMŠ

Že od predsedniških volitev je aktualna tudi Lista Marjana Šarca, kamniškega župana. Ta je v tisti tekmi dodobra podkuril sicer ponovno izvoljenemu predsedniku Pahorja in postal eden resnejših, sredinsko-levo naravnanih kandidatov. Raziskave ta hip kažejo, da bo brez LMŠ težko oblikovati močno, stabilno levo koalicijo — neglede na to, kdo na levici bo pobral največ glasov.

DD

Že jeseni pa je nastala stranka Dobra država nepovezanega poslanca Bojana Dobovška. “Naša stranka ni nekaj novega, ampak nekaj drugačnega,” pravijo. Številni člani so že znani politični ali javno delujoči obrazi, zato šokantnih, vratolomnih preskokov in dejanj verjetno ne moremo pričakovati. V ospredje postavljajo boj proti korupciji in kadrovanje, ki bo na odgovorna mesta postavljalo “ljudi, ki že imajo kaj pokazati”.

Vse to so sicer teme, ki so tudi za nas državljane po pomembnosti v ospredju, vendar je vprašanje, ali je to dovolj?

SAB

Sprašujemo se tudi, kako se bo ekipirala Stranka Alenke Bratušek in kakšno strategijo ter taktiko bo ubrala, da se ponovno dvigne med politične prvokategornike. Če to načrtuje, bi morala z aktivnostmi začeti hitro, sicer bo zagotovo prekratka.

SMC

No, Stranka modernega centra bo po zadnjih raziskavah dosegla prag vstopa v parlament. Za ta cilj je sprejela vrsto odločitev, ki jih bodo tisti, ki so jim namenjene, nagradili s svojim glasom. Bo pa vstop SMC v parlament vsekakor napačno sporočilo državljanov tej stranki. Ta vladni mandat si ni zaslužil tolikšne podpore, da bi ponovno kakorkoli (so)oblikoval slovensko politiko.

Ne bo pa v težavah samo stranka. Tudi nekateri njeni poslanci, ki vsakokrat iščejo novo preživetveno stranko, bodo morali ponovno na lov za novim foteljem.

DeSUS

Potem je tu še DeSUS, brez katerega v slovenskih vladah prav tako ne gre. Predsednik stranke je ustvarjen za preživetje. Stolčkov mu ni treba iskati, pa če mu gre še tako za nohte. Upokojenci so njegovega boja za njihov blagor veseli, druge pa na drugih — vsaj zunanjepolitičnih področjih — verjetno jezi. Toda upokojencev je vedno dovolj in tudi vedno več. Zato Erjavčev neutrudni boj temu primerno na vsakih volitvah nagradijo.

NSi

Na desnici nič pretresljivo novega. No, razen tega, da je tokrat morda prvič že tako zgodaj jasno, da po nobeni, še tako enostavni ali zapleteni matematiki ne moremo pričakovati njihove ponovne koalicijske zmage. Odhod Ljudmile Novak ni pretresel Nove Slovenije. Ni je ne okrepil ne oslabil. Bistveno vprašanje je, ali bo stranka pod novim (v.d.) predsednikom prišla v parlament ali pa bo ostala zunaj. To bi bila tudi vstopnica Mateja Tonina za politično elito.

GOD

S pomočjo Angelce Likovič, ki je na predsedniških volitvah dobila najmanj glasov, je Aleš Primc z Gibanjem za otroke in družine napovedal pohod na parlament. Do objave volilnih rezultatov je bil zelo optimističen. Kako globoko ga je streznil rezultat, bomo verjetno videli kmalu.

SDS

Zato je pod vprašajem tudi zavezništvo, ki bi ga Primc lahko sklenil z SDS. Ta bo ostala najmočnejša stranka v opoziciji — kakšnega drugega prvega mesta pa ji ni pripisati. Predsednik stranke ji je zadal preveč udarcev, da bi si pridobili naklonjenost kogarkoli izven svojega standardnega volilnega telesa. Pa tudi ta ni več tako trden.

SLS

Ali se bo med parlamentarne stranke desnega bloka vrnila tudi SLS, je vprašanje za milijon dolarjev. Notranji pretresi in ribarije jim gotovo niso koristile. Županskega potenciala pa že na zadnjih volitvah niso izkoristili.

Vroče bo, o tem ni dvoma. Ali se bomo na teh volitvah opekli, pa je odvisno samo od nas samih. Voliti bo treba s trezno glavo.

Prispevek je bil danes objavljen tudi na Fokuspokus z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2857?=volilci-ali-ovce-na-popravnem-izpitu-iz-demokracije

 

Narava proti mojstrom za pluženje: “naši” vedno izgubijo


Dva, trije počez postavljeni kamioni — in cela Slovenija obstane. Res nerazumljivo! Vsako leto ista zgodba, iste slike.

Tri stvari so, ki v Sloveniji nikakor in nikoli ne gredo skupaj. Preprosto ne delujejo. Pa če še tako obračam zaporedje, križam eno z drugo, prelagam sem in tja in iščem pravo rešitev:

  • napoved zimskih služb, da so pripravljene,
  • da imajo dovolj soli in opreme in
  • zimsko vreme.

Če zimske službe napovejo, da so pripravljene na zimo in da imajo dovolj soli ter opreme, potem jim jo zagode toplo vreme. Če napovejo, da so pripravljene na zimo in zimsko vreme res pride, potem nimajo dovolj soli ter opreme. Če zimsko vreme pride in je v skladiščih dovolj soli ter opreme, potem pa se izkaže, da zimske službe niso pripravljene.

Kako naj si drugače razložim vsakokratni kaos na cestah, ko zapade že prvih 10 centimetrov snega?

Alpska ali tropska država?

Tistim, ki se v takšnih vremenskih okoliščinah nismo odpravili daleč od doma, se zdi, da gledamo prizore, ki se dogajajo v državi, kjer sneg zapade enkrat na 10 let — ne pa v tisti, ki se rada pohvali, da je (pod)alpska; ne v državi, kjer so zime brez snega celo v dolinah redkost in kjer smučarska sezona v čisto povprečni zimi traja od konca novembra do aprila.

Zastoji na primorski avtocesti, dolenjska zaprta, zdrsi na gorenjski. Vmes pa gospodarska škoda, stres, čakanje, razbita pločevina, uničeni tovori in 15 minut osrednjih dnevnih poročil na vseh kanalih.

Nemoč zimskih služb je bolezensko stanje, ki traja, odkar pomnim.

Cenim vse delavce, ki se trudijo, plužijo, posipajo, rešujejo, ne spijo. Toda pri organizaciji njihovega dela nekaj ne štima. Za to seveda niso krivi sami, temveč nekdo v ozadju. Nekdo, ki se mu učinkovitost ne zdi pomembna, saj tega v javnem sektorju ne poznajo. In predvsem nekdo, ki mu je vseeno, kaj ob tem doživljamo državljani in kakšno škodo ob tem beleži gospodarstvo.

Ista zgodba, iste slike

Več dni pred tole pošiljko snega smo poslušali dovolj natančne vremenske napovedi, ki danes že skoraj do minute natančno napovedujejo padavine. In te so res bile. Celo zelo točno. Samo zimska služba ni bila točna. Prišla je z zamudo — medtem pa je bil kaos že prevelik, da bi ga bilo moč na hitro rešiti.

Državljani ne razumemo, da urejevalci prometa nimajo nobenih vzvodov, s katerimi bi lahko pravočasno poslati tovornjake s cest na parkirišča. Kamioni se v zimskem času vozijo z gumami, primernimi za ekvatorialno podnebje, vozniki pa v svoj miselni vzorec kljub temu nimajo vgrajene samoregulative izločanja. Seveda ne, ko pa so v odnosu do delodajalca nekateri v skoraj suženjskem razmerju, v katerem velja samo čim krajši rok dostave s čim nižjimi stroški.

Dva ali trije počez postavljeni kamioni na našem avtocestnem križu — in cela Slovenija obstane. Res nerazumljivo! Nezaslišano! Vedno ista zgodba, iste slike.

Naši praviloma izgubljajo

Na napakah se učimo, so nam vbijali v glavo še kot najstnikom. Toda k se izgubijo izkušnje zimskih služb, DARS-a in podobnih institucij od zime do zime? Če ne gre drugače, naj si čez poletje vsak dan večkrat zavrtijo posnetke vsakokratnega kaosa na naših cestah. Naj analizirajo, preučujejo, trenirajo. Nekaj pa bodo že lahko potegnili iz tega.

Tudi športniki gledajo svoje in nasprotnikove nastope, ko se pripravljajo na pomembno tekmo. In delo zimskih služb v času obilnih snežnih padavin ni nič drugega kot tekma. Tekma z naravo, z vremenom. Kdo bo komu več natrosil — vreme nam snega ali cestarji vremenu soli. Narava ali človek. Kdo bo koga. Kdo bo hitrejši, temeljitejši, spretnejši v tem, ali bodo ceste neprevozne ali očiščene.

Naši v tej tekmi na žalost praviloma izgubljajo. Vreme vedno vodi igro in nam zabije nekaj neubranljivih.

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 4. februarja z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2842?=narava-proti-slo-mojstrom-za-pluzenje-nasi-vedno-izgubijo