Se menedžerji državnega premoženja zavedajo, kaj se dogaja?


Se menedžerji državnega premoženja zavedajo, kaj se dogaja?

Kot da DUTB vodijo ljudje, ki ne najdejo službe nikjer drugje — in da je pogoj, da jih vzamejo, da so rojeni pohlepneži.

Po vseh teh nacionalnih gospodarskih polomijah, ki se nam dogajajo, se moramo vprašati, kakšni ljudje zasedajo ključna mesta upravljanja našega skupnega premoženja. Kakšna znanja imajo? Kakšne reference in kompetence prinašajo na odgovorna in odlično plačana delovna mesta? Kakšni so standardi njihovega dela? Govorim seveda o institucijah, kakršni sta SDH (nekdanji SOD) in DUTB.

Najprej kritike na račun Družbe za upravljanje terjatev bank, naše slabe banke.

DUTB poskuša iz dolgov oz. neplačanih obveznosti, ki so jih v preteklosti zakuhali nesposobni, koruptivni, politično nastavljeni in/ali špekulantski menedžerji, povrniti vsaj del premoženja nazaj v skupno malho. Torej na naš skupni račun, katerega lastniki smo davkoplačevalci. Čeprav so bili nadzorniki in ključni direktorji — švedski, madžarski, zdaj slovenski — že večkrat zamenjani, kritike na račun njihovega menedžmenta še kar ne pojenjajo. Na podlagi zgodb, ki prihajajo iz DUTB, si navadni smrtniki predstavljamo, da tam dobivajo službe ljudje, ki je ne najdejo nikjer drugje — in da kot po pravilu vedno najdejo značajsko rojene pohlepneže.

Primer Alpine

Mogoče se še spomnite primera Alpine. Prvi greh je zakrivil takratni SOD, ki je Alpino prodal Branku Podpečanu — torej sinu Milana Podpečana, predsednika upravnega odbora SOD. Kot potrjuje zgodovina, je sin iz že tako ali tako zadolženega podjetja izčrpal, kar se je še dalo, in za seboj pustil pogorišče. Alpina je bila nato z vsemi dolgovi prenesena na DUTB — sankcijah proti Podpečanom pa nikoli ni bilo.

DUTB je kot novi lastnik zadolžene Alpine v podjetje poslal skupino — joj! — nemških strokovnjakov, ki bi umirajočemu podjetju morali natakniti rešilni pas. A če je kdo takrat dobil rešilni pas, so bili to Nemci sami, ne Alpina. Če samo v grobem povzamem njihov načrt: proizvodnja Alpininih čevljev bi se morala skoraj v celoti preseliti v države s poceni delovno silo, v Sloveniji pa bi ostal samo formalni sedež podjetja, pa seveda upravljanje blagovne znamke, strategija, razvoj, marketing in nordijski program — torej dejavnosti, ki naj bi znamki zagotovile najvišjo dodano vrednost.

Ta načrt bi pomenil množično odpuščanje v Žireh in drugih zaselkih Poljanske doline. Zaposleni so se na krilih močnega sindikata temu seveda uprli in na koncu uspeli. Nemški strokovnjaki, ki so takrat po pisanju medijev dobili pol milijona za svoje polletno delo — s takratno direktorico vred, ki je verjetno samo sledila usmeritvam DUTB —, so se pobrali iz podjetja.

Alpina danes deluje uspešno. Imajo popolnoma drugačno strategijo, ohranili so večino delovnih mest v Žireh, kupili so celo drugo propadlo čevljarsko znamko Peko in jo razvijajo naprej.

V primeru odločitve SOD, da proda — in komu proda — Alpino, gre očitno za osebno, pohlepno, grebatorsko odločitev, v primeru DUTB in neuspelega poskusa reševanja pa za popolno nevednost in neodgovornost, komu zaupati reševanje podjetja. Ali pa za dogovor pod mizo, od katerega je nekomu še kaj kapnilo. Kdo bi vedel?

Nobena študija in raziskava

Kakšni ljudje torej vlečejo menedžerske niti našega premoženja?

Adria zdaj doživlja enako usodo kot nekoč Alpina. Leta 2016 jo je SDH prodal popolnoma neznanemu nemškemu skladu 4K Investment. Ta jo je v treh letih dodobra izčrpal. Nekateri mediji poročajo o 30 milijonih evrov, ki da so izginili iz Adrie. Nekdanji slovenski letalski ponos je danes pogorišče stare slave.

Vlada in pristojna ministrstva — gospodarsko, finančno, infrastrukturno — so bila sprva zadržana, češ, da gre za zasebno podjetje. Nato pa so le začeli govoriti o možnih načinih pomoči — verjetno tudi zaradi odzivov javnosti —, če lastniki izpolnijo določene pogoje, kot je recimo realen poslovni načrt.

Danes je seveda jasno, da bomo brez lastnega letalskega prevoznika odvisni od komercialnih interesov drugih prevoznikov, v veliki meri pa tudi odrezani od sveta.

Ali se kdo od teh menedžerjev, ki upravljajo z našim premoženjem, sploh zaveda, kaj se z nami in z državo dogaja?

Dokler bomo kadrovali po političnih, prijateljskih ali družinskih linijah, dokler bomo namesto kompetenc postavljali v ospredje interese izbranih skupin, dokler za zgrešene poteze ne bomo zahtevali odgovornosti, dokler za kazniva dejanja nihče ne bo kaznovan, do takrat se bodo na odlično plačanih delovnih mestih pasli posamezniki, ki ne obvladajo varne, zanesljive, ciljno naravnane vožnje naprej.

Za to trditev ni potrebna nobena študija in raziskava. Le podatke o napredku držav, ki so bile v 90. letih po BDP in drugih ključnih kazalnikih daleč za nami, je treba pogledati.

Pa ne, da so te države tako hitre. Samo pri nas so za volanom ljudje, ki vozijo državo vzvratno.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 29. septembra, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/se-menedzerji-drzavnega-premozenja-zavedajo-kaj-se-dogaja-10071126

 

Advertisements

Agonija Adrie je teroristični napad na SLO, za katerega pa smo si sami krivi.


Si predstavljate, da bi Adrio prodali Srbom, Turkom? Koliko bi bilo pljuvanja! Ker smo jo Nemcem, pa je bilo vse super.

Zgodba z Adrio je zrcalo slovenskega političnega razkroja. Leta 2016 je država našega letalskega prevoznika prodala nekemu no-name nemškemu skladu 4K. Večina nas je bilo prepričanih, da je v nemških rokah naša Adria varna. Da je država novega kupca dodobra preverila in razmislila o njegovih dolgoročnih razvojnih namerah. Pred prodajo je država Adrio dokapitalizirala še s 3,1 milijona evrov, da bi podjetje okrepljeno in zdravo prešlo v nove roke.

Dokapitaliziral jo je baje tudi novi kupec za približno milijon. Sama dokapitalizacija je potekala čez podjetje 4K KNDNS — mimogrede: le kdo, ki si želi uveljaviti blagovno znamko, si lahko izmisli takšno ime?! —, ki je imelo samo 25.000€ ustanovnega kapitala.

Nikomur od politikov ni zazvonilo, da tu nekaj ni v redu. Četudi so ekonomisti že takrat opozarjali, da so tudi ti novi lastniki za Adrio samo za začasna rešitev.

Bulšit!

Takrat smo lahko brali takšne in podobne izjave pristojnih državnih organov in posameznikov: »Adria Airways bo dobila lastnika, ki bo družbo prestrukturiral, ohranil slovenskega nacionalnega prevoznika, ga razvijal tudi v prihodnje in s tem omogočil dolgoročne pozitivne učinke na proračun, slovensko gospodarstvo, razvoj stroke in vse deležnike družbe«.

Bulšit!

Ob prodaji Adrie ni bilo nikakršnega odpora, kaj šele upora. Si predstavljate, o kakšni nacionalni katastrofi bi vsi govorili, če bi Adrio prodajali recimo Hrvatom, Srbom? Ali morda Turkom? Nekim lastnikom iz držav, na katere pogosto gledamo zviška, včasih celo sovražno in podcenjujoče? To bi bilo pljuvanja!

Tako pa se je očitno vsem zdelo logično, primerno ali celo super, da je Fraport, nemški lastnik letališča Jožeta Pučnika, tudi lastnik frankfurtskega letališča, za nameček pa še nemškega lastnika Adrie. Slovenci smo pa ja bolj nemški, kot pa južnjaški ali celo orientalski!

Brez alternative

Agonija Adrie v zadnjih nekaj mesecih je nekakšen sodoben »teroristični« napad na Slovenijo. Zasedli so naše ključne infrastrukturne točke in presekali mednarodne povezave. Alternativ skorajda nimamo. Tudi nimamo zaveznikov po svetu. Tržno smo nezanimivi, zato v boju ostajamo sami.

Umor Adrie pa seveda še dodatno negativno vpliva na ugled Slovenije. V turističnih in poslovnih krogih zagotovo, zmanjšata pa se lahko tudi kongresni in individualni turizem.

Vzvodov, da bi v reševanje te zadrege ponovno posegla država, skorajda ni. Dokapitalizacija ne pride v poštev. Na to, da bi država Adrio odkupila nazaj, (še) ne moremo računati. Bo ustanovila novo Adrio?

Si predstavljate, kaj je lahko naslednji korak tega »terorizma«?

Predstavljajte si, da pri izbiri izvajalca del za karavanški predor pade odločitev, da turški Cengiz, ki je doslej veljal za najugodnejšega ponudnika, ne dobi posla. Turški povračilni ukrep bi lahko bil ta, da bi se letalska družba Turkish Airlines odločila, da iz Ljubljane in v Ljubljano ne bo več letela. Za kazen, ker nismo izbrali turškega izvajalca. Jezni predsednik Erdoğan bi bil takšno idejo zelo verjetno sposoben podpreti.

Niti v zraku nimamo več linije

Naš horizont je omejen. Preblizu, da bi lahko gradili velike, dolgoročne vizije razvoja. Kratkovidnost in kratkoročnost sta pogubni kombinaciji. Povezani sta z golim preživetjem — ne pa s pogledom na to, kje hočemo biti čez pet ali deset let. Povezani sta z nerazumevanjem politike, komu služi in kaj je njena naloga. Povezana je z neodgovornostjo in nabildanimi egoti, ki niso sposobni prizemljiti navdušenja nad tem, da smo jim zaupali vodenje.

Če k temu dodamo še pozabljivost volilcev, smo tam, kjer smo. Osamljeni, prepirljivi, razdeljeni.

Manjka nam vzornikov, ki bi nas izgubljene vodili po zblojenih pote. Manjka nam inteligentnih, zaupanja vrednih, karizmatičnih, poštenih, odločnih, odprtih, doslednih, ne(pod)kupljivih, lojalnih, moralnih, empatičnih ljudi. Ljudi z integriteto, sposobnostjo poslušanja in komuniciranja.

Da pridemo nazaj na pravo pot. Ker smo totalno zašli z linije. Niti v zraku nimamo več svoje.