Koalicija od A do Š: Vse naše dosedanje vlade so bile zelo svobodomiselne


Če nas čakajo nove volitve, bo Miro Cerar edini predsednik vlade, ki je predčasno odstopil, na koncu pa najdlje vladal.

V nekem trenutku se mi je dozdevalo, da se je bila NSi res pripravljena priključiti petorčku levosredinskih strank (LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB). Ne samo zato, ker jim je programsko usklajevanje od neke točke naprej teklo kar solidno, temveč tudi zato, ker so bili povabljeni v koalicijo že ob zmagi SMC na prejšnjih volitvah, pa na koncu tudi ni prišlo do dogovora. Dvakrat pa ja ne bodo odigrali tako podobnega scenarija, sem si mislila.

Da se je toliko strankam uspevalo usklajevati in iskati rešitve, je bilo videti prav spodbudno — četudi vemo, da so v ozadju čisto enostavne kalkulacije s seštevanjem in množenjem in osebni interesi oz. interesi vodstev strank.

Kakorkoli: usklajevanje sem razumela v duhu, češ, “delamo za dobro volivcev” — in med temi jih ni malo, ki pogajanja leve sredine vidijo kot odgovoren odnos do situacije, v kateri smo se znašli.

Kdo so najšibkejši členi?

Toda nekdo ali nekaj — morda neko nenadno spoznanje — je to odločitev NSi preprečila. Predsednik stranke Matej Tonin, ki je hkrati tudi (začasni) predsednik Državnega zbora, je sporočil, da se NSi umika iz te faze pogajanj. Kot razlog je navedel skrb, da takšna koalicija, v kateri je čutiti trenja že sedaj, ne daje dovolj trdnih obetov za zanesljivo vodenje potencialne vlade do konca mandata.

Čeprav mi odločitev NSi, da zapusti pogajanja, osebno ni prav nič všeč — saj oblikovanje vlade odmika v prihodnost —, pa se mi zdi prav, da nam je nekdo, ki je zunaj teh strank, vendar je v pogajanjih insajder, dal jasno vedeti, kako zelo so dosedanje koalicijske stranke med seboj sprte — in kako zelo krhko bi lahko bilo takšno zavezništvo.

Šibki člen so prav tisti, ki bi morali zaradi slabega volilnega rezultata takoj odstopiti. Pa gospodu Cerarju to ni padlo niti na pamet. Nasprotno, znebil se je Milana Brgleza, svoje slabe vesti, medtem ko organi DeSUS niso bili dovolj močni, da bi svojemu vladarju povedali, da je stranko pripeljal v maloro.

Šarec je izgubil vse, Janša ni pridobil nič

S tem, da je Tonin obelodanil svoj NSi-exit, je Marjan Šarec izgubil vse, kar je do tistega trenutka gradil — medtem ko Janez Janša ni pridobil nič. Nihče od njiju ne more sestaviti vlade. Zato je moral relativni zmagovalec volitev predsedniku države sporočiti, da ne more prevzeti mandata za sestavo vlade. 
Seveda pa sta s tem obe strani pridobili 14 dni časa za drugi krog — čeprav nas, državljane, to raztegovanje časa in nova pregovarjanja živcirajo. Ključne nacionalne teme namreč ostajajo odprte, nerešene. Dogajajo se celo nove neumnosti. Recimo ta absurd s tujimi zdravniki za otroško kardiologijo. Prej ni bilo denarja, da bi medicinsko osebje ustrezno nagradili, zato je zato veliko zdravnikov odšlo v tujino ali vsaj zapustilo UKC. Zdaj pa smo za tujo delovno silo nenadoma našli kupe denarja in s tem do konca razvrednotili delo in znanje domače medicinske stroke.

Rešitve, zaradi katerih jih sploh nismo volili

Prihodnji scenariji so že obdelani. Glasovi izračunani od A do Š. Če se Tonin spet začne pogajati s Šarcem, bomo jezni, ker nam je vzel 14 dni prave vlade. Če ostane pri Janši, se bo moral Šarec pogovarjati z Levico. To nam bo prineslo še več težav kot z NSi, s katero so vendarle dosegli vsebinske uskladitve. Oblikovanje vlade z Levico bo prineslo vrsto sprememb v že precej usklajeni koalicijski pogodbi. To lahko pomeni razočaranje za volilce levosredinskih strank, saj Levica prinaša povsem drug pogled na vrsto ključnih vsebin. Tako bi stranke morale ugrizniti v rešitve, zaradi katerih jih sploh nismo izvolili.

Razmišljale so zelo svobodno

Če Tonin ostane pri Janši in z njima še Jelinčičeva SNS, jim zmanjka glasov za en SMC paket. Cerarjeva stranka se zdi v svojih stališčih še najbolj mehka, kje pravzaprav želi biti. Jasno je samo, da želi biti v vladi, kakršnakoli že bo. Tisto njihovo floskulo o razvojno naravnani in svobodomiselni vladi, ki so nam jo ponujali v volilni kampanji, smo že prežvečili. V resnici je sploh jemljemo ne kot obet, še manj pa kot grožnjo.

Svobodomiselne vlade smo namreč že navajeni. Vse naše dosedanje vlade so bile zelo svobodomiselne. Razmišljale so zelo svobodno. Namreč po svoje — neglede na to, kaj so menili volilci in civilna družba ter ugledni mnenjski voditelji in strokovnjaki ali na kar so opozarjali mediji in kar so nas vse skupaj učile izkušnje od drugod. So pa nekatere naše dosedanje vlade to svobodomiselnost kljub vsemu znale usmerjati bolj v rešitve za ljudi, druge pa bolj zase.

Luzerji

V tem političnem patu smo vsi luzerji. Politiki, ker ne morejo na oblast, zaradi česar so sploh šli v politiko — in mi, državljani, ker ne dobimo vlade, da bi začela urejati zadeve, zaradi česar smo šli na volitve.

Če nas čakajo nove volitve, bo Miro Cerar edini predsednik vlade, ki je predčasno odstopil, na koncu pa najdlje vladal.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 22. julija, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3189?=koalicija-od-a-do-s-vse-nase-dosedanje-vlade-so-bile-zelo-svobodomiselne

 

Advertisements

Poročilo o vodostaju: Če vam vlomijo, boste investirali v protivlomna vrata


Poplave so skoraj vsako leto. Škoda gre v milijarde. Dober gospodar bi ves ta denar raje vlagal v protipoplavno varnost.

Pišem iz Laškega in gledam Savinjo. Ko sem se v sredo nastanila v hotelu Thermana, je bil vodostaj Savinje po obilnem deževju preteklih dni najvišji v zadnjih petih letih, odkar tu delovno preživljam pet dni vsak drugi teden v juliju. Že pripravljene platforme za sobotno vodno-ognjeno predstavo na festivalu Pivo in cvetje Laško je razmetalo po reki. Vanje se je zapletlo vejevje. Vse skupaj je kazalo, da iz tradicionalnega dogodka ne bo nič.

Misli mi takoj uidejo na poplave, ki v preteklosti v resnici niso prizanesle niti Laškemu.

Marljivi, delovni in gospodarni

A najprej ta razmislek, povezan z nami običajnimi ljudmi, marljivimi, delovnimi, gospodarnimi. Ki cenimo svoj zaslužen denar in z njim ne razmetavamo.

Če vam nepridipravi vlomijo v domačo hišo in če so vanjo vstopili skozi lahko vlomljiva vrata, boste hitro zamenjali ta vrata za kvalitetnejša, protivlomna. Ker ste skrben gospodar. Ker želite zaščititi vaše premoženje. Ker ne želite, da se to ponovi, saj je bolje denar vlagati kam drugam kot pa v ena in ista vlomljena vrata.

Predvsem pa zato, ker je naložba v protivlomna vrata minimalna v primerjavi s tem, kaj vse vam lumpi lahko pokradejo. Da niti ne govorim o psihološkem vidiku dejstva, da je neznanec brskal po vaših rečeh.

Besede in dejanja

Zato ne razumem države, ki ob naravnih nesrečah, kot so recimo poplave, nenehno samo obljublja, kaj vse bo postorila, v resnici pa ne naredi skoraj nič. Kot da bi si oblastniki izračunali, da jo vsakokratni stroški delne, mini sanacije po poplavah obremenijo manj, kot če bi trajno odstranili slabosti in ovire, zaradi katerih do poplav sploh pride. Pa čeprav nam odplakne kilometre cest ali cele mostove, poti in drugo javno infrastrukturo. Zaskrbljenost za ljudi, za njihovo premoženje in pridelke, za njihovo nenehno, jalovo borbo z naravo zna oblast pokazati samo s praznimi besedami — nikoli pa teh besed ne podkrepi do konca z dejanji. Če so imeli zavarovano, jim bo škodo povrnila zavarovalnica, si morda mislijo in mirno čakajo na naslednje poplave.

Kratkovidnost

Takšno razmišljanje je slaba in kratkovidna rešitev. Za delno in začasno saniranje posledic po vseh poplavah, ki so nas že kdaj doletele, smo zagotovo plačali več, kot bi nas stala sanacija hudournikov, ureditev rečnih kanalov, pretokov, odtokov. Menjavajo se vlade, spreminjajo se prioritete, obljube pa odhajajo v pozabo.

Samo ljudje ostajajo isti. Vsakič sami v stiski, pogosto brez vsega, samo polni upanja, da jim bo nekdo priskočil na pomoč. Še dobro, da smo Slovenci tako dobrosrčni, da hitro po takšnem dogodku znamo organizirati dobrodelno nabirko in tako vsaj sami malo omilimo škodo, ki jo utrpijo posamezniki.

Črni seznam

Da so poplave resen izziv in posledica sprememb našega klimatskega okolja, potrjuje njihovo število v zadnjih desetletjih, ki se vse bolj zgošča:

  • Vsi sveti 1990: reke prestopijo bregove po vseh Sloveniji, najbolj v Zgornji in Spodnji Savinjski dolini. Zahtevale so celo dve življenji. Poškodovanih je bilo 2683 km cest, 20 km železniških prog, uničenih 96 mostov, poplavljenih je bilo 52.000 hektarov kmetijskih površin. Uničenih je bilo 190 hiš, poškodovanih več kot 5000. Podatkov o škodi sploh nimamo, gotovo pa gre ne le v milijone današnjih evrov, ampak še bistveno več.
  • Oktober, november 1998: poplave zajamejo dobršen del Slovenije. Če bi škodo v takratnih tolarjih preračunali v današnje evre, bi znašala več kot pol milijarde.
  • November 2000: po večdnevnem deževju nad Logom pod Mangartom se sproži zemeljski plaz. Tok, ki je zdrvel v dolino, je podrl most, porušil šest objektov in jih še več poškodovanih. Sedem ljudi je umrlo.
  • Oktober 2004: poplave v Baški grapi in na Tolminskem na premoženju občine, države, na zasebni lastnini in na infrastrukturi povzročijo nekaj milijonov evrov škode. V Ljubljani je Gradaščica zaprla pot do Polhovega Gradca.
  • Avgust 2005: na vrsti je Posavje. V okolici Sevnice, Krškega in Brežic se je sprožilo 600 plazov. Gladina Mure je takrat narasla na 481 centimetrov ali največ v zadnjih 50 letih.
  • September 2007: uničujočo silo narave smo videli v Železnikih. Umrlo je šest ljudi. Gmotna škoda je bila ogromna.
  • September 2010: ene največjih poplav v Sloveniji. Zalilo je Ljubljansko barje, porečje Vipave, Idrijce, Poljanske Sore, Savinje v spodnjem toku, Krke, Save v spodnjem toku ter kraška polja Notranjskega in Dolenjskega krasa. Škode je bilo za 250 milijonov evrov.
  • November 2012: najhujše poplave so bile ob Dravi, ta pa je zaradi povečanega pritoka iz Avstrije še dodatno narasla in začela poplavljati. Škoda ogromna, z Avstrijci se še tožarimo.
  • Februar 2014: so bile velike poplave po mokri zimi in taljenju žledu. Čez 600 milijonov evro v škode.
  • September 2014, vzhodna Slovenija: poplavljenih več kot 1000 objektov in 181 cest, čez 240 plazov. Voda na Vranskem je zahtevala dve življenji.

Poplave so skoraj vsako leto. Škoda presega milijarde. Posledice odpravljajo z našim denarjem. Kot dobri gospodarji bi se državljani najbrž odločali tako, da bi sredstva raje vlagali v urejanje voda. Da bi ostale človekov zaveznik — ne pa kanal za naš odplaknjen denar.

Blog je bil prvotno objavljen v nedeljo, 15. julija 2018 na Fokuspokus, z istim  naslovom https://fokuspokus.si/article/3176?=porocilo-o-vodostaju-ce-vam-vlomijo-boste-investirali-v-protivlomna-vrata

 

Afera Azerbajdžan: Ali je nekdo hotel zaščititi Jelinčiča?


Nismo vedeli za Jelinčičevo kazen. Če bi, bi to lahko spremenilo rezultate. Morda bi se v DZ namesto SNS prebila SLS.

Za nas naivneže, večne romantike, believerje v dobroto ljudi hitro pride ura resnice. Takrat dobimo klofuto ali po riti. Tudi je bilo tokrat. Že na prvi seji novega Državnega zbora. Ko se nam je že zdelo, da smo izvolili pameten parlament, se nam je zgodil Zmago Jelinčič kot podpredsednik odbora za zunanjo politiko. Brez glasu proti!

Če slučajno ne veste, v čem je težava: Jelinčiča bremenijo očitki, da je v azerbajdžanskem primeru kršil pravila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Od tam naj bi namreč od tretje firme dobil 25.000€ za očitno neobstoječi prevod Ukane Toneta Svetina v ruščino.

Zgledi in vzori

Četudi gre za začasno imenovanje na to funkcijo; četudi gre samo za to, da so poslanci oblikovali ta odbor, da bi DZ nemoteno deloval; četudi so glasovali o sklepu kot celoti; četudi se jim je morda mudilo; ali četudi jim je bilo vseeno — to se preprosto ne bi smelo zgoditi.

Naivci se sprašujemo, kakšne kriterije imajo naši izvoljeni predstavniki, da na takšno mesto izvolijo kompromitiranega človeka. Še več! Kako je lahko bil takšen človek ssploh lahko predlagan?

Ljudje na javnih funkcijah nam dajejo zglede in vzore. Če želijo ali ne, oni vplivajo na ravnanja drugih. Vplivajo lahko celo na oblikovanje nacionalne kulture in naših vrednot.

Seveda spoštujemo dejstvo, da je vsakdo nedolžen, dokler mu ni krivda dokazana. To velja tudi za Zmaga Jelinčiča. Toda ko je človek tako globoko v nekem procesu, da je zaradi domnevno koruptivnega dejanja dosmrtno izključen iz Sveta Evrope in da ne sme nikoli več vstopiti v Evropski parlament, potem bi med 89 preostalimi poslanci lahko našli nekoga, ki še ni bil kaznovan, niti kompromitiran. Ali recimo takšnega, ki tekoče govori tri svetovne jezike. Ali takšnega, ki mu verjamemo in ki je vreden zaupanja. Izbire bi bilo dovolj, da bi oblikovali začasni odbor in s tem zadostili zakonom.

Se je kdo vprašal, ali je to prav?

Zato me odgovori parlamentarnih strank, ki so svoje glasove v paketu namenile Jelinčiču — češ, saj gre samo za začasno funkcijo —, ne zadovoljujejo. Še manj pa opravičujejo njihov glas za Jelinčiča. Kakršnekoli nepravilnosti, nekorektnosti, dvomi, odstopanja od standardov politične kulture, bi se morali odražati v ustreznih poslanskih odločitvah.

Zelo dvomim, da poslanci niso vedeli, da je Jelinčič kompromitiran. Zato kot romantična naivka ne razumem, kako lahko človek pri zdravi pameti in razumu predlaga takega kandidata za podpredsednika enega najpomembnejših parlamentarnih odborov. Kdo je za to odgovoren? Kako to, da se 89 odgovornih poslancev pred imenovanjem Jelinčiča ni preprosto vprašalo: “Ali je prav, da lahko tak posameznik zasede tako pomembno funkcijo?”

Kdo bi vedel

A vse to je skoraj nepomemben del zgodbe. Pomembno je to, kar je v eni od informativnih TV oddaj povedal in tudi zapisal v sporočilu za medije novi predsednik DZ Matej Tonin: namreč, da je bil DZ o Jelinčičevi izključitvi iz Sveta Evrope obveščen že pred volitvami. Prejšnji predsednik DZ Milan Brglez je pred volitvami o tem seznanil tudi premiera Mira Cerarja in številne pristojne organe — policijo, MNZ, tožilstvo, KPK —, da bi očitke predsedniku SNS preverili.

Čeprav gre za prvi tak primer v Sloveniji in da je bilo virov za plasiranje te informacije v javnost veliko, se to ni zgodilo. Presenetljivo! Volilci pred volitvami nismo izvedeli za kazen, ki je doletela Jelinčiča. Če bi, bi to dejstvo lahko spremenilo njihov volilni rezultat. Morda ni se 3. junija v parlament namesto SNS prebila SLS kot naslednja desna stranka.

Zato naj na koncu postavim samo zelo preprosto, povsem naivno vprašanje: ali je nekdo hotel Jelinčiča zaščititi?

Morda pa ga je samo podcenjeval, češ, saj je tako nepomemben, da ne more vplivati na izid volitev?

Kdo bi vedel?

 

Zvestoba za 1€? Ne, če je trgovec grabežljiv in aroganten!


“Prva izbira potrošnikov”? “Najboljše razmerje med kakovostjo in ceno”? Blagovni znamki, ki zavaja, ne verjamem. Zbogom!

Pri nas doma gre kar pomemben del družinskega budžeta za hrano. Med tednom, ko sva z možem razpeta med delo in dom, jeva skromno, vsakih štirinajst dni pa gostiva ta mlade.

A to ni nikakršno razkošje. Ne kupujem eksotične, drage, uvožene hrane. Cenim domačo, pridelano na znanih travnikih, vrtovih, sadovnjakih, pa naj gre za meso ali zelenjavo. Sama menim, da smo povsem normalni jedci.

V pravih vojnah ali pa v gverilskih bitkah za kupce, ki jih med seboj bijejo veliki slovenski trgovci, vedno bolj nagibam k temu, da me ne zanimajo več točke, nalepke, kartice ugodnosti, popusti za 25% na en izdelek ali 10% na ves nakup in kar je še podobnih trikov. Ne! Vedno bolj cenim odkrito in odprto igro, v kateri lahko izbiram na osnovi znanih podatkov, ne da bi kalkulirala naprej in nazaj ter sem in tja.

Korektna in enakopravna obravnava

Predvsem pa ugotavljam, da se za temi tedenskimi akcijami, ki kupce vabijo s posebnimi popusti na en izdelek, prepogosto skriva samo trgovska nekorektnost.

Prezaposlen kupec, ki trgovske kataloge samo bežno pogleda ali sploh ne, si težko zapomni, od kdaj do kdaj velja popust in kakšne narave je sploh ta popust. Sama hodim v trgovino takrat, ko je potrebno, ne pa zaradi popustov.

Če pa že nakupujem v časovnem oknu, v katerem velja eden teh popustov, potem si želim korektne in enakopravne obravnave s tistimi, ki so tja prišli z namenom, da imajo od tega popusta res prave ugodnosti.
Pa ni tako.

“Kdaj prej, če ne pred plačilom?“

Prejšnji teden sem opravila nakup pri velikem trgovcu — tistem avstrijskem, ki pravi, da ima najboljše razmerje med ceno in kakovostjo in ki obenem tudi pravi, da ga kupci postavljajo na prvo mesto. Artikli so drseli čez čitalnik, bilo je malo tega, malo onega, račun je skupaj nanesel 36€.

Mlada blagajničarka mi ponosno pove prigarani znesek, meni pa šine v glavo vprašanje, ali imamo imetniki kartic zvestobe kak popust.

Odgovori mi pritrdilno — a doda, da bi jo morala na to opozoriti prej.

“Kdaj prej, če ne pred plačilom?“ jo vprašam.

Znesek je že seštet, zato bi morala račun stornirati in ponoviti ves postopek, mi pojasni.

Za mano vrsta in nervoza čakajočih. Pa jo vseeno vprašam, zakaj oni sami kupcev ne opozorijo s preprostim vprašanjem,ali bomo izkoristili popust, ki na pripada. Tako bi kupci res začutili njihovo prijazno skrb, da smo deležni vsaj delčka njihovega zaslužka, ki se mu odpovedujejo zato, da bomo mi bolj srečni hodili nazaj.

Blagajničarka mi odgovori, da imajo navodila, naj popust upoštevajo samo pri tistih kupcih, ki ga zahtevajo.

Čeljust mi pade dol. Zamahnem z roko, češ, pustiva vse skupaj, saj ni vredno. Spoštujem svoj čas in čas čakajočih za mano.

Grabežljiva aroganca

Pa vendar je trgovčevo navodilo blagajničarkam vredno analize. Analize z etičnega in poslovnega vidika, pa z vidika obljube, ugleda in vrednosti branda in njegove doslednosti v komuniciranju.

Imam njihovo kartico zvestobe. Na njej bi v današnjem digitalnem času lahko videla, ali se upravičena do kakšnega popusta. Ko prodajalka na začetku nakupa potegne kartico skozi terminal, bi jo ta moral opozoriti, da mi pripada popust. Takrat bi me morala blagajničarka ljubeznivo opomniti, naj izberem izdelek, na katerega želim uveljavljati popust.

In če že ne dosegamo takšnih digitalnih standardov, bi to nalogo trgovec moral zaupati blagajničarkam s preprostim vprašanjem kupcu, ali želi izkoristiti popust?

Če drži, da trgovec kupcev ne obvešča o ugodnostih proaktivno, potem je to navadna grabežljiva aroganca. Neprofesionalno in tudi neetično ravnanje. Trgovec s tem načrtno, z ukazom zaposlenim diskriminira tiste, ki pozabijo pravočasno vprašati, ali jim pri nakupu pripada kakšna korist od kartice zvestobe.

Zbogom!

Pri 25% popusta na izdelek, ki recimo stane 4€, pomeni ta ugodnost en evro. Za trgovca praktično nič. Tudi za kupca tisti evro v materialnem smislu ne pomeni veliko. Percepcijsko gledano pa je tisti evro vreden neizmerno veliko. Zaradi tistega evra se vračamo in čutimo naklonjenost. Zaradi tistega evra smo pripravljeni pri njih zapraviti še drugih 30€.

Ta trgovec trdi, da je “prva izbira potrošnikov”. Prav tako trdi, da ponuja “najboljše razmerje med kakovostjo in ceno”. Ne eni ne drugi njihovi trditvi po tej izkušnji ne verjamem.

Ker kaj se zgodi z blagovnimi znamkami, ki ne govorijo po resnici? Ki nas očitno zavajajo? Ki ravnajo zahrbtno in pritlehno?

V take znamke ne verjamemo več. Ker so nam obrnile hrbet, jim obrnemo hrbet tudi mi. Prenehamo jih kupovati. Začasno sicer lahko postanejo znamke za nekoga drugega — toda na dolgi rok pa  s takšnim odnosom umrejo. Zbogom!

Blog je bil najprej objavljen v ponedeljek, 2. julija na Fokuspokus, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3150?=zvestoba-za-1eu-ne-ce-je-trgovec-grabezljiv-in-arogante