Histerija okoli referenduma o izenačenju pravic istospolnih partnerjev s heteroseksualnimi doživlja vrhunec. Glasovanje v parlamentu o tem ali je referendum ustaven ali ne, je dalo nasprotnikom jasno sporočilo. Referendum bi bil nedopusten, ker krši našo enakopravnost. Pobudniki referenduma bodo tako morali odgovor ali imajo prav ali ne iskati na ustavnem sodišču. Pa zdaj sploh ne gre več toliko za poroke. Te so postale sprejemljivejše tudi za nekdanje nasprotnike. Zdaj gre za otroke. Da bi jih vzgajala dva istospolna, je po mnenju nekaterih bogokletno. In ker dva istospolna ne moreta imeti skupnega otroka, ga lahko le posvojita. In v tem je »keč«. V posvojitvah.
Pa sploh veste koliko posvojitev imamo v Sloveniji na leto? Okoli 40 v povprečju. Od tega jih je tam med 15 in 20 opravljenih v tujini in te so pri nas le registrirane. Veste koliko čakajočih parov čaka na posvojitev? Več kot 500. Med njimi še ni istospolnih, ker jim do sedaj ta pravica ni bila dana.
Če se bodo od zdaj dalje istospolni pari postavili v vrsto za posvojitev, bodo – matematično gledano – prišli na vrsto čez kakšnih 12 let in pol. Marsikdo bo medtem obupal, se ločil ali celo umrl, posvojitve v tujini pa istospolnim partnerjem tudi niso dovoljene, če jih ne dovoli država, od koder otrok prihaja. Če bodo vztrajni istospolni pari torej le dočakali teh dobrih 12 let in prišli na vrsto za posvojitev, pa bodo šli še skozi povsem običajen postopek preverjanj, kot gredo vsi heteroseksualni pari. Tudi tam se lahko marsikaj zatakne in do posvojitve ne pride.
Danes torej v Sloveniji zganjamo cirkus za nekaj, kar se po moji oceni sploh nikoli ne bo zgodilo. Ali pa bomo čez 15 let v najboljšem primeru poročali, da imamo v Sloveniji 1 – 2 (enega do dva) istospolna para, ki sta uspela posvojiti otroka, ki biološko ne pripada nobenemu od njiju.
Najprej so nasprotniki zbrali več kot 80 tisoč podpisov, na osnovi katerih je predsednik DZ moral dovoliti opravila za začetek zbiranja na upravnih enotah registriranih podpisov za formalni sklic referenduma. Cerkev je napela vse svoje sile in pred mašami, med njimi in po njih spodbujala svoje ovčice naj vendarle oddajo glas oz. podpis. V par dnevih so jih zbrali zahtevanih 40 tisoč. Vrste na upravnih enotah so bile tako dolge, da se jim je zrušil računalniški sistem. A tudi druga stran ni držala križem rok. Tudi oni so zbirali podpise. Za zgoraj omenjeno izredno sejo DZ, na kateri so včeraj (v petek) po kakšnih desetih urah razprav z občutno večino sporočili, da zbranih 40 tisoč podpisov ta hip lahko počaka v škatlah. Referenduma torej zaenkrat ne bo, če pa sploh bo, bo povedalo ustavno sodišče. Protestniki, ki priznavajo le klasično družino, se ponovno zbirajo pred sodiščem.
Četrt države se torej aktivno ukvarja s tem, kako z referendumom preprečiti nekaj, kar se v praksi tako ali tako ne bo zgodilo.
Druga četrtina se ukvarja s tem, kako prvi četrtini preprečiti razpis referenduma, na katerem bi glasovali o tem, kar se tako ali tako ne bo nikoli zgodilo.
In kaj delata preostali dve četrtini? Ena se ukvarja z Vebrom, za katerega bo premier po tehtnem premisleku prihodnji teden povedal, kaj se bo z njim zgodilo.
Zadnja pa, kot običajno, vse to nemo spremlja in čaka, da tudi ta slovenska blaznost mine.