Referendum o posvojitvah, ki jih nikoli ne bo


Histerija okoli referenduma o izenačenju pravic istospolnih partnerjev s heteroseksualnimi doživlja vrhunec. Glasovanje v parlamentu o tem ali je referendum ustaven ali ne, je dalo nasprotnikom jasno sporočilo. Referendum bi bil nedopusten, ker krši našo enakopravnost. Pobudniki referenduma bodo tako morali odgovor ali imajo prav ali ne iskati na ustavnem sodišču. Pa zdaj sploh ne gre več toliko za poroke. Te so postale sprejemljivejše tudi za nekdanje nasprotnike. Zdaj gre za otroke. Da bi jih vzgajala dva istospolna, je po mnenju nekaterih bogokletno. In ker dva istospolna ne moreta imeti skupnega otroka, ga lahko le posvojita. In v tem je »keč«. V posvojitvah.

simbol

Pa sploh veste koliko posvojitev imamo v Sloveniji na leto? Okoli 40 v povprečju. Od tega jih je tam med 15 in 20 opravljenih v tujini in te so pri nas le registrirane. Veste koliko čakajočih parov čaka na posvojitev? Več kot 500. Med njimi še ni istospolnih, ker jim do sedaj ta pravica ni bila dana.

Če se bodo od zdaj dalje istospolni pari postavili v vrsto za posvojitev, bodo – matematično gledano – prišli na vrsto čez kakšnih 12 let in pol. Marsikdo bo medtem obupal, se ločil ali celo umrl, posvojitve v tujini pa istospolnim partnerjem tudi niso dovoljene, če jih ne dovoli država, od koder otrok prihaja. Če bodo vztrajni istospolni pari torej le dočakali teh dobrih 12 let in prišli na vrsto za posvojitev, pa bodo šli še skozi povsem običajen postopek preverjanj, kot gredo vsi heteroseksualni pari. Tudi tam se lahko marsikaj zatakne in do posvojitve ne pride.

Danes torej v Sloveniji zganjamo cirkus za nekaj, kar se po moji oceni sploh nikoli ne bo zgodilo. Ali pa bomo čez 15 let v najboljšem primeru poročali, da imamo v Sloveniji 1 – 2 (enega do dva) istospolna para, ki sta uspela posvojiti otroka, ki biološko ne pripada nobenemu od njiju.

Najprej so nasprotniki zbrali več kot 80 tisoč podpisov, na osnovi katerih je predsednik DZ moral dovoliti opravila za začetek zbiranja na upravnih enotah registriranih podpisov za formalni sklic referenduma. Cerkev je napela vse svoje sile in pred mašami, med njimi in po njih spodbujala svoje ovčice naj vendarle oddajo glas oz. podpis. V par dnevih so jih zbrali zahtevanih 40 tisoč. Vrste na upravnih enotah so bile tako dolge, da se jim je zrušil računalniški sistem. A tudi druga stran ni držala križem rok. Tudi oni so zbirali podpise. Za zgoraj omenjeno izredno sejo DZ, na kateri so včeraj (v petek) po kakšnih desetih urah razprav z občutno večino sporočili, da zbranih 40 tisoč podpisov ta hip lahko počaka v škatlah. Referenduma torej zaenkrat ne bo, če pa sploh bo, bo povedalo ustavno sodišče. Protestniki, ki priznavajo le klasično družino, se ponovno zbirajo pred sodiščem.

Četrt države se torej aktivno ukvarja s tem, kako z referendumom preprečiti nekaj, kar se v praksi tako ali tako ne bo zgodilo.

Druga četrtina se ukvarja s tem, kako prvi četrtini preprečiti razpis referenduma, na katerem bi glasovali o tem, kar se tako ali tako ne bo nikoli zgodilo.

 In kaj delata preostali dve četrtini? Ena se ukvarja z Vebrom, za katerega bo premier po tehtnem premisleku prihodnji teden povedal, kaj se bo z njim zgodilo.

Zadnja pa, kot običajno, vse to nemo spremlja in čaka, da tudi ta slovenska blaznost mine.

Advertisements

Veber naj gre domov


Sama sebe vidim kot precej »skulirano« osebo, ne vpijem, ne kričim, na okolico skušam vplivati pomirjujoče, iščem rešitve, argumente. A minister Veber mi je dvignil pritisk in ima me, da bi tulila in kričala – od nemoči ob gledanju in poslušanju, kaj se pri nas dogaja.

Janko Veber

Najprej je potrebno zapisati, da minister Veber pripada stranki SD, eni tistih, ki ne podpirajo privatizacije ali pošteno rečeno izstopa politike iz gospodarstva, temveč se oklepajo modela gospodarjenja, ki nas je pripeljal na kant. Nič nimam proti drugače mislečim, sama sem goreč privrženec umika politike iz naših podjetij, a naj za svoj boj uporabljajo poštena in fer orožja. Ta minister je tik pred pomembno fazo prodaje Telekoma Slovenije udaril kar z »vojaško« preiskavo o pozitivnih in negativnih vplivih prodaje Telekoma Slovenije. Pa to ni bila prva in edina preiskava. Kar dve je naročil. Prva, pripravljena po izkušnjah hrvaške prodaje nacionalnega telekoma, očitno ni prinesla želenih rezultatov, zato je bilo potrebno vključiti še vojaško obveščevalno službo. Ko je zadeva pricurljala v javnost, je bil minister kaj hitro pripravljen umakniti prepreke za objavo. In je z gradiva umaknil oznako »interno«. A glej ga zlomka. Glasnik komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Matej Tonin nam je sporočil, da to ni dokument, ki so ga želeli videti, saj so se z njim že seznanili na eni od sej konec leta 2014. Minister pa naj bi le nekaj dni po tej seji naročil analizo še obveščevalno-varnostni službi. To poročilo nas zanima, je sporočil Tonin, saj gre pri tem za politično zlorabo službe ministrstva za obrambo (Mors) za namene obrambnega ministra.

In minister nam je sporočil, da drugega dokumenta ni v pisni obliki, saj naj bi bile ugotovitve enake, kot pri prvi analizi. Res precej nenavadno za organ, ki bi moral zaradi narave svojega dela dokumentirati tako rekoč vsak korak, vsak proces, vsak ukaz. Ta hip zadeva s temi dokumenti še ni zaključena, pa tudi marsikaj drugega še ostaja odprto. Vendar je vse to za nadaljevanje zapisa manj pomembno.

In zdaj drugi zorni kot.

Na svetu je kaj malo prvotnih nacionalnih telekomunikacijskih operaterjev, ki so še vedno v rokah države ustanoviteljice. Lahko pogledamo kar k sosedam. Lastništvo so zamenjali v avstrijskem, madžarskem in hrvaškem telekomu. Lahko gremo še dlje, na primer na Slovaško, pa v Makedonijo, Črno Goro, pa saj bi bil seznam predolg. V nobeni od držav se varnostni sistem ni zrušil in vojska deluje tako, kot si je postavila standarde. In veste zakaj? Ker je ministrstvo za obrambo v vsaki državi eden večjih naročnikov običajno nekdanjim nacionalnim operaterjem. Ti že dolgo delujejo na prostem, konkurenčnem trgu, se borijo za svoje naročnike in so zanje pripravljeni narediti marsikaj, da jih obdržijo, zadovoljijo, ohranijo kot pomembno poslovno referenco. Z vidika operaterja je vsako vojaško ministrstvo izredno pomemben komercialni posel, ki ga ne želijo ogroziti in izgubiti. Osebno menim, da bi lahko novi lastnik Telekoma Slovenije, špekuliram, da bi bil to Deutsche Telekom, zagotovil ministrstvu še boljši servis, kot ga ima sedaj.

telekom slovenije

A problem za ministra Vebra in SD je drugje. Na Deutsche Telekom in njihovo garnituro managerjev ne bodo imeli več vpliva. Ne bo več možnosti zaposlovanja svojih kadrov, ne bo več možnosti ustvarjati potrebnih finančnih obvodov, ne bo več telefonskih klicev, sms-ov ali skrivnih sestankov, s katerimi so se urejale takšne in drugačne finančne, kadrovske, projektne vsebine.

In zato je zdaj potrebno ponovno vznemiriti že tako oskubljeno število kandidatov za novega lastnika Telekoma Slovenije, ostala sta le še dva, slovensko ter mednarodno javnost in ponovno sprožiti temo o lastnem omrežju, ki da ga ni dobro prodajati. Kakšna neumnost, traparija brez primere. Premier Cerar bi moral Vebra odstaviti iz dveh razlogov: če Veber meni, da Telekoma Slovenije ne smemo prodati zato, ker bo ogrožena nacionalna varnost, mora domov zato, ker ni dorasel svojemu ministrovanju. Če pa to razume, je še močnejši argument za odhod domov dejstvo, da je s svojimi ukrepi zavestno presegel pooblastila, da bi preprečil prodajo.

Na potezi je predsednik vlade. Želim si, da bi lahko prenehala tuliti in kričati.

Kaj, če ima Nataša Pirc Musar prav?


Na etapnem cilju afere “honorarji” smo imeli priložnost slišati še nekdanjo informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar (NPM), zdaj odvetnico v odvetniški pisarni Pirc Musar. V zadevi »honorarji« zastopa ljubljansko univerzo in zagotavlja, da zbirka podatkov Supervizorja sploh nima pravnega temelja. NPM trdi celo, da je nezakonita. “Ob vseh napakah in nezakonitostih nam preprosto ni preostalo drugega, kot da v imenu univerze vložimo prijavo informacijski pooblaščenki,” je pojasnila. “Nikjer ne piše, pravi NPM, da ima KPK lahko javno bazo podatkov, osebnih podatkov torej, vseh prilivov oziroma odlivov, ki so zabeleženi na upravi za javne prihodke” in nadaljuje: “Zelo jasno piše, da se javno objavi vse, razen fizičnih oseb. In to je ta pravni temelj, ki ga je KPK povozil,” je prepričana. Poleg tega pravi, da so v Supervizorju našli podatke, ki tja sploh ne sodijo, kot so regresi, stroški prevozov in podobno, zatorej podatki o prilivih niso točni.

600px-F49ZS_pirc_musar_n1_br_1312308963_jpg

Na komisiji so slednje pojasnili, da so uporabili podatke, ki so jih pridobili od Uprave za javna plačila (UJP), v to pa so bila zajeta izplačila, ki so bila statistično označena ali knjižena kot izplačilo po avtorski, podjemni ali sorodni pogodbi, ali ki so bila v namenu označena kot izplačila po avtorski, podjemni ali sorodni pogodbi.

Zdaj pa si predstavljajte, da ima NPM prav. Kakšne bodo posledice za Slovenijo in naše državljane?

Nihče več ne bo zaupal Upravi za javna plačila, saj v svojih bazah netočno in nepravilno označuje oz. knjižijo izplačila. Iz tega sledi, da so njene baze podatkov kaj malo vredne, zagotovo pa se z njimi ukvarja vrsta strokovnjakov in tudi povsem običajnih »vnašalcev« podatkov, ki davkoplačevalce še kako stanejo. Torej imamo na eni strani dobro plačane javne uslužbence, ki na drugi strani producirajo baze, tabele, preglednice, liste, sezname, ki jim nihče ne more zaupati in nimajo nikakršne vrednosti. Bo tu kdo odgovarjal, si kdo upa v Sloveniji prevzeti odgovornost in reči »polomil sem ga, zato odstopam«? Tisti, ki so do sedaj odstopali z vidnih javnih funkcij, so vsi po vrsti neumorno trdili, da so nedolžni in da bodo v procesu to tudi dokazali. Epilogov seveda ni in jih tudi nikoli ne bo.

Nihče več tudi ne bo zaupal tudi KPK, ki podatke od UJP preprosto vzame »zdravo za gotovo« in grešnike, ki se tam pojavijo, pribije na oglasno tablo, da jih vsi vidijo in jim vsakdo lahko pove svoje. KPK v tem mandatu je tako ali tako pričela svoje delo z velikim bremenom nezaupanja v predsednika komisije, njegove reference, politično dinamiko tik pred nastopom funkcije in tudi komunikacijsko nesimpatičnost, ki ga (morda pa po krivici) postavi v vlogo nespretneža, ki se ves zagret loteva projektov, na katerih njegova verodostojnost in žal tudi verodostojnost komisije vztrajno pada. Ampak, če se izkaže, da je bila objava seznama zaslužkarskih honorarcev res napaka, predsednik KPK zagotovo ne bo odstopil.

65196180_stefanec3_show

On bo vztrajal, da so na KPK ne krivi ne dolžni dobili takšne podatke, da gre za javni denar, o katerem mora biti javnost obveščena in da je njega osebno tako ali tako nastavil predsednik države, ki mu bo zvesto služil do konca mandata. Imeli bomo torej še en aparat, ki bo proizvajal takšna in drugačna poročila, celo vplival na kariere in življenjske usode posameznikov, a bo vrednost teh izdelkov nič.

Saj ne vem, kaj bi si bolj želela. Če NPM nima prav, nam še vedno ostanejo visoko plačani honorarci, ki so desetletja izkoriščali luknje v sistemu in si izplačevali zneske, ki se nikomur v tej državi ne zdijo sprejemljivi in pošteni. Če pa ima NPM prav, imamo poleg njih še cel kup javnih uslužbencev za nekaj, kar nima uporabne vrednosti in državljani tega ne potrebujemo. Namesto, da bi celotna zgodba Sloveniji prinesla win-win rezultat, smo se znašli v lose–lose položaju. Tako je to pri nas!

Oddam profesorja za honorarno delo


Ta teden se je mnogo dogajalo. Največ medijskega časa in prostora so nam vzeli odstopi ministrice za šolstvo, zraven še državnega sekretarja na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, pa morebiti še koga, kar še ni priplavalo na površje, nagrade ob delu v javnem sektorju nasploh, kar velja tudi za finančnega ministra. Pa poglejmo najprej komunikacijo okoli nagrad.

Ljudje, ki imajo malo denarja, vedno za vsak cent kam so ga dali, koliko denarja imajo na TR računu in koliko v denarnici. Ljudje, ki ga imajo veliko, se ne spomnijo ali so avto plačali z gotovino ali z tekočega računa, ne vedo ali so bili pridobljeni zneski bruto ali neto, morajo prositi institucije za izračun in podobno. V tistem trenutku nam, ki jih poslušamo, ni povsem jasno ali v resnici ne vedo ali si s tem napovedanim izračunom le kupujejo čas, v katerem si bodo domislili družbeno sprejemljiv »way out«.

RTEmagicC_f8cffae3ac_jpg

Ministrici Setnikar Cankarjevi to ni najbolj uspelo, saj se je po objavi njenega zneska »zaštrikala« dvakrat. Če je za verjeti KPK, gre v njenem primeru za neto zneske in ne bruto, kar je trdila ministrica. Zelo vprašljiva pa je tudi resnica okoli njene trditve, da gre za denar, pridobljen na trgu, pri čemer je taisti KPK objavil, da je v dveh obravnavanih letih »njena« fakulteta, preko katere je prejemala izplačila, prejela le nekaj več, kot 50 tisoč evrov denarja, ki ni imel proračunskega izvora temveč tržnega. Nerodna reč in rehabilitacija po vsem tem bo zelo težka. Osebno ne verjamem, da bo sploh kdaj mogoča.

Minister za finance je imel to srečno okoliščino, da ga je razkritje, da tudi sam sodi v skupino, ki je ob svojem delu uspešno delovala tudi pri projektih, ki niso vključeni v plačni obračun, doletelo v tujini. Tako je imel čas, da se je seznanil s svojim stanjem teh zaslužkov in jih takoj po prihodu tudi razkril. Danes smo izvedeli, da gre za pravi drobiž v primerjavi z ministrico za šolstvo, kar mu bodo volilci verjetno odpustili. Nenazadnje je njegovo delo v javnosti tudi bolj prepoznano, pa še minister je že bil v preteklosti.

Setnikar Cankarjevi odpustka zagotovo ne bodo dali nikoli. To, kar v njenem primeru res bode v oči, je višina zneska. Povprečni letni čisti neto honorarni zaslužek, torej tisto, kar je prejela ob redni plači, namreč presega neto plačo odličnega managerja v marsikaterem našem največjem in uspešnem podjetju, ki v resnici deluje na trgu. To je za slovensko mentaliteto res neprimeren, nesprejemljiv, nenormalno visok zaslužek. Za dejstvo, da gre za dejavnost ob delu. Za dejstvo, da gre za dejavnost, v katero se pogosto vključuje tudi študente. Za dejstvo, da so redne profesorske naloge, tudi po trditvah študentov, pogosto opravljali njihovi asistenti. Za dejstvo, da je potrebno varčevati in da se pritiska na učitelje, naj določena dodatna dela opravijo zastonj. Ob dejstvu, da ni dela za mlade. Ob vsem tem pa gre še za nehigieno, saj gre za dekanjo fakultete, ki je izplačevala nagrade sama sebi. Vse to nima z morebitnim nespoštovanjem znanja nikakršne povezave. Slovensko znanje cenimo, ga spodbujamo, smo ponosni nanj in ga želimo promovirati doma in v tujini. Marsikdo tudi že razume, da danes nismo vsi enaki, kot smo bili nekoč v bivši državi in v bivšem družbenem redu. Danes živimo v kapitalizmu, ki nagrajuje po tržnih kriterijih, ne po potrebah. Torej, dodatno delo ministrice ne bi bilo sporno, če nesrečni znesek ne bi bil tako zelo v oči bodeč. Preko vsega razumljivega.

Kaj bi lahko ministrico rešilo iz te zagate? V komunikacijskem smislu, da se razumemo.

graf

Predvsem razkriti naslovi zaključenih študij oz. nalog, ki jih je opravila za konkretne naročnike. Morala bi nam povedati, kje se rezultati njenega dela vidijo, kako se vidijo, kakšne koristi imajo naročniki ali širša družba od njenega angažiranja ob delu. Predvsem pa bi morala biti osredotočena na podatke o prihrankih ali izboljšavah, ki so jih naročniki na osnovi njenega dela uspeli realizirati. Če gre pri njenih 600 tisočakih za milijardni prihranek, je opravila več kot odlično delo. Tako pa nič. Zato še naprej dvom, zato ji tega denarja ne privoščimo, zato odpustka ne bo.

Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, sicer tretji v vrsti na tem stolčku v času mandata dr. Cerarja (po nesojenem Ervinu Pfeiferju in zaradi bolezni zgolj kandidatu Gojku Koprivcu), je tudi sam ponovil napako svojega šefa in ni dovolj temeljito preveril, kaj vse bremeni zdaj že odstopljenega državnega sekretarja Petra Vesenjaka. Stečaj, dolgovi, prenos na slabo banko, možnost uveljavljanja interesov preko svojega kandidata na SDH. Tudi to je nerodna reč. Ministrstvo, ki bi ob finančnem moralo biti najbolj trden steber naše vlade, se še vedno maje sem in tja. Je pa razkritje, ki bremeni Vesenjaka, opozorilo tudi na to, da nam lahko kmalu zmanjka kandidatov za  izpostavljena javna mesta. Vsi nosimo s seboj bremena preteklosti, ki se lahko ob prevzemu takšne funkcije izkažejo za nesprejemljiva.

Se pa ob vsem zapisanem vendarle že kaže trend in razumevanje, da je potrebno za ohranjanje kolikor toliko zdravega okolja, odstopiti s funkcije, s čemer se osredotočenost pooblaščenih organov usmeri na posameznika in ne organizacijo, v kateri je deloval. Če je to del demokratičnih procesov, ki se jih do zdaj nismo lotevali dovolj zavzeto, potem je morebiti zaznati majhno svetlobo na koncu tunela.

Objektivna, politična, medijska in subjektivna resnica


Resnic je več. O tem ni nikakršnega dvoma. To nam povedo vsi pristojni strokovnjaki za analitiko tega psihološkega področja, če pa ne verjamete njim, je tu še vrsta starodavnih in modernih izrekov ter pregovorov, ki so jih izrekli modri možje in žene. Če jih ne bi bilo (več resnic, namreč), je rekel že Picasso, potem slikarji ne bi mogli naslikati na stotine slik na isto temo. Pa jih, ker vsakdo vidi drugačno svetlobo, izbere nekoliko drugačen zorni kot, letni čas, vremenske okoliščine in tako dalje. Še en sam slikar lahko nariše isto tematiko na več različnih načinov. Kot nam primer Van Gogh in njegove sončnice. Prav vse na spodnjih slikah je naslikal on.

Bildschirmfoto 2015-03-03 um 19.45.17 Bildschirmfoto 2015-03-03 um 19.49.41 Bildschirmfoto 2015-03-03 um 19.49.12

Sama sem definirala štiri vrste resnic, objektivno, politično, medijsko in subjektivno in zanimivo se mi je zdelo pogledati ta hip aktualni dogodek »Vrhovno sodišče v primeru predsednika SDS Janeza Janše odpravilo poročilo KPK zaradi procesnih napak« skozi vse te štiri resnice. Pa začnimo.

Recimo, da je objektivna resnica lahko le tista, ki jo je definiralo vrhovno sodišče, kot najvišji organ borbe za pravico v naši državi. Kajti, če njim ne verjamemo, komu je potem sploh za verjeti? Razsodilo je, da je KPK v pripravi poročila naredila procesno napako. Zato je poročilo odpravilo. Tega poročila torej ni, kar velja tudi za tisto, kar je v njem zapisano. Objektivna resnica je tudi, da so se v Sloveniji po objavi tega poročila pred dvema letoma zgodile spremembe, ki so spremenile politično sliko naše krajine, pa če nam je to všeč ali ne. Tega se ne da spremeniti, ne da se popraviti. Angleški jezik ima za to odlično besedo »undo«. Tega preprosto ne moremo »odnarediti«. Upam si zapisati, da smo na tej točki objektivne resnice vsi skupaj še precej podobnega razmišljanja. To so dejstva.

Politična resnica v zvezi z odpravo tega poročila nas bo zagotovo razdvojila. Ena stran trdi, da je poročilo KPK tako ali tako »zmazek«, ki je moral kar dve leti čakati na prednostno odpravo vrhovnega sodišča in razveljavitev. Zato naj takratni predsednik KPK in zdajšnji minister za pravosodje Goran Klemenčič v priznanje svoje »šlamastike« takoj odstopi. Politična resnica je tudi, kot pravi druga stran, torej minister Klemenčič, da so delali skrbno in v dobri veri, da ni bilo pred tem nikakršnih praks, po katerih bi se lahko zgledovali in da zato ne bo odstopil. Temu s svojo neomajno podporo pritrjuje tudi predsednik vlade Cerar. Za to politično stran procesna napaka ni ključna, je nepomembna. Zanje je pomembno to, da se vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vsebino poročila – zatorej s poročilom, kot takim ni nič narobe. Ob tem je minister Klemenčič kot užaljen otrok najprej pokazal s prstom na številne druge javne uslužbence, češ, ni ga junaka v Sloveniji, ki mu vsaj enkrat ne bi zavrnili kakšnega predloga. Res skrajno neprimerna izjava za človeka na tej funkciji. Tudi izjemno nevarna za našo prihodnost. Zakaj pa imamo definirane procese v takšnih postopkih? Da se jih spoštuje in da se zaščiti interese vseh vpletenih. In da smo tudi zato pred zakoni vsi enaki. Pravosodni minister bi moral biti prvi, ki bi se moral držati teh usmeritev. V celoti in brez izjeme. Brez razvrščanja v pomembne in manj pomembne. Zanj ne sme biti nikakršne dileme, čemu je v pravnih postopkih potrebno slediti in spoštovati. Politična resnica je tudi, da se minister Goran Klemenčič veseli morebitne interpelacije, ki jo napovedujejo v SDS, saj bo tako na dan privrela vsebina poročila, s katero naj ne bi bilo ni nič narobe. Slednje gotovo ne bo po političnem godu predsedniku SDS, saj so bili njegovi odgovori, ki smo jih državljani lahko slišali v javno objavljenih posnetkih zaslišanj, v resnici precej neprepričljivi in vse to bo ponovno razgaljeno. Nerodna reč.

Medijska resnica, kot je razbrati iz poročil, očitno je, da pravosodnega ministra za njegov pogled na to temo ni potrebno povprašati po zdravju. Mediji so sprejeli Klemenčičevo resnico o dobri veri in skrbnosti ter dejstvo, da je bila vsebina poročila nedotaknjena, za »pravo resnico«. Nihče od novinarjev, urednikov, kolumnistov se ne sprašuje, kako bo Klemenčičeva resnica dolgoročno in trajno vplivala na sodne procese pri nas. Dramatično, če mene vprašate. Procesi očitno ne bodo igrali pomembne vloge v prihodnosti. Mogoče si mediji mislijo, da je to celo dobro za Slovenijo, saj se ta hip soočamo z vrsto sodnimi primeri, kjer tožbe »padajo« prav zaradi procesnih, postopkovnih napak. Tako bomo v prihodnje sodne zadeve uspešno zaključevali in vse lumpe zaprli, ne glede na to ali smo postopek vodili v skladu z zakonodajo ali ne. Nihče od medijev pa ne opozori javnosti, da gre pri tem v resnici lahko za razpad pravnega sistema. Medijska resnica je tudi, da se je ta tema v pol dneva preselila med nepomembne teme. Pomembneje je bilo, da so tisti dan sporočili novico o prijetju Roberta Časarja in minister Klemenčič se je lahko pojavil v medijih kot človek na strani zmagovalcev. To je bila prva novica vseh elektronskih medijev že od približno poldneva naprej. Medijska resnica je tudi, da se drugega obravnavanega iz tega poročila, ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, sploh ne omenja. Njega v tej zgodbi preprosto ni.

In še vaša, subjektivna resnica? Eni verjamete prvemu, drugi verjamete drugemu, tretji medijem, četrti imate povsem svoje stališče. Skoraj toliko resnic je, kolikor vas je prebralo ta blog. In še moja zraven. Da o vseh zapisih pod objavljenimi medijskimi članki ter komentarji na drugih spletnih skupnostih niti ne govorim.

Da resnica ni le ena sama, pa lahko zelo dobro vidite tudi v priloženem TV spotu časnika The Guardian, ki je bil v devetdesetih nagrajen na svetovnem oglaševalskem festivalu v Cannesu. Res nujno poglejte, zelo dobro narejen oglas!

https://www.youtube.com/watch?v=_SsccRkLLzU