Cepljenje? Ah, 18.000 maturantov gor ali dol …


Kar 67% anketirancev meni, da ne gremo v pravo smer, samo 13% pa, da je smer v redu. Le kdo ima prav? Vlada ali državljani?

Če anketa pokaže takšne rezultate merjenja javnega mnenja o delu vlade, kakršne je pravkar objavila Mediana, bi to moral biti za vlado znak za alarm.

Če bi seveda imeli normalno vlado. Takšno, ki sprejema kritiko in ki dopušča možnost, da bi svoje delo lahko izboljšala.

Žal pa imamo vlado, od katere lahko prej pričakujemo “protianketo”, ki bo pokazala odlično delo in vrhunske rešitve. (Op. In to se je tudi zgodilo, že popoldan to nedeljo so na Nova24 objavili “zmagovalno” anketo vladajoče ekipe [Javnomnenjska anketa] Medijski napadi in strategija rušenja s strani opozicije ne moreta zamajati stranke SDS, ki bi prepričljivo zmagala na volitvah | Nova24TV)

V Medianini anketi je sodelovalo 471 polnoletnih oseb — kar v Sloveniji velja za reprezentativni vzorec. Med zbranimi odgovori so tudi moje ocene.

Zgodilo se ne bo nič

Lani ob tem času, ko je vlada šele dobro prevzela vajeti od Šarčeve garniture — potem ko se je ta upehal od zadreg manjšinske vlade —, smo mislili še precej drugače.

Prve vladne ukrepe, osredotočene na omejevanje širjenja korone in na globalno trgovinsko borbo za zadostne količine zaščitne opreme, je malo manj kot tretjina takratnih anketirancev ocenila kot pravo pot, 35% pa jih je menilo, da smer ni prava.

V tokratni anketi pa jih kar 67% meni, da stvari ne gredo v pravo smer, medtem ko samo še 13% vprašanih meni, da smo na pravi poti. 

Samo še 13% anketirancev meni, da to, kar dela vlada, vodi Slovenijo v pravo smer?!

In vendar se ne bo zgodilo nič. Še naprej bomo deležni histeričnih, nedomišljenih protikoronskih odločitev. Kakršna je recimo ta o cepljenju maturantov.

Maturanti so vedno

Da so med državljani tudi maturanti, bi lahko vladi bilo jasno. Vsako leto so, tudi če ni krize.

Toda ko so vladni modreci ob sproščanju ukrepov glede šolanja v zadnjem hipu ugotavljali, da bi bilo za preprečitev širjenja bolezni v šolah dobro precepiti učitelje, očitno ni nihče pomislil, da so maturanti posebna kategorija šolarjev.

Ti opravljajo maturo v drugačnih okoliščinah, ne kot poteka klasični učni program. Pri njih gre za nekaj vnaprej določenih datumov maturitetnega spisa in testov. Kako naj torej maturant pristopi k izpitom, če tik pred tem zboli ali mora zaradi nevarnega stika ostati v karanteni?

Gre torej za preprosto vprašanje, na katerega bi z nekaj zdrave pameti in strateškega razmišljanja lahko odgovorili pravočasno — že takrat, ko so modreci ugotavljali, da je fajn, če cepijo učitelje.

Tako bodo maturanti zdaj s prvim odmerkom cepljeni tik pred maturo. Kar je nezadostna zaščita. Pa ne samo to. Nekateri bodo po cepljenju morda doživeli burnejšo reakcijo, ki jih lahko za dan, dva odvrne od učenja. Saj se še spomnite izpitnih rokov? Na koncu nam je vedno zmanjkal en dan.

Vroč krompir

Kakorkoli, tema je vroč krompir, od katerega se vladni svetovalni organ distancira, češ, cepljenje maturantov zdravstveno ni utemeljeno. Na drugi strani pa vlada, najverjetneje v paketu z uradniki MIZŠ ugotavlja, da mora biti 18.000 maturantov v kar največji meri cepljenih, da bo matura potekala kolikor-toliko varno. 

Neglede na to, ali je cepljenje maturantov smiselno ali ne, je ta odločitev še enkrat potrdila, da je MIZŠ najbolj konfuzna, neorganizirana, nestrateško naravnana institucija pri nas. In pri vsem tem jih odlikuje tudi pozna, nedosledna, nedorečena komunikacija, ki naslovnike bega z novimi vprašanji, namesto da bi jim dajala jasne in nedvoumne rešitve. Zaradi te odločitve MIZŠ se je ponovno — že približno šestič — spremenila tudi strategija cepljenja. 

Začuda pa zdaj z vladne strani slišimo, da teh 18.000 ne bo vplivalo na potek cepljenja po že prej definirani strategiji, po kateri so starostno najbolj ranljivi še vedno prednostne skupine.

Trije meseci cepilne agonije

Neverjetno! Po več kot treh mesecih cepilne agonije — ko cepiva najprej ni bilo, ko je potem kapljalo s polovično realiziranimi dobavami, pa po zadregi glede krvnih strdkov in začasni prekinitvi cepljenja, da ne omenjam samo dobrih 6% dvakrat cepljenih ljudi, kot pravi današnja statistika —, slišimo, da 18.000 novih kandidatov ne bo vplivalo na obstoječi načrt. 

Ah, dajte no, vlada! V treh mesecih smo dvakrat cepili samo 141.800 ljudi, potem pa naj 18.000 tistih, ki bodo zdaj nepričakovano skočili na ta vlak, ne bi spremenilo časovnice? Malo morgen. Temu še otroci ne verjamejo. Zlasti ne pri 19 letih.

Ponavljam: da v Sloveniji ne gremo v pravo smer, meni 67% anketiranih, samo 13% pa jih meni, da je smer čisto v redu. 

Le kdo ima prav?

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 18 aprila na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/cepljenje-ah-18-000-maturantov-gor-ali-dol-10221791

Cepila sem se z AstraZeneco


Reakcija je trajala kakih 18 ur. Naslednji dan sem bila v formi, kot da se ni zgodilo nič. Mini korona je torej za mano.

Izkušnja cepljenja je za mano. Ker je ta vikend cepljenih šele nekaj več kot 300.000 državljanov, se vam bo morda zdela zanimivo branje. Da boste pripravljeni, ko vas pokličejo.

V sredo, 7. aprila 2021, sem nekaj po 9. uri zjutraj prejela prvi odmerek cepiva AstraZeneca. Priznam, želela sem si drugo cepivo, vendar nisem imela izbire.

Katerega od drugih cepiv si nisem želela zaradi zaskrbljujočih informacij o krvnih strdkih in nekaj smrtnih žrtvah, ki so morda povezane z AstroZeneco. Ne, ne. Moja želja je bila povsem pragmatična, koledarsko kalkulativna. Tisti, ki so cepljeni recimo s Pfizerjevim ali Moderninim cepivom, prejmejo drugi odmerek že po treh tednih.

Lahkotnejše življenje

Tisti, ki so virus že preboleli ali ki imajo potrdilo (cepilni kartonček), da so bili že dvakrat cepljeni, so tako rekoč svobodni ljudje.

Kljub omejitvam prehajanja statističnih regij se ti sodržavljani lahko prosto gibljejo in izkazujejo s temi dokazili. Potrdilo delodajalca ni potrebno, niti ni potreben hitri test ali celo PCR, da greš z Gorenjske na Štajersko. Tudi na državni meji gre enostavneje. Vsaj na naši strani. Življenje je nenadoma lahkotnejše. Tudi marsikje v tujini sta prebolela korona in kompletno, dvojno cepljenje nekakšen potni list za poenostavljeno življenje.

Cepljeni z AstraZeneco pa bomo na drugo dozo čakali najmanj 12 tednov. Na priporočilo proizvajalca. Zato sem hotela biti cepljena z nekim drugim cepivom. Približen izračun pove, da bom drugič cepljena v prvi polovici julija. Do takrat pa bom za kak geografski manever odvisna od hitrih ali PCR testov, če bodo ukrepi še naprej tako ostri.

Če bi se v tem času odpravila na dopust v tujino ali celo samo na našo obalo — in če bodo takrat še vedno veljale omejitve za prehajanje statističnih regij, bi morala za dopust v Piranu opraviti PCR tst na Gorenjskem. Kar je popolnoma noro.

Ampak kdo v tem času sploh razmišlja o dopustu? O tom potom, smo rekli včasih. O tem bomo razmišljali enkrat junija in ocenili, ali je ideja sploh izvedljiva.

Organizacija je bila izjemna

Športna dvorana vojašnice v Kranju je nova cepilna lokacija v gorenjski prestolnici. Prej so cepili v dvorani zraven občine v središču mesta. Parkirišč je dovolj, vojska je zagotovila sprejemno osebje že ob vhodu, prijazni fantje in dekleta te usmerjajo in dajejo jasna, kratka, vojaška navodila. Organizacija je izjemna. Vse teče brez zastojev in ovir. Vsakdo, h kateremu te pripelje nedvoumno označena pot, ve, kaj je njegova naloga, kaj od vas potrebuje in vas usmeri na naslednjo točko. Celotna procedura ni trajala niti 8 minut.

Tega niti koordinator cepljenja Kacin ne bi mogel kritizirati, četudi je v njegovi naravi — kot jo spoznavamo sedaj —, da za počasno cepljenje in druge nerodnosti krivi vse druge: cepilne enote, pa občine, ki se ne znajo organizirati, pa softver, ki ga občine razvijajo vsaka zase in podobno.

Da je cepljenih samo 5,7% (podatek za 10. 4.) prebivalcev, so krivi vsi drugi, samo njegovo koordinatorsko delo — vključno z nabavo, torej pritiskanjem na EU kot dobavitelja — je brez pripomb.

47 BPM

Vboda nisem niti čutila. Sledil je “počitek”, če bi se pokazala kakšna hitra, neprijetna reakcija. Vsakogar od nas so poslali v cono miru pod časovno kontrolo. Predvidenih petnajst minut se ni zavleklo niti za minuto. Potem so mi izmerili še srčni utrip in kisik v krvi. Slednji je bil na odličnih 97%, zataknilo pa se je pri srčnem utripu.

“Opa,” je rekel mladi medicinski tehnik — ali pa je bil morda že mladi zdravnik, naj mi oprosti —, “tole pa ne bo v redu. Koliko pa je običajno vaš srčni utrip?”

Ko mu povem, da v mirovanju med 43 in 50, mu vidno odleže. “No, potem pa lahko greste. Zdaj je 47.”

Pomirjena, zadovoljna, lahkotnejša, sproščena sem prišla domov in začela čakati, ali bom začutila reakcijo na cepivo. 

Prikradla se je ponoči. Ni bilo hudo, daleč od tega. Toda od kakih pol treh naprej nisem več mogla spati. Slabo sem se počutila, oči so me pekle, bolela me je glava, pa tudi mesto cepljenja na rami, če sem nanj pritisnila. Imela sem rahlo povišano temperaturo. Ob 5. uri, ko je dosegla 37,8°C, sem se odločila za tablete, ker me je čakal delovni dan.

Spet v formi

Do 13. ure sem bila popolnoma predana delu. Tablete so delovale. Počutila sem se odlično, bila sem učinkovita. Toda okrog dveh se je vročina vrnila in me položila. Kavč je bil moj popoldanski zaveznik. Najvišja temperatura je bila 38°C, spet me je bolela glava, telo si je želelo ležati. Bolelo me ni. Zaradi vročine nisem več posegla po tabletah. Naj se telo bori samo. Veliko sem pila, počivala, gledala kolesarsko dirko po Baskiji. Mižala sem in mogoče vmes tudi zadremala.

Zvečer mi je odleglo. Temperatura je padla, telo se je vrnilo v normalno stanje.

Reakcija na cepljenje je torej trajala kakih 18 ur. Spala sem odlično. Naslednji dan sem bila v formi, kot da se ni zgodilo nič.

Mini korona je torej za mano. Čez nekaj dni bom delno zaščitena. Ne dovolj, da bi bila čisto brez skrbi, pa vendar …

Kaj pa vi? Kakšne so vaše izkušnje, če ste že bili cepljeni? In če niste, kdaj boste na vrsti?

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 11. aprila na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/cepila-sem-se-z-astrazeneco-10221780

Za glas več: Kako nizko lahko nekdo pade, da bi ostal visoko v igri?


Ministra, ki je najbrž vsaj deloma samostojen, bi premier poslal nazaj v DZ in ga za število spremenil v pritiskača na gumb.

En glas. Samo en glas je zmanjkal, pa bi Slovenija imela novega predsednika Državnega zbora. V parlamentarni demokraciji je to po protokolu druga najvišja politična funkcija. Takoj za predsednikom države. A te stvari smo v tridesetih letih tako uspešno razvrednotili, da državljani ob tem, ali imamo novega ali starega predsednika parlamenta, sploh ne čutimo niti vzhičenosti ali zadržanosti, niti veselja ali žalosti.

Gre sicer za majhno bitko, ki jo je po seriji interpelacijskih porazov opoziciji uspelo izbojevati. Tako se sredinsko in rahlo levo naravnano volilno telo danes šlik-šlak privoščljivo in posmehljivo ozira na desno, češ, kdo ima sedaj udobno večino, o kateri govorite?

Drugi strani bi ta manjkajoči glas prinesel zadovoljstvo, pomirjenost in politično srečo. Kajti vladati s tako zahrbtnim, izdajalskim in neprimernim predsednikom parlamenta, kot je zdajšnji Igor Zorčič, se res ne da.

Administrativa

Sicer pa ni resnega razloga, da bi tej funkciji pripisovali usodno pomembnost. Delo in dolžnosti predsednika Državnega zbora so primarno določene z Ustavo, v kateri je ta funkcija omenjena v štirih členih:

  • člen: “Državni zbor ima predsednika, ki ga izvoli z večino glasov vseh poslancev.”
  • člen: “Redne in izredne seje sklicuje predsednik državnega zbora; izredno sejo mora sklicati, če to zahteva najmanj četrtina poslancev državnega zbora ali predsednik republike.”
  • člen: “Volitve za predsednika republike razpiše predsednik državnega zbora.”
  • člen: “V primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. V tem primeru je treba razpisati volitve za novega predsednika republike najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega. Predsednik državnega zbora začasno opravlja funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo predsednika republike.”

Pa tudi sicer naloge predsednika niso v tolikšni meri izvršilne kot administrativne: predstavlja DZ in vodi njegovo delo, sklicuje in vodi seje, podpisuje zakone in druge akte DZ, skrbi za uresničevanje razmerij z Državnim svetom, skrbi za sodelovanje s predsednikom republike, vlado, drugimi državnimi organi, predstavniškimi organi drugih držav, mednarodnimi parlamentarnimi in drugimi organizacijami, skrbi za izvajanje poslovnika, dodeljuje zadeve v obravnavo delovnim telesom, odloča o sporih glede pristojnosti med delovnimi telesi, odloča o službenih poteh poslancev v tujino, če za takšno odločitev ni pristojno nobeno delovno telo, opravlja druge naloge v skladu z ustavo, z zakonom in poslovnikom DZ.

Namen koalicije

Zanimivo bo spremljati naslednje odločitve in ukrepe vladajoče koalicije v boju za ta manjkajoči glas. Samo 45 glasov za poskus ustoličenja novega, njihovega predsednika DZ jih je ujelo nepripravljene in jih pretreslo bolj, kot si opazovalci najbrž mislimo.

Namen vladajoče koalicije je očiten. Polastiti se hočejo vsega, kar diši po oblasti. Pa ne samo v politiki, temveč tudi v gospodarstvu, javnih medijih, izobraževanju … En sam glas je zmanjkal za osvojitev ene od predpredzadnjih neosvojenih trdnjav. S podreditvijo Računskega sodišča in STA bodo dosegli kritično mejo kontrole ključnih podsistemov in udobno zavladali.

Pucko

En glas kot jeziček na tehtnici ni v slovenski politiki nobena posebnost. S to razliko, da mu tokrat ne moremo dodati konkretnega imena kot davnega leta 1996. Takrat je poslanec SKD Ciril Pucko s svojim glasom omogočil potrditev Janeza Drnovška za mandatarja. Potem je prestopil v takratno LSD. Takrat je bila to afera vseh afer.

Špekulacij o možnih nadaljevalnih scenarijih za izglasovanje novega predsednika parlamenta je kar nekaj.

Trenutno kaže, da bi bila najhitrejša in najzanesljivejša rešitev, če se bo šahovski general odločil zamenjati vlogo svojega gospodarskega lovca za glasovalnega kmeta. Janša bi Počivalška z ministrskega mesta, kjer verjetno vsaj nekaj potez vleče samostojno, vrnil nazaj v parlament, kjer bi nadomestil manjkajoči glas, in ga tako spremenil v glasovalni stroj. V pritiskača na ustrezen gumb.

Počivalšek je to pripravljen sprejeti, je povedal, četudi se je še pred dobrim tednom hudoval na generala in napovedal pogovor z njim, ko je ta grdo okrcal takrat še vodjo poslanske skupine SMC Janjo Sluga in se posmehoval ratingom njune strank.

Manevra ni treba podrobneje razlagati. Pa vendar to odpira vprašanje, kako hitro se lahko spremenijo politične ambicije zaradi neke zavožene poti? Ali kako nizko lahko pade nekdo zato, da bi ostal visoko v igri?

Zaradi enega samega glasu.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 4. aprila 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/za-glas-vec-kako-nizko-lahko-nekdo-pade-da-bi-ostal-visoko-v-igri-10221769

V čem je smisel poneumljanja z mnenji gospe Werner in njenega moža?


Kakšno kredilbilnost imajo te besede, da jim je treba dati javni prostor? S kakšnimi argumenti in v interesu česa to počnejo?

Wernerja Brozovića, znanega kot Wernerja, poznam samo iz medijev in še to mimobežno, iz prelistavanja revij. Nikoli me ni zanimal, ne kot človek ne kot pevec. Njegova glasba je daleč od tega, kar rada poslušam. Ne poznam niti ene njegove pesmi, iz revij pa vem, da ima družino, ženo in hčerko.
Tako smo ne poznavajoč se vsi srečno živeli. Dokler …
Dokler se ni ta pevec tretjerazrednega slovesa odločil, da se bo osebno vključil v kampanjo proti vladnim ukrepom zaradi korone in trosil naokoli dvome o cepivu. V medijih smo prebrali, da je na Facebooku usekal po levi in desni strani slovenske politike, da gre — tudi njemu — v nos predsednik Pahor in še kdo, najbolj pa člani protikoronske svetovalne vladne skupine in epidemiologi.

Poneumljanje

Napisal je skratka apel, naj vsi ti pustijo pametne ljudi pri miru in sploh vse, ki so spregledali prevaro, da bodo lahko končno zaživeli svobodno in se uprli psihopatom in genocidu, ki ga izvajajo nad našim narodom. In če že drugi nimajo jajc, da bi zaščitili svoje otroke in starše, bo pa to naredil vsaj on, Werner, in njegovi somišljeniki. “Hvala!”
Ni mi jasno, po katerih uredniških kriterijih je bil njegov zapis na Facebooku deležen medijskega plonkanja. Kakšno težo ima Wernerjeva beseda, da ji je treba dati javni prostor? S kakšnimi argumenti to počnejo? Prepisati Wernerja s Facebooka in iz tega narediti senzacionalističen članek, je poneumljanje!
Toda Werner je v tej butasti zgodbi še najmanj škodljiv. Verjamem, da ljudje ne jemljejo resno njegovih ekscesov. Bolj verjetno je, da jih razumejo kot iskanje medijske pozornosti v obdobju koncertne karantene.

Ga. Werner

Tista, ki razkriva nizkotnost te zgodbe, je v resnici gospa Werner. Ob možu, ki prodaja dalmatinske terasne poskočnice, bi Andreja Brozović lahko odigrala temu primerno gospo in od moževega statusa na nek način pobrala največ, kar se da pobrati.
Ampak ne. Ona je bolj ambiciozna in odločna in očitno besna, ker si je nekdo na tem svetu izmislil to korono. In ker je žrtev te globalne prevare prav ona in njena družina.
Tako je prav tako na Facebooku precej nedamsko artikulirala svoje misli. Očitno zelo natanko pozna delovanje naše svetovalne skupine za korono, ker je vodji doc. dr. Mateji Logar namenila naslednje vulgarne, žaljive, nespodobne, neokusne, nesramne, neumne, neolikane besede:
“Zaradi mene si to palčko porini v rit in se testiraj tudi tam vsak dan! Mojega otroka pa se niti dotaknila ne boš.”

Dodala je tudi, da njen “sonček” ne nosi maske.

Kasneje je objavo izbrisala. A takšne sledi ostanejo. Nekaj, kar prvi hip izgleda kot pogumen frajerski zapis, je že v naslednjem trenutku lahko usodno. Življenjsko usodno.

Šiba božja

Ali ljudje, ki so zmožni napisati nekaj tako grdega, znajo slišati tudi kaj drugega? Kako zblojenim ljudem na lep način in razumljivo povedati, da so zgrešili? Zgrešili s samim sporočilom, s kanalom komuniciranja, s tonom in slogom komuniciranja, z izrazi … — z vsem!
Mogoče lahko take ljudi najbolj strezni prav to, kar na brutalen, ogaben način zanikajo. Šiba božja — torej družinska korona.
Ali bi štirinajstdnevna kazen zadoščala — ker za tak greh si po božjem ceniku zasluži najbrž več —, naj presodijo ljubitelji Wernerja in njegove glasbe. Če se bo to poznalo na manjši prodaji vstopnic za njegove nastope, ne bom prav nič obžalovala.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 28. marca 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/v-cem-je-smisel-poneumljanja-z-mnenji-gospe-werner-in-njenega-moza-10221757

Kaj res nihče ne mara več resnice?


Pri razločevanju resnice od laži nam najbolj pomagajo svobodni, verodostojni mediji. A ti so nezaščitena, izumirajoča vrsta.

Lagati je grdo. Ni važno komu in kdaj. Niso pa vse laži enako težke, niti niso enako usodne. Ljubko se zlagati doma, da je nova frizura zelo fajn, je povsem nekaj drugega kot reči, da se kot politik nisi pogovarjal z nasprotno stranjo. Pri tem pa si pustil sled obiska prav pri tem politiku. Laž, da je čudna frizura stilska uspešnica, bo ohranila pozitivno vzdušje v hiši, politična laž pa lahko vpliva na izid volitev, na družbene norme, sistem, usode mnogih.

Znanstvene raziskave vedenjskih psihologov, analitikov morale, psihiatrov, sociologov, teologov, vzgojiteljev in še mnogih drugih strokovnjakov za preučevanje človeškega obnašanja pričajo, da se običajen človek zlaže povprečno dvestokrat na dan.

Moški in ženske

Moškim gre laž lažje in pogosteje z jezika kot ženskam. S tem hočejo izboljšati svoj imidž, imeti več uspeha pri pridobivanju partnerstva, prikrivati napake, slabosti, povečati svojo moč in veljavo. Moški na nek način polirajo svojo podobo, da bo družba o njih imela žlahtnejše mnenje.

Velik del teh laži so nedolžne laži, ki jih včasih izrečemo spontano, iz navade, tudi iz vljudnosti ali celo iz vsakdanjih diplomatskih razlogov. Konkurenta v nekem poslu bi najraje spotaknili, da bi si zlomil nogo, in ga tako onesposobili za pošteno tekmo za projekt — pa vendar ste mu zjutraj v dvigalu rekli “dobro jutro”.

Veliko naših laži izvira iz pretirane vljudnosti, strahu, negotovosti in kvazi dobre vzgoje, ki ustvarjajo pregrade v glavi, da bi koga prizadeli, mu nakopali skrbi ali se mu bog ne daj celo zamerili.

Tako bomo praviloma pohvalili kosilo prizadevne gostiteljice, četudi gre za ponesrečen obrok.

Možje baje tudi radi pohvalijo ženino garderobo iz bojazni, da kritika ne najbolj posrečene izbire barve in kroja ne bi posredno ogrozila družinskega budžeta z nakupom nove.

Jutri ob sv. Nikoli

Ena najbolj množično uporabljenih laži je obljuba “jutri te pokličem”. Na ta “jutri” je treba praviloma dolgo čakati, marsikatero dekle pa ga niti ne dočaka. »Jutri te pokličem« deluje kot izgovor za priznanje, da mu dekle preprosto ne ugaja. Hkrati pa dečko ne zmore dovolj poguma, da bi ji to vsaj nakazal, kaj šele povedal. Fantje se zanašajo, da bodo dekleta slej ko prej sama spoznala resnico. Seveda pa ta fraza ni v uporabi samo v razmerjih med fanti in dekleti, temveč tudi med prijatelji in znanci in sorodniki.

Laži imajo tudi svetlejšo stran — če seveda s tem nikogar ne prizadenemo. Strokovnjaki trdijo, da so preveč neposredni in resnicoljubni ljudje precej nepriljubljeni in nezaželeni, pogosto celo osovraženi. Nergači in negativci. Če bi si vsi povedali v obraz resnico, bi bile naše socialne mreže zelo ozke. Svet bi se spremenil v planet nasprotovanja, nenaklonjenosti, sovraštva, zavisti, obračunavanja in nasilja.

Kaj nismo že tu?

Razlike

Ko gre za laž, med spoloma obstajajo pomembne razlike. Moški se zlaže približno 220-krat na dan, predvsem v zasebnih zadevah. Želi se izogniti sporom, nesoglasjem, nasprotovanju, nesporazumom, kompleksnim problemom in zapletenim medsebojnim odnosom, obenem pa povečati svoj ugled, veljavo in imidž.

Ženske se zlažemo po tej statistiki približno 180-krat, predvsem iz dobrote, prijaznosti in naklonjenosti. Takrat, ko tolažimo, spodbujamo, razvajamo in mirimo, želimo motivirati in pohvaliti. Predvsem pa nočemo z resnico nikogar onemogočiti, ponižati, užaliti, prestrašiti, šokirati, zavrniti ali prizadeti. Te male, nedolžne laži odpuščamo, jih sprejemamo, ne obsojamo.

Malodušje, otopelost

Povsem nekaj drugega pa so laži v politiki oz. s strani politikov. Najbolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je laganje politikom imanentno. Laž je del njihovega vsakodnevnega ravnanja. Prvak v laganju je bil nekdanji predsednik ZDA Trump. Nekateri ameriški mediji so zanj uvedli števec laži. Washington Post so jih naštel 30.573 v štirih letih. In tem številu gre samo za javno izrečene laži. Koliko jih je izrekel v ožjih krogih?!

Politično laganje je treba postaviti v kontekst premišljene propagande, zavestne, načrtno pristransko predstavljene novice. Laganje je nekaj, kar politiki počnejo neprestano.

Pri umeščanju političnih sporočil v kontekst resnice in laži nam lahko v največji meri pomagajo mediji. Neodvisni, svobodni, verodostojni. A ti so postali nezaščitena, izumirajoča vrsta.

Za resnico v našem domu nam morda ni treba biti v skrbeh. Toda za politično resnico in za resnico kot družbeno vrednoto se bomo morali vse bolj boriti.

Bomo zaradi koronskega malodušja in otopelosta ostali brez borcev za resnico? Koliko nam je v resnici sploh še mar za resnico?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 21. marca 2021 z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/kaj-res-nihce-ne-mara-vec-resnice-10221745