Tema na koncu tunela: Karavanški predor je slovenska mednarodna sramota


Če ne znata DARS, DRK, naj ga zgradi kar ASFINAG. Avstrijci znajo to veliko bolje, hitreje, ceneje od naših birokratov.

Gradnja druge cevi karavanškega predora bo očitno naš novi birokratsko-politični mednarodni zdrs. Zgodba se nagravžno vleče kot stara raztegnjena elastika, ki ne zmore več skočiti v prvotno obliko.

Investicijska vrednost dograditve slovenskega dela druge cevi predora — vključno z manjkajočo polovico avtoceste in vsem, kar je na naši strani potrebno — je bila ocenjena na 151,6 milijona evrov brez DDV. Samo gradbena dela bi znašala okrog 121,5 milijona evrov.

Načrtovana dela na slovenski strani obsegajo gradnjo nove predorske cevi v dolžini 3546 metrov (od tega 3446 pod zemljo) in ter manjkajočega dela avtoceste med vhodom v predor in obstoječo cestninsko postajo v dolžini približno 620 metrov. Predvideni rok izgradnje po projektantski oceni je pet let od uvedbe izvajalca v delo.

Časovnica dosedanjega dogajanja je neumnost vseh neumnosti naše birokracije in sistema javnega naročanja.

Kronologija

  • 2016: Vlada za umestitev druge cevi predora Karavanke s pripadajočo avtocesto sprejme uredbo o državnem prostorskem načrtu.
  • Junij 2017: DARS po pridobitvi vseh potrebnih soglasij na Ministrstvo za okolje in prostor poda vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja.
  • Julij 2017: Slovenija in Avstrija za projekt izgradnje druge cevi predora na razpisu IPE (Instrumenta za povezovanje Evrope) pridobita nepovratna sredstva. Slovenija dobi 7,95 milijona evrov.
  • Oktober 2017: MOP na zahtevo DARS izda delno gradbeno dovoljenje za gradnjo druge cevi predora Karavanke in dograditev odseka avtoceste A2 med predorom in priključkom Hrušica v štiripasovnico, ki postane pravnomočno.
  • 15.12.2017: na spletni strani DARS preberemo, da je na slovenskem in evropskem portalu javnih naročil objavljen razpis za gradnjo druge cevi predora Karavanke. Tam tudi zapišejo, da bi ob uspešno izvedenem razpisu lahko bila pogodba z izvajalcem podpisana v prvi polovici prihodnjega leta (2018). Pojasnijo še, da je nekaj več kot polovica načrtovane predorske cevi na avstrijski strani, zato je razpis hkrati objavil tudi tamkajšnji avtocestni upravljavec ASFINAG.
  • 30.3.2018: DARS odpre devet prejetih ponudb za gradnjo druge cevi., ki so prispele na razpis.
  • 3.8.2018: DARS v skladu z našimi pravili javnega naročanja — ki veljajo tako za ceste, mostove, Drugi tir kot tudi za hrano za vrtce, bolnice, domove za starejše in še kaj — objavi izbor najcenejšega izvajalca. To je turški Cengiz İnşaat, katerega ponudba v višini 89,3 milijona evrov brez DDV je daleč najcenejša. Zapisano je tudi, da je bilo po pregledu ekonomsko najugodnejše ponudbe ter vseh dopolnitev in pojasnil turškega ponudnika ugotovljeno, da omenjeno podjetje izpolnjuje vse pogoje iz razpisne dokumentacije, da je bila ponudba oddana pravočasno, da ustreza potrebam in zahtevam naročnika, da ne presega zagotovljenih sredstev naročnika in da ni ocenjena za neobičajno nizko.
  • Avgust 2018: Na izbiro turškega podjetja se pritožijo trije neizbrani ponudniki. Državna revizijska komisija (DRK) vse tri zahtevke za revizijo združi v en sam revizijski postopek.
  • 3.12.2018: DARS prejme odločitev Državne revizijske komisije, da je odločitev o oddaji naročila turškemu ponudniku razveljavljena. Ključni očitek je nedopustno spreminjanje cen v ponudbi. DARS se mora odločiti med preostalimi ponudbami, ki pa so bistveno dražje. Zakonski rok za novo odločitev je 90 dni.
  • 15.2.2019: DARS v ponovnem odločanju zavrne vseh devet prispelih ponudb. Strokovna komisija namreč ugotovi, da so vse ponudbe nedopustne, in postopek oddaje javnega naročila iz leta 2017 zaključi brez izbire. Vsi ponudniki da so storili različne napake. Tri od devetih izloči, izvajalca pa bodo izbirali med preostalimi šestimi ponudniki, s katerimi se nameravajo pogajati.
  • Medtem na avstrijski strani: ASFINAG izvrta že 600 metrov predorske cevi.
  • 28.2.2019: Poteče rok za pritožbo na odločitev DARS.
  • Avgust 2023: Avstrijski ASFINAG s skromno svečanostjo ob udeležbi najvišjih političnih predstavnikov na zvezni in deželni ravni, partnerjev v projektu in številnih medijev proslavi uspešno zaključeno izgradnjo dobre 4 km dolge druge cevi karavanškega predora.
  • Medtem na slovenski strani: Drugouvrščeni v slovenskih pogajanjih z DARS prav takrat vloži pritožbo na odločitev DRK zaradi neprimernih in nestrokovnih pogajanj. Izbor izvajalca se tako spet premakne do dokončne odločitve komisije.

Pa kaj se mi gremo? Predor Karavanke naj formalno in v celoti zgradi kar ASFINAG. Ta lahko izbere najodličnejše slovenske pogodbene partnerje. Kateri so to, ASFINAG gotovo ve. Veliko bolje od naših birokratov. Bilo bi tudi veliko hitreje in ceneje. Pa še naša mednarodna sramota bi izpadla kot vzorčni primer odličnega čezmejnega sodelovanja.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 17. 2. z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3591?=tema-na-koncu-tunela-karavanski-predor-je-slovenska-mednarodna-sramota

 

Advertisements

Vlada vlada: Kupljeni socialni mir in ugodno javno mnenje sta kratke sape


Marjan Šarec pravi, da mora Slovenija ostati socialna država. Seveda. Toda zato mora ostati predvsem uspešna država.

Še pred nekaj tedni je kazalo, da je premier Šarec ljubljenec naroda. Tako visoke politične podpore predsedniku vlade še nismo namerili. Medianini podatki konec januarja so pokazali, da vlado podpira kar 62,8% vprašanih. Med strankami je sicer še vedno na prvem mestu SDS, ki bi jo volilo 16,6% vprašanih, a se je naklonjenost LMŠ dvignila na 16%. Po priljubljenosti politikov pa sta predsednik države in predsednik vlade skorajda poravnana.

Čeprav je Marjan Šarec pred dobrim letom dni uspešno konkuriral aktualnemu predsedniku, takratnemu protikandidatu v predsedniški tekmi Borutu Pahorju — in četudi je bilo jasno, da ga bomo v prihodnje videvali na državni ravni, saj je Kamnik zanj po tem postal premajhen —, si takšne ocene pred dobrim letom ne bi upali napovedati niti astrologi in vedeževalci iz kart in kofeta in drugih pripomočkov. Kaj šele politični analitiki.

Vsi zadovoljni

Televizijska soočenja na lanskih parlamentarnih volitvah so sicer oklestila njegovo “predsedniško” volilno telo. Največkrat je bilo slišati, da so njegovi nastopi prazni, brez vsebine. Oglašali so se tudi kritiki, ki jim je šla v nos umetniška in interpretativna raven njegovega nekdanjega lika Serpentinška. Toda čeprav je na parlamentarnih volitvah ponovno zasedel “samo” drugo mesto, ga je politična kombinatorika zaradi pomanjkanja kolektivne moči na desnici izstrelila na pozicijo mandatarja, nato pa tudi formalnega premierja. Pa saj je zgodba jasna.

Po volitvah se nekaj časa ni zgodilo nič, potem pa so sledili dogovor o plačah s sindikati javnega sektorja, dvig minimalne plače, več denarja vsem ministrstvom, odločna razrešitev ministra Bandellija. Vsi srečni, vsi zadovoljni.

Trk v zid

Sledil je trk v zid. Prišle so posledice. Posledice dviga minimalnih plač, ki vodijo prejemnike v višji dohodninski razred, a s tem izničujejo koristi povišanja. Posledice dviga plač v javnem sektorju, ki je postal generator številnih podražitev — vrtcev, šol, domov za starejše. K temu so se pričakovano prišlepale — ali pa se še bodo — še vse druge javne storitve kor parkirnina, komunala, energija … Višje plače mora vendar nekdo pokriti. Saj vlada vendar ni dala vendar ni dala fizičnega denarja javnim ustanovam za dvig plač, češ, nate, razdelite med zaposlene. Vlada se je tako odločila. Javnim zavodom je naložila, naj zaposleni dobijo višje plače.

Dvig plač samo nekaterim je po žepu udaril vse. Nemogoče je, da premier kot neekonomist ni bil opozorjen na širino posledic takšnega dogovora. Kar je še pred kratkim izgledalo kot razlog za odpiranje šampanjcev in občutek zadovoljstva, se je po streznitvi sprevrglo v glavobol in nacionalno slabo voljo.

Privoščljivci

To bi se nedvomno moralo poznati tudi pri merjenju priljubljenosti predsednika vlade in podpori njegovim vitezom okrogle mize konec tega meseca. V to časovno okno bo padla še afera Prešiček, pri kateri ni zaznati enotnega, večinskega stališča podpore Šarcu in njegovemu sprejetju Prešičkovega odstopa.

Vlada nam v tem času tudi sporoča, da se ne zmore odločiti, ali bi se SLovenija vmešala v venezuelske notranje zadeve in podprla začasnega venezuelskega predsednika Guaidója, ki predstavlja upanje za spremembe, ali pa nam je vseeno, če bo še naprej vladal Maduro, ki je državo spravil na kant, ljudi pa v najglobjo bedo.

Nenazadnje pa je tu še četrtkova proslava ob kulturnem prazniku. Predsednik vlade je pred polno Gallusovo dvorano in najbrž solidno TV gledanostjo doživel besedni pogrom slavnostnega govorca. Ta si je na svojo stran gotovo pridobil vrsto privoščljivcev.

Če ni hujšega

Ali predsednik vlade za protiutež tem zdrsom pripravlja kakšno pomirjujoče presenečenje? Vsaj kakšen bombonček, ki nam bo s prijetnim okusom popravil grenkobo trenutka? O tem lahko samo ugibamo. Če smo ga na srečanju managerjev SBC prav razumeli, nekaj sicer obljublja — konkreten pa seveda ni. Bo plače, ki (si) jih izplačujemo, razbremenil vsaj za kakšen odstotek in nam pustil, da ga noro zapravimo ali vsaj skrbno privarčujemo?

Marjan Šarec pravi, da mora Slovenija ostati socialna država. Seveda. Toda zato mora ostati predvsem uspešna država.

Kako kratke sape je lahko kupljeni socialni mir, ugodno javno mnenje in naklonjenost ljudstva, bo torej pokazalo naslednje merjenje politične klime. Predvidoma konec februarja.
Vprašanje, ali smo družbeno budni in kritični do te mere, da dejanja naših političnih zastopnikov znamo in zmoremo tudi primerno oceniti, ostaja zelo pomembno. Politični ratingi bi morali biti politikom v zreli demokraciji vsak mesec pomemben pokazatelj uspešnosti in tudi regulator njihovih ključnih odločitev. Pri nas pa se največkrat zdi, da gre za površno odločanje o všečnih, a ne zelo učinkovitih odločitvah. Tako tudi škodovati ne morejo prav veliko.

———

Prav danes je Delo objavilo najnovejše rezultate ankete, koga bi volili. Stranka LMŠ je le še pridobila v primerjavi z drugimi in bi jo volilo 22,4% vprašanih, SDS pa 15,1 (N=731), Marjan Šarec pa je po priljubljenosti prehitel Boruta Pahorja.

KPK? Gola formalnost, formalna odvečnost.


Boris Štefanec bo KPK pripeljal do točke, da sploh ne bomo več prijavljali dejanj, zaradi katerih je bila ustanovljena.

Na Planet TV so nas ta teden v oddaji Argument spomnili na institucijo, ki smo jo tako rekoč že odmislili in pozabili, odkar je iz nje odšla Alma Sedlar. Na Komisijo za preprečevanje korupcije, KPK. Odkar ni več javnega prepucavanja med njo in šefom Štefanecom, kdo je kaj zamočil, je KPK izginila z naših radarjev.

Gre za organ, ki ga državljani vidimo kot eno od številnih institucij, ki zaposluje javne uslužbence in troši denar za nikakršne rezultate. Za nas je KPK nekoristna, neučinkovita, nepotrebna, sama sebi namen. Davkoplačevalska izguba.

Da se Boris Štefanec ne boji javnih soočenj, je dokazal že nekajkrat. Neverjetno pogumno in odločno stoji pred strelskim vodom in nepopustljivo pojasnjuje in utemeljuje dosežke, ki jih nihče ne vidi. V tem me spominja na japonskega vojaka iz 2. svetovne vojne Hirooja Onodo, ki se ni predal vse do leta 1974, ko mu je njegov nekdanji komandir na nekoč okupirane Filipine prišel povedat, da je vojne že zdavnaj konec. Štefanec daje vtis, da bo do konca branil “okupirani” teritorij, dokler mu predsednik države ne bo povedal, da je to vojno izgubil.

Nima smisla

V Argumentu so vanj streljali nekdanji glavni državni revizor Igor Šoltes, poslanec Levice Matej Tašner Vatovec, nekdanji poslanec SDS in nekdanji notranji minister Vinko Gorenak in zdravnik Erik Brecelj. Bombice pa je iz tujine nanj spuščal še prvi šef KPK Drago Kos.

Še najbolj prizanesljiv do Štefaneca je bil Gorenak, ki mu je priznal trud in omejena pooblastila, ki da preprečujejo, da bi razkrili več koruptivnih dejanj. KPK namreč lahko prijavo pripelje samo do razkritja krivcev, potem pa pregon prepusti policiji in tožilstvu. In prav to je po Gorenakovem mnenju krivo, da pravih rezultatov pregona lumpov in prevarantov in pod mizo delujočih ni, medtem pa denar izginja v žepih, na računih, v vilah, sefih in drugje, vse za v udobno in bogato življenje nekaterih.

Kirurg Erik Brecelj je bil kot vedno neposreden. Državljanom odsvetuje prijavljanje sumljivih dejanj na KPK, ker da to nima smisla. Prijava ne bo dobila epiloga, obenem pa se prijavitelji izpostavljajo nevarnostim od izgube službe do pritiskov, pa tudi psihičnim težavam.

Štefanecu ni prizanašal niti prvi predsednik KPK Drago Kos. Njegov očitek je bil, da Štefanec nima vizije, znanja in poguma — in da je Komisijo spremenil v nemega opazovalca dogodkov.

Štefaneca to ni vrglo iz tira. Njega v resnici nikoli nič in nihče ne vrže iz tira. Ostaja neomajen kot Onoda, globoko prepričan v svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal predsednik. Je pa Kosovo sporočilo Štefanec takoj relativiziral s podatkom, da sta se dobro razumela vse do trenutka, ko je KPK začela pregledovati njegove posle v NLB. Takrat je bilo kolegialnega razumevanja konec.

Zgled in ugled

KPK kasira tudi očitke o nepravilnostih tudi s strani računskega sodišča. Ko nam institucije EU pokažejo podatke, da pri nas zaradi korupcije ponikne kar 3,5 milijarde evrov na leto, je tudi kriva KPK. Za koliko denarja gre, si lažje predstavljamo v “alternativnih” valutah: to so skoraj trije Divača–Koper ali sredstva, s katerimi bi lahko čakalne vrste v zdravstvenem sistemu spravili na nič in zraven še omogočili investicije v najsodobnejšo opremo in obnovo prostorov. To je denar, s katerim bi lahko dvignili neto plače, saj bi se država na ta račun lahko odrekla kakšnemu odstotku naših prispevkov.

KPK naj bi bila med drugim tudi institucija, ki bi državljane z zgledom prevzgajala v odgovorne ljudi in na ta način težila, da bi se na lestvici Transparency International uvrstili med ugledne države, ki so vzor preglednosti in poštenosti delovanja podjetij in posameznikov.

Tako pa nas zadnje letno poročilo te institucije po indeksu zaznavanja korupcije med 183 državami uvršča na 36. mesto — kar je dve mesti nižje kot v prejšnjem poročilu.

Formalno

Število prijav sumov koruptivnih dejanj, ki jih državljani prijavljamo KPK, se tudi znižuje. Še pred nekaj leti je bilo prijav 1900, lani samo še okrog 600. Če je algoritem Transparency International vsaj približno točen, potem upada števila prijav ne moremo pripisati dejstvu, da je korupcije pri nas v resnici manj.
Mandat predsednika KPK traja šest let. Štefanec ga bo zaključil marca 2020. Do takrat lahko pripelje delovanje KPK do točke, da ljudje tej instituciji sploh ne bomo prijavljali dejanj, zaradi katerih je bila ustanovljena.

Kar slišim njegov zaključni nagovor ob predaji mandata nasledniku: “Reševali smo več primerov na leto, kot smo dobili prijav. Novemu predsedniku KPK predajam institucijo v dobri kondiciji in brez nerešenih primerov.”

Formalno bodo torej letos popucali stare primere. Formalno jih bodo predali pristojnim organom. Ti jih bodo formalno reševali naprej.

Formalno argumentirana formalna odvečnost.