Fak ni Fake News


Kdo se je sploh spomnil na glasovanje za zastavonošo? Ta res ne ve, da Slovenci še nismo zreli za ta nivo demokracije.

Naj pišem o nepojmljivi zaprtosti, ozkoglednosti in nerazumnosti nekaterih (po Svetlanino) Slovenceljnov, ki niso imeli kaj bolj pametnega za početi in so se spravili na Jakova Faka? Ali o okrogli mizi o fake news to sredo? Ni enostavna odločitev. Obe temi dvigujeta prah, sta aktualni in številni od nas imamo do teh dveh tem izoblikovano stališče, ki smo ga pripravljeni deliti.

Jakov Fak, kandidat za nosilca naše zastave na OI v Pjongčangu, je bolj Slovenec od vseh tistih, ki so se spravili nadenj in mu očitajo, da je Hrvat. Sram jih bodi! Zaplankani, ozki, omejeni. Pritlikavi in ujeti v svojo majhnost. V svoji topoglavi miselnosti, da bodo slovenski narod s svojimi pritiski dvignili nad Jakova in nad Hrvate, mogoče celo nad ves svet, so nas potunkali globoko v drek, med najbolj nestrpne narode in posameznike tega sveta.

Sram me je, da so takšni med nami!

Na ravni sončenja

Šport je bilo področje, v katerem smo kolikor toliko dobro branili vpliv in vmešavanje politikov — vsaj na ravni “sončenja” ob uspehih naših športnikov. Saj se še spomnite žvižgov ministrici, ko je na Kongresnem trgu na odru zlatim košarkarjem, našim evropskim prvakom 2017 (12 igralcem, trenerjem in podpornemu timu podarila simboličnih 50.000€? To so bili žvižgi nasprotovanja, ne navdušenja, če ste slučajno pozabili.

In tako se je ob nominaciji Jakova Faka za nosilca naše zastave našla skupina ničvrednih, ki šport do konca spolitizira.

Kdo se je to sploh spomnil?

Sploh pa, kdo se je spomnil, naj javnost glasuje za našega zastavonošo? Ta res ne ve, da Slovenci nismo zreli za ta nivo demokracije. Takšno glasovanje nas samo razdvaja in odpira prostor za zgodbice, v katerih crkujejo sosedove krave.

Poleg tega to ni lepotno športno tekmovanje ali glasovanje za športnika tedna. Takšno glasovanje nehote potepta športno vrednost neizbranih. Mogoče povsem po krivici, ker se ukvarjata s športom, ki je manj na očeh javnosti. Pomembni so kriteriji, po katerih so ti športniki izbrani. Če so ljudem jasni kriteriji, ne bo nikoli nobene zadrege in podpora ljudstva bo zagotovljena.

Slovenija kot drugi dom

O Jakovu sem prav nedavno nekaj pisala in na kratko povzemam svoj zapis:

Tujce, ki so si Slovenijo izbrali za svoj dom, četudi le začasni, cenimo tudi po tem, kako zelo so se uspeli integrirati v našo družbo. Jezik je pri tem najbolj opazen pokazatelj. Jakova Faka sem spoštovala že kot hrvaškega športnika, dobitnika medalje na svetovnem prvenstvu v biatlonu 2009 v teku na 20 km in na olimpijskih igrah 2010 v sprintu na 10 km, kar je bila sploh prva hrvaška olimpijska medalja v biatlonu. Ta suhljati fant je z lahkoto nabrisal vse naše fante, četudi ne prihaja iz smučarske dežele.

Spoštovanje do Jakova je samo še zraslo, ko je iz hrvaške reprezentance prestopil v slovensko. Za nas Slovence je takšno dejanje pomembno sporočilo. Še posebej simbolno, ko gre za Hrvaško. Nenehna medsoseska tekma v tem, kdo je boljši, kdo bo koga in kdo bo potegnil daljši konec, se odraža tudi v športu. Če se je Jakov odločil, da bo tekmoval za Slovenijo, pomeni da presodil, da ima pri nas boljše razmere, je verjel, da bo svojo kariero lahko uspešneje razvijal v našem okolju. Po burnem pregovarjanju in nasprotovanju hrvaške biatlonske zveze, smo ga 2010 sprejeli medse. Na tej točki bi lahko obstali, pustili Jakovu, da trenira, zmaguje, govori svoj jezik in bili zadovoljni z vsako njegovo odlično uvrstitvijo.

Tudi Jakov bi lahko mislil enako. A ni. Vsakič znova me preseneča njegova Slovenščina. Niti kančka “južnega” ni zaznati v njegovi Slovenščini. Nobenega značilnega l-ja, njegovi e-ji so slovenski, narečje pa — kot se za klenega smučarja spodobi — gorenjsko. Se tudi vam zdi, da je prav jezik tisti, ki najbolj prepriča v to, da  pri njegovem prestopu ni šlo le za športne pogoje in razmere? Da je šlo tudi za globoko naklonjenost do Slovenije, ki jo z imenitno slovenščino odraža na najbolj neposreden in spoštljiv način?

Meni se! Oprosti, Jakov Fak!

Jakov je nedvomno Hrvat po rodu, ima pa prav tako nedvomno že 8 let slovenski potni list, nedvomno tekmuje in zmaguje za Slovenijo, nedvomno govori Slovensko, mnogo lepše, bolj tekoče, smiselno povezano, s spoštovanjem in dostojanstvom, kot marsikateri, ki je bil rojen v Sloveniji in se ima zato za »echt« Slovenca. Velik del leta preživi na Pokljuki. Njegov posebni trener je Slovenec in še več.

Jakov Fak ni fake news, je realnost.

No, za zapis o lažnih novicah mi je pa zmanjkalo prostora. O tem prihodnjič.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 27. januarja, z istim naslovomhttps://fokuspokus.si/article/2828?=fak-ni-fake-news

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

Vlada naj gre na bolniško


Zakaj vlada ne posluša uspešnih podjetnikov? Ker niso člani strank? Ker javnemu sektorju pa zna zelo dobro prisluhniti.

Ta ponedeljek je bil v Postojni forum Kluba slovenskih podjetnikov (SBC, Slovenian Business Club). Gre za združbo družinskih podjetij prve, druge, celo že tretje generacije, ki dobro poslujejo. V resnici jim gre vedno bolje. Rastejo, ker so organizirana bolj vitko kot podjetja v državni lasti, so pa tudi bolj agilna, prilagodljiva, usmerjena v svet. Njihovi lastniki so s poslom zrasli, v njem imajo svoje korenine, niso padli v to od nikoder.

Odgovornost

Predvsem pa imajo lastniki globoko odgovornost do tega, kar so ustvarili sami ali njihovi starši.

Odnos lastnikov družinskih podjetij do podjetja, do svoje znamke in tudi do zaposlenih je popolnoma drugačen kot odnos tistih, ki so podjetja kupili z nekim neobstoječim, bodočim denarjem podjetja samega, ne pa s svojimi težko prigaranimi milijoni. Tako kot je recimo Matej Raščan kupil Delo Revije, kar je bil verjetno eden najbolj pokvarjenih primerov tajkunskega uničenja dobrega podjetja. Zaradi sle po hitrem in nepravičnem zaslužku, ne da bi se zmenil za blagovne znamke, njihovo vrednost, kaj šele zaposlene. Če ne bil tako pohlepen, bi morda še danes upravljal to podjetje. Delo Revije bi bilo gotovo manjše kot takrat, ko ga je kupil, optimirano, vendar solidno in s pozitivno bilanco.

Zahteve …

Nazaj v Postojno. Na tem srečanju so podjetniki vladi prenesli nekaj ključnih spročil. Vsi smo jih lahko slišali, saj je bil dogodek medijsko odlično pokrit. A četudi so njihova sporočila krožila po vseh slovenskih medijih, je vprašanje, ali jih je vlada slišala — in ali jih je sploh hotela slišati?

Zahteve SBC so bile jasne in nedvoumne. Z njihove spletne strani sem izluščila naslednje:

  • enake spodbude za vse investitorje, domače in tuje (urgentni sprejem zakona o spodbujanju investicij);
  • dodatne razbremenitve plač;
  • postopna uvedba razvojne kapice;
  • dohodninska reforma;
  • več kadrovskih štipendij;
  • proaktivna imigracijsko politiko za privabljanje strokovnjakov.

… in pobude

Poleg tega smo lahko slišali še naslednje konkretne pobude:

  • vrniti davke na raven izpred krize;
  • znižati DDV na nekdanjih 20%;
  • odpraviti 50-% dohodninski razred;
  • znižati davek na dobiček na nekdanjih 15%.

Kakšen bo odziv na te zahteve, je velika neznanka. Od vlade še nismo slišali ničesar. Njihov odzivni čas na zahteve gospodarstva je praviloma zelo dolg in pogosto tudi vprašljiv.

Nikoli pa ni vprašljiv hiter odziv vlade na zahteve uslužbencev javnega sektorja. Na njihova še tako nerazumna pričakovanja se vlada vedno odzove. Sledijo pogajanja in preigravanja, pritiski in izjave pred kamerami, televizijske Tarče in druge pogovorne oddaje — na koncu pa se tekma seveda konča na škodo davkoplačevalcev oz. tistih, ki polnimo proračun.

Seznam želja po višjih plačah v javnem sektorju je trenutno vreden že skoraj milijardo evrov. Pa še splošna stavka se obeta, ki bo k temu znesku dodala še nekaj milijonov stroškov zaradi izpada dela.

Razsipnost, ki si je ne moremo privoščiti

Koliko Akrapovičev, Lotričev, Dewesoftov, Interblockov, Skaz in drugih uspešnih podjetij potrebujemo v SBC klubu, da bomo potešili to nerazumno razsipnost, ki si je ne moremo privoščiti?

Zakaj država ne sliši naših uspešnih podjetnikov? Ker niso člani političnih strank? Ker niso del političnega establishmenta? Ker niso zlizani s to ali ono koalicijsko stranko?

Eno od pravil SBC je, da njihovi člani ne smejo biti politično aktivni. Na ta način lahko ohranjajo svojo neodvisnost — neglede na trenutno vladajočo garnituro. Takšna drža prispeva k njihovemu visokemu ugledu v javnosti. Tudi zato imajo veliko privržencev.

Vlado na bolniško!

Slabo se piše državljanom države, katere vlada se trka po prsih, ko gre gospodarstvu dobro, ni pa pripravljena prisluhniti predlaganim ukrepom taistih gospodarstvenikov, da bi nam šlo dolgoročno še bolje. Dolgoročno! Vlada očitno ne razume, da razbremenitve in olajšave pomenijo samo začasno manjše prilive v proračun, dolgoročno pa pripomorejo k veliko večjim prilivom sredstev. Po drugi strani pa vlada praviloma prisluhne tistim, ki nenehno gledajo v lonec blaginje in zahtevajo njen nenormalni delež.

Vlada je zagotovo gluha, vsaj na eno uho. Zaslužila bi si dolgotrajnejšo bolniško odsotnost. Volilno leto gor ali dol.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 21. januarja 2018, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2812?=vlada-naj-gre-na-bolnisko

 

Pasje življenje


SLO pri polni zavesti in domnevni zdravi pameti določa človekovo minimalno plačo v višini oskrbnine za psa v zavetišču.

V Sloveniji je bil do nedavnega v veljavi zakon o zaščiti živali. Med drugim je določal, da stroške bivanja živali v zavetišču prvi mesec krije občina, potem pa zavetišče samo. Stroški se sicer razlikujejo od zavetišča do zavetišča in znašajo za psa med 16€ in 20€ na dan. Na koncu meseca pa skupaj s cepljenem in sterilizacijo znašajo celo med 500€ in 600€ za psa.

Ker gre za visoke stroške, so imeli lastniki zavetišč doslej pravico, da živali evtanazirajo — četudi povsem zdrave in fit —, če jim v 30 dneh niso našli novih lastnikov. Seveda samo zato, da ne bi nosili stroškov njihove oskrbe.

Novela zakona o zaščiti živali usmrtitev zdravih zapuščenih živali prepoveduje. Zakon smo sprejeli kot ena zadnjih držav v EU. Novela tudi določa, da bodo občine morale občine odslej plačevati stroške oskrbe in namestitve do 45 dni, potem pa to breme prevzame zavetišče. Razen v Ljubljani in v Kopru, kjer zavetišče še naprej prejema potrebno podporo od občine.

Izboljšanje za 9€?!

Znesek minimalne plače za polni delovni čas na zaposlenega v Sloveniji od 1. januarja 2017 znaša 804,96€ bruto oz. 613€ neto. Takratni dvig je znašal 1,8%, za kolikor so se povišale tudi povprečne plače v Sloveniji. Ljudje z minimalno plačo skratka dobijo na svoj TRR 613€ na mesec zato, da opravijo v povprečju 170 delovnih ur na mesec.

Dvig minimalne plače je država utemeljila takole:

  • “Z dvigom minimalne plače v enakem odstotku [kot povprečna plača, op. DPK] naj bi zagotovili ohranitev razmerja med minimalno in povprečno plačo, hkrati pa prispevali k izboljšanju socialnega položaja zaposlenih z najnižjimi dohodki.”

Prispevali k izboljšanju socialnega položaja zaposlenih z najnižjimi dohodki?! K temu izboljšanju so prispevali natanko 9€ neto.

Svetovni absurd

Teh dveh primerjav ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je človekovo življenje pri nas očitno vredno toliko kot življenje psa.

Slovenija pri polni zavesti — in domnevni zdravi pameti — dovoljuje, da so delavci, zaposleni za polno mesečno obremenitev, plačani enako kot kužki, če bi se v zavetišču znali sami preživljati in bi jim njihovo “delo” plačevala država.

Verjetno gre za svetovni, ne samo evropski absurd brez primere. Pes je resda človekov najboljši prijatelj, toda ali naj to pomeni, da je materialna vrednost, ki jima omogoča preživetje, enaka?

Vsako pisanje, da je to nedopustno, nečloveško, da tega ne smemo dovoliti, je odveč. Besede zvenijo naravnost trapasto. Človekovo življenje, ki se za polni mesečni delovnik ovrednoti na finančni ravni mesečne oskrbe psa v zavetišču, je mučenje in življenjska kaznilnica za človeka.

Brezplačna ideja

Seveda je razumljivo, da se lahko višina nacionalno opredeljene minimalne plače spreminja samo v skladu z nekimi drugimi kazalniki in da mora biti v razumljivi soodvisnosti od drugih razmerij med plačami nasploh.

Predvsem pa bi morala biti vezana na produktivnost. Če bomo ustvarili več, lahko tudi več razdelimo. Toda živeti v državi, ki je določila višino minimalne plače na raven preživnine psa v zavetišču, je za prejemnike takšne plače res pasje življenje.

Vlada prav te dni začenja predvolilne bitke s sindikati v javnem sektorju, ki vsi po vrsti zahtevajo dvig plač. Ponujam jim brezplačno rešitev. Ljudem z minimalno plačo naj ponudi, da ljubeče in odgovorno prevzamejo zapuščenega kužka v svojo oskrbo. Za to plemenito dejanje bi dobili ne 600€, ampak recimo 400€ občinske oz. državne podpore. Življenje v dvoje je lahko bistveno cenejše. Kuža lahko poje marsikaj, kar se skuha v domačem loncu. Kar nekaj zavetišč bi mogoče tako lahko zaprli, država oz. občine pa bi prihranile znatna finančna sredstva.

Pripadniki človeške vrste pa bi tako dobili vdano in prijazno družbo. Mogoče bi postali aktivnejši, saj je kužke treba razmigati, in bolj zdravi, njegovi mesečni prihodki pa bi se dvignili na 1000€. In življenje bi bilo takoj manj pasje.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspkus v nedeljo, 14. januarja z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2799?=pasje-zivljenje

Vse, kar si želim v letu 2018 (Bomo zmogli? Bomo, ja!)


Tudi to, da bi dojeli, da smo država mi. Naša ravnanja in vrednote. Naša hudobija in ljubezen. Naše znanje in neumnosti.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo znala Slovenijo končno preobraziti v odločno, pokončno, samozavestno in ponosno državo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki se bo zavedala, da so politiki v službi državljanov, in ki ji bo jasno, kakšna je vloga politike v družbi — in kdo je njen delodajalec.

Želim si, da bi na letošnjh volitvah zmagala stranka, ki bo vlado sestavila iz ljudi, ki bodo vredni našega zaupanja. Brez velikih PR besed o etiki, morali, transparentnosti in poštenosti, ki bi tako ali tako morale biti politični standard — vendar so se izpridile in vanje skorajda ne verjamemo več.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo vzpostavila kulturo politične odgovornosti.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki ne bo kalkulirala, ko gre za razkrivanje bančnih lukenj, dobaviteljskih prevar, koruptivnih navez in drugih lumparij v katerikoli javni ali zasebni instituciji.

Šibkejši in močnejši

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo ustvarjeni BDP znala razporediti tako, da ne bo kreirala novih družbenih krivic in poglabljala socialnih stisk enih na račun bogatenja drugih. Dovolj namreč ustvarimo, da nikomur ne bi bilo treba biti lačen in brez strehe nad glavo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki ji bo uspelo z agende umakniti arbitražo in druge, s Hrvaško povezane zgodbe.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo izpolnila nekoč dano obljubo in znižala začasni DDV z 22-% stopnje nazaj na 20%. Enako vesela bi bila razbremenitve plač in s tem večje konkurenčnosti našega gospodarstva.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo spravila v red zakonodajo in poenostavila zakone, da bodo razumljivi državljanom, in začela ustvarjati takšen pravni red, ki bo dejansko ščitil šibkejšega pred močnejšimi.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki nas bo rešila pretirane regulacije, birokracije in nedopustno dolgega čakanja v primeru javnih postopkov.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo uredila zdravstveno polomijo in dokončno ozdravila naše bolno zdravstvo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo znala na najprimernejši način povezati Luko Koper z Evropo, graditi drugo cev Karavanškega predora, tretjo razvojno os in s tem dokazala, da razume, da je dobra infrastruktura osnova za dobro gospodarstvo in življenje nasploh.

Pogledati vase

Želim si tudi, da bi mi vsi pogledali vase in dojeli, da država niso drugi, ampak mi sami. Država so naša ravnanja, razmisleki, vrednote. Država je naša hudobija in ljubezen, naše znanje in neumnosti. Mi, ki tu živimo, smo njeni sestavni delci.

Želim si, da bi nehali gledati nazaj in končno odločno stopili naprej. Skupaj in z istimi cilji. Z eno državno proslavo, eno maturantsko četvorko, enim fashion weekom …

Želim si, da bi razumeli, da je razvoj v nasprotju s tem, kar imamo zdaj, in da vsaka sprememba nekoga prizadene, drugega pa zadovolji. Samo s spremembami se bomo odmaknili od tega, česar si ne želimo. Vendar zato ni treba, da se sovražimo.

Želim si, da bi Peter Prevc ponovno zablestel in na olimpijskih igrah pobral kakšno medaljo. Da bi se Ilka Štuhec jeseni vrnila na smuči še močnejša in še hitrejša. Želim si, da bi naše košarkarske, rokometne in vse druge športne pravljice, ki nas najbolj držijo pokonci, še kar trajale in trajale. To so najbojl prave učne ure državljanske vzgoje in pripadnosti.

Sebi in svoji družini želim samo odlično zdravje. Vse drugo bomo pa že zmogli. Zato  naj se vsaj ta želja uresniči.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 7. januarja 2018, z istim naslovom. https://fokuspokus.si/article/2784?=vse-kar-si-zelim-v-letu-2018-bomo-zmogli-bomo-ja

 

 

Želim vam bogato leto 2018! Ker kdaj pa bomo bogati, če ne zdaj?


Gospodinje vemo, da je mogoče varčevati, če v pujsa pride več denarja, kot ga rabimo. To ni jasno samo javnemu sektorju.

Samo če več zaslužimo kot porabimo, lahko brez odrekanja na račun temeljnega preživetja oddvojimo znesek za kakšno pametno naložbo. Če denarja ni, pa tudi ni mogoče nič privarčevati.

Takrat je seveda treba močno stiskati in varčevati, da povežemo začetek meseca s koncem in da se nam ni treba celo zadolževati.

To je torej povsem jasno na ravni vsake mikrocelice naše družbe, kot tudi na ravni podjetij. Vsaj zasebnih.

To zavedanje pa se očitno izgublja po lestvici navzgor proti državi. Če v Sloveniji ta hip dosegamo najvišjo stopnjo rasti BDP kot kadarkoli prej, potem to pomeni, da bi lahko kaj privarčevali. Privarčevano bi lahko porabili za pametne naložbe v razvoj naše družbe.

Tako pa s stališča gospodinje začudeno gledam, kako je mogoče, da ob tem, da nam gre najbolje doslej, leto zaključujemo z negativno nulo.

Za hude čase?

In čeprav so napovedi obetavne tudi za leto 2018, je finančna ministrica napovedala samo 50 milijonov presežka prihodkov nad odhodki v državni blagajni.

Okej, od države resda ne pričakujem, da bo denar nalagala na nek varčevalni račun za hude čase. Bi pa pričakovala, da bo konjukturna obdobja izkoristila za dvig nacionalne konkurenčnosti, recimo z razbremenitvijo dajatev na plače ali z znižanjem DDV, za katerega so pred leti obljubljali, da ga dvigujejo samo začasno.

A to bi se morda lahko zgodilo v neki drugi državi, pri nas pa je to nerealno pričakovati. Mi bomo ustvarjene presežke očitno raje namenili za plače javnih uslužbencev.

Da se razumemo: sem odločna zagovornica dejstva, da morajo ljudje dobro zaslužiti, kajti potrošnja je pomemben generator uspešnega gospodarstva. Toda posameznikova plača mora biti odraz njegove učinkovitosti. Dvigovati plače, ne da bi se pričakovali boljše rezultate dela, je nedopustno. Še posebej, če večji del tega, kar se nateče v državno blagajno, ustvari zasebni sektor.

Ta ima zaradi boljšega poznavanja gospodinjske logike vgrajen sistem primernega varčevanja za potrebne naložbe in razvoj. Imamo sektor, ki ustvarja in varčuje, in sektor, ki neposredno ne ustvarja, hkrati pa nas vedno več stane — ne da bi nam, državljanom tudi več dajal.

Na krilih konjunkture

Nezadovoljstvo z razmerami in plačami lahko javni sektor izrazi z dobro organiziranimi stavkami in pritiski, ki jih vodijo izkušeni in prekaljeni sindikalni voditelji. Mediji takšne dogodke zelo dobro pokrijejo. Protesti so zanimiva tema, ratingi pa visoki.

Enotnega gospodarskega protesta na naših ulicah ne pomnim. Protestov posameznega podjetja ali panoge že, ne pa tudi organiziranega protestnega sporočila celotnega gospodarskega sektorja. Očitno se to zgodi v manirlih, poslovnih oblikah — na sestankih, z opozorili ustreznih reprezentativnih institucij, kakršni sta GZS ali Slovenski poslovni klub in podobni. A kaj, ko takšni sestanki ne dosegajo medijskega učinka v primerjavi z žvižgi, pohodi po ulicah, celo grožnjami, žaljivkami in psovanjem.

Zato je navdušenje nad trenutno zelo spodbudnimi kazalniki uspešnosti naše države manjše, kot bi lahko bilo. Denar, ki smo ga letos morda ustvarili kot nek presežek, je že porabljen za pokrivanje negativnega stanja naših bolnišnic. Denar, ki se nam obeta na krilih konjunkture v prihodnjem letu, pa bo po vsej verjetnosti šel za plače javnih uslužbencev.

Tisti, ki vodijo naše nacionalno gospodinjstvo, so v šoli očitno pogosto špricali ta predmet.

Želim vam bogato 2018! Iskreno vam želim, da postanete bogatejši v medsebojnih odnosih, bogatejši v izkušnjah, bogatejši zaradi kulturnih in športnih doživetjih, bogatejši v smislu zdravja kot največjega bogastva — in bogatejši po stanju na vašem tekočem računu.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 31. 12. 2017 z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2769?=zelim-vam-bogato-leto-2018-ker-kdaj-pa-bomo-bogati-ce-ne-zdaj