Pasje življenje


SLO pri polni zavesti in domnevni zdravi pameti določa človekovo minimalno plačo v višini oskrbnine za psa v zavetišču.

V Sloveniji je bil do nedavnega v veljavi zakon o zaščiti živali. Med drugim je določal, da stroške bivanja živali v zavetišču prvi mesec krije občina, potem pa zavetišče samo. Stroški se sicer razlikujejo od zavetišča do zavetišča in znašajo za psa med 16€ in 20€ na dan. Na koncu meseca pa skupaj s cepljenem in sterilizacijo znašajo celo med 500€ in 600€ za psa.

Ker gre za visoke stroške, so imeli lastniki zavetišč doslej pravico, da živali evtanazirajo — četudi povsem zdrave in fit —, če jim v 30 dneh niso našli novih lastnikov. Seveda samo zato, da ne bi nosili stroškov njihove oskrbe.

Novela zakona o zaščiti živali usmrtitev zdravih zapuščenih živali prepoveduje. Zakon smo sprejeli kot ena zadnjih držav v EU. Novela tudi določa, da bodo občine morale občine odslej plačevati stroške oskrbe in namestitve do 45 dni, potem pa to breme prevzame zavetišče. Razen v Ljubljani in v Kopru, kjer zavetišče še naprej prejema potrebno podporo od občine.

Izboljšanje za 9€?!

Znesek minimalne plače za polni delovni čas na zaposlenega v Sloveniji od 1. januarja 2017 znaša 804,96€ bruto oz. 613€ neto. Takratni dvig je znašal 1,8%, za kolikor so se povišale tudi povprečne plače v Sloveniji. Ljudje z minimalno plačo skratka dobijo na svoj TRR 613€ na mesec zato, da opravijo v povprečju 170 delovnih ur na mesec.

Dvig minimalne plače je država utemeljila takole:

  • “Z dvigom minimalne plače v enakem odstotku [kot povprečna plača, op. DPK] naj bi zagotovili ohranitev razmerja med minimalno in povprečno plačo, hkrati pa prispevali k izboljšanju socialnega položaja zaposlenih z najnižjimi dohodki.”

Prispevali k izboljšanju socialnega položaja zaposlenih z najnižjimi dohodki?! K temu izboljšanju so prispevali natanko 9€ neto.

Svetovni absurd

Teh dveh primerjav ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je človekovo življenje pri nas očitno vredno toliko kot življenje psa.

Slovenija pri polni zavesti — in domnevni zdravi pameti — dovoljuje, da so delavci, zaposleni za polno mesečno obremenitev, plačani enako kot kužki, če bi se v zavetišču znali sami preživljati in bi jim njihovo “delo” plačevala država.

Verjetno gre za svetovni, ne samo evropski absurd brez primere. Pes je resda človekov najboljši prijatelj, toda ali naj to pomeni, da je materialna vrednost, ki jima omogoča preživetje, enaka?

Vsako pisanje, da je to nedopustno, nečloveško, da tega ne smemo dovoliti, je odveč. Besede zvenijo naravnost trapasto. Človekovo življenje, ki se za polni mesečni delovnik ovrednoti na finančni ravni mesečne oskrbe psa v zavetišču, je mučenje in življenjska kaznilnica za človeka.

Brezplačna ideja

Seveda je razumljivo, da se lahko višina nacionalno opredeljene minimalne plače spreminja samo v skladu z nekimi drugimi kazalniki in da mora biti v razumljivi soodvisnosti od drugih razmerij med plačami nasploh.

Predvsem pa bi morala biti vezana na produktivnost. Če bomo ustvarili več, lahko tudi več razdelimo. Toda živeti v državi, ki je določila višino minimalne plače na raven preživnine psa v zavetišču, je za prejemnike takšne plače res pasje življenje.

Vlada prav te dni začenja predvolilne bitke s sindikati v javnem sektorju, ki vsi po vrsti zahtevajo dvig plač. Ponujam jim brezplačno rešitev. Ljudem z minimalno plačo naj ponudi, da ljubeče in odgovorno prevzamejo zapuščenega kužka v svojo oskrbo. Za to plemenito dejanje bi dobili ne 600€, ampak recimo 400€ občinske oz. državne podpore. Življenje v dvoje je lahko bistveno cenejše. Kuža lahko poje marsikaj, kar se skuha v domačem loncu. Kar nekaj zavetišč bi mogoče tako lahko zaprli, država oz. občine pa bi prihranile znatna finančna sredstva.

Pripadniki človeške vrste pa bi tako dobili vdano in prijazno družbo. Mogoče bi postali aktivnejši, saj je kužke treba razmigati, in bolj zdravi, njegovi mesečni prihodki pa bi se dvignili na 1000€. In življenje bi bilo takoj manj pasje.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspkus v nedeljo, 14. januarja z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2799?=pasje-zivljenje

Advertisements

Vse, kar si želim v letu 2018 (Bomo zmogli? Bomo, ja!)


Tudi to, da bi dojeli, da smo država mi. Naša ravnanja in vrednote. Naša hudobija in ljubezen. Naše znanje in neumnosti.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo znala Slovenijo končno preobraziti v odločno, pokončno, samozavestno in ponosno državo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki se bo zavedala, da so politiki v službi državljanov, in ki ji bo jasno, kakšna je vloga politike v družbi — in kdo je njen delodajalec.

Želim si, da bi na letošnjh volitvah zmagala stranka, ki bo vlado sestavila iz ljudi, ki bodo vredni našega zaupanja. Brez velikih PR besed o etiki, morali, transparentnosti in poštenosti, ki bi tako ali tako morale biti politični standard — vendar so se izpridile in vanje skorajda ne verjamemo več.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo vzpostavila kulturo politične odgovornosti.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki ne bo kalkulirala, ko gre za razkrivanje bančnih lukenj, dobaviteljskih prevar, koruptivnih navez in drugih lumparij v katerikoli javni ali zasebni instituciji.

Šibkejši in močnejši

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo ustvarjeni BDP znala razporediti tako, da ne bo kreirala novih družbenih krivic in poglabljala socialnih stisk enih na račun bogatenja drugih. Dovolj namreč ustvarimo, da nikomur ne bi bilo treba biti lačen in brez strehe nad glavo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki ji bo uspelo z agende umakniti arbitražo in druge, s Hrvaško povezane zgodbe.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo izpolnila nekoč dano obljubo in znižala začasni DDV z 22-% stopnje nazaj na 20%. Enako vesela bi bila razbremenitve plač in s tem večje konkurenčnosti našega gospodarstva.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo spravila v red zakonodajo in poenostavila zakone, da bodo razumljivi državljanom, in začela ustvarjati takšen pravni red, ki bo dejansko ščitil šibkejšega pred močnejšimi.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki nas bo rešila pretirane regulacije, birokracije in nedopustno dolgega čakanja v primeru javnih postopkov.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo uredila zdravstveno polomijo in dokončno ozdravila naše bolno zdravstvo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo znala na najprimernejši način povezati Luko Koper z Evropo, graditi drugo cev Karavanškega predora, tretjo razvojno os in s tem dokazala, da razume, da je dobra infrastruktura osnova za dobro gospodarstvo in življenje nasploh.

Pogledati vase

Želim si tudi, da bi mi vsi pogledali vase in dojeli, da država niso drugi, ampak mi sami. Država so naša ravnanja, razmisleki, vrednote. Država je naša hudobija in ljubezen, naše znanje in neumnosti. Mi, ki tu živimo, smo njeni sestavni delci.

Želim si, da bi nehali gledati nazaj in končno odločno stopili naprej. Skupaj in z istimi cilji. Z eno državno proslavo, eno maturantsko četvorko, enim fashion weekom …

Želim si, da bi razumeli, da je razvoj v nasprotju s tem, kar imamo zdaj, in da vsaka sprememba nekoga prizadene, drugega pa zadovolji. Samo s spremembami se bomo odmaknili od tega, česar si ne želimo. Vendar zato ni treba, da se sovražimo.

Želim si, da bi Peter Prevc ponovno zablestel in na olimpijskih igrah pobral kakšno medaljo. Da bi se Ilka Štuhec jeseni vrnila na smuči še močnejša in še hitrejša. Želim si, da bi naše košarkarske, rokometne in vse druge športne pravljice, ki nas najbolj držijo pokonci, še kar trajale in trajale. To so najbojl prave učne ure državljanske vzgoje in pripadnosti.

Sebi in svoji družini želim samo odlično zdravje. Vse drugo bomo pa že zmogli. Zato  naj se vsaj ta želja uresniči.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 7. januarja 2018, z istim naslovom. https://fokuspokus.si/article/2784?=vse-kar-si-zelim-v-letu-2018-bomo-zmogli-bomo-ja

 

 

Želim vam bogato leto 2018! Ker kdaj pa bomo bogati, če ne zdaj?


Gospodinje vemo, da je mogoče varčevati, če v pujsa pride več denarja, kot ga rabimo. To ni jasno samo javnemu sektorju.

Samo če več zaslužimo kot porabimo, lahko brez odrekanja na račun temeljnega preživetja oddvojimo znesek za kakšno pametno naložbo. Če denarja ni, pa tudi ni mogoče nič privarčevati.

Takrat je seveda treba močno stiskati in varčevati, da povežemo začetek meseca s koncem in da se nam ni treba celo zadolževati.

To je torej povsem jasno na ravni vsake mikrocelice naše družbe, kot tudi na ravni podjetij. Vsaj zasebnih.

To zavedanje pa se očitno izgublja po lestvici navzgor proti državi. Če v Sloveniji ta hip dosegamo najvišjo stopnjo rasti BDP kot kadarkoli prej, potem to pomeni, da bi lahko kaj privarčevali. Privarčevano bi lahko porabili za pametne naložbe v razvoj naše družbe.

Tako pa s stališča gospodinje začudeno gledam, kako je mogoče, da ob tem, da nam gre najbolje doslej, leto zaključujemo z negativno nulo.

Za hude čase?

In čeprav so napovedi obetavne tudi za leto 2018, je finančna ministrica napovedala samo 50 milijonov presežka prihodkov nad odhodki v državni blagajni.

Okej, od države resda ne pričakujem, da bo denar nalagala na nek varčevalni račun za hude čase. Bi pa pričakovala, da bo konjukturna obdobja izkoristila za dvig nacionalne konkurenčnosti, recimo z razbremenitvijo dajatev na plače ali z znižanjem DDV, za katerega so pred leti obljubljali, da ga dvigujejo samo začasno.

A to bi se morda lahko zgodilo v neki drugi državi, pri nas pa je to nerealno pričakovati. Mi bomo ustvarjene presežke očitno raje namenili za plače javnih uslužbencev.

Da se razumemo: sem odločna zagovornica dejstva, da morajo ljudje dobro zaslužiti, kajti potrošnja je pomemben generator uspešnega gospodarstva. Toda posameznikova plača mora biti odraz njegove učinkovitosti. Dvigovati plače, ne da bi se pričakovali boljše rezultate dela, je nedopustno. Še posebej, če večji del tega, kar se nateče v državno blagajno, ustvari zasebni sektor.

Ta ima zaradi boljšega poznavanja gospodinjske logike vgrajen sistem primernega varčevanja za potrebne naložbe in razvoj. Imamo sektor, ki ustvarja in varčuje, in sektor, ki neposredno ne ustvarja, hkrati pa nas vedno več stane — ne da bi nam, državljanom tudi več dajal.

Na krilih konjunkture

Nezadovoljstvo z razmerami in plačami lahko javni sektor izrazi z dobro organiziranimi stavkami in pritiski, ki jih vodijo izkušeni in prekaljeni sindikalni voditelji. Mediji takšne dogodke zelo dobro pokrijejo. Protesti so zanimiva tema, ratingi pa visoki.

Enotnega gospodarskega protesta na naših ulicah ne pomnim. Protestov posameznega podjetja ali panoge že, ne pa tudi organiziranega protestnega sporočila celotnega gospodarskega sektorja. Očitno se to zgodi v manirlih, poslovnih oblikah — na sestankih, z opozorili ustreznih reprezentativnih institucij, kakršni sta GZS ali Slovenski poslovni klub in podobni. A kaj, ko takšni sestanki ne dosegajo medijskega učinka v primerjavi z žvižgi, pohodi po ulicah, celo grožnjami, žaljivkami in psovanjem.

Zato je navdušenje nad trenutno zelo spodbudnimi kazalniki uspešnosti naše države manjše, kot bi lahko bilo. Denar, ki smo ga letos morda ustvarili kot nek presežek, je že porabljen za pokrivanje negativnega stanja naših bolnišnic. Denar, ki se nam obeta na krilih konjunkture v prihodnjem letu, pa bo po vsej verjetnosti šel za plače javnih uslužbencev.

Tisti, ki vodijo naše nacionalno gospodinjstvo, so v šoli očitno pogosto špricali ta predmet.

Želim vam bogato 2018! Iskreno vam želim, da postanete bogatejši v medsebojnih odnosih, bogatejši v izkušnjah, bogatejši zaradi kulturnih in športnih doživetjih, bogatejši v smislu zdravja kot največjega bogastva — in bogatejši po stanju na vašem tekočem računu.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 31. 12. 2017 z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2769?=zelim-vam-bogato-leto-2018-ker-kdaj-pa-bomo-bogati-ce-ne-zdaj