Nabirka za Notre-Dame: za vernike, za volilce, za potrošnike


Korporacije bodo za obnovo katedrale prekanalizirale del svojega globalnega marketinškega proračuna. Preračunajte sami.

Ogenj, ki je prejšnji ponedeljek opustošil pariško katedralo Notre-Dame, eno najprepoznavnejših gotskih mojstrovin, je dvignil na noge ves svet. Parižani in Francozi in turisti z vseh koncev sveta romajo do meje dovoljenega dostopa do katedrale. Tam skupaj sočustvujejo s stanjem znamenite dame in si delijo žalost. V družbi je teža žalosti na človeško enoto manjša.

Po prvem šoku so v Franciji začeli zbirati denar za obnovo. Zbiranje se je sprevrglo v izjemno uspešno nabirateljsko tekmo, v kateri eni bogataši prehitevajo druge, uspešna podjetja pa zagotavljajo »konkurenčnejšo« ponudbo od drugih.

To je super. Družba se zaveda, kakšno bogastvo ta cerkev predstavlja za zgodovino človeštva in kakšno miselno zatočišče je danes za ljudi — vernike in volilce. Pa tudi kupce.

V malo več kot enem samem dnevu se je z napovedmi bogatih družin in podjetij — ne pa še z dejanskimi nakazili — zbralo že okrog 800 milijonov evrov. Celo Apple je napovedal donacijo.

Fehtarjenje

Odziv je vreden globokega poklona. Za kulturno dediščino smo dolžni poskrbeti z vsem spoštovanjem. To potrjuje, da bi na svetu lahko hitro in učinkovito rešili tako rekoč vse težave, če bi se bogati le lahko poenotili glede prioritet.

Te dni je minilo že 18 let, odkar ves čas, brez premora, zavzeto in aktivno delujem v humanitarni organizaciji. Pomagamo ljudem. Lačnim, slepim, slabovidnim, bolnim, odrinjenim na socialni rob. Enkrat na leto imamo velik dogodek, ki prinese največji znesek. Priprave nanj trajajo tri mesece. S tem dogodkom zberemo sredstva za večje, najnujnejše donacije, čez leto pa pripravimo še od tri do pet manjših dogodkov.

Z vsemi temi sredstvi poskušamo pomagati ljudem, na katere je država pozabila. Mi smo njihovo zadnje upanje. Za prostovoljce, ki za vse to podarijo ne svoj prosti čas, temveč tudi svoj denar, je to kar lep vložek.

Pomnožite to z 18 leti. Koliko ur, idej, ljudi in odnosov smo podarili ljudem, ki jih niti ne poznamo.

Nabiranje denarja za te »reveže« je eno samo fehtarjenje. Kot da bi prosili zase, se ponižujemo, moledujemo, obljubljamo neke vrste povračila, smo moralni dolžniki donatorjem.

Pohvalno, ampak …

Pohvalno je, da se je naša sicer precej razdrobljena globalna družba tako hitro poenotila ob Notre-Dame, ki bo s tisto milijardo dobila dober finančni temelj za začetek obnove.

A mi je hkrati neprijetno. Imam slabo vest. Svetovni bogataši in bogata podjetja so v 24 urah zbrali skoraj milijardo evrov za obnovo katedrale, ne angažirajo pa se za lačne. Ne prisluhnejo ljudem brez domov, brez šol, brez ciljev, brez ambicij. Ljudem v Sudanu, Jemnu, Mjanmaru in še marsikje.

Tomo Križnar se trudi že od nekdaj, da bi rešil še tistih nekaj še živečih pripadnikov plemena Nuba v Sudanu. Presrečen je, ko mu nekje uspelo dobiti nekakšen kompresor, da bodo lahko prišli do vode. Na Haitiju in v Portoriku ljudje še vedno nimajo domov in trpijo posledice uničujočega orkana. Da ne naštevam.

Kaj je bolj pomembno?

Nimamo pravice soditi, za kaj ljudje in podjetja namenjajo svoj legalno zasluženi denar. Lahko ga porabijo za karkoli. Toda težko se je znebiti misli, da so velike in uspešne korporacije samo prekanalizirale del svojega globalnega marketinškega proračuna. Sredstva za obnovo se jim bodo povrnila, ko bodo hvaležni obiskovalci katedrale kupovali njihove izdelke.

Ne obsojajte mojega preračunljivega razmišljanja. Raje preračunajte sami. Koliko izdelkov kozmetičnih, modnih ali tehnoloških velikanov bodo kupili Mjanmarci, Sudanci ter drugi revni in pozabljeni? Primerjajte njihovo kupno moč s kupno močjo tistih, ki prihajajo na počitnice v Pariz.

Globalno smo sposobni žalovati za otipljivimi, zamenljivimi, obnovljivimi strukturami človeških rok. Po drugi strani pa še naprej uničujemo življenja ljudi, živali, rastlin. Življenja, ki jih ne moremo nikoli več nadomestiti. Nikoli!

Zgorela je cerkev. Na drugem koncu sveta je izumrla vas. Kaj je bolj pomembno?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 21. aprila, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3704?=nabirka-za-notre-dame-za-vernike-za-volilce-za-potrosnike

Advertisements

Kaj še preostane socialnim demokratom? (Volilcem namreč.)


Koalicija s CDU je bila za SPD pogubna. Nemški socialni demokrati so ostali brez tipičnih vrednot, slovenski SD pa tudi.

Doma imamo resen problem. Evropske volitve niso več gola formalnost obkroževanja številk. Med 23. in 26. majem — pri nas prav zadnji dan, v nedeljo — imamo pravico povedati, katera slovenska stranka in s tem evropska opcija nam je bližje, kateremu kandidatu zaupamo, katere vrednote podpiramo.

Težave imava oba z možem. On ima še dodatno dilemo, ali naj kot Nemec voli nemške kandidate ali kot v Sloveniji živeči tujec slovenske.

Nemški socialdemokrati SPD so izgubili velik del naklonjenosti, ki jim jo je moj mož izkazoval vse življenje — sprva zaradi aktivnega političnega delovanja njegovega očeta v SPD, kasneje pa tudi njegove samostojne, osebne, zrele naklonjenosti tej politični opciji.

Pogubna nemška koalicija

Gre za najstarejšo nemško stranko, ki je odprla pot demokratičnim gibanjem v Nemčiji.

Vrednote te stranke so vedno temeljile na solidarnosti do šibkih in podpori odrinjenim, kot so bile nekoč ženske in druge manjšine. SPD je bila ustanovljena kot stranka, ki je podpirala delavce, in prerasla v zaveznico tistih, ki so se jim godile krivice.

Med svojim razvojem, še posebej v času kanclerke Merklove, so na nekaj pomembnih vrednot pozabili — ali pa so se izgubile v močni luči, ki že več kot desetletje sveti na Angelo. Zanemarili so recimo okoljsko politiko, ki jo je brez ravsanja prevzela stranka Zelenih. Tem v zadnjih letih kaže tako dobro, da bi s krščanskimi demokrati (CDU) v prihodnje lahko prevzela vodenje Nemčije.

Napaka SPD v mandatih vladanja Angele Merkel je nedvomno tudi to, da so s številnimi dobrimi pobudami delovali mlačno, ne dovolj glasno. Da si niso jasno in nedvoumno pripisali zaslug zanje. Angela jih je spretno “posvojila” in pripisala svoji stranki, CDU. Prav tako je SPD v preteklih mandatih sprejemala preveč konsenzov s CDU samo zato, da so obstali v vladi, misleč, da bo to stranki v korist. Tako so izgubili velik del svoje identitete, saj jih je gospa Merkel spretno pokrila s svojim širokim pokrovom. Zato ni čudno, da jo je nemška revija Cicero nekoč razglasila za “najbolj uspešno socialdemokratsko kanclerko”.

Dejstvo je, da je za koalicija s CDU za SPD postala pogubna. Tudi zato, ker SPD nedvomno primanjkuje karizmatičnih voditeljev, kakršna sta bila Willy Brandt in Helmut Schmidt. Trenutna predsednica Andrea Nahles žal ni osebnost, s katero bi se stranka lahko dvignila iz pepela.

Izvozimo kandidate!

Tako kot so nemški socialni demokrati ostali brez svojih značilnih socialdemokratskih vrednot, jih moj mož tudi pri slovenskih SD sploh ne zazna. Koalicijske stranke ponavadi vidi kot prerivanje, pri katerem si vsi prizadevajo, da bi bili čim bolj na vrhu ali pa spredaj in čim več pobrali zase.

Koga naj moja torej nemška socialnodemokratska polovica nameni evropski krogec? Andrei ali Dejanu?

Enake težave imam tudi sama.

Z velikimi pričakovanji sem se pred dnevi udeležila pogovora ključnih kandidatov naših strank za evropske poslance. Naivno sem bila prepričana, da bom priča odgovorni in jasni debati, ki bi potrdila, da se tokratni kandidati in kandidatke končno zavedajo, koga zastopajo in zakaj so tam. Jim več pomeni evropska strankarska skupina ali Slovenija? Kako glasujejo, ko gre za takšno dilemo?

Toliko bedastih, populističnih besednih zvez, toliko puhlih, nemočnih besed o solidarnosti, varnosti, pomoči in drugega mlatenja prazne slame že dolgo nisem slišala.

Krivično bi bilo, da ne omenim, da so bile vmes tudi izjeme. A končni vtis dobri dve uri trajajočega pogovora, kjer šest in pol slabih prevlada nad enim in pol dobrim, je bila praznina, blebetanje, beda — predvsem pa neodgovorjeno vprašanje, kako bi nas ti kandidati brez energije, brez srčne zagnanosti, brez odločnosti, brez jasnega artikuliranja in brez samozavestnega nastopa zastopali v množici 751 poslancev.

Pogovor mi ni olajšal izbire. Nasprotno. Začela sem razmišljati, da bi bilo bolje, če bi te kandidate preprosto izvozili v EU. Samo zato, da jih ne bomo imeli več tukaj.

Politika je trgovina


Vsa slovenska politika je kot Jelinčič. Politika je trgovina. Ena velika tržnica, kjer je dnevno naprodaj blago, kot so dogovori, rešitve, zavezništva, zakoni …

Prepucavanje v SNS, koliko naj bi njihov zdaj že bivši kandidat na evropskih volitvah Igor Preac nakazoval stranki in koliko predsedniku Jelinčiču, če bi bil izvoljen, ima morda veliko širše dimenzije, kot se zdi. Na prvi pogled bi takšno zahtevo resda lahko pripisali samo SNS in značaju njenega predsednika. Ta deluje pohlepno in grabežljivo in sploh ne skriva, da ga vodi denar. Njegov način komuniciranja je agresiven, nekulturen, odvraten, sramoten.

No, Jelinčič od Preaca zagotovo ne bo dobil nič. Preac je po Jelinčičevi zahtevi, ki jo je sam spravil tudi v medije, odstopil od kandidature in izstopil iz stranke. Bodo pa Jelinčiča morda obiskali kriminalisti, ki bi jih ozadje te zgodbe znalo podrobneje zanimati. Odstopljeni kandidat pa napoveduje tudi tožbo, ker da je Jelinčič po tem razhodu o njem govoril nespoštljivo in škodoval njegovemu dobremu imenu in ugledu. Morebitno odškodnino da bo nakazal v humanitarne namene. Vsaj nekaj plemenitega v tej zgodbi!

Tržnica

Tema spodbuja k razmišljanju. Za zdravje duha bi bilo priporočljivo, če bi pristojni organi raziskali še kateri drugi tovrstni duet ali trio ali celo večjo skupino na relaciji Bruselj–Ljubljana, ki podobno, vendar za razliko od SNS tiho, spretno in brez javnega kreganja manevrira s sredstvi ter kupčka z ljudmi in kupuje njihove glasove. Temeljito bi bilo treba preveriti denarne tokove EU poslancev. Kdo komu koliko nakazuje. Ali prejemniki za to plačujejo dajatve cesarju, kot jih moramo vsi.

Takšna preiskava bi lahko odkrila še več čudnih, morda celo nezakonitih poslov, ki sodijo v prepovedano cono poslovanja brez davčnih obveznosti. Državljanom bi pojasnila tudi marsikaj iz političnega ozadja, o čemer se nam niti ne sanja. Recimo to, kdo v resnici kam spada, kdo s kom simpatizira in za koga dela. Morda bi nam postalo celo jasno, kdo koga voli zato, ker je za to plačan, mi pa naivno mislimo povsem drugače.

Politika je v resnici trgovina. Ena sama velika tržnica, na kateri je dnevno naprodaj blago, kot so dogovori, rešitve, zavezništva, zakoni … — z druge strani pa s povratnimi signali prihajajo ponudbe, pogoji, zahtevani popusti in ugodnosti in cene, ki so jih pripravljeni plačati.

Ročna zavora

V odgovoru Marjana Šarca Ljudmili Novak na njeno kritiko, da ni sprejel vabila, da bi nagovoril poslance Evropskega parlamenta, smo državljani najbrž slišali veliko tistega, kar si sami mislimo o naši evropski parlamentarni eliti, predsednik vlade pa je to samo povedal na glas:

“Me pa zanima, kako naj resno jemljem evropske poslance, ki me karajo ob dejstvu, da imamo eno poslanko, ki je pred petimi leti na soočenju na FDV izjavila, da je zdravo imeti samo dva mandata, danes kandidira za tretjega, imamo poslanca ki je pred petimi leti verjel, danes ne verjame več in se je na hitro včlanil v drugo stranko, samo da bi bil izvoljen, imamo nekaj evropskih poslancev, ki niso zamudili priložnosti biti tiho, ampak so Slovenijo ob vsaki priložnosti tožili pred svetovno in evropsko javnostjo, imamo evropskega poslanca, ki se v želji po tretjem mandatu s pismi obrača na javnost in pere perilo lastne stranke … Skratka imamo kar nekaj evropskih poslancev, ki jim jaz ta hip v njihovi dobronamernosti ne morem zaupati, zato težko sprejmem takšno kritiko.”

Slovenija nedvomno napreduje na vseh frontah. A tako razdeljeni in sprti, s tako vase zaverovano, neodgovorno, grabežljivo, preračunljivo politično elito gremo naprej z zategnjeno ročno zavoro.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v nedeljo. 31. marca 2019 https://fokuspokus.si/article/3669?=vsa-slovenska-politika-je-kot-jelincic