Kaj že praznujemo 1. maja?


Kaj že praznujemo prvega maja?

Prvi maj je čas delavskih in socialnih vsebin. Te sicer ne izginejo iz javnih agend tudi med letom, a fokus v tem času se mi zdi pošten pogled v zrcalo naše družbe.

images

Smešni časi

Časov, ki se jih spomni moja generacija, ko smo vsi imeli službe, ni več. Z današnje perspektive je pogled nanje skorajda smešen, predvsem pa nedoumljiv. Berite: meni, kot štipendistki velikega in uglednega slovenskega podjetja po zaključeni srednji stopnji izobrazbe celo niso dovolili redno nadaljevati študija, ker so me potrebovali na »delovišču«. »Saj ste odličnjakinja«, so rekli, »boste že ob delu študirali«. In sem. Pa tudi ta študij so mi plačali. Še danes sem jim hvaležna. Kasneje sem se odpravila na celoletno poročno potovanje, zaradi katerega sem morala v službi odpovedati delovno razmerje, saj tako dolgega brezplačnega dopusta pravno ni bilo mogoče dobiti. In – po letu dni sem dobila svoje delovno mesto nazaj. Torej, teh časov že dolgo ni več.

V tistem času o socialni državi sploh nismo govorili, ker je bila to naravna danost takratne družbene ureditve. Vse je bilo socialno – službe, zdravstvene storitve, šolanje, celo stanovanja.

Ali smo danes socialna država?

Politična pripadnost pri odgovoru na to vprašanje ne igra nikakršne vloge. Socialno državo ljudje praviloma občutimo iz osebnih izkušenj, pri tem pa ni pomembno ali smo desni, levi, sredinski, rdeči, rumeni. Če imamo srečo in smo pri zdravniku specialistu relativno hitro na vrsti, ob tem pa še zadovoljni s storitvijo, bomo pritrdili, da smo še vedno socialna država. Če naši otroci zberejo dovolj pik za zaželeno šolo, fakulteto, bo naš odziv prav tak. Če ob tem živimo v stanovanju, ki smo ga kupili po Jazbinškovem zakonu in imamo tudi redne službe, ki vsakega 15. v mesecu izplačujejo vsaj povprečne plače, živimo naravnost v jedru socialne države.

Socialno zdravstvo

Roko na srce, v primerjavi z ZDA, ki do » Obama care« javnega sistema zdravstva sploh ni poznala, nam gre še dobro. Posameznik ima občutek, da za 27,50 evrov dodatnega zdravstvenega zavarovanja na mesec dobi relativno solidno zdravstveno oskrbo. Pozabljamo sicer na tisti del naše bruto plače, ki jo delodajalec neposredno nakaže v zdravstveno blagajno. Ah, tistega dela, ki mu rečemo prispevki, sploh ne jemljemo kot našo plačo. Ampak pozabljamo tudi na čakalne vrste, na javne zobozdravnike, ob katerih bi postali najbolj škrbast narod na svetu, pozabljamo na doplačila za določena zdravila, za pripomočke, terapije. Pozabljamo tudi na otroke, ki so jim naši zdravniki želeli amputirati noge, misleč, da je to za njihove težave bolje, v tujini pa zdravniki poskrbijo, da spet hodijo. Tega starši ne morejo pokriti s svojim zdravstvenim zavarovanjem, potrebujejo dobrotnike in donatorje. Se pa najde denar, veliko denarja za hrvaške anesteziologe, ker slovenskih ne želimo ustrezno nagraditi. Bomo pa ob tem nagradili tudi prevajalce in posrednika. To so le nekatere podrobnosti, ki kvarijo sliko socialnega zdravstva.

Socialno šolanje

Prav te dni smo lahko na enem od tv kanalov videli prispevek, ki temelji na zadnjem filmu Michaela Moora in nas uvršča med redke države tega sveta, kjer je javno šolanje zastonj, torej dostopno vsem. Pa ne le to. Ameriška študentka, ki študira v Ljubljani, je odkrito povedala, da je naše šolanje daleč boljše in zahteva od študentov več znanja od ameriškega. Že naša srednja šola da je mnogo zahtevnejša, kot ameriški kolidži, medtem ko se fakultetni ravni sploh ne moreta primerjati, seveda v našo korist. Za slabšo fakultetno izobrazbo so torej ameriški študentje zadolženi še nekaj službenih let, saj je tam študij potrebno plačati. Za Michaela smo sanjska dežela za šolanje. Pozabil je dodati, da bi bil naš šolski sistem še mnogo učinkovitejši in uspešnejši, če si profesorji ne bi delili milijone za nekaj, zaradi česar so tako ali tako že plačani. Koliko štipendij za nadarjene bi lahko razdelili iz honorarjev nekdanje šolske ministrice, koliko raziskovalnih ur mladih raziskovalcev bi lahko financirali iz denarja za pripravljenost akademikov, ki je v resnici nikoli ni bilo. To so le nekatere podrobnosti, ki kvarijo sliko socialnega šolstva.

Sociala in delo

In še zadnji pogled na socialno državo. Gospodarski kazalniki kažejo bolje, kot pretekla leta. Managerji in tudi običajni državljani v raziskavah ocene gospodarskega in osebnega stanja potrjujejo optimizem. Hkrati je število brezposelnih obremenjujoče za državo, za družine, posameznike in družbo nasploh. Ne gre le za denar, ki ga ti ljudje nimajo dovolj za dostojno življenje, saj jim nekaj malega od države kapne le za določen čas. Gre za izgubo samospoštovanja, samozavesti. Gre za občutek nepotrebnosti, nevrednosti, ki ga ljudje brez službe razvijejo. Gre za izključenost in izgubo osebnih omrežij, v kolikor nimajo priložnosti delovati v programih, kjer se čutijo še naprej koristni. Ker imamo približno 12-odstotno brezposelnost to pomeni, da vsak (zaokroženo) osmi delovno sposobni Slovenec ni v srečen, ni zadovoljen, ni polno vključen v družbo. K tem je potrebno dodati nekaj sto in več tisoč tistih, ki dobivajo minimalne plače, koliko je prekarnih delavcev, ki ne vedo, ali bodo prihodnji mesec še imeli delo, se mi niti ne sanja. Ampak jih dodajte k prejšnjemu seštevku. Zakonsko nam urejajo daljšo delovno dobo, a hkrati podjetja ne želijo starejših delavcev. To je le nekaj podrobnosti, ki kvarijo sliko vpliva sociale do dela.

Praznik dela je te dni. Kaj torej sploh praznujemo?

Advertisements

Vrtnarija NLB


Stare rože sem pometala ven. To je moja pravica in to sem naredila povsem po pravilih.

0

Ne vem sicer zakaj sem tako odločila, saj so kar dobro rasle, cvetele in obrodile. Nekaj me je pač pičilo in sprememba je bila nujna. V resnici brez pravega razloga, vendar vse po pravilih.

Ozrla sem se po trgu rastlin, da ocenim, kaj bi bilo primerno za moj vrt. To je običajno in po pravilih.

Prijateljice in prijatelji so mi tudi svetovali. To je zaželeno in prav tako po pravilih.

Pridno sem zbirala nasvete, delala seznam. Vse po pravilih.

Na koncu sem izbrala tiste rastline, ki so mi jih svetovali prijatelji, v katere najbolj verjamem. Normalno in vse po pravilih.

S temi prijatelji se največ družimo, imamo največ skupnega, se naši interesi najbolj prepletajo. Za nekoga morebiti čudno, a popolnoma vse po pravilih.

Odpravim se po nakup. Po pravilih.

Čas za sajenje je tu. Super, po pravilih.

V roke vzamem navodila za sejanje. Tu se še posebej držim pravil.

Dosledno spoštujem napisano, vse do zadnje vejice. Po pravilih.

Termin: ravno pravi

Globina zemlje: idealna

Temperatura zemlje: odlična

Temperatura zraka: najboljša

Kakovost zemlje: primerna

Vremenska napoved: navdihujoča

Skratka, vse po pravilih.

Čisto vse, do zadnje pikice pravil, sem izvedla v skladu z zahtevami postopka sajenja. Niti ene, niti najmanjše napake ni bilo v procesu.

In vendar iz tega ni zraslo nič. Popolnoma nič. Uporabila sem napačna semena. Bila so stara.

Če vas tale vrtnarski zapis slučajno spominja na še eno zaskrbljujočo zgodbo slovenskega interesnega kadrovanja – izbiranja in imenovanja treh članov nadzornih svetov NLB, je to zgolj naključje. A dobili smo jih zato, ker se je tako nekdo brez pravega razloga naprdnil. Semenski izbor je bil znan le odločevalcem, a zakonodaja, korporativno upravljanje in postopki so bili v redu.

Da njihovo delo ne bo obrodilo sadov nam namigne ECB, ki nas osvesti z ugotovitvijo, da gospode tepejo leta, ki so jih posvetili krampanju luknje v bilance NLB. Da ne bo sramote, gospodje sami odstopijo in se sklicujejo na diskvalifikacije in diskreditacije.

Sledi pričakovani klic po odgovornosti tistim, ki so jih izbrali. Ti pa razloga za prevzemanje odgovornosti ne vidijo, saj so bili postopki vendarle čisto in popolnoma v redu.

Nauk te zgodbe?

Zdaj vemo, pri čem smo v našem političnem gospodarjenju. Pomembno je, da sadimo po pravilnih postopkih, v skladu z zakonodajo in vsemi drugimi regelci. Nič hudega pa ni, če sadimo napačna semena.

In je šla še ena letina k hudiču! Koliko že?

Stiske moje denarnice


V tem tednu smo dobili prve davčne srečneže. To so tisti naši sodržavljani, ki jih je FURS izžrebal v nagradni igri Vklopi razum, zahtevaj račun! Nagrade so prav imenitne. Prva znaša 15.000 evrov, nato 10.000, pa pet tisoč in še tisočaka. 31.000 evrov, sploh ni slabo! Poročila pravijo, da smo bili Slovenci izjemno pridni pri pošiljanju paketkov desetih različnih računov, ki so se nato z našim podatki vred znašli v »bobnu« za žrebanje. FURS je moral preveriti nekaj manj, kot 8 milijonov računov, od teh pa jih kar dobrih 140 tisoč ni bilo registriranih. Med temi zatajenimi je FURS gotovo našel dovolj nepobranih davkov, da bo v miru izplačal celoten fond sredstev za nagrado. In ne bodite žalostni, še nekaj možnosti za nagrado imate v naslednjih mesecih. Samo poslati morate račune, če jih shranjujete doma, niste v igri.

denar

Nagrada s piškotkom

Vse lepo in prav. Kulturo naroda, njegovo razumevanje  in pripravljenost za spreminjanje slabih navad, je potrebno – če ne gre drugače – nagrajevati. Tako približno, kot nagrajujemo naše kužke, ki jih učimo, kako se obnašati, da bo to v skladu s pasjim bontonom in našim pričakovanji. Za vsako prineseno žogico mu podarimo slasten piškotek.

Kemoterapija deluje

Ampak, da se razumemo. Pri tej nagradni igri me z vidika slovenstva ne moti prav nič, razen nagradna igra sama. Utajevanje davkov je resda svetovni šport, kar se je potrdilo tudi z zadnjimi razkritji panamskih dokumentov. Je bil pa to tudi zelo značilen balkanski šport. Ko smo se razhajali z našo nekdanjo državo, smo skoraj s prezirom zavračali vse, kar je dišalo po balkanizmu, razen glasbe in kulinarike. In utajevanja davkov. Zdaj, 25 let po tem, smo dojeli, da se bo treba odreči tudi tej razvadi. Zatekli smo se k nagradni igri, ker drugače v okolju naše mentalitete ne gre. Z grenkim priokusom, kot bi v sebi nosili že razpredene metastaze rakavega obolenja, smo se z nagradno igro vrgli v kemoterapijo. Če prav razumem medijska sporočila, terapija deluje in davčno zdravje se nam vrača. Prima. In koristno za vse nas.

Stiske moje denarnice

In kako se te spremembe poznajo na pri meni osebno? Hudičevo se poznajo in to je zelo moteče. V moji denarnici namreč. Še nikoli se mi namreč tam ni valjalo toliko zastarelih računov, kot od 2. januarja letos. Cel kup lističev, ki bi jih bilo treba sproti pometati stran, ostaja zmečkanih, stisnjenih, povsem nepotrebnih in po več dni zadrgnjenih v denarnici. Saj veste, ženske običajno uporabljamo večje denarnice, takšne z več predali. Eden je za drobiž, eden je za bankovce, potem sledi predalček za kupončke s popusti, takoj za njim pa predalček z listki za čistilnico, čevljarja in podobne storitve, ki jih je treba še prevzeti. Tam na robu denarnice pa lepo zložimo kreditne in druge kartice lojalnosti. Nekdanjega miru in reda v denarnici je z novo davčno filozofijo konec. Da me inšpektorji po odhodu iz trgovin ne oglobijo s 40 evri kazni zaradi ne-prevzetega računa, zdaj te račune tlačim kamorkoli se že da. Še posebej je to panično dejanje shranjevanja računov izrazito, ko gre za nakupe v supermarketih, kjer za mano stoji deset neučakanih drugih strank. Tam preprosto ni časa, da račun zložim in spravim spodobno v evidenčni predalček. Zato ga na hitro zarinem v prvo luknjo in računam, da mi ob morebitnem inšpektorjevem preverjanju ne bo nerodno, če bo iz denarnice padel cel kup papirčkov, ki bi si zaslužili že organiziran odvoz na papirno deponijo.

untitled

Niso vsi računi enaki

Takšen kaos v denarnici ima lahko tudi resnejše posledice. Povsem mogoče je, da v čistilnici ne boste več našli računa za dvig vašega ali celo moževega suknjiča, ker ste ga v navalu čiščenja denarnice pomotoma vrgli stran. Če ste zaupanja vredna stranka, vam bodo morda prisluhnili, da ste ga oddali v obdobju med 3. in 7. aprilom, da je bil mogoče modre barve, z belimi gumbi in se potrudili z iskanjem. Druga nevarnost je, da vržete stran račun, ki so vam ga v trgovini ožigosali kot garancijsko potrdilo, ker ste pri njih kupili toaster. Obrišite se pod nos za popravilo izdelka ali celo vračilo kupnine, če 3 električne »cevke« tega toasterja ne delujejo. Ni računa, ni delujočega toasterja.

Stara vraža

Da shranjevanje starih računov v denarnici ni dobro za finančno stanje v družini, pa velja že od nekdaj. Stari rek namreč pravi, da shranjeni računi v denarnici odnašajo denar. To pa je treba z vsemi ukrepi preprečiti. Zato naj za čisto zasebno ravnanje velja davčni slogan: Vklopi razum – shrani samo koristen račun! Pa ne v denarnici.

Slovenija, obljubljena dežela


Nekatere zgodbe tujcev, ki pridejo v Slovenijo kot v obljubljeno, urejeno, sodobno in spoštovanja vredno deželo s solidnimi zaslužki, sodijo med najbolj žalostne človeške in gospodarske zgodbe današnjega časa. Razkrivajo značajsko podlost in pokvarjenost nekaterih naših »podjetnikov« in na drugi strani vso nemoč naše delovne inšpekcije ter pravnega sistema.

images

Začelo se je v Vegradu

Témo smo bolj začeli bolj pozorno spremljati pred leti z dogajanji v Vegradu in kasneje z zgodbami številnih šoferjev, ki so bili ne le izkoriščani, neplačani, celo tepeni so bili. A te zgodbe niso osvestile »podjetnikov« in spremenile njihovih ravnanj. Kot kaže, so te zgodbe na nekatere med njimi učinkovale kot seme za nove ideje, kako na račun tujih delavcev zaslužiti še več.

Živeti v svinjaku

Saj se spomnite nedavne zgodbe lesnega podjetja iz loške doline. Pretresljive slike njihovih bivalnih prostorov. Ena postelja za dva, wc za bruhat, higiena pod vsako človeško sprejemljivostjo. Nagnusno in sramotno za Slovenijo današnjega časa. Takšnih razmer nimajo niti sirski migranti na svoji težki poti. Ti ljudje so prišli k nam po boljše življenje, prišli so iskat priložnost, da se dvignejo z dna. Pa so se znašli v okolju, kjer ostajajo ponižani, prestrašeni, neuki in nevedni, niti jezika ne poznajo dobro, da bi se bili v stanju organizirati in po pravni poti zoperstaviti takšnemu odnosu delodajalca. Pravo sodobno sužnjelastništvo. Lastniki lesnega obrata so se izmikali, da niso vedeli za takšne razmere, saj zanje to delo opravljajo podizvajalci, ti spet ne vedo nič ali pa molčijo, izginejo. In kaj se zgodi na koncu? Po velikem medijskem bumu ob razkritju, je ta del zgodbe zamrl. Upam lahko le, da se v sodnem mlinu ta zgodbe pospešeno melje in da iz tega pride kakšna dobra kila moke kazni.

Prodano telo – izgubljeno dostojanstvo

In zgodba z Gorenjske ni v odnosu do ljudi prav nič drugačna, le da so žrtve ženske. Prava trgovina z belim blagom in prisila v prostitucijo, strogi nadzor, izkoriščanje nemočnih. Drži, res so bile naivne te Ukrajinke in Moldavke, ker so verjele oglasom, da je v Sloveniji moč na delovnem mestu barske plesalke zaslužiti 6.000 evrov. V stiski je vera in upanje v spremembe tako neizmerna, da takšne presoje preprosto niso racionalne. Povsem mogoče pa tudi je, da je pri tem svojo vlogo odigrala žena »podjetniškega« lumpa, tudi Ukrajinka. Saj veste, če vam sonarodnjak reče, da je varno priti v tujo državo, dobro ti bo, zagotavljam ti….potem je odločitev še lažja. Če pri tem res nosi del odgovornosti ženska, je zame najhujša kazen za to dejanje – premila.

Ko so oči namerno slepe

In vse to se dogaja v mirnih, skorajda idiličnih vasicah in krajih, na obronkih slovenskih urbanih središč. Ljudje pa nič. Šele zdaj, po medijskih razkritjih priznavajo, da so nekaj vedeli, slišali, govorilo se je. Če bi bilo dovolj junakov ali junakinj v hlačah, bi takoj, ko so zaslutili, da je v njihovem okolju nekaj narobe, stopili do prvega organa in najavili sum kaznivih dejanj. Tako pa je minilo leto, dve. Vsak dan takšega življenja je napačen dan. Kaj šele teden, mesec in več. A mi, Slovenci, smo raje tiho in v ozadju. Tako smo vzgojeni, iz generacije v generacijo. Ne želimo se postavljati v prvo vrsto, ne želimo seizpostavljati, zato ostajamo skromno tiho.

Neopisljivo sem besna

Besna sem na te »podjetnike«. To so barabe, podleži, kriminalci! Nevredni so, da nosijo naše državljanstvo. Tako besna in ogorčena sem, da bi jih brez vsakega obžalovanja, tudi brez kančka sramu – in mimo inšpekcijskih ter pravnih procedur – najprej pahnila za nedoločen čas v povsem enako izkušnjo. Naj na svoji koži občutijo njihova lastna ravnanja. S takšnimi ljudmi lahko učinkovito obračunaš le tako, da jim omogočiš enako izkušnjo. Noben zapor ne bo pomagal. V zaporu je preluštno. Topla voda, svoja postelja, internet, sprehodi. Hkrati me je v dno duše sram, da imamo med sodržavljani ljudi, ki so v pohlepu po denarju popolnoma oslepljeni in brezčutni, ki lažejo, kradejo, so značajsko tako grdi, tako zlobni in umazani, da bi jih bilo potrebno izgnati. Odvzeti bi jim bilo treba vso čast, državljanstvo.

Rekli boste, to se dogaja v vseh državah. Verjetno imate prav. Ampak zakaj bi morali mi biti vsaka država?

Nespodobno povabilo


Živimo v času, v katerem se vedenjski vzorci in načini poslovanja vsakodnevno spreminjajo. Soočamo se s povsem novimi, spretnimi in zelo »smart« pristopi, pa na drugi strani tudi s pritlehnimi, podlimi in povsem neetičnimi ravnanji ponudnikov do potencialnih kupcev. Eni ali drugi, roko na srce, to počenjajo zato, da v nas spodbudijo potrebo po nakupu novih reči ali storitev, za katere še včeraj sploh nismo vedeli, da obstajajo, kaj šele da jih potrebujemo. Od jutri dalje pa nam brez njih sploh ni živeti.

images

Ne sodim med brezglave nakupovalce. Odločam se po premisleku in skozi značilne marketinške faze: veseli me nov produkt in vsaka nova storitev, kar z navdušenjem pozdravim, sledi malo raziskave, kakšen prijateljski nasvet, morebitna referenca, nato pa tudi preizkus, če me vse prej našteto prepriča.

Hvala, ker ste prebrali tale uvod, a vam tole pišem zaradi poučne zgodbe dveh konkurenčnih, storitveno naravnanih podjetij, da se boste v podobnih primerih znali pravilno odločati.

Uporabljam storitve podjetja A. Že vrsto let. Moje zadovoljstvo z njihovimi storitvami je na ravni ocene »price:performance = OK«. Ko potrebujem pomoč ali nasvet, ga tudi dobim, za to pa je dovolj že telefonski razgovor. Če bi kot ženska parafrazirala to razmerje, bi rekla, da sem v dolgoletni stabilni zvezi, brez večjih pretresov.

Ko pride na pot drugačen »zapeljivec«

Potem pa sem nedavno, do konca presenečena, prejela klic prodajnega referenta konkurenčnega podjetja B. Presenetljivo dobro je bil informiran o storitvah, ki jih uporabljam, kakor tudi, kdaj bo potrebno dosedanje razmerje s podjetjem A obnoviti. Prav tako je vedel, da me bo zato moj ponudnik v kratkem poklical, da urediva formalnosti. Kje za vraga so pri konkurenčnem podjetju dobili te podatke? Si jih izmenjujejo med seboj? Ne, nikakor!! Se jih da ukrasti ali sneti s kakšnih serverjev? Povsem mogoče! Zdaj pa čisto počasi in pozorno preberite, kaj mi je rekel: »Če vašemu trenutnemu ponudniku ne boste dali priložnosti, da vas kontaktira ali se oglasi pri vas na sestanku, vam za našo, povsem enako storitev, takoj nudim dodatni popust. To je torej že v začetku nižja cena, kot jo plačujete sedaj

Globoko sem zajela sapo, nevajena takšnih pristopov in brez izkušenj, kako se pametno izvleči iz takšnega pogovora. Saj veste, dobre priložnosti se ne izpusti iz rok, nasedli bedaki pa tudi nočemo biti. Uspelo mi je izustiti, naj mi pošlje ponudbo na moj e-naslov. Tako sem pridobila na času in prepotrebnem razmisleku.

imagesDVNOK33L

Preganjavica

Presenetljivo ta pogovor v meni ni zbudil navdušenja zaradi morebitnega prihranka, pač pa skrb in preganjavico, kaj tiči za tem. Njihov jasen namen je, da se odrečem kakršnemu koli stiku z dosedanjim ponudnikom. Kaj mi torej konkurenca preprečuje? Kaj mi prikrivajo, kaj vedo, česar jaz ne vem. Kdo ve tu več?

Konkurenca očitno zagovarja nepreglednost. Mojo odločitev o izboru želi omejiti samo na eno ponudbo – izključno njihovo. Ali je ta res najboljša? Kako naj to vem, če mi želijo preprečiti najbolj logično stvar, ki jo kupci delamo – primerjavo ponudbe in cene? In še, kako on ve, kaj je zame najbolje, saj me sploh ne pozna?

Konkurenca omejuje svobodo izbire. Načrtno želi omejiti mojo svobodo izbire – oni sami želijo izbrati ponudbo zame – seveda svojo. To spoznanje je dokončno prebilo še tisto malo razumevanja do njegovega načina delovanja.

Ne nasedajte nespodobnim povabilom

Konkurenčno ponudbo podjetja B sem prejela na svoj e-naslov. Hkrati sem svojega ponudnika A prosila za identično ponudbo in obe podrobno analizirala. Včasih se vrag skriva v podrobnostih in tudi v tem primeru je bilo tako. Moj ponudnik A v resnici zagotavlja 30% več dodatnih aktivnostih, ki so pri mojem delu nujno potrebne, medtem ko potencialni ponudnik B zavaja, da opravlja te storitve. V resnici jih v obstoječem paketu sploh ni. Prav »prefrigano« jih je vtaknil v drugega, ki je dražji! Hkrati pa me je moj ponudnik A še opozoril na posebnosti, ki so včasih »prikrite« pri konkurenci in naj obljube tudi preverim. Seveda sem jih!

Naj zaključim izkušnjo. Niti najmanjšega dvoma ni, da je konkurenca za vsak razvoj potrebna. A mora biti zdrava, kompetentna in prepričljiva. Moj primer je le eden v vrsti tistih podlih tržnih trikov, s katerimi podjetja nesramno in z očitnim namenom zavajanja prestopajo meje etičnosti poslovanja. Pomislite na to, ko boste doma ali v poslu pred podobnimi odločitvami. Pomislite raje kar dvakrat!

V resnici mi je na koncu odleglo! Ostajam zadovoljna, pomirjena uporabnica zanesljive storitve, ki je točno takšna, kot jo potrebujem.

Koliko ljubezni je vredna ena dodatna soba?


Kot bodoča »omi« ali »aja«, kakorkoli me bo že klical moj prihajajoči vnuk, ne morem mimo aktualne zgodbe teh dni. Če namreč Center za socialno delo (CSD) vzame vnuke starim staršem in jih da v rejništvo neznanim osebam, je treba primer dodobra pogledati z vseh zornih kotov. To namreč samo po sebi ni logično, ni življenjsko, ni razumno in ni razumljivo.

Najprej seveda velja pogledati morebitne omejitve, ali sta dedek in babica v navzkrižju z zakoni, ali v resnici vzgajata otroke z vso skrbnostjo in odgovornostjo, preveriti je treba ali sta morebiti alkoholika, ali sta nasilna, ali to delo zmoreta tudi fizično in ali vsi skupaj živijo v primernih prostorih. Dve omejitvi sta po mnenju CSD vredni posebne presoje, da je babica stara 56 let in da imajo vsi skupaj le enoinpolsobno stanovanje.

Koliko je star človek, ki šteje 56 let?

Najprej o prvi omejitvi. 56 let. Vse uslužbenke CSD, ki vam v nekem pravilniku piše, da so to neprimerna leta za vzgojo otrok ali samo mislite, da so to leta, ko je treba ljudi postaviti v kot vabim, da se mi pridružite. Vstopite z mano v neizmeren vsakodnevni poslovni tempo od 5.30 zjutraj do 23.30 zvečer. Brez popoldanskega počitka. Vabim vas ob tem še na rekreacijske teke med 5 in 8,5 km, pa na kakšno rekreacijsko tekmovanje od 10 km do malega maratona 21km. Vabim vas na moj vrt, da zlasti v tem času malo “pokrempljate”, pa na nekaj koncertov, za katere ste pripravljene prevoziti vsaj 50 km, na srečanja s prijatelji, pa še to, da delite skrb za moje ostarele starše in nastajajočo družinico moje hčerke. Rade volje vam skozi to dokažem, koliko smo danes v resnici stari tisti, ki jih imenujete za starostno neprimerne. Ne razumem, kako je lahko v družbi, kjer je po zakonu potrebno delati do 65 leta in nas EU priganja, da to dobo podaljšamo do 67. leta, s strani javnih uslužbencev dovoljeno postavljati takšne butaste omejitve. Če to v resnici kje piše, naj se zakonodajalec vpraša, s kakšnimi nesmisli nam omejuje življenja. Gospe, ki delajo na CSD, pa bi na to neumnost zakonodajalca lahko že davno opozorile tudi same.

Koliko ljubezni je vredna ena soba?

Če prav razumem, kljub temu, da je argumente CSD res težko razumeti, je ovira, da otroka ostaneta pri starih starših, tudi premajhno stanovanje. Samo enoinpolsobno je. Torej, v naši državi je dovoljeno, da se družine, ki ne morejo priti do svojih stanovanj, ker mladi nimajo služb in ne morejo do osnovnih življenjskih dobrin, stiskajo v eni sobi, včasih celo brez kopalnice, ki je skupna na stopnišču, plačujejo za to previsoke najemnine. Ni pa dovoljeno biti dvema odraslima osebama in dvema majhnima otrokoma v enoinpolsobnem stanovanju. Ah, dajte no! Ena dodatna soba torej odtehta najprej sorodstveno, krvno vez, potem pa tista ena dodatna soba odtehta še emotivno vez. Bullshit! Koliko m2 je torej vredna brezpogojna ljubezen starih staršev do svojih vnukov? Je to najmanj 12 ali jih mora biti 16? In v katerem pravilniku to piše? Res smo zabredli v birokratski gnoj, ki mu pristojni pravijo, »da gre za interese otrok«.

Psiholog na pomoč

Po smrti svoje hčerke sta stara starša kot najbližja sorodnika po »defaultu« postala prva skrbnika svojim vnukom. Takrat sta ju, za vse nas zelo logično, za vse nas povsem razumljivo, obvarovala pred še globjimi posledicami izgube njune mame. Takrat, po krutem umoru hčerke, ki ga – tako si predstavljam – starši lahko z zdravo pametjo preživijo le z izjemnim motivom za nadaljevanje življenja, se nihče ni spraševal, kje bosta vnuka prespala, kje bosta ostala in kdo bo skrbel zanju. Takrat gospe iz CSD niso ponujale starim staršem pomoči psihologov za premostitev vseh spremljajočih vplivov žalovanja in na novo prevzetih obveznosti vzgoje svojih vnukov. Pač pa jo ponujajo sedaj – v zameno za odvzete vnuke.

Pa razumite, če zmorete opraviti to miselno vratolomnost.