Zgodba o slovenskem zdravstvenem sistemu v štirih, petih poglavjih


Če si dovolj ogrožen, da te je vredno zaznati, te sistem sprejme in nekako poskrbi zate. Potem te pa izpljune in pozabi.

Ko sem srečala znanca, si nisem mogla kaj, da si ob dolgem čaju v središču najlepšega mesta ne bi zapomnila njegove zgodbe v štirih poglavjih. Seveda je šlo za zdravstvo, to vročo, večno temo. In ker je vlada pravkar popustila zahtevam po višjih plačah, ki so prihajale tudi od tam, je bila kot naročena.

No, gospod je bil dolgo časa zdrav in ni potreboval storitev tega dela javnega sektorja. A kot vse drugo, kar enkrat mine, so se tudi pri njem začele pojavljati zdravstvene težave. Ker je gospod prepričan, da je nenadomestljiv, si dolgo ni vzel časa za zdravnika, zato so se težave z leti nakopičile.

Prvič: Zobje

Čeprav je za javno zdravstvo ves čas obilno plačeval, so mu vrste v čakalnicah, menjave zobozdravnikov in pregrešno dolgi intervali med termini — med katerimi se je dogajalo, da je nova plomba izpadla, še preden je bil na vrsti za naslednjo —, jemale toliko časa in živcev, da je začel hoditi k napol črnemu zobozdravniku v odmaknjeni sobi stanovanja v središču Ljubljane.

A tudi pri skrivnostnem zasebniku se ni dobro izšlo. Po desetih letih in nekaj tisoč porabljenih evrov za vse mogoče mostičke in celo neuspešno vstavljene vsadke se je moral soočiti s še eno investicijo — totalno protezo.

Drugič: Kila

Iz neprevidnosti, po vzorcu znane šale o Romih — “kaj pa otrok ve, kaj je petsto kil” —, si je nakopal popkovno kilo. Dolga leta jo je poleti skrival pod raztegnjenimi majicami. Razen zaradi izgleda ga stvar ni motila, zato pa se tudi ni potrudil, da bi se postavil v dolgo čakalno vrsto.

Zato mu na koncu ni preostalo drugega, kot da se je po zvezah — napol uradno, napol zasebno — dal operirati v eni od zasebnih klinik. Pa enkrat ni bilo dovolj. Zaradi napačnega sukanca so ga po enem tednu morali operirati še enkrat — tokrat v UKC, in to isti kirurg. Zdaj povsem uradno. Nihče se ni vprašal, od kod se je vzel.

Tretjič: Astma

Delovna vnema in obilica projektov — na katere bi v zrelih letih lahko kdaj tudi pozabil — sta botrovali temu, da je predolgo prenašal vedno hujše simptome nečesa, kar so zdravniki pripisovali alergijski astmi.

Tokrat ni bilo tako, da si sam ne bi vzel časa za zdravnika. Vendar je po vsakem, vedno istem, negativnem testu in predpisanem zdravilu, ki ni delovalo, ostal sam s svojimi težavami in v novi čakalni vrsti.

Sistem je poskrbel za obsežne, skrbno zabeležene izvide, vendar brez odrešilne vsebine. Ni se mogel otresti občutka, da je pravna varnost zdravnika pomembnejša od njegovih težav.

S sistemom se je prvič resno sporekel, ko so ga iz iste zasebne kirurgije poslali na “diagnostično” operacijo pljuč, za katero pa se je izkazalo, da bi bila nepotrebna. Še več! Zdravnica je bila silno ogorčena, ker si je drznil poiskati drugo mnenje v tujini.

Četrtič: Polipi

Ob domnevni astmi se je pojavilo še kronično vnetje nosu. Leta in leta je hrkal, kašljal in smrkal, da je bilo sitno tako njemu kot okolici. Toda zdravstveni sistem je molčal. Skrb za zdravje je prepuščena bolniku — čeprav je to neke vrste mazaštvo, saj morajo neuki vse prevečkrat odločati o tem, kaj naj naredijo-

No, moj znanec je spet poskusil pri zasebniku. Ta mu je znal spodbudno govoriti in mu je v improvizirani ambulanti postrgal razrasle nosne polipe. Na obeh straneh, za ceno ene.

Poseg se ni za dolgo obnesel — baje zato, ker je nos premalo izpiral s slano raztopino! Nihče pa se ni vprašal, od kod resne posledice prevelikih odmerkov steroidnih zdravil, ki jih je dobival prej med neuspešnim bojem z nosnimi polipi.

Petič: Sistem

Če si dovolj ogrožen, da te je vredno zaznati, te slovenski zdravstveni sistem sprejme in nekako poskrbi zate — potem te pa izpljune in pozabi. Če imaš voljo in vztrajnost, da se lotiš naslednjega koraka, je to okej. Če je nimaš, pa tudi v redu — so pač čakalne vrste malo krajše.

“Sistem nima ure in meril, niti odgovornosti, za to, da so zdravstvene storitve vedno prave”, je zaključil znanec. Nekaj težav mu je do danes vendarle uspelo odpraviti. A ne tako, da bi se prepustil sistemu, ki bi zanj poskrbel. Sam se je moral spopasti z vsako težavo posebej in iskati pot med bolj in manj dobrimi možnostmi.

Čeprav je zdravstvo najdražji sistem naše družbe, so “vodeni ogledi” v njem na voljo samo redkim. “Ne da zdravnikom in sestram ne bi privoščil višjih plač,” je še rekel na koncu. “Ampak sistem … — ta je pa zanič!”

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 25. novembra 2018, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3439?=zgodba-o-slovenskem-zdravstvenem-sistemu-v-stirih-petih-poglavjih

Advertisements

Županske volitve: Bogovi, avtokrati, šerifi, diktatorji se prepucavajo


Naši sovražniki niso migranti. Ne nasprotniki Nata ali EU ali ZDA ali Kitajska ali Rusija. Naši sovražniki smo mi sami.

Kampanja pred lokalnimi volitvami nam je s soočenji kandidatov razkrila vso pokvarjenost, koruptivnost, sprenevedanje, prebrisanost, izsiljevanje, laži, zahrbtnost, dvoličnost in kar je še teh pridevnikov, ki jih lahko prilepimo nekaterim aktualnim županom. Pa ne samo to. Imeli smo izjemno priložnost v živo spremljati sindrom Boga in temu primerni ton komuniciranja in držo tistih, ki so z opravljanjem svoje funkcije dobili naziv šerif, avtokrat ali diktator.

Najprej naj izrazim globoko spoštovanje do vseh tistih županov in kandidatov za župane, ki ne sodijo v zgornji opis. Tudi takšne imamo, hvala bogu. Toda oni so za televizije nazanimivi. Dostojanstveni nastop, gentlemenstvo, politična korektnost, umirjenost in osredotočenost na program dela, so — vsaj v TV soočenjih — samo pokop za kandidata. Koga to sploh zanima?

Nadljudje

Televizija kot medij zahteva dinamiko in akcijo, (pred)volilne vsebine na televiziji pa boj, špetir, očitke, prepucavanje, ostre besede, dialog na nož. Naj teče kri. Potrebno je privleči na dan najbolj skrite, najbolj osebne in boleče zgodbe protikandidata, ga razgaliti pred ljudmi, mu povzročiti javno sramoto, ga soočiti z lažmi. Vse to, da tekma za štiri leta vladanja teče za gledalce pred TV sprejemniki dovolj zanimivo in dinamično in da bojevnikom in televiziji rastejo ratingi. Pravi volilni reality show.

V uvodu opisani župani so v resnici nadljudje. Vse vidijo, vse vedo, vse znajo, vse lahko uredijo. Če le tako želijo. Oni lahko dosežejo, da nekdo uspe, ali pa poskrbijo, da propade. Uredijo, da nekdo dobi službo, ali pa jo izgubi. Ni problem spremeniti namembnosti zemljišča, če župan v lastniku prepozna volilni glas. “Ni spremembe namembnosti tvoje njive, če me ne podpreš v kandidaturi. Če mi zagotoviš podporo, boš, ko bom župan, obogatel, saj bo tvoja njiva vredna ×-krat več”.

Od pamtiveka

Nekateri župani kraljujejo že od nastanka občin dalje. Najbolj pričvrščeni torej že šest mandatov. Zdaj tekmujejo za sedmega. Že 24 let, hočejo pa 28!

Če bi bila občina podjetje, bi bili vsi najkasneje po dveh mandatih zamenjani. Voditi podjetje ali občino 24 let je škodljivo. To namreč pomeni prav toliko let enostranskih odločitev, neravnovesja moči in očitno tudi pomanjkanja opozicije, ki mora biti županu trn v peti. Vse to slabo vplivata na kakovost odločitev, na prioritete, na objektivnost in poštenost. Ali drugače, župan si občino tako rekoč prilasti in jo upravlja po principu absolutističnih vladarjev.

Kako hitro pozabljamo

Županske volitve tudi razkrivajo, kako strahovito in zaskrbljujoče hitro ljudje pozabljamo. Zaradi nekdanjega župana — ki danes ponovno kandidira — se je ljudstvo “njegovega” mesta dvignilo k vsesplošni vstaji. Ta nekdanji župan in danes spet županski kandidat je simbol upora ljudstva proti samovolji in vsem oblikam nepravilnosti v novodobni Sloveniji. Pa vendar sodi med najresnejše kandidate za zmago v našem drugem največjem mestu.

Na drugem koncu Slovenije, pod hribi, pa kandidira obsojeni nekdanji župan, ki so mu očitali tudi zlorabo občinskih sredstev. Pred javnostjo moleduje za glasove in zagotavlja, da se je iz svoje zgodbe nekaj naučil.

Spet na tretjem koncu sta se prepucavala aktualni župan in njegov tekmec za županski stolček, ki sta bila še pred časom največja zaveznika. V kamere so leteli očitki o zgodbi, ki ju je razdelila. Župan naj bi tekmecu ukazal, da odpusti sodelavko — mamo dveh otrok, samohranilko. In to zato, ker njen sin želi igrati za Olimpijo in ne za Koper. Če je v tem ukazu resnična zgolj ena sama črka ali pika, ta župan ne bi smel biti več izvoljen. Ljudje bi mu morali za zmeraj obrniti hrbet.

Meje profesionalnosti

Županske volitve tudi kažejo, kako se v dolgoletnih mandatih zabrišejo meje profesionalnosti med občino in lokalnimi ter regionalnimi mediji. Aktualni župani so pred novinci v neprimerljivi prednosti, saj ti ostajajo neslišni, neobjavljeni, nezanimivi. Enako je z občinskimi glasili. Mediji so zainteresirani za podporo aktualnim županom, saj s tem ohranjajo obstoječega naročnika, stabilnost svoje službe, posla. Verjetno se bodo njihovi prihodki še povečali, saj so pripomogli k ponovni izvolitvi dosedanjega župana. Če je izvoljen nov župan, pa čaka medij najmanj krog pogajanj za kos občinskega proračuna, kar že ustvarja nemir in nelagodje.

Rak

Da imamo takšne župane, smo krivi vsi. Ja, mi sami! Zakaj odpuščamo lažem, pritiskom, kupčkanju pod mizo, izključevanju nekaterih in podarjanju privilegijev drugim? Samo zato, ker nam je župan nekaj zgradil? Pa saj ni bil on! In tudi denar je bil naš! Misel, da “ni važno, koliko je vzel, saj smo tudi mi nekaj dobili”, je javno zanikanje poštenosti kot vrednote. S ponovno potrditvijo takšnih županov sami dajemo soglasje, da so lumparije dovoljene. Ne čudimo se potem, da se takšno ravnanje širi in zleze v vse pore družbe.

“Tega župana bom volil, ker sem navajen,” je rekel nekdo iz naše občine. Navajenost, rutina, življenje v coni udobja, kjer se nič ne spremeni, ubijajo napredek in razvoj. Naši sovražniki niso migranti. Ne nasprotniki Nata ali EU ali ZDA ali Kitajska ali Rusija. Niti naši sosedje, ki želijo košček našega morja.

Naši največji sovražniki smo mi sami. Obkrožiti kandidata, ki županuje po načelih nepoštenosti, nepravičnosti, neenakosti občanov, ki načrtno manipulira z ljudmi zaradi lastnih interesov, je vrhunska manifestacija samouničevanja družbe.

Kot bi v družino udaril rak. Zato upam, da ste dobro premislili, predno ste obkrožili. Zdravje je največ vredno!

Za dvig minimalne plače ni resnih razlogov (razen krpanja odnosov z Levico)


Vladi svetujem, naj ne popušča Levici in sindikatom. Ti ne škodujejo samo gospodarstvu, ampak tudi lastnemu članstvu.

Zanimivo bo videti, kako bodo sindikati ravnali zdaj, ko je koalicija na hitro in brez tehtnega premisleka in dialoga vsilila delodajalcem nerazumni dvig minimalne plače. S tem je prizadela precejšen del gospodarstva, ki si je kljub statističnemu blagostanju že doslej belil glave s tem, kako povezati konec s koncem. Vse veje gospodarstva pač niso cvetoče. Nekatere tudi zato ne, ker še nobena vlada doslej ni oddelala tistega, kar bi morala. Recimo zamenjati višjo minimalno plačo za večjo fleksibilnost delovnega razmerja ali morda sprejeti kak drug ukrep, ki bi povečal konkurenčnost.

Vlada bi lahko dosegla isto tudi z znižanjem prispevnih stopenj, z zvišanjem minimalne plače pa lahko zavre gospodarsko rast. Kaj bo naredila, če se bo to res zgodilo? Bo zvišanje preklicala?

Navidez ugodno gospodarsko stanje

To je bila neprevidna poteza, ki pomeni, da vladna koalicija brez dolgoročne vizije samo všečno izpolnjuje predvolilne obljube in žanje populistične učinke. Hkrati pa nevarno povečuje pritisk na delodajalce, ki bodo še precej bolj na tesnem kot doslej — vsaj v delovno intenzivnih panogah.

In še to. Sindikalisti — pa tudi Levica — pogosto z ogorčenjem govorijo o dobičku podjetij, kot da gre za nehigieničen rezultat gospodarjenja, ki da je posledica izkoriščanja delavcev. Pa čeprav podjetja pogosto namenjajo dobiček — če že je — za razvoj ali zmanjševanje zadolženosti, kar bi moralo ustrezati tudi sindikatom.

Trenutno, navidez ugodno stanje slovenskega gospodarstva spodbuja javni sektor k izkoriščanju evforične zmedenosti nove vlade, ki še nima dovolj jasnega stališča, da bi se odločno uprla njihovim zahtevam. Vlada si svojega mandata ne upa začeti z novim stavkovnim valom, četudi ji trenutna gospodarska trdnost zagotavlja boljša izhodišča, da se uspešno izpogaja. V štirih letih, se razume, ne v skrajšanem mandatu. To trdim tudi zato, ker za intervencijsko zviševanje minimalne plače — razen krpanja odnosov z Levico — ni resnih razlogov. Proti znatnemu povišanju plač, ki ga bo sprožil ta ukrep, govori tudi uradna statistika, saj so se med julijem lani in julijem letos povprečne bruto plače v zasebnem sektorju (brez fiskalnih zapovedi), že povišale za 4,1% oz. za 145,60€, v javnem sektorju pa celo za 3,6% oz. 186,70€.

Ne volje ne poguma

Da je povišanje plač brez višje produktivnosti lahko škodljivo za nacionalno ekonomijo, kaže tudi BDP, ki se je v primerjavi z lanskim letom povečal za 3,8%, medtem ko se je razpoložljivi dohodek gospodinjstev med leti 2016 in 2017 povečal za 4,5%. Potihem smo si razdelili že vse, kar smo pridelali več, zato zaostajanje plač, o katerem tako radi razpredajo sindikalisti, sploh ni realno, še manj pa urgentno.

S 300 milijoni evrov, ki pomenijo novo, precej višjo raven odhodkov za plače v javnem sektorju, bi lahko v prihodnosti naredili marsikaj. Med drugim bi lahko skrajšali čakalne vrste v zdravstvu ali zgradili del Drugega tira — seveda pod pogojem, da bi vsi, ki se želijo nanj samo prilepiti, držali prste stran.

Za toliko ali celo za nekaj več bi se lahko znižale tudi obremenitve plač, to vsoto pa bi po mnenju ekonomistov taisti denar pobrali skozi večjo potrošnjo. Žal pa za to ni ne volje, ne poguma, čeprav vlada, če želi slediti uzakonjeni finančni vzdržnosti, niti nima dosti prostora za vse mogoče odpustke.

Vezati na produktivnost in BDP

Rast plač v javnem sektorju bi vlada morala vezati na produktivnost ali vsaj na gibanje BDP. V nasprotnem primeru se namreč zna zgoditi — če se uresničijo napovedi, da prihaja nova finančna kriza —, da bomo to radodarnost spet obžalovali. S splošnim povišanjem minimalne plače bo rast stroškov dela prizadela tudi gospodarstvo, zato lahko tem potezam kaj hitro sledi nov ciklus rasti cen. To pa bodo — verjemite! — najbolje izkoristil tisti del gospodarstva, ki mu že zdaj ni hudega. Kot bi mignil, bodo plače spet prenizke, o (spodleteli) finančni vzdržnosti pa se bomo ponovno hodili zagovarjat v Bruselj.

In pri tem ne bomo mogli posnemati trme, ki jo ob napihovanju svojega proračuna kaže Italija. Slovenija ne bo mogla računati na tiho podporo pomembnih članic EU, ki jo uživa Italija. Na podlagi tega lahko tudi sklepamo, da Italija nikoli ne bi prodala svoje NLB, če ji ne bi ustrezalo — pa če bi v trenutku zagate to še tako svečano obljubila.

Brezskrbna Levica in sindikalne centrale

Evropa ne more skriti svojih dvojnih meril, ne političnih ne kakšnih drugih. Zato bi slovenska vlada morala ostati previdna in skromna. Povečevanje razpoložljivega dohodka gospodinjstev je sicer dober znak za socialno državo, vendar je tudi signal, da se lahko začne nov ciklus trošenja denarja, ki ga še nismo zaslužili — recimo za storitve, katerih vrednost se je v zadnjem letu že povečala za 8,7%.  

Zato lahko vladi v dobro vseh državljanov zaželim dovolj modrosti, da bi zdržala pritiske brezskrbne Levice in razbohotenih sindikalnih central. Eni in drugi očitno ne kažejo zanimanja za tanko mejo, ko s svojimi predlogi in zahtevami začnejo škodovati tudi lastnemu članstvu.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 11. 11., istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3410?=za-dvig-minimalne-place-ni-resnih-razlogov-razen-krpanja-odnosov-z-levico

Človek je divjak. Morda tudi jaz.


Storilec in povzročitelj sta imela možnost izbire. Možnost odločitve. Krasti ali ne krasti. Sesti pijan v avto ali ne.

Ta teden smo se lahko ponovno prepričali, da divjanje narave postaja za človeka vedno bolj pogubno. Včasih pa za povrh udari še človeška zloba, pohlep — pa tudi neumnost, neodgovornost, povezana z alkoholom.

Divjanja narave ne moremo ukrotiti. Bi lahko ukrotili vsaj človekovo divjanje?

Po ujmi, zaradi katere so v Jelendolu ostali odrezani od sveta, se v občini Tržič trudijo s sanacijo škode in posledic. Vsi pomagajo: lokalna skupnost, gasilci, društva, pa tudi zasebna podjetja in tisti, ki so jo bolje odnesli. Skupaj, da bi čim prej vsem omogočili normalno življenje, saj bo v ponedeljek treba v službo in v šolo.

Pri tem pa se vendarle najdejo pokvarjenci, ki tujo nesrečo izkoristijo za svojo korist — in oropajo tiste, ki so nesrečnikom priskočili na pomoč. Tisto noč, ko se je sanacija ravno začela, so neznani storilci iz delovnih strojev, s katerimi so popravljali ceste in okolico, pokradli okoli 500 litrov nafte. Sram naj jih bo v dno duše.

Podlost in neodgovornost

Lastniki strojev so o kraji obvestili policiste, preiskava je v teku. A kaj, ko v danih okoliščinah ni moglo biti očividcev, nadzornih kamer tudi ne, pa varovanja tudi ne.

Kdo neki bi si mislil, da je človeška narava lahko tako podla.

Na drugem koncu Slovenije, v Mariboru, pa povsem drugačno divjanje. Človeška nespamet in alkoholna aroganca sta povzročili dvojno družinsko tragedijo. Visoko nosečo mamico je na prehodu za pešce povozil pijan voznik. Mamica ni preživela nesreče, po nekaj dneh pa je še s carskim rezom rešeni dojenček podlegel poškodbam.

Ti dve dejanji na prvi pogled nimata nobene zveze. Kraja je bila očitno načrtovano, preračunljivo, pridobitniško izpeljana lumparija enega ali več ljudi, ki so izkoristili nesrečo in dobroto drugih. Tragična prometna nesreča s kar dvema smrtnima žrtvama pa je posledica nespametnega, neodgovornega ravnanja alkoholiziranega voznika, ki ne bi smel za volan.

Možnost izbire

Ko sem o nesreči govorila s prijatelji, so se vsi zaščitniško postavili na stran pijanega voznika, češ, on tega ni načrtoval, to je bila nesreča.

Od kod takšno razmišljanje? Na eni strani imamo načrtovano lumparijo, premišljen prekršek, ki je po kazensko sankcioniran, na drugi pa prometno nesrečo z dvema smrtnima žrtvama kot posledico preveč popitega alkohola. Tudi vožnja v takem stanju je sankcionirana. O kazni za to dejanje lahko samo ugibamo, bo pa zagotovo huda. Hujša kot za krajo nafte.

So mi prijatelji hoteli povedati, da je stopnja krivde odvisna od namere? Ali pa so sankcije za storjeno dejanje odmerjene glede na posledice?

Obema primeroma pa je skupno nekaj: v obeh primerih je imel povzročitelj možnost izbire. Možnost odločitve. Krasti ali ne krasti. Sesti pijan v avto ali ne.

V vsakem človeku je nekaj dobrega, pa tudi nekaj slabega. Nekaj divjaškega in pokvarjenosti. To je v človekovi naravi. Koliko je tega in do katere točke lahko ta nagnjenja še obvladujemo, je v veliki meri odvisno od družinske vzgoje in od družbenih vrednot, ki so v nekem okolju prevladujoče. Kar poglejte ZDA. Tam je streljanje in množično ubijanje postalo že skorajda mesečni nacionalni izpad, nihče pa se proti temu odločno ne zoperstavi.

Zloba iz mene kar kriči

Lopovov, tatov, morilcev in drugih lumpov ne moremo izkoreniniti. Odkar obstaja družba, so med nami tudi taki. Take so jih naredili starši, vrtec, šola, prijatelji, nacionalna klima, seveda tudi sami.

Na Mars pošiljamo rakete, sonde letijo proti soncu, na zemlji pa ne znamo pripraviti programov, ki bi ljudi brez vgrajenih varovalk za prestopanje meja obdržali na pozitivni strani.

Zloba iz mene kar kriči: lumpe iz Tržiča bi po zaporni kazni za vedno izgnala iz države, ker si tako pokvarjenih ljudi ne želim niti za daljne sosede. A to presega možnosti, ki jih ponuja naša kazenska zakonodaja. Pijanemu vozniku pa bi po prestani dolgoletni zaporni kazni, ki vključuje tudi psihološko zdravljenje, naložila še dosmrtno prostovoljno delo osveščanja o nevarnostih vožnje pod vplivom alkohola.

S svojim pogledom na zasluženo kazen sem gotovo presegla meje dovoljenega. Najbrž sem tudi jaz divjak.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 4. novembra, na Fokuspokus, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3396?=clovek-je-divjak-morda-tudi-jaz