Aktivno nezavzeti


Neverjetno, s kakšno nezavzetostjo sem spremljala prvi dve ženski tekmi letošnje sezone v alpskem smučanju. Nobenega povišanja srčnega utripa, nobene treme, brez stisnjenih pesti »dajmo, dajmo«, tudi telefoni so ostali prižgani in računalnik odprt. Moj tudi sicer najljubši šport, me očitno odslej pušča hladno. Kaj naredi en sam človek? Je to res posledica ene same odločitve? Ene same Tina Maze.

 Bo tako zdaj tudi v boksu po upokojitvi Dejana Zavca, pa v »težki« atletiki, ko ne bo več Primoža Kozmusa, v veslanju je navijaška strast pričela šepetati že po odhodu Iztoka Čopa, zdaj je svojo kariero zaključil še Luka Špik. Bomo po odhodu Vasilija Žbogarja ostali hladni tudi glede jadranja?

Če bo res tako, nas bo to potisnilo še globje v neke čudne temačne sfere, še bolj bo potolklo sicer načeto nacionalno samozavest in še bolj bo krivilo kolektivno hrbtenico. Državljanov, da nam bo jasno.

Politiki in naši voditelji, ne glede na stanje duha v državi, hodijo pokončno. Njih nič ne ukloni. Noben poraz, noben odhod, nobena slaba odločitev.

 Njih v resnici moti, če smo državljani kritični in besni nad njihovimi ravnanji, njih moti, če se oglašamo, če protestiramo, ogorčeni so, ko zahtevamo pogovore, čudijo se, če pišemo in opozarjamo. Politiki bi najraje videli, da smo državljani ne le nezavzeti do tega, kar počenjajo, želijo si, da smo do njihovega ravnanja aktivno nezavzeti.

 Po njihovem bodo namreč le tako lahko uresničili dogovorjene cilje. Le tako bodo izpolnili  dane obljube, izvedli reforme in nas pripeljali do Indije Koromadnije. Politiki si v resnici želijo neaktivnih in neangažiranih državljanov, da jim ostane dovolj prostora in časa za kreiranje vsega tistega, česar nismo slišali v predvolilnih obljubah in je rezultat več interesnih koalicijskih in strankarskih kolobocij – vsega, kar nas utesnjuje, stiska in duši.

Med politiko in državljani v resnici nimamo sistemsko urejenega dialoga. Člani parlamenta, ki bi morali biti močan in aktiven glas ljudstva, se naslednji dan po ustoličenju spremenijo v pasivne grelnike parlamentarnih sedežev ali okoliških kava barov. Stopnja njihove zavzetosti zraste le v trenutkih, ko jih spremljajo TV kamere. Ko »odrske« luči ugasnejo, se spet udobno skrijejo na svojem sedežu številka »žnj« in hibernirajo do naslednjega TV prenosa.

Na ta način postajamo z malodušnostjo in pasivnostjo zasvojena družba, ki deluje po prepričanju, »zakaj bi se gnal, bodo že drugi uredili namesto mene«. Prav to razmišljanje je gojišče političnih bakterij. V takšnem okolju se te najraje razmnožujejo, saj vidijo svoje številne priložnosti. Bolj, ko bomo državljani potegnjeni vase in zavestno izključevali naš kritičen pogled do ravnanja in dejanj politike, bolj se bo ta krepila, bogatila in širila svoj vpliv.

Če odhodi nekaterih športnikov in  vzornikov spreminjajo naše življenjske navade, ne bi smeli državljani niti za trenutek popuščati pri zavzeti in kritični presoji o delu naše politike.  Ne le to. O tem je treba spregovoriti, opozarjati in v dialogu poiskati najboljše rešitve.

Aktivna nezavzetost državljanov je najhujša oblika kronične bolezni vsake države, ki vodi v zadnjo sobo intenzivne nege, na katero še čistilka pogosto najraje pozabi.

 Pa saj veste, kaj je rekel že Kennedy – več kot 50 let nazaj. Le pri nas tega še nismo dojeli.

images

 

Advertisements

S-R-A-M-O-T-A!


Če je stavka policistov sramota, potem nekdo v tej deželi nosi ta sram. Ga nosijo policisti, ki skušajo normalizirati izkrivljen odnos do njih? Ga nosi pristojna ministrica za notranje zadeve, katere vsakokratni javni nastop zveni kot drdranje naših vlakov po tirih, brez čustev, povsem administrativno, s temperaturo severnega vetra na Grenlandiji. Je kriv predsednik vlade, ki je povsem nepričakovano in še bolj neprimerno prvič v svojem mandatu nekoliko dvignil svoj glas prav zaradi policistov? Pa je imel pred tem že toliko bolj primernih priložnosti. Ne le za dvig glasu, tudi za kakšen udarec po mizi.

untitled

To, da imajo naši policisti najbolj bedne plače v Evropi, je sramota. To, da jim država ne plačuje nadur, je sramota, da nedeljsko in dežurno delo pri nas nista vredna niti piškavega oreha, je sramota. Pa ne le zanje, tudi za medicinske sestre in še za koga.

Sramota je, da je predsednik vlade stavko policistov označil kot nacionalno in celo mednarodno sramoto dan po tem, ko so še zgorevali na naši meji in se soočali z izzivi, za katere – roko na srce – jih nihče v resnici ni niti dobro pripravil. 

Sramota je, da več tedensko delo sto in sto policistov na naših mejah in delo z migranti, primerjamo s pomočjo nekaj deset kolegov policistov iz tujine. To je ponižujoče za naše policiste in neutemeljeno ter neupravičeno poveličevanje tuje pomoči. V zavezništvu EU se pomoč deli, ne pa izrablja za nedostojne primerjave.

Sramota je tudi ugotovitev o radikalnem spreobračanju stališč našega predsednika vlade. Z nekaj kliki izbrskan zapis o tem, kaj je v preteklosti mislil o policistih, ko še ni bil predsednik vlade (takrat je mislil o njih vse najboljše, zagovarjal njihov boj za plačne in druge pravice), v primerjavi s tem, kar misli o njih sedaj, ko je predsednik vlade, razkriva dva obraza istega človeka. Preberite tole: »Na splošno se lahko na policijo, tožilstvo in sodstvo politično (če se omejim le na politično dimenzijo) nedopustno vpliva neposredno ali posredno«. In še: »Za nedopusten posreden vpliv pa gre na splošno takrat, kadar politična oblast z neustrezno zakonodajo ali z neustrezno finančno, zaposlitveno in drugačno politiko onemogoči učinkovito delovanje policije, tožilstva in sodstva«. To niso moje besede, le podčrtala in krepko sem označila besedi »finančno, zaposlitveno«, pač pa zapis takratnega prof dr. Mira Cerarja v svoji kolumni 1. 12. 2012. Ta zapis je popolno nasprotje tega, kar policistom sporoča predsednik vlade dr. Miro Cerar danes, zato vliva novo nezaupanje v njegova ravnanja.

maske

Imamo tudi druge sramote, ki bi jih morala nositi vlada, pa se jih otresa, kot moker pes po tem, ko je skočil v vodo.

 Nacionalna sramota je bil izbor v.d. direktorja kliničnega centra in še dobro, da je po sramotnem govoru o »solidni plački« v javni službi sam odstopil. Sramota je, da ga je ministrica zagovarjala o zadnjega trenutka, ob tem, ko je vsa Slovenija v njem videla ošabnega, arogantnega, vase zagledanega, s koruptivnimi dejanji obremenjenega človeka, povsem brez empatije a z veliko mero komunikacijske nespretnosti. Kot največji dosežek svojega v.d. mandata si šteje uvedbo »štemplanja« delovne prisotnosti za vse zaposlene v ljubljanskem UKC. Sramota!

 Sramota je kadrovanje ljudi na ključne pozicije upravljalcev državnega premoženja, ki so moralno sporni in vpleteni v posle, ki so povzročili škodo tej isti državi in davkoplačevalcem. Sramotno in neprimerno nasploh je presedanje povsem nesposobnih ljudi z javnega stolčka na stolček. Naj dodam k temu še en zapis našega predsednika vlade iz preteklosti, natančneje 19. 8. 2013: »Poleg nekaterih omenjenih strahov moramo zato premagati strah tudi pred tistimi med nami, ki so nas v zadnjih dveh desetletjih tako nesramno okradli in z drugimi sramotnimi ravnanji nacionalno ponižali. Tem ljudem je treba jasno povedati, da jim ni mesta v vodilnih družbenih sferah in da si lahko svoje duše olajšajo tako, da v prihodnje naredijo tudi kaj resnično dobrega v korist družbe«. Mislite si ob tem, karkoli želite in ovrednotite današnja dejanja naše oblasti, v primerjavi z zapisom.

 Sramota so naši tožilci, ki očitno niti enega tajkunskega ali drugače razvpitega primera, razen Hilde in Šrota, ne bodo pripeljali do konca, v katerem bi državljani po vsem prebranem, videnem, slišanem in doživetem lahko zaznali vsaj malo pravice in enakosti za vse. Iskrene čestitke pa si na tem mestu zaslužijo vsi odvetniki obdolženih in obtoženih.

Sramota je tudi naša zakonodaja, ki zaradi lukenj, slabo, preozko in neživljenjsko dorečenih opredelitev, nenehno odpira rane sama sebi, še bolj pa državljanom. Javni natečaji, referendumi danes ne, jutri da, ena sodišča tako, druga drugače, razvlečeni postopki v osebnih in gospodarskih zgodbah, so sramotni primeri naše zakonodajne sramote.

A če se vrnem čisto na začetek. Stavka policistov je le odraz sramotno slabega delovanja te države. In predsednik vlade brez sramu nanje dviguje svoj glas. Sramota!

 

 

 

S tujci se pač ne razumemo


Moj mož, ki je Nemec in ne razume kaj dosti slovensko, me pogosto sprašuje »zakaj«. V resnici je kot otrok. Zakaj delate tako, zakaj je nenadoma tole tako in tako naprej. Skušam mu pojasnjevati, kolikor premorem angleškega in nemškega znanja, pa me pogosto potem še bolj debelo gleda. Zagotavljam vam, da ni težava v mojem znanju jezikov. Tujci pač nekaterih naših ravnanj ne razumejo. 

Ne razumejo, kakšne igrice in kolobocije se gremo z Lipico, na primer. Zanj, ki je kot Nemec preživel več kot 30 let v Avstriji, obe državi pa imata konjeništvo in konjerejo v krvi, je ta prostor stičišče plemenite zgodovine, ki jo je potrebno skrbno čuvati in povezati sodobnimi potrebami današnjega človeka. On si vprašanj okoli turistične ponudbe Lipice ni nikoli postavljal, ker je to zanj samoumevni del paketa Lipice. Potrebno je poiskati le harmonijo in način sobivanja. Niso vsi ljubitelji konj značajsko enaki. Eni bi po ogledu kobilarne in ekshibicijskem programu odigrali še partijo golfa ali odtekli kakih 10km,  drugi bi raje ob bazenu v miru prebirali knjigo, tretji bi si ogledali film, četrti bi sedli za mizo in si privoščili gurmanski meni. Nekateri bi šli kasneje v igralnico, drugi pa bi raje ostali v hotelski sobi in si ogledali kakšen film. Mi ne ponudimo gostom ničesar od tega. Mi jim pravimo: tu imate konje, potem pa se slikajte. Tega zaplankanega razmišljanja tujci res ne razumejo. Uboga Lipica, razpeta med najmanj tri ministrstva, ki imajo nanjo povsem različna poglede, pa ostaja na javni agendi in v državni sramoti že desetletja.

imagesKLH1A6O4

Prav tako ne razume, kaj počenjamo na primer z Vilo Bled ter s Titovo znamenito čajnico – in z Bledom nasploh. No, nič ne počenjamo. Prekladamo lastništvo Vile Bled v najemni odnos in potem spet nazaj, jo zapiramo za zimsko obdobje in potem spet odpiramo. Ne vem, če Nemci poznajo ta rek, ampak ravnamo in obnašamo se tako, kot bi šel bolan sr…

 Enako nerazumno mu je dogajanje v Bohinju. Pred leti sem mu razlagala, da ime morebiti prihaja od gorenjske izvedbe besede bog, ki je »boh«. Mogoče, da je to božji kraj, ker je tako lep, sem še trdila. Danes on meni zatrjuje, da se je »boh« od tam že zdavnaj izselil in zagotovo domuje v kateri od sosednjih držav, če že ne na kakšni drugi celini. Tam namreč obiskovalcem nudijo primerne hotelske kapacitete in cel zaklad možnosti, kako preživeti prosti čas brez denarnice, predvsem pa z denarnico. V Bohinju se ti zna zgoditi namreč , da četudi bi želel kaj zapraviti, tega ne moreš storiti, ker je vse zaprto, razen lokalnega Mercatorja. Gorenjci res ne morej(m)o iz svoje kože.

untitled

Ne razume tudi našega turističnega nastopa nasploh. Baje smo se zdaj odrekli sloganu I Feel Slovenia. Res je zelo pametno pozicijske slogane ali  pa celo »unique selling proposition« spreminjati na par let. S tem zelo uspešno brišemo sledi za seboj. In to nam najbolje uspeva, četudi število turistov na vso srečo raste. Radi bi imeli veliko bogatih turistov, pa na drugi strani ne vemo, da bogataši kupujejo v butikih. Slovenija je res butična, edinstvena in prelepa po naravnih danostih, nikakor pa ne po svoji turistični ponudbi. Ta ostaja preposto socialistična, rigidna – ste bili v zadnjem času na kosilu, na primer v naši obmorski turistični prestolnici Piran? Tam imajo dve restavraciji z enakim imenom, ločijo ju le številke. Ena in dva. Ko sedete za mizo ene od teh je tako, kot bi se s časovnim strojem preselili v sedemdeseta. In to na najbolj elitni lokaciji, kar jo premore naše morje. Koliko elitnih hotelov imamo sploh v Sloveniji? V Ljubljani baje enega, v Portorožu verjetno dva, morebiti bi našli enega na Bledu – ocena je, da  v vsej Sloveniji 5. Pa četudi jih imamo 10, je to kaj slab infrastrukturni kapital za resen, visoko butični, elitni turizem.

Ko se gremo turizem, pravi moj mož, ni dovolj, da se naučimo tujih jezikov. Tu nam ni kaj očitati, smo zagotovo med boljšimi. Mi se s tujci ne razumemo na drug način, ker še vedno ne vemo  kaj turizem sploh je.

Pa še kaj drugega ne razume moj mož, zato imam z njim veliko dela. Žal!

 

Omejeno vidno polje in drobnjakarstvo


Najboljšo misel tega tedna sem prebrala v časopisu rožnate barve, izrekel pa jo je gospodarstvenik Dušan Olaj. Saj veste, to je tisti gospod, ki prodaja povsod po svetu napihljive, hitro zgradljive športne in za druge reči uporabne hale. Takole je rekel: »Rešujemo problem slovenskega vesolja, konkurenčnost hlačnih nogavic in se ukvarjamo s preveč izplačanimi nadomestili nekih individualnih pogodb. Prav nihče pa se ne upa spopasti s strukturnimi spremembami«.

images0E5TMH9V

Tole bi veljajo okviriti in poslati na vsa ministrstva, na vse agencije in urade teh ministrstev, še pred tem pa s posebno dostavo, ob podpisu kar predsednika samega,  na vlado Republike Slovenije. To misel bi morali vsi naši voditelji prebrati vsako jutro, prvič že na poti v službo, drugič  na evidenčni uri, na kateri se »štempljajo« njihovi uradniki in tretjič, ko za svojo delovno mizo pogledajo okvirjeno sliko svoje družine. Kot vsakodnevni opomnik in usmerjevalec o tem, zakaj so tam, kjer so.

Sprašujem se ali naši oblastniki res ne vedo, kaj delajo? Ali ne vedo, pa jih v to sili nekdo drug, ki to zelo dobro ve? Ali vedo, pa ne znajo drugače? Ali vedo, pa nočejo drugače?

Ukvarjanje s tako obrobnimi stvarmi našega gospodarsko – političnega vsakdana je Sizifovo delo. Ko bodo porihtali štumfe, bodo prišli na vrsto čevlji; ko bodo rešili vesoljske teme, se odprejo naši nebeško beli zemeljski konji; ko se reši vprašanje enih individualnih pogodb v Ljubljani, se že odprejo nove v Kopru.  Tega ne bo nikoli konec, saj se nam vse to dogaja praviloma zaradi napak v sistemu in strukturi. In ker ne rešimo izvirnega greha, smo primorani spremljati ta strahovita in nenehna prizadevanja naših voditeljev, da rešujejo Slovenijo z majhnimi in »tailor made« rešitvami – kakor jim paše.

Ta majhnost zavedanja, kje so v resnici naša obzorja izzivov, ta omejeni vidni kot, to drobnjakarstvo me spravlja v bes. To je metanje peska v oči, blefiranje in sramotno fintiranje državljanov. Spominja me na aktualno temo migrantov. Mesec dni so porabili, da so ograji rekli ograja. Koliko energije, jezikovnih, tehničnih in piarovskih spretnosti, izjav in zapisov so pokurili, predno smo dobili jasno potrditev, o čem se v resnici pogovarjamo. En sam blef.

Ker je Dušan Olaj omenil nogavice in individualne pogodbe, ne morem mimo njih.

imagesZ3UIETMM

Država rešuje Polzelo z državno pomočjo in subvencijami, tam pa se ugotovi, da se je kradlo na vse možne, zelo nekreativne in celo zelo enostavno ugotovljive načine. Z dnevnicami, sejninami, kilometrinami, navideznimi nakupi storitev iz tujine, kamor je potem odtekal denar. In s tem problemom se je ukvarjal celoten ministrski zbor, o tem so debatirali poslanci, debatirali smo državljani, novinarji. Samo nadzorni svet je na kratko sporočil, da o tem ni vedel nič. Ne me farbat! Nadzorni sveti so pri nas sistemska napaka Ker so praviloma skupek ljudi, ki so nameščeni zato, da uresničujejo osebne ali skupinske interese tistih, ki so jih postavili in da uresničujejo svoje lastne interese – na račun podjetja, ki ga nadzirajo. Ne pa v njegovo korist, kar bi moralo biti njihovo poslanstvo. Slovenija se lahko ponaša z visoko nestrokovnim in izjemno koruptivnim nadzorništvom. Dokler se bomo ukvarjali s takšnimi in podobnimi dogajanji v podjetjih, me nihče ne bo prepričal drugače.

Tudi zgodba z odstavitvijo uprave SDH in rezanjem glav v DUTB si zasluži nekaj vrstic. Vsi, Mateji in Skandinavci, so po mnenju nadzornikov, politikov, vlade delali dobro, dobili pohvale za opravljeno delo. A so po odločitvi nadzornikov oz. nadzornikov od nadzornikov so morali oditi. Zato, da bodo lahko ti v prihodnje tam kraljevali s svojimi podaniki. Nič drugega ne razumem iz tega dejanja. Zdaj odpadnikom pripadajo odpravnine. V redu.  Ali naj zato, ker se je nekdo zgolj naprdnil, da Matejev in Skandinavcev noče več tam, jaz  in ti plačava odpravnino? Ker gre za prdec, naj odpravnine plačajo nadzorniki iz svojega žepa. Iz mojega ne dovolim! Sejnine, ki pripadajo nadzornikom, naj se ne izplačajo njim, temveč gredo za odpravnine tistim, ki so jih frcnili ven. Te lahkotnosti trošenja mojega in, če dovoliš, tudi tvojega denarja, kot davkoplačevalka ne prenesem več. Dovolj je!

In naj grem čisto na koncu vseeno malo v vesolje. Super se mi zdi, da imamo vesoljski center v Sloveniji. Tega nimajo v marsikateri bolj razviti in bogati državi. Še bolj super bi se mi zdelo, ko bi poleg spoštovanja vrednega Nordunga, ki je zgodovinska danost,  od tega centra državljani tudi v resnici kaj imeli.