Kaj bomo brez Tine Maze?


Čez slab mesec, štiriindvajsetega oktobra 2015, se bo na avstrijskem ledeniku Sölden pričela nova sezona smučarskega svetovnega pokala. Prvič po 16 letih bomo letos vanjo vstopili brez Tine Maze. Kaj to pomeni za našo smučarijo nasploh, za njen ugled, prepoznavnost doma in v tujini, za našo pripadnost in predanost temu športu, obiske obeh tekem svetovnega pokala na Pohorju in v Kranjski Gori, na naše vikend navade gledanja TV in posledično njene rejtinge? Za nove generacije smučarjev?

Nič dobrega, si upam zapisati.

Tina Maze

Med tekmovalci in tekmovalkami nimamo nikogar, ki bi lahko stopil v Tinine čevlje. Ne rezultatsko, pa tudi osebnostno ne. Nismo vzgojili močnega šampiona ali šampionke, kaj šele generacije odličnih tekmovalcev, ki bi bili v stanju pobirati olimpijske medalje, naslove svetovnih prvakov, nas razveseljevati z odličnimi uvrstitvami skozi celotno smučarsko sezono in premikati meje zbranih točk v eni sezoni. In če ponovim znano dejstvo, da je Tina ena od šestih tekmovalk v zgodovini alpskega smučanja, ki je zmagala v vseh disciplinah in ena od treh, ki ji je to uspelo v eni sezoni, se ve, da so to globalni dosežki, ki bodo ostali naše želje še nekaj generacij. Poleg tega tudi nimamo tako karizmatičnega tekmovalca ali tekmovalke, kot je bila Tina, ki bi iz nas izvabila spontane solze ob zmagi in iskreni bes ob izgubi.

V smučanju imamo Slovenci velik kapital. V statistikah, v medijskih zapisih in v vitrinah bo ostal za zmeraj, vsi pa vemo, da se s časovno oddaljenostjo njegova moč relativizira. Kar priznajte, ponos ob medaljah generacij Strela, Križaja, Svetove, Čižmana, Bokalove, Franka, Horvatove, Kunca, Koširja, Dovžanove, Korenove bo seveda ostal za vedno, a je danes le še trajnožareč plamenček.  O tistem neustavljivem ognju in žaru, o iskricah in silni moči, ki smo jo zaznavali pred desetletji, ne govorimo več.  Prihaja generacija, ki marsikoga od teh tekmovalcev sploh ne pozna.

V zadnjih letih se je naš smučarski ponos in naša identifikacija smučarskega naroda osredotočila na eno samo osebo. Vsi smo bili Tine Maze. Tina Maze je (bila) svoja, samosvoja in edinstvena športna zgodba. Zaradi nje smo hodili na tekme, zaradi nje smo gledali  televizijske prenose tekmovanj, zaradi nje smo stiskali pesti, jokali, se smejali, vriskali in skakali. Zanimalo nas je vse o njej in okoli nje. Kaj jé, kako se sprošča, počiva, testira, trenira. Tudi zasebne stvari so nas zanimale. Sta z Andreo Massijem okej ali sta na bojni nogi, pa odnosi s trenerji – vse in še več.

Sprašujem se, kam bomo to zimo vlagali vso to energijo in čustva, ki smo jo bili preteklih 16 let pripravljeni nameniti našemu življenju s Tino? Za koga bomo točili solze in s kom se bomo veselili. Kdo bo v alpskem smučanju krepil našo hrbtenico, da bomo stali pokonci in kdo jo bo krivil?

Kdo bo zapolnil to  vrzel in zakaj smo si jo sploh ustvarili?

V zdajšnji generaciji alpskih smučarjev je nekaj mladinskih svetovnih prvakov ali dobitnikov medalj iz mladinskih kategorij. Kot samostojna država Slovenija smo med mladinci v alpskem smučanju pobrali 10 zlatih medalj, 8 srebrnih in 14 bronastih. Skupaj 32 medalj v mladinskih kategoriji! Na večni lestvici dobitnikov medalj v mladinski kategoriji je Slovenija deveta, kar je izjemno izhodišče. Če pogledamo rezultate le zadnjih nekaj let. Ilka Štuhec je bila svetovna mladinska prvakinja 2007 in 2008, najprej v slalomski kombinaciji in nato v super-G. Boštjan Kline je bil leta 2010 bronasti v smuku, naslednje leto pa postal svetovni mladinski prvak v smuku in super G.  Žan Kranjec je bil leta 2012 bronasti v veleslalomu. Leta 2007 je bil Matic Skube mladinski svetovni prvak v slalomu. Uganete, kdo je bil takrat drugi? Nihče drug kot današnja svetovna zvezda tehničnih disciplin Marcel Hirsher, medtem zdaj že večkratni zmagovalec svetovnega pokala, olimpijski in svetovni prvak v članski konkurenci.

GEPA-14111043078 - LEVI,FINNLAND,14.NOV.10 - SKI ALPIN - FIS Weltcup, Slalom der Herren. Bild zeigt Matic Skube (SLO). Foto: GEPA pictures/ Mario Kneisl

GEPA-14111043078 – LEVI,FINNLAND,14.NOV.10 – SKI ALPIN – FIS Weltcup, Slalom der Herren. Bild zeigt Matic Skube (SLO). Foto: GEPA pictures/ Mario Kneisl

Nekaj gre v  naši smučariji hudo narobe. Vsi to vemo, nihče pa očitno nima moči ali pa ne želi ničesar spremeniti. Vodstva se menjajo hitreje, kot uspemo slediti, rezultati pa gredo navzdol.

Smučanje je resnično drag šport. A se bo potrebno odločiti, ali bomo denar, ki je namenjen in zbran zanj, namenili smučarjem ali funkcionarjem. Kaj kmalu se namreč lahko zgodi, da bomo imeli zaslužno četo smučarskih direktorjev, sekretarjev, svetovalcev in drugih administratorjev na plačilni listi.

Le smučarjev ne bo več!

Advertisements

Ostanite doma, prihajamo na pomoč!


Begunski eksodus iz Sirije, Afganistana in drugih držav bližnjega vzhoda ter Afrike je največja sramota sodobne civilizacije.

V udobnih naslonjačih doma gledamo pretresljive slike ljudi, ki so s plastičnimi vrečkami v eni roki, otrokom v drugi roki mesec dni na poti v (največkrat) Nemčijo ali katero od drugih severo-zahodnih evropskih držav. Prav tam pa veleumni voditelji EU že mesece maltretirajo svoje nesposobne sive celice naj vendarle dajo od sebe že kakšno pametno rešitev. Te ostajajo neživljenjske, neuporabne, gnile in ničvredne. Kvote, koridorji, žične ograje, odprte meja, pa spet zaprte, pa odprte železniške proge, ki so naslednji trenutek ponovno zaprte, beg po avtocestah, popoln razpad organizacijskega sistema in vodenja vseh potrebnih administrativnih, pravnih in človeških postopkov v zvezi z begunci. Četudi bi Evropa našla rešitev, ne zmore »konzumirati«, nastaniti, zagotoviti delo, stanovanja za vse milijone, ki so se na pot podali med prvimi. Večinski val nas po vsej verjetnosti še čaka, če ničesar ne ukrenemo.

download

Samo poskusite si predstavljati, da spakirate svoje življenje v eno sam plastično vrečko. Čvrsto zagrabite svojega starejšega otroka za roko, mlajšega vzamete v naročje, zapustite svojo hišo, v katero je pravkar priletela bomba in se podate nekam, kamor gredo vaši sosedje, prijatelji. Niti ne veste točno kam, ampak pravijo, da je tam življenje boljše, da je mir, da človek lahko dela in zasluži, kjer ima življenje svojo vrednost.

Tu pribežnike čaka druga realnost.

Gospa Merkel, ki je begunce sprva odkrito povabila in jim zagotovila vso podporo, je po par dnevih resnega priliva pribežnikov in posledično resnih nesoglasjih med njeno CDU in bavarsko sestrsko ter mnogo bolj desno naravnano, konzervativno CSU, morala gostoljubje omiliti. Pridite – ne pridite. Za božjo voljo, saj ti ljudje niso jo-jo igrača, zdaj gor, zdaj dol. Begunci na poti pa še vedno sanjajo o Nemčiji, zgolj o Nemčiji. »Germany, good country« – Nemčija, dobra dežela, to znajo reči še tisti , ki angleško ne znajo.

Ker je povsem jasno, da Evropa ne zna in ne zmore, pa tudi v prihodnje ne bo nič drugače, rešiti begunskega problema, je treba problem začeti reševati pri viru. Potrebno je stopiti skupaj z drugimi – tudi dosedanji nezavezniki – in se podati proti Siriji in še kam. EU, ZDA, Kitajska, pa tudi Rusija, ki naj bi imela v sirskih lukah svoja vojaška oporišča za Sredozemlje in še katera svetovna sila, so na planetu Zemlja verjetno edina avtoriteta in moč, ki lahko prepreči to, kar se snuje in razvija v Siriji ter nezadržno širi naokoli. Ljudem, ki so tam še ostali, je potrebno poslati sporočilo, da pomoč prihaja. Da bo prišla hitro, da bo združena, organizirana, zanesljiva. Ljudem je potrebno zagotoviti zavetje, varnost, pomoč in podporo. Proti nasilnežem, proti morilcem, agresorjem in zločincem pa se ve, kako postopati.

download (1)

V teh kriznih časih se je v vsej svoji grenkobi razkril tudi evropski karakter. Naj pridejo, le da ne ostanejo pri nas, si misli večji del Evrope. Dobrodošli, pomagali vam bomo, da greste naprej. Računajte na nas, dali vam bomo zemljevide, kako do naslednje meje. Mi nismo koncentracijsko taborišče, zagotovili vam bomo hrano in avtobuse do naše sosednje države. Naj le pridejo, če bo treba bomo naredili koridor, četudi je to v nasprotju z evropsko begunsko zakonodajo. Temo »begunci« očitno nobena evropska država ne želi trajno ohranjati v svoji javni agendi. Razmišljati o kvotah pa se tako ali tako izkazuje kot popoln nesmisel. Ljudi ne moremo prestavljati sem in tja, kot šahovske figure. Svojo državo, svoje dosedanje življenje in premoženje so zapustili s sanjami in željami, ki jih želijo uresničiti. Ne moremo jim ukazovati, kje lahko to počnejo.

In kakšna je tu vloga in mesto Slovenije?

Za begunce nismo ciljna država. Nismo bogati, nismo poznani, nimamo nikakršnega ugleda. V resnici smo zanje samo kos ozemlja na poti do njihovega cilja. O tem bi se morali zamisliti in to dejstvo bi nas moralo globoko skrbeti. Pri nas niti begunci ne vidijo priložnosti za boljše življenje.

Si lahko predstavljate bolj jasno in nedvoumno sporočilo, ki nam ga dajejo ljudje, ki so izgubili prav vse?

Zato si želim edino to, da v Sloveniji z njimi ravnamo z iskrenim in globokim razumevanjem, da gre za milijonsko in najbolj občutljivo človeško skupino ta hip na našem planetu.

Za juho ali za golaž?


Naši politiki se običajno oklepajo svojih stolčkov in pozicij kot klopi. Ne da se jih potegniti ven, če pa že, se pogosto kaj zalomi in sesajo dalje, kot, da se ni nič zgodilo. Kljub temu ob volitvah nekatere vendarle namočijo v olju (beri: niso izvoljeni) in tako odpadejo od sesalnega vira (beri: niso več plačani iz proračuna). No, sprva to ni niti tako hudo, če seveda lahko preživijo dejstvo, da nenadoma niso več pomembni, da jih nihče več ne kliče, nihče od njih ničesar ne potrebuje, zato jim tudi ničesar ne ponujajo. Torej, sprva so še upravičeni nekaj časa prejemati nadomestilo svoje plače, kar olajša post travmatski stres, vendar slej ko prej tudi ta vir usahne.

In kaj potem?

Kako naj se politik znajde na trgu, kjer delujejo povsem drugi mehanizmi, kot v politiki? Pa tudi situacija je zanje pogosto obrnjena popolnoma na glavo. Resda so naši politiki spretni igralci, menjajo vloge, govoričijo, se sprenevedajo, a popoln obrat je zahtevna gimnastična prvina, ki ji sledi običajno trd pristanek.

download

Poglejmo primer znanega poslanca in nekdanjega župana Destrnika Franca Pukšiča. Vrsto mandatov je sedel kot župan in poslanec hkrati v parlamentu, na koncu je bil le še poslanec, saj županovanje ni bilo več združljivo s poslansko vlogo, pa tudi v parlament se na koncu po ključu svoje zadnje stranke ni več uspel pririniti. Ko je po letu dni izkoristil vse pripadajoče bonuse nadomestila za plačo, (3.523,98 evra bruto mesečno), ker je v parlamentarnih klopeh sedel več kot tri zaporedne mandate, se očitno se ni želel vpisati v statistiko brezposelnih. Tako mu ni preostalo drugega, kot da sprejme (mogoče edino) ponudbo, ki jo je dobil ter prevzame mesto vodje mesne klavnice TMI Košaki. Sam ni nikoli javno objavil te novičke, pač pa so jo odkrili mediji in si ga verjetno zaradi skrivalnic tudi privoščili, kot na primer, da ima »malce krvavo službo«. A ne pozabimo, vsako delo je častno in veseli smo, da ima gospod Pukšič delo, za katerega je pošteno plačan, postal je član resničnega, pristnega delovnega ljudstva in ni več v vlogi prisesanega klopa.

Pukšič

Kot poslanec je Franc Pukšič verjetno precej brezskrbno sedel v svoji poslanski pisarni, sprejemal obiske državljanov, prijateljev ali znancev, ki so z njegovo pomočjo želeli v parlamentu uveljaviti kakšen interes, zakon ali želeli postaviti določeno temo na javno agendo skozi poslanska vprašanja – no, karkoli podobnega že. Če ni bil v pisarni, je bil na kavi in če ni bil tam, je bil na kosilu, sicer pa na večerji. Nekje na tej črti se je gibal. Za opravljeno delo, so – kot smo videli v primeru našega obsojenega EU poslanca – povsem mogoče sledile kakšne ugodnosti, bonusi. Lahko povsem nedolžni, prijateljski, lahko pa tudi ne. Kdo ve?

In danes?

Gospodu Pukšiču se je svet obrnil na glavo. Zdaj on išče tiste, s pomočjo katerih bo lahko uresničil svoje interese ter dosegel cilje, ki mu jih je postavil lastnik. Ti so verjetno povezani z dvigom učinkovitosti, novimi prodajnimi kanali, rastjo prodaje, dvigom tržnih deležev, rastjo dobička, prihodkov in EBITDA ter podobnimi zapletenimi ekonomskimi, tržnimi in finančnimi izrazi, ki jih v politiki ne uporabljajo. Jih tudi ne razumejo, seveda.

In kaj lahko ponudi gospod Pukšič za protiuslugo partnerjem, ki naročijo meso v mesnici, ki jo vodi? Ima verjetno nekaj manevrskega prostora s popusti na kupljene količine, morebiti tudi s popusti na hitro plačilo ali plačilo v gotovini. Po tem pa mu ostanejo le še goveje in svinjsko, steaki ali zrezki, za juho ali za golaž, mogoče faširano, kotleti, rebra, pleče, stegno in še kakšen lep kos.

download (1)

Nekdo, ki je bil večji del svoje kariere navajen sprejemati in izbirati, se v tej vlogi gotovo težko znajde. Predstavljam si, da trpi. Ne fizično, gre za dušo, za ego. A je izkušnja najboljša šola. Skozi takšne prakse bi v resnici morali naši javni uslužbenci, parlamentarci in politiki, ki nikoli niso bili del trga, da bi razumeli, kje je potrebno v naši državi zagrabiti bika za roge. Ena od takšnih praks je torej lahko tudi v TMI Košaki.

Naslednje praktične tečaje odpirajo po parlamentarnih volitvah leta 2018.

O zgnili hrani zaradi gnilih uradnikov


Dobrodelno in prostovoljno delam že skoraj 15 let. Koliko prošenj sem napisala različnim slovenskim družbam v tem času, niti ne štejem. Koliko ur svojega dela sem namenila za projekte zbiranja denarja in pomoči drugim, je nemogoče ugotoviti. Vem pa, da sem v tem času s pomočjo kolegov in kolegic zbrala kakšnih 200 tisoč evrov, ki so prav vsi odšli na znane naslove. Na tiste, kjer so živeli ljudje, ki so bili pomoči res potrebni. Skušali smo pomagati hitro, učinkovito. Z denarjem, s hrano, z zdravstvenimi pripomočki, s čemerkoli, kar je reševalo njihove težave. Na prireditve, kjer smo podeljevali dobrodelno zbrana sredstva, smo vabili vsakokratne ministre za delo, družino in socialne zadeve in še kakšnega veljaka vsakokratne politične garniture – nikoli, prav nikoli se nihče ni odzval. Morebiti so imeli slabo vest, saj med zbranim denarjem ni bilo nič njihovega, morebiti so bili zasedeni, saj v Sloveniji je res veliko dogodkov, nanje pa je vseskozi vabljena ena in ista politično-gospodarska-estradna elita. Morebiti so zboleli, saj nenehno živijo pod stresom. Morebiti pa so bili samo leni in ignorantski in se njim na takšen dogodek preprosto ni ljubilo. Zakaj neki se mi pritrdilni odgovor na slednje zdi še najverjetnejši?

Vsesplošna stopnja zavzetosti, motiviranosti vseh, ki živijo od javnega denarja, hitrost in učinkovitost njihovega dela, je enaka brzini polžev, ki občasno prilezejo na našo vrtno teraso in potrebujejo od enega konca do drugega, recimo za kakšnih 7 metrov, približno 2 dneva.

images

To so ponovno potrdili, tokrat na kmetijskem ministrstvu, kjer so zaradi počasnosti sprejemanja uredbe, na osnovi katere bi kmetje presežke svoje pridelane letine paradižnika in druge zelenjave lahko podarili humanitarnim organizacijam, vrtcem, šolam in zanje vseeno prejeli povrnjene stroške pridelave. Ta pridelek jim ni ostal, ker so se ušteli v potrebah trga. Ostal jim je, ker ima EU, torej tudi Slovenija, zaradi sankcij proti Rusiji blokiran izvoz blaga v to državo. Ker torej uredbe na ministrstvu niso pravočasno potrdili, je na tone dobrih, zrelih, doma pridelanih vrtnin in poljščin zgnilo na kompostih, namesto, da bi končali na krožnikih. V srčni ljudski kuhinji Pod strehco na Zaloški v Ljubljani bi bili kuharji, pomočniki, pripravljalci hrane – vsi sami prostovoljci – presrečni, če bi lahko pri kmetih prevzeli vsaj nekaj od tega pridelka in ga ponudili svojim gostom. Med njimi je kar 400 registriranih oseb, ki so v takšni socialni stiski, da si ne morejo privoščiti toplega obroka na dan. Uradniki pa za sprejem uredbe, ki se nanaša na hitro pokvarljivo blago, potrebujejo mesec dni. Ravno toliko, da pridelek medtem preprosto zgnije.

Dobrodelno in prostovoljno delo si je za svojo državljansko zadolžitev tako ali tako vzela civilna družba, saj država preprosto ne vidi, noče videti, pa tudi ne zmore urediti vseh perečih problemov. Ljudje smo pripravljeni povsem po lastni volji pomagati ob tem, da najprej oddelamo svoj delovnik, nato delamo še na druge. In potem se najdejo uradniki, ki brez kančka slabe vesti delujejo po načelu »ne morete me tako malo plačati, kot lahko malo naredim« in za nujno odločanje porabijo mesec dni. Kakšen absurd!

download

Vsak dan poslušamo zgodbe Botrstva in drugih humanitarnih projektov o tem, kako otroci in njihove družine ostajajo lačni, nimajo za preživetje, živijo iz dneva v dan, pogosto so njihova hrana le želje in upanje. Ta aroganca, ignoranca, ta lahkotnost neodgovornosti naših javnih uslužbencev je ubijajoča za klimo in vzdušje v državi. Ta neenakost dinamike, ki ga živi gospodarstvo in ga živijo ljudje z resničnimi problemi, v primerjavi z javnimi uslužbenci oz. javno upravo, je pogubna za naš razvoj in sožitje bivanja v Sloveniji. Iz rok in skozi čas nam polzijo rešitve zaradi uradniških odločitev, ki krojijo poslovne usode, usode ljudi, vplivajo na njihova življenja.

Kaj je na zgnilo hrano rekel minister Židan? Nič. Je kaj rekla ministrica Kopač – Mrakova, ki preko svojega ministrstva deli nekaj sredstev socialno ogroženim? Tudi nič. Kaj je rekel predsednik vlade? Ah, dajte no. Njim to ni mar. Njihovo življenje teče po drugih tirnicah. Še moj polž na terasi se zaveda, da je treba pohiteti v zaklonišče trave, da se preživi. Tistim, ki živijo svoje življenje v ugodni klimi kupole, kamor se steka javni denar, ni treba nikamor hiteti.

Ker je izkušnja najboljši življenjski učitelj priznam, da jim želim, da bi izkusili vso gnilobo njihovih lastnih neodolčanj. Pa tudi odločanj, seveda.