Trije dnevi v življenju Ahmada Shamieha ali kdo v resnici vodi vlado?


SLO je sposobna begunca prignati od faze popolnega obupa pa do neizmernega navdušenja in nazaj do ponižujočega teptanja.

Poskušam, ampak res samo poskušam se vživeti v tri dni življenja ta hip najbolj znanega begunca pri nas, sirskega državljana Ahmada Shamieha. Kajti več kot poskusiti razumeti človeka, ki gre skozi tako dramatičen rollercoaster čustvenih ekstremov, ni mogoče.

Slovenija dokazuje, da je pri ravnanju z begunci verjetno najbolj nerodna in neodgovorna država na svetu. V tej nerodnosti se z življenji in čustvi ljudi poigrava tako, kot da je vse skupaj ena sama elastika, vzdržljivost človeške duše pa neizmerna.

Naša država je v iskanju razlogov, zakaj nekomu podeliti zaščito ali ne, sposobna človeka prignati od faze popolnega obupa pa do neizmernega navdušenja in nato nazaj do ponižujočega teptanja. Kot da človeško življenje ni vredno nič in da lahko z njim — ker gre pač za begunca — delamo kot s cunjo.

Brez slovesa drugam

Še nedavno smo v medijih brali podatke, koliko mladostnikov se je zateklo k nam v begunskih pohodih. Vključili so se v naš šolski sistem, nekaj časa hodili v šolo, nato pa so do danes že skoraj vsi izginili. Ocena je, da so se na svoji begunski poti podali naprej, bodisi k sorodnikom v druge države ali pa v obljubljeno deželo Nemčijo.

Med vrsticami teh medijskih zapisov in prispevkov je bilo zaznati neke vrste obžalovanje ali razočaranje, da mladi begunci niso izbrali Slovenije za svojo novo domovino in se kar tako, brez besed in slovesa podali naprej.

S stališča primera Shamieh se temu sploh ne čudim. Mladi so morda pravočasno spoznali, da pri nas v resnici niso dobrodošli in da so samo orodje oblasti in politike, ki jih bo izrabila v lastne promocijske namene.

Toda vrnimo se k Shamiehu.

Dan obupa

Šamijev dan 1 je bil dan hudega obupa, saj se je znašel tik pred izgonom iz Slovenije. Pravnomočno veljavni papirji mu niso več dajali možnosti, da bi ostal in živel v naši alpski deželici, kjer si je 20 mesecev prizadeval za zaščito. Jojo njegovega življenja se je tisto jutro dotaknil tal, na katera se je zavit v belo rjuho tudi dejansko vrgel, ko so ponj prišli policisti in ga odpeljali.

Kot begunec, ki je vstopil v Slovenijo iz Hrvaške, bi moral biti po dublinskem sporazumu vrnjen nazaj na Hrvaško. Toda v času bivanja pri nas je Slovenija zanj postala druga domovina. Naučil se je ravno toliko našega jezika, da smo njegova razmišljanja pred kamero celo razumeli. V zapisih v medijih smo tudi prebrali, da se je humanitarno angažiral in pomagal pri zagotavljanju hrane za socialno ogrožene in druge begunce. V Sloveniji je torej našel nek smisel življenja. Ne postopa naokoli, ni nevaren, ustvaril si je majhno lokalno mrežo prijateljev in podpornikov. Njegova družina je sicer popolnoma razseljena, Slovenija je bila zanj edino varno sidrišče.

Obdobje veselja

Sledilo je obdobje veselja. Četudi so poslancema Kordišu in Škobernetu očitali zlorabo parlamenta, ker sta Shamieha v hramu demokracije zaščitila pred policijo, se je zanj zavzel tudi sam predsednik vlade in povedal, da se za podelitev pravice o bivanju sklicuje na 51. člen Zakona o tujcih, in nam dal vedeti, da bo uredil vse, da Shamieh lahko ostane. Begunca so ob teh izjavah najbrž oblile solze sreče. Njegov jojo se je začel dvigati. Premier Cerar je bil zanj tisti dan zanj zagotovo vsemogočni vladar sveta.

In nato spet navzdol.

Že generalna sekretarka vlade je v kratkem pogovoru za eno od televizij dala vedeti, da se bodo stvari ponovno zasukale. Spretno se je izogibala omembi predsednika vlade in njegove vloge. Če pa ga je že omenila, je vztrajala, da s podporo Shamiehu ni kršil zakonodaje.

Pa vendar predsednik vlade v svoji ministrstki ekipi pri uveljavljanju njegovega prepričanja naslednji dan ni bil uspešen.

Dan novega obupa

To Cerarjevo odločitev si lahko razlagam tako, da pač ni imel prav, ko je poskušal Shamieha zaščititi, če ministri, kljub njegovemu sklicevanju na zakon niso mogli zagotoviti konsenza za glasovanje o podelitvi dovoljenja za bivanje.

Ministrica za notranje zadeve je sicer hitela ščititi svojega predsednika vlade, da je bila njegova odločitev sicer v redu in legalna. A če je bila, zakaj je torej ni bilo mogoče podpreti? Čigav glas je bil tu odločilen? Kdo v resnici vodi vlado?

Prav vloga Vesne Györkös Žnidar pri interpretaciji Dublinske uredbe je bila ključna. To vladno kolobarjenje razumem zelo preprosto. Če ni obveljalo stališče predsednika vlade, bomo pač želi tisto, kar je zasejala ministrica.

Iz njenega sporočila je bilo tudi razumeti, da se je kljub tej silni politični podpori Shamiehu vse skupaj zaštrikalo. Politike — pri tem je sicer omenila le poslance — je okarala zaradi vpletanja v primer z metaforo izgubljenega kompasa. Toda ali predsednik vlade in ona sama nista politika? Kaj niso vsi skupaj zablodili nekam, odkoder ni vrnitve? Njen sklep je, da je bil dublinski postopek zaključen s pravnomočno odločitvijo Vrhovnega sodišča. Odločba glede Shamieha je torej dokončna. Deportacija torej mora biti izvršena.

Upanje ostaja

Upanje za Shamieha vendarle ostaja do zadnjega, dokler ne bo res fizično zapustil Slovenije. Pravniki nam razlagajo, da ima še vedno nekaj možnosti, da ostane. Menijo, da se lahko pravnomočna odločba v primeru obnovitve postopka oziroma predložitve novih dejstev oz. dokazov v tej zadevi spremeni.

Zakonsko gledano torej možnosti so. A kaj, ko je ta primer odvisen od politike. Vendar naša življenja nikoli ne bi smela biti odvisna od politične volje.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 19. novembra z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2681?=trije-dnevi-v-zivljenju-ahmada-shamieha-ali-kdo-v-resnici-vodi-vlado

 

Advertisements

MKGP in ZKme–1: Celo zakone popravljamo, da se le ne bi nič spremenilo!

Aside


Ali se zakonodajalec morda šali? Rada bi videla dobavitelja, ki bi si upal zašpecati trgovca zaradi nepoštenih praks.

Kaj hočem. Sem pač tudi gospodinja, kar sem že nekajkrat odkrito priznala. In če hočem upravičiti sloves dobre kuharice ter z nedeljskim družinskim kosilom koga očarati, moram postaviti na mizo nekaj, kar bo zažgalo.

Zato mora moja izbira sestavin izpolnjevati nekaj preprostih kriterijev. Dobro je, če vem, odkod prihajajo, kdo jih je pridelal in kdo je poskrbel, da so našle pot do trgovine, kjer običajno nakupujem. Če poznam vir, mu prej zaupam. Prihrani mi lahko razočaranje, da moje kosilo ne bi bilo tako slastno, kot sem si ga zamislila. Zaupanje in priporočila prijateljev so pomemben kriterij izbire.

Pomembno je tudi, da hrana prihaja od blizu, izza ovinka. Transport čez pol sveta odvzame večino tistega, kar pri hrani štejemo za dobro in zdravo. Poleg tega me obremenjuje z vrsto pomislekov, zakaj kupiti tuje, če imam domače pred vrati.

Idilični odnosi

Pri tem dela v mojo korist dejstvo, da se pri nas med seboj skorajda vsi poznamo. Lahko bi rekla, da vemo celo to, kje se pasejo naše krave in kako dobro nek rejec redi naše pujse in piščance.

Ker smo pregovorno bolj papeški od papeža, se tudi z našo zakonodajo nihče prav dosti ne poigrava, saj grešnika hitro najdejo, kazni pa so nepopravljive. Skoraj arhaični načini kmetovanja nam zagotavljajo neoporečno krmo. Z antibiotiki in hormoni se nihče ne heca. Zakaj bi torej kupovala tuje?

Imamo vse pogoje, da govorimo o idiličnih odnosih med tistimi, ki hrano pridelajo, in tistimi, ki jo spravijo v lonec.

Pa vendar se na poti od lepih, zelenih pašnikov do naše mize pogosto zatika v preskrbni verigi.

Gre za neuravnotežene odnose v razmerju med trgovci in dobavitelji. Po mnogih pritožbah in vse bolj vidnih posledicah za dobavitelje se je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) vendarle odločilo dopolniti Zakon o kmetijstvu (ZKme–1). Ta naj bi po uveljavitvi sprememb bolj učinkovito varoval korektnost odnosov v tej verigi, saj dosedanja določila tega zakona disciplinirala spretnih kršiteljev.

Pametni, prepametni trgovci

V odnosih s trgovci je sicer vedno živahno. Najmanj, kar jim lahko priznamo, je njihova inovativnost pri vedno novih metodah, s katerimi obvladujejo nabavno sceno.

Nadvse spretni so v pogajanjih z manjšimi dobavitelji in tam, kjer je ponudba velika, medtem ko pri velikih ponudnikih priznanih blagovnih znamk niso in tudi ne morejo biti tako uspešni pogajalci. Razlike v nabavnih cenah multinacionalnih šampionov namreč določajo predvsem količine, ki jih je določena trgovska mreža sposobna prodati.

Nepoštene prakse so različne in se dinamično spreminjajo. Trgovci pa so pametni. Preveč pametni, da bi vztrajali pri pozicijskem boju. Ko postane vroče in pristojni začnejo striči z ušesi, se hitro umaknejo, vendar se v odnosu do dobaviteljev spet hitro pojavijo z novimi domislicami, ki bolj ali manj sodijo med nepoštene prakse.

Trgovci so tisti, ki v tej igri določajo pogoje. Vedno znova najdejo način, da premagajo nezaščitene dobavitelje.

Vseh trgovcev seveda ne moremo metati v isti koš. A dejstvo je, da nekateri med njimi nepoštene prakse nenehno uveljavljajo, država pa tega doslej ni znala preprečiti.  

Naj živi svobodna trgovska pobuda?

Lahko bi ugovarjali, češ, saj se vendar gremo odprto, tržno gospodarstvo, naj torej živi svobodna trgovska pobuda.

S tem bi se strinjala, če bi kot potrošnica imela nekaj od tega. Vendar nimam. Prevladujoča moč trgovcev se kaže v bilancah velikih podjetij in se preliva v vedno nove trgovine, v več oglasov ali pa v bonuse in dobičke, ki grejo v tujino.

Zaradi teh poslovnih spretnosti trgovcev pa le redkim dobaviteljem uspe zgraditi kak prizidek ali kupiti boljši stroj. Tudi državne subvencije, namenjene investicijam v teh panogah, prevečkrat ostanejo neizkoriščene, saj proizvajalci preprosto nimajo dovolj denarja — pa tudi korajže —, da bi k temu prispevali svoj delež.

Varuh verige

Tega problema se je zdaj (ponovno) lotilo MKGP. Žal slabo. Njihov predlog sprememb ZKme–1 napoveduje, da se v praksi ne bo nič spremenilo. Dobavitelji so nedovoljene trgovske prakse namreč že doslej imeli možnost prijaviti Varuhu odnosov v verigi preskrbe s hrano ali pa kar AVK — pa tega praviloma nihče ne stori. Pa ne zato, ker takih praks ne bi bilo, temveč zato, ker so postopki takšni, da je nemogoče prikriti, kdo je žvižgač. Žvižgače pa čakajo kazni. Kazni trgovcev, da ne bo pomote.

AVK sicer priznava, da prijave so, vendar trdi, da ni konkretnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko izpeljali postopke. Očitno bo tako tudi ostalo, če pristojno ministrstvo (MKGP) ne bo uvedlo učinkovitih sprememb ZKme–1.

Dokazno breme

Zakaj tako mislim?

Predlog sprememb ZKme–1 nobenemu od pristojnih organov namreč ne nalaga, da bi po službeni dolžnosti poiskal dokaze za domnevne kršitve. Ali se zakonodajalec šali? Ali morda želi, da vse ostane tako, kot je? Predlog sprememb načelno inkriminira nedovoljene prakse, vendar “pristojnim” ne daje pravice, da zahtevajo vpogled v dokumente — kar bi zmanjšalo izpostavljenost žvižgačev —, temveč nezadovoljnim samo omogoča, da jih “lahko” sami predložijo pristojnim organom.

Če vemo, kako stvari stojijo glede žvižgačev, lahko samo rečem, da bi rada videla junaka med dobavitelji, ki bi si upal zašpecati trgovca zaradi nepoštenih praks.

Pri nas naredimo vse — celo zakone popravljamo —, da se le ne bi nič spremenilo.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus  v nedeljo, 12. novembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2668?=mkgp-in-zkme-1-celo-zakone-popravljamo-da-se-le-ne-bi-nic-spremenilo

 

Ljubljana bi bila še lepša, če bi ožji center segal samo malo dlje.


Je mesto izgubilo vsebino? Ali pa je morda rešitev v povezovanju ključnih akterjev od mesta, najemodajalcev, vodičev…?)

Medtem ko je center Ljubljane je v svoji najožji prostorski definiciji v zadnjem desetletju — torej ob Ljubljanici, recimo od Zmajskega mostu pa do Šentjakobskega — res lepo vzcvetel, se razvil, polepšal, uredil, pa ne gre enako dobro lokacijam, ki so samo lučaj stran in so do nedavnega prav tako veljale za mestno središče.

Z razvojem levega in desnega brega Ljubljanice, je ožje mestno središče postalo tako vabljivo, tako zelo šarmantno, da je vse, kar je 100 metrov zračne linije stran, že povsem nezanimivo. Še posebej, če je tam manj vrveža, trgovinic, barčkov, kafičev in restavracij.

Smo morda ustvarili majčkeno, fantastično središče prestolnice, vendar obenem izgubili potencial v zaledju, ki bi ga lahko prav tako dobro izkoristili?

Modna hiša

Šarm se izgubi že na poti z Nazorjeve proti Ajdovščini, kjer je hotelu Union šele pred kratkim in po dolgih letih zapuščenosti uspelo napolniti pritličje nekdanje veleblagovnice Modna hiša. Vsaj prazno ni, kar je bil za mimoidoče — domačine in turiste — kaj klavrn, žalosten pogled. Prazni prostori samo 50 metrov od mestnega vrveža so znamenje nesposobnosti kreativnega in strateškega razmisleka o tem, kakšno vsebino ponuditi, da bi vsi nekaj imeli od tega.

Tam zdaj gostuje italijanski krojač, za katerega pravijo, da mu gre v Ljubljani dobro. Nekaj tednov nazaj pa so tam odprli tudi trgovino z meni neznanim konceptom. Ponuja vse, a nič domačega. Najdete lahko vse od oblačil in obutve pa do vina, ur, kozmetike, tehnike … — veleblagovnica v malem.

Midas

Popolno razdejanje je samo nekaj deset metrov stran v Midasu, nekoč najprestižnejši in najdražji slovenski veleblagovnici z oblačili, obutvijo, kozmetiko in podobnim luksuzom svetovnih blagovnih znamk.

Midas je bil v rokah nekoč domnevno uspešnih poslovnežev, ki sta zadala smrtni udarec tudi nekdanji Muri. Izložbe so prazne, v notranjosti ležijo lutke brez rok in nog, police so popadale z nosilcev, skozi umazana izložbena okna je videti razbito steklo v notranjosti.

Metalka je v pritličnem delu napol prazna. Delujejo samo pekarnica in okrepčevalnice, ki jih obiskujejo okoliški uslužbenci.

O dogajanju v pasaži pod Ajdovščino pa je svoja opažanja že pred časom zabeležil Marko Crnkovič.

Figovec/Evropa

Na drugi strani Slovenske je gostilna Figovec, ki velja za gostinsko institucijo prestolnice. Začetki Figovca segajo v leto 1776. Nekoč je bil obvezna postojanka tako za obiskovalce z dežele — tudi za furmane in njihove konje — kot za meščane. V skoraj 250-letni zgodovini se je tam ustvarilo veliko zanimivih zgodb. V Figovcu je bil rojen Andrej Smole, Prešernov prijatelj, ki je tudi sam zahajal v gostilne, kjer je krčmarila Smoletova mati.

Figovec je zdaj že nekaj časa zaprt in čaka na svojo tretjo preobrazbo od leta 2014, ko so obupali prejšnji najemniki, ki so gojili tradicionalno kulinarično ponudbo. Vmes je bil Figovec indijska restavracija, ki pa očitno ni našla dovolj ljubiteljev, ne med domačini, niti med turisti. Potem so jo prevzeli gostinci z idejo španske kuhinje, kar pa je tudi klavrno padlo v vodo.

Slišim, da se nam v začetku decembra obeta vrnitev klasičnega, dobrega starega slovenskega Figovca. Odlična novica!

Nič bolje ni tudi na drugi strani Gosposvetske v nekdanji kavarni Evropa. Kavarniški del so najeli ponudniki letalskih prevozov, gostilniški del pa je že nekaj časa zaprt. Nazadnje so tam ponujali italijanski stil hrane, ki očitno tudi s študentskimi boni ni pritegnil dovolj gostov, da bi vse skupaj vzdržalo tržne pritiske.

Naj se dotaknem še Miklošičeve od Pražakove proti železniški postaji. To je poslovno-trgovinsko slepo črevo. Tako zelo nezanimivo in nekoristno, da je za odrezat. Tam se je v zadnjih štirih letih odprlo in zaprlo vsaj kakšnih 6 lokalov z različno ponudbo, od oblačil do daril.

Kam je izginila vsebina?

V starih časih, ko smo v Ljubljani šteli turiste na avtobuse in ko o letalskih potnikih še nismo niti sanjali, je Ljubljančanom in domačim obiskovalcem uspevalo ohranjati življenje v centru v širših dimenzijah kot danes.

Seveda je vse skupaj povezano predvsem z vsebino. Smo jo izgubili? Ali pa je morda rešitev v povezovanju ključnih akterjev? Lastnikov z normalnimi najemninami? Mesta, ki lahko v pomoč sicer svobodnim podjetniškim odločitvam ponudi strategijo in kakšno študijo primernih vsebin? Turističnih vodičev, ki lahko namignejo, da se središče Ljubljane ne konča na koncu Čopove? Trgovcev in gostincev, ki bi jim ideje nesle dlje od kebaba in druge hitre hrane ter predvidljivih in niti ne tako zelo zdravih prigrizkov?

Ljubljana je res lahko tako zelo lepa.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 5. 11,. z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2651?=ljubljana-bi-bila-se-lepsa-ce-bi-ozji-center-segal-samo-malo-dlje

 

 

Milojka Kolar Celarc in pacient št. 6023


untitled

Državljani smo naročniki in vlada je pri nas v službi. Kar mene zadeva, ste posel izgubili. Tako gre to v realnem svetu.

Zgodba o našem zdravstvu je postala do konca neprebavljiva. Za bruhat. In tudi na smrt žalostna. Zdravstveni sistem sam potrebuje urgentno zdravljenje. Kakšnih sedem mesecev pred iztekom tega vladnega mandata lahko brez poglobljene analize in debelih statistik ugotovimo, da ministrici za zdravje v tem mandatu ni uspelo rešiti skorajda nobenega izziva, ki ga je prevzela od prejšnje garniture.

Prav nasprotno! Vse kaže, da je danes še slabše, kot je bilo. Predvsem bolnišnično zdravljenje. Bolnik, ki je imel s svojim zdravnikom dolgoleten osebni odnos, je postal pacient št. 6023. Tu se začne razkrivati trhla in plesniva struktura, ki je očitno nihče ne zna postaviti na novo ali vsaj obnoviti in učvrstiti. Zato umirajo otroci in odrasli.

Povsod kriza …

V krizi so bolnice kot institucije, ki so se znašle v rdečih številkah. V krizi so medosebni odnosi v bolnicah. V krizi je stroka, ki v slabem delovnem vzdušju dela vedno več napak, te pa prihajajo na dan tudi z večletno zamudo.

V krizi je zdrava notranja konkurenca, ki posameznikom meče polena pod noge, jih diskreditira in diskvalificira, namesto da bi jim omogočala strokovno rast. V krizi je vodenje bolnišnic in njenih specialističnih enot. V krizi so plače zdravstvenega osebja. Od strežnic naprej.

V krizi je Ministrstvo za zdravje, ki vsega tega ne vidi ali pa si zatiska oči, ministrica pa ne prevzema nobene odgovornosti.

V krizi je tudi Državni zbor, ki ministrici ne more izglasovati nezaupnice, čeprav skoraj zagotovo vsi državljani mislimo, da bi jo morala dobiti. In DZ je naš glas, glas državljanov. Vsaj tako bi moralo biti v parlamentarni demokraciji.

… razen za dobavitelje

Krize pa nikoli niso doživeli dobavitelji v zdravstvu. Njim kriza ustreza na vseh frontah zdravstva. Nihče se nima časa z njimi ukvarjati. Nabava teče, ker mora. Še naprej nam dobavljajo artikle in naprave, ki so dražji kot kjerkoli drugje. Dobavitelji bogato služijo na račun skorumpiranih. Ti jim za to, da jim dovolijo biti dobavitelji, znajo na pravi način namigniti, da pričakujejo skromna darila. Vsaj tako poročajo mediji. Tudi zlate palice omenjajo, če že gotovine ni vedno pri roki.

Ne vem, kako imenovati bolezen našega zdravstva. Je to rak v zadnjem stadiju? Predinfarktno stanje? Prebavna motnja po zaužitju norih gob? Zdravniki bi to morali vedeti. Za vsako od teh bolezenskih stanj bi se našel način zdravljenja, ki bi pacientom omogočil višjo kakovost življenja. Pa tega ne naredi nihče.

Od zgoraj navzdol

Vsak poslovni sistem v gospodarstvu je vóden od zgoraj navzdol. Enako velja tudi za javne službe. Vodstvo usmerja in vodi politiko podjetja, tako tudi javne institucije. Nadzorni organ podjetij je nadzorni svet, v javnih zavodih pa so to sveti zavodov. Ti potrjujejo ključne strateške usmeritve vodstva in skrbijo, da vodstvo ne ausglajza. Da se drži začrtane strategije in dosega načrtovane rezultate. Oba organa imata na vrhu nekega ministra. Ta ima možnosti in vzvode, da ukrepa, če oceni, da gre vse k hudiču.

Če je minister Počivalšek verjetno kar garal, da je Magna lahko zasadila prvo lopato za svojo tovarno, bi toliko energije in volje za odstranjevanje ovir v zadnjih treh letih lahko pokazalo tudi ministrica za zdravje, če bi res hotela vsaj nekaj premakniti. Pa ju ni kazala. Ministrica zahteva poročila. Zahteva, da odstopijo ključni krivci. Tisti, ki jih je sama predlagala in stala za njimi. Spremeni pa se nič.

Pred kakšnega pol leta je ponosno stopila pred kamere in nam nasmejana razlagala o novostih, ki jih v zdravstvu uvaja. To bi naj bila njena mini zdravstvena reforma. Blef. Nobene zdravstvene reforme nismo doživeli. Pa bi jo nujno potrebovali.

Res je, da je ministrica izpogajala dobrih 130 milijonov evrov za pokritje minusa v slovenskih bolnicah. To bomo tako ali tako plačali davkoplačevalci. Prejšnji teden pa nas je razveselila z mislijo, da si bomo državljani sami vnaprej plačevali davek za dolgotrajno oskrbo na domu.

Preostalih 5%

Poleg nezmožnosti in nesposobnosti, da bi uredila enovito, za državljane in paciente najbolj optimalno nabavno zdravstveno službo, ki bi zagotovila materiale in naprave v najboljšem razmerju med ceno in kakovostjo, sta pokrivanje minusa in davek na starost edino, kar si bom zapomnila od tega zdravstvenega mandata. In si to tudi upam zapisati. Zaradi vseh smrtnih žrtev pa bom samo tiho žalovala.

Vsak čas nam bodo začeli v največji vladni stranki govoričiti, da potrebujejo še en mandat. Da svoje delo, ki so ga tako odlično začeli, tudi zaključijo. Da so vredni zaupanja, ker da so prav oni in prav v tem mandatu dvignili Slovenijo na drugo mesto po gospodarski rasti v EU.

Tem plehkim besedam po zadnjih podatkih merjenja političnih preferenc verjame samo še okrog 5% ljudi. Toliko bi jih še volilo SMC.

Zato ne bo šlo tako enostavno, spoštovane gospe in gospodje! V teh štirih letih bi lahko rešili največjega bolnika naše dežele — zdravstvo. Pa ga niste!

Kdor ne izpolni svoje obljube ali pogodbe, izgubi posel. Tako to gre v realnem svetu. Državljani smo vaši naročniki in vi ste pri nas v službi. Kar mene zadeva, ste posel izgubili.

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 29. oktobra  z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2637?=milojka-kolar-celarc-in-pacient-st-6023

 

Predpokopni davek? Saj ni tako slabo umreti z občutkom dobrodelnosti …


untitled.png

Namesto programa dostojnega umiranja bi vlada v času debelih krav lahko oblikovala program veselega spodbujanja družin.

Z volitvami predsednika države si ne bomo obrnili življenja na glavo. Zato bi lahko brez zadržkov in množično, ne samo v duhu državljanskih pravic, temveč tudi zato, ker gre za družabni dogodek, odšli na volišča in mirno glasovali. Nenazadnje je predsednik države edina “korporativna” politična funkcija, ki jo volimo sami in neposredno. V ponedeljek bo življenje povsem enako, kot je bilo v soboto.

Ljudje v resnici ne maramo sprememb. Govorimo že o njih in na načelni ravni se z njimi strinjamo, jih podpiramo in se zavedamo, da se bomo samo s spremembami lahko stvari nekam premaknili.

Seveda pa to načelno strinjanje velja samo do tiste točke, ko bi se morebitne spremembe lahko dotaknile naših navad. Naše navade so nam svete. Nihče nima pravice, da bi nam jih na silo spreminjal in nam vsiljeval nekaj novega. Tako mislimo in za to se borimo.

Izogibanje odgovornosti

A predsedniških volitev se nam res ni treba bati. Gre za precej benigno vlogo v naši politiki, ki tudi v prihodnjem mandatu ne bo prav nič drugačna. Predsednik še vedno ne bo moralna in politična avtoriteta.

Pri tem me moti predvsem to, da nas je v času kampanje prav vodilni predsedniški kandidat ves čas prepričeval, da si mi, državljani, takšno predsedniško držo v resnici želimo.

Rada bi videla raziskavo med Slovenci in Slovenkami, ki bi pokazala takšen rezultat. Tega namreč preprosto ne verjamem. Sodeč po tistih nekaj izjavah, ki smo jih videli v TV soočenjih, novinarjem namreč ni uspelo ujeti veliko tistih, ki menijo, da moralna avtoriteta za predsednika države ni pomembna.

Zavračanje vloge moralne avtoritete vidim kot neopravljanje del in nalog in izogibanje odgovornosti. To je tisto, kar delavec — v tem primeru predsednik države — sporoča delodajalcu. Torej nam, ki smo ga na to korporativno funkcijo imenovali. Vsi pa najbrž kar dobro vemo, kaj se nam lahko zgodi v službah, če zavrnemo naloženo nalogo.

Zato se ne čudim, da ljudje izgubljajo vero v to funkcijo. Zato jih tudi predsedniške volitve veliko manj zanimajo.

Dušenje v regulaciji

Bi nas pa zato morale veliko bolj zanimati parlamentarne volitve prihodnje leto. Odločitve vlade so namreč tisto, kar nam spreminja življenje. Tudi čez noč.

Ne samo, da se bomo zadušili v regulaciji, kot zdaj kažejo prizadevanja za zakonsko ukinitev nedeljskega nakupovanja. Čakajo nas tudi nove dajatve.

Najnovejša pogruntavščina ministrice za zdravje je tako imenovana dajatev za dolgotrajno oskrbo. Če prav razumem to super odločitev, gre za oskrbo tistih sodržavljanov, ki ostanejo doma sami in betežni. Tudi nas samih, če nas bo v prihodnosti doletela takšna usoda.

V segmentu zdravstva, sociale in pokojninskega sistema naša država v veliki meri deluje na temelju medgeneracijske solidarnosti. To je bilo doslej tudi bolj ali manj spretno regulirano v okviru proračuna. Četudi nekateri plačujejo več, drugi pa manj, uporabniki pri zdravniku tega ne občutimo. Vsi smo deležni enako bogate — ali skromne, če jo tako vidite — košarice storitev.

V sicer racionalnem razmišljanju, da bomo morda nekoč vsi stari, nebogljeni in zapuščeni životarili doma, si bomo to stanje na predlog ministrice plačevali sami — vnaprej. Bogatejši bodo plačevali več, tisti, ki nimajo, pa temu primerno manj. Na koncu pa bomo vsi deležni enake oskrbe. Če bomo po (ne)srečnem naključju umrli tako, da oskrbe pred tem ne bomo potrebovali, se lahko tolažimo, da bomo velik del našega življenja obvezno dobrodelni. Umreti s tem občutkom tudi ni tako slabo.

Živi pokopani

Pa vendar. Pri 50 milijonih proračunskega presežka za prihodnje leto — kar sicer ni veliko za tako pogolten sistem, kakršen je naš —, vlada ni sposobna oblikovati sklada za starostno oskrbo.

Pa to ni najhujši greh. Vlada v času debelih krav ni zmožna razmisleka, da bi bilo namesto programa dostojnega umiranja dolgoročno bolje oblikovati program veselega oblikovanja novih družin. Da bi nas bilo v prihodnje več in da bi si lahko še naprej delili solidarnost. Bogatejši za mlade, nove sodržavljane, ki bodo lahko prispevali v skupno blagajno za starejše.

Predlog nove dajatve vidim kot ukrep, s katerim nas država ob načrtovani solidni sistemski oskrbi zadnjih dni življenja — v resnici že pokopava.

Lahko, ne pa nujno

Naslednji korak bi lahko bil obvezni prihranek vsakega državljana za pokop. Kajti pokop stane. Če ga družina ne more plačati, k človeka dostojnemu pokopu nekaj prispeva občina. To pa je že neke vrste skupni denar.

V resnici me oba ukrepa — tako omejevanje svobodne trgovine in predpokopni oskrbni davek — presenečata s časovno umeščenostjo v ta vladni mandat. Slabo leto pred parlamentarnimi volitvami bi pričakovala več bonbončkov in navdušujočih ukrepov. Še posebej v luči dejstva, da nam gre danes bolje kot takrat, ko je ta vlada prevzela svoje naloge. Verjetno jim jasno, da so si za prihodnje volitve že sami izkopali jamo.

Volitve so pomembna reč. Lahko nam prinesejo predsednika, ki bo odgovorno prevzel naloge, ki mu pritičejo. Lahko dobimo vlado, ki bo sprejemala odločitve v dolgoročni prid državljanom.

Poudarek je na “lahko”. Ni pa to nujno.

 

 

 

.

 

 

Življenje med črno – belimi plusi in minusi v barvah


untitled

Vlada (+), Čuš (–), priporniki (–), Raščan (2×–), Kobe Steel (–), Dončić (+²), MOL (+), mojstri za linč (–), Trump (-), MMB (+).

Življenje ni črno-belo. Vmes so tudi druge barve, ki ga delajo bolj ali manj zanimivega, vznemirljivega, turobnega ali veselega. Mnogo bolj si zapomnimo skrajnosti. Kar je najboljše in najslabše — tisto vmes pa se nam prepogosto zdi manj pomembno ali celo samoumevno.

Moji plusi in minusi zadnjega obdobja so naslednji:

(Ne vem sicer, zakaj je na seznamu več minusov kot plusov. Življenje je vendar tako lepo. Resno mislim!)

Plus za vlado

Plus si zasluži vlada, ki se je odločila, da kljub zvijanju rok podjetnikom, ki so se odločili poslovati kot normiranci, ne bo spremenila pogojev tega sistema dela, ki je v veljavi manj kot štiri leta. Podjetjem in espejem, ki poslujejo kot normiranci, bodo še naprej priznali 80% prihodkov kot strošek, za razliko pa plačali državi 20% dohodnino.

Minus za Čuša

Minus dobi nepovezani poslanec Andrej Čuš, ker očitno misli, da nam gre že tako dobro, da se je treba ukvarjati s stvarmi, ki so v napoto samo njemu in nekaterim njegovim sosedom.

Gonja proti nedeljskemu delovanju trgovin v imenu družin in idiličnega življenja med vikendom je omejevanje svobodne podjetniške volje, pa tudi poskus dvigovanja prahu tam, kjer se ne nabira. V Sloveniji je veliko več zaprašenega, prah pa pometamo pod preprogo. Veliko prahu je tudi pod omarami in v njih. Poslanci naj raje čistijo tam, kjer se ga je kar nekaj nabralo. Gospodinje pridemo z veseljem pomagat, prinesemo tudi sesalce in vso drugo čistilno infrastrukturo.

Minus za pripornike

Minus za upor skupine pripornikov na Povšetovi. Da v priporu in kaj šele v zaporu nikomur ni fajn, ni nobeno razkritje. Da so se upori in protesti zapornikov začeli tudi pri nas, nam daje misliti, da tudi v varnem okolju za rešetkami ni vse varno. Še manj pa mogoče tudi človeku primerno. No, mogoče. Čakamo odzive pristojnih.

Minus za Raščana (2 minusa)

Dva minusa za samo štiri leta dogovorjene kazni ob priznanju krivde Mateja Raščana. Ta je v treh letih uspešno uničil Delo Revije, nekoč najuspešnejšo medijsko hišo pri nas, in pri tem pahnil na cesto kopico novinark, novinarjev, fotografov in drugega osebja. Za sabo je pustil 11-milijonsko pogorišče. Po pisanju medijev je vse svoje premoženje — tudi za plače zaposlenih — prenesel nase in svoje bližnje. Zdaj je v osebnem stečaju. Toda čez štiri leta bo svoboden in — bogat.

Minus za Kobe Steel

Minus za Kobe Steel za goljufanje s podatki o njihovem jeklu. Če niti japonski industriji ne moremo več zaupati, komu še lahko? Škandal je pljusknil tudi na njihovih devet tovarn izven Japonske. Število partnerjev, ki so prejeli njihov material s prirejenimi navedbami, po poročanju New York Timesa se je povzpelo že na 500. Kobe Steelovo jeklo je vgrajeno tudi v letala.

Plus za Luko Dončića (na kvadrat)

Plus na kvadrat za Luko Dončiča. Ko smo že mislili, da je pri svojih 18 letih na evropskem prvenstvu pokazal vse, kar fant pri teh letih lahko dá od sebe, nas je v dresu Real Madrida ponovno presenetil z vragolijami in koši, ki so jih sposobni samo največji mojstri košarke na svetu. In teh je vedno le peščica.

Plus za MOL

Plus za razkopano Gosposvetsko cesto v Ljubljani. Čeprav polovično zaprta Gosposvetska sicer ovira pretočnost prometa po mestnem središču in če zaradi tega že trpijo tamkajšnji trgovci, pa vsaj pešci, tudi številni turisti, lahko kukamo skozi prozorne planke in si ogledujemo ostanke nekdanje Ljubljane. Celo vódene oglede nam pripravljajo. Spreten preobrat sitnosti v vsaj minimalno korist za občane.

Minus za odziv na Tanjo Gobec

Minus za odzive javnosti na nesrečno vodenje Odmevov Tanje Gobec. Slovenci znamo biti mojstri za ubijanje. Nanjo so se vsule nizkotne kritike gledalcev, kot da je najhujši kriminalec in to povratnik v najbolj pokvarjenih grehih — ne da bi kdorkoli poznal razloge, zakaj se ji je to zgodilo. Namesto razmisleka “zakaj” pri nas udari ven “zato”. Mi kar vemo, kaj se je zgodilo, in človeka pribijemo na križ. Žalosten minus.

Minus za Trumpa

Minus ameriškemu predsedniku Trumpu, ki me do sedaj še ni uspel prepričati v to, da deluje strateško, dolgoročno in v dobro kogarkoli na tem svetu. Niti njemu bližnjih, niti Republikancem, niti Američanom. Kljub sloganu “America first”.

Plus za Majo Makovec Brenčič

Plus za odkrit slogan “Bolj odločno” predsedniške kandidatke Maje Makovec Brenčič. Sploh ga ne vidim kot sporočilo, ki bi letelo na delovanje dosedanjega predsednika države — četudi si ga krepko zasluži. Aktualni predsednik nas tako ali tako ves čas prepričuje, da mora biti brezzobi tiger, sicer bi lahko kaj hitro prestopil okvirje svojih pristojnosti.

Ker je MMB članica aktualne vlade, se mi zdi njeno sporočilo namenjeno bolj njenemu šefu. Cerar bi še bolj kot Pahor moral vzeti slogan za svojega. Pa ne samo na billboardih.

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 15. 10 na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2609?=zivljenje-med-crno-belimi-plusi-in-minusi-v-barvah

 

Srečno, Katalonija!


untitled

Dobro, da 1991 nismo bili v EU. Nikoli nam ne bi uspelo. Katalonija je danes za Španijo pomembnejša kot takrat YU za EU.

Čakajo jih ovire, ki so bile nam Slovencem — izvzemši desetdnevno vojno — prihranjene. Kako dolgo bo trajal njihov boj in kako se bo končal? Tega ne ve nihče. Zagotovo pa bo njihovo osamosvajanje daljše. Tudi napornejše bo in se bo dotikalo širših človeških, gospodarskih, družbenih dimenzij. Bolj negotovo. Morda se ne bo nikoli končalo s pravo neodvisnostjo.

Na dan referenduma smo si ogledovali žive slike policijske agresije nad civilisti, ki so na referendumu mirno oddajali svoj glas. Pretepanje s pendreki, brcanje v trebuh, vlečenje za lase, trganje oblačil, krvave glave. Kaj takega ne vidimo niti na nogometni tekmi med najbolj sovražno nastrojenimi navijaškimi skupinami.

Španske oblasti so po zaprtju volišč in še naslednji dan trdile, da referenduma sploh ni bilo.

Da ne? Če ga ni bilo, zakaj za vraga pa so potem španski specialci pretepali Katalonce kot kakšni huligani? Če referenduma res ni bilo, v katerem pretepu in zakaj pa je potem bilo ranjenih več kot 800 ljudi? So bile to sodobne španske igre po zgledu Hunger Games?

Kakšno pritlehno sprenevedanje!

Poteptano ljudstvo

Španske oblasti bi lahko trdile, da referenduma ni bilo, če jih v nedeljo ne bi bilo v Kataloniji in če referenduma sploh ne bi ovirale. Civilizirano bi bilo, da bi bil referendum izpeljan. Verjamem, da rezultat ob višji udeležbi niti ne bi bil bistveno drugačen. Verjetno bi bilo še vedno okrog 90% ljudi naklonjenih samostojnosti.

Toda če bi španske oblasti mirno tolerirale referendum, “ki ga ni bilo”, bi imele povsem drugačno pogajalsko izhodišče na morebitnih pogovorih s Katalonci. Temo dialoga, oblikovanje možnih modelov sobivanja, časovnica pogajanj, delitev oblasti, gospodarski vidik in vse drugo, o čemer se odgovorni ljudje pogovarjajo, ko gre za osamosvojitev — vse to bi potekalo na popolnoma drugačnih temeljih kot zdaj. Pretepeno, poteptano, od vseh zapuščeno ljudstvo se ne želi kaj dosti pogovarjati.

26 let pozneje

Razočarani nad ravnanjem še vedno aktualnih sonarodnjakov so Katalonci šele v petek, peti dan po referendumu, dočakali uradno opravičilo predstavnika španskih oblastnikov. Slaba tolažba za narod, ki ga je v boju za samostojnost očitno zapustila vsa Evropa. Samo Slovenija jih razume in podpira. Pa še pri nas so najglasnejši nekdanji politiki, ne pa trenutna oblast. Čeprav so doživeli proces osamosvajanja, ki ga državljani častimo in cenimo kot najvišjo manifestacijo slovenske enotnosti in pokončnosti, vlada cinca in momlja o nečem, kar ni niti podpora niti ni popolnoma obrnjen hrbet Kataloncem.

Visoka evropska politika tak odziv podpira. Toda državljani se medtem sprašujemo, kako se je za isto stvar mogoče boriti z lastnimi življenji in kljubovati celemu svetu, 26 let pozneje pa se kot del večje politične skupnosti delamo, kot da se nič takega ne dogaja.

So pa dogodki v Kataloniji zabili drugi žebelj v krsto Evropske unije. Prvi žebelj je bil seveda britanski brexitom.

Razočaral je tudi kralj

Preračunljiva in birokratska združba dobro plačanih evropskih uslužbencev ni mogla izreči ali zapisati niti stavka človeškega sočutja zaradi očitne in krivične agresije. Njihova sporočila so bila osredotočena na administrativno oceno stanja in se niso premaknila niti za milimeter. Španija je enotna država, ki vključuje tudi avtonomno pokrajino Katalonijo. Kakršnekoli težnje po odcepitvi ne pridejo v poštev. Gre za špansko notranjepolitično zadevo.

Razočaral je tudi kralj. Od vsaj po stažu mladega voditelja bi pričakovali iskreno, čustveno opravičilo zaradi pretepov. Nič od tega.

Blazno srečo smo imeli

Če bi EU razumela in podpirala težnje k samostojnosti, bi Kataloncem lahko kaj hitro sledili Baski, južni Tirolci in Škoti. O samostojnosti že dolgo razmišljajo tudi Bavarci, ki tako kot Katalonija ali v bivši Jugoslaviji Slovenija poganjajo razvojno dinamiko države.

Danes ugotavljamo, da smo leta 1990 in 1991 imeli blazno srečo, ker še nismo bili v EU. Sodeč po zadnjih reakcijah nam kot morebitni članici Bruselj nikoli ne bi dovolil, da si oblikujemo svojo državo. Še sreča, da se niso kaj prida ukvarjali s takratno Jugoslavijo. Odrinjena in pozabljena država, po Titu tudi brez “karizmatičnega” voditelja, jih ni preveč motila.

Res smo imeli srečo. Verjetno nam ne bi uspelo niti v primeru, če bi bili velika, napredna, privlačna država! Katalonija je danes za Španijo pomembnejša kot takrat za Evropo Jugoslavija.

Vse dobro, Katalonija!

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 8. oktobra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2593?=srecno-katalonija