Tipična SLO zgodba: Naj crkne stadionska krava sosedoma Plečniku, Pečečniku


images   images2

Formalizem nas uničuje. Zakonodaja zadovoljuje pravnike, napihuje birokrate, jezi državljane. Ruši odnose — in stadione.

Joc Pečečnik, soustanovitelj družbe Bežigrajski športni park (BŠP) — solastnica je tudi MOL —, je po več kot šestih letih in po že četrtem odločanju vendarle prejel okoljevarvstveno soglasje Agencije za okolje za obnovo Plečnikovega stadiona.

ARSO v sporočilu za javnost pojasnjuje, da je družba BŠP novembra lani dopolnila svoje poročilo o vplivih na okolje in “odpravila čezmerno obremenjenost s hrupom med gradnjo s podaljšanjem časa gradnje in z uporabo strojev z nižjo zvočno močjo”.

BŠP se je zavezal, da bodo ves čas med gradnjo spremljali obremenjenost s hrupom, da bodo namestili protihrupne ograje in izvajali še druge ukrepe varstva pred hrupom.

Poleg tega gradbinci tri zime od decembra do februarja ne bodo smeli opravljati izkopavanj, odvažanja materiala in pilotiranja, ker so ti meseci že tako ali tako obremenjeni s čezmerno vrednostjo škodljivih delcev PM10. Agencija je tako presodila, da je “poseg ob upoštevanju vseh v izreku okoljevarstvenega soglasja navedenih pogojev sprejemljiv”.

Kar mislite si!

Agencija za okolje je v obrazložitvi tudi zatrdila, da je v ponovljenem postopku za mnenje o sprejemljivosti posega na Plečnikovem stadionu ponovno vprašala tudi Ministrstvo za kulturo. Tam so jim sporočili, da je načrtovana gradnja z vidika kulturne dediščine sprejemljiva, saj je družba zanjo pridobila kulturnovarstveno soglasje, ki je še vedno veljavno.

Naiven in nepoučen človek bi si mislil, da so zdaj odpravljene vse ovire in da bo Ljubljana končno dobila nazaj svoj ljubki, medtem že miniaturni mestni stadion. Majčken prostor v bližini mestnega središča, namenjen športu, glasbi, prostemu času.

Kar odmislite to. Joc Pečečnik kljub tej odločbi zagotovo še ne odpira šampanjca. Dobljena je le bitka, vojna še ne.

Hrup je pomembnejši od kulturne dediščine

Zgodba o poskusu obnove in ohranitve Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani je tipično slovenska zgodba.

Meščani, prebivalci Fondovih blokov, ki so večji del svojega življenja živeli ob stadionu, so bili gotovo naveličani hrupa nogometnih tekem, koncertov, žarometov, žvižganja, tuljenja, petard, raket, malomarno parkiranih vozil obiskovalcev in neotesanih fantov, ki so tam okoli nesramno zalivali njihove vrtičke — saj veste s čim in kako.

V Pečečnikovi vlogi za obnovo stadiona stanovalci niso videli samo priložnosti, da si končno izboljšajo kakovost življenja v soseščini, temveč da si z nagajanjem in zavlačevanjem postopkov kupijo še nekaj let miru. Hrup ob gradnji je nenadoma postal pomembnejši od obnovljenega Plečnikovega stadiona. Tega ne bo, če bo gradnja hrupna — in pika. Raje smo brez stadiona, kot da bi nam obnovitvena dela grenila življenje.

S sporom in pritožbami na načrte in že izdane odločbe, so si izborili dobrih šest let miru. Medtem pa je Plečnikov spomenik, ki bi ga bilo potrebno obnoviti, postal drugačen spomenik — spomenik slovenskemu reklu “naj sosedu crkne krava“.

Prezgodaj za šampanjec

Bežigrajski športni park je že leta 2012 pridobil okoljevarstveno soglasje Agencije za okolje, a je Ministrstvo za okolje in prostor po pritožbi stanovalcev Fondovih blokov zaradi prevelikega obremenjevanja okolja in — pozor! — uničevanja Plečnikove dediščine soglasje razveljavilo. ARSO je moral ponovno odločati. Družbi BŠP je agencija kar dvakrat zavrnila izdajo soglasja, prvič aprila 2013 in drugič novembra 2014. Pritoževal se je tudi Pečečnik, postopek se je nadaljeval.

Pečečnik je zdaj preskočil eno oviro, vendar bo obnova stadiona od njega zahtevala še kakšen skok in krog. Najprej mora pridobiti gradbeno dovoljenje. Tudi to ne bo preprosto. Fondovci se z Mestno občino Ljubljana tožijo za lastništvo zemljišča med stadionom in Fondovimi bloki, kjer je predvidena gradnja treh poslovnih vil.

Naj gre vse skupaj v maloro!

Si predstavljate, da bi za obnovo stadiona pred sedmimi leti pridobili tujega investitorja. Recimo nekoga, ki ceni Plečnika, pozna njegovo delo na Dunaju in v Pragi, ne pozna pa slovenske zakonodaje — in predvsem ne slovenskega značaja. Po letu ali dveh bi odnehal in poslal našo državo ter prebivalce Fondovih blokov in še Plečnika zraven v maloro. Naj vsi skupaj gledajo in s protihrupnimi ukrepi poslušajo, kako jim propada nekaj, kar je res sicer čisto majčken, a za Ljubljano dovolj velik, predvsem pa edinstven, zgodovinski mestni stadion.

Ta ozki formalizem nas bo dotolkel. Neživljenjska zakonodaja zadovoljuje pravnike, napihuje birokrate in jezi državljane. Ruši medsebojne odnose in tudi stadione.

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 23. aprila 2017 na Fokuspokusu https://fokuspokus.si/article/2244?=tipicna-slo-zgodba-naj-crkne-stadionska-krava-sosedoma-plecniku-pececniku

R.I.P. Simobil: Nekoč je živela blagovna znamka (dokler je niso ubili)


untitled

Umrla je. Pa kaj? Umrli sta tudi Mura, Peko. Drugam so šle Argeta, Radenska, Fructal, Paloma, Elan … — pa smo preživeli.

Ko se je Telekom pred leti zaradi trendov v telekomunikacijah, zlivanja tehnologij, spreminjanja uporabniških navad in stroškov odločil, da se odreče blagovni znamki Mobitel — in ohrani samo krovno, torej Telekom Slovenije —, je v Sloveniji završalo.

Na dan so privrela čustva, oglasili so se uporabniki, gospodarstveniki so se čudili. Najbolj glasna je bila marketinška stroka, znotraj nje oglaševalci. Nedopustno, neumno, absurdno da je toliko let vlagati v eno najmočnejših znamk na našem trgu in jo potem ubiti, je bilo njihovo sporočilo. Govorilo se je o stotinah milijonov evrov.

In vendar se je to zgodilo. Mobitela že dolgo ni več.

Nikoli ne bo enoznačnega odgovora, ali je bilo to prav ali ne.

Danes živimo brez Mobitela, a z mobitelom v roki 18 ur na dan. Preživeli smo. Telekom pa tudi.

Zdaj pa je isto naredil še Telekom Austria, lastnik nekoč slovenskega Simobila. Simobila kot blagovne znamke od tega tedna ni več.

Pod avstrijsko marelo

No, moram biti poštena, ne gre za povsem identično spremembo. Avstijski Telekom je storitve spravil pod marelo svoje mobilne znamke A1, medtem ko naš nacionalni operater vse storitve opravlja pod znamko matere, ki jo uporabniki identificirajo z operaterjem fiksne telefonije.

Ampak princip je isti. Gre za združevanje in monolitnost. Znamko mobilnih storitev Simobil — ki je v imenu nosila oznako Slovenije —, so avstrijski lastniki preimenovali v A1, kot se njihova znamka imenuje v Avstriji.

Tokrat je vse tiho. Nihče se ne pritožuje, da so Avstrijci ubili znamko, ki smo si jo izmislili Slovenci in vanjo tudi precej vložili. Tako v času, ko je bil Simobil še precej slovenski, kot tudi pozneje, ko so ga že kupili Avstrijci. Nobenega ogorčenega pisma, nobene marketinške analize o posledicah ukinitve blagovne znamke.

Zakaj nas tokrat to ne zanima?

Ali smo do tega tokrat hladni zato, ker nas je zgodba z Mobitelom naučila, da so blagovne znamke sicer minljive kot logotipi na trgu in v oglasih, da pa lahko še naprej živijo v naši zavesti? Še vedno vidimo in slišimo s Simobilom povezane slike in glasbo.

Rada bi slišala simobilovca, ki bi rekel: “Sem pri A1.” Sedanje generacije Simobilovih naročnikov bodo vedno rekle, da so na Simobilu.

Pravno bo seveda verjetno res še vedno tako, saj ime podjetja baje ostaja.

Ali nas ta preobrazba ne gane zato, ker je tako ali tako že leta v avstrijski lasti? Smo nanjo zato manj vezani, manj čustveni? Nas manj briga, ker je Simobil pač samo drugi na trgu? Smo se medtem marketinško ozavestili do te mere, da racionalno sprejemamo, da podjetja v tržno bojevitem svetu ne morejo vlagati milijonov v blagovne znamke, ki so jih nekoč oblikovala glede na ciljne skupine, če hočejo biti cenovno ugodna in s tem konkurenčna?

Kaj pa komunikacija?

Me pa ob preskoku Simobila v A1 vendarle čudi skromnost komunikacijske podpore oz. kampanje. Skromna se mi zdi v obsegu, še bolj v kreativnosti, najbolj pa v ambicioznosti.

Te preprosto ni. Zamenjavo znamke bi lahko podjetje postavilo na pozicijo disrupcije in ponudilo trgu drugačno, novo storitev, narejeno na nov način in ponujeno z drugačnimi metodami. Karkoli.

Zamenjati ime in pri tem ne spremeniti ničesar drugega se mi zdi izgubljena priložnost.

“Začetek nečesa izjemnega” je slogan, ki malo casablancovsko sporoča, da si lahko obetamo nekaj, za kar že vnaprej vemo, da ne more biti veliko več kot doslej. Da je že vse doživeto.

Mogoče so v A1 celo kaj spremenili, pa me kot uporabnice nekdanjega Mobitela ni doseglo? Toda če ni doseglo mene, lahko domnevam, da se to sporočilo ni dotaknilo še mnogih drugih Telekomovih uporabnikov. Tudi to je zamujena tržna priložnost.

Umrla je ena znamka, dobili smo drugo. Pa kaj potem? Umrli sta tudi Mura in Peko, pa smo preživeli. V rokah drugih so se znašle Argeta, Radenska, Fructal, Paloma, Elan … — pa smo preživeli.

Rojevajo se nove znamke

Dogajanja in okoliščine v bližnji preteklosti so nam utrdila kožo in v nekaterih primerih očitno tudi razum. V teh letih smo doživeli krizo, begunce, 125.000 brezposelnih, Luko Koper, TEŠ, takšne in drugačne sodne primere, lumparije, stečaje in še in še. Pa smo preživeli.

Rojevajo se nove znamke. Na srečo so med njimi tudi številne naše. Nekatere že svetovno uveljavljene kot recimo Pipistrel in Akrapovič, sledijo jim Gotoky, Skaza, Ocean Orchids … Nekatere nove so najbolj priljubljene doma, recimo Lušt … Dodajte še sami kakšno svojo. Veliko se jih bo nabralo.

Ne vemo pa, ali bomo preživeli Mercator. Ampak mi gremo vseeno naprej!

Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 16. aprila 2017 na Fokuspokusu pod naslovom R.I.P. Simobil: Nekoč je živela blagovna znamka (dokler je niso ubili) https://fokuspokus.si/article/2230?=rip-simobil-nekoc-je-zivela-blagovna-znamka-dokler-je-niso-ubili

 

 

 

Več ko je svobode na papirju, manj je je v resnici (na schengenski meji)


imagesMUNKRK8K

Ko je leta 2004 Slovenija vstopila v EU, smo bili državljani veseli iz cele vrste razlogov. Vsaj tri lahko stresem iz rokava, več od tega pa so že čisto osebne preference.

Prvi je bil ta, da smo končno spet nekomu pripadali. To imamo Slovenci v genih. Mi nismo navajeni živeti sami. Od pradavnih rodovnih skupnosti do rajnke Jugoslavije smo vedno potrebovali neko širšo državno obliko, da smo se dobro počutili in znotraj tega dokazovali naše sposobnosti in talente.

Drugi razlog je bil gospodarske narave. EU je bogata skupnost držav — in tam, kjer je veliko denarja na mizi, ga lahko nekaj pade v naročje tudi tistim, ki so premajhni za v prvo vrsto.

Tretji razlog pa se mi je kot državljanki Evrope že takrat zdel izjemen preskok v novo civilizacijsko družbo. To je bila svoboda gibanja in brezcarinska politika. Še posebej potem, ko smo vstopili v schengensko območje. Potovati brez ovir in potenja ob prestopanju meje je bila zame takrat najbolj vidna manifestacija dejstva, da smo vstopili v EU.

Nesproščena vožnja

Dobro se spomnim, kako smo včasih potovali v Trst, italijansko Gorico ali v Celovec. Tja je šlo veselo. Res je, da smo čakali v vrsti in da so pregledovali dokumente, vendar z veljavnimi dokumenti in s praznim prtljažnikom ni moglo biti nič narobe.

Pot nazaj pa je bila zahtevnejša. Avto je kar počepnil. Bili smo obloženi s kavbojkami zase in za prijateljico, s kavo za mamo, staro mamo in teto, margarine za ostalo sorodstvo, pa s pralnimi praški, plenicami za nečake, da parov čevljev sploh ne omenjam. Naša brezskrbnost je izginila. Ko smo se bližali mejnemu prehodu, je bil srčni utrip hitrejši in dlani so se nam potile. To ni bila sproščena vožnja.

Dvakrat v življenju sem plačala carino. Enkrat za preveč čevljev (ki so me tako ali tako tiščali) in enkrat za nekaj kil kave. Kar je bilo preveč, je bilo pač preveč.

Do tega tedna sem se tem spominom smejala. Danes pa mi ni do smeha.

Pa razumite demokracijo, če morete

V petek navsezgodaj je bila čakalna doba zaradi ponovno uvedene mejne kontrole za vse, ki prestopajo schengensko mejo, na mejnem prehodu Gruškovje za izstop iz Slovenije na Hrvaško eno uro, na Obrežju in Starodu pa tri ure. To je seveda bistveno več, kot smo čakali za prestop meje nekoč, ko so bile naše meje formalno mnogo bolj zaprte.

Danes se vračamo v čas, ki se nam je še do včeraj zdel smešen in ki smo si ga predstavljali samo še v starih jugofilmih ali v zgodbah standup komikov. Skratka, neponovljiv. Da tako imenovanih tehničnih ovir, ki jim navadni državljani pravimo ograje, niti ne omenjam. Teh ni bilo niti v časih bivše države.

Zavzemanje za demokratični razvoj sveta je prineslo družbeno ureditev, ki državljanom omogočajo svobodo in pravico do lastnega mnenja, izražanja, odločanja in gibanja. Toda to nas je obenem pripeljalo do tega, da spet živimo za ograjami in da smo podvrženi ostri kontroli ob prehodu državnih mej.

Pa to ni samo evropska realnost. ZDA, ki vsaj v percepciji državljanov sveta veljajo za model demokracije, nameravajo zgraditi zid na meji z Mehiko. Pa razumite demokracijo, če morete.

Svobodni pretok koga ali česa?

Več ko imamo svobode na papirju, manj je imamo v resničnem življenju. “Svobodni pretok blaga in ljudi”, kot je zapisano v marsikaterem dokumentu EU, je ljudi že črtal. Samo še kakšna poslovna pošiljka naj eksplodira, pa bo konec svobodnega pretoka tudi za blago.

Trenutne svetovne politične silnice in figure ne dajejo nikakršnega upanja, da bi se razmere lahko v kratkem spremenile. Sploh pa ne do prihodnjega petka, ko potujem službeno na Hrvaško. Petek pred podaljšanim velikonočnim vikendom? Vem, slabo sem načrtovala, boste rekli. Ampak posel v demokraciji zahteva tudi svobodno izbiro časa.

Že danes sem zaskrbljena. Srce bije hitreje in dlani so potne. No, do nedelje zjutraj je Hrvaška sporočila, da odstopa od izvajanja uredbe o poostrenem izvajanju mejne kontrole, pa tudi naši so omilili preglede. Avstrijci pa bodo očitno vztrajali.

Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 10. aprila 2017 na Fokuspokusu pod naslovom Več ko je svobode na papirju manj je je v resnici. (na schengenski meji)

https://fokuspokus.si/article/2218?=vec-ko-je-svobode-na-papirju-manj-je-je-v-resnici-na-schengenski-meji

TEŠ-iti se zdaj, je prepozno


untitled

Bistvo naših težav je neodločnost, neodločanje. Da bomo TEŠ 6 imeli zato, ker se bojimo, kaj bo, če ga ne bo? Ne, hvala!

V sagi o TEŠ 6 se ne bo zgodilo nič hujšega kot to, da bo nekdanji direktor Uroš Rotnik moral nekaj malega odsedeti. Pa ne zato, ker je podpisal pogodbo s spornim Alstomom, temveč zaradi milijonov, ki so jih našli pri njem doma.

Bučman. Imeti doma nekaj milijonov evrov v gotovini je čudno. Prva asociacija je skrivanje denarja — pred banko, FURS, KPK, tožilci, policijo in še kom.

Nadalje je to nespametno s stališča plemenitenja vrednosti. Nenavadno, saj je Rotnik trdil, da je denar pridelal z borznimi posli v Bosni. Tisti, ki trguje na borzi, denarja nikoli nima doma. V nogavici — pa tudi v sefu ne — denar pridobiva na vrednosti.

In nenazadnje, imeti toliko denarja doma je nenormalno, če s plačo ne sežeš Krkinemu Jožetu Colariču niti do gležnjev. Prav je, da bo za lumparije odgovarjal. Politika, ki je projektu držala štango, pa bo izšla nekaznovana. V politiki ni nikoli nihče kriv.

Strah zbujajoča PK UPONJFI v B6 TEŠ

Da bi opral svoje lastnike — torej državo —, bo zdaj HSE uporabil “določena pravna sredstva”, ki se nanašajo na izgradnjo TEŠ 6. Več niso želeli povedati. Ta pravna sredstva bodo po neuradnih podatkih vključevala zahtevo za 250 milijonov evrov odškodnine. Gre za arbitrarni postopek, v katerem se naša stran neuradno sklicuje na določbe v pogodbi z dobaviteljem Alstomom, ki da mu podpisana pogodba prinesla izrazite koristi.

Aktiviral se je celo Državni zbor — točneje njegova strah zbujajoča Preiskovalna komisija za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v blok 6 Termoelektrarne Šoštanj. Komisija je zaslišala celo sedanjega predsednika države in nekdanjega premiera. Ko je bil Pahor predsednik vlade, so se namreč kar vrstili pozivi k ponovnemu razmisleku o upravičenosti gradnje finančnega monstruma.

A kot je povedal Pahor pred Komisijo, je imel sam samo okoljske, ne pa tudi finančne pomisleke. Njegova vlada se kljub javnim pozivom ni odločila za zamrznitev naložbe. Je pa povedal, da je “zahtevala celovito informacijo o TEŠ 6 in naložila odgovornim, naj se zaradi spremenjenih razmer na trgu dogovorijo za znižanje cene investicijske opreme in zagotovijo večjo učinkovitost in preglednost upravljanja družb v skupini HSE”.

Brrr, človek se res hudo prestraši takšnega sklepa vlade in nalog, ki jih je naložila upravljalcem TEŠ 6!

Kaj je mislil Pahor in na kaj ni pomislil

Pahor je nato komisiji še povedal, kakšna je bila vloga Mateja Lahovnika, v njegovi vladi ministra za gospodarstvo, pri tem projektu. Lahovnikova ocena je bila, da bi tudi ustavitev projekta prinesla stroške v višini med 400 miljoni in milijardo evrov. Minister Lahovnik ga je tudi prepričal, da je naložba v TEŠ 6 dobra in upravičena. Prvi minister Pahor očitno ni niti pomislil na to, da je njegov gospodarski minister osebno mogoče preveč vpleten in zato premalo objektiven, saj prihaja iz tistega okolja.

Sicer pa podlage za odločanje pripravljajo strokovne službe pristojnih ministrstev, je še povedal komisiji Pahor — in da ni vedel, da je večina javnosti bolj naklonjena drugemu bloku krške nuklearke kot pa TEŠ-u!

V časih, ko imamo referendume za vse božje in nebožje teme, da ne omenjam različnih anket, predsednik vlade ni vedel, kaj misli javnost o tem projektu?! No, tega pa res ne verjamem.

Kot tudi ne verjamem, da se premier Pahor na podlagi različnih strokovnih mnenj ne bi bil mogel odločiti drugače. Neglede na pritiske, da ne bo več predsednik vlade, če projekt ne bo šel naprej, kar naj bi mu sporočali nekateri interesni krogi.

2,25€/GJ

Tudi brez anket in raziskav javnega mnenja bi Pahorju moralo biti jasno, kaj si javnost misli o TEŠ 6, že ob samem glasovanju DZ, ki ni podprl zakona o poroštvu države za posojilo EIB v višini 440 milijonov evrov. To je naredila šele vlada Janeza Janše leto dni pozneje. Ob tem je tudi naložila odgovornim, da izpogajajo znižanje investicijske cene projekta in da s Premogovnikom Velenje sklenejo dolgoročno pogodbo o dobavi lignita po najvišji ceni 2,25€ na gigajoule.

V oči bode tudi Pahorjevo pojasnilo, da ni res, da bi njegova vlada kadarkoli sprejela sklep o podpori TEŠ 6, da pa so bili deležni zastraševanja, kaj se utegne zgoditi ob zaustavitvi projekta.

Prav to je bistvo težav naše politike. Neodločnost. Neodločanje. Podpore projektu niso sprejeli, niso pa niti storili ničesar, da bi projekt ustavili. Za kaj so se torej zavzemali? Kakšno je bilo stališče takratne vlade? Da bomo pač imeli TEŠ 6 samo zato, ker smo prestrašeni, kaj bo, če ga ne bo? Ne, hvala!

Zavajanje javnosti

Vse, kar se danes dogaja v zvezi z naložbo v TEŠ 6, je v resnici zavajanje javnosti, da ima politika resne namene, da pride resnici do dna, pokaže na krivce in jih s pomočjo pristojnih organov grehom primerno tudi obsodi.

Pozabite! Ta čistka ne bo očistila TEŠ 6, še tem manj pa bo očistila sprege med politiko in gospodarstveniki, nastavljenih na položaje zato, da omogočajo finančne obvode.

Tega ne bodo očistili niti sodni ali parlamentarni procesi. To bi bilo mogoče očistiti samo z imenovanjem takšnih menedžerjev na ključne pozicije državnih podjetij, ki jih bo pri upravljanju vodila želja po rasti in uspešnosti podjetja ter doseganje poslovnih ciljev, seveda pa tudi etičnost ter spoštovanje in varovanje lastne integritete. Ker ta je vredna več kot vsi milijoni v nogavici.

Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 2. aprila 2017 na Fokuspokusu pod naslovom TEŠ 6: Čistka? Resnici do dna? Pahor priča? Pozabite! Zavajanje javnosti… https://fokuspokus.si/article/2201?=tes-6-cistka-resnici-do-dna-pahor-prica-pozabite-zavajanje-javnosti

 

 

Politika je borba za državljane. Ne proti državljanom


Dokler politika ne bo dojela, kdo je njen delodajalec, bomo delodajalci vedno v borbi z ljudmi, ki jim dajemo službe.

Planica je prišla ob pravem času. Letos s sicer manj rezultatske evforije, vendar še vedno z visoko stopnjo srčnosti in navdušenja nad našimi orli.

Tradicionalno zaključno tekmovanje skakalne sezone je državljane, ki nimamo vpogleda v ozadja, vsaj za trenutek odmaknilo od gnilih političnih kupčkanj in od popolne nerazumljivosti nekaterih odločitev.

Glasovanja v našem parlamentu so demonstracija najbolj očitnega in nespretnega, pa tudi strankarsko pritlehnega političnega trgovanja. “Vi niste meni izglasovali mojega kandidata pretekli mesec, jaz pa zdaj ne bom izglasoval vašega.” To so otroške igrice v političnem vrtcu. Po več kot četrt stoletja smo še vedno v jaslicah, kot so včasih rekli prvi stopnji varstva, v katero so vstopali otroci, ki so komaj shodili in nosili še pleničke.imagesWL67D3QV

Moj ded

Splošne preference o pripadnosti političnemu polu je v naši družini izoblikoval že moj davno pokojni ded, s katerim sva globoko nazaj v prejšnjem stoletju prepevala pesmice o svobodi, junaštvu, borbi in pogumu. Družinske vrednote so nedvomno vplivale na to, da so mi svobodnejša razmišljanja bližja od tradicionalnejših.

Kljub temu pa redno prisluhnem predvolilnim debatam in vsakič na novo presojam, kdo želi oblikovati življenje v Sloveniji tako, kot verjamem, da bi bilo dolgoročno bolje za vse.

Na zadnjih volitvah sem svoje stališče na volilnem lističu dokončno izoblikovala šele na podlagi tega, kar sem slišala od strank na TV soočenjih. Torej tik pred volitvami.

Pri politiki mi je v resnici najbolj pomemben odnos do gospodarstva. Samo uspešno gospodarstvo zagotavlja državi in državljanom dobro materialno osnovo za druge družbene podstati — socialo, zdravstvo, šolstvo, kulturo, šport, razvoj, napredek itd.

Tako sem na zadnjih volitvah prvič volila stranko, s katero nimam popolnoma nič skupnega. Razen tega, da podpirava dober gospodarski program in umik politike iz gospodarstva.

Za državljane, ne za stranko

Volja volilcev je tista, ki na volitvah med različnimi interesi določi političnega zmagovalca. Pri tem seveda vemo, da je politika igra usklajevanja in iskanja najboljših rešitev. Za državljane, seveda. Politika je v službi državljanov.

In prav v tem je keč. Državljani zelo dobro vemo, da je treba politični voz usmerjati med različnimi strankarskimi interesi. Zato, da bo vsem bolje.

Politične stranke pa pridobljeno vodilno pozicijo vidijo kot boksarsko zmago v prvi rundi, potem pa do konca tekme nasprotnike samo še odbijajo in po možnosti do konca dotolčejo.

Slovenski politični problem skorajda ni v tem, koga izvolimo, temveč kako so se izvoljeni sposobni med seboj usklajevati.

Politika bi morala najprej biti borba za državljane, šele nato za stranko.

Novi obrazi

Nove obraze, ki si jih na volitvah tako srčno želimo in zaradi katerih smo se že trikrat opekli, je zaradi neizkušenosti treba jemati z rezervo. Otrok v jaslicah se pač spotika, pada, se pobira, spet pada…

Seveda, boste rekli: močni smo takrat, ko se znamo po padcu pobrati in iti naprej. Že res. Toda ali vas lahko vodi nekdo, ki ne zna hoditi?

V politiki potrebujemo čvrste korake, jasne usmeritve, nedvoumna stališča. Politika bi morala biti najbolj zanesljiv, zaupanja vreden in predvidljiv del družbe.

Kandidata za SDH

Največjo politično nervozo smo zaznali v procesu neimenovanja dveh kandidatov za nadzorni svet SDH. Ugledna kadrovska komisija treh strokovnjakov, ki jim ni moč očitati nekompetentnosti, so izbrali dva kandidata in ju predlagali ministrici za finance.

Ta je pogumno in odločno stopila pred javnost in povedala, da gre za strokovne kadre z izkušnjami in da ju bo predlagala v potrditev. Zataknilo se je že v vladi, kjer je ena od koalicijskih strank odrekla podporo kandidatoma, zato jima njihovi ministri glasovali niso dali podpore.

Uradna razlaga je bila, da zaradi moralne spornosti kandidatov, neuradno pa zato, ker drugi dve koalicijski stranki nista izglasovali njenega kandidata za člana uprave te iste institucije pretekli mesec. Čeprav je vlada z močjo ministrov drugih dveh koalicijskih strank predlagana kandidata potrdila.

Filter

Naslednji preobrat je naredila Mandatno-volilna komisija DZ, ki je enega kandidata potrdila, drugega pa izločila — četudi bi morala glasovati o enotnem predlogu, kakršnega je od vlade dobila na mizo. Sledilo je nekaj dni ribanja sem in tja ter medijskega zlivanja gnojnice na oba kandidata. Na koncu sta odstopila. Verjetno so ju vljudno prosili, naj to storita, saj v parlamentu kot zadnji instanci ne bosta dobila podpore. In sta res.

Stranke so si oddahnile, ker jim ni bilo več treba javno manifestirati svojih nesoglasij. Vse te procedure in organi odločanja pa so samo samo filter, za katerim se lahko spretno skrijejo.

Dokler politika ne bo dojela, kdo je njen delodajalec, bomo delodajalci vedno v borbi z ljudmi, ki jim dajemo službe.

Tekst z istim naslovom je bil prvotno objavljen v nedeljo, 26. 3. 2017, na Fokuspokusu https://fokuspokus.si/article/2189?=politika-je-borba-za-drzavljane-ne-proti-drzavljanom

 

 

Brezdomska solidarnost v pasaži Maximarketa


untitled

Tisti, ki zahajate v Cankarjev dom, dobro poznate sceno v pasaži Maxija. Če pridete z avtom in parkirate v garaži, vas v bližini blagajne parkirišča pričaka prodajalec Kraljev ulice. Zelo prijazno in že skoraj na meji pocukranega vas pozdravi in vam zaželi lep dan ali večer. Če pridete peš z Erjavčeve, pa vas pred vhodom v CD naskoči eden najglasnejših in najbolj poskočnih prodajalcev Kraljev ulice, ki pogosto deluje kar malce nasilno.

Brezdomcema se ne moreta izogniti, saj sta si izbrala strateško najboljši poziciji. Fanta tudi dobro vesta, da na koncerte običajno prihajamo dobro razpoloženi in odprtih src — pri blagajni pa tudi odprtih denarnic in vedno s kakšnim kovancem v roki.

Underground

Čeprav revije Kralji ulice v resnici nihče ne kupi, pa je radodarnost ljudi očitna. Na teh punktih se fantom zagotovo splača delati. Nanje smo se navadili. Tudi na tistega razgrajača, ki ga ni mogoče zamenjati za nikogar drugega in za katerega ne vem, ali gre za stalnega prodajalca.

A kakorkoli. Fehtanje je del pred- in pokoncertnega underground dogajanja v pasaži Maxija. Brezdomcev nihče ne preganja, ne zmerja in ne zavrača. Dovolj nemoteče sobivajo v okolju, kjer prevladujejo gospodje v temnih oblekah in dame v svečanih oblačilih, kot se za na koncert spodobi.

Zlati abonma

Prejšnji teden, na večer koncerta zlatega abonmaja, pa je dogajanje v pasaži dobilo povsem novo dimenzijo.

Pri izhodu iz parkirišča sta nas čakala dva prodajalca Kraljev ulice, razgrajača pa smo pozneje srečali na stalnem mestu pri vhodu v CD. V prvega smo se zaleteli že takoj za avtomatsko blagajno, v drugega pa meter stran od steklenih vrat od glavne blagajne, ki ponoči zapirajo vstop v garažo.

Kaj je zdaj to? Prodajna mesta samo en meter narazen? Konkurenca? Zmeda? Pomota? Oba sta prodajala isto številko Kraljev ulice, oba sta bila prijazna. Vsakomur, ki je šel mimo, sta voščila lep večer.

Vsi, ki pridemo v pasažo dovolj zgodaj, se običajno najprej postavimo v vrsto za plačilo parkirnine, saj jo lahko plačamo vnaprej po nočni oz. koncertni tarifi. Takrat si vzamemo čas, da pripravimo drobiž, opazujemo te prodajalce, njihovo komunikacijo ter odzive mimoidočih. Tokrat je bilo opazovanje poučno. In novo doživetje.

Presenečenje, da te kap

Ko je gospod X v vrsti plačal svoj parkirni listič gospodu Y za blagajno, se je z vrnjenim drobižem namenil proti pasaži. Ostanek drobiža je pri tem takoj spustil v dlan prodajalca 1, ki je stal ob avtomatski blagajni. Res lepo od njega. “Lepa hvala, gospod, in zelo lep večer,” je takoj rekel.

Takoj sem pomislila, da se godi krivica prodajalcu 2, ki je stal samo meter stran, saj je tisti prvi pobral večji del donacij od ostankov plačila parkirnine.

Potem pa presenečenje, da te kap.

Prodajalec 1 je pogledal, koliko denarja mu je gospod X namenil, vzel iz žepa nekaj drobiža, preštel, stegnil roko in polovico prejetega denarja položil v dlan prodajalca 2.

Solidarnostna ekonomija torej. Revež pomaga revežu. Končno pri nas nekdo drži skupaj.

Ko sem se v vrsti premaknila bližje prodajalcu 2, sem hotela preveriti, ali delitev doniranega denarja deluje tudi v obratni smeri. Pobrskala sem po drobižu v denarnici in našla kovanec za 1€ in enega za 50 centov. Oba sem namenila prodajalcu 2. Prijazno se je mi zahvalil: “O, hvala lepa in lep večer.” — in takoj dal prodajalcu 1 mojih 50 centov in dodal iz žepa še 20 centov. Kolega se mu je zahvalil in že sta bila oba spet v akciji: “Lep večer…”

Deliti tudi tisti bedni skoraj nič

Kaj je nauk te zgodbe? Brezdomstvo, ki ga poosebljajo prodajalci Kraljev ulice, je stanje izključenosti iz družbe. Človeku je onemogočen dostop do osnovnih življenjskih dobrin. Stati na ulici ali v nekem kotu pasaže Maximarketa, brez stanovanja in brez sidra, kamor se lahko zatakneš, je skrajno ponižujoče in bedno. Pustimo vzroke ob strani. Nekateri so za svoje razmere resda krivi sami, večina pa ne.

Saj ne, da Slovenci ne pomagamo. Še kako znamo biti solidarni in humanitarni.

Toda ta solidarnost ponavadi narašča vertikalno po družbeni lestvici. Donirajo tisti, ki imajo več, ki živijo in zaslužijo bolje. Mi imamo privilegij, da lahko dajemo.

V tem primeru pa je šlo za horizontalno solidarnost. Za iskreno, pristno, nepokvarjeno, nepreračunljivo in nepolitično vajo iz solidarnosti in kolegialne pomoči. Za solidarnost, ko si pripravljen deliti tudi tisti bedni skoraj nič.

Lep dan in lep večer…

 

Ilka Štuhec in nova SLO smučarija. Nenormalno normalna. Brez solz in drame.


Pogrešate nacionalne katastrofe, kreganje z odvetniki, kazanje s prstom? Kot v časih Tine Maze? Jaz že ne. Dajmo, naši!

untitled

Že predlani, ko je Tina Maze napovedala premor v karieri — mimogrede: vedeli smo, da je to v resnici slovo —, sem se spraševala, ali bomo še kdaj tako zavzeto gledali tekme alpskega smučanja kot takrat, ko je bila v svetovnem vrhu.

Družinske tradicije so včasih globoko zakoreninjene in jih je težko spreminjati. Lani, ko so se kazale prve nove zvezdice na alpskem snegu, smo vseeno posedali pred TV ekrani in gledali smučanje. Res je bilo vznemirjenja manj, razpleti tekem niso bili živčne vojne, nismo si pulili las, tudi jokali nismo, veselila pa nas je vsaka točka.

Nato pa letos popoln rezultatski šok. Erupcija Ilkinih prvih mest nas je zasačila nepripravljene. Peklo je od navdušenja. Celotna ekipa je presenečala: Ana Drev, Ana Bucik, Klemen Kosi, Boštjan Kline, Štefan Hadalin, Žan Kranjec, Martin Čater, tudi Maruša Ferk in Tina Robnik. Od zlatih časov slovenske smučarije še nismo imeli tako širokega nabora solidnih smučarjev kot v tej generaciji.

Sprememba klime in komunikacije

Ampak nočem modrovati o rezultatih. Zanimiva je sprememba klime in komunikacije, ki jo zaznavamo v smučanju.

V časih zlate Tine Maze nikoli nismo vedeli, kje, kdaj, kaj in zakaj bo spet izbruhnil prepir med Teamom to aMaze in Smučarsko zvezo Slovenije.

Tinina ekipa je imela z institucijo toliko težav, da se jim je splačalo najeti odvetnika, ki je skrbel za pogoje in izpolnjevanje pogodbenih določil v korist ekipe tekmovalke in za komunikacijo z mediji, ko je šlo na nož. Ni šlo gladko s Tomažem Lovšetom, trenja so bila tudi z Barbaro Kürner Čad in Jurijem Žurejem. Neglede na funkcijo in ime, vedno so bile težave med tema dvema entitetama. Tudi letos, ko so Andrei Massiju na smučarski zvezi odpovedali pogodbo. Zgodba o predčasnem odhodu je vsaj teden dni polnila medije.

Konec žalovanja

Z odhodom Tine Maze in njene ekipe in z novo generacijo smučarjev, pa tudi z nekaj zamenjavami na SZS pa je prišlo do zanimive in hitre komunikacijske spremembe. Nenadoma se nihče več ne jezi na nikogar. Vsi komunicirajo spravljivo, spoštljivo in povezovalno. Nihče nikomur ne grozi, nihče se ne joče v ozadju. Odvetnikov ni več pred kamerami in na novinarskih konferencah. Smučarji delujejo sproščeno. Če jim na neki tekmi ne gre najbolje, ostanejo optimistični in osredotočeni na naslednjo priložnost. Nam gledalcem ni treba trpeti z njimi kot prej s Tino Maze. Ob njenih porazih smo skupaj z njo tri dni žalovali in objokovali izgubljeno priložnost.

Danes ne žalujemo več.

Je to zato, ker smo na to generacijo smučarjev manj čustveno navezani in nam je vseeno? Nas sedanji tekmovalci manj zanimajo, ker okrog njih nič ne vre? Nihče več ne joče ob porazih, nihče se ne zavleče v kot in skriva pred novinarji. Ali morda niso karizmatični? Je to zato, ker razen Tine ni bilo nikogar, ki bi še prinašal rezultate, pa je bil zato vsak njen poraz nacionalna katastrofa?

Dajmo, naši!

Ali gre pri tem zasuku pri smučarjih in SZS v resnici za načrtovano spremembo kulture ali pa so to samo naključne značajske lastnosti, ki so zaznamovale to generacijo?

Se spomnite, kaj smo govorili za Tino? Da so veliki talenti egoisti. Da so težavni in zahtevni in da z njimi ni lahko. Če nisi takšen, ne moreš biti prvak. Odpuščali smo ji vse. Da so le bili rezultati.

Ilka, ki jo v rezultatskem smislu edino lahko primerjamo s Tino — pa naj mi Tina oprosti —, je zgovorna, simpatična, nasmejana, sončna, pristna punca. Ob izvrstnih rezultatih je to najizrazitejši element njene športne karizme.

Na svetovnem prvenstvu je šla skozi trnje do zvezd. Brez solz, brez drame, brez kazanja s prstom na kogarkoli, brez umikanja v zasebnost. Z nasmehom in brez škandala. Ob tem, da dosega vrhunske rezultate, je še tako hudičevo in nenormalno normalna.

Ali pa zaradi preteklih dogajanj v smučariji nismo več normalni mi? Bi raje trpeli, se metali ob tla, besneli, se kregali, poslušali odvetnike? Samo, da vre kri, pa bo vse dobro. Potem nam bo odleglo.

Pogrešate to? Jaz ne. Dajmo, naši!