Kdo blefira? Komu verjeti? Koliko nas to stane?


Ni treba razmišljati in delati raziskav, zakaj volilna udeležba pada. Politične obljube so slepi naboji.

Neverjetno, kako predvolilni čas spremeni pojavljanje, nastope, retoriko, ton, stil, jezik politikov. Pa tudi zakonodajna prizadevnost naših članov parlamenta dobi pred volitvami prej nepredstavljivo aktivno dinamiko. Želja po sprejemanju zakonov postane nezaustavljiva sla. Nujno hočejo sprejeti še celo vrsto zakonov, brez katerih bo država propadla. Vrstijo se zasedanja te in one parlamentarne komisije, delajo zaključna poročila, pobirajo še zadnje prihodke iz naslova delovanja komisij.

Kdo tu blefira?

Nenadoma spoznavamo celo poslance, ki jih ves mandat nismo opazili. Po skoraj štirih letih nas prepričujejo, da so bili prav oni med najbolj aktivnimi in največkrat pobudniki novih zakonov, s katerimi bi lahko uredili povsem zmešane razmere. Le kako to, da parlamentarna večina tega ni zaznala, ko je bilo treba pritisniti na glasovalni gumb?

Kdo tu česa ne razume?

Komu verjeti?

Tudi komunikacijske relacije se spreminjajo. Miro Cerar o tem, kakšen novinar je Bojan Požar, Bojan Požar pa, kaj je Miro Cerar naredil in česa ne. Pa spet Miro Cerar in Zoran Janković o eventualnem zavezništvu. Pa vsi desni skupaj za isto mizo in še kdo od njih potem posebej s kom na kavi. Pa vsi skupaj — s prav posebnim navdušenjem zlasti Požar — čez Šarca, ki mu je do sedaj kazalo dobro.

Ne vemo več, kdo laže in kaj je sploh res. Ena stran trdi, da v stranki ni demokracije. Druga stran v tem vidi užaljenost zaradi neprave pozicije na seznamu kandidatov na volilnih listih. Nekdo iz stranke predlaga zakon, ki ga njegova lastna stranka ne podpre. In to naj bi osebno preprečil predsednik te iste stranke, ki da je poslancem naročil, naj zakona ne podprejo. Ta seveda to zanika. Eni trdijo, da delajo po črki zakona, drugi zanje vlagajo ovadbe.

Kdo odhaja?

Eni odhajajo samovoljno, drugi užaljeni zapuščajo ostanke tega mandata. Tretji bodo odšli, ker jih ne bomo poklicali, da bi nam še (kdaj) služili. Prvi na ta način priznavajo, da imajo politikov poln kufer. Drugi bi ostali, pa jih je izločila politika sama. Tretjim se zdi politika sanjska služba in bi nas radi prepričali, da nas lahko samo oni rešijo pred vesoljnim potopom. Kajti druge možnosti ali ponudbe za službo ne morejo dobiti.

Ali po drugi strani sploh kdo prihaja?

Četudi naj bi tokrat v bitko vstopilo rekordno število strank, je težko reči, da v politiko vstopa nekdo, ki je popolnoma nov. Ni princa na belem konju, ki bi žalostno princeso Slovenijo popeljal iz birokratsko ujetega, počasnega, koruptivno prepletenega, pravno okornega, nečloveško prereguliranega okolja. Nič novega se nam med obrazi ne obeta, nič navdihujočega, nič prepričljivega, kar bi nas množično in z navdušenjem gnalo obkrožiti njegovo številko na lističu.

Koliko nas pa to stane?

Biti poslanec v državnem zboru je res sanjska služba. Vsaj štiri leta lahko srečnež, ki smo mu to funkcijo zaupali, dovolj solidno preživi brez zahtevnega naročnika na drugi strani, brez deadlineov, brez KPI-jev (kazalnikov uspešnosti) ali drugih tržnih borb. Si na seji parlamenta ali te pa ni. Prebereš kakšen zakon ali pa ne. Osnovna bruto plača poslanca v Sloveniji znaša 3.661€. Potem so tu še dodatki na delo v komisijah, na delovno dobo in še kaj. Pa povračilo stroškov za prevoz na delo in z njega, povračilo stroškov prevoza ob dela prostih dneh iz kraja, kjer ima poslanec službeno stanovanje, do kraja stalnega prebivališča in nazaj. Pa povračilo stroškov selitve iz kraja stalnega prebivališča v kraj, kjer ima službeno stanovanje, in nazaj. Poslancem se povrnejo stroški službenih potovanj, in sicer povračilo stroškov prehrane (dnevnica), prenočišča.

Kaj kdo obljublja?

Mlade družine bodo po novem dobile 3.000€ državnega darila ob rojstvu otroka. Davki bodo nižji. Davki bodo enaki, bo pa država iz pobranega dala državljanom več. Imeli bomo boljše šolstvo. Več bomo vlagali v razvoj. Kultura ne bo več pastorka. Naša vojska bo Natova elita. Tistega jurja penzije, ki ga je že davno obljubljal največji zagovornik upokojencev v Sloveniji, smo z nejevernim nasmehom že zapravili. Lahkotnost danih obljub, ki jih na koncu povozijo koalicijske pogodbe, če že ne lastne požrte besede, je streljanje s slepimi naboji. A vendar padamo nanje.

Kaj pa mi?

Sploh ni potrebno dolgo razmišljati ali delati kakršnihkoli raziskav, zakaj volilna udeležba pada. Volilci imamo polno vprašanj, pravih odgovorov nanje pa ni.

Tekst z istim naslovom je bil prvotno objavljen v nedeljo, 22. aprila na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/3005?=kdo-blefira-komu-verjeti-koliko-nas-to-stane

 

.

 

Advertisements

Zakaj (in za kaj) zapravim 20€ tedensko za medije?


Smo narod, ki ga odlikuje hiperprodukcija škandalov? Ali pa smo postali popolnoma odvisni od tovrstne medijske ponudbe?

Imeti pred volitvami novinarsko konferenco, ki ni povezana s politiko, škandaloznimi zgodbami o iztekajočem se mandatu vlade in diskreditiranjem enega od aktualnih špicenkandidatov ali strank, je popoln nesmisel. Novinarjev in urednikov oz. medijev in njihovih lastnikov v tem času ne zanima skoraj nič drugega kot politika.

Tudi dobro pripravljeni argumenti, gradiva za novinarje, prijazno komuniciranje in pravočasnost ne pomagajo kaj dosti. Pojasnila, da so podekipirani in da nimajo nikogar, ki bi v obilici dogodkov pokril še to, so tako rekoč copy-paste. Največkrat pa odgovora sploh ni — četudi povabilo na novinarsko konferenco pride dovolj zgodaj. Vsi čakajo do zadnjega neko dramatično predvolilno razkritje, zato so takšne normalne teme zdaj popolnoma drugorazredne.

No, tudi sicer je organizacija srečanja z mediji, na katerem gre za dobro in zanimivo razvojno idejo, pravi izziv. Dobre novice so pri nas medijsko zreducirane kot pokuhana omaka pri coq au vin.

Same luparije?

Prevlado slabih novic lahko razložimo na dva načina: da se pri nas dogajajo predvsem lumparije in da smo postali narod, ki ga odlikuje izjemna, dnevna hiperprodukcija škandalov — ali pa da smo bralci, gledalci, poslušalci postali popolnoma odvisni od tovrstne medijske ponudbe in želimo slediti samo še temu, kakšno svinjarijo je nekdo zakuhal in kako bo za to plačal.

Imamo pa tudi medije, ki odkrito povedo, da na novinarske konference ne hodijo. Tiskovke so očitno orodje in kanal medijskega komuniciranja, ki je na poti v izumrtje. To bo treba upoštevati pri študiju novinarstva ter v PR šolah in tečajih hitrega piarovstva.

Da je le plačljivo

Na drugi strani medijskega hodnika pa je za njihove prodajne oddelke zanimivo čisto vse, kar je plačljivo. Še takšno nepomembne, nerelevantne, blesave vsebine, ki jih je bilo pred leti iztežkoziv spraviti v medije. Danes nam ugledni in verodostojni mediji ponujajo oglase za produkte, namenjene zdravju ali vsaj boljšemu počutju, čeprav so morda celo škodljivi. Glavno, da je oglas plačan — kaj se oglašuje, pa ni pomembno.

Včasih smo PR ločevali na produktni in korporativni del komuniciranja. No, tudi produktni PR je izumrl oziroma se je preobrazil v produktno oglaševanje, ki je samo na pogled drugačno kot klasični oglasi. Pri korporativnem piaru se že vsaj desetletje uveljavlja pravilo in kriterij velikosti oglaševalca: več kot podjetje vloži oglaševalskega denarja v določen medij, bolj je vsebinsko podprto.

Prijazni komunikatorji vabijo na čaj

In še en pogled na to temo. Imamo novinarje in urednike, ki ponujeno novico vzvišeno in arogantno, brez pravih odgovorov in odrezavo ovrednotijo kot nevredno objave. Takšnemu ravnanju lahko sledimo do točke, ko se človeku stolček urednika ali mesto novinarja ne izmakne. Prej so le komajda ali sploh ne odgovarjali na ponujeno komunikacijo, potem pa se znajo preleviti v prijazne komunikatorje in celo vabijo na pogovor ob čaju.

Evolucijski razvoj medijskega sveta in novinarskega poklica je samo zrcalo družbenih sprememb.

In seveda, pri tem je nujno dodati disclaimer. Niso vsi novinarji takšni in tudi čisto vsi mediji ne ravnajo povsem tako, kot opisujem. Na vsak način pa so to vse bolj zaznani trendi. Še vedno imamo vrsto odličnih ljudi v novinarstvu, ki imajo nenehno vključen kreativni radar, kaj je mogoče narediti iz informacije in je ne zavračajo samo zato, ker jim osebno ne sede. So pa redkejša in nedvomno izumirajoča vrsta.

Zakaj? Zato!

Ali gre razvoj slovenskega novinarstva in medijev v pravo smer ali ne, naj analizirajo za to poklicani strokovnjaki. Še najbolj pa bo pravilnost ali nepravilnost te poti pokazal trg.

A do takrat bo za nas nevedne bralce, poslušalce in gledalce pomembno, da znamo vključiti filter in razumeti, zakaj je neka novica prišla na naslovnico, druga pa ni bila deležna niti omembe. Ker je nekaterim dovoljeno reči “zato”. Brez razlage.

Za nakup različnih medijev zapravim okoli 20€ tedensko. Veliko za nič. Malo za dobre novinarje.

Tekst je bil  prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 15. 4., z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2991?=zakaj-in-za-kaj-zapravim-20eu-tedensko-za-medije

Povejte, železničarji: Kdaj se boste znebili primitivnih dvoličnežev


SŽ še danes veljajo za kadrovski poden. Pa ne zaradi starih vlakov in zamud, temveč zaradi sindikalistov kot Berdajs.

Ribarija na Slovenskih železnicah je razkrila, kako lahko v naši nacionalni sindikalni selekciji pridejo na površje primitivni, arogantni, agresivni dvoličneži, ki cela desetletja vladajo več tisoč sodelavcem in manipulirajo z vsemi, ki jim pridejo na pot. Povsem verjetno je, da s pritiski in razkazovanjem mišic vodstvu podjetja onemogočajo izvajanje strategije in ukrepov, če jim ti niso povšeči.

Naj mi zaposleni na Slovenskih železnicah oprostijo že vnaprej. Proti nikomur nimam nič osebno. V tem poslovnem gigantu bežno poznam samo dve, tri osebe. Zato ta prispevek ni uperjen proti SŽ. Uperjen je proti njihovim dejanjem. Pravzaprav proti dejanjem, ki jih niso opravili, proti njihovi pasivnosti in aktivni nezavzetosti, da bi svoje zastopnike v organih soupravljanja in delavskega zastopanja preprosto odstranili in odpoklicali, ne pa ponovno izvolili. Ker jim niso v pomoč, še manj pa v ponos.

Kakšno igro igrajo sindikalisti

Čudi me, da zaposleni v vseh teh letih niso spregledali, kakšno osebno igro igrajo in pletejo vodilni sindikalisti. Čudi me, da zaposleni niso spoznali, da je ugled podjetja razen od odličnih storitev odvisen tudi od ključnih ljudi. Da javnost Slovenske železnice še danes v glavnem dojema kot kadrovski poden. Pa ne toliko zaradi starih vlakov in zamud, temveč zaradi njihovih ključnih predstavnikov.

SŽ gotovo niso takšne. Samo napačnim ljudem so dopustili, da oblikujejo njihovo podobo.

Zahvaljujoč sodobni tehnologiji in človeku, ki je posnetek pogovora med sindikalistoma pogumno spravil v medije, se je treba zahvaliti, da smo končno spoznali pravi obraz vodilnih v notranjem delavskem gibanju Železnic. Ni izgovorov, da so bile besede vzete iz konteksta in da je šlo v resnici za nekaj popolnoma drugega. Niti ne pijejo vode očitki, da je nekdo pogovor snemal brez vednosti omenjenih sindikalistov. Ob morebitni tožbi bi sodišče posnetek kot dokazno gradivo sicer izločilo. Toda bolj pomembno je, da so dolgoletni novinarski namigi o dogajanju na SŽ končno dobili potrditev. Zdaj vemo, da to ni bil fake news, temveč kruta, primitivna, nasilna oblika mobinga med zaposlenimi, ki so ga vodili Berdajs & Co. To je bila sindikalna politika SŽ.

Delavska oblast

Kolegu, ki je cincal med dvema sindikatoma in čigar glas bi bil očitno jeziček na tehtnici delavske moči, je v prispevku, ki smo ga slišali, Berdajs večkrat povedal, da ga bo “sf…l kot psa” in o tem obvestil njegovo okolico. “Vse bom naredil, da te fu…m ven iz službe,” mu je grozil. Človeka si je drznil celo vprašati, “ali ima pi..o ali ku..c”. In to še ni vse! Medijem je sprva v celoti zanikal, da je izrekel kakršnekoli grožnje. Torej tudi laže.

Berdajsu so dolga leta delavske oblasti stopila v glavo, zato se obnaša, kot da je na SŽ vse njegovo. Pa ne pozabiti, da so Slovenske železnice sicer v državni lasti. Da je vse, s čimer upravljajo, naša skupna last. Da smo morali davkoplačevalci v preteklosti večkrat pokrivati njihovo izgubo. Nazadnje leta 2015 kar 110 milijonov evrov. Denar je šel tudi za plače neotesancev, kakršen je sindikalist Berdajs.

Ni nam pomoči

V večernem pogovoru na Planet TV je sedel ves resen. Deloval je rahlo skrušeno, z očali je izgledal celo umnejši. Ker je navajen kamer in medijskega sveta, je deloval umirjeno. Druga oseba, drug človek. Dvoličnež.

Toda vsebinsko je bil neprepričljiv. Na vprašanje o odstopu, se je skliceval na to, da ima med zaposlenimi vso podporo. Ali je kaj resnice v tej izjavi, bo pokazala odločitev delavskih organov v naslednjih dneh. Če ostane na svoji poziciji, nam ni več pomoči. Takšna odločitev je sporočilo vsem nam, da je dovoljeno psovati, groziti, pritiskati na kogarkoli, če ne deluje v tvojo korist.

Kaj je prav?

Berdajs pa tudi ni edini, ki bi si zaslužil hitro in odločno razrešitev. Pred kratkim se je v Planici neprimerno obnašal okajeni in v napačno smer razposajeni član poslovodstva DRI. Dobil je samo opomin pred odpovedjo.

Neodločnost odločanja tistih, ki smo jih izvolili, da odločajo v našem imenu, nas ubija na vseh ravneh. To cincanje in mencanje, ki ohranja status quo, nas dela neznačajske. Nezmožnost prevzemanja odgovornosti medli slovenski značaj.

Je končno prišel čas, da bomo zmogli ob takšnih zavržnih dejanjih ravnati odločno in vsem poslati jasno sporočilo, da to niso pravila naše igre?

Železničarji, nam boste vi sporočili, kaj je prav?

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus, v nedeljo, 8. aprila, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2976?=povejte-zeleznicarji-kdaj-se-boste-znebili-primitivnih-dvolicnezev

SLO zavezniki: EU? ZDA? Sosedi? Ne. Rusija? Morda ne več. Kdo pa potem?


Saj ne rabimo mednarodnih incidentov. Za Slovenijo je dovolj že Evrovizija, da vemo, pri čem smo. Slovénie: zéro points!

Je država brez zaveznikov in diplomatskih prijateljev lahko uspešna država? Je lahko močna, spoštovana? Je lahko varna? Je lahko zmagovalka?

Ko so v Salisburyju našli z živčnim strupom novičok zastrupljenega nekdanjega ruskega dvojnega agenta, danes sicer britanskega državljana Sergeja Skripala in njegovo hči Julijo, je Velika Britanija pokazala s prstom na Rusko Federacijo. Hitra obsodba je videti kot začetek morebitne nove hladne vojne, zagotovo pa govori o pomembnih spremembah v mednarodnih odnosih.

Dvomov o pravilnosti odločitev držav, ki so podprle Veliko Britanijo in s tem obsodile Ruse poskusa dvojnega umora, je veliko. Preiskava namreč še ni zaključena, a krivca že imamo.

Tako te dni spremljamo informacije o izgonu diplomatov. Najprej se je za ta ukrep odločil velik del zahodnega sveta, sledilo je še rusko povračilo. Migracija diplomatov je prizdela skoraj 30 držav.

Plovba po sredinski črti

Mi smo do četrtka pluli po sredinski črti, se otepali pritiskov Zahoda in bili deležni tihe hvaležnosti Rusije.

Naša diplomatska nerodnost je bila v tem, da si nismo upali povedati, zakaj smo pravzaprav ostali na sredini. Na desnici, ki ni naklonjena našemu prijateljstvu z Rusi, pravijo, da bi morali biti solidarni z Veliko Britanijo in narediti tako kot večina članic EU in Nata, levica pa pomirjujoče pravi, da je za obsodbo Rusije prezgodaj, ker še ni dokazov.

Razdvajamo se tudi čisto zasebno. Eni sem, drugi tja. Celo midva z možem imava o tej temi povsem nasprotujoča si stališča. Toda vsi si oblikujemo stališča samo na podlagi poročanja medijev, osebnih simpatij do enih ali drugih — pravih argumentov pa še nismo videli ali prebrali.

###

Pritiski so preveliki, da bi majhna Slovenija lahko držala svojo špuro. Celo predsednik države, ki se je po presenetljivo tesni zmagi na jesenskih predsedniških volitvah pohvalno spravil k sebi, je tokrat neprimerno pohitel, ko mu ne bi bilo treba. Nismo zdržali na svoji poti, kot jo na primer lahko drži Avstrija. Popustili smo pritiskom zaveznikov. EU, ZDA, Nata.

Zaveznikov?

Evropske unije sama že dolgo ne vidim kot zaveznice. Kvečjemu kot nujen, formalni institucionalni prostor, v katerem je dobro biti, saj je izven njega pač še slabše.

Če bi EU res bila naša zaveznica, bi se v arbitražni bitki nedvoumno, odločno in takoj postavila na našo stran. Brez prepucavanja, driblanja, ribiških položnic in odvetnikov na obeh straneh meje. Dala bi jasno sporočilo Hrvaški in celotnemu Balkanu, kako se naj lotevajo reševanja mejnih izzivov. Pa se ni postavila na našo stran.

Če bi EU res bila naša zaveznica, bi Juncker držal v Ljubljani dano besedo in bi Slovenijo podprl že pri zaščiti terana. Pa je ni. Če bi res bila naša zaveznica, bi se o NLB v Bruslju pogovarjali drugače, kot smo se.

Seznam tem, pri katerih bi se EU lahko izkazala kot naša zaveznica, je še daljši.

Kje je torej to zavezništvo? Takoj, ko je Slovenija na vagi, izgubi na svoji teži.

###

In ali se vam zdi, da je naša zaveznica Amerika? Naj spet spomnim na arbitražo. Iz ZDA so nam ob arbitražni razsodbi sporočili, da so prijatelji z obema državama in nas pošiljali nazaj na pogajanja s Hrvati. Niso želeli jasno podpreti mednarodno veljavnih pogodbe in odločitve arbitražnega sodišča. ZDA so do Slovenije občasno vljudno prijazne. To je daleč od zavezništva.

Naši zavezniki niso niti naši sosedje. Ne Italijani ne Avstrijci — ki so po ustavi in državni pogodbi nevtralna država —, kaj šele Hrvati. Madžare smo kot zaveznike morda dokončno odgnali s propadlim projektom Drugega tira.

Kdo nam sploh še ostane kot zaveznik? Rusija?

###

Na Rusijo smo gospodarsko močno navezani. Gre za prvo najpomembnejšo državo izven EU, ki je sedma na naši lestvici blagovne menjave. V Rusijo izvozimo za več kot 800 milijonov različnih izdelkov in tehnoloških rešitev. Z njimi imamo več kot pol milijarde trgovinskega presežka. Samo upamo lahko, da se klicanje našega veleposlanika Primoža Šeliga na posvet — kar velja za enega od povsem resnih diplomatskih ukrepov —, ne bo pustilo posledic na blagovni menjavi. Rusija bo zagotovo preživela brez slovenskih izdelkov, nekatera slovenska podjetja pa brez Rusije veliko težje.

Če smo si zdaj kot zaveznico zapravili tudi Rusijo, kdo nam sploh še ostane?

Kitajska? Ah, dajte no!

Sklepanje mednarodnih, diplomatskih zavezništev je ena od najpomembnejših političnih dejavnosti. S tem država izkazuje svoje znanje, ugled, spretnost, prepričljivost, pogum, pa tudi pokončnost naših diplomatov. Sklepanje zavezništev je dolgotrajno, vztrajno in dosledno delo, ki ni nikoli končano.

Sicer pa ne rabimo mednarodnega incidenta, da bi ugotovili, ali ima Slovenija zaveznike ali ne. Za nas je že dovolj Evrovizija, da vemo, pri čem smo.

Slovénie: zéro points.

 

 

 

 

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 1. aprila 2018 na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2961?=slo-zavezniki-eu-zda-sosedi-ne-rusija-morda-ne-vec-kdo-pa-potem

 

Nezvestoba po slovensko: Kako smo pozabili Matejo Svet in Primoža Kozmusa


Pojma nimamo, kako ravnati s šampioni. Ko enkrat odslužijo, udari na dan ta butasta miselnost, da moramo biti vsi enaki.

Sicer ne razpolagam z natančnimi podatki o zvestobi Slovencev, je pa dokumentirano in dokazljivo, da je bilo leta 2016 sklenjenih 6.667 zakonskih zvez, razvezanih pa 2.531. Porok in ločitev je bilo tega leta več kot 2015: porok za 3,4%, ločitev pa za 4,1%.

Iz teh podatkov ne moremo sklepati, kako zvesti smo. Nekateri zakonci varajo partnerja vse življenje, pa se ne ločijo. A nek okvir to vendarle je. V povprečju gre v Sloveniji narazen 38% parov. Upam si trditi, da večina zato, ker je ugotovila, da njihov partner ali partnerka ni pravi ali prava, ali ker je v njihovo življenje vstopila nova oseba.

Za primerjavo s sosednjimi državami: v Avstriji je odstotek ločitev glede na poroke okoli 35%, na Hrvaškem 30%, v Italiji 44%, na Madžarskem pa 45%. Toda na Irskem in v BiH se loči samo približno 13% parov. A kakorkoli: če je število ločitev pokazatelj indeksa nacionalne zvestobe, bi lahko rekli, da smo Slovenci nekje v povprečju.

Toda to velja samo za zakonske zveze.

Izgovori, izgovori, izgovori

Zagotovo pa nismo dovolj zvesti, ko gre za našo ljubezen do športnikov. Naša ljubezen do njih je hipna, burna, polna navdušenja in vzhičenosti, ko so v rezultatskem vzponu in na vrhuncu. Toda ko ni rezulatov, je pozaba hitra in kruta. To vidimo tudi letos v Planici. Planica je še vedno najlepša skakalna destinacija, z najbolj čudovito naravno kuliso, skorajda pravljična zaključna točka vsakoletne skakalne zgodbe. Z nordijskim centrom je že nekaj let tudi veliko bolje urejena tudi za obiskovalce.

Toda dejstva, da je letos tam manj obiskovalcev kot pretekla leta, ne moremo pripisati zmanjšanju teh lepot in pogojev, temveč je posledica zgolj in samo tega, da naši orli letos niso bili tako uspešni v minulih letih.

In ker niso, smo jim obrnili hrbet. Ne ljubi se nam priti navijat. Odveč se nam zdi pustiti tam del svojega srca. Češ, saj ni vredno, saj bodo prišli drugi, pa druge opravke imam, pa vstopnice so drage, pa zgodaj je treba vstati, pa na televiziji se itak bolje vidi. Takšni izgovori se nam motajo po glavah.

Herminator

Herman Maier, “Herminator” — avstrijski smukaški, superveleslalomski in veleslalomski šampion, dobitnik dveh zlatih in dveh srebrnih olimpijskih medalj, dobitnik štrih velikih in desetih malih kristalnih globusov —, je dosmrtni športni šampion. Avstrijci ga obožujejo, čeprav že devet let ni več športno aktiven. Še vedno se pojavlja v TV oddajah v najbolj gledanih terminih. Še vedno sodeluje z nekdanjimi sponzorji. Je navdih za mlade športnike, za narodni ponos in pokončnost. Njegovo slavo znajo Avstrijci še po njegovem odhodu izkoristiti tudi za žensko slalomsko tekmo v Flachavu.

Primož Kozmus

Kje pa je danes recimo naš Primož Kozmus? Bil je olimpijski prvak v metu kladiva v Pekingu 2008 in svetovni prvak leto dni kasneje v Berlinu! Edini Slovenec, ki je bil olimpijski in svetovni prvak hkrati. Pa še dobitnik srebrne medalje z olimplijskih iger 2012 v Londonu ter bronaste s svetovnega prvenstva v Daeguju 2011 in dvakratni zmagovalec finala atletskega pokala IAAF. Prejemnik številnih mednarodnih in nacionalnih priznanj za naj atleta, trikrat slovenski športnik leta, da ne omenjam Bloudkove plakete in Bloudkovo nagrado. Primož Kozmus je bil globalni šampion — danes pa živi in dela pozabljen tam nekje v Brežicah. Niti ne vemo, kaj dela.

Za medije očitno ni več zanimiv, zato ga ne vabijo pred kamere. Svoje zgodbe ne deli več z drugimi, da bi nas navdihoval, gradil nove generacije atletov, nam vlival nacionalno samozavest in nas dvigoval v tem ponižnem, servilnem razmišljanju.

Mateja Svet

Matejo Svet smo izgubili še pred njenim 22. rojstnim dnevom. Pa je še danes edinstvena šampionka. Na svetu. Pri 19 letih je leta 1987 osvojila tri medalje na svetovnem prvenstvu v Crans-Montani. Na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju leto kasneje je osvojila srebrno medaljo v veleslalomu. Naslednje leto je v sezoni svetovnega pokala 1988/89 osvojila mali kristalni globus v veleslalomu. Na svetovnem prvenstvu v Vailu je zmagala v slalomu in bila 3. v veleslalomu.

Pojma nimamo, kako ravnati s šampioni, da bi bili še dolgo koristni za preoblikovanje naše družbe. Odsluženi in pozabljeni se zavlečejo v svoje dejavnosti. In ko so enkrat out, udari na dan ta butasta slovenska miselnost, da moramo biti vsi enaki. Bog ne daj, da bi kdo štrlel iz povprečja. Če nisi več aktiven športnik, si pač eden od nas — in mi smo enaki. Pika.

Zasipavanje vodnjakov

Športniki so bili vedno naši vzorniki in motivatorji. Združevalci in povezovalci. Z njimi bi lahko rasli še dolgo po tem, ko zaključijo svojo aktivno športno pot. Ampak ne. Mi preprosto prehitro odnehamo. Najprej sistemsko, saj jih izvržemo iz javnih služb v trenutku, ko ne dosegajo več rezultatov. Kot staro, ofucano cunjo, s katero loščimo pohištvo, da se sveti. Nato pa jih pozabimo še mi. Mediji in javnost nasploh.

Slovenci ne vemo, na čem vsem je mogoče leteti, odkod vse je mogoče črpati navdih, ideje. Ne vemo, kje je vir drugačnosti, rasti, sprememb. Kot bi namenoma zasipavali vodnjake, v katerih je še neizmeren vir sveže, pitne vode.

Tekst z istim naslovom je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 25. marca, https://fokuspokus.si/article/2946?=nezvestoba-po-slovensko-kako-smo-pozabili-na-matejo-svet-primoza-kozmusa

Če kaj, je bil Miro Cerar vedno trmast


Škoda, da odstopljeni premier tega ni izkoristil. Ne zaradi sebe, ampak zaradi nas, ki smo izgubili 4 leta priložnosti.

Saj vem, kaj boste rekli: še en povsem nepotreben zapis o odhajajoči vladi in odstopljenem predsedniku. A če prebirate moje članke — hvala! —, dobro veste, da sem bila ves čas velik kritik vodenja in potez Mira Cerarja. Neglede na to, na kateri strani mi bije srce. Zato bi bilo precej nenavadno, da se ob njegovem odstopu ne bi obregnila tudi ob to.

Za razliko od mnogih, ki zdaj pravijo, da so njegov odstop pričakovali, je mene presenetil. Cerarju sem pripisovala neodločnost, birokratstvo, mehkužnost, medlost, politično nezrelost in še kaj iz te mehke kategorije.

Vedno pa sem verjela, da je v resnici trmast. Mehak kot voditelj, vendar trmast po značaju. Samo ta kombinacija se mi je zdela razlog, da se je lotil politike in da je bil v teh letih pripravljen preživljati kalvarijo, ki si jo je ponavadi ustvaril sam in po zaslugi ljudi, ki si jih je sam izbral.

SSC, Markeževa, Mramor, Veber, JBM …

Spomnite se ministrice za izobraževanje, znanost, šolstvo in šport Stanke Setnikar Cankar in njenih krepkih 600.000€ honorarja za delo ob profesuri. Pa njene nekajdnevne naslednice Klavdije Markež, ki jo je z istega položaja in iz parlamenta odnesla ponarejena magistrska naloga.

Finančni minister dr. Dušan Mramor je uradno odšel iz osebnih razlogov. Ne moremo pa se znebiti občutka, da sta bila s predsednikom vlade na nasprotnih straneh, ko se je odprla tema stalne pripravljenosti fakultetnih predavateljev. Profesorji so si dvigovali plače, ne da bi jim bilo treba karkoli narediti v času, ki ni bil službeni čas. In Mramor je bil kot dekan Ekonomke fakultete del te zgodbe.

Minister za obrambo Janko Veber je bil razrešen, ker je Miro Cerar izgubil zaupanje vanj. Veber je bil odločen nasprotnik privatizacije Telekoma Slovenije.

Iz vlade je odneslo tudi ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar. Na koncu je bila za vse skupaj kriva Idrija. Premier je takrat rekel, da je bilo dogajanje v zvezi z dediščino idrijskega rudarstva samo zadnja kaplja čez rob. Kapljo čez rob je omenil tudi v prvem stavku svoje odstopne izjave to sredo, 14. marca, ko je obelodanil svoj odstop.

… in Vili Kovačič

V zadnjih dneh sta ga dotolkla zmaga Vilija Kovačiča na Vrhovnem sodišču in največja neumnost v svetovni zgodovini politike — napačno izračunana vrednost ponudb za izdelavo makete Drugega tira ter kolobocije z izvajalcem in podizvajalcem.

Kljub številnim menjavam ministrov v vladi je bila politična stabilnost ena njegovih najljubših besednih zvez, ko je govoril o dosežkih svoje vlade.

Naj se vrnem k Cerarjevi trmi.

Nisem pričakovala njegovega odstopa, ker sem verjela, da se zaveda svojih voditeljskih slabosti in pomanjkljivosti in da ga na tem mestu drži samo še njegova trma. Prepričana sem bila, da bo iz trme zvozil cel mandat. Nekako tako kot predsednik KPK Štefanec, pri katerem imamo občutek, da gre v KPK vse k hudiču, on sam pa trmasto vztraja.

Sesuto zdravstvo in nezaupanje v pravosodje

Od dobrih rešitev te vlade si bom zapomnila samo to, da niso sesuli sistema normirancev. Nekaj časa je sicer kazalo, da bodo uničili tudi to edino stimulacijo za espejevski status. Ta pomaga preživeti številnim, da se odjavijo z Zavoda za zaposlovanje in zaradi katerih se država lahko trka po prsih, da je zmanjšala brezposelnost.

Vlada je tudi dokazala, da se zna hitro obrniti, kadar je nekaj v njenem interesu. Projekt Magna je bila — kljub oviram in protestom številnih civilnih iniciativ — skoraj bliskovito rešena zgodba. Vendar samo zato, ker je vlada nekomu nekaj obljubila. Če ne bi, bi investitor na dovoljenja zagotovo čakal več let.

Cerarjev mandat je bil mandat brez nujnih strukturnih reform. Prav v tem času, ko nam gre dobro, bi bilo potrebno to narediti. Gospodarstvo dosega izjemno visoko rast, podjetniki se trudijo, obračajo v svet, iščejo trge. In za te uspehe se po prsih trka vlada.

Imamo pa zato po drugi strani popolnoma sesuto zdravstvo. Cerar je bil eden najbolj trmastih zagovornikov ministrice Milojke Kolar Celarc — četudi je vsej državi jasno, da gre za zavožen in zgrešen mandat.

Prevladuje tudi vsesplošno nezaupanje v pravosodje. Bijemo osamljeno bitko za arbitražno pridobljeno ozemlje in morje. Nismo izpeljali reforme trga dela. Imamo vse več mladih upokojencev, starih okrog 60 let, s katerimi ne vemo kaj početi. Namesto, da bi našli stimulativne rešitve, da bi ostali zaposleni kot prenašalci izkušenj, mentorji, predavatelji, jih podjetja mečejo na cesto. Oblikuje se nova, velika skupina upokojencev, pokojninski sistem se sesuva, rešitve pa ni na obzorju.

Kot da to ni bila premiera

Zaradi vsega tega — in tudi tistega, česar v tem zapisu ne omenjam — je odstop predsednika vlade pravilna odločitev. Ne pa odstop zato, ker je Vrhovno sodišče dalo prav Viliju Kovačiču.

Odstopni nagovor je izpeljal še kar spretno in odločno. Kot da ga je to osvobodilo mehkobe in negotovosti. Kot da to ni bila premiera. Kot da bi že prej vadil pred izbrano publiko. Če bi bil tako odločen pri vodenju vlade, kot je bil pri prostem branju odstopne izjave, mu morda ne bi bilo treba preživeti dva meseca premierskega vedejevstva. Morda bi lahko računal celo na nov mandat.

Res škoda, da Cerar ni obrnil svoje trme v nepopustljivost in doslednost. Ne zaradi njega samega. Ampak zaradi vseh nas, ki smo izgubili štiri leta dobrih priložnosti.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 18. 3., z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2930?=ce-kaj-je-bil-miro-cerar-vedno-trmast

 

 

Dan žena, nakar še dan mučenikov: One v cvetju, oni v trnju


Moški nam 8. marca poklanjajo rože in priznavajo zasluge za to, da so lahko sami uspešnejši. To je sporočilo. Bullshit!

O 8. marcu, dnevu žena, imam svoje mnenje. Praznik me ne povleče v globalno evforijo. Lepe besede o družbeni vlogi žensk, ki jih ta dan slišimo, me ne prepričajo s pristnostjo in odkritim priznavanjem sledi, ki jih ženske puščamo v zgodovini.

Zakaj moramo ženske slaviti samo en dan v letu? To se mi zdi ponižujoče. To je tako, kot da je praznik žena eden od številnih svetovnih dni nečesa, ki jih OZN posveča različnim zgodbam ali izbranim vsebinam. Dan snega, dan čebel, dan mokrišč, dan knjige, dan aidsa … — in dan žensk. Stavim, da imamo tudi dan glavobola, dan izgubljenih ključev, dan kobulnic ali dan zajčjih repkov.

Odpraviti in opraviti z vlogo žensk v enem dnevu v celem letu je preprosto žaljivo. Tudi sporočila, ki jih ob tem slišimo, so za današnjo civilizacijsko stopnjo nesprejemljiva.

Leto za letom!

Pogovarjati se o ženskih plačah, ki so tudi pri nas nižje od moških — čeprav velja Slovenija za sedmo državo na svetu po enakosti spolov — je ponižujoče. Pogovarjati se o tem, da so mlade ženske najbolj nezaposljiva kategorija, je srce parajoča debata.

Dejstvo, da nam je narava naklonila to čudovito prednost, da nosimo in rojevamo otroke, ne more biti hkrati tudi kazen in ovira za celovit razvoj ženske, v poslu, doma in v družbi. Razglabljanja o tem, da ženske ne zasedajo dovolj menedžerskih položajev, da jih ni v politiki, da so potrebne kvote za skladen družbeni razvoj — vse to se mi zdi en velik bullshit. Kakšna ponižanja moramo ženske poslušati na dan, ki mu pravimo dan žena! Leto za letom.

Tesla 1

Svetovni veleum Nikola Tesla je januarja 1926 dal zgodovinski intervju za New York Times, v katerem je napovedal današnji svet. Rekel je (prosto prevedeno):

  • “Ko se bo brezžičnost uporabljala v vsej njeni popolnosti, se bo vsa zemlja spremenila v ogromne možgane, ker je v resnici vse del resnične in dinamične celote. Neglede na razdaljo bomo lahko komunicirali med seboj. Ne samo to, tudi po televizije in telefonu bomo videli in slišali drug drugega, kot da smo v neposredni bližini, čeprav bomo tisoče kilemtrov narazen. Instrumenti, s katerim bomo to delali, bodo presenetljivo preprosti v primerjavi z našim sedanjim telefonom. Človek ga bo lahko nosil v svojem žepu.”

Tesla je torej že leta 1926 napovedal razvoj mobilnika. Pozabil je samo dodati, da ga bomo ženske nosile v torbici.

Tesla 2

V istem intervjuju pa je zgodovinsko spregledano pomembno sporočilo glede vloge žensk v družbi. Takole je še rekel Tesla:

  • “Ženski um je pokazal enake mentalne sposobnosti in možnost enakih dosežkov kot moški. Kot kaže razvoj generacij, se bodo njihove zmogljivosti še razširile. Povprečna ženska bo tako izobražena kot povprečen človek, nato pa bo bolje izobražena, saj bodo njeni možgani zaradi več stoletij počitka še bolj stimulirani k aktivnostim in še močnejši. Ženska se ne bo ozirala na dosedanje vzorce in bo začela civilizacijo s svojim napredkom.”

Danes, skoraj stoletje let po teh zgodovinskih besedah, se še vedno pogovarjamo o tem, ali smo in koliko smo enakopravne. Moški nam 8. marca poklanjajo rože in priznavajo zasluge za to, da so lahko sami uspešnejši. To je zame skrito sporočilo tega dne. Res bullshit!

Vlogo v družbi si bomo morale zagotoviti same. Ni nam je dala Clara Zetkin, ni nam je dal Nikola Tesla, niso nam je priborile borke v 2. svetovni vojni ali feministična gibanja po njej. Če kdo, si jo oblikujemo me same.

Ženske same, ženske kvote

Formalno smo ženske v Sloveniji povsem enakopravne. Toda me same si moramo postaviti cilje in si želeti gospodarsko in družbeno angažirano življenje. Nihče nam tega ne bo podaril. Odločitev za to moramo sprejeti same, začrtati cilje in se podati na to pot. Nobene kvote ne bodo ustvarile ravnovesja spolov v družbi, v politiki ali voditeljstvu, če se ženske o tem ne bomo odločile same. Kvote so lahko tudi sicer tvegan kriterij, saj dajejo spolu prednost pred kompetencami — kar pa seveda spet ni prav.

Dan mučenikov

Ne vem, ali še kje na svetu razen v Sloveniji praznujemo dan mučenikov, ki slavi moške. To danes ni nek blazno resen praznik, četudi ima izvor v krščanski zgodovini in v dejstvu, da je 40 moških, ker se niso želeli odpovedati krščanstvu, umrlo v ledeno mrzlem jezeru. Danes ima praznik bolj humorno, hudomušno noto in je razlog za malo moškega veseljačenja, ki jim ga ta dan blagoslovijo ženske.

Ko se bodo preroške besede Nikole Tesla glede žensk uresničile v svoji polnomočnosti, bo vloga žensk v družbi v odnosu do moških približno takšna, kot je praznovanje dneva žena v primerjavi z dnevom mučenikov. One v cvetju, oni v trnju.

Potem bodo boj za enakopravnost pričeli moški. In svet se vrti dalje.

Kolumna je bila z istim naslovom prvotno objavljena v nedeljo, 11. marca, na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2917?=dan-zena-in-mucenikov-one-v-cvetju-oni-od-trnja-do-zvezd