Miro in Karl: Problem predsednikov luzerskih strank in njihovih naslednikov


Več strank ko se dogovarja, večja je verjetnost, da dogovora ne bo. To je Janševa priložnost. Na koncu bo dovolj Puckov.

Vas je presenetilo, da Miro Cerar po volitvah ni ponudil odstopa, ko je rezultat SMC v primerjavi s prejšnjim padel za več kot trikrat?

Ste ostali brez besed, ko sta izvršni odbor in svet stranke DeSUS z veliko večino zavrnila ponujeni odstop Karla Erjavca mu izrazila podporo? Čeprav je razpolovil število mandatov v parlamentu?

To je slovenska politika. Taka je slovenska politična kultura. To je pač del domače demokracije.

Ampak v resnici je to nerazumno in nerazumljivo — da ne rečem blaznost.

Cerar in Erjavec bi se v vsaki drugi državi EU po takih debaklih morala posloviti od predsedniškega položaja v stranki.

Stranke kot podjetje, ki dela minus

Očitno stranke nimajo boljših kadrov. To je slabo zanje — pa tudi za volilce. Na prihodnjih volitvah bo kljub morebitnemu velikemu številu strank še manj izbire.

Temu, kar sta doživela Desus in SMC, bi morale slediti spremembe in prevetritve v strankah. Že po logiki Einsteinovega reka, da je blaznost vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.

Einstein je dobro vedel, kaj je blaznost. Pri nas tega očitno še ne vemo. To je tako, kot če bi v podjetju, ki je zaradi slabega upravljanja naredilo katastrofalen minus, nadzorni svet ponovno imenoval istega direktorja in ga za nameček še potrepljal po ramenu.

Izgrajeni, a nekritični osebnosti

Od obeh voditeljev je težko pričakovati spremembe. Tako Cerar kot Erjavec sta izgrajeni osebnosti, vendar oba s šibko, nekritično samorefleksijo in posledično z nerealnim pogledom na to, kako njuno delo ocenjujemo drugi. To smo videli v TV soočenjih, ko se kar nista in nista nehala hvaliti s svojimi dosežki. A samovšečnost še ni vse. Njune lastne odločitve niso vedno najbolj modre, poleg tega pa si pustita svetovati od nepravih ljudi. Če bi spremembe res bila pripravljena izpeljati ali imela zanje voljo, bi jih najbrž že naredila.

Tako se zdaj verjetno zadovoljno prištevata med zmagovalce in razmišljata o svojih bodočih pozicijah. Razdrobljeni volilni rezultat namreč narekuje komurkoli, ki bo oblikoval vlado, da se pogaja z njima kot s ključnima partnerjema.

Kakšno spoštovanje lahko uživa taka vlada?

Koliko je bila v resnici vredna ta “zmaga”, bomo izvedeli v kratkem. Najprej z oblikovanjem vlade, nato pa čez štiri leta.

Vrednost zmage se bo dalo preveriti tudi na morebitnih predčasnih volitvah, če vlade ne bo mogoče sestaviti. Bolečina bi v tem primeru znala biti še hujša.

Oblikovati morebitno levosredinsko vlado s strankama, ki sta na vodilnih mestih obdržali predsednika, odgovorna za luzerski rezultat, je za takšno vlado kaj slaba popotnica. Kakšen ugled lahko ima takšna vlada? Kakšno spoštovanje lahko uživa?

Politični veteran Janša pa medtem mirno in modro čaka. Levosredinske stranke se pogovarjajo. Janša dobro ve, da lahko samo pogovori pokažejo razpoke v njihovi deklarirani složnosti. Bližje ko bodo dogovoru, več bo nejevoljnih in več bo nasprotnikov dogovora.

Takrat bo nastopila Janševa priložnost, da povabi sredinske in leve dvomljivce. Vse tiste, skratka, ki so močnemu vodenju naklonjeni že zdaj, in oportuniste, ki jim je vseeno, kje so, da so le med zmagovalci.

Problem nasledstva

Več strank ko se dogovarja o levosredinski koaliciji, večja je verjetnost, da do dogovora ne pride ali da bo skupni program mlahav, brezkrven. To je Janševa priložnost. Na koncu bo dovolj Puckov, da mu bo na koncu uspelo sestaviti svojo vlado.

Predsedniki strank, prilepljeni na svoje strankarske fotelje, so problem. Problem so tudi nasledstva v strankah nasploh. Pravih naslednikov ni. V politiko ne prihajajo prvorazredni kadri. Politika je pri nas karierni padec, čeprav je štiri leta plača kar solidna. Kaj pa potem?

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 17. junija, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3119?=miro-in-karl-problem-predsednikov-luzerskih-strank-in-njihovih-naslednikov

Advertisements

Mene ne moti, če Šarec prehiteva. Moti me marsikaj drugega.


Recimo to, da Erjavec in Cerar nista takoj odstopila. Ali SDS-ovski mediji in Dijana Đuđić. Pa Jelinčičev kulturni nivo.

Nič me ne moti, če Marjan Šarec prehiteva relativnega zmagovalca volitev in poskuša preveriti, ali bodo stranke leve sredine in NSi v svoji mavričnosti našle skupni imenovalec za oblikovanje vlade. Meni se zdi to celo prav. Verjetnost, da se sestavijo levi, je vsaj matematično večja, četudi je še vedno vprašljiva.

Predvsem pa bo naporno. Kratek čas brezvladja je za domače politične razmere imperativ. Do nove, vendar stabilne in dobre vlade moramo priti čim prej. Mi nismo Nemčija, kjer so si lahko privoščili nekaj mesecev brez vlade, seveda ob neformalnem vladanju kanclerke Merklove.

Na nek način Šarec s svojo iniciativo odgovarja vsem, ki smo mu očitali prazno, megleno govoričenje v predvolilnih soočenjih. Končno se je lotil nečesa konkretnega. Zdaj ima priložnost, da pokaže, ali bo iz te moke spekel kaj kruha — ali pa se mu bo vzhajano testo sesedlo.

Karl Malo Morgen

Me pa motijo nekatera druga povolilna dejstva.

Recimo to, da Karl Erjavec ob tokratnem rezultatskem flopu ni odstopil. Prav Erjavec bi moral pomembno sooblikovati visoko politično kulturo v Sloveniji. Njegov odstop bi moral biti prva uradna in dokončna objava volilnega večera. Če že ne ob 19:00, ko smo izvedeli za rezultate vzporednih volitev, pa vsaj ob 22:00, ko je postalo dokončno, kakšen rezultat je Desus na teh volitvah dosegel.

Za rezultat, ki ga je dosegel Desus, je namreč v prvi vrsti odgovoren on. Najprej za zgrešeno potezo paktiranja z ljubljanskim županom, ki na volitvah s svojo stranko ni niti kandidiral. Zakaj? Čemu? Kateri strateški ali taktični veleum je mislil, da bodo tisti ljubljanski volilci, ki podpirajo župana Jankovića, na nacionalni ravni zaradi tega zavezništva volili Erjavca? Malo morgen.

Gledalcem soočenj ni ušlo, s kakšno lahkoto in prepričanostjo v svojih tradicionalnih 10 sedežev v parlamentu, če že ne več, se je Erjavec lotil teh volitev. V Desusu niso niti trznili ob odločnem in jasnem sporočilu Alenke Bratušek, ki si je upokojence izbrala za primarno ciljno skupino volitev — in na koncu rezultatsko nabrisala DeSUS. Je pa Erjavec potem kalimerovsko omenil, da je njihov slabi rezultat tudi posledica tega, ker so vsi drugi nagovarjali upokojence. Ja za božjo voljo, ali je menil, da bodo druge stranke prepustile 600.000 volilcev Desusu? Nedotakljivim?

Če je v Desusu po volitvah kaj nujno, je to debata vsaj o ponujenem odstopu, če že ne zahvala Karlu Erjavcu za dolgoletno vodenje. In iskanje novega predsednika. O odstopu, kot primerni potezi, razmišljajo na glas celo Erjavčevi strankarski kolegi.

Pa Cerar tudi

Z enako hitrostjo kot Karl Erjavec bi svoj odstop moral najaviti dosedanji predsednik vlade Miro Cerar.

Seveda je težko sestopiti z vrha stranke, ki neglede na preimenovanje nosi njegove inicialke ustanovitelja. Toda človek, ki mu je toliko ljudi verjelo, da bo spremenil slovensko politično kulturo, dregnil v korupcijske vozle, dvignil javno učinkovitost, ozdravil zdravstvo, poskrbel za vsesplošno pravičnost, postavil vzorne temelje etike in morale, ne vidi in ne razume, da je padec za 26 poslanskih mest njegov osebni poraz. Številnih dosežkov, s katerimi se je hvalil na soočenjih, volilci niso zaznali, občutili, videli in ovrednotili kot on. Če je izvolitev 36 poslancev pred štirimi leti bila razlog za ognjemet, pa tokratnih 10 ni vrednih več kot žalostinke. Vsaj ponujen odstop bi bil za številne primeren korak, četudi bi šlo v bistvu za slepilni manever.

SDS mission accomplished

Moti me tudi to, da nam je stranka SDS s svojim Škandalom24, kot že pred leti z vsebinsko sorodnim medijem in prav tako v času pred volitvami ponujala svinjarije, ki da se dogajajo na levici, le da je takrat šlo za medij v obliki zanikrnega, cenenega časopisa, v katerem so oglaševala predvsem podjetja v večinski državni lasti. Iz tega posla je potem nastala agencija za medijski zakup, ki je kasneje potihem zaprla vrata.

Udrihati po levici, to je cilj SDS-ovih medijev, ne pa ustvariti medij, ki bi bil vzorčni model poštenega, objektivnega medija, o čemer stranka stalno tarna, da ga pogreša. Pa tudi to, da se najem kredita pri Dijani Đuđić stranki sami ne zdi prav nič sporen, četudi dobro vedo, da politične stranke pri nas ne smejo najemati kreditov pri zasebnih kreditodajalcih.

No, in dan po volitvah taisti Škandal24 izide v zadnji tiskani izdaji. Mission accomplished! Olajšanje za medijsko sceno, saj normalen človek težko prežveči takšen poden brez prebavnih težav.

Prav tako ni predsednik SDS v soočenjih nikoli nedvoumno obsodil sovražnega govora, ki so ga širili njegovi člani po spletu, kot tudi ne direktnega odgovora na vprašanje glede financiranja strankine kampanje s pomočjo madžarskega kapitala.

Jelinčič in še marsikaj

Moti me tudi to, da magister Zmago Jelinčič, ki si želi v desni vladi mesto kulturnega ministra, uporablja politični besednjak za nivo zaključene devetletke. Za nameček pa nam kot potencialni prvi kulturnik države v prvi izjavi po znanem rezultatu glede vstopa v parlament ponuja prav visoko kulturno misel: “Slovenija je v riti…”

Moti me še marsikaj. Tudi to, da mediji svoje vloge razsvetljevalca nas nevednih niso opravili dobro. Nezadostno! Toliko spodbujanja medsebojnih ribarij, kot je bilo tokrat in tolikokrat zastavljenega vprašanja o tem, kdo bo šel s kom v koalicijo, nismo zaznali nikoli doslej. Na drugi strani pa tako malo o resnih, konkretnih vsebinah!

In po vsem tem smo vili roke in objokovali nizko volilno udeležbo. Povsem jasno je, kako se oblikujejo čustveni, interesni, tudi duhovni vzgibi, da volilci pridemo na volišča. In povsem jasno tudi je, v kakšnem zaporedju se oblikuje moč, ki te vzgibe aktivira.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 10. junija, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3104?=mene-pa-ne-moti-ce-sarec-prehiteva-moti-me-marsikaj-drugega

 

Kako sem kupovala gadafija: Si predstavljate bolj trapasto trgovsko zgodbo?


Mogoče pa je prodajalec vedel, kaj iščem, in sta mu dve minuti pomenili več, kot pa da bi pokasiral tistih ušivih 30€?

“Čez dve minuti zapiramo, gospa”, mi je osorno rekel prodajalec, ko sem v sredo, 30. maja, ob 17:58 uri, vstopila v prodajalno Živex na Planini v Kranju. Podatek sem zapisala tako natančno zato, da se bodo pristojni lahko z njim pogovorili, če bodo presodili, da njegovo ravnanje ni bilo ravno v skladu s prijazno trgovsko kulturo v konkurenčnem okolju sorodnih vrtnarij, kot so Bauhaus, Obi in podobne.

Ko sem malo prej vstopila v prodajalno, se je prodajalec — ki bi lahko bil moj sin — pogovarjal z nezadovoljno gospo v spremstvu gospoda, morebiti moža. Slišala sem jo reči, da ni prav, da je bilo blago obljubljeno maja, zdaj pa bo na voljo šele julija. Prekinil je torej neprijeten pogovor z njo in mi nejevoljen, zadirčen, naveličan tako rekoč zabrusil, naj poberem iz trgovine, ker mi ne bo postregel.

Odneslo me je iz trgovine. Šokirana nad odnosom trgovca sem zunaj začela loviti sapo in počasi ugotavljala, kako neumna je bila moja reakcija.

Česa mu nisem rekla

Na njegovo zoprno opozorilo, da zapira čez dve minuti, bi mu morala odgovoriti takole: “So what?”

Ali pa: “Je že v redu, dve minuti sta dovolj, da preverim, ali imate izdelek, ki ga iščem”.

Ali recimo: “Vstopila sem v trgovino v delovnem času. Dolžni ste mi postreči.”

Ali takole: “Če ne marate ljudi, si poiščite drugo službo”.

Tudi to bi šlo: “A tako? No, potem bi rada govorila z vašim šefom.”

In še: “Če potrebujete strokovno pomoč psihoterapevta, poznam kakšnega.”

Ali morda: “Veste kaj, potrebujete tečaj za dobrega prodajalca”.

Pa nisem. Nič od tega. To zdaj pišem, da se boste vsaj vi lahko pravočasno pripravili, če vas doleti kaj podobnega.

Prisilka

Doma sem potem pogledala, kako posluje Živex. Takšno ravnanje bi človek pričakoval od nekoga s polnimi žepi denarja. Pa seveda ni tako.

Gre za družinsko podjetje iz Volčje Drage, ki se ukvarja s prodajo gradbenega materiala in opreme za vrt. Pred leti je končalo v postopku prisilne poravnave, trgovsko dejavnost pa je nato v celoti prevzelo novo podjetje Živeks plus. Lastnik podjetja, ustanovljenega februarja 2013, tik pred začetkom prisilne poravnave Živexa, je eden njegovih nekdanjih zaposlenih. Čeprav novoustanovljeno podjetje uradno ni povezano z lastniki Živexa, so ti že v načrtu finančnega prestrukturiranja napovedali prenos dejavnosti trgovine v dosedanjih trgovskih centrih, veleprodaje in inženiringa na novo podjetje, ki je prevzelo tudi zaposlene.

Živex je navadnim upnikom obljubil polovično poplačilo v osmih obrokih brez obresti, za uspeh prisilne poravnave pa je bil ključen tudi dogovor s finančnimi upniki. Od bank so v vodstvu podjetja pričakovali 30-% odpis, kot rok vračila pa določili osem let in obrestno mero 7,5%.

Navadni upniki so prisilno poravnavo Živexa potrdili. Podjetje jim je leta 2015 dolgovalo 4,1 milijona evrov, nekaj manj kot 900.000 evrov od tega Dursu. Ker še vedno poslujejo, si razlagam, da so našli rešitev z bankami in tudi Dursom.

Trapasta trgovska zgodba

Čeprav razlog za obisk Živexa v v tej zgodbi sploh ni pomemben, naj vam ga vseeno zaupam. Mogoče iščete prav to in boste imeli pri njih več sreče kot jaz.

Od vseh vrtnih trgovcev so namreč v katalogu edini ponujali bel vrtni šotor, ki mu trgovci pravijo gadafi. To je tista čudna reč, ki v resnici ni šotor, saj nima stranic, ima pa streho, idealno za vrtne dogodke, ki jih načrtujemo doma. Nočem zelenega ali modrega, ki jih ponujajo drugi, ker se barvno ne skladajo z našim okoljem in delujejo težko in okorno. Te barve takšnim plahtam preprosto ne pristojijo.

Mogoče pa je prodajalec natanko vedel, po kaj sem prišla, in sta mu dve minuti miru pomenili več, kot pa da bi pokasiral tistih ušivih 30€ za en sam gadafi.

Si lahko predstavljate bolj trapasto trgovsko zgodbo?

Kolumna je bila z istim naslovom najprej objavljena v nedeljo, 3. junija, na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/3090?=kako-sem-kupovala-gadafija-si-predstavljate-bolj-trapasto-trgovsko-zgodbo

 

 

 

 

Dragi politiki, ne pišite mi več!


Povejte nam, kako boste to naredili. Ne to, kaj boste. Razumljivo, da bomo verjeli. In povejte nam zgodbo, če je treba.

Te dni si mnogi Slovenci delimo isto usodo — isto pošto. Vsi, ki nam v teh dneh pišejo, nam pošiljajo ista sporočila. Naši nabiralniki so zasuti z na hitro narejenimi letaki političnih strank, ki nas bolj ali manj nekreativno, klišejsko, neposrečeno, oblikovalsko nedovršeno, šlampasto nagovarjajo, da so prav one tiste, ki nam bodo zagotovile blaginjo, obstoj naroda in vse drugo, kar še radi slišimo.

Na naslovnici nas nagovarjajo ključni kandidati naše volilne enote, ko odpremo letak, pa iz njega skoči še predsednik stranke. Da lokalnega kandidata, ki ga marsikdaj sploh ne poznamo, ne bi po nesreči umestili v neko drugo, sorodno ali bognedaj v stranko nasprotnega pola. Najbolj prefrigani nam ponujajo celo nagradne igre za poslane odgovore na nekaj vprašanj, kot tudi poglobljene vprašalnike in priprošnje za denarna nakazila.

Kaj politikom najbolj zamerim?

Zakaj za vraga sem zanje naenkrat tako pomembna? V štirih letih mi ni niti ena stranka niti enkrat poslala nobenega vmesnega poročila o realiziranih predvolilnih obljubah. Nobenih pojasnil za njihova ravnanja, nobenega opravičila za zgrešene odločitve. Niti za tiste, ki so jih morali požreti v koaliciji, četudi pravijo, da se z njimi niso strinjali.

Do pred kakšnim mesecem me tudi nihče ni vabil, naj jih pridem poslušat in se z njimi ob kavi pogovarjat o dejstvih, ki nas kot državljane pestijo. Sedaj pa mi pišejo. Radi bi se dobivali z mano.

Pa to sploh ni tisto, kar politikom najbolj zamerim. Tudi sama na žalost ne morem obiskovati prijateljev tako pogosto, kot bi si želela, da bi nadgrajevala ljubeznive odnose. Tudi jim ne bi zamerila, če bi me pred volitvami preprosto pustili pri miru. Naj mi dovolijo, da sama izberem čas in priložnost, da jih gledam in poslušam, če si to že zaželim. Odkar nam televizija omogoča ogled za nazaj, to res ni ovira.

Shopping lista

Bolj me moti, da mi stranke ponujajo seznam vsega, česar se bodo lotile. Nekakšno shopping listo. Seznam prioritet, ki jim pravijo cilji. Ampak te cilje naštevajo s tako vnemo, kot če grem jaz v najbližji market in jemljem s police to in ono, pa še malo tega in ščepec onega — pa bo.

Našteti cilji so vsekakor potrebni, saj odgovarjajo na vprašanje “kaj”. Toda za vse, ki delamo v realnem sektorju in ki imamo naročnike z realnimi, trdo zasluženimi budžeti v hudi konkurenci, je poleg “kaj” zelo pomembno tudi “kako” in “do kdaj” bodo to naredili. Pa še marsikaj: “kdo” bo vodil projekt in “kdo” ga bo nadzoroval, “kdo” so člani projektne skupine, kolikšen budžet je temu namenjen.

Če so cilji oz. “kaj bodo delali” odraz neke vrste politične kreativnosti, pa vsa druga vprašanja — “kako, kdo, do kdaj, koliko denarja” — odražajo politično odgovornost. In te nam nedvomno manjka. O njej ne slišimo v televizijskih soočenjih, niti je ne razberem iz letakov. In dokler bo tako, bodo ti predvolilni letaki samo brez veze potiskan papir. Škoda za okolje.

Na grobu starih staršev

Zato, dragi politiki, mi ne pišite več! Ne pišite in ne govorite mi, kaj boste naredili za našo skupnost. Povejte nam, kako boste to naredili. Povejte nam razumljivo, da bomo verjeli. Naredite zgodbo, če je treba. Vsaka dobra blagovna znamka temelji na zgodbi. Tudi politična znamka.

Priznam, ta hip sem v osebni politični krizi. Čeprav srca v naši družini že več generacij bijejo na levi, sem en teden pred tokratnimi volitvami — prvič, odkar mi je dano voliti — še vedno neodločena.

V takšni situaciji se človek poslužuje tudi najbolj nenavadnih metod, da bi se mu misli zbistrile. Poslovni dnevnik mi je na spletni strani ponudil možnost, da odgovorim na zastavljena vprašanja in ugotovim, s katero stranko sem najbolj v sozvočju.

Toda to me je samo še bolj zmedlo. Prejela sem namreč rezultat, za katerega se bom morala — če bom res tako tudi volila — na grobu opravičiti vsaj dedku in babici, mami in očetu pa zavoljo njunih mirnih zrelih let zamolčati resnico.

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 27. maja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3077?=dragi-politiki-ne-pisite-mi-vec

 

Planica, kraljica 2023


Nordijsko SP preizkušnja na vseh področjih, ne samo športnem. Bomo videli čez 5 let, v kateri “panogi” bomo najboljši.

Kaj več kot organizacijo evropskega prvenstva v srednje popularnem športu — svetla izjema je bil Eurobasket 2013 — ali svetovnega prvenstva v kakšnem manj pomembnem si Slovenija v hudi tekmi velikih držav kar težko izbori. Ne samo zaradi svoje majhne prepoznavnosti, temveč tudi finančno. O zimskih olimpijskih igrah, za katere smo se pred leti potegovali v soorganizaciji z Avstrijci in Italijani, zaradi trumpovsko pomendranih vrednot, ki razdvajajo svet, lahko samo še sanjamo. Tudi zaradi migrantskega problema, ki zapira nekoč odprte meje EU.

Zato je kot topel veter iz Grčije prišla v četrtek novica, da je Planica končno zmagala v tekmi za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah leta 2023. Smučarski skoki, poleti, smučarski teki in nordijska kombinacija so discipline, ki si jih bomo lahko v živo ogledali s takratnimi svetovnimi zvezdami. To bo največji zimskošportni dogodek pri nas, odkar je ideja nordijskega centra v Planici postala resničnost.

Končno!

Za organizacijo prvenstva smo se potegovali že četrtič. Po fiasku v Južni Koreji 2012, ko so padale težke besede med Tomažem Lovšetom, takratnim predsednikom Smučarske zveze, in Janezom Kocijančičem, predsednikom OK in podpredsednikom sveta FIS, in je kandidatura Planice padla v vodo, smo še dvakrat sklonjenih glav zaploskali izbranima gostiteljema (Seefeld 2019, Oberstdorf 2021).

Sedanji predsednik SZS Enzo Smrekar je ob tokratni zmagi v enem od pogovorov ponosno rekel: “Imamo najsodobnejši nordijski center, ki sobiva z narodnim parkom. Imamo izkušnje z organizacijo tekem na najvišji ravni. Imamo vztrajnost in strast. Če dodamo to, da smo bili že četrtič kandidati, imamo dovolj trdne argumente. Vesel in ponosen sem, da smo tokrat prepričali odgovorne. Tudi končni rezultat [glasovanja] 9:6 priča o naši prepričljivosti”.

Tistih 6 glasov je bilo namenjenih norveškemu Trondheimu, ki se je za organizacijo potegoval drugič. Pri tem mu ni mogla pomagati niti znamenita Marit Bjørgen, dobitnica največ kolajn v smučarskih tekih na zimskih olimpijskih igrah v absolutni kategoriji obeh spolov.

Organizatorji in športniki

Zmaga je torej naša. Zdaj nas že od petka čaka resno delo. Osnovna infrastruktura je v Planici resda postavljena in vzdrževana. Toda manjka še veliko, kar bo dogodek umestilo med svetovne športne vrhunce leta 2023.

Pred organizacijsko ekipo je pet let trdega dela. Čaka jih vodenje, motiviranje, redna plačila sodelavcem, iskanje prostovoljcev in urejanje ustrezne hotelske infrastrukture, logistike prevozov, kulinarične ponudbe in drugih bombončkov, ki bodo bivanje tekmovalcev in številnih spremljevalcev naredili nepozabno.

V naslednjih petih letih bo treba tudi načrtno vzgajati mlajšo generacijo tekmovalcev, ki bodo imeli edinstveno priložnost, da na svetovnem prvenstvu nastopajo pred domačo publiko.

Čez pet let bo Peter Prevc na koncu svojih dvajsetih in bo lahko še vedno vrhunski tekmovalec in pretendent za medalje. Skupaj s svojima mlajšima bratoma, če jima bo šlo vse po načrtih. Anže Semenič, Anže Lanišek, Timi Zajc in Tilen Bartol so verjetno jedro prihodnje ekipe. Prihajajo pa tudi novi talenti. Jurij Tepeš, Robi Kranjec in Jernej Damjan bodo takrat verjetno že navijali z VIP tribune, razen če se ne odločijo, da bodo šli po poti japonskega skakalnega dedka Noriakija Kasaija.

Dajmo, punce!

Če ne spremljate skakalnega športa, potem najbrž ne veste, da imamo tudi žensko ekipo. V preteklosti so že dosegale visoke uvrstitve, v zadnji sezoni pa so nekoliko skromnejše. Pet let je dovolj dolga doba, da iz mladih talentov ustvarimo novo zmagovalno generacijo. Gremo, punce!

Med tekači imamo tri mušketirje (Lampiča, Dolarja in Šimenca), ki bi lahko takrat dosegali vrhunce svoje kariere. Med tekačicami bo na vrhuncu generacija, rojena sredi 90. in mlajše. Že danes navdušuje izjemna naslednica Petre Majdič Anamarija Lampič, ki bo takrat stara 28 let. Najboljša leta! Še enkrat: gremo, punce!

Svoje bomo dodali tudi gledalci

Nordijska kombinacija vseskozi ostaja najmanj zanimiva disciplina svetovnih prvenstev. Hkrati pa je to velika priložnost za tiste, ki v nobeni od specialnih disciplin niso vrhunski. Pridni in marljivi, trdoživi, vztrajni, a z nekaj manj talenta. Toda medalja na svetovnem prvenstvu je pač medalja. Na koncu velja samo to, ali jo imaš za vratom ali ne.

Imamo kar nekaj mladih tekmovalcev, a zanimivo, da od petih najmlajših iz A in B reprezentance kar trije prihajajo iz Velenja.

Po razglasitvi v Grčiji imamo torej sladke in grenke petletne izzive, ki jih bo treba zavzeto, sistematično, organizirano in seveda ustrezno finančno podprto izpeljati. Na projekt se bo gotovo poskušali prilepiti nekaj spretnih zaslužkarjev, prijateljev, sorodnikov, znancev in podizvajalcev, ki si tega v resnici ne zaslužijo.

Čaka nas torej tudi preizkušnja zrelosti in sposobnosti v vseh pogledih: organizacijskem, športnem in upravljalskem. Svoje bomo k uspehu dodali tudi gledalci.

Zanimivo bo čez pet let pogledati, v kateri “panogi” se bomo najbolje odrezali. Dajmo, Slovenija!

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 20. maja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3062?=planica-kraljica-2023

 

Moj sosed vegan in njegove sosede živali


Pravice živali so pravičniška tema, ki pri nas uspešno vzbuja občutek krivde. Če dobiš še denar, je to privlačen posel.

V zadnjih tednih v medijih opažamo povečano zanimanje za hrano, zlasti povezano z živalmi in njihovimi pravicami. Kot da bi polemike okoli klanja in baterijske reje kokoši lahko rešile našo predvolilno vsebinsko praznino.

S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi šlo na račun industrije, ki se ukvarja s pripravo hrane. Čeprav hrani posvečamo veliko pozornosti in porabimo v zvezi z njo precej političnih in gospodarsko-kmetijskih besed, je je vedno manj domače.

Družbeni nadzor je vsekakor potreben. Še posebej, če konstruktivno skrbi, da se razmere v sektorju izboljšujejo. Nisem pa popolnoma prepričana, da je tako.

Pogled za tančico, ki prekriva dušebrižniške besede o skrbi ozaveščenih posameznikov za uboge živali, prinaša zanimive ugotovitve.

Toda najprej priznanje. Soseda, ki je vegan, imam čisto rada. Fajn človek. Čeprav si je izbral svojo pot in nikogar ne sili, da mu sledimo, spoštuje drugače misleče.

Veganska ofenziva

So pa mnogi borci za pravice živali ljudje, katerih eksistenčni vir je daleč od realnega sektorja. Povečini gre za družboslovno izobražene mlajše odrasle. Torej za ljudi, ki jim ni treba  razumeti prvinskih zakonitosti življenja. Življenje dojemajo iracionalno, kot da je naše preživetje samoumevna in z rojstvom zagotovljena pravica. Če meniš, da ti jo kdo krši, jo greš pač iskat v Strasbourg.

Ti ljudje so praviloma tudi vegetarijanci ali še bolj ortodoksni vegani. Danes uveljavljenim načinom prehranjevanja se upirajo z zgledom paleolitskih praks — pa čeprav so takrat tudi jedli meso, če so le kaj ulovili.

Število vegetarijancev in veganov narašča. Pravzaprav prehajajo v ofenzivo, s katero želijo širiti svoja načela. Tudi gverilsko, če je treba. Nekdanja društva proti mučenju živali so dobila novejše različice v obliki zavodov, celo inštitutov. Nekatera med njimi dobivajo znatna sredstva od ministrstev ali iz evropskih virov. Spet druga po modelu finančne princese Dijane Đuđić dobivajo zajetna posojila, ki jih verjetno nikoli ne bodo vrnila. Ponavadi nimajo zaposlenih in so zaradi ohlapnejšega nadzora lahko ustanovljena kot davčni ščit.

Kako goreča in pristna je njihova skrb za živali, še ne vemo. Mnoga društva so hudo nova ali imajo le nekaj let izkušenj. Upajmo, da se tudi pri njih ne bo ponovil primer precej znane dušebrižniške fundacije, ki je v preteklosti skrbela že za mnoge cilje, na katere pa je čez leta, ko je finančni vir usahnil, nenadoma pozabila. Zamenjali so jih novi. Tisti s svežimi finančnimi viri.

Saj niste resni!

Tudi zadnji napadi na kurja jajca iz baterijske reje ali na mesojedce, dišijo po nečem podobnem. Zagovarjanje pravic živali je pravičniška tema, ki pri ljudeh uspešno vzbuja občutek krivde. Če za takšno dejavnost dobivaš še kakega desettisočaka na leto, je to lahko za aktivista ob avreoli ozaveščenosti precej privlačen posel. Zgodba postaja nekoliko orwellovska, saj animalisti uporabljajo kot moto svoje prihodnje revolucije. Pravice živali, trdijo, da so nad pravicami ljudi. Zanikajo evolucijsko dejstvo, da je človek na tem planetu v neizprosnem boju zavojeval živalske vrste in si vzel pravico, da njihova življenja žrtvuje za svojo hrano. Ali bi moral človek danes narediti korak nazaj? Začel spoštovati “pravice” zveri, glodalcev, mrčesa? In to nad svojimi? Bi se moral zanje celo žrtvovati?

Dajte no, saj nihče tega ne misli resno. 

Čeprav so se današnji “civilizirani” mehanizmi določanja obsega pravic posameznih skupin razvili do neprepoznavnosti, vendarle stežka pričakujemo, da bi se večina želela vrniti v čase pomanjkanja. Prav pomanjkanje ima lahko izvor v odrekanju koristim, ki jih imamo od reje živali. One so namreč tiste, ki travnati svet Slovenije namesto nas pretvarjajo v prepotrebno hranilo.

Sladkor iz premoga

S povzdigovanjem pravic živali nad pravice ljudi in zavračanjem novosti, ki jih prinaša razvoj, ne bomo nahranili hitro rastočega svetovnega prebivalstva. Bodo izbrane etnične/elitne skupnosti hotele ohraniti svoje primerjalne prednosti zase? Bodo zanje zahtevale ceno, ki je mnogi ne bomo mogli plačati? Se ne začne prav tu vprašanje, čigave pravice imajo prednost?

Trenutni položaj, ko nam izobilje zastira pogled na možne zaplete, nas v naši naivnosti uspava. Ko bo nirvane enkrat konec, pa bo vprašanje hierarhije pravic v trenutku urejeno. Gverilski zavodi si bodo morali poiskati nove teme.

Vsekakor bomo v prihodnosti morali sprejeti nove izzive. Vključno s tistimi, ki jih prinašata genetska manipulacija in gojeno meso. Pomanjkanje hrane zna okrepiti toleranco do vsega, kar je pri tako pridelani hrani spornega.

Ker navsezadnje, že med 2. svetovno vojno so poznali sladkor iz premoga.

 Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 13. maja z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3049?=moj-sosed-vegan-in-njegove-sosede-zivali

 

 

 

Manj demokracije včasih ne škodi. Ker je denar tudi strank vladar.


Strankam se splača na volitve, če dobijo vsaj 1%. Prag 4% za DZ bo rezerviran za elito. Tako pa spet nismo razdrobljeni. 

Slovenija je v marsičem edinstvena država na svetu. Smo med tistimi, ki imajo največ cerkva na prebivalca. Imamo največ traktorjev na prebivalca. Glede ne svojo površino je Slovenija tretja najbolj gozdnata držav. Pogosto se znajdemo med top državami po osvojenih medaljah na državljana. In tako naprej.

Tudi v politiki znamo doseči kak rekord, le da se ti ne merijo tako kot športni dosežki.

Toda z enim vendarle posegamo po zvezdah.

V dvomilijonski državi se za naklonjenost volilcev za vstop v parlament bori kar 25 političnih strank. Statistično gledano to pomeni, da ima v povprečju vsakih 80.000 Slovencev svojo stranko.

Hvalevredna demokracija, bi rekli tisti, ki ne poznajo razmer pri nas. Videti je, kot da Slovenija vzorna država, ki vsem državljanom zagotavlja enake možnosti. 

“Jaz”, ne “mi 

Tisti, ki poznajo Slovence pobliže, pa dobro vedo, da ima to kaj malo zveze z demokracijo in da ima veliko opraviti z dejstvom, da smo nagnjeni k drobljenju, drobnjakarstvu, prčkanju, vrtičkanju, postavljanju ograj in vsemu, kar je povezano z besedo “jaz” in ne “mi”.

Politika pri nas namreč ne pomeni služiti narodu, biti v službi državljanov, temveč uresničevati svoje interese in interese tistih, ki veljajo za “naše”.

No, obstaja vsaj še en vidik tako množičnega zanimanja za politiko. Denar. Vsaka stranka, četudi se ne bo uvrstila v Državni zbor, bo pa dobila vsaj 1% glasov volilcev, bo v naslednjih štirih letih prejemala od države določen znesek proračunskih sredstev. Ta verjetno predstavlja podporo politični pluralnosti in pomoč zunajparlamentarnim strankam, da preživijo obdobje do naslednjih volitev.

Te vsote sploh niso zanemarljive, zato se mu stranke ne želijo kar tako — vnaprej in brez boja — odpovedati. 

SLS, PS, SNS, celo Pirati!

Zunajparlamentarna SLS, nekdaj eden od stebrov vladnih struktur, je v tem mandatu iz proračuna prejela skoraj 500.000€. Kar lep kupček denarja za vzdrževanje strankinega sistema in za krepitev omrežja. Upam samo, da so pol milijona znali kvalitetno naložiti. Tudi za nekaj rednih službic ga ostane.

Pozitivna Slovenija se je v prid čim bolj povezanemu levemu pola na prihajajočih volitvah plemenito odrekla sodelovanju na volitvah. Je pa v preteklem mandatu, kljub temu, da je popolnoma izginila s političnega obzorja, prejela dobrih 400.000€ proračunske podpore.

Naprej: Jelinčičeva SNS je prejela okoli 350.000€ evrov. Celo najmanjša stranka, ki je dobila 1% glasov, Piratska stranka, je dobila skoraj 290.000€ in imela ob tem celo nekaj zaposlenih.

Vse stranke skupaj so v tem mandatu prejele dobrih 8,7 milijona evrov. Glede na rezultate seveda največ SMC — in sicer dobrih 2,5 milijona evrov.

Skratka, strankam se zagotovo splača na volitve, če le dosežejo tisti 1%. In na to nedvomno računa večina med njimi.

Prag 4% bo pač rezerviran za izbrano elito. Tako hudičevo pa nismo razdrobljeni.

Kako pa kaj Nemci in Avstrijci?

Nemški parlament — pri 84 milijonih Nemcev, kar je 42-krat več kot Slovencev — ima 709 poslancev. Pri nas jih je 90, če ste morebiti pozabili. Prag za vstop v Bundestag, ki v Nemčiji znaša 5%, je na jesenskih volitvah 2017 prestopilo 7 strank — od ne več ne manj kot 48, ki so kandidirale. Vzporednice se vsiljujejo kar same od sebe.

Vendar je prav trapasto primerjati dve tako različno veliki državi.

Zato raje poglejmo k severnim sosedom. Avstrijcev je 8,8 milijona. V 183-članskem parlamentu, izvoljenem jeseni 2017, je 5 strank, ki so presegle volilni prag 4%. Na volitve pa se jih je podalo 16 — ali 9 manj kot letos pri nas. 

Država, državniki, državotvornost 

To so seveda samo številke, suhoparne primerjave sicer konkretno merljivih podatkov. Sama jih razumem kot odraz večje enotnosti in povezanosti tako Nemcev kot tudi Avstrijcev. Očitno tamkajšnji volilci menijo, da jim ni potrebno za vsako figo ustanavljati svoje stranke, če v programu njim najbližje eksplicitno ne piše, da se bodo borili za ohranitev bučnega olja kot nacionalnega kmetijskega pridelka. Obstoječe stranke jim očitno ponujajo dovolj široke možnosti identifikacije.

Gre seveda tudi za bolj tradicionalna, zrelejša politična okolja z zgodovinsko uveljavljenimi strankami, ki so del dolgoletne državne, državniške, državotvorne politike. Morebiti pa tudi za to, da je zaradi vsega tega med volilci in politiki za odtenek več zaupanja, več vere v to, da je obljube mogoče uresničiti.

Politična razdrobljenost praviloma umešča novoustanovljene oz. manjše stranke na rob. Sili jih v skrajnosti ali celo v neke vrste ekstremizem. Tako programsko in glede vrednot, pa tudi same retorike, ki jo uporabljajo. Skrajnosti pa v primeru politike praviloma ne prinašajo nič dobrega.

Kam nas bo na teh volitvah pripeljala naša politična demokratičnost, bo kmalu jasno. Malo manj demokracije pa včasih prav nič ne škodi.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 6. maja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3034?=manj-demokracije-vcasih-ne-skodi-ker-je-denar-tudi-strank-vladar