Metanje pasjih bombic vladi, ki se jih nihče več ne ustraši


Če idealni kandidat za mandatarja sploh obstaja, je pametno skrit in že ima svoje cilje, službo, ugled, pozicijo, podjetje …

Sploh se ne čudim stranki SMC, ki je na vprašanje opozicijskega, levosredinskega parlamentarnega političnega pola KUL, ali podpira Karla Erjavca za njihovega novega mandatarja, odgovorila, da ne. To so v zadnjih tednih povedali že večkrat. In če je verjeti posameznikom v poslanski skupini in zapisom v medijih, so pri tem precej soglasni.

Z dolžnim spoštovanjem do predsednika Karla Erjavca, ki je stranko vodil 15 let skozi vse možne koalicijske vladne premetanke in vedno preživel ali se je po odstrelu vrnil v vlado celo še močnejši. V vsem tem času bi si večkrat zaslužil tudi strankarsko nezaupnico, a je ostajal močan in trdoživ.

Dokler se mu ni postavila nasproti Aleksandra Pivec, ki je v začetku prejšnjega leta manifestirala številne spremembe, ki bi jih DeSUS moral izpeljati — in ga na strankarskih volitvah tudi gladko odpihnila s predsedniške pozicije.

Moška roka

Pivčeva bi morala predsedovati stranki z zavedanjem, da ji manjka kar nekaj politične kilometrine in da vodi stranko, ki je vajena moške roke. Zato bi kot nova prva dama morala še bolj graditi na zaupanju, integriteti, zgledu, vzoru, povezovanju. In prav pri tem se ji je zalomilo. Tako so jeseni Erjavca na kongresu stranke potegnili iz pokoja, da reši DeSUS pred politično pozabo in ničvrednostjo.

Toda če je Erjavec zdaj edini primerni kandidat za novega mandatarja, ki ga KUL ponuja, potem se moramo resno zamisliti nad potencialom in kapacitetami tako te stranke kot tudi opozicije nasploh.

Stranke, ki iščejo protikandidata Janši, niso prepričljive. Njihove poteze odražajo nemoč in kažejo premalo povezanosti in angažiranosti v boju za želene spremembe. Dajejo pa tudi vtis, da ne obvladujejo svojega teritorija. Niti svojih načrtov.

Brez resnega tekmeca

Če smo jih sploh kdaj pravilno razumeli, je bil njihov načrt oblikovati »koalicijo ustavnega loka« in zrušiti aktualno vlado z Jožetom P. Damjanom kot ponujenim mandatarjem. Strategija preobrata, ki ji na levici pravijo »naj nas vodi kdorkoli, samo da ni Janša«, zveni kot enostavna rešitev aktualnega nezadovoljstva. Žal pa obenem zamegljuje in izkrivlja številne kriterije, po katerih bi morali izbirati mandatarja vlade.

Zmeda in neorganiziranost leve sredine gre na roke največji stranki vladne koalicije. In Janezu Janši, ki tudi po zadnji raziskavi Mediane, narejeni za največji slovenski dnevni časnik, lahko mirno ugotavlja, da v bližnji prihodnosti nima resnega tekmeca za svoj stolček. Poskusi opozicije so samo pasje bombice, katerih pokanje pa ne prestraši nikogar.

Po Medianini raziskavi namreč samo 9% vprašanih meni, da je Karl Erjavec zelo primeren kandidat za predsednika morebitne levosredinske vlade, več kot dvakrat več (19%) anketirancem pa se zdi za to funkcijo zelo neprimeren. Celo rušitelju Šarčeve vlade Luki Mescu pripisujejo boljše kompetence vodenja kot formalnemu kandidatu Erjavcu.

Kdo?

Anketa tudi potrjuje, da ljudje ocenjujejo slovensko smer razvoja kot napačno. Tako meni 53,4% vprašanih.

Večjemu delu slovenskega naroda srce bije bolj na levi. To je edini mandat, ki ga je politika dobila na zadnjih volitvah. Ni ga dobil niti Janša z relativno večino, niti Šarec kot »največji« na sredini.

A naj si mandatna večina državljanov še tako želi sprememb, spoštljivega odnosa politike do državljanov, iskrenosti, zaupanja, normalnosti … — vprašanje, kdo je še lahko ta hip slovenski mandatar, ostaja odprto. Kdo je dovolj močan, prepoznaven, zaupanja vreden, izkušen, spreten, spoštovan, bister, pošten, pravičen, da bi mu v primeru konstruktivne nezaupnice Janši v parlamentu zaupali svoje glasove člani SMC, ki jih ta hip nagovarja Erjavec?

Ki nimajo kaj iskati

Pa ne samo SMC. Koga bi podprla večina volilnega telesa? Če tak človek sploh obstaja, je pametno skrit in ima svoje cilje. Ima bodisi dobro službo ali že ugledno pozicijo ali svoje uspešno podjetje.

Politične funkcije smo v tridesetih letih uspešno razvrednotili. Deloma volilci sami z ne dovolj premišljenim glasovanjem. Deloma zaradi neustavnega volilnega sistema, ki se ga parlament še naprej oklepa. Deloma zaradi načina strankarskega kadrovanja. Deloma zaradi kriterija, da je pomembno biti naš.

Namesto da bi za politične funkcije izbirali najboljše, najrazumnejše, najbolj vizionarske, naj-naj ljudi, se tam znajdejo tisti, ki v resnem poslu na trgu nimajo kaj iskati.

In prav ti politiki usodno oblikujejo mere in ukrepe našega življenja.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 3. januarja 2021, z istim naslovom Fokuspokus.si – Metanje pasjih bombic vladi, ki se jih nihče več ne ustraši

Ne čudimo se Janezu Janši. Tistemu s Krvavca, mislim.


Čez leto in pol bodo volitve. Potrebnih glasov za kakršnokoli skrajšano časovno dimenzijo do volitev ni. In jih tudi ne bo.

V Wikipediji je beseda »civilizacija« definirana takole:

  • lat. civilitas = vljudnost, uglajenost), […] Pojem […] vključuje različne faze in načine materialnega, intelektualnega in moralnega razvoja skupnosti. S civilizacijo lahko razumemo skupek znanj, običajev, miselnih in umetniških prepričanj ter nadzora, do katerih se je neka družba dokopala v boju proti naravnim in družbenim silam. Pomeni lahko tudi raven razmeroma razvitega okusa in uglajenosti, ko je človeštvo s tehniko, politično, z razvojem filozofije in književnosti obvladalo človeku nenaklonjene naravne sile.«

Čeprav ni nikjer eksplicitno zapisano, da je civilizacija tudi red, pa to lahko izbrskamo med vrsticami. Civilizacija so tudi norme, pravila, disciplina.

V pravila ujeto življenje pomeni manj svobode za ljudi. Toda za sobivanj je treba postaviti okvirje, znotraj katerih smo vsaj na papirju vsi deležni enakih »standardov«, Da nismo prepuščani na milost in nemilost močnejšim, vplivnejšim in bogatejšim.

Zmeden vzorec

Korona nam je teh pravil natresla cel kup. Zlasti novih, ki jih doslej še nismo poznali: ostani doma, nosi masko, umivaj si roke, ne smeš tega, ne moreš tja, pa dovolilnice, karantenske odločbe, omejitve gibanja na občine, policijska ura itd.

Tega nismo vajeni, zato se jih naša pamet in telo otepata. Ljudje so se povsod po svetu do nedavnega upirali novostim, tudi z množičnimi protesti. Pri nas so se manifestirali v obliki petkovih kolesarjenj v Ljubljani in nekaterih drugih krajih — pomešani tudi z načelno večinsko držo Slovenije proti aktualni desni vladi, kar z nepriljubljenimi novimi normami niti ni imelo tesne povezave.

V tem stanju, polnem nečesa novega, se ne znajde niti politika, ki deluje po vse bolj zmedenem vzorcu. Poleg tega v očeh ljudstva sedanja vladna garnitura ne velja za vir moralnih, vrednostnih in etičnih načel.

Zato je toliko bolj pomembno, da pravni red države in njeni podsistemi, recimo tožilstvo, sodstvo, policija, delujejo čvrsto, zanesljivo, pravično in po pravu. Kot neke vrste nacionalni imunski sistem, ki celotno družbo ščiti pred zlom, kaosom, anarhijo, neumnostjo.

Sezona korupcije

K omenjenemu pomanjkanju nacionalnih moralnih in etičnih načel je svoje že pred leti dodal zdajšnji predsednik države, ki se je odločil, da ne bo moralna avtoriteta Slovencev. Zato je tiho, ko bi moral kaj pametnega povedati, in govori, ko ga ljudstvo ne potrebuje ali ne želi slišati. Ne kritizira nikogar in ničesar, rad pa hvali vse povprek. Kot da bi bili vsi dobri. Pa nismo.

V pogojih pomanjkanja moralnih in etičnih načel, ki bi si jih morali deliti in sprejemati vsi državljani, začnejo izstopati osebna moč, pozicija, avtoriteta in denar. To pa je v lasti in oblasti samo nekaterih. To je sezona za ugodno rast korupcije, ki jo s pomočjo medijskih razkritij slutimo v še vedno skrivnostnem poročilu Računskega sodišča, ki je pregledalo poslovanje z nabavo zaščitnega medicinskega materiala letos pomladi. Zaradi nepodpisa poročila, s katerim je odlašal prvi namestnik državnega računovodje in prenosa te pravice na drugo namestnico, s čemer bi poročilo lahko prišlo v javnost, je nastala prvovrstna računovodska afera, ki še nima epiloga.

Nimamo poenotenih vrednot

Čez leto in pol bodo volitve. Potrebnih glasov za kakršnokoli skrajšano časovno dimenzijo do volitev ni. In jih tudi ne bo. Glede na trenutno ponudbo na političnem trgu postaja jasno, da bodo naše volitve tragikomično prerivanje v reality showu, kjer bodo v prednosti tisti, ki znajo spretneje obračati posledice svojega slabega delovanja, jih odločneje zanikati, zaobiti dejstva in slepariti ciljno publiko. In ki seveda računajo na kolektivno pozabo demoraliziranega ljudstva.

Nimamo poenotenih vrednot. Ne zakonodajalec, ne ljudstvo, ne izvršna oblast. Smo v obdobju sebičnosti, ki je prerasla v egoizem in egocentričnost. Na naslednjih volitvah nas bodo nagovarjali prav tisti, ki niti volilnega sistema ne znajo spraviti v ustrezen ustavni okvir, kot jim nalaga Ustavno sodišče. Ker se jim računica dostopnosti do naslednjega parlamentarnega sedeža po zdajšnjem sistemu lažje izide.

Kategorični imperativ

Ne čudimo se zato Janezu Janši. Pa ne mislim na predsednika vlade, da ne bo pomote. V mislih imam Janeza Janšo s Krvavca, ki si je zaradi zblojenosti vladnih pravil za delovanje smučišč oblikoval svoja. Da bi preživel in dokazal, da je smučati v času korone varno in za človeškega duha dobro. Četudi je za to finančno kaznovan s 4.000€ na dan.

Razkroj družbe oz. civilizacije se kaže v nesprejemanju pravil, reda, norm, zakonov. Četudi so ena ustavna, druga pa butasta. Veljajo pač za vse. Kot rdeča luč na semaforju.

»Ravnaj tako, da bi vsako dejanje lahko postalo obči zakon,« je v svoji definiciji kategoričnega imperativa zapisal filozof Immanuel Kant kakih 250 let nazaj. Ta preprosta, jasna logika je našim voditeljem neznana ali pa so se ji zavestno odrekli.

Se ji v pomanjkanju ljudi z integriteto odreka tudi ljudstvo? Civilizacija je na preizkušnji.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 27. decembra 2020, z istim naslovom Fokuspokus.si – Ne čudimo se Janezu Janši. Tistemu s Krvavca, mislim.

Biti poslanec je pri nas privatna stvar. Oni odgovarjajo samo sebi.


Kako naj resno jemljemo politično združbo, ki bi podprla kogarkoli, ki bi lahko premagal Janšo? Kogarkoli! (Recimo Erjavca.)

Nobenega dvoma ni, da imamo najbolj nerodne, šalabajzerske, neinteligentne, nevizionarske in nestrateško misleče politike na svetu. Da ne omenjam tistih, ki jim svetujejo ali jim držijo takšne in drugačne štange.

Kako si naj državljani drugače razlagamo vso to kolobocijo s Koalicijo ustavnega loka in njihovega odrešenika Jožeta P. Damijana, v katero pa je nazadnje padel nihče drug kot Karl Erjavec?

Toda pojdimo od začetka. To zdaj traja že najmanj eno leto.

Koalicijo Marjana Šarca je po mojem najbolj sesula Levica. S svojim izborjenim statusom, ki ni bil nikoli čisto IN, v vsakem zanje neugodnem trenutku pa OUT, je koalicijo nervirala do onemoglosti. Premier Šarec se je odločil, da mu je tega dovolj. Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, ali se je pri kalkuliranju, da bomo šli na predčasne volitve, uštel ali pa je bil samo politično neuk. V vsakem primeru pa je eno ali drugo razlog za politično zadrego in sramoto.

Vlada brez volitev

Tako smo potem brez volitev dobili novo vlado brez volitev, ki je večina Slovencev ni želela — če štejemo glasove po glavnih političnih straneh. Slovensko volilno telo je večinsko še vedno stran od desnice ali desne sredine.

Problemi se nadaljujejo tudi s to vlado. Sprva smo še mislili — celo tisti, ki smo stran od desnice —, da je Janša edini, ki nas lahko varno vodi v vojni proti virusu. Toda te sanje so se dokončno razblinile ob za en avtobus mrtvih in najmanj tisoč petsto okuženih. Dnevno.

Levosredinske politične združbe — ki jih imamo vse težje za resne politične organizacije — so začutile, da je ljudstvo nezadovoljno in na koncu s potrpežljivostjo. Zato so ponudile KUL rešitev. Ta je sprva zvenela čvrsto in povezano (»koalicija«), stoječe in pravično (»ustavnega«) ter zanesljivo in zaščitniško (»loka«). KUL naj bi nas ubranil pred idejo desničarske Slovenije.

Četudi v Jožetu P. Damijanu mnogi niso videli rešitelja, je na levi strani Slovenije vsaj za trenutek prišlo do olajšanja.

Kdorkoli?!

Špekulacije o številu glasov, ki naj bi jih ta smela ideja KUL-a imela, so bile dnevno predmet političnih preračunavanj. Najave, da bo do vložitve konstruktivne nezaupnice Janševi vladi prišlo tako rekoč vsak čas, zagotovo pa še letos, so bile enkrat podprte s trditvami, da imajo glasov že dovolj, drugič pa, da nezaupnico lahko vloži tudi samo deset poslancev.

Potem pa se je KUL zvezdnik JPD nenadoma začel izmikati iz mandatarske perspektive. Tudi druge politične združbe, ki so sestavljale KUL, so začele razlagati, da bodo za mandatarja podprle kogarkoli, ki bi bil dovolj močan, da premaga Janšo.

Si predstavljate?! Kogarkoli?!

In tako se je v tej godlji znašel Karl Erjavec. Najbrž čisto po naključju. Ker DeSUS v svojih vrstah ni našel primernejšega, pametnejšega, bolj razgledanega in politično veščega predsednika, so za konsolidacijo stranke ponovno izvolili Erjavca.

JPD je začel stokati, da bi mu eventualna pozicija predsednika vlade ogrozila kariero in sesula družinske prihodke. Tako je na lepem postal »vegetarijanec na kolinah«, kot ga je opisal Šarec. Takrat je bilo vsem jasno, da je JPD odpisan. O možnem predsedniku vlade zavezniki vendar ne govorijo na ta način.

Biti poslanec je privatna stvar

Medtem pa je novemu staremu predsedniku upokojenske stranke — ki je vedno veljala za levo usmerjeno stranko — rasla cena. Zdelo se je, da lahko z odhodom iz koalicije samo on zagotovi potrebno število glasov. In tako smo bili državljani obveščeni, da je kandidat za mandatarja prav on, Erjavec.

To je naša visoka politika.

Štetje glasov ostaja težava. Številka 46, ki jo KUL rabi, se še vedno ne izide. Erjavcu niti njegovi poslanci ne sledijo v celoti. Če prav razumemo, potrebne enotnosti ni. Ne v DeSUS ne v vladni koaliciji. Počivalšek raje uresničuje svoje cilje in brani svoje interese z Janšo. Poslanci pa tako ali tako imajo svoje življenjske cilje in male vizije, ki z državo, vlado in stranko nimajo nobene zveze, kaj šele z odgovornostjo do ljudstva. Biti poslanec je pri nas privatna stvar. Oni odgovarjajo samo sebi.

Kupite si dovolj toaletnega papirja. Ni še konec!

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 20. decembra 2020 z istim naslovom Fokuspokus.si – Biti poslanec je pri nas privatna stvar. Oni odgovarjajo samo sebi.

Variola vera: Kako smo leta 1972 opravili s črnimi kozami


Danes je demokracija. Več vsega kot pred desetletji. Človekove pravice, individualizem … — nimamo pa kolektivne solidarnosti.

This image has an empty alt attribute; its file name is variola-vera.jpg

Dnevne številke novih korona primerov in smrti v Sloveniji so neusmiljene in ne upadajo. Nacionalno vprašanje številka ena je — zakaj? Kaj pri nas delamo narobe ali drugače, če pa so ukrepi primerljivi s tistimi v sosednjih državah, po Evropi in po svetu?

Mogoče se je za razumevanje našega ravnanja — ali pa za streznitev in razmislek o nujni spremembi — treba ozreti v leto 1972, ko smo se v takratni Jugi kot skorajda zadnji v Evropi množično spopadli s še eno virusno boleznijo. Črnimi kozami. Zgodovinskih virov, ki opisujejo takratno stanje pri nas, je hvala bogu kar nekaj. Takratna epidemija je bila navdih tudi za film Variola vera.

Ko je solidarnost še nekaj pomenila

Mi, ki pripadamo baby boom generaciji, smo bili vsi cepljeni proti črnim kozam. V 50. letih je na svetu vsako leto zbolelo okrog 50 milijonov ljudi. Cepljenju se nihče ni upiral. Nihče ni pisal protestnih pisem bralcev in zahteval svobodno odločitev posameznika. Nihče ni hodil okrog s transparenti proti cepljenju. Cepljenje je bilo preprosto obvezno in samoumevno, ker je v takratni državi solidarnost še nekaj pomenila. Takrat smo s cepljenjem ščitili ne samo sebe, temveč tudi druge.

Črne koze ali variola so nalezljiva bolezen, ki se kaže v obliki gnojnih mehurčkov na telesu in jo spremlja tudi vročina. Bolezen se lahko razvije v blažji ali težji obliki. Smrtnost je 30% do 35%. Pri 65% do 85% odstotkov preživelih bolezen na koži pusti brazgotine, lahko pa lahko pride tudi do slepote in deformacije udov. Kot korona se prenaša kapljično in z neposrednim kontaktom z okuženimi telesnimi tekočinami in predmeti. Zdravilo za črne koze še danes ni znano, učinkovito je le cepljenje.

Vojno stanje, karantena

Z virusom variole se je tistega leta 1972 med romanjem v Meko okužil človek iz kosovske Djakovice. Po vrnitvi domov je okužil sorodnike in prijatelje. Eden od okuženih — študent, ki je prišel v Djakovico zaključit študij — je okuženemu hadžiju segel v roko. Zaradi slabega zdravstvenega stanja so ga dobrih deset dni pozneje sprejeli v beograjsko bolnišnico. Pacientovo stanje so sprva diagnosticirali kot reakcijo na penicilin. V resnici pa je šlo za zelo težko obliko črnih koz, pri kateri pacient izkrvavi še pred pojavom izpuščajev. Tak potek bolezni je bil zanj usoden še isto noč. Od pacienta se je okužilo 38 oseb, za osem jih je bila bolezen usodna. Na situacijo se je takratna oblast odzvala z izjemno strogimi ukrepi. Razglašeno je bilo vojno stanje in uvedena karantena.

Množično cepljenje

Poleg karantene se je Jugoslavija odločila za množično ponovno cepljenje prebivalstva, kar je opravila v rekordnih dveh mesecih, tudi s pomočjo vojske in WHO. Zdravstveni delavci so najprej cepili sebe, nato miličnike, šoferje, turistične delavce, vojake itd. Drastični ukrepi so veljali za celotno državo. Tako so morali potniki ob vstopu v Slovenijo pokazati potrdilo o cepljenju, prepovedana so bila javna zborovanja in prireditve, veljala je omejitev službenih potovanj in prepoved preseljevanja delavcev.

V Sloveniji nismo zabeležili nobenega primera bolezni. Posledice epidemije so bile kljub temu vidne v gospodarstvu, pa tudi v posledicah cepljenja, saj kontraindikacijam niso pripisovali večje pozornosti. Cepljenih je bilo tudi kar nekaj nosečnic, zato je prišlo tudi do večjega števila medicinsko induciranih splavov. Po dveh mesecih in okrog 18 milijonov cepljenih Jugoslovanov je bilo epidemije konec. Skupaj je zbolelo okoli 180 ljudi, življenje izgubilo okoli 40 oseb. Prvi okuženi, romar Ibrahim Hoti, je bolezen preživel. Črne koze so bile po vsem svetu izkoreninjene konec 70. let. Takrat je večina držav tudi opustila cepljenje.

Brez kolektivne solidarnosti

In danes? Glede na stabilne, dolgotrajno visoke številke mi v Sloveniji očitno ne vodimo taktično primerne borbe proti bolezni, ki jo sproža korona virus. Zato pa mi, državljani, zaradi pandemije vodimo bitko proti našim nepriljubljenim voditeljem. Voditelji sami, na drugi strani, pa nam — četudi med vrsticami — jasno sporočajo, da smo kot ljudstvo za njih sovražnik, nasprotnik, nadloga in nebodigatreba, ki jih omejuje pri svobodnem odločanju o čemerkoli že.

Danes imamo demokracijo. Več vsega, kot pred desetletji. Človekove pravice, individualizem, varovanje zasebnosti in druge moderne ščite. Vsak od nas to ima. Nimamo pa kolektivne solidarnosti. Živimo ločeni, vsaksebi, zaprti, razdvojeni, depresivni, nesrečni …

Luč na koncu tunela pa se vedno odmika. Najprej je »čez nekaj dni«, potem pa že »prihodnji vikend«.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 13. decembra 2020 z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/variola-vera-kako-smo-leta-1972-opravili-s-crnimi-kozami-10221575

Spirala negativnosti


Svoja življenja smo postavili na glavo, izgubili službe, pokopali mrtve — zdaj pa naj še vlada stori nekaj dobrega za nas.

Zdi se, da smo v spirali negativnosti. Kot da gre vse narobe. Strmo navzdol.

Najnovejša v tej seriji napak je šlamparija, ko je vlada ob zadnjem podaljšanju korona ukrepov v zvezi s šolanjem na daljavo ravnala malo po domače. Kot da ji ne bi bilo več treba svojih sklepov objavljati v Uradnem listu. Kot da pravni red ni več pomemben.

Pred tem smo se na hitro seznanili s pisanim petstopenjskim načrtom odpiranja države — od črne do zelene. S to barvno kombinacijo nam vlada v bistvu v mavričnih odtenkih podaljšuje policijsko uro. Glede na trende dnevno okuženih in hospitaliziranih se do razumnega stanja življenja ne bomo dokopali še do pomladi.

Korona masaker

Nove skrbi vzbuja dogovarjanje Hrvaške in Italije, ki načrtujeta razglasitev izključne ekonomske cone v Jadranu, s čimer bi bila Slovenija odrezana od odprtega morja. Nerodni in nespretni kot ponavadi smo v pogajanjih s Hrvaško, se to celo lahko zgodi.

Nesrečni smo tudi zaradi vztrajno in nepopustljivo visokih številk dnevno okuženih s korono in ljudi, ki potrebujejo bolnišnično oskrbo in intenzivno nego.

Vsak dan se sprašujemo, kako smo ob naši, doslej relativno zanesljivi zdravstveni oskrbi zasedli prvo mesto na svetu po relativnem številu žrtev korona masakra. Zlasti med starejšimi, ki nam vsak dan umirajo.

Vse več je tudi brezposelnih. Gospodarstvo je na kolenih. EBRD je Sloveniji oktobra napovedala za letos 7,5% padec BDP. Tudi turizem beleži 70% padec, Kljub vavčerjem.

Trgovinska dejavnost je že zdaj, v predprazničnem času, ob pol milijarde prihodkov. Frizerji, kozmetičarke, pedikerji in številne druge storitvene dejavnosti so tik pred popolnim zlomom in dokončnim zaprtjem.

Brez pomoči, navodil, potrpežljivosti

Kulturniki, umetniki, estradniki in vsi, ki omogočajo, da je njihova kreativnost na odru, so ostali brez vsake podpore in pomoči. Tisti, ki jih je stanje vrglo iz tira — in ki se oglašajo in protestirajo —, pa tvegajo maščevalni odziv pristojnega ministrstva z odvzemom statusa kulturnika.

Žičničarji in smučarska središča so pripravljeni na sezono — in tudi sneg je letos že zapadel —, vendar nimajo navodil in usmeritev, kako jo smejo izpeljati.

Zamujanje, oklevanje in neodločnost so del shizofrenije te vlade. Ta bolezen se konča z nenadzorovano ihto.

Starši, ki delajo od doma, so po skoraj dveh mesecih dodatnih obremenitev v vlogi pomožnih učiteljev, vzgojiteljev, kuharjev itd. na koncu z živci in koncu razumevanja za to stanje.

Pravzaprav je ves narod s potrpežljivostjo na koncu.

S stališča avtoritete in moči

Morebiti bi bila klima v državi vsaj za odtenek drugačna, če se vlada v tem času ne bi ukvarjala s prijateljskimi nabavami zaščitne opreme. Če kljub nedopustnemu ravnanju pri javnih razpisih spomladi ne bi tudi zdaj tako ravnala ob mega razpisu za hitre teste, za katerega bi povabljeni interesenti morali oddati ponudbe v 24 urah. Če se vlada ne bi tako zavzeto ukvarjala s kadrovanjem v državnih in javnih agencijah in institucijah. Če se ne bi na vse kriplje trudila s spremembo medijske zakonodaje, ki bi mirno lahko počakala. Če se ne bi po nepotrebnem trumpovsko prepirala z mediji, zlasti z RTV Slovenija in STA. Če bi napoved v naložbe za vojsko terminsko prestavila v čas, ko bo naš BDP spet kazal rast kot pred korono. Če nas ne bi porivala v objem držav, s katerimi se ne želimo objemati. Če vlada in njeni predstavniki in pooblaščenci ne bi komunicirali s stališča avtoritete in moči, temveč kot zavezniki in zaščitniki ljudstva.

Morda bi tudi kdo iz politične sredine večkrat potegnil z vladajočimi, če bi ti z ljudmi komunicirali spoštljivo, iskreno, resnicoljubno, razumljivo, usklajeno, dosledno.

Dali smo dovolj

Treba je omeniti pomoč, ki jo je vlada namenila za ohranitev delovnih mest. To je vsekakor prava odločitev. Kot je slišati iz vrst podjetnikov, ta prihaja sicer pozno, za mnoge celo prepozno in do nekaterih niti ne pride. A ta pomoč je naš denar. Naš bodoči denar, ki ga bomo morali še zaslužiti.

Morda smo za državo tokrat naredili dovolj in ji dali dovolj. Poleg denarja tudi našo svobodo. Svoja življenja smo postavili na glavo. Nekateri smo izgubili službe in pokopali mrtve. Zato se nam upravičeno zdi, da je prišel čas, da za nas in za državo naredi nekaj resnično dobrega, spodbudnega in pozitivnega tudi vlada.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 6. decembra 2020 na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/spirala-negativnosti-10221560