EuroBasket: Biti Slovenec je najboljše, kar se nam je lahko zgodilo


untitled

Košarka je spremenila srčni utrip Slovenije. Spremenila je teme pogovorov med posamezniki, postavila na glavo naslovnice medijev in vrstni red člankov, radijskih in TV novic. Evforija je trajala od prve tekme s Poljsko in pripeljala do finalne zmage.

Navdušenje je zajelo vso Slovenijo. Od Pinc pri Lendavi do Robidišča pri Breginju. Od Libelič na Koroškem do Vinice v Beli Krajini. Povezala nas je v zmagovalnem poletu in v upravičenem upanju, da lahko dosežemo največ.

Za razliko od Planice, ki nas s podobno silo povezuje tudi fizično, stisnjene v maternico Tamarja, smo se ob košarkarskih tekmah dobivali v barih, na obiskih pri prijateljih ali v družinskem krogu pred domačim sprejemnikom. No, na tisoče rojakov tudi v Carigradu.

Povezanost je bila neverjetna. One team, one dream. En narod, ena želja. Zlata medalja.

Zmagovalna miselnost

Med prvenstvom smo zaslutili, da med Slovenci obstaja zmagovalna miselnost. Stotine Slovencev so v petek drle v Celje po bliskovito narejen potni list, potem ko so že kupili letalsko karto za Turčijo. Čeprav niso vedeli, ali bodo sploh dobili vstopnico ali pa bodo ostali pred dvorano.

In vsa pohvala uslužbencem upravnih enot in Cetisu, da so se tržno naravnano prilagodili večjemu povpraševanju in da niso ob 13. uri — kot to delajo ob petkih običajni birokrati — zaprli svoja vrata.

Dovolj hitro se je organizirala tudi nemška Adria Airways in dodala še enajst letal za Carigrad. Zanimivo bi bilo spremljati njihov odziv, če bi Adria še bila v slovenskih rokah.

Zdaj ali nikoli

Kapo dol tudi vsem fanom, ki so se odpravili na tekmo z avti, avtodomi, avtobusi. Daleč je Carigrad, toda zlata medalja je bila blizu. Še nikoli ni bila bližje. In ne vemo, kdaj bo spet tako blizu. Zdaj ali nikoli. Treba je bilo na tekmo v Carigrad.

Upam, da ste vozili varno, se menjavali za volanom, upoštevali nujnost postankov in gnečo na cesti. Še posebej od Srbije naprej. Tudi od tam so se namreč v Turčijo valile množice po petkovi srbski zmagi nad Rusijo.

Večina med nami je najbrž tudi občutila ta božajoče dražljivi občutek ob branju zapisov v tujih medijih. Takšnega glorificiranja slovenskih športnikov nismo bili deležni niti v najboljših časih Tine Maze ali Petra Prevca. Pravi vrhunec pa je brati slavospeve, ki jih posvečajo naši reprezentanci mediji iz poraženih držav in opazovalk.

Just sport!

Košarka je bila in bo še nekaj časa tema poslovnih pogovorov, uradnih prezentacij, motivacijskih in team building srečanj, pa tudi političnih debat. Še na pogovoru o odgovornem pitju piva smo govorili o tem, kako tako velike uspehe in vsesplošno zadovoljstvo potešiti z zmerno količino piva.

Družbena omrežja so preplavljena z bolj ali manj duhovitimi sporočili — kot je na primer tisti o užitku moškega lulanja, ki se odbija od table. Vedno jezne žene so te dni z manj nejevolje očistile tudi to nesnago.

Zanimivo je bilo spremljati navijaško temperaturo v Carigradu in Evropi nasploh. Do naslova evropskih prvakov smo prijadrali na valovih majhnega, nasmejanega, športno zavidljivo razvitega, košarkarsko talentiranega naroda. Žéli smo vsesplošno naklonjenost navijačev v dvorani in evropske TV publike. Z devetimi zaporednimi zmagami smo povezali vso Evropo in še Turke za nameček.

Nič političnega, da ne bo pomote. Just sport!

YU čustveni napor

No, finalna tekma je bila čustveno težka in zahtevna. Tekme med državami nekdanje Juge imajo za vse vpletene — pa če to želimo ali ne — poleg športne note vedno tudi močno politično.

V Sloveniji živi veliko ljudi, ki imajo korenine v Srbiji. Za koga so bíla njihova srca? Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kako se je navijaško opredelila Hrvaška, ki ima tudi močno srbsko diasporo. In za koga so navijali Rusi, ki so si blizu s Srbi, a so jih ti neusmiljeno nabutali?

Biti Slovenec septembra 2017

Biti Slovenec je bilo ta mesec najboljše, kar se nam je v Evropi lahko zgodilo. Ampak zakaj za vraga smo morali čakati na EuroBasket 2017, da smo se tako množično in tako evforično začutili tako enotne?

Kaj nam manjka, da tega ne zmoremo in ne znamo raztegniti čez celo leto? Štofa imamo dovolj od januarja do decembra in iz leta v leto. Saj nimamo samo športnikov! Imamo znanstvenike in njihove dosežke, umetnike in njihove dosežke, pa naravne lepote Slovenije, kulinariko itd.

Poiščimo to izgubljeno samozavest najprej v nas samih. Košarkarji so lahko samo visoki ljudje. Kot narod pa smo lahko veliki, četudi smo majhni.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus, v ponedeljek, 18. 9. 2017 z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2551?=eurobasket-biti-slovenec-je-najboljse-kar-se-nam-je-lahko-zgodilo

 

Advertisements

Ribiče na mejo, sosede pa v mrežo!


untitled images

Pacifistični premier je udaril po mizi. Zaščitili bomo ribiče! S policijo! Zveni kot vojna napoved Hrvaški.

Cerarjeva obljuba, da bodo slovenski ribiči v Piranskem zalivu lahko kmalu spet lovili na celotnem območju in ne samo do pred arbitražo veljavne sredinske črte — tudi pod zaščito policije, če bo treba —, se za premiera, ki velja za pacifističnega, značajsko zdržanega, oklevajočega, cincajočega, zdi skoraj kot vojna napoved Hrvaški.

Premier je udaril po mizi. Naše ribiče bomo zaščitili! Če ne gre zlepa, pa s policijo! V Piranski zaliv bomo poslali policijske čolne in pika!

Namesto da bi odločno, nepopustljivo, taktično, spretno in za zaprtimi vrati vodili diplomatsko bitko za uveljavitev arbitražnega sporazuma, bomo zdaj na mejo poslali policijske čolne.

Ampak pozor! Ne zaradi zaščite meje, temveč za zaščito ribičev! Kakšen značajski salto! V svoji miroljubnosti in mogoče tudi v nezadostnem poznavanju delovanja tovrstnih sil, si je zamislil, da bomo na Hrvaško policijsko invazijo v naše vode in nespoštovanje z arbitražo določene meje odgovorili s policijsko zaščito naših ribičev.

Touchdown

Ribiči mu bodo gotovo hvaležni za to napovedano akcijo. Pogosto se zdi, da se nanje spomnimo samo takrat, ko je v Piranskem zalivu špetir. Odkar imamo mejo določeno, ga je še več. Vendar ribiči opozarjajo, da lovljenje rib ob spremstvu policije pač ni rešitev. Obstajata dva razloga.

Prvi je količinski razlog. Imamo pet policijskih patruljnih čolnov. To je premalo, da bi ponoči lahko čuvali vržene mreže. Flota — če temu sploh lahko tako rečemo — je stara, četudi je bila lani okrepljena z dvema novima čolnoma.

Drugi je vsebinski. Policijski čolni so naše ribiče ščitili že v preteklosti, a so bili Hrvati praviloma agresivnejši in uspešnejši pri izrivanju naših plovil iz voda, za katere so menili in še danes menijo, da so njihove.

Točno to se je dogajalo konec maja, ko meja z arbitražo še ni bila določena. Hrvati so v pričakovanju te odločitve svoje aktivnosti v zalivu še okrepili in uspešno — sicer brez dotika — potisnili našo ribiško ladjo Deklica čez sredinsko črto. Potem so na območje pripluli slovenski policisti, ki so opozorili hrvaške, da so v slovenskih ozemeljskih vodah, a so Hrvati izvedli agresiven manever proti slovenskemu čolnu P–66 in ga začeli izrivati. Tudi v tem primeru brez neposrednega dotika. To je bil samo še eden v dolgi vrsti touchdownov za Hrvaško.

Kaj pa kopenska meja?

Z milijonom evrov ali še raje z dvema bi morali nagraditi tistega, ki bi našel način, kako s sosedi doseči uveljavitev arbitražnega sporazuma. S kolektivnim, nacionalnim in odločnim vztrajanjem na ničnosti arbitraže so se Hrvati trmasto postavili na okope, ki jih ni prebila niti EU, kaj šele Slovenija. Zapovrh pa mencajo tudi ZDA in nam svetujejo dogovor. Za božjo voljo, kakšen dogovor, ko pa smo izčrpali vsa naša diplomatska znanja in prizadevanja. Ne eni ne drugi nismo ne znali ne mogli zmogli v morebiten dogovor vložiti več. Naveličani, utrujeni od medsebojnega prepucavanja in brez novih idej smo dosegli zid, pred katerim se je arbitraža zdela edini možni izhod.

Zanimivo pa je, da meja na kopnem Hrvaške sploh ne zanima. Tu incidentov tako rekoč ni. Kot da usoda ljudi, ujetih v trapaste in nelogične vijuge naše severovzhodne meje, Hrvaške ne zanima.

Spin-off

Je pa mogoče, da je zaščita ribičev in njihovih mrež s policijskimi čolni modra, prefrigana in čisto nova taktična rešitev našega premiera, vredna največjih mojstrov meddržavnih bitk na svetu. Pravi spin-off in zgodba za v zgodovinske zbornike velikih mejnih bitk.

Če je tako, potem se predsedniku vlade opravičujem za vsako bodico v tem zapisu in se takoj postavim v prvo vsto zagovornikov slogana “ribiče na mejo, sosede pa v mrežo”.

Prispevek je bil najprej objavljen v nedeljo, 10. septembra na Fokuspokus z naslovom Ribiče na mejo, Hrvate pa v mrežo! https://fokuspokus.si/article/2534?=ribice-na-mejo-hrvate-pa-v-mrezo

 

Ukradli so nam telefon, ampak srčka pa ne damo!


1033088

Skoraj smo ostali brez lipicancev. Teran ni več naš. Hrvati hočejo še kranjsko. Zdaj pa so nam Avstrijci vzeli še cesto!

To, da v preteklosti nismo znali zaščititi naših stvaritev, kakršna je bil recimo znameniti Iskrin telefon ETA 80 — ali pa smo celo menili, da to sploh ni potrebno —, je šlamparija brez primere. Tako imenovanega “fitipaldija” posebne, aerodinamične, dirkaške oblike so izdelali leta 1978. Imel ali vsaj želel si ga je vsakdo, ki se je kolikor-toliko spoznal na dizajn. V Kranju so jih izdelali več kot 5 milijonov — še veliko več pa zaradi nezaščitenosti intelektualne lastnine popolnoma svobodno in legalno še drugod po svetu. Po približnih ocenah so v različnih državah in tovarnah izdelali okrog 300 milijonov primerkov tega telefona. V Iskratelu, nasledniku nekdanje Iskre za področje telekomunikacij, so poseben primerek tega kultnega telefona pred dvema letoma podarili celo Turkmenistanskemu predsedniku ob obisku podjetja.

20150514-00607556

Oblikovalec dr. Davorin Savnik je za svojo stvaritev sicer prejel številne nagrade, pa tudi telefon sam je postal del stalne zbirke newyorškega muzeja MoMA (Museum of Modern Art) in münchenskega Design muzeja http://dnstdm.de/en/. Toda danes v resnici nihče na svetu razen Slovencev ne ve, da je bil to čisto naš izdelek.

Käsekrainer?

Skoraj smo ostali brez priznanja, da so naši lipicanci res pravi, izvorni lipicanci. Hrvati ne izpustijo iz rok morja, ki je po sklepu arbitraže naše. Izgubili smo teran. Južni sosedje nam hočejo pojesti še kranjsko klobaso. Avstrijci si že tako ali tako jemljejo pravico do uporabe izrazov Krainer Wurst in Käsekrainer. Pa še kaj bi se našlo, kar bi z nekaj več skrbnosti pri vodenju postopkov lahko zaščitili v svojo korist.

Žal pa ne gre samo za industrijsko oblikovanje, morje, plemenite živali in specialitete slovenske kuhinje. Hočejo nam izpuliti še več. Zdaj so se spravili še na naše uboge ceste. Ne, teh pa ne damo! Pa če pridejo z bagerji nad nas!

Pri Dreisiebnerju

Ljubka cesta v obliki srčka z vedno več objavami postaja legendarna podoba vinorodne Štajerske. Slovenske Štajerske. Cesta pelje mimo kmetije Dreisiebner (na naslovu Špičnik 1, 2201 Zgornja Kungota. Zdaj je zamikala avstrijske vinarje. V vinograde in prekrasno okolje zaljubljeno cesto so brezsramno vključili v promocijski film na spletni strani Österreich Wein. Kot da gre za znamenitost avstrijskih vinorodnih gričev.

Res je, da sta cesta in kmetija tik ob meji, vendar gre za nesporno slovensko ozemlje.

Da gre za Slovenijo, korektno povedo na Trip Advisorju in na spletni strani avstrijskih štajerskih specialitet.

Pa niso samo avstrijski vinarji stegnili lovke po naši srčkasti cesti. Prebrali smo celo, da so si sliko prisvojili tudi Francozi in da z njo promovirajo svojo šarmantno in romantično, prav tako vinorodno pokrajino Alzacijo. S fotošopom so obdelali pročelje kmetije, dodali v ozadju tipično francosko vasico… En dva tri, pa je.

SLO avtorski interesi

Od majhne, malo znane in kljub 20-% turistični rasti še vedno neodkrite Slovenije si veliki drznejo brez vsakih moralnih zadržkov krasti vse, kar si zaželijo. Seveda, saj gre samo za cesto! Za brezvezno podobo ceste, vinograda, kmetije in gozda.

Toda ne gre za navadno, nevtralno, netipično podobo. Ta podoba je značilna za Slovenijo in je na slovenskih tleh tudi asfaltirana. Naša je in samo naša. Srca ne damo nikomur!

Zato naj Slovenska turistična organizacija (STO), direktorat za turizem na Ministrstvu za gospodarstvo in še kdo, ki je poklican, da skrbi za naše turistične in cestne “avtorske” interese, pošljejo zahteve vsem tatovom naših prelepih podob, naj jih nemudoma umaknejo.

Prevarantom, ki se kitijo z našimi lepotami in kreacijami, je treba brez leporečenja in pogajanja povedati, kje so meje in česa si ne morejo vzeti ali izposoditi. Ker ni njihovo.

Tako kot bi se odzvali Avstrijci, če bi slike njihove Španske jahalne šole pripisali Lipici. Ali Francozi, če bi s fotografijami kanske riviere vabili goste v Portorož.

Sploh pa ne razumem, zakaj moramo državljani opozarjati pristojne institucije, kaj morajo ukreniti, namesto da bi nam oni sami sporočali, da so uspešno ubranili naše interese. Saj zato pa jih imamo, kajne?

Prispevek je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 3. septembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2521?=ukradli-so-nam-telefon-ampak-srcka-pa-ne-damo

 

 

 

Magno so (skoraj) zafurali vsi: država, okoljevarstveniki, lokalni prebivalci, mediji


images

Če imamo na eni strani brezposelnost, brezup, mizerijo in na drugi čistejši planet, je rezultat jasen. Vsi smo izgubili.

Svet ni črno-bel. Svet je tudi siv, barvit, mavričen. Tudi pri športu so rezultati včasih neodločeni. Brez zmagovalca ali celo z dvema zmagovalcema, če rezultat ustreza obema ekipama in se po tekmi eni in drugi ponosno trepljajo.

Samo v političnih zgodbah je očitno tako, da eden mora zmagati, drugi pa je luzer. Kalkulacija se zatakne takrat, kadar je v zgodbo vključen še tretji ali celo četrti. Kot v primeru nesrečne Magne, ki ji v Sloveniji očitno ne bo uspelo. V to zgodbo smo vpleteni vsi — država, lokalni prebivalci, naravovarstveniki, mediji.

Država

Država je projekt zafurala zato, ker je od sramežljivega in skrivnostnega razkritja, da prihaja k nam velika zgodba, potrebovala eno leto, da je zanj pripravila zakon. Zaupanje v projekt je takoj splavalo po vodi. Za nameček ga je eno leto po razkritju uvrstila v obravnavo po nujnem postopku in brez javne razprave.

Država v vsem tem času ni poskrbela, da bi bili z dobro opravljenim delom v zaledju in z dobrim komunikacijskim načrtom vsi vpleteni deležniki — še posebej okoljevarstveniki — temeljito seznanjeni z argumenti, načrti, materiali, sistemi, procesi itd. Povsem upravičeno je sklepati, da bi ob dobri pripravi tega projekta lahko pri okoljevarstvenikih dosegli vsaj to, da ne bi nasprotovali gradnji Magnine lakirnice, če ga že iz načelnih razlogov ne bi podprli.

Lokalni prebivalci

Mi, stranski opazovalci te zgodbe, ki smo ji sledili samo v medijih, smo imeli še pred meseci občutek, da je glede umestitve Magne v to baje zeleno okolje veliko ljudi do projekta zadržanih ali da mu lokalni prebivalci celo odkrito nasprotujejo. Zadnje dogajanje v živo in poročanje medijev tega občutka ne potrjuje več. Očitno so se prepozno zavedli, da lahko sami jasno povedo slovenski javnosti, da si Magno želijo, da je ključna za blaginjo občine in tudi širše regije danes in jutri in da so nanjo pripravljeni. Seveda ob upoštevanju vse veljavne zakonodaje. Njihov glas, vključno z nekdanjima županoma Maribora, smo slišali pet minut pred iztekom časa, ki so ga imeli za to, da povejo, kaj mislijo.

Okoljevarstveniki

Poslanstvo okoljevarstvenikov je skrb za okolje in trajnostni razvoj. Če projekt zahteva glas civilne vesti, je prav, da so se oglasili.

Toda črta med tem, da si koristen člen družbe, ali pa da si bolj papeški od papeža, je tanka. To drugo ničemur ne koristi, da se razumemo. Moje absolutne podpore si niso pridobili.

V eni od večjih in uglednejših okoljskih organizacij so jasno povedali, da Lex Magna ni posegel v okoljevarstvene standarde, pa so kljub temu sprožili rafal nasprotovanj. Danes velja, da se bodo na izdano okoljevarstveno dovoljenje pritožili. To razumem kot pritožbo zaradi oviranja. Kot pritožbo zaradi pritožbe, ne pa zaradi nespoštovanja zakonodaje.

Mediji

Mediji so bili te zgodbe veseli. Gre za dramo, polno nasprotij, konfliktov, zapletov. To je eden od najbolj priljubljenih žanrov — pa ne samo za urednike in novinarje, ampak tudi za gledalce, ki raje gledamo napete kot lepe, mirne zgodbe. Mediji se že nekaj mesecev navdušujejo nad Magno in se bodo vsaj še nekaj časa.

Vloga, ki so jo pri projektu Magna opravili naši mediji, je daleč od korektnosti. Tu bi moralo veljati načelo, ki ga zastopa Christiane Amanpour, voditeljica, novinarka, prejemnica vseh možnih novinarskih nagrad TV mreže CNN, ki pravi: “Vedno moramo slediti resnici, ne nevtralnosti.”

Spolitizirano do amena

Zgodba o Magni ni več gospodarska zgodba o morebitni tuji investiciji. Ta zgodba je spolitizirana do amena. Gre samo še za to, ali bo država z nekim spin-offom premagala civilno družbo naravovarstvenikov ali pa bodo ti zaustavili investitorja z vlaganjem pritožb na pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje.

Zgodba o Magni ni črno-bela zgodba. To ni tekma za rezultat. To ni šport. Niti ni napenjanje mišic in razkazovanje moči. Magna je ena od človeško in okoljsko najbolj občutljivih, zapletenih zgodb zadnjih let. Vanjo so namreč vpleteni ljudje, ki tam živijo. Brez dela, brez denarja, brez prihodnosti — a s čisto vodo in zdravo zemljo.

Danes in jutri

Sodeč po njihovih zadnjih sporočilih in petkovem pohodu v Ljubljano v protest proti okoljevarstvenim si Magno močno želijo. Razumem jih. Zelo. Če na eno stran tehtnice položimo današnjo brezposelnost, brezup, mizerijo, na drugo stran pa jutrišnji čistejši planet, je odgovor jasen. Če res živimo samo enkrat in če naša duša in telo res nimata kakšnega skrivnega koridorja za vrnitev na ta naš tretji kamen od sonca, potem je “danes” pomembnejši od “jutri”. Ljudje bolj kot karkoli drugega potrebujejo službo. Tudi zato, da bodo lahko poskrbeli za otroke, ki bodo od njih prevzeli tisti “jutri”.

Zmagovalno razmišljanje

Država bi zmagala, če bi investicijo izpeljala v dogovoru z okoljevarstveniki in tudi izpolnila svoje obljube investitorju. Zagotovila bi delovna mesta, izboljšala blaginjo ljudi, z davki in prispevki dobila nove prilive v državno blagajno in jih pametno naložila v kakovost naših življenj. Ob vsem tem pa bi imela pred volitvami na strani gospodarskih dosežkov argument več.

Prebivalci Hoč in okolice bi zmagali, če bi dobili tako potrebne službe in pri tem ohranili svoje okolje zeleno in varno, kot jim to obljubljata domača in evropska zakonodaja.

Edino okoljevarstveniki bi lahko zmagali trikrat. Prvič, če bi uresničili svojo sedanjo namero in zrušili projekt gradnje Magne. S tem bi ustvarili dve ekipi luzerjev — državo in lokalne prebivalce.

Okoljevarstveniki pa bi zmagali tudi v primeru, če bi gradnjo dovolili in če bi bili v tem projektu aktiven člen. Če bi bdeli nad zagotavljanjem okoljskih standardov.

Tretja zmaga okoljevarstvenikov pa bi bila, če bi s tem načinom postavili globalne vzorce sodelovanja med državo in civilno družbo in jih predstavili na svetovnih okoljevarstvenih posvetih kot najuspešnejši, najučinkovitejši model ustvarjanja sodobne družbe. Slovenija, kot sicer čista in zelena država, bi bila nosilec nove okoljske paradigme, naši okoljevarstveniki pa njeni prvi ambasadorji na svetu.

Povsem jasno je, da se mora naša družba razvijati skladno, v dobro ljudi in okolja. Ne eden ne drugi v tem razvoju ne moreta in ne smeta biti oškodovana.

Zato v tem projektu ne bi smelo biti luzerjev.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 27. 8. s (skoraj) istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2508?=magno-zafurali-vsi-drzava-okoljevarstveniki-lokalni-prebivalci-mediji

 

Oprostite, gospodje! Nogomet je dolgočasen, kot curling. Razen v kuhinji.


images

Tudi levim krilom v gospodinjstvu se zgodi, da v golaž dajo najboljše meso in začimbe — pa vendar na koncu nekaj manjka.

Oprostite mi, spoštovani gospodje, ampak nogomet je zame tako nezanimiv šport kot curling. Vem, da je izjava neodgovorna in zapovrh še čudna. Izrekam jo v času, ko sem na verodostojnem radiu ujela informacijo, da ankete med moškimi — hvala bogu ne v Sloveniji — potrjujejo, da jih bolj kot dober seks razveseli zmaga njihove domače enajsterice.

Nobene ekstaze ne čutim ob gledanju nogometa, pa če se še tako trudim. Tudi pretvarjati se ne znam. Sem pa vesela vsake zmage vsake ekipe, ki si zmago tudi zasluži.

V resnici ne živim tako daleč od nogometa, kot se po drugi strani uspešno izogibam curlingu (ki je mimogrede celo olimpijska disciplina). Doma imam namreč Nemca. Odličnega poznavalca Bundeslige. Velikega navijača Bayerna iz Münchna in Borussie iz Dortmunda. Obeh klubov, da ne bo pomote.

Zadnje čase, ko se pomerita med sabo, je bolj naklonjen Borussiji.) Da so bolj pristni, srčni, pravi borci — v primerjavi z FC Hollywood, kot nekateri imenujejo Bayern.

Srednje napadalke v kuhinji

Kot ne razumem nogometa, tudi tega ne razumem, da Bavarec raje kot za Bayern navija za Dortmund, ki je v Severnem Porenju-Vestfaliji. Je že kdaj kak Mariborčan navijal za Olimpijo? Ali obratno? (Profesionalci, ki se pri enih ali drugih udinjajo kot nogometaši, so pri tem izvzeti.)

In če moj domači nogometni strokovnjak, komentator, selektor, trener in športni direktor — na vse to se namreč spozna do zadnje podrobnosti — v svoji matični deželi navija za dve ekipi, pa pri nas navija kar za tri. Za Maribor, za Olimpijo — in od tega četrtka tudi za Domžale.

V Domžale se je zaljubil v trenutku. Pri tem spet ne morem dojeti, kako je lahko iskrica preskočila prav na tekmi, na kateri so domžalski fantje nabrisali Freiburg. Nemški Freiburg. S stališča gospodinjske logike se mi to zdi podobno, kot če bi zatajil domovino za Domžale. Ali da bi doma narejeno testo zamenjal za kupljenega, kot bi rekle srednje napadalke v kuhinji.

Golaž

Ko gre za pomembne tekme, je program našega glavnega TV sprejemnika naravnan na pravi kanal. Tu ni ugovora. Za dober nogomet se je treba odreči kulturnemu dogodku, pomembni družabni prireditvi, čemurkoli.

Moj nemški nogometni agent — to funkcijo sem prej pozabila omeniti — je v sredo gledal tekmo med Mariborom in Hapoelom. Njegova visoko strokovna ugotovitev je bila, da so Mariborčani igrali slabo. Tudi gospodinje visoko strokovno ugotavljamo, da je s torto nekaj narobe, če nam v pečici na koncu pade skupaj.

Gledal je tudi tekmo med Domžalami in Marseillem. Od navdušenja ga je ves čas kar dvigovalo. Morali bi zmagati, je bila njegova ocena: bili so boljši, bolj duhoviti, bolj so si želeli zmagati.

Tudi levim krilom v gospodinjstvu se dogaja, da v golaž dajo najboljše sestavine, dovolj čebule, čudovito meso, prave začimbe — pa vendar na koncu nekaj manjka.

V tuji kuhinji

Kakorkoli, Domžalam tudi sama dajem 3 Michelinove (kulinarične) zvezdice za neustrašen boj proti velikemu Marseillu. To je bila tekma cup cakesov proti torti velikanki. Ali odojka proti volu na žaru. Pa so jo odigrali s čudovitim okusom, ravno prav začinjeno in sočno. Slastno in strastno.

In še v svoji kuhinji niso kuhali, saj je njihova v Domžalah za Marseille premajhna. Prosili so Ljubljančane, ali lahko tisti večer kuhajo v Stožicah.

Lahko si samo mislim, kako je kuhati v tuji kuhinji, kjer se ti niti ne sanja, kam domača gospodinja odlaga najpomembnejše reči in sestavine za dobro kuho. Kapo dol, bi rekel Srečko Katanec.

Scvrite jih do hrustljave skorjice

Gospodinji, ki nima pojma o nogometu, je vse to okoli nogometa težko razumljivo. Imamo državnega in pokalnega prvaka. Imamo Ligo prvakov in Evropsko ligo. Če to prevedemo v gospodinjščino, bo mogoče nekoliko lažje razumljivo: pšenična moka, ajdova moka, pirina moka, koruzna moka. Vsaka je za nekaj dobra, za vsako se najde zmagovalna jed. Pravi šampion.

Samo tega še nisem do konca doumela: zakaj sta Maribor in Domžale v istem tekmovalnem loncu? Vem tudi, da je Olimpija, ki je bila prav tako v igri, izgubila prvi dve tekmi in izpadla.

Vedno sem si predstavljala, da Ligo prvakov sestavljajo ekipe, ki so državni prvaki. To pa nista ne Olimpija in ne Domžale.

No, sicer pa tudi gospodinje kdaj vsujemo v jedi začimbe, ki po nobeni logiki tja ne sodijo. Škodujejo pa tudi ne. Če jih le ni preveč.

Veste kaj? Ugotavljam, da je kuhanje z nogometom prav zabavna reč. Dajmo Maribor! Dajmo Domžale! Specite jih! Scvrite jih do hrustljave skorjice!

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 20. avgusta https://fokuspokus.si/article/2493?=oprostite-gospodje-nogomet-je-dolgocasen-kot-curling-razen-v-kuhinji

 

 

 

 

Resnost in neresnost predsedniških volitev


untitledrozaPahorimagesP4LDKBHS

Vstop Ljudmile Novak v predsedniško kampanjo me navdaja z upanjem, da bomo imeli kolikor toliko normalne volitve, z vsaj eno žensko in z nekaj malega kandidati, o katerih je vredno razmisliti Zelo jasno je tudi, o katerih kandidatih razmislek niti ni potreben. In imeli bomo še en pošten drugi krog.

Še pred nekaj meseci sem pisala o nedvoumni in blic-krieg zmagi aktualnega predsednika Pahorja ter svetovala vsakomur, ki bi se lotil tega podviga, naj raje odneha, ker si bo prihranil vsaj nekaj denarja, če že ne časa in živcev. To, da Pahor še vedno ostaja močan favorit za končno zmago, ostaja dejstvo, a zmaga z lahkotnim tekom na 100m, kot se je še pred meseci zdelo, ni več tako zelo enostavna in na dosegu roke. Četudi velja, da bi bila zmaga katerega koli drugega kandidata prvovrstna politična senzacija.

A hudičevo prav je, da ima predsednik države v borbi za drugi mandat vsaj kolikor toliko resno konkurenco.

Konkurenco potrebuje najprej on sam. Samo močni kandidati mu bodo namreč ob zmagi vsaj nekaj malega okrepili njegovo pozicijo in verodostojnost. Zmaga v resni, ostri in tesni borbi, mu omogoča, da svojo predsedniško vlogo v drugem mandatu vrne tja, kamor sodi. Če se seveda zaveda, da je zašel s poti in če to sploh želi. Slabi kandidati pa bodo z njegovo zmago le še bolj oslabili že sicer – zlasti zaradi Pahorja – rahlo zasmehovano predsedniško funkcijo.

Konkurenco potrebujemo tudi volivci. Volitve so resna stvar in izbrati predsednika države ne bi smel biti nikakršen glasbeno-plesni-teatralni-znam-delati-vse medijski šov. Le konkurenčni trg namreč daje pravo vrednost vsemu na tem svetu, tudi predsedniškim kandidatom. Predvolilni pogovori, predstavitve in soočenja kandidatov ne bi smeli biti nikakršen resničnostni šov, temveč zahtevajo resen prisluh o vlogi predsednika države, pa naj bo ta še tako simbolična in brezzoba. Roko na srce, brezzobo, mehko in smešno neodločno, jo je naredil prav aktualni predsednik sam, ko je izpustil nekaj ključnih priložnosti, da državljanom jasno pove svoje stališče, gradi ljudsko zaupanje in nevednim tudi pomaga, da si v množici mnenj ustvarijo svojega.

Nasprotnikov ima Pahor precej. Ne le v protikandidatih, tudi vsi mediji mu niso naklonjeni. Nekateri se posmehujejo njegovi kampanji, ponavljajo izjave, kot je ta, Zmaga Jelinčiča, ki je v enem od intervjujev dejal, »da je sedanja pozicija predsednika države tako zelo sprofanizirana in brez veljave, da bi bilo morda dobro razmisliti o klovnovstvu z najvišjega položaja v državi”. Pahor je namreč po njegovih besedah “s svojimi populističnimi akcijami razvrednotil predsedniško funkcijo in nas osmešil v tujini. Če naredimo primerjavo iz zgodovine, Pahor ne bi bil kralj, temveč dvorni norček”.

Eden od političnih analitikov je celo spomnil, ”da Slovenija v tujini nima velikega ugleda, k čemur je prispeval tudi Pahor. Ne samo kot predsednik države, temveč tudi kot predsednik vlade. Potrebovali bi predvsem predsednika z avtoriteto v političnem prostoru in manj na ulici.”

Naj torej ljudje ob resnem tehtanju osebnostnih vrednosti, bolj kot političnih, povedo ali se jim zdi Pahorjev način predsedovanja primeren in vreden njihovega ponovnega glasu. Že drugi krog volitev bi moral biti jasen signal njegovemu štabu, da njegove politične drže in populističnih nekajurnih družbeno – delovnih akcij, na katere povabijo medije, volivci ne vidijo kaj dosti drugače, kot Murkove samo-promocije. Da se razumemo, prav nič ni narobe, če predsednik zna šivati nogavice, sekati les, pobirati smeti, barvati in še kaj. Ampak za predsedniško funkcijo je to povsem nepomembno. Irelevantno!

Predsednik države je moralna avtoriteta naroda, zato mora biti stabilna, zanesljiva, zrela in kredibilna oseba. Za predsednika države je pomembno, da poleg ustavnih pristojnosti, mednarodne diplomatske spretnosti, ki mora biti usmerjena v gradnjo ugleda države, zna poiskati tudi pravo komunikacijsko pot do državljanov, jim osvetliti vsebine in dogajanja, ki ostajajo nejasne, zabrisane, izkrivljene zaradi “interesnih resnic” tudi s svojimi stališči. Biti na predsedniški funkciji tiho zato, da pri naslednjih volitvah ne bi izgubil del volivcev, pa je osebno oportunistično stanje, ki si ga človek z visokimi moralnimi in etičnimi standardi in predsednik države nikoli ne bi smel dovoliti.

Ljudmila Novak bo močna toliko, kolikor bodo močni tisti, ki jo bodo podprli. Samo s podporo njene stranke po kakršnikoli matematični kalkulaciji zmage tu ne bo. Koga si bo kot zaveznika našel kamniški župan Marjan Šarec, ki stavi na to, da je prišel čas za zamenjavo generacij, še ni povsem jasno. Nedvomno pa je precej tistih, ki se z njim strinjajo. Poklicni diplomat Milan Jazbec je, žal, ljudem premalo poznan. Kampanjo bi moral začeti pred štirimi leti, četudi iz Makedonije, kjer je služboval kot veleposlanik.

Kaj bodo dosegli ostali, do sedaj znani kandidati, pa bo jasno, ko se bo treba izkazati z zadostnim številom podpisov. To bo še zabavno!

A biti predsednik države, je zelo resna funkcija!

Prispevek je bil prvotno objavljen v nedeljo, 6. avgusta 2017, na Fokuspokus z naslovom Resnost in neresnost predsedniških volitev: Prihaja Ljudmila Novak, https://fokuspokus.si/article/2462?=resnost-in-neresnost-predsedniskih-volitev-prihaja-ljudmila-novak

 

 

Ste pripravljeni na prihodnost?


untitled

Tole kolumno sem pisala v petek zvečer in jo v soboto ob 8h zjutraj poslala uredniku spletnega medija Fokuspokus Marku Crnkoviču, ki moje kolumne objavlja ob nedeljah. V soboto se je bil v spletnem Večeru objavljen prispevek, ki se je naslanjal na vsebinsko isti vir, kot moj, le avtorja naj bi bila različna. Kdorkoli je že pogledal v prihodnost in nam jo napoveduje, nam nalaga kar težko razmišljanje. Moj vir je časovno zgodnejši (junij 2016), kot tisti v Večeru, ki se sklicuje na intervju s predsednikom uprave nemškega Deimlerja, opravljen julija 2017. Zapisala sem:

Udo Gollub, nemški podjetnik, je že pred časom spisal nekaj trditev, ki so povezane z našim življenjem v prihodnosti. Iz velikega nabora njegovih prav pretresljivih sprememb, vam v razmislek ponujam naslednje.

Leta 1998 je imel globalni foto velikan Kodak 170.000 zaposlenih in je prodal 85% vsega fotografskega papirja na svetu. V samo nekaj letih je njihov poslovni model propadel in Kodak je bankrotiral. To, kar se je zgodilo Kodaku, se bo v naslednjih desetih letih zgodilo številnim industrijam. Ali ste leta 1998 pomislili, da čez tri leta sploh ne boste več printali slik?

Nove programske rešitve bodo obrnile na glavo večino tradicionalnih industrij v naslednjih 5-10 letih. Uber je samo programsko orodje, nimajo nobenega avtomobila in so sedaj največje taksi podjetje na svetu. Airbnb je največja hotelska družba na svetu, čeprav nimajo nobenih nepremičnin. Stvari, za katere smo mislili, da so povsem trapast izum, so postale superiorne in del našega vsakdanjika v zelo kratkem času.

Umetna inteligenca

Računalniki bodo postali eksponentno boljši v razumevanju sveta. Letos je računalnik premagal najboljšega igralca goja na svetu – 10 let prej, kot je bilo pričakovano. V ZDA mladi pravniki že težko dobijo službo, saj IBM-ov Watson že zagotavlja, zaenkrat le osnovne, pravne nasvete v nekaj sekundah in z 90-odstotno točnostjo, v primerjavi s 70-odstotno, ki jo zagotavljajo pravniki. V prihodnosti bo potrebnih kar 90 odstotkov manj pravnikov, ostali bodo le visoko specializirani. Omenjeni Watson že pomaga diagnosticirati bolezni raka štirikrat natančneje, kot ljudje. Facebook ima danes na voljo programsko rešitev, ki prepoznava obraze bolje, kot ljudje. V letu 2030 bodo računalniki postali inteligentnejši kot ljudje.

Samovozeča vozila

V 2018 bomo dobili prvo samovozeče vozilo v javnem prometu. Okoli 2020 bo celotna industrija “vržena s tečajev”. Nič več si ne bomo želeli lastnih avtomobilov, bolj kot danes pa bomo želeli biti mobilni. Poklicali bomo avto z našim mobilnim telefonom, ta mu bo prikazal našo lokacijo in nas pripeljal na želeno lokacijo. Vmes bomo lahko produktivni in nemoteno delali. Ne bo nam treba parkirati, samo za prevoženo razdaljo bomo plačali.

Naši vnuki ne bodo potrebovali vozniškega dovoljenja in nikoli jim ne bo treba voziti avta. To bo spremenilo tudi mesta in kraje, saj bomo potrebovali tudi do 95 odstotkov manj vozil. Današnja parkirišča bomo spremenili v parke.

Vsako leto umre v prometnih nesrečah 1,2 milijona ljudi po svetu. Danes doživimo prometno nesrečo v povprečju na 100 tisoč prevoženih kilometrov. S samovozečimi vozili se bo ta številka dvignila na 10 milijonov kilometrov. To bo rešilo milijon življenj na leto.

Večina avtomobilskih proizvajalcev bo zaprla vrata. Tradicionalni proizvajalci poskušajo z evolucijskim pristopom in izdelujejo »samo« vse boljša vozila, medtem ko tehnološka podjetja, kot je Tesla, izdelujejo računalnike na kolesih.

V težavah bodo tudi zavarovalnice, kajti brez avtomobilskih nesreč se bodo njihova zavarovanja dramatično pocenila – baje celo za stokrat. Njihov model avtomobilskega zavarovanja bo izginil. Nepremičninski trg se bo spremenil. Kajti, če lahko delate, medtem ko se vozite v službo, se boste raje naseljevali dlje od mest, v naravo in privlačnejša naselja. Električna vozila bodo postala vodilna v prometu do leta 2020. Mesta bodo manj hrupna, elektrika pa bo postala izjemno poceni in čista. Pridobivanje elektrike s pomočjo solarnih celic raste eksponentno zadnjih 30 let, a se šele danes zaznava njihov vpliv. Njihove cene bodo padle do te mere, da bo klasično premogovništvo izginilo do 2025.

Zdravje

Cena Tricorderja X, posebne medicinske naprave, imenovane po programu Star Trek, bo objavljena letos. Ta bo delovala v povezavi z vašim telefonom, ki bo lahko “vzel” v obravnavo vašo kri, vdihnjen zrak, mrežnico…in nato analiziral 54 bio markerjev, ki bodo identificirali skoraj vsako bolezen. To bo poceni, zato bo v nekaj letih vsakdo na tem planetu imel dostop do sodobne medicine skorajda zastonj.

3D tiskanje

Cena najcenejšega 3D printerja se je v desetih letih znižala z 18.000 dolarjev na 400 dolarjev. V istem času, je printer postal stokrat hitrejši. Vse najpomembnejše tovarne čevljev začenjajo s 3D printanjem čevljev. Rezervni deli v letalski industriji so natisnjeni v 3D, vesoljske postaje imajo printerje, ki omogočijo optimizacijo rezervnih delov, ki so potrebni na takšni postaji. Že konec letošnjega leta naj bi nekateri pametni telefoni imeli možnost 3D skeniranja. Lahko bomo 3D skenirali našo nogo in si natisnili doma naš najbolj prilegajoč se čevelj. Na Kitajskem so že zgradili šestnadstropno poslovno hišo, ki je v celoti narejena s pomočjo 3D tiskanja. Do leta 2027 bo 10% vse svetovne proizvodnje narejeno s 3D tiskanjem.

Delo

70 – 80 odstotkov današnjih delovnih mest bo izginilo v naslednjih 20 letih. Dobili bomo vrsto novih, toda ni povsem jasno ali jih bomo dobili dovolj v tako kratkem času, da ohranimo današnjo stopnjo svetovne zaposlenosti.

Življenjska doba

Življenjska doba narašča v povprečju za 3 mesece na leto. Pred štirimi leti je znašla 79 let, danes že 80 let. Do leta 2036 se bo dvignila za več kot leto v enem letu. Torej bomo živeli mnogo dlje, več kot 100 let.

Izobraževanje

V Aziji in Afriki stane najcenejši pametni telefon okoli 10 dolarjev. Do 2020 bo imelo 70 odstotkov vse svetovne populacije svoj pametni telefon. Ta pa omogoča dostop do izobraževanja, tudi do principov učenja v razvitem svetu. Program Khan akademije so že priredili v več jezikovnih različic, za Indonezijo, Arabske države, Svahili, Kitajščino. Angleška verzija bo na voljo brezplačno, otroci in mladostniki, še posebej ciljajo na Afriko, pa naj bi tekoče govorili angleško v pol leta.

Kaj od tega bo za nas postala resničnost, je odvisno od naše današnje starosti, kako hitro se bomo spremembam prilagodili v Sloveniji, pa najbrž velika neznanka.

Ste pripravljeni na prihodnost?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 30. julija z istim naslovom. https://fokuspokus.si/article/2449?=ste-pripravljeni-na-prihodnost