Gorenjska kot Graceland. Avsenikland. Sveta dežela za ljubitelje glasbe.


images

Še dobro, da se turistični razmah dogaja daleč od politike, skregane s pametjo. No, pomembno je, da jo ohranimo mi sami!

Dve leti bo, odkar sem pisala o tem, da bi Begunje morale postati slovenski Graceland. Avsenikland. V trajni spomin Slavku Avseniku in njegovi skupini, v nemško govorečem svetu znani kot Oberkrainer. Glasbenemu fenomenu, ki je vlil vero vsem nam sistemsko utesnjenim v bivši Jugi, da je z dobro idejo mogoče osvojiti svet. Neglede na to, od kod prihajaš. Avseniki so bili ob Elanu takrat edini slovenski globalni brand.

Takrat sem razmišljala, da bi Begunje — tako kot Graceland po smrti Elvisa Presleya postal sveto mesto za ljubitelje rock‘n’rolla — morale postati sveta dežela ne samo za vse ljubitelje narodnozabavne glasbe, temveč tudi poklon glasbi in glasbenim ustvarjalcem nasploh, ki puščajo za sabo prepoznaven in edinstven pečat.

Da reka romarjev ne usahne

V četrtek sem bila v Radovljici, kjer je Zavod za turizem in kulturo poletne večere prav všečno popestril s “četrtkovimi osvežitvami”. Recept sicer ni inovacija, ampak deluje. Osrednji trg šarmantnega radovljiškega središča je bil nabito poln. Izvrstna glasba, tokrat skupine Hamo & Tribute 2 Love, kulinarična ponudba (vsakokrat drugih) dveh “radolških” chefov, mini kombi s ponudbo kakih šestih slovenskih kraft pivovarjev, nekaj stojnic z ročno narejeno robo in obvezen sladoled v slaščičarni Vidic, iz katere se je ves večer vila vrsta ljubiteljev odličnega sladoleda. Na parkirišču pa madžarske, poljske, avstrijske, nemške, nizozemske, italijanske in še kakšne registracije.

Nastanitvene kapacitete v Radovljici so polno zasedene. Eden od ponudnikov je apartmaje dokončal pred 14 dnevi. Niti promovirati jih še ni utegnil, pa že ima vse zasedeno. Naravnost fantastično!

Ob pogovoru z direktorico radovljiškega turizma se mi je obraz še bolj razlezel v nasmeh. V Begunjah se namreč nekaj premika. Radovljičani so tam odprli podružnico matične turistične pisarne, ki bo skrbela izključno za begunjsko dogajanje. Izbrali so sodelavca, ki je vešč turističnega razmišljanja, ob tem pa je tudi velik Avsenikov fan. Z družino Avsenik bodo sodelovali z roko v roki, ustvarjali vsebine in skrbeli, da reka romarjev ne usahne.

Spremembe!

Končno smo se naučili povezovati in razmišljati o skupnih ciljih in ne samo o tem, za koliko bom prikrajšan, če sodelujem, ampak koliko bom pridobil zato, ker sodelujem. Konec avgusta bo v Begunjah tradicionalni Avsenikov festival. Karte so že zdavnaj razprodane. No, mogoče lahko ujamete še kakšno za nedeljo, a ta podatek je star že dva dni in ni rečeno, da drži.

Draž Begunj pa kljub nedvoumni dominantnosti niso samo Avseniki. Pogosto nam o naših lepotah največ povedo navdušeni tujci. Še moja turistično razvajena nemška žlahta je vedno navdušena, ko pridejo na obisk. Radovljiško mestno središče, oddaljeno samo nekaj kilometrov, je pravljična dežela, ki živi svoje življenje, ločeno od stanovanjskega dela Radovljice. Linhartov trg izvablja vzdihe navdušenja, že ko ga zagledaš. Če pa je še napolnjen z vsebinami, je to zagotovo eno najlepših srednjeveških mestnih jeder pri nas. Majhne stisnjene hiške dobivajo obnovljene fasade in novo ponudbo, skrbno urejeno gorenjsko cvetje se šopiri z okenskih polic. Radovljica je čista in urejena.

Prestolnica slovenskih Alp

Goste navdušujejo tudi pohodništvo, planinarjenje, kolesarjenje, ribištvo, Šobec, Bled, Bohinj, kmečki turizem itd. Takega zaledja nima niti Graceland.

Pa Kranj, 15 minut vožnje stran. Prestolnica slovenskih Alp — kot so si nadeli slogan na tujih trgih — je bučno in množično obeležila petkovo Kranjsko noč, ki se je začela v četrtek, trajala še vso soboto in ki se zaključila v nedeljo. Kranjske nastanitvene kapacitete so zasedene 90-%. Največ tujih gostov pride v Kranj iz Južne Koreje!

Gostinci pritrjujejo, da se ljudje vračajo v center Kranja, kjer je življenje pred leti skorajda zamrlo in pustilo za seboj opustošenje praznih prostorov in propadlih podjetniških zgodb. Danes je v Kranju že precej drugače. Tudi investicijski cikel obeta več kot 50 milijonov evrov svežega denarja v prihodnjem obdobju, večji del iz EU sredstev, s katerimi bodo obogatili kakovost in raven življenja.

In tega je še veliko

Eden mojih redkih pozitivno naravnanih blogov. Takšni so običajno manj brani in deljeni. Škoda. Dobrih zgodb je v resnici še veliko, vendar nas kliki, branost, ratingi prepogosto zapeljejo v drugo smer.

Naj zaključim v kritičnem slogu. Še dobro, da se ti gorenjski premiki dogajajo daleč od politike. Ta gre pri nas tako ali tako svojo pot, pogosto povsem odmaknjena od realnosti in skregana z zdravo pametjo.

Pomembno je, da jo — to zdravo pamet — ohranimo mi!

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v ponedeljek, 24. julija, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2436?=gorenjska-kot-graceland-avsenikland-sveta-dezela-za-ljubitelje-glasbe

Varčevanje? Ne, ampak fehtarija, zastonjkarstvo, koristoljubje!


Logo Pivo in cvetje Laško 2017

Če mora Slovenec plačati vstopnino, najprej pljuva po FB, potem pa pokliče “prijatelja”, da mu zrihta zastonj vstopnico.

Ni skrivnost ni, da sem tudi letos delala PR za festival Pivo in cvetje Laško, zato lahko to tudi mirno zapišem. Če ne zaradi ljudi, ki me že vrsto let tam obkrožajo, pa zaradi letošnjih 150 novinarjev in fotografov — lani 120, predlani 170… —, ki se akreditirajo na festivalu.

Festival cenim, ker v svoji strategiji usklajeno razvija svoji ključni usmeritvi: razvoj in promocijo domače glasbe, ki ji s primerno težo dodaja še globalne zvezdnike, ter odgovornost in skrb za ohranjanje slovenske kulturne in zgodovinske dediščine.

Čeprav bi ti dve vsebini lahko živeli vsaka zase, sta se na tem festivalu znašli v krasni simbiozi. Če bi eno odvzeli, bi drugi zelo manjkala. Poklon Pivovarni Laško Union, ki je vsa ta leta vlagala znatna sredstva, da je festival ne samo obstal, temveč tudi rasel. Letos so novi lastniki to številko tudi razkrili. Gre za več kot milijon evrov za vsak festival.

Brezplačni vozni red

Vsakomur, ki je to sliko poznal nekoliko podrobneje, bi moralo biti jasno, da brezplačni “vozni red” tako velikega dogodka ne more trajati v neskončnost. Razvoj prireditve, ki pripelje v mesto z malo več kot 3000 prebivalcev 50 bendov z vseh koncev sveta in 100.000 obiskovalcev, zahteva pošteno in pravično porazdelitev med vse, ki od tega nekaj imajo.

Pa poglejmo.

Pivovarna Laško Union zvari pivo, ki ga prodajo v štirih dneh, kolikor traja festival, v manj kot enem dnevu. Zato je jasno, da tega dogodka ne delajo zaradi neposrednih prodajnih učinkov ali pospeševanja prodaje, kot bi rekli v marketingu. Vlaganje v festival je vlaganje v prepoznavnost in dolgoročno lojalnost blagovni znamki. Ker poznam marketinške budžete velikih slovenskih podjetij, lahko mirno zapišem, da je ta vložek PLU izjemno bogat.

Dober posel

Domačinom, ki nimajo nikakršnega gospodarskega posla s festivalom, gre verjetno festival na živce. V teh dneh se jim življenje obrne na glavo. Večerni trušč in jutranji ropot komunale, ki vestno počisti vso nesnago prejšnjega dne? Ne, hvala! Nekateri se v tem času odselijo na vikende ali načrtno odidejo na dopust.

Od festivala imajo dober posel lokalni gostinci, trgovci, hotelirji, ponudniki vsebin v luna parku in še kdo. Malo gospodarstvo v času festivala v Laškem zacveti.

Od festivala ima veliko tudi občina, ki uspešno gradi pozicijo Laškega kot turistične destinacije in je pri organizaciji tudi aktivni partner z lokalno turistično organizacijo, ki pri tem poveže številna kulturna društva in hortikulturno društvo.

Letos pa šok

Seveda imajo od festivala ogromno tudi ljubitelji glasbe. Do letos so vse koncerte — ki jih je vedno okrog 50 — obiskali zastonj. Ves svoj budžet za festival so lahko tako porabili za hrano in pijačo ter nastanitev in prevoz. Skratka, za ljudi je bil festival res en sam popoln užitek!

Letos pa šok. Vstopnina.

Maja so stale karte s popusti 10€ na dan. Za kakšnih 15 koncertov na dan. Junija so stale 12€. Z zadnjim popustom 13,50€. Polna cena je znašala 15€. Za marsikoga veliko — a v primerjavi z drugimi, sorodnimi festivali v resnici poceni. Manj kot evro na koncert z vstopnico, kupljeno v predprodaji, in 1€ na koncert po polni ceni.

Prijatelji v narekovajih

In kaj naredijo Slovenci, kadar nekdo uvede vstopnino?

Najprej bentijo in pljuvajo po socialnih omrežjih. Kletvice in grožnje, brezobzirnost in nizkotnost komuniciranja pridejo na dan v vsej svoji primitivnosti.

In ko si na tak način do konca dajo duška, začnejo razmišljati, koga poklicati, da bi dobili zastonj vstopnico.

Takrat se spomnijo na prijatelje, ki jih niso videli 10 in več let in ki v resnici to sploh niso. Kdorkoli pride prav. Znanci in sorodniki in vsi, ki jih poznamo, da le imajo neko povezavo z organizatorjem dogodka. Stavek, ki ga najpogosteje slišim zadnje dni, se glasi: “Ti, a mi lahko zrihtaš…”

Pa ne gre samo za običajne ljudi, ki bi prišli na festival kot gostje. Tudi novinarji imajo prijatelje, ki iščejo takšne zveze. Najbolj iznajdljivi novinarji mi svoje prijatelje poskušajo prodati kot sodelavce v svojih redakcijah. Najpogosteje so to fotografi, četudi je to isto uredništvo že prijavilo svojega fotografa in čeprav vemo, da mediji v zanje neprijaznih časih ne razsipavajo z dnevnicami. In če niso fotografi, so pa svobodni novinarji ali vsaj asistenti kamermanov. Prijaviti poskušajo soproge, brate, sestre.

In vse samo zato, da prihranijo za vstopnico.

Razumem logiko varčevanja — toda to z varčevanjem pač nima nobene zveze. Ni varčevanje, če kličeš “prijatelja”, da ti zrihta gratis karto. To je navadna fehtarija, zastonjkarska filozofija in koristoljubje. Hočeš dober festival, zanj pa nisi pripravljen plačati niti 10€. Gre za pomanjkanje odgovornosti, izkoriščanje, nenazadnje tudi za laži.

Do kolektivne, nacionalne zrelosti nam še zelo veliko manjka.

 

Kdaj bo država spoznala, kdo v resnici poganja družbeni razvoj?


untitled

Imeti redno službo v sistemu je danes prvorazredni status, biti podjetnik ali espe pa drugorazredni. Pa ne bo več dolgo.

V času nedavne svetovne gospodarske in finančne krize so ljudje izgubljali službe čez noč. Mladi je sploh niso dobili, četudi so podjetjem poslali po nekaj sto prošenj. Starejše so delodajalci pošiljali v dovoljenem zakonskem časovnem oknu pred upokojitvijo na Zavod za zaposlovanje. Delodajalci so delali vse, da so se znebili kar največjega števila zaposlenih. Mnogokrat brez vsebinskih kriterijev. Pomembno je bilo, da je iz podjetja odšlo 132 zaposlenih, ni pa bilo pomembno, da odhajajo kakovostni kadri. Naš delodajalsko-zaposlitveni sistem je bil popolnoma in v celoti naravnan na to, da je treba varčevati predvsem pri zaposlenih, ki so delodajalčev največji dolgoročni strošek.

Danes, ko smo po vseh statistikah in kazalcih že nekaj časa izven krize in ko se tudi po ugotovitvah Urada za makroekonomske analize in razvoj zaposlenost povečuje, pa zaposlovalci ne najdejo dovolj hitro želenih kadrov, še posebej pa ne primerno usposobljenih.

Novi profili

Na Zavodu za zaposlovanje pravijo, da je bilo maja letos na trgu skoraj 12.500 prostih delovnih mest ali kar 45% več kot lani maja. Statistika pri tem ne zajema tistih delovnih mest, ki jih podjetja sploh ne oglašujejo, kakršna so po navadi vodilna delovna mesta.

Če se je pred petimi, šestimi leti na stotine kandidatov, pripravljenih sprejeti tudi mizerno plačo, borilo za eno samo delovno mesto, se danes vedno več delodajalcev bori za enega samega odličnega strokovnjaka, ki zna temu primerno postavljati svoje pogoje. Trg torej deluje normalno ter v skladu z zakonitostmi ponudbe in povpraševanja.

To, na kar smo v fazi krizne tranzicije povsem pozabili, pa je, da bomo po krizi potrebovali nove profile ljudi. Kriza namreč vedno prinese spremembe. Pričakovati, da bodo podjetja ponovno zaposlovala ekonomiste ali klasične družboslovce, je bilo nerealno. Pet let krize je spremenilo ne samo svet, temveč tudi Slovenijo. Danes iščemo strokovnjake, ki bodo Slovenijo digitalizirali. Iščemo super kreativne programerje. Strokovnjake, ki v resnici vedo in ne samo blefirajo, kaj je to IT varnost. Iščemo ljudi, ki so sposobni razviti nekaj novega, nepredstavljivega.

Majhen vrtiček malo obrodi

Gledano iz gospodinjske perspektive ne moreš na majhnem vrtičku pridelati krompirja niti za oskrbo Cerkelj na Gorenjskem. Pri dveh milijonih prebivalcev ne moremo pričakovati, da bomo imeli milijon vrhunskih strokovnjakov. Imamo pa jih vendarle veliko, o tem ni dvoma. Vendar ti, ki so res odlični, skorajda ne iščejo služb.

Številni mladi, ki pred leti kljub množici poslanih prošenj niso mogli dobiti zaposlitve, so se medtem podjetniško znašli. Eni so se uspešno prodali v tujino, kjer zdaj delajo kariero. Drugi so zbrali okoli sebe prijatelje, se domislili inovacije, igrice, aplikacije, ki lajša življenje — skratka, nečesa koristnega —, in ustanovili svoje startup podjetje. Denar so zbrali na Kickstarterju ali kateri drugi platformi za množično financiranje. Delajo točno to, kar so si vedno želeli. Na redno službo pri drugem delodajalcu niti ne pomislijo, ker bi jim odvzela svobodo, jih zaprla v sisteme hierarhične odvisnosti in procesnega odločanja in čakanja — in jih ubila.

Svobodni in vklenjeni v sistem

Če je bila pred leti redna služba ena od prioritet vsakega slovenskega državljana, še posebej mladih, pa boste danes našli vse več takšnih, ki o redni službi v nekem poslovnem sistemu niti ne razmišljajo. Svoboda ustvarjanja jim pomeni veliko več kot socialna varnost redne službe pri nekem delodajalcu. Tudi to je odraz sprememb, ki jih je zakuhala kriza.

In če danes še velja, da je imeti redno službo prvorazredno statusno stanje, biti podjetnik ali espe pa odraz neke drugorazrednosti — ker v družbenem smislu velja za izhod v sili za vse, ki so jih sistemi izvrgli —, bo prihodnost morebiti prinesla obrat. Podjetniki in samostojni podjetniki bodo pridobili ugled svobodnih, neodvisnih, inovativnih in prebojnih členov družbe, medtem ko bodo za ujetnike veljali tisti vklenjeni v sisteme, ki ne zmorejo slediti tempu globalnih sprememb in potreb.

Premladi za pokoj, prestari za espe

In kaj medtem dela naš šolski sistem za to, da bomo čez deset let imeli takšne profile mladih, ki jih bomo v gospodarstvu potrebovali? Nekaj malega se trudijo z uvedbo vajeništva, sicer pa daleč premalo. Včasih smo vsi želeli biti ekonomisti, tržniki, pravniki, finančniki, pa magistri in doktorji — vendar za našo generacijo nazadnje ni bilo dovolj dela. Vrsta mojih kolegov je izgubila službo dve leti pred upokojitvijo. Zdaj čakajo, da se formalno upokojijo. Prihodnje leto poteče zadnje leto prehodnega obdobja ZPIZ–1. Število upokojencev se bo spet nenormalno in za družbena razmerja nezdravo povečalo. Stari bodo dobrih 60 let, torej premladi za pokoj. Kot espeji ne bodo mogli biti aktivni, za druge oblike dela pa bodo za delodajalce davčno predragi.

Pozabili smo, da družbo poganjajo tudi kuharji, vozniki viličarjev in težkih tovornjakov, varilci, orodjarji, zidarji, vojaki, čistilci, strokovnjaki za nabavo. Teh nimamo in jih uvažamo iz tujine.

Kot državljanka imam v resnici samo eno željo: da bi znali upravljati državo tako, da bo ves čas prijazna vsem državljanom. Mladim in starim, visoko izobraženim in poklicno kvalificiranim. Vse potrebujemo za enakomeren družbeni in gospodarski razvoj.

Le kdaj bodo poklicani to spoznali?

 

Prispevek je bil prvotno objavljen v nedeljo, 9. julija 2017 na Fokuspokus z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2404?=kdaj-bo-drzava-spoznala-kdo-v-resnici-poganja-druzbeni-razvoj

 

Ljudje nismo šahovske figure


CHESS

60 Slovencev je 26 let živelo na zemlji, za katero so verjeli, da je Slovenija — zdaj pa se je izkazalo, da to ni res.

Nad medijskim pokrivanjem dogajanja okoli razsodbe arbitražnega tribunala se ne smemo pritoževati. Naši mediji so dogodek umestili v skupino zgodovinskih dogajanj, kakršne so bile osamosvojitev, vstop v EU, prevzem evra, predsedovanje Slovenije EU in vstop v schengenski mejni režim.

Če kdo v zvezi s to razsodbo ne pozna vsaj nekaj ključnih ugotovitev ali celo ne ve ničesar, si je sam kriv.

Res pa je, da nam kljub neposrednemu prenosu, pogovorom v studijih, številnim analizam, izjavam in debatam vsi skupaj še vedno ni dovolj jasno, da bi vedeli, kako se bo to poglavje končalo.

Ne vemo, kako bomo rešili ljudi, ki so se opredelili kot Slovenci in ki so 26 let živeli na koščku zemlje, za katerega so verjeli, da je Slovenija — zdaj pa so soočeni z dejstvom, da so živeli v zmoti. Zame je ta človeški vidik največji izziv te arbitraže.

Premik skakača

Ljudje nismo šahovske figure, ki bi jih lahko prestavljali malo sem in malo tja. Smo čuteča in čustvena bitja s svojimi koreninami, navadami, pričakovanji, osebnimi izkaznicami, dokumenti. Če ima nekdo kmetijo na Hrvaškem in želi ostati kmet, obenem pa živeti v Sloveniji, tega ni mogoče urediti kot premik skakača z F6 na D5.

Kje naj recimo občina Piran najde zemljišče, ki bo njeno, kmetijsko, imelo na parceli ustrezno hišo ali dovoljenje za gradnjo in druge gradbene papirje, ki morajo biti izdani na ime upravičenca? Da ne omenjam denarja za gradnjo?

Pa tudi sicer, kaj naj ta kmet počne s svojim premoženjem na Hrvaškem? Naj ga proda in denar pošteno vloži v novo premoženje v Sloveniji? Kaj, če ne bo kupcev za njegovo hišo in zemljo? Ali pa če se bodo našli špekunlanti, ki bodo s čakanjem in odlašanjem zniževali ceno?

Ali naj ta človek svoje premoženje na Hrvaškem proda oz. podari Republiki Sloveniji — če to sploh sme — in s tem kompenzira vložek, ki ga bo Slovenija namenila za rešitev njegovega problema? Ali sploh lahko ima Republika Slovenija premoženje v drugi državi? Če ne, ali bo ustanovila podjetje, ki bi prevzelo lastništvo nad premoženjem oseb, ki želijo v Slovenijo in ga v nadaljevanju v miru in preudarno prodajalo?

In kako ovrednotiti hišo Joška Jorasa, če se bo želel preseliti v Slovenijo? Zaradi te hiše se je tepel, boril z birokracijo, valjal po bregu, aktiviral množice. Kaj odtehta ta konec zemlje in kako to primerno ovrednotiti?

Nemogoče!

Črte in krivulje

Na trenutke se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi tribunal vlekel črte in krivulje poštene delitve čez gozdove, kjer nihče ne živi, kot pa da se je naslanjal na katastrsko ureditev naselij in s tem do konca zapečatil neživljenjsko stanje. Pričakovala bi, da bo v primeru, ko gre za ljudi, ravnal po načelu spoštovanja dejstev in dejanskega stanja, ki traja že vsaj zadnjih 26 let.

Vznesenost nad dejstvom, da smo po arbitražni odločitvi dobili večji del Piranskega zaliva, nas ob misli na usode ljudi v resnici povsem mine. Želena in potihem močno pričakovana odločitev, s katero smo dobili večji del zaliva, se je resda uresničila.

Toda na koncu ni prinesla nasmehov na obraze, niti olajšanja ali sproščenosti. Prinaša nove izzive in možne napetosti, politične konflikte ali celo spet kakšne fizične obračune.

Ker kot veste, tudi pri tem ni jasno, kako bomo sploh prišli do uveljavitve odločitve arbitražnega sodišča. Dobro poznamo Hrvate, zato nam je jasno, da se pravi izzivi arbitraže v resnici šele začenjajo. Zdaj nas vabijo v nov proces — na mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Haagu ali v Hamburgu.

In kam bi nas potem vabili, če jim tudi ta razsodba ne bi bila pogodu?

Junction?

Najbolj pa me jezi nabijanje okoli stika z odprtim morjem. Junction je postala magična beseda. Ga imamo ali ne? Stik, namreč? Imamo služnost ali imamo koridor? So to vrata? Ali karkoli že? Ali je tisto morje še naprej hrvaško ali nikogaršnje?

Tvegam napad strokovnjakov za pomorsko pravo, če zapišem, da mi je vseeno, kako se temu koščku morja reče, dokler imamo tam točno takšne pravice, kot bi jih imeli na odprtem morju — če jih seveda imamo za vedno, če tam nismo ovirani, temveč svobodni in v enakem položaju kot vsi drugi, ki se tam neovirano gibljejo. Za vedno!

Dve novi dami

Smo pa med medijskim pokrivanjem arbitražne odločitve nedvomno dobili dve spoštovanja vredni medijski zvezdi: dr. Dominiko Švarc Pipan in dr. Vasilko Sancin — no, ta medijem sicer ni neznana, je pa nedvomno osvežena. Obe sta se izkazali kot izjemno verodostojni, zreli strokovnjakinji, predvsem pa kot blažena protiutež mrmrajočim, upokojenim politikom in političnim komentatorjem. Sta komunikativni, delovali sta preudarno in pomirjujoče. Ostajali sta v okvirih prava in se nista spuščali v politiziranje odločitve.

Za nameček pa nista samo strokovnjakinji. Kar je za televizijo zelo pomembno, sta tudi šik in krasni dami, ki ju ima kamera rada.

Zadnja, zgodovinska priložnost

Uresničitev arbitražne odločitve je za Vlado Mira Cerarja oz. SMC po 29. juniju zadnja priložnost, da politično preživi. Do tega dne niso uspešno uresničevali pričakovanj večine Slovencev. Kazalci političnega razpoloženja kažejo, da uživajo samo še minimalno podporo volivcev.

Zdaj imajo edinstveno, zgodovinsko priložnost, da z rešitvijo problema negotovosti vsaj 60 Slovencev, kolikor jih je zaradi arbitraže izviselo, rešijo svojo politično kožo.

Časa ni več veliko. Počasnost ne bo prinesla nič dobrega. Za nikogar!

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 2. julija, z naslovom Problem je, da ljudje nismo šahovske figure https://fokuspokus.si/article/2390?=problem-arbitraze-je-da-ljudje-nismo-sahovske-figure

 

Kaj pa, če Hrvati dobijo ves piranski zaliv – in tega ne priznajo?


untitled

Napetost pred razglasitvijo odločitve arbitražnega razsodišča glede meje med Slovenijo in Hrvaško se stopnjuje. Ta hip smo zmagovalci arbitraže še vsi. Slovenci in Hrvati. Obe strani. Slovenci dovolj samozavestno verjamemo, da bo odločitev sledila neki dovolj razumni logiki, da nam kot samostojni in pomorski državi vendarle pripada izhod na odprto morje, kar bi za seboj, če prav razumem vse, sicer kdo ve s čigavo roko zarisane linije potencialnih meja, potegnilo tudi za nas nekaj ugodnejšo linijo meje čez piranski zaliv.

Za zmagovalce se imajo tudi Hrvati. Na prepovedan način so nas ujeli pri prepovedanih pogovorih in za njih velja, da je vsebina arbitražnega sporazuma tako kontaminirana, da pogodba ne velja več in le še Bog lahko tu karkoli spremeni. Oni, zemeljski in prizemljeni tega ne morejo. Zanje sporočilo iz Haaga tudi ni bilo nobena »breaking news«. To temo medijsko postavljajo v ozadje in se ob tem držijo prav tako pokončno, prepričani, da je izhod iz procesa njihova pravica, neglede na to, da je sodišče odločilo, da se postopek lahko nadaljuje, saj kršitev ni bila tako zelo huda.

V četrtek, 29. junija naj nam bilo vsem jasno. Obe strani si v finišu pridobivata politične zaveznike, pa se sicer sprašujem čemu in zakaj? Je res toliko lažje in manj boleče izgubiti, če imaš za seboj ugleden zbor mednarodne diplomacije, ki izgubi s teboj? V paketu. Rešitev zato ne bo nič drugačna in dejstva bodo zaradi tega ostala povsem enaka. Diplomatsko »invazijo«, s katero bi si iskali zaveznike, bi morali izvajati vsa ta leta, ne le od podpisa pogodbe, že bistveno prej.

Morebiti smo ubrali taktiko iskanja tihih zaveznikov in to tudi počenjali zelo tiho? Za razliko od Hrvatov, ki svoje aktivnosti nasploh počenjajo glasno, brez sramu, brez zavor. Mi bomo odločitev arbitražnega sodišča spoštovali, pravimo, neglede na to, kakšna bo. Hrvatje arbitražnega postopka ne priznavajo več, prav tako neglede na to, kaj poreče sodišče.

Ker odločitve še ne poznamo in je zato danes še vedno vse mogoče, je povsem možen tudi za nas popoln zasuk pričakovane rešitve.

Kaj neki bi se zgodilo, če bi po sicer zelo neverjetni logiki, pa vendar, Hrvati dobili celoten Piranski zaliv – in tega ne priznali, ker so iz sporazuma izstopili? Bi res ne priznali takšnega stališča ?

Bi naši sosedi Hrvati v resnici ostali tako dosledni, vztrajni in tako trdno zavezujoči svojemu dosedanjemu stališču, da bi rekli Sloveniji in Evropi, ne hvala, želimo se s Slovenci še naprej pogajati o reševanju mejnega vprašanja, ker odločitve arbitražnega sodišča od leta 2015 ne priznavamo.

Malo Morgen!

Verjamem, da bi v tem primeru zanje arbitražni sporazum še kako veljal in bil zavezujoč kot mednarodna pogodba. Hrvati bi hiteli sporočati, da so mlada, vendar odgovorna članica EU, ki spoštuje odločitve njenih organov. Z nekaj skritega posmeha bi se lahko Sloveniji zahvalili, ker je z umikom zahtevka po rešitvi meja pred vstopom Hrvaške v EU, omogočila Hrvaški, da je članica držav evropske elite in s tem tudi odprla vrata, da se mejni problem dokončno reši. Hvala Slovenija! In tako bi se nam končno zahvalili za vstopnico v EU.

Kaj pa bi storili mi, Slovenci?

S kopico političnih, vendar tihih, zaveznikov v ozadju bi hiteli luzersko sporočati, da smo svoj del posla oddelali strokovno povsem nesporno, v resnici vrhunsko. Da pa se je sodišče tako odločilo, odločitev je za nas dokončna in jo spoštujemo. Dodali bi, da Evropa, gospa Merkel, gospod Macron, Juncker in številni drugi visoki EU veljaki že vedo, kaj je prava resnica – tako nekako, kot pri teranu.

Briga me, kaj si mislijo o tem meddržavnem izzivu evropski veljaki, dokler tega niso pripravljeni javno komunicirati in aktivno sodelovati v zavezništvu. Nisem slišala niti enega od naših mednarodnih »zaveznikov«, ki bi javno sporočil nekaj takšnega: »Slovenija je zgodovinsko pomorska država, ki je v preteklosti doživela vrsto administrativnih krivic pri določanju meja. Pričakujemo, da se bodo s to odločitvijo arbitražnega sodišča te krivice popravile. Ob vsem tem je Luka Koper za osrednjo Evropo eno ključnih logističnih mest, zato mora promet do Kopra potekati nemoteno, brez ovir in brez meja, kajti za Evropo je to pomembna konkurenčna prednost«.

Tako pa nič. Evropski veljaki se v tem svojem tihem in nemem ozadju skrivajo pred odgovornostjo odločitve, ki jo bodo sprejeli arbitražni sodniki. Klinc pa takšni zavezniki.

Sicer pa mora biti takšna rešitev win-win situacija. Nekaj daš, nekaj izgubiš. Kaj bomo dali, da bomo nekaj dobili, to je sedaj politično najbolj vroče vprašanje, ki bo zarezalo v kariere številnih domačih političnih posameznikov in strank.

Saj veste, kar nekaj volitev in še referendum so pred vrati.

Bolno zdravstvo, bolan narod


untitled

Priznati zmoto je v vseh poklicih nekaj običajnega. Razen pri zdravnikih. Napaka je lahko nepopravljiva. Brez tolerance.

Moja osebna zdravnica v ZD Šiška je izjemna ženska. Odlična strokovnjakinja, skrbna, zavzeta, dosledna, ničesar ne prepušča naključju, nikoli ne ocenjuje ničesar čez prst.

Takšnih zdravnikov je pri nas nedvomno veliko. Kaj veliko, verjetno kar večina!

Pa vendar jim ugled pada. Ljudje so do zdravnikov vse bolj kritični in nestrpni. Vrstijo se tožbe in obtožbe.

Nekoč cenjen in spoštovan poklic, ki zahteva časovno najdaljše izobraževanja, je postal tarča vsesplošne kritike in nezadovoljstva. Ljudje v belih haljah pa se vedno pogosteje znajdejo na sodišču.

Za to nismo krivi njihovi uporabniki oziroma trg. Najprej morajo vase pogledati zdravniki sami. Pa tudi zdravstveni menedžerji, Zdravniška zbornica in politika. Vsi po vrsti.

Božji sindrom

Mnogi zdravniki imajo sindrom Boga. Vsemogočnega. Ne vsi, da se razume. Moja zdravnica je prizemljena do konca. Na nek način to celo razumem. V karieri se jim nekako privleče v misli in prepričanja. Naše telo, bolezni, poškodbe, stanja poznajo bolje kot mi sami. Preiskave, rentgenske slike, ultrazvok, operacije jim omogočajo, da vidijo v nas vse tisto, česar mi sami nikoli ne bomo ne videli ne vedeli. Pomagajo nam, ko nas boli, tišči, peče, skeli in se nam vrti. Zmorejo vse tisto, česar ne zmoremo + sami. Mi se jim kot pacienti zahvaljujemo in jih častimo. Oni so naši rešitelji. Globok poklon, ponižnost. Kot pred Bogom.

Zdravniki niso tim

V tej svoji zaverovanosti, da obvladujejo in zmorejo vse, pa se gredo tudi PR. Na strateški ravni, pa tudi čisto taktični in izvedbeni. Oni obvladajo vse.

Ampak vsak zdravnik zase. Zdravniki namreč niso tim. Četudi vsaj operacije izvajajo ekipno, očitno ostajajo posamezniki, ki delujejo v svojem lastnem interesu in ščitijo vedno samo svoje delo. Zdravniki skorajda nikoli ne uporabljajo prve osebe množine, kot smo navajeni tisti, ki delujemo v timu. Zdravnik vedno reče “jaz“.

No, če še tako obvladajo svoje strokovno delo, pa jim komuniciranje zagotovo ne gre. Saj ne, da niso zgovorni. So, so. Samo komuniciranje z javnostmi, še posebej z mediji in s tem tudi z nami, z njihovimi strankami, realnimi in potencialnimi bolniki, jim ruši ugled.

Zbornica in krizno komuniciranje: en kanal, ena glas

Ko se gre cel zdravniški ceh individualni PR, iz tega ne more biti nič dobrega. Zdravniška zbornica, ki bi morala prva skrbeti za to, da bi zdravniki ohranjali ugled in dobro ime, ne zna zdravnikom kot individualcem ponuditi celovite komunikacijske podpore in predvsem ključnih usmeritev za komuniciranje.

Mogoče Zbornica v resnici ne čuti te krovne, timske dolžnosti, da pomaga zdravnikom in s tem tudi sebi, saj so zdravniki njihovi člani na osebni ravni, ne preko bolnišnic, ambulant ali drugih institucij, za katere delajo.

Zdravniška zbornica bi morala imeti za člane pripravljen priročnik kriznega komuniciranja in redno izvajati tovrstne izobraževalne programe.

Komuniciranje zdravnikov je skoraj vedno krizno, saj jih mediji po navadi najbolj oblegajo takrat, ko gre kaj narobe. In eno ključnih pravil kriznega komuniciranja je en kanal, en glas. Pri nas pa v krizi komunicirajo zdravnik, poslovni in strokovni direktor, zbornica in po možnosti še Ministrstvo. Vsakdo ima svoje informacije, svoje poudarke, svojo zgodbo. Kaos, ki ga spremljajo poslušalci, bralci in gledalci, je popoln.

Če pade kontejner, je to napaka. Če napako naredi zdravnik, je to kaznivo.

Samokritičnost in empatija

Priznati zmoto, slabo poslovno odločitev, neprimerno tržno taktiko je v vseh poklicih nekaj običajnega. Poslovna krilatica celo pravi, da se je iz napak treba nekaj naučiti in da je vsakomur treba dati še eno priložnost.

Pri zdravnikih pa ni tako. Napaka je pogosto usodna, nepopravljiva in nima vgrajene nobene javne tolerance. Pri zdravnikih je napaka predmet ovadbe, ki se lahko konča kot kaznivo dejanje — sledi odvzem licence, kariere je konec.

Zdravniki, ki se v takih primerih postavijo pred kamero, zavzeto in skoraj trmasto trdijo, da niso krivi in da so storili vse, kar je bilo moč storiti. To delajo tako, da postavljajo v ospredje sebe, pri tem pa ne pokažejo pričakovanega razumevanja do žrtev. Skoraj nobene empatije do ljudi, nobenega obžalovanja. Samo trda, nepopustljiva obramba.

Postaviti zdravnika pred medije po storjeni napaki je kot javni linč, javno predvajana obramba pred kamero, brez komunikacijskih veščin. Ne poznam primera, ko bi si zdravnik na ta način opral ime. V primeru zdravniških napak bi konkretne primere morali razložiti nevpleteni, neodvisni, tretji zdravniki, strokovnjaki — neke vrste arbitri, ki bi znali postopke pojasniti tudi širše, ne samo iz konkretnega primera.

UKC je najslabši zgled

Slabo uslugo zdravnikom in slab zgled zdravstvu v celoti daje tudi največja in najpomembnejša slovenska bolnišnica, ljubljanski UKC. To, kar so si komunikacijsko privoščili ob rušenju strokovnega direktorja Pediatrične klinike, je samo zadnji v celi vrsti komunikacijskih flopov in resen udarec zdravnikom. Javno obračunavanje pred mediji je v tem primeru pljuvanje v lastno skledo. Strateško nedomišljena in zgrešena poteza, ki ob tem še spodbuja nezaupanje in dvome in ustvarja negativni odnos do vseh vpletenih.

In na koncu še politika. Ta se hvali, da nam gre bolje. Kaže statistično rast gospodarskih rezultatov in si neupravičeno lasti zasluge.

Po drugi strani pa se nam zdravstveni sistem sesuva, čeprav se je ministrica še nedavno hvalila z dokumentom, ki da bo končno rešil slovensko zdravstvo. V resnici pa so vse bolnišnice razen petih v letu 2016 poslovale negativno.

Manjka samo še podatek, da je Zdravstvena zavarovalnica v 2016 poslovala pozitivno — pa bo posmeh javnosti lahko popoln.

Kriza v zdravstvu vodi v bolezen naroda!

Prispevek je bil  najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 19. junija 2017 z naslovom Bolno zdravstvo, bolan narod: Bogovi, ki ne znajo komunicirati https://fokuspokus.si/article/2361?=bolno-zdravstvo-bolan-narod-bogovi-ki-ne-znajo-komunicirati

 

Slovenija gori!


   EkoplastPožar v Kemisu

Se vam ne zdi, da med letošnjimi domačimi novicami, še posebej v zadnjem času, pogosteje kot kdajkoli beremo o požarih?

Slovenija gori. Je v tem kaj simbolike, ki jo lahko povežemo z vročim političnim dogajanjem? Ali politika postaja takšna tema, da se lahko Slovenija vname leto dni pred volitvami? Kaj je za nas državljane v resnici bolje? Da nam še eno leto gori pod nogami in nas kar naprej po malem peče? Ali naj končno že zares zagori, potem pa bomo z vso gasilsko silo, ki jo premoremo, pogasili to stanje in šli pač dodobra premočeni, vendar živi naprej?

Zadnje podatke meritev političnega stanja duha v Sloveniji bi se dalo razumeti tudi tako, naj ta hip še največja koalicijska stranka čim prej zakuri ogenj in pohiti s predčasnimi volitvami, sicer ji bo do pravih volitev zmanjkalo žara in s tem potrebnih odstotkov za vstop v parlament.

Ampak vrnimo se od simbolike nazaj k resničnim ognjem.

Hotel Jezero. Stanovanja. Kmetije. Skladišča. Kemis.

Letos je močno zagorelo že zgodaj: v začetku leta v Bohinju, v hotelu Jezero. Nadaljevalo se je kot pravo ognjeno leto. Kot da je nekdo aktiviral Agropopovega Frančka Piromančka — in to ravno v letu, ko na oder postavljajo muzikal o tej nekoč najbolj popularni domači skupini. Gorelo je v zasebnih stanovanjih, na kmetijah, v delavnicah, podjetjih. Gasilci so letos ena najbolj obremenjenih javnih in prostovoljnih nacionalnih sil.

Najbolj odmeva nesreča v vrhniškem Kemisu, ki je razkrila vso kaotičnost našega sistemskega in zalednega sistema, povezanega z varstvom okolja in ljudi.

Soočili smo se z realnostjo, da načrtov za delovanje pristojnih služb v takšnih primeri preprosto nimamo. Delitev in drobljenje pristojnosti na posamezna strokovna področja, ki nimajo enotne koordinacije, je razkrila značilno slovensko lastnost: kupčkanje, vrtičkanje, prelaganje odgovornosti z enega na drugega, pink-ponk in gordijske vozle, ki jih nihče ne more presekati. Vedno je nekdo drug tisti, ki ni naredil tega ali onega. Vse pa na škodo ljudi. Briga državo za njene prebivalce. Načelo pristojih je: “Glavno, da naša institucija ni nič kriva.” O odgovornosti pač nič.

Kemisova zgodba odpira vprašanje, kakšen je varnostni načrt Republike Slovenije ob morebitnih težavah naše jedrske elektrarne v Krškem. Če bi vlekli vzporednice s Kemisom, se nam ob resni katastrofi slabo piše. Pa tudi sosedom na Hrvaškem, verjetno tudi na Madžarskem in v Avstriji.

Obvoznica. Eko Plastkom.

 

požar na obvoznici 2

Tudi ta teden smo imeli dva odmevna požara. V torek sta bili nekaj ur zaprti zahodna in južna ljubljanska obvoznica proti razcepu Kozarje. Zagorel je star lesen poslovni objekt, ki ga je upravljalo več podjetij, ki je stal tik ob varovalni ograji obvoznice. Požar, ki se je širil proti avtocesti, je zajel protihrupno ograjo. Škode je bilo za nekajdesettisoč evrov.

Zadnja zgodba pa je povezana s podjetjem ljutomerskim Eko Plastkom iz Ljutomera. Požar je izbruhnil v četrtek. Tako kot v primeru Kemisa so odgovorni hiteli poročati, da do večjega onesnaženja Ščavnice ni prišlo. Ker se je nad pogoriščem valil dim, so ljudem svetovali, naj do rezultatov meritev preventivno ostanejo v zaprtih prostorih, naj prostorov ne zračijo, če ni nujno potrebno, pa tudi otroci in bolni naj raje ostanejo v zaprtih prostorih.

Po besedah pristojnih je gorel parafin, pa tudi še neočiščene sveče, torej tudi plastika. Da se ne bi ponovi Kemisa, se je takoj odzvala ministrica za okolje in prostor in sporočila: “Prebivalci bodo takoj dobili ustrezne informacije.” Terensko koordinacijo je prevzel poveljnik Civilne zaščite, na teren pa so poslali tudi enote za spremljanje stanja zraka in vode.

 

Saubermacher

Naj bo nesreča še tako huda in tragična, vedno se nekomu odpre poslovna priložnost. Celo v vojnah je tako. V Saubermacherju, konkurenčnem podjetju za ravnanje z odpadki, so po zaprtju Kemisa opazili povečano povpraševanje s strani povzročiteljev odpadkov. Seveda. Življenje gre naprej. Odpadki se kopičijo vsak dan, iz ure v uro.

A glej ga, zlomka! Ljutomersko podjetje Eko Plastkom je v lasti nekaj podjetnikov in družb, med njimi tudi podjetja Saubermacher.

Gre zgolj naključje, da zagori tudi objekt v lasti podjetja, ki bi lahko od nesreče v Kemisu profitiralo več poslov? V Sloveniji je prav vse mogoče.

Ali je kje kak varen izhod? Ali vsaj zasilni?

Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 11. junija, na Fokuspokus z naslovom Slovenija gori! Franček Piromanček sprašuje: “Kje je zasilni izhod?” https://fokuspokus.si/article/2346?=slovenija-gori-francek-piromancek-sprasuje-kje-je-zasilni-izhod