Kraško popotovanje Aleksandre Pivec


Zakaj bi bili politiki privilegirani? Kar je dovoljeno njim, je dovoljeno vsem. Slabi vzorci krožijo, se širijo, množijo.

Aleksandra Pivec v svoji za marsikoga moteči in precej nejasni gostobesednosti pozablja, da bi morala biti državljanom za zgled in vzor komuniciranja. Pri tem se je še zapletla v klasično zgodbo z znaki koruptivnega ravnanja. In niti ni prva na tako visoki javni funkciji, ki ji je spodrsnilo. Zato se državljani sprašujemo, ali imajo državni funkcionarji, ki delajo take začetniške napake, slabe, nesposobne svetovalce ali pa jih v občutku svoje vsemogočnosti preprosto ne slišijo. Ali še bolje, nočejo slišati.

Jeza, ki jo je Pivčeva stresala na spraševalca Uroša Slaka, ki je želel od nje slišati, kako je plačala stroške zasebno-službene poti na Kras in v podjetje Vinakras, je presegla politične, protokolarne in diplomatske manire komuniciranja. Lekcija, ki jo je hotela dati Slaku — češ, nisem dolžna pojasnjevati zasebnega življenja —, ni bila prepričljiva niti za državljane niti za profesionalce, torej KPK.

Samo ljudje

Visoki državni funkcionarji so res samo ljudje. Toda taista moč, ki jim jo daje politična funkcija, jim po drugi strani tudi jemlje svobodo, da bi počeli, kar se jim zazdi in zljubi. Meje med zasebnim in javnim delovanjem politikov namreč ni mogoče določiti. Ključna beseda pri tem je integriteta.

Od posameznikov na najvišjih položajih upravičeno pričakujemo visoko stopnjo integritete, družbeno odgovorno ravnanje, vodenje in delovanje z dobrim zgledom in odgovorno sprejemanje odločitev. To velja tako za opravljanje službenega dela kot tudi za zasebno življenje.

Takole pa pravi KPK:

»Glede na to, da so funkcionarji javne osebnosti, ki vplivajo na javno mnenje oziroma soustvarjajo standarde (ne)sprejemljivosti ravnanj v družbi, morajo biti pri svojem udejstvovanju previdni in pri tem ravnati odgovorno in etično — tudi če to udejstvovanje ni neposredno povezano z opravljanjem njihove funkcije, saj so prav zaradi svojega položaja bolj na očeh javnosti ter morajo predstavljati zgled.«

Ker nam je všeč majica

V zgodbi kraškega popotovanja Aleksandre Pivec ne gre samo za plačilo zasebnega zapitka ali prenočišča. Ključni zdrs te zgodbe ni obisk, v katerem se nejasno prepletajo zasebni in službeni vzgibi, temveč dejstvo, da je kot pomembna »igralka«, kot politično močna in prepoznavna referenca, sodelovala pri posnetem promocijskem filmu za svojega gostitelja, vinsko klet Vinakras. Ob nastopu v filmu se je s predstavniki podjetja tudi fotografirala, oblečena v njihovo brandirano majico.

To si lahko privoščim jaz in vi. Mi običajni državljani. To lahko naredimo iz naklonjenosti podjetju in vinu, ki ga prideluje, ali iz poslovnih vzgibov, ker zato dobimo plačilo, ali pa kar tako, za hec, ker nam je majica všeč.

Ne more pa si tega privoščiti javni funkcionar. Takšno ravnanje namreč izkazuje naklonjenost in favoriziranje tega podjetja, ki bo nekega dne ministrstvo zaprosilo za takšno ali drugačno podporo ali se prijavilo na razpis. In to zdaj, ko se iz žaklja EU prav kmetijstvu obeta milijarda in pol.

Sorodniki in prijatelji

Naj bo to začetniška nerodnost ali neznanje ali politična nezrelost, to ministrice ne odvezuje odgovornosti. Svoje funkcije ne bi smela izkoristiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila zasebni interes. To velja tako za javne uslužbence kot za njihove družinske člane in druge fizične ali pravne osebe, s katerimi imajo uradne osebe poslovne, politične ali osebne stike.

KPK poudarja, da je to eden od ključnih stebrov delovanja pravne države, zaupanja v demokratične institucije, transparentnosti, enakopravnosti in objektivnosti odločanja v javnih zadevah ter razpolaganja z javnimi sredstvi.

Do tega se že vrsto let obnašamo precej pišmevuharsko. Nedosledno sankcioniramo kršitelje, mižimo na eno oko, večkrat celo izvolimo takšne, ki že leta ravnajo prav tako, kot ne bi smeli. Imamo celo vrsto bratov, žena, sinov in hčera, ki prosperirajo v času vladanja politične opcije, iz katere izhajajo njihovi funkcionarski sorodniki. Imamo lastnike podjetij, ki prijateljujejo s funkcionarji, pa ti prijateljstva ne znajo, ne zmorejo ali nočejo ločiti od funkcije.

Banana republike

Zato  ni čudno, če take vzorce ravnanja državljani poskušajo uveljavljajo tudi zase, v svojem poslovnem in zasebnem krogu, v civilni družbi. Zakaj bi bila politika pri tem privilegirana? Kar je dovoljeno njim, je dovoljeno vsem. Slabi vzorci krožijo, se širijo in se gnusno množijo.

In prav zato, ker imamo slabe vzornike v voditeljih, ker imamo slab, nedosleden sistem pregona in kaznovanja nedovoljenih ravnanj, sramotno drsimo v skupnost držav, ki smo jim nekoč sami posmehljivo rekli banana republike.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 26. julija na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/krasko-popotovanje-aleksandre-pivec-10200399

Udobje pišmevuharskega vladanja


Ko je nemočen tisti del politične elite, ki bi moral skrbeti za ravnovesje, se zgodi ulica. In mi imamo ulico vsak petek.

Dolgo smo čakali, da so začeli člani DeSUS nergati glede položaja in vloge stranke v vladni koaliciji. Četudi so bili že kdaj v preteklosti del desnosredinske koalicije, pa dosedanje takšne vlade niso delovale ali vsaj niso dajale vtisa tako radikalne desne naravnanosti kot tokratna. Ker DeSUS ni niti desna niti radikalna stranka.

Zato smo s precejšnjim začudenjem spremljali nekritičnost ali občasno celo naklonjenost predsednice stranke Aleksandre Pivec do nekaterih potez večinske vlade SDS oz. Janeza Janše. Mlačnost pri odzivih na uradna pisma v Bruselj, spisana na osebni ravni ministra za zunanje zadeve ali samega predsednika vlade, pa zasuk k višegrajski skupini, ljubimkanje z Orbánom, vztrajno copy-pastanje njegovih metod, nekritičnost pri nabavi zaščitnega materiala, pa goltanje davkoplačevalskega denarja, ki je polnil zasebne žepe, in posledično podpora interpeliranemu ministru, pa tišina ob gnusnih, primitivnih, žaljivih tvitih, neudeležba borčevskih organizacij na državni proslavi, kar je na nek način zadnja vidna manifestacija DeSUS … — to so samo nekatere vsebine, kjer DeSUS in SDS po defaultu ne moreta biti na isti strani.
Toda greti svoj stolček na poziciji z zanesljivimi prihodki, predvsem pa z vplivom in močjo, se bolj izplača kot pa delati po načelih in vrednotah.

Benigen tumor

Še dobro, da SDS poskuša zrušiti RTV Slovenija in STA in vsem na očeh pobasati kup denarja za njihovo nastajajočo medijsko korporacijo, ki zdaj šteje dve televiziji, časnik, portal ali dva in še kaj. Šele pri tem projektu je strankama DeSUS in očitno tudi SMC prišlo do zavesti, da ljudstva nimata več za seboj. Zato je bilo treba stopiti nazaj na levo. Na pot, ki jo večinsko volilno telo pri nas tradicionalno ubira. Ali vsaj rahlo levo in po sredi.

Šele ob predlogu treh zakonov, s katerimi si največja koalicijska stranka namerava podrediti medije, je v DeSUS res zavrelo. Na terenu. Še preden je predsednica svoje povedala.

Res hvala predsedniku vlade, da je s tem končno obudil k življenju vsaj eno od dveh na pol mrtvih, koalicijskih strank, ki v tej vladi izgledata kot anomalija. Kot benigen, nenevaren tumor.

Neizmernost udobja v vladanju gre Janezu Janši  seveda  zelo na roko. Ima tri koalicijske partnerje, ki ne znajo ali pa si — vojaško disciplinirani — ne upajo povedati, kar mislijo. In ima opozicijo, ki sploh ne bi mogla biti bolj mlačna in razdeljena kot je.

In ko je nemočen tisti del politične elite, ki bi moral v vladi ali v parlamentu vzdrževati nujno ravnovesje za blagor celotne družbe, se zgodi ulica. In mi jo imamo. Vsak petek.

Pišmevuh

Pa da ne boste mislili, da je z najnovejšo obljubo o uskladitvi pokojnin, napovedano za konec leta, Janša naredil uslugo Pivčevi in ji priznal moč v koaliciji. Ah, dajte no. Janša dobro ve, da bi SDS brez volivcev DeSUS in še nekaj odpadnikov leta 2022 pristala pri kakšnih 25% glasov, kar bi spet povzročalo težave s sestavljanjem vlade. Še posebej, če bi na levici po nekem čudežu prišlo do kakšnega povezovanja, sodelovanja, združevanja. Zasluge za dvig pokojnin si bo zato z bolj energično in bolj pompozno retoriko pripisal sam.

Pa da ne bomo govorili samo o moči Janeza Janše. Ni on toliko močan, kolikor so šibki, nespretni, nezreli, neusklajeni in za karkoli razen za stolčke v parlamentu nezainteresirani vsi, ki ob njem sestavljajo današnjo politično elito. Moč politične elite je v resnici odvisna od moči koalicijske in opozicijske elite.

Pišmevuh, pa takšna politična elita!

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 19. julija z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/udobje-pismevuharskega-vladanja-10197288

Režimi in mediji: Česa je strah njih, česa je strah nas?


Poziv opoziciji, prebežniškima vladnima strankama, poslancema manjšin, naj razmislijo, kam pelje predlog zakona o medijih.

Če že Fokupokusa ne berete, pa v avtu verjetno poslušate radio ali doma gledate televizijo. Ali vzamete v roke kak časopis ali lahkotno rumeno revijo. In če se pri teh doslej še niste ujeli na trnek, skoraj gotovo kdaj vsaj preletite kak spletni portal, ki ponuja novice iz vsakodnevnega političnega, gospodarskega, športnega ali siceršnjega družbenega življenja.

Ja, zakon o medijih zadeva vse nas. Veliko bolj kot nogomet ali nedeljski delovni čas v trgovinah.

Pa vendar je bil predlog novega zakona o medijih pripravljen v zelo ozkem krogu politično enosmernih »strokovnjakov« in dan v javno razpravo za samo pet (5) dni. Vodilna koalicijska stranka je poniglavo, potuhnjeno pristopila k uvajanju sprememb, ki bodo v korist njihovi politični opciji.

Neglede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji, SDS nikoli ni skrivala želje po obvladovanju medijev in oblikovanju javnega mnenja.

Nepreglednost, kaos, interesi

S tem načeloma ni nič narobe. Imeti dobro medijsko podporo je nuja vsakega politika. Pa tudi umetnika, gospodarstvenika, športnika, estradnika. Vsi rabimo oder. Vsi rabimo medije. Pomembno pa je, da medijev ne izrabljamo za blatenje, zmerjanje, žaljenje, laganje. Za favoriziranje enih in za rušenje drugih. Da zato ne izkoriščamo celo javnih medijev, ki imajo v družbi popolnoma drugačno vlogo kot komercialni.

Predlog zakona o medijih prinaša v paketu še spremembe Zakona o RTV in Zakona o STA.

To, kar najbolj kriči po odločnem »ne«, je preobrazba RTV prispevka v tko imenovani medijski prispevek. Če bi do tega prišlo, bodo 8% vsote, ki smo jo doslej plačevali kot RTV prispevek, odvzeli RTV in prerazporedil STA in drugim medijem.

Drugim medijem? Kakšno idealno okolje za nepreglednost, kaos, uresničevanje predlagateljevih političnih interesov!

Za 8% manj

Drugače povedano to pomeni, da bo del našega denarja, s katerim smo zagotavljali delovanje javnega RTV zavoda — če bo zakon sprejet —, namenjen drugim, zasebnim medijskim podjetjem. Razen RTV Slovenija pri nas ni drugega javnega medijskega zavoda.

Če slučajno ne veste, katera so zasebna medijska podjetja, ki bi lahko dobila ta del sredstev, doslej namenjenih RTV, naj vas spomnim: to so televizije od Pop TV in Kanala A, mimo Planet TV, pa do Nove24TV in TV3 — pa seveda vse druge regionalne in lokalne TV postaje. Pa vsi dnevni, splošni in periodični časniki in revije … Skratka vse, kar zdaj ni v sistemu RTV Slovenija.

Ali še drugače povedano: če doslej niste kupovali Dnevnika ali Demokracije in s tem prispevali k njuni poslovni uspešnosti ali če poslušate vaš priljubljeni lokalni radio ali gledate recimo Novo24 TV ali Planet TV, boste po novem za zagotavljanje uspešnosti poslovanja in s tem bogatenje njihovih lastnikov prav vi — in mi vsi — prispevali z delom RTV prispevka. RTV Slovenija pa bo pri tem ostalo 8% manj.

V interesu oglaševalcev

Ob nespremenjenih obveznostih ustvarjanja vsebin bi se s tem korenito spremenilo delovanje RTV Slovenija. Zagotovo bi sledilo krčenje programov in lastne produkcije, nedvomno tudi odpuščanje. Predlog novega zakona bi tako imenovani nacionalki sicer omogočal nadomestilo za finančni primanjkljaj iskati na trgu, med oglaševalci.

S tem pa bi se samo poglobil razkorak med poslanstvom RTV in stanjem, v katerega bi bil javni zavod potisnjen. Plačnike RTV prispevka bi popredalčkali v različne časovne okvire, življenjske stile, starostne skupine in nas začeli prodajati oglaševalcem kot blago. A ko si primoran prodajati svoje občinstvo za dobiček, ne moreš delovati v javnem interesu. Deluješ v interesu oglaševalcev. Javni zavod bi tako postal samo še ena komercialna televizija ali komercialni radio. Deloval »po navodilih« tistih, ki jih plačujejo. Te pa bi si v še daljših minutažah oglasnih blokov na uro lahko ogledovali v oglasnih blokih.

Imeli so prav

SDS, ki je v pripravo predloga zakona vključila »svoje« strokovnjake, s tem uresničuje grožnje svojega predsednika na Twitterju, ki je pred meseci — po objavi pogovora s predsednico sindikata Mladi Plus Teo Jarc — o RTV zapisal: »Očitno je vas preveč in predobro ste plačani.«

Napadi na javni medijski servis so značilnost nedemokratičnih in avtoritarnih režimov. Te režime je v resnici strah lastne podobe, soočenja s slabostmi in šibkostmi in sprejemanja vsakršne kritike. Že takrat so nekatera novinarska združenja opozarjala, da tvit Janeza Janše poleg grožnje z izgubo novinarske zaposlitve napoveduje tudi morebitne druge ukrepe, ki jih bodo doleteli v primeru do vlade kritičnega poročanja.

Imeli so prav.

Zato je tokratni poziv namenjen celotni opoziciji in obema prebežniškima strankama v vladni koaliciji, pa tudi poslancema manjšin, ki bi z novim zakonom lahko izgubili delček vsebin. Naj razmislijo, ali takšen predlog zakona res vodi v čas svobode, neodvisnosti in pluralnosti medijev.

Saj samo zato gre. Da smo svobodni in da se lahko sami odločamo in da imamo pri tem več možnosti.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 12. 6. z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/rezimi-in-mediji-cesa-je-strah-njih-cesa-je-strah-nas-10194609

Nič nas ne more več presenetiti. Pa če smo glupi ali nismo.


Olimpija je premagala Maribor (vmes tudi že Triglav), Ljubljana Festival pa se je vendarle pričel. Košček normalnosti v tem nenormalnem svetu.

Uf, kakšen teden! Odstop ministra Hojsa in šefa policije Travnerja, pa tudi veleposlanice v Švici Marte Kos. Pa nove omejitve zbiranja na javnih prireditvah. Nekajdnevno driblanje, ali bo Hrvaška na seznamu varnih ali nevarnih držav ali ne. Pa nadaljevanje besedne vojne med Kacinom in Gantarjem, porast novih primerov okužbe pri nas in spet žarišče med zdravniki. Pa odstop predsednika uprave SDH Škofa, odstavitev nadzornikov 2TDK, pa predvideni madžarski prevzem Planet TV, ki ga potem še ni bilo. Pa deseti petkov protest nezadovoljnih. Olimpija je premagala Maribor. Začel se je 68. Ljubljana festival. In vsi smo glupi, nam je povedal Jelinčič.

Razočaranje velikega vodje

Gotovo je med najbolj skrivnostnimi in nerazumljivimi dogodki preteklega tedna odstop šefa policije in notranjega ministra. No, odstop sam manj kot razlog, ki sta ga navajala. Da je policija politizirana in pod kontrolo udbovcev in globoke države. Tako nekako se je dalo razumeti. Odstopila sta, ker jima kljub številnim zamenjavam na vseh ključnih funkcijah — za katere je ta vlada skrbela že od tiste noči, ko je prevzela posle —, ni uspelo preprečiti preiskave NPU pri ministru Počivalšku. Čeprav je ta že med interpelacijo zatrjeval, da nima nič proti preiskavam in da bo tako vsaj dokazal, da ima prav. Tako sta Hojs in Travner sprejela politično odgovornost, ker nista spravila v red represivnega organa in s tem razočarala velikega vodjo.

Marta Kos je s svojim odstopom verjetno samo prva v vrsti preveč levo in liberalno poravnanih veleposlanikov, ki bodo na enak ali za odtenek drugačen način zapustili svoje mesto.

Kdo si želi veleposlaniškega mesta v Švici in prijateljuje s trenutno vladajočo politično strukturo, bo znano kmalu.

Ko stroko povozi politika

Po maskah, ki si jih moramo ponovno natikati v javnih zaprtih prostorih, smo dočakali tudi ponovno omejitev zbiranja na javnih mestih. Številka je čez noč padla s 500 ljudi na 50. Vladajoči pri tem blagohotno dopuščajo izjeme, če jih požegna NIJZ.

Ta seveda na to ni bil pripravljen čez noč, zato se spet ni vedelo, kaj naj storijo oni sami in kaj organizatorji, ki so dogodke načrtovali dan ali dva po sprejetem ukrepu. V papirologiji se utapljamo že zdaj in tu ni izjem. Potrebna je prijava dogodka, načrt razporeditve sedežev, opis podrobnosti varovanja in — čakanje na odobritev.

Čeprav si je večina Slovencev verjetno želela, da bi s Hrvati složno in v paketu ohranili status zelene, epidemiološko varne države in dopustovali na levem ali desnem bregu Dragonje, se to na koncu ni uresničilo. Kolega Janša je bil kolegu Plenkoviću tik pred njegovimi volitvami prisiljen pokazati rumeno luč — četudi bi za Hrvaško lahko že teden dni utripala oranžna in se spreminjala v rdečo.

Politične odločitve, ki bi jih morala sprejemati stroka, pa jih ne, ustvarjajo med ljudmi zmedo, dokazujejo nedoslednost vodenja. Z osnovnim ciljem, torej z varovanjem zdravja to nima nobene povezave. Ko stroko povozi politika, ljudje niso več pripravljeni sprejeti niti strokovno utemeljenih odločitev.

Kacin in Gantar

Tudi Kacin in Gantar, ki sta si v laseh tako rekoč od začetka mandata, nas begata še naprej. Enkrat Kacin demantira ali popravlja Gantarja, drugič pa Gantar Kacina. Vlada ne rabi govorca, ki govori v svojem imenu, mi pa tudi ne. Naj začne pisati blog in nam sporoča, kaj si on osebno misli, ne pa na formalnih novinarskih konferencah vlade. Če je vladni govorec, potem naj govori tako, kot mu narekuje vladna politika. Da ne bomo potem zmešani, če bo za njim ali pa pred njim minister povedal drugače.

Če predsednik vlade meni, da si je Kacin v treh mesecih nabral dovolj znanja o vodenju slovenskega zdravstva, pa naj Gantarja preprosto odslovi in na njegovo mesto ustoliči Kacina. Nič nas ne more več presenetiti.

Da so le naši

Živimo v strahu pred novimi primeri okužb, četudi smo jih po odprtju meja v brezskrbnem počitniškem času pričakovali. Zato še posebej zdravniki ne bi smeli opuščati zaščitnih ukrepov in še posebej, če hodijo na izobraževalne konference v rdeče države. Sedem primerov zdravniških okužb v Mariboru je neumnost in norost. Očitno pa je, da bomo do izuma cepiva morali najti način sobivanja s tem hudičevim virusom, če bomo hoteli ohraniti vitalne življenjske funkcije od zasebnega do poslovnega delovanja.

Odstop predsednika uprave SDH Škofa, upravljalca državnega premoženja, ni presenečenje. Nihče od njegovih predhodnikov ni zaključil mandata na tej funkciji. Volilno-politični cikli se pri nas obračajo hitreje kot mandati ljudi na menedžerskih funkcijah. In to so funkcije, kjer so vsi zamenljivi. Da so le naši.

Smo res glupi ali nismo?

Spremembe čakajo tudi 2TDK, ki se bo po vsej verjetnosti spojil s Slovenskimi železnicami. Samo še novi nadzorni svet mora odstraniti moteče člane uprave in pripraviti teren. Tudi Planet TV bo slej ko prej dobil nove lastnike in se združil s sestrsko Novo24 TV. Pa saj tako je bil Planet TV pred leti tudi zasnovan. Kot Janševa televizija, če ste pozabili. Takratni kreator projekta ni več predsednik uprave Telekoma Slovenije, načrtovana združitev pa ga bo verjetno dokončno odrešila vsake odgovornosti za milijonske izgube, ki jih je Telekomu Slovenije ta projekt povzročil.

Olimpija je nabrisala Maribor in tudi Triglav, Ljubljana festival pa se je vendarle pričel. Košček normalnosti v tem nenormalnem svetu.

Ali smo res glupi ali nismo, pa bomo povedali najkasneje na volitvah. Toda najprej gremo na počitnice.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 5. julija na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/nic-nas-ne-more-vec-presenetiti-pa-ce-smo-glupi-ali-nismo-10191882

Korona deal s Hrvaško: Mi njim turiste z evri, oni nam priznanje arbitraže?


Ali pa nam preračunljiva vlada želi samo omogočiti prijetne počitnice, da bomo jeseni prizanesljivejši do njenih ukrepov?

Zanimivo, s kakšno mero prizanesljivosti naši pristojni za pandemijo korona virusa interpretirajo stanje na Hrvaškem, ki poleti postane začasna druga domovina verjetno več kot četrtine naših rojakov. V Sloveniji so pri 13 novih dnevnih primerih zagnali resen alarm in nam ponovno nataknili obvezne maske, Hrvaško pa pri 95 novih dnevnih primerih razglašajo za še vedno varno državo. Sedemkrat več obolelih kot pri nas v enem dnevu očitno ni dovolj, da bi nam resno odsvetovali obisk Hrvaške. Opozarjajo nas samo na higienske ukrepe in izogibanje zaprtih prostorov, kjer je veliko ljudi. Kot nam svetujejo doma. Precej nesorazmeren odziv.

Ne pritožujem se zaradi mask, ki jih spet moramo nositi v zaprtih javnih prostorih. To sem brez ugovora pripravljena sprejeti — da le omejimo širjenje virusa in da ohranimo vsaj približno normalen način življenja. Še ena karantena bi bila za nas pogubna. Pritožujem se samo nad nekritičnim, pretirano dobrodušnim sprejemanjem hrvaških razmer — in razmišljam, kakšne motive za to imamo.

Kacin : Gantar

Da nekaj z ocenami stanja na Hrvaškem ne štima, se je izkazalo že v dialogu med ministrom za zdravje Gantarjem in vladnim govorcem Kacinom. Gantar je razmere na Hrvaškem ta teden ocenil takole:

»Hrvaška postaja nevarna država tudi glede ponovnega širjenja v Sloveniji, tako da je skrb na mestu. […] Čim se bo povečalo število okužb v Sloveniji in bo epidemiološko ugotovljeno, da so iz Hrvaške, ali če se bo dnevno število ustalilo tudi na Hrvaškem, potem bo to rdeča cona in bo seveda tudi uvedena karantena za vse, ki prihajajo s Hrvaške.«

Kacin je Gantarja naslednji dan — upam si trditi, da ne na osnovi lastne komunikacijske kreativnosti — gladko poklopil:

»Današnja novinarska konferenca je posledica lažne novice, da naj ljudje zapustijo Hrvaško, sledil je res premalo domišljen nastop ministra za zdravje Tomaža Gantarja o možnem slovenskem odzivu na razmere na Hrvaškem, zaradi katerega včeraj in danes pregorevajo telefoni na zunanjem ministrstvu.«

Gantar mu je sicer vrnil s tvitom o njegovem hitrem pridobivanju medicinskega znanja v zadnjih mesecih, toda vse skupaj kaže, da gre pri ocenjevanju zdravstvenih razmer na Hrvaškem za prilagajanje nekim nam neznanim interesom.

Volilni okraji

Je slovenska vlada s hrvaško sklenila kak dogovor? Morda trgovino po principu ti meni, jaz tebi? Bomo dobili kakšno nagrado, če ne bomo zganjali panike glede stanja na Hrvaškem? Stoji za tem celo za nas ugodna rešitev sage o Piranskem zalivu? Mi Hrvatom evre, da ne bankrotirajo, oni nam Piranski zaliv?

Morda pa je to samo taktika, s katero želi preračunljiva vlada omogočiti Slovencem sproščene, prijetne počitnice, s katerih se bodo vrnili zadovoljnejši in s tem prizanesljivejši do jesenskih ukrepov — kakršnikoli že bodo.

V vsakem primeru gre za nenavadno strokovno in komunikacijsko strategijo, ki je samo še ena v vrsti podobnih, ki jih že prej nismo razumeli.

Jesen — če bo zdravstveno kolikor-toliko normalna —, bo prinesla precej novega. Morali bomo recimo sprejeti novo volilno zakonodajo, sicer se nam na naslednjih volitvah obetajo neustavni rezultati. Ustavno sodišče je namreč že 2018 ugotovilo neustavnost dela volilne zakonodaje in naložilo parlamentu ustrezno spremembo do konca leta 2020.

Gre za volilne okraje. Značilen primer sta volilni okraj Grosuplje z 32.000 volivci in volilni okraj Hrastnik z osem tisočimi. Natanko štirikratna razlika. In zaradi takih razlik so bili v Državni zbor izvoljeni kandidati, ki so največji delež glasov dosegli v manjših volilnih okrajih, vendar seveda z mnogo manjšim številom glasov.

Če bo parlament glasoval o preoblikovanju okrajev z enakim številom volivcev, vlada potrebuje samo 46 glasov. Toliko jih že ima. Težje pa bo, če bodo glasovali o predlogu, ki predvideva uvedbo relativnega preferenčnega glasu za posameznega kandidata, kot glasujemo na evropskih volitvah, in za odpravo volilnih okrajev. Za to spremembo bo vlada rabila 60 glasov.

Čeferin

Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi jeseni dočakali tudi spremembe v stranki DeSUS. Da v njihovih vrstah ni pravega navdušenja nad načinom vodenja njihove nove predsednice, ni več javna skrivnost. Nezadovoljni bi naj bili celo tisti, ki so Pivčevo v boju proti večnemu Karlu še januarja tako prepričljivo izvolili. Seveda pa se vsi skupaj še vedno trudijo prepričati privržence in druge javnosti, da so enotni, složni in povezani.

Njihova sporočila zvenijo mnogo manj iskreno kot sporočila Aleksandra Čeferina, ki je v intervjuju ob dnevu državnosti rekel naslednje:

»Predvsem bi bilo moje sporočilo, da se zavedajmo, da smo dobri, da se zavedajmo, da smo lahko zelo uspešna država, da naj ne nasedamo nasilnežem, provokatorjem. Za Slovence kot dvomilijonski narod je edina možnost, da držimo skupaj, in če bomo držali skupaj, smo lahko velik dejavnik v Evropi. Če pa bomo nasedali na neke imaginarne delitve, če bomo razmišljali o tem, da je sosed naš sovražnik samo zato, ker misli drugače kot mi, potem se nam, verjemite, zelo slabo piše. Spomnil sem se misli Martina Luthra Kinga mlajšega, ki je rekel: ›Na koncu se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, ampak molka naših prijateljev.‹ Zato bi bilo prav, da se vsi, ki dobro mislijo, drznejo oglasiti in se ne skrivajo doma. Dovolj je žaljenja, poniževanja. Dajmo biti pozitivni in prijazni drug do drugega.«