Dobro vlado spoznaš v krizi. Vetra ne moreš obrniti. Obrniti moraš jadra.


Verjetno je vse to, kar se dogaja, za vlado že preveč naenkrat, da bi se naši velmožje znali hitro, a preudarno odzvati.

Po dobrem letu dni, ko bi se vladni garnituri vsaj zaradi izkušenj lahko začelo odpirati, se namesto napredka pojavljajo razpoke in nespretnosti. Gospodarska prihodnost ni več tako brezskrbna, kot je je bila vajena v minulem letu. Nekaj bombončkov, ki jih je razdelila v letu debelejših krav, je bilo treba vzeti nazaj. Kažejo se različni interesi, povezani z neizpolnjevanjem volilnih obljub. Na glavno koalicijsko stranko meče slabo luč dejstvo, da njihov finančni minister krči ugodnosti in koristi.

Poleg tega se je vlada v tem obdobju soočila z nekaj močnimi nacionalnimi temami — recimo s stečajem Adrie, čeprav ta že dobra tri leta ni bila več v slovenskih rokah. Pa najnovejša, napol resna, napol žgečkljiva afere v zvezi z zaposlitvijo premierove znanke na Sovi, domnevno izpeljano brez razpisa. Pa prepucavanje lastnikov dveh portalov okrog tega, kako se dela v državnih podjetjih, ki si kupujejo medijski mir z mesečnimi pavšali in/ali z njimi sesuvajo nasprotnike.

Verjetno je to že preveč naenkrat, da bi se naši velmožje znali hitro, vendar premišljeno in preudarno odzvati.

Vse v korist davkoplačevalcev

Na vladni odziv na propadanje Adrie smo čakali predolgo. Najprej je bila ignoranca, češ, to ni naša stvar. Temu je zaradi zaskrbljenosti javnosti in seveda soočenja s stanjem na Brniku sledilo zadržano sporočilo, da država tu ne more pomagati, saj gre za zasebno podjetje. Naslednja faza je bilo razmišljanje, kako vendarle rešiti situacijo, in poziv lastnikom, naj predložijo realen poslovni načrt. Navsezadnje se je začel krhati ugled Slovenije, beležili smo upad turističnih in poslovnih prihodov.

Potem je sledilo razmišljanje o tem, ali v prihodnosti, ko Adrie ne bo več, vendarle ne bi imeli svoje letalske družbe.

Vmes je preteklo dovolj časa, da so se prožni, odzivni (tuji) letalski prevozniki organizirali in vskočili v Adriino luknjo z novimi prevozi in vladi olajšali pritisk na hitrost odločanja. Čakamo samo še to, da infrastrukturna ministrica svečano sporoči, da je vlada rešila velik problem v pičlih desetih dneh in s tem naredila najboljše, kar je bilo možno — in vse to v korist davkoplačevalcev.

Brez kulture premoženja in lastništva

Če je predsednik vlade doslej tudi zasebne teme znal pokomentirati s humorjem, na svoj rahlo kabarejski način, pa mu odgovori na vprašanja o zaposlitvi N. H. na Sovi niso šli tako gladko, sproščeno in humorno iz ust. Tisti dan, ko so ga to spraševali, je dajal vtis, da je zelo slabe volje — pa ne zato, ker je deževalo. Očitno je vedel, da se temu ne bo mogel izogniti. Zakaj ta krč, če je bilo s to zaposlitvijo vse v redu? Da je, nas je vzporedno prepričeval tudi direktor Sove sam. Kaj drugega pa mene ne zanima. Medije pa. Ali se poznata? Koliko časa traja to poznanstvo? Je bila res uslužbenka občine Kamnik? Kdaj sta se nazadnje videla? Premier je prvič naredil vtis, da mu ni prijetno.
Državno lastništvo gospodarskih družb je pri nas že od nekdaj vir nespodobnosti, nečednosti, izsiljevanja, podkupovanja, korupcije, nepotizma … To nam je po zaslugi številnih afer že dolgo jasno. Bojim se, da bi mednarodna raziskava pokazala, da smo med najslabšimi gospodarji lastnega premoženja. V Evropi skoraj zagotovo, morda pa tudi širše.

Slovenci sploh nimamo razvite kulture premoženja oz. lastništva. Ključni problem pri državni lastnini je, da menedžerji praviloma niso svobodni in zato tudi niso odgovorni. Menedžerji v državnih podjetjih se ponavadi ubadajo s tem, kako bi ugajali in ustregli vladajočim, ki so jih nastavili na položaje. To je razlog, zakaj nimajo prave odgovornosti do tega, kar delajo. Saj vendar delajo za tiste, ki so jih nastavili!

Ali če misel obrnem: tisti, ki pošiljajo upravljalce v državna podjetja, pričakujejo protiusluge. Če teh ni — ker se menedžerji poskušajo osamosvojiti in delujejo po svojem prepričanju in vesti —, zna to močno skrajšati njihov mandat.

Iskreno mi je žal za Telekom Slovenije, ki zaradi znanih medijskih afer in v njih razkritih podmiznih poslov izgublja svoj ugled. Tam je vendar zaposlenih toliko dobrih ljudi!

Dobro vlado spoznaš v krizi

Na preizkušnji je socialna varnost državljanov. Pristojni odbor DZ za delo je tesno — s 6 glasovi proti 5 — izglasoval ukinitev dodatka za delovno aktivnost. Ob tem sta skočili v zrak koalicijska SD in partnerska Levica, ki že govori o začetku konca sodelovanja z vlado. Izredna uskladitev pokojnin za letos naj bi zaradi nedoseganja 3-% rasti BDP (ali celo samo 2,8% po zadnjih podatkih UMAR) padla v vodo. DeSUS že napoveduje proračunski amandma za leto 2020.

Po relativno mirnem obdobju očitno prihajajo viharnejši časi. Skiperji vedo, da se vetra ne da obrniti. Znati moraš obrniti jadra.

Upajmo, da nam bo končno le postalo jasno, da dobro vlado spoznaš v krizi.

Advertisements

Se menedžerji državnega premoženja zavedajo, kaj se dogaja?


Se menedžerji državnega premoženja zavedajo, kaj se dogaja?

Kot da DUTB vodijo ljudje, ki ne najdejo službe nikjer drugje — in da je pogoj, da jih vzamejo, da so rojeni pohlepneži.

Po vseh teh nacionalnih gospodarskih polomijah, ki se nam dogajajo, se moramo vprašati, kakšni ljudje zasedajo ključna mesta upravljanja našega skupnega premoženja. Kakšna znanja imajo? Kakšne reference in kompetence prinašajo na odgovorna in odlično plačana delovna mesta? Kakšni so standardi njihovega dela? Govorim seveda o institucijah, kakršni sta SDH (nekdanji SOD) in DUTB.

Najprej kritike na račun Družbe za upravljanje terjatev bank, naše slabe banke.

DUTB poskuša iz dolgov oz. neplačanih obveznosti, ki so jih v preteklosti zakuhali nesposobni, koruptivni, politično nastavljeni in/ali špekulantski menedžerji, povrniti vsaj del premoženja nazaj v skupno malho. Torej na naš skupni račun, katerega lastniki smo davkoplačevalci. Čeprav so bili nadzorniki in ključni direktorji — švedski, madžarski, zdaj slovenski — že večkrat zamenjani, kritike na račun njihovega menedžmenta še kar ne pojenjajo. Na podlagi zgodb, ki prihajajo iz DUTB, si navadni smrtniki predstavljamo, da tam dobivajo službe ljudje, ki je ne najdejo nikjer drugje — in da kot po pravilu vedno najdejo značajsko rojene pohlepneže.

Primer Alpine

Mogoče se še spomnite primera Alpine. Prvi greh je zakrivil takratni SOD, ki je Alpino prodal Branku Podpečanu — torej sinu Milana Podpečana, predsednika upravnega odbora SOD. Kot potrjuje zgodovina, je sin iz že tako ali tako zadolženega podjetja izčrpal, kar se je še dalo, in za seboj pustil pogorišče. Alpina je bila nato z vsemi dolgovi prenesena na DUTB — sankcijah proti Podpečanom pa nikoli ni bilo.

DUTB je kot novi lastnik zadolžene Alpine v podjetje poslal skupino — joj! — nemških strokovnjakov, ki bi umirajočemu podjetju morali natakniti rešilni pas. A če je kdo takrat dobil rešilni pas, so bili to Nemci sami, ne Alpina. Če samo v grobem povzamem njihov načrt: proizvodnja Alpininih čevljev bi se morala skoraj v celoti preseliti v države s poceni delovno silo, v Sloveniji pa bi ostal samo formalni sedež podjetja, pa seveda upravljanje blagovne znamke, strategija, razvoj, marketing in nordijski program — torej dejavnosti, ki naj bi znamki zagotovile najvišjo dodano vrednost.

Ta načrt bi pomenil množično odpuščanje v Žireh in drugih zaselkih Poljanske doline. Zaposleni so se na krilih močnega sindikata temu seveda uprli in na koncu uspeli. Nemški strokovnjaki, ki so takrat po pisanju medijev dobili pol milijona za svoje polletno delo — s takratno direktorico vred, ki je verjetno samo sledila usmeritvam DUTB —, so se pobrali iz podjetja.

Alpina danes deluje uspešno. Imajo popolnoma drugačno strategijo, ohranili so večino delovnih mest v Žireh, kupili so celo drugo propadlo čevljarsko znamko Peko in jo razvijajo naprej.

V primeru odločitve SOD, da proda — in komu proda — Alpino, gre očitno za osebno, pohlepno, grebatorsko odločitev, v primeru DUTB in neuspelega poskusa reševanja pa za popolno nevednost in neodgovornost, komu zaupati reševanje podjetja. Ali pa za dogovor pod mizo, od katerega je nekomu še kaj kapnilo. Kdo bi vedel?

Nobena študija in raziskava

Kakšni ljudje torej vlečejo menedžerske niti našega premoženja?

Adria zdaj doživlja enako usodo kot nekoč Alpina. Leta 2016 jo je SDH prodal popolnoma neznanemu nemškemu skladu 4K Investment. Ta jo je v treh letih dodobra izčrpal. Nekateri mediji poročajo o 30 milijonih evrov, ki da so izginili iz Adrie. Nekdanji slovenski letalski ponos je danes pogorišče stare slave.

Vlada in pristojna ministrstva — gospodarsko, finančno, infrastrukturno — so bila sprva zadržana, češ, da gre za zasebno podjetje. Nato pa so le začeli govoriti o možnih načinih pomoči — verjetno tudi zaradi odzivov javnosti —, če lastniki izpolnijo določene pogoje, kot je recimo realen poslovni načrt.

Danes je seveda jasno, da bomo brez lastnega letalskega prevoznika odvisni od komercialnih interesov drugih prevoznikov, v veliki meri pa tudi odrezani od sveta.

Ali se kdo od teh menedžerjev, ki upravljajo z našim premoženjem, sploh zaveda, kaj se z nami in z državo dogaja?

Dokler bomo kadrovali po političnih, prijateljskih ali družinskih linijah, dokler bomo namesto kompetenc postavljali v ospredje interese izbranih skupin, dokler za zgrešene poteze ne bomo zahtevali odgovornosti, dokler za kazniva dejanja nihče ne bo kaznovan, do takrat se bodo na odlično plačanih delovnih mestih pasli posamezniki, ki ne obvladajo varne, zanesljive, ciljno naravnane vožnje naprej.

Za to trditev ni potrebna nobena študija in raziskava. Le podatke o napredku držav, ki so bile v 90. letih po BDP in drugih ključnih kazalnikih daleč za nami, je treba pogledati.

Pa ne, da so te države tako hitre. Samo pri nas so za volanom ljudje, ki vozijo državo vzvratno.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 29. septembra, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/se-menedzerji-drzavnega-premozenja-zavedajo-kaj-se-dogaja-10071126

 

Agonija Adrie je teroristični napad na SLO, za katerega pa smo si sami krivi.


Si predstavljate, da bi Adrio prodali Srbom, Turkom? Koliko bi bilo pljuvanja! Ker smo jo Nemcem, pa je bilo vse super.

Zgodba z Adrio je zrcalo slovenskega političnega razkroja. Leta 2016 je država našega letalskega prevoznika prodala nekemu no-name nemškemu skladu 4K. Večina nas je bilo prepričanih, da je v nemških rokah naša Adria varna. Da je država novega kupca dodobra preverila in razmislila o njegovih dolgoročnih razvojnih namerah. Pred prodajo je država Adrio dokapitalizirala še s 3,1 milijona evrov, da bi podjetje okrepljeno in zdravo prešlo v nove roke.

Dokapitaliziral jo je baje tudi novi kupec za približno milijon. Sama dokapitalizacija je potekala čez podjetje 4K KNDNS — mimogrede: le kdo, ki si želi uveljaviti blagovno znamko, si lahko izmisli takšno ime?! —, ki je imelo samo 25.000€ ustanovnega kapitala.

Nikomur od politikov ni zazvonilo, da tu nekaj ni v redu. Četudi so ekonomisti že takrat opozarjali, da so tudi ti novi lastniki za Adrio samo za začasna rešitev.

Bulšit!

Takrat smo lahko brali takšne in podobne izjave pristojnih državnih organov in posameznikov: »Adria Airways bo dobila lastnika, ki bo družbo prestrukturiral, ohranil slovenskega nacionalnega prevoznika, ga razvijal tudi v prihodnje in s tem omogočil dolgoročne pozitivne učinke na proračun, slovensko gospodarstvo, razvoj stroke in vse deležnike družbe«.

Bulšit!

Ob prodaji Adrie ni bilo nikakršnega odpora, kaj šele upora. Si predstavljate, o kakšni nacionalni katastrofi bi vsi govorili, če bi Adrio prodajali recimo Hrvatom, Srbom? Ali morda Turkom? Nekim lastnikom iz držav, na katere pogosto gledamo zviška, včasih celo sovražno in podcenjujoče? To bi bilo pljuvanja!

Tako pa se je očitno vsem zdelo logično, primerno ali celo super, da je Fraport, nemški lastnik letališča Jožeta Pučnika, tudi lastnik frankfurtskega letališča, za nameček pa še nemškega lastnika Adrie. Slovenci smo pa ja bolj nemški, kot pa južnjaški ali celo orientalski!

Brez alternative

Agonija Adrie v zadnjih nekaj mesecih je nekakšen sodoben »teroristični« napad na Slovenijo. Zasedli so naše ključne infrastrukturne točke in presekali mednarodne povezave. Alternativ skorajda nimamo. Tudi nimamo zaveznikov po svetu. Tržno smo nezanimivi, zato v boju ostajamo sami.

Umor Adrie pa seveda še dodatno negativno vpliva na ugled Slovenije. V turističnih in poslovnih krogih zagotovo, zmanjšata pa se lahko tudi kongresni in individualni turizem.

Vzvodov, da bi v reševanje te zadrege ponovno posegla država, skorajda ni. Dokapitalizacija ne pride v poštev. Na to, da bi država Adrio odkupila nazaj, (še) ne moremo računati. Bo ustanovila novo Adrio?

Si predstavljate, kaj je lahko naslednji korak tega »terorizma«?

Predstavljajte si, da pri izbiri izvajalca del za karavanški predor pade odločitev, da turški Cengiz, ki je doslej veljal za najugodnejšega ponudnika, ne dobi posla. Turški povračilni ukrep bi lahko bil ta, da bi se letalska družba Turkish Airlines odločila, da iz Ljubljane in v Ljubljano ne bo več letela. Za kazen, ker nismo izbrali turškega izvajalca. Jezni predsednik Erdoğan bi bil takšno idejo zelo verjetno sposoben podpreti.

Niti v zraku nimamo več linije

Naš horizont je omejen. Preblizu, da bi lahko gradili velike, dolgoročne vizije razvoja. Kratkovidnost in kratkoročnost sta pogubni kombinaciji. Povezani sta z golim preživetjem — ne pa s pogledom na to, kje hočemo biti čez pet ali deset let. Povezani sta z nerazumevanjem politike, komu služi in kaj je njena naloga. Povezana je z neodgovornostjo in nabildanimi egoti, ki niso sposobni prizemljiti navdušenja nad tem, da smo jim zaupali vodenje.

Če k temu dodamo še pozabljivost volilcev, smo tam, kjer smo. Osamljeni, prepirljivi, razdeljeni.

Manjka nam vzornikov, ki bi nas izgubljene vodili po zblojenih pote. Manjka nam inteligentnih, zaupanja vrednih, karizmatičnih, poštenih, odločnih, odprtih, doslednih, ne(pod)kupljivih, lojalnih, moralnih, empatičnih ljudi. Ljudi z integriteto, sposobnostjo poslušanja in komuniciranja.

Da pridemo nazaj na pravo pot. Ker smo totalno zašli z linije. Niti v zraku nimamo več svoje.

Ostajamo pošteni do zadnjega centa. Tudi Andrej Lovšin.


Luksuzni apartma? Dve stanovanji v Portorožu in eno v LJ? Za 50.000€ delnic Intereurope? Plus milijon za povrh? Naj ima!

Kaj naj si državljani mislimo o slovenskem pravnem sistemu, če zasledimo novico, da je nekdo, ki je pri svojih poslih iz nam neznanih razlogov naredil 100 milijonov težko finančno luknjo, v kratkem času blazno obogatel? In to človek, ki pripada politični skupini, v kateri so se že prej dogajale in se še dogajajo finančno sporne zgodbe.

Da bi prišli do verodostojnih podatkov, kaj si Slovenci o tem mislimo, bi bila potrebna obširna anketa. Toda že brez tega lahko rečem, da je večina prepričana, da naš pravni sistem ni bil nič prida že v preteklosti in da ni nič prida še danes.

Luksuzni apartma in dve stanovanji na elitni lokaciji v Portorožu? Stanovanje v Ljubljani?  50.000 delnic Intereurope? Volkswagen Eos? Skoraj milijon evrov drugega premoženja?

Vse to in še več

Vse to je Specializirano državno tožilstvo s tožbo skušalo odvzeti nekdanjemu častniku, policistu, obveščevalcu in na koncu poslovnežu, nekdanjemu predsedniku uprave Intereurope Andreju Lovšinu (pa še njegovi mami in hčerki). Ob tem je SDT ves čas poudarjalo, da je ugotavljanje premoženja nezakonitega izvora zelo zahtevno, ker je prikrito z lastništvom drugih pravnih oseb. Lahko torej sklepamo, da je Lovšinovega premoženja še bistveno več.

Andrej Lovšin je bil na čelu Intereurope dve leti, od januarja 2006 do marca 2008. Dve leti. To je morala biti sanjska služba. V tem času je obogatel za vse, kar mu tožilstvo očita. To je bilo takrat, ko je Intereuropa kupila zemljišča in gradila logistični terminal Čehov, kar je Intereuropo stalo več kot 140 milijonov evrov in jo skorajda pahnilo v stečaj. Terminal so nazadnje prodali za 45 milijonov evrov.

Nadzorni svet je Lovšina krivdno razrešil zaradi nedoseganja poslovnih ciljev, prekoračitve pooblastil in kršitve delovnih obveznosti. Lovšin pa je nato od podjetja zahteval 330.000€ zaradi neutemeljene razrešitve iz krivdnih razlogov, vendar mu jih ni uspelo iztožiti.

Brez pravne podlage

Tožilstvo je novembra 2017 ob vložitvi obtožnice zaradi suma pridobitve premoženja nezakonitega izvora zelo jasno povedalo, zakaj ukrepa proti Andreju Lovšinu:

»Ugotovljeno je bilo, da je v obdobju finančne preiskave imel za 1,9 milijona evrov premoženja več, kot bi jih lahko imel glede na zakonite prihodke v istem obdobju.«

A ta tožba bo ostala brez zaključka. Nobenih posledic ne bo imela. Niti odvzema premoženja, za katerega večina državljanov misli, da je bilo pridobljeno na nepošten način. Tožba namreč nima pravne podlage. Izvor tega vprašljivega premoženja namreč sega v čas (pred 29. majem 2012), ko še ni veljal Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI).

Tako se je Lovšin ta teden na sodišču lahko pred kamerami veselil res nenavadnega prizora: prazne tožilske klopi. Tožilstvo je namreč umaknilo tožbo, pozneje pa so tudi sporočili, da njihova prisotnost ni bila obvezna.

Ima še en dodatni razlog, da je lahko dobre volje. Ker ga je država neuspešno tožila, mu bo seveda morala povrniti za 8.200€ sodnih stroškov.

Dobro ime

Lovšinova odvetnika pa opozarjata tudi na zakonsko neurejen problem, kaj sledi na koncu takšnega neuspelega procesa, v katerem država ni dokazala kaznivih dejanj v kazenskih postopkih.

To je sicer tisti del zgodbe, v katerega večina državljanov ne verjame. Omenjeni gospod po zakonu ostaja nedolžen. Ker se je moral leta in leta nedolžen vlačiti po sodiščih in ker je bil omadeževan njegov ugled, dobro ime, pa morebiti še kaj, je v tem primeru skoraj zagotovo upravičen do proračunskega nadomestila. Kar pomeni, da bomo gospodu Lovšinu davkoplačevalci zaradi neurejene zakonodaje na koncu morda podarili še nagrado za njegovo »ne vemo kako« pridobljeno premoženje in škodo, ki jo je utrpel njegov ugled.

Enkrat sem na napačni račun nakazala FURSU 3,24€ za sicer meni neznane prispevke, ki jih plačujem vsak mesec. V manj kot mesecu dni so me na to opozorili, niso pa zneska sami preknjižili na pravega. Računovodkinja mi je svetovala, naj hitro poravnam znesek, da ne bom imela težav z izvršbo.

Juhej! Naslednji mesec mi ni bilo treba nakazati zneska na tisti račun, na katerega sem prejšnji mesec pomotoma nakazala tistih 3,24 evra. Je treba k temu sploh še kaj dodati?

Država ima navadne državljane res blazno rada. Z učinkovitimi in hitrimi ukrepi skrbi, da ostajamo pošteni. Do zadnjega centa.

Pošta je kupila Intereuropo, da je ja ne bi kupili tujci


Tako kot nekoč Laško Union samo zato, da ga ne bi kupil Interbrew. Pošta?! Podjetje, ki niti sebe ne zna posodobiti?!

Slovensko logistično podjetje Intereuropa iz Kopra je že dlje časa naprodaj. Večinski lastniki — po finančnem prestrukturiranju podjetja so to SID banka, NLB, Gorenjska banka, SKB banka in Banka Intesa Sanpaolo, ki so Intereuropine dolgove spremenile v lastniške deleže — našle kar v Pošti Slovenije. Ta naj bi kupila 72,14% podjetja in s tem postala največje logistično podjetje v Sloveniji.

Tipično za Slovenijo je, da ne gre za prvi poskus prodaje podjetja (ta je bil 2016), ki je bilo nekoč »družbena lastnina«, zdaj, drugič pa naj bi šlo do končnega cilja vse po načrtih.

Če ste slučajno pozabili, zakaj je Intereuropa naprodaj, naj obnovim zgodbo:

Se spominjaš Andreja Lovšina?

Podjetje je zašlo v finančne težave in na rob stečaja. To je bilo v času vodenja Andreja Lovšina, ki je v ruskem Čehovu nameraval postaviti logistični terminal. Nakup zemljišč je takrat stal več kot 140 milijonov evrov, Intereuropa pa je na koncu terminal prodala za 45 milijonov.

Sojenje zaradi zlorabe položaja se je začelo pred nekaj leti, 10 let po vloženih ovadbah. Na koprskem sodišču pojasnjujejo, da bo potrebno glavno obravnavo začeti znova zaradi zamenjave sodnika. Doslej jim ni uspelo niti zaslišati priče v Ruski federaciji prek videokonference. Glavna obravnava bo predvidoma razpisana v drugi polovici leta.

Kupcev zadolžene Intereurope ni bilo veliko. Poleg Pošte Slovenije še turški, ciprski in britanski logisti. Na koncu je kot drugi finalist ostala družba Xpediator iz Velike Britanije, ki je oddala najvišjo prevzemno ponudbo v višini 115 milijonov evrov. S tem bi prevzeli tudi okrog 70 milijonov posojil Intereurope.

Britanci so ponujali 10 milijonov več kot Pošta Slovenije. Cilj prodajalca pa čim višja cena. Torej bi moral biti kupec že izbran.

V bistvu država

A se je začelo zapletati. Kot v toliko drugih primerih pri nas, na primer v Telekomu, NLB in še ponekod. Eni bi prodali podjetje, drugi ga ne bi. Eni ga nikakor ne bi prodali tujcem, četudi gre za strateškega lastnika, ki dokazano posluje bolje in učinkoviteje, drugi ga ne bi prodali niti domačemu kupcu, temveč bi najraje še naprej motovilili po svoje.

Čez Pošto Slovenije imam kot uporabnik njihovih klasičnih poštnih storitev marsikaj za povedati že leta. Gre za eno najbolj rigidnih, zastarelih in vizualno strašljivih, kramarskih storitvenih družb, ki so nam ostale iz nekega prejšnjega družbenega sistema. Kako posluje njihov logistični del, ne vem. Pričakujem pa prav v teh dneh pošiljko in zanjo sem sem od Pošte že prejela informacijo, da je na poti.

Pošta Slovenije je podjetje v 100-% državni lasti. Resda deluje na trgu in stroškovni del njihove bilance ne gre iz proračuna Republike Slovenije. A kljub temu se je težko izogniti razmišljanju, da Intereuropo v resnici kupuje država. V to, da je država lahko dober lastnik, ne verjamem. Vsaj ne Slovenija. Statistični vzorec uspešnih državnih podjetij je pač premajhen, politične igrice z njimi pa prepogosto kadrovske in razvojne tragedije v več dejanjih.

Zato me nakup Intereurope s strani Pošte Slovenije v resnici skrbi. En slab lastnik, ki ne zmore posodobiti svoje lastne dejavnosti vsaj na leto 2019, če že ne na 2025, pač ne prepriča v sposobnost posodobiti in dvigniti dejavnost kupljene družbe, ki potrebuje prav to, česar kupec ne premore.

Upanje in jasnovidnost

Primer me spominja na prvo prodajo Pivovarne Union, ki jo je na koncu kupila Pivovarna Laško. Samo zato, da je ni kupil belgijski Interbrew. In samo zato, da so slovenski politiki obdržali peskovnik, v katerem so lahko še naprej delali kupčke in gradove in kopali luknje in podjetje izmučili do onemoglosti. Še dobro, da jim to ni uspelo in da Union danes s tujim, strateškim lastnikom, nadaljujejo svoje pivovarsko poslanstvo.

Podjetje Intereuropa zaposluje čez 1300 ljudi. Sindikalne predstavnike sodeč po medijskih zapisih ne zanima, kakšne nove vsebine in posle bo novi lastnik pripeljal v Intereuropi, kako bo organizirano delo, na katerih novih trgih in s katerimi novimi poslovnimi partnerji, kar bi pomenilo novo rast, temveč predvsem: »Zanima nas tudi, ali bo sedež družbe tukaj, ali bo obstala firma Intereuropa ali bo pripojena družba. Na koncu koncev, vsa podjetja iz Kopra bežijo. Naj še Intereuropa gre, potem se lahko vprašamo, kaj bo s Koprom in Obalo.«

Kot upanje, da se dosedanji vzorci slovenskih prodaj in nakupov podjetij ne bodo ponovili, nam ostane le še standardno zapisano sporočilo direktorja Pošte Slovenije Dušana Novaka:

»Skupaj bomo postali vodilni regionalni operater na logističnem področju. Konsolidacija storitev obeh družb bo združeni skupini omogočila hitrejšo rast ter sinergije na področju stroškov in investicij. Prepričani smo, da bo združitev učinkovito vplivala na rast dobičkonosnosti.«

Njegova vizija je še, da skupaj postanejo vodilni, samostojni in neodvisni ponudnik logističnih in paketnih storitev za končne kupce v regiji, ki ga bo odlikovala visoka kakovost in odlična uporabniška izkušnja.

Uresničevanje teh misli nas čaka v bližnji prihodnosti. Če ste jasnovidec, pa tudi že veste, kako se bo to končalo.

Nehvaležno je biti delodajalec


Če gre podjetju dobro, si zasluge lastijo delavci. Če ne gre, pa so krivi nesposobni direktorji in grabežljivi lastniki.

Praznovanje 1. maja je bilo za sindikaliste priložnost, da ob medijski pozornosti ponovijo svoje zamere do delodajalcev. Sindikati predvsem izpostavljajo kršitve delavskih pravic, med drugim tudi vse bolj razširjenega podaljšanega delovnika, ki se v sivi coni delovnih sobot, nedelj in praznikov zajeda v vse pore našega življenja. Delamo vse več, prostega časa imamo vse manj. Slabe prakse se iz podjetja v podjetje prelivajo kot vzorec in postajajo praksa in standard, kar je nedopustno. Morali bi razmisliti o skrajševanju delovnika in pri tem upoštevati sindikalne zahteve po višjih plačah.

TV Slovenija je na predvečer praznika dela namenila soočenju resigniranega izvršnega sekretarja GZS in odločnega direktorja Delavske svetovalnice. Ta ni klasičen sindikat, temveč organizacija za zagovorništvo, varstvo, promocijo, razvoj delavskih, socialnih in statusnih pravic najbolj ranljivih skupin.

Izhodišče soočenja sta bili dve grdi zgodbi o ravnanju delodajalcev z zaposlenimi.

Dve zgodbi

V prvem primeru je šlo za bedno plačilo 5€ na uro za visoko strokovno delo v arhitekturni stroki, ki je zahtevalo tudi do 16 ur dela na dan. Dogajalo se je celo, da delavec ob zaključku projekta zaradi minimalne zamude niti ni bil plačan. To se mu je zgodilo pri dveh projektih.

V drugem primeru pa je šlo za nesrečo pri delu. Delodajalec je trdil, da gre samo za odrgnino na nogi, v resnici pa je zaposlenemu nogo stisnil z delovni stroj. Ker je delavec moral v bolnišnico na operacijo, je delodajalec lagal zdravniškemu osebju, da ne gre za zaposlenega, pač pa za nekoga, ki so ga našli nekje pri Grosupljem in mu je na nogo padla skala. Šele ko je poškodovani tožil delodajalca, je ta priznal, da je šlo res za poškodbo pri delu.

Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je svojemu »kolegu« Mitji Gorenščku — ko je ta priznal, da GZS v takšnih primerih ne more storiti tako rekoč nič — nonšalantno svetoval, naj vendarle ukrepajo proti tistim delodajalcem, ki ne spoštujejo delavskih pravic. A je ostal brez odgovora, ki bi si ga tudi mi želeli slišati.

Razmah prekarnega dela

Poznam delovanje sistema z obeh strani: kot zaposlena in tudi kot prvi predstavnik lastnika, delodajalca. Zato do konca zagovarjam pošteno ravnanje v delovnih razmerjih. Korektnost obeh partnerjev, delodajalca in delojemalca, je nujna za njuno sožitje, za uspešno delo, za osebni in karierni razvoj posameznika in uspešnost podjetja.

Teh dveh zgodb, ki sta absolutno vredni obsojanja, zato ne vidim tako enostransko kot sindikalisti in sorodne organizacije, ki se borijo za pravice delavcev.

Ob negativističnem odnosu do delodajalcev, ki ga ustvarjajo mediji, pozabljamo, da uspešno vodenje podjetja ni možno brez ustreznega ravnotežja med pravicami in dolžnostmi zaposlenih. Delovna zakonodaja, ki je — roko na srce — še vedno nekakšen miks med sindikalnimi dosežki iz časa samoupravljanja in standardi evropskih držav z veliko višjim BDP, nam tudi ni v pomoč. Odtod tudi razmah prekarnega dela, ki je logična posledica toge, »večne« zaposlitve za nedoločen čas. V negotovih gospodarskih razmerah lahko globalni vplivi zelo hitro zamajejo temelje uspešnosti podjetja, togost pravic iz delovnega razmerja pa je lahko celo vzrok za njegov zlom.

Odgovornost in zasluge po potrebi

Zato je biti pri nas delodajalec zelo nehvaležno. V uspešnih podjetjih so ključ do uspeha delavci, v neuspešnih pa so za rezultate odgovorni nesposobni direktorji in grabežljivi lastniki. Da bi bila zmeda še večja, sindikati argumentirajo svoje zahteve po višjih plačah z gospodarsko rastjo, ne pa z večjo produktivnostjo — čeprav tega v obdobjih recesije nočejo priznati.

Ker ni vse črno ali belo, bi se morali ob prazniku dela spomniti tudi na delodajalce, pa čeprav celo sami ne morejo zagotavljati reda v svojih vrstah. Kot je povedal Gorenšček, GZS nima vzvodov za sankcioniranje podjetij, ki mečejo slabo luč na vse delodajalce. Nanje lahko samo apelirajo, naj spoštujejo zakonodajo. Izključili pa niso še nikogar — za kar Lukić pravi, da bi bilo pravo sporočilo.

Pa je po drugi strani že kdaj kakšen sindikat izključil svojega člana zato, ker se je slabo boril za pravice zaposlenih? Tudi ne!

Nabirka za Notre-Dame: za vernike, za volilce, za potrošnike


Korporacije bodo za obnovo katedrale prekanalizirale del svojega globalnega marketinškega proračuna. Preračunajte sami.

Ogenj, ki je prejšnji ponedeljek opustošil pariško katedralo Notre-Dame, eno najprepoznavnejših gotskih mojstrovin, je dvignil na noge ves svet. Parižani in Francozi in turisti z vseh koncev sveta romajo do meje dovoljenega dostopa do katedrale. Tam skupaj sočustvujejo s stanjem znamenite dame in si delijo žalost. V družbi je teža žalosti na človeško enoto manjša.

Po prvem šoku so v Franciji začeli zbirati denar za obnovo. Zbiranje se je sprevrglo v izjemno uspešno nabirateljsko tekmo, v kateri eni bogataši prehitevajo druge, uspešna podjetja pa zagotavljajo »konkurenčnejšo« ponudbo od drugih.

To je super. Družba se zaveda, kakšno bogastvo ta cerkev predstavlja za zgodovino človeštva in kakšno miselno zatočišče je danes za ljudi — vernike in volilce. Pa tudi kupce.

V malo več kot enem samem dnevu se je z napovedmi bogatih družin in podjetij — ne pa še z dejanskimi nakazili — zbralo že okrog 800 milijonov evrov. Celo Apple je napovedal donacijo.

Fehtarjenje

Odziv je vreden globokega poklona. Za kulturno dediščino smo dolžni poskrbeti z vsem spoštovanjem. To potrjuje, da bi na svetu lahko hitro in učinkovito rešili tako rekoč vse težave, če bi se bogati le lahko poenotili glede prioritet.

Te dni je minilo že 18 let, odkar ves čas, brez premora, zavzeto in aktivno delujem v humanitarni organizaciji. Pomagamo ljudem. Lačnim, slepim, slabovidnim, bolnim, odrinjenim na socialni rob. Enkrat na leto imamo velik dogodek, ki prinese največji znesek. Priprave nanj trajajo tri mesece. S tem dogodkom zberemo sredstva za večje, najnujnejše donacije, čez leto pa pripravimo še od tri do pet manjših dogodkov.

Z vsemi temi sredstvi poskušamo pomagati ljudem, na katere je država pozabila. Mi smo njihovo zadnje upanje. Za prostovoljce, ki za vse to podarijo ne svoj prosti čas, temveč tudi svoj denar, je to kar lep vložek.

Pomnožite to z 18 leti. Koliko ur, idej, ljudi in odnosov smo podarili ljudem, ki jih niti ne poznamo.

Nabiranje denarja za te »reveže« je eno samo fehtarjenje. Kot da bi prosili zase, se ponižujemo, moledujemo, obljubljamo neke vrste povračila, smo moralni dolžniki donatorjem.

Pohvalno, ampak …

Pohvalno je, da se je naša sicer precej razdrobljena globalna družba tako hitro poenotila ob Notre-Dame, ki bo s tisto milijardo dobila dober finančni temelj za začetek obnove.

A mi je hkrati neprijetno. Imam slabo vest. Svetovni bogataši in bogata podjetja so v 24 urah zbrali skoraj milijardo evrov za obnovo katedrale, ne angažirajo pa se za lačne. Ne prisluhnejo ljudem brez domov, brez šol, brez ciljev, brez ambicij. Ljudem v Sudanu, Jemnu, Mjanmaru in še marsikje.

Tomo Križnar se trudi že od nekdaj, da bi rešil še tistih nekaj še živečih pripadnikov plemena Nuba v Sudanu. Presrečen je, ko mu nekje uspelo dobiti nekakšen kompresor, da bodo lahko prišli do vode. Na Haitiju in v Portoriku ljudje še vedno nimajo domov in trpijo posledice uničujočega orkana. Da ne naštevam.

Kaj je bolj pomembno?

Nimamo pravice soditi, za kaj ljudje in podjetja namenjajo svoj legalno zasluženi denar. Lahko ga porabijo za karkoli. Toda težko se je znebiti misli, da so velike in uspešne korporacije samo prekanalizirale del svojega globalnega marketinškega proračuna. Sredstva za obnovo se jim bodo povrnila, ko bodo hvaležni obiskovalci katedrale kupovali njihove izdelke.

Ne obsojajte mojega preračunljivega razmišljanja. Raje preračunajte sami. Koliko izdelkov kozmetičnih, modnih ali tehnoloških velikanov bodo kupili Mjanmarci, Sudanci ter drugi revni in pozabljeni? Primerjajte njihovo kupno moč s kupno močjo tistih, ki prihajajo na počitnice v Pariz.

Globalno smo sposobni žalovati za otipljivimi, zamenljivimi, obnovljivimi strukturami človeških rok. Po drugi strani pa še naprej uničujemo življenja ljudi, živali, rastlin. Življenja, ki jih ne moremo nikoli več nadomestiti. Nikoli!

Zgorela je cerkev. Na drugem koncu sveta je izumrla vas. Kaj je bolj pomembno?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 21. aprila, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3704?=nabirka-za-notre-dame-za-vernike-za-volilce-za-potrosnike