Sprava: Namesto tebe ne more nihče ničesar nikomur odpustiti


This image has an empty alt attribute; its file name is prenos-1.jpg

Najlažje je vladati, ko si sovražna tabora stojita nasproti. Jeza in bes poganjata vladavine, kakršno imamo zdaj v Sloveniji.

V socioloških in filozofskih krogih so pogovori o resnici stari že tisočletja. Mark Avrelij, eden največjih rimskih cesarjev, vojskovodja, filozof stoik in poznavalec človeških nravi je pred skoraj 2000 leti zapisal: “Vse, kar slišimo, je mnenje, ne dejstvo. Vse, kar vidimo, je pogled, ne resnica.”

Smo to modro misel danes še sposobni pravilno razumeti? Jo želimo razumeti? Je to tisto, kar nam manjka, da bi bili sposobni živeti v sožitju?

Biti pripravljen poslušati — in tudi slišati —, kar je povedano, ni več del naših običajnih, vljudnih navad. Biti sposoben samokritične presoje se je v našem evolucijskem razvoju nekje popolnoma izgubilo. Naše vidno polje je vse bolj omejeno na perspektivo, ki ustreza posamezniku ali istomisleči skupini.

V slovenski družbi in politiki — ali bolje rečeno v slovenskem politikantstvu — ne gre niti za dejstva niti za resnico. Gre samo še za nabijanje in intrigiranje. Za iskanje načinov, kako prelisičiti drugo stran — in pri aktualnih voditeljih tudi, kako prelisičiti ljudstvo.

Slab zgled. Zelo slab zgled.

Neprimerne navade se iz politike širijo tudi v druge sfere življenja. Politikantstvo daje državljanom slab zgled. Zelo slab zgled. Nihče nikogar več ne posluša in ne ne sliši. Gre za eno samo vpitje in kričanje. To je boj za prevlado lastnih tez in interesov. Obsojanje vsevprek. Enih čez druge. Desni čez leve in levi nazaj desne.

Nihče od naših politikov ni sposoben pogleda vase. Spoznanja in priznanja svoje krivde. Odgovornosti za takšno stanje. Nihče od naših politikov še nikoli ni stopil pred ljudstvo in se opravičil za nepravilnosti, ki jih je delal.

Na simbolni ravni smo se vrnili v leto 1941. Ždimo v tistih časih in poslušamo nova in nova mnenja in poglede. Državne proslave, okrogle mize, TV in radijski pogovori, članki so polni teh mnenj in pogledov. Da bi mnenja in pogledi dosegli čim več ljudi, ustanavljajo nove in nove medije. Delajo vse, kar lahko, da bi ta mnenja postala nova dejstva in da bi ti pogledi postali nova resnica.

Nekaj časa smo imeli vtis, da gremo s časom naprej. Toda sodeč po današnji politiki, smo v resnici obtičali.

Vladavina kot ta zdaj

Večina naših dedkov in babic in staršev, ki so doživeli čase pred sedemdesetimi, osemdesetimi leti, ki nas dandanes razdvajajo, so že pomrli. Bore malo je še živih ljudi, ki bi lahko gojili osebne zamere zaradi lastnih, družinskih izkušenj, nasilja, travm, krivic.

In vendar je videti, da smo danes enako sovražni do tistih, ki niso na naši strani, kot da se je krivica zgodila nam, danes. Čeprav bi nam lahko bilo že zdavnaj jasno, da so bili na obeh straneh nevedni, zavedeni povzročitelji krivic in tudi grozodejstev. Danes vidimo, kaj vse so pripravljeni narediti njihovi sinovi in hčere in vnuki, da bi ohranili to sovražnost in razdvojenost.

Najlažje je vladati takrat, ko si sovražno stojita nasproti dva tabora državljanov. Jeza in bes in sovraštvo poganjajo vladavine, kakršno imam zdaj v Sloveniji.

Odpustiš lahko le sam

Nekdo je preživel bratsko morijo 2. svetovne vojne. Njegovega sina poznamo danes vsi Slovenci. Po vojni je zapustil domovino. Ob obisku domovine čez mnoga leta ga je sogovornik vprašal, kako jezen in besen je na tiste, ki so ga skorajda ugonobili in prisilili, da je zapustil domovino. Mirno je odgovoril, da se je sam z njimi že spravil. Odpustil jim je in zaživel. In se pri tem še hudoval na spraševalca, češ: “Kaj pa imaš ti s tem?”

In prav v tem je bistvo kronične zastrupljenosti naše družbe. Bes in sovraštvo med ljudmi kurijo dandanes mnogi, ki za to nimajo nobenega zgodovinskega, osebnega, družinskega razloga.

Sprava, ki si jo tako zelo želimo, da bi končno zaživeli v miru in povezani, je lahko samo osebno, povsem intimno dejanje. Nekomu odpusti lahko le človek sam. Nihče ne more odpustiti v njegovem imenu. Ne politika ne akademska stroka ne moreta samo na papirju in deklarativno urediti, poenotiti človeških čustev. Lahko pa s sporočili in ravnanji pomagata, da posamezniki premagajo stiske, zadržke, predsodke — in vidijo in slišijo še druga dejstva in poglede.

In odpustijo.
Zgodovina je polna dobrih zgledov. Vse, kar slišimo, je mnenje, ne dejstvo. Vse, kar vidimo, je perspektiva, ne resnica. Pameten mož, ta Mark Avrelij.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 6. junija 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/sprava-namesto-tebe-ne-more-nihce-nikomur-nicesar-odpustiti-10221876

 

Vprašanje po petkovih protestih ostaja: kdo ali kaj pa po Janši?


This image has an empty alt attribute; its file name is prenos.jpg

Lahko še tako cepetamo, se zbiramo, protestiramo … — toda dokler se ne bo nekaj premaknilo v parlamentu, sprememb ne bo.

Vremenske razmere, ugodna koronska slika in precepljenost so v petek množično opogumile državljane, da gredo v Ljubljani na ulico in v živo manifestirajo rezultate zadnjih anket, da 70% vprašanih te vlade ne podpira.

Ključno sporočilo protestnikov je bilo, naj vlada pade. Seveda na protestu ni bilo vseh teh, ki so proti vladi, jih je pa bilo — na oko — največ doslej v njenem mandatu.

V televizijskem pogovoru na Pop TV so v petek zvečer gostili Branka Grimsa (SDS) in Braneta Golubovića (LMŠ). Niso ravno izbrali največjih strankarskih kapitalcev, a bila sta dovolj, da smo lahko razbrali, za kako različna svetova gre pri naši politiki.

Grims in Golubović

Grims je trdil, da je teh 30 ali 40 tisoč ljudi, kolikor naj bi se jih zbralo, aktivirala opozicija in s tem končno razkrila, kdo stoji za temi petkovi protesti.

“Čemur smo bili danes priča, je kršitev veljavne zakonodaje. Super pa je, da so se končno na čelo postavile levičarske stranke. Konec je pravljic, ki smo jih poslušali celo leto, da s tem nimajo nič, da gre za spontano gibanje. Ves čas so v opoziciji načrtno kurili nemire, metali polena pod noge obstoječi vladi, zavestno ogrožali zdravje in življenja ljudi. Maske so padle.”

Udeleženci shoda so po Grimsovem mnenju politično vodeni.

Golubović pa je razlagal, da so šli strankarsko na proteste zato, ker je “komunikacija predsednika vlade nedostojna, nespoštljiva in neprimerna za funkcijo predsednika vlade” in da “s tem kaže prezir do svojega naroda”. Vlada ne spoštuje našega pravnega reda, ne financira STA, ne potrdi delegiranih tožilcev za Bruselj, zaradi izstopa sindikatov iz socialnega sporazuma, zato so podprli spontano zbiranje ljudi. “Da ta vlada išče krivce v drugih, nikoli pa pri sebi,” je dodal.

Zakaj so ljudje besni

Grims in koalicija se po mojem prepričanju motijo v veri, da je opozicija v stanju aktivirati takšno množico protestnikov.

Veliko tistih, ki se imajo za sredinske ali rahlo leve, je namreč besnih ne samo na Janšo in kompanijo, temveč tudi na opozicijo. Ker se ne organizira, ne poveže, ne pripravi pametne strategije za nove volitve, ne postavi močnega, uglednega in spoštovanja vrednega liderja. In ker še naprej deluje precej šibko, nepovezano. Opozicijske stranke med seboj tekmujejo, solirajo in drobijo moč, ki jo imajo kot skupina.

Ljudje so besni tudi zato, ker del nekdanjih partnerjev sedanje opozicije — torej SMC in DeSUS — zavoljo parlamentarnih stolčkov in drugih bonusov — veljajo za izdajalce rezultatov zadnjih volitev, ki so dale večino levi sredini. S prehodom v Janševo vlado so v parlamentu porušili razmerja nacionalne opredeljenosti.

Ljudje so besni tudi zato, ker so jih stranke postavile pred nerešljivo vprašanje, koga voliti, če ne želimo več Janše.

Zato močno verjamem, da množičnost petkovega shoda nima prav veliko opraviti s tem, da so se jih udeležili nekateri člani LMŠ, Levice in SD.

Prodani prestopniki

Da je Janša danes tako močan in da deluje tako, kot ustreza njemu osebno, ne pa v skladu s pravnim redom, ni kriva samo šibka opozicija. Krivi so prav prodani prestopniki. Zaradi njih vlada ne financira STA, čeprav ji to nalaga zakon. Zaradi njih je lahko vlada protizakonito razveljavila regularen izbor delegiranih tožilcev. Zaradi njih vlada kadruje po načelu lojalnosti, ne pa po strokovnih merilih, vrednotah. In zaradi njih je umolknil socialni dialog s sindikati.

Po petkovem pogovoru med Grimsom in Golubovićem je tudi jasno, kako pomembno za Janšo je predsedovanje Svetu EU. Storil bo vse, da mu ta priložnost in privilegij ne uideta. Slišali smo, kaj vse da bi se zgodilo Sloveniji, če med predsedovanjem pade vlada in bi zato morali na volitve. Kakšna mednarodna blamaža da bi to bila! Toliko strahov pred padcem vlade, nič pa zaradi našega trenutnega ugleda v svetu, za katerega ima zasluge prav naš predsednik vlade.

“So what?”

Hkrati pa v SDS precej vehementno govorijo tudi o tem, da so pripravljeni oditi na nove volitve ta hip. Super! Tudi v Franciji, ki bo predsedovala takoj za nami, v prvi polovici leta 2022, bodo imeli prav takrat redne volitve — pa se zato nihče ne razburja ali celo razmišlja, da bi jih prestavili. Čeprav je možno, da bodo te volitve odnesle vse manj priljubljenega Macrona.

“So what,” bi na to rekel naš predsednik države — ki molči ravno takrat, ko bi moral kaj povedati.

Lahko še tako cepetamo, se zbiramo, protestiramo, se čudimo, pisarimo in govorimo. Dokler se ne bo kaj premaknilo v Državnem zboru, kjer se po naši ustavni ureditvi manifestira demokracija, sprememb ne bo. Če jih ne bo na nek način izsililo ljudstvo, ker njegovi predstavniki v parlamentu ne delujejo v skladu z njihovo voljo.

Za vse nas pa ostaja odprto vprašanje: kdo po Janši?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 30. maja 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/vprasanje-po-petkovih-protestih-ostaja-kdo-ali-kaj-pa-po-jansi-10221865

Simoniti ni Slovenija in mi nismo Simoniti


Ideja razstave je tako benigna, neofenzivna, nepolitična, neideološka, da je res težko razumeti, kje so razlogi za odpoved.

Ne bo konec sveta, da je “nevedni” minister Simoniti ta teden odpovedal razstavo slovenskih umetniških del v Bruslju, ki bi jo naj pripravila Slovenija med predsedovanjem Svetu EU.

Vsekakor pa je odpoved lahko razlog za obžalovanje umetnikov, ki so se nadejali ne samo umetniške, temveč tudi poslovne priložnosti ob promociji svoje kreativnosti. Šok je za organizatorja, Koroško galerijo likovnih umetnosti, ki je za projekt razen kustosa verjetno angažirala še nekaj ljudi in sredstev.

Hkrati pa KGLU nosi odgovornost do sodelujočih in težo očitkov Ministrstva za kulturo, da od odgovornih ni prejelo popolnih informacij. 

Vse skupaj je dovolj za zgražanje tistih, ki odpoved vidimo kot še eno od nepotrebnih, enostranskih odločitev in blamaž, s katerimi načenjamo svoj že tako ali tako skromen ugled v tujini. V Bruslju pa po vsem tem najbrž že kroži vic: “Že spet ti Slovenci!”

Že deset let

Po potrditvi Evropskega parlamenta, da so res prejeli odpoved razstave slovenskih umetniških del v Bruslju, smo se spraševali, kdo je vir tega sporočila. Šestmesečne razstave, ki spremljajo predsedovanja posameznih držav, v EP namreč organizirajo že deset let v sodelovanju z organi nacionalnih vlad. Postavitve vključujejo tudi umetnine iz zbirke EP iz države, ki je organizatorka razstave — in dodatne eksponate, ki jih zagotavlja predsedstvo.

Sama ideja razstave je tako benigna, tako zelo neofenzivna, nepolitična, neideološka — verjetno tudi ne prav draga —, da je težko razumeti, kje so razlogi za odpoved.

Pogoj kuratorjev

Kak dan potem je vendarle postalo jasno, kaj je “Slovenijo” — namreč tistega, ki se v Bruslju predstavlja kot država — zmotilo pri tej razstavi, in na katerem zeljniku je zrasla odločitev.

Po trditvah MK bi moral razstavo v celoti zasnovati izbrani kustos KGLU, vendar se je izkazalo, da je EP postavitev pogojeval z vključitvijo slovenskih del, ki jih je v letih slovenskega članstva v EU že odkupil in so del njihove trajne zbirke.

Mimistrstvo je še dodalo: “Na tak pogoj kuratorjev EP nismo mogli pristati, sam menimo, da je izbor umetnikov iz povabljene države, ki  predseduje Svetu EU, v izključni domeni same države in strokovne osebe, ki mu je ta država podelila mandat za izbor del. Zato smo se tej razstavi tudi odpovedali.”

Gre torej za to, da nismo vedeli nečesa, kar je stalna praksa te razstave in kar so pred nami že deset let vedele vse države, ki so v tem času organizirale tovrstno ekshibicijo svojih umetniških dosežkov.

Odziv amaterske ljubiteljice

Sama bi se kot amaterska ljubiteljica kulture in umetnosti na dodatek slovenskih del, ki so že v Bruslju, odzvala z “juhej, dali nam bodo še nekaj dodatnega prostora in možnost za kazanje umetniških potencialov”.

Če sta oba dela razstave zgledno označena in če je jasno, katera dela so del aktualnega izbora in katera iz stalne zbirke parlamenta, potem zame ne more biti zapleta.

Slovenskim dopisnikom v Bruslju, kjer se je v začetku tedna mudil minister Simoniti, je ta jasno in ponosno povedal:

“Odločitev o tem, da se razstava odpove, je bila moja.”

Ignorant

Pa so vrtali vanj, češ, kako to, da niste vedeli za pogoje?

“Ker sem neveden. Torej, ker me ne zanima.”

Na vprašanje, zakaj ga je zmotilo, da bi bilo razstavljeno oboje — torej izbrana dela in dela iz stalne zbirke —, pa je odgovoril:

“Ker bomo mi odločali, kaj bo tukaj. Noben uradnik ne bo postavljal pogojev. Torej, lahko jih postavlja, jaz jih pa lahko ne sprejmem.”

Ali ni rekel: “Odločitev o tem, da se razstava odpove, je bila moja.”? 

Odkod nenadoma mi odločamo? Mi nismo Simoniti. 

Pa ne samo zaradi razstave.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 23. maja 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/simoniti-ni-slovenija-in-mi-nismo-simoniti-10221852

Blaznost! Kako naj človek ob vsem tem ostane zdrav?


NIJZ od 1.9.2020 do 1.4. 2021 izdal 215.798 TAN kod. Koliko ljudi si jo je vneslo v app #OstaniZdrav, ostaja uradna neznanka.

Saj se še spomnite aplikacije #OstaniZdrav? To je tista zadeva za naše mobilnike, ki jo je vlada promovirala lansko poletje, preden je 17. avgusta 2020 zagledala luč sveta, in še potem, ko je že delovala. Aplikacija naj bi nas opozarjala na nevarne bližnje stike s tistimi, ki so se okužili s korono. Cilj vlade je bil, da bi si jo naložilo čim več Slovencev, da bi po prejetem obvestilu o tveganem stiku lahko takoj primerno ravnali — se recimo sami izolirali in s tem preprečevali širitev te sakramenske nadloge. V osnovi je bil to pripomoček NIJZ za spremljanje kontaktov okuženih.

To bi učinkovito delovalo ob predpostavki, da kužni ljudje blodijo naokoli, aplikacija pa bi nas z barvno spremembo opozorila, da smo bili v nevarnem kontaktu. Informacijo o tveganem stiku bi dobili tudi, če se je nekdo okužil kasneje, že po bližnjem srečanju z nami.

Za nekaj evrov

Seveda pa to še ni bilo vse. Okuženi oz. tisti s potrjenim pozitivnim testom so dobili posebno TAN kodo, ki bi jo morali vnesti v aplikacijo. Šele takrat bi naš telefon lahko zaznal, da smo se nahajali v bližini nekoga, ki bi moral biti doma v karanteni ali samoizolaciji, ali da smo bili v nevarni bližini nekoga, ki je kasneje zbolel.

Vsak dan smo takrat poslušali priporočila in utemeljitve vladnega govorca in drugih predstavnikov vlade na novinarskih konferencah in ob vseh drugih prilikah, zakaj si moramo naložiti ta domnevno dragoceni pripomoček za obvladovanje širitve virusa. Ker več ko nas bo, bolj bomo zaščiteni.

Aplikacija ni bila naša pogruntavščina. Izposodili smo si jo od Nemcev in jo samo poslovenili. Baje ni veliko stala. Omenjenih je bilo samo 4.000 evrov za prevod, višine drugih morebitnih stroškov pa ni mogoče najti v javno dostopnih podatkih.

Uradna neznanka

OstaniZdrav je bila tako pomembna aplikacija, da nam je minister Hojs 14. decembra 2020 celo zagrozil, da bomo kaznovani, če nas bodo varuhi javnega reda zasačili v drugi občini ali regiji brez naložene aplikacije na svojem telefonu.

Zaradi hladnega odnosa med ljudstvom in voditelji — ob prepogosto nerazumnih ali vsaj težko razumljivih ukrepih, s katerimi nas redno presenečajo — aplikacija ni naletela na vsesplošno odobravanje. Od 17. avgusta lani do 13. maja si jo je na svoje androidne telefone naložilo 338.662 SLovencev, na iPhone pa 39.090 uporabnikov.

Od 1. septembra lani do 1. aprila letos je bilo s strani NIJZ izdanih 215.798 TAN kod korona pozitivnim prebivalcem. Koliko od teh bolnikov si je kodo v resnici vpisalo v aplikacijo in s tem zagotovilo, da je aplikacija opravljala svojo dolžnost, ostaja uradna neznanka. Podatka ni. Jasno pa je, da je številka bistveno manjša — čeprav je bil to osnovni namen aplikacije. Teh 215.798 ljudi bi moralo vpisati v aplikacijo svojo TAN kodo — magari pod grožnjo prekrška — in s tem opozoriti okolico na tveganje. Sicer je aplikacija brez veze.

Danes ima torej dobrih 18% prebivalcev Slovenije na svojih pametnih telefonih naloženo aplikacijo, ki v resnici nikoli ni opravljala svoje naloge in ne služi ničemur več. Populacija, ki si jo je naložila, je premajhna, da bi zagotovila zanesljivo informiranje.

Kaj vse že ni delovalo?

To seveda ni edina stvar, ki v tej korona histeriji ni delovala tako, kot bi morala. Nismo imeli pravih ventilatorjev. Nabavljali smo maske iz robcev in gumic za zapiranje kozarcev marmelade. Uporabljali smo hitre antigenske teste, ki so kazali napačne rezultate. Prijavljali smo se v bazo za cepljenje, ki se je izkazala za črno luknjo. Dobivali smo nasprotujoče si informacije, kateri način prijave je pravi. Na spletni strani NIJZ piše, da se nekdo, ki je bil prvič cepljen v tujini, lahko cepi drugič doma s cepivom istega proizvajalca. Praksa potrjuje, da jih iz cepilnih centrov pošiljajo nazaj v tujino. Naredili smo si občinske evidenčne aplikacije, danes pa imamo nacionalno platformo, ki je zaradi tveganja ob prehodu polovica cepilnih centrov ne želi uporabljati.

In kot smo se morali jeseni z ljubezenskim tvitanjem dobrikati Trumpu, danes z izobešanjem zastave podpiramo Izrael.

Blaznost. Kako naj človek ob vsem tem ostane zdrav?

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 16. maja, na Fokuspokus, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/blaznost-kako-naj-clovek-ob-vsem-tem-ostane-zdrav-10221840

Matematika v DZ: Sedi, pet! — ali nazaj v klop!?


Ali koalicija nima dovolj glasov za razrešitev Zorčiča in se boji, da bi spet doživela fiasko, ki si ga ne ne more privoščiti?

Pri naši politiki nas nič več ne more in ne sme presenetiti. Pričakujemo lahko vse in karkoli. Reprize ali edinstvene, še ne videne zgodbe. Za ljudsko odobravanje, zgražanje, protest ali posmeh.

Ta sodi v slednjo.

Po odhodu predsednika DZ Igorja Zorčiča — dotlej člana SMC — v nepovezano opozicijo se je koaliciji zelo mudilo poiskati novega predsednika parlamenta. Predsednik DZ, ki prestopi iz koalicije v opozicijo, bi po njihovem moral odstopiti. Zorčič pa tega ni storil. Niti ni nameraval, kot sam pravi.

Koalicijski poslanci so hiteli tako zelo, da so se takoj odločili, da bo novi predsednik parlamenta Jožef Horvat iz NSi — in sprožili postopek glasovanja.

A so se pred glasovanjem pozabili prešteti.

Horvat zato ni postal novi predsednik DZ. Števec glasov “za” se je ustavil pri številki 45. Bil je en glas premalo. Nepričakovan in hladen tuš za velikega vodjo.

Opoziciji se je smejalo

Opoziciji se je zagotovo smejalo, saj je veliki strateg ponovil napako svojih političnih konkurentov, zaradi katere je pred dobrimi devetimi leti njemu samemu uspelo, da je prišel na oblast.

Zgodba o nepreštevanju glasov namreč spominja na volitve konec leta 2011, ko je Jankoviću z njegovo Pozitivno Slovenijo in potencialnimi koalicijskimi partnerji spodletelo sestaviti vlado. Kot predlagani mandatar ni dobil zadostne podpore v parlamentu, predsednik Türk pa je mandat potem dodelil Janši kot predsedniku drugouvrščene stranke. Janši je uspelo sestaviti vlado, a tudi ta, njegova druga era ni trajala dolgo. Samo leto in manj kot tri mesece.

Zanimivo, da se Janša iz te takrat presenetljive zmage ni naučil, da se je treba prešteti že pred glasovanjem.

Toda pustimo matematiko. Morda ima naš vodja pripravljeno drugačno taktiko in je bilo prvo izgubljeno glasovanje za predsednika DZ samo pesek v oči kot ponavadi tečni opoziciji. In del mnogo večje in dolgoročne politične strategije, o kateri se nam niti sanja.

Nekdo iz koalicije in pika

In vendar se proces odstavitve predsednika DZ — po mnenju koalicije edinega opozicijskega predsednika parlamenta na svetu, kar se pa res ne spodobi —, nadaljuje. Tako so trije predstavniki koalicijskih strank (SDS, NSi, SMC) pred dnevi prikorakali v njegovo pisarno in mu pod nos pomolili nekaj listov. Na njih naj bi bilo 47 poslanskih podpisov podpore njegovemu odstopu, s katerimi so ga hoteli prepričati, naj raje častno sam odstopi, kot pa da ga odžagajo oni.

Zorčič, ki deluje prej počasen kot pa ihtav, jih je obvestil, da si bo glede odstopa sicer vzel čas za premislek, da pa zaenkrat še ne bo odstopil.

Potem smo spet brali koalicijska sporočila, da bo po tem glasovanju v našem parlamentu spet vse tako, kot se za demokracijo spodobi. Da parlament pač vodi nekdo iz koalicije in pika.

Toda koalicija je vlogo za ponovno glasovanje podprla ne s tistimi 47 grozilnimi podpisi, temveč samo z 38 — kar je seštevek glasov poslancev SDS, NSi in SMC, ne pa tudi strank, ki v tem mandatu praviloma stojijo na strani koalicije, torej tudo poslancev DeSUS in SNS.

Eksaktna veda

Zorčič je po prejemu nove zahteve za glasovanje v četrtek na kolegiju predsednika DZ predlagal, da o njegovi razrešitvi glasujejo na izredni seji parlamenta v prihajajočem tednu.

A glej ga zlomka. Predlog ni dobil zadostne podpore(https://www.rtvslo.si/slovenija/koalicija-zavrnila-predlog-o-glasovanju-glede-zorcica-ta-je-presenecen/579403)! Podprle so ga samo LMŠ, SD, Levica, SAB in poslanska skupina nepovezanih poslancev. Predstavniki poslanskih skupin SDS, NSi, SMC, DeSUS in SNS pa so po premoru (na njihovo zahtevo) nazadnje glasovali proti in niso obrazložili svoje odločitve.

Ko je Zorčič preštel glasove in formalno ugotovil, da predlog glasovanja o njegovi razrešitvi v torek, 11. maja, ni sprejet, so TV kamere ujele smeh, pomešan z začudenjem in zgražanjem opozicijskih članov kolegija.

Zdaj je čas za špekulativna razmišljanja. Ali koalicija v resnici nima dovolj glasov in se boji, da bi ob morebitnem glasovanju spet doživela fiasko, ki si ga ne ne more privoščiti? Ali pa je za tem manevrom strateško in dolgoročno domišljen masterplan, zaradi katerega bomo nekega dne zazijali od začudenja?

Kdo ve? Matematika je izjemno natančna, eksaktna veda. Tudi v politiki.

Ponavljam: v dobrem letu dni smo doživeli že marsikaj, zato nas nič ne bi smelo presenetiti. Zato se ne sprašujmo, kaj nas še čaka. Vprašajmo se, kako se bomo na to odzivali. Sproti in na volitvah.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 9. maja 2021, na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/matematika-v-dz-sedi-pet-ali-nazaj-v-klop-10221830