Bolno zdravstvo, bolan narod


untitled

Priznati zmoto je v vseh poklicih nekaj običajnega. Razen pri zdravnikih. Napaka je lahko nepopravljiva. Brez tolerance.

Moja osebna zdravnica v ZD Šiška je izjemna ženska. Odlična strokovnjakinja, skrbna, zavzeta, dosledna, ničesar ne prepušča naključju, nikoli ne ocenjuje ničesar čez prst.

Takšnih zdravnikov je pri nas nedvomno veliko. Kaj veliko, verjetno kar večina!

Pa vendar jim ugled pada. Ljudje so do zdravnikov vse bolj kritični in nestrpni. Vrstijo se tožbe in obtožbe.

Nekoč cenjen in spoštovan poklic, ki zahteva časovno najdaljše izobraževanja, je postal tarča vsesplošne kritike in nezadovoljstva. Ljudje v belih haljah pa se vedno pogosteje znajdejo na sodišču.

Za to nismo krivi njihovi uporabniki oziroma trg. Najprej morajo vase pogledati zdravniki sami. Pa tudi zdravstveni menedžerji, Zdravniška zbornica in politika. Vsi po vrsti.

Božji sindrom

Mnogi zdravniki imajo sindrom Boga. Vsemogočnega. Ne vsi, da se razume. Moja zdravnica je prizemljena do konca. Na nek način to celo razumem. V karieri se jim nekako privleče v misli in prepričanja. Naše telo, bolezni, poškodbe, stanja poznajo bolje kot mi sami. Preiskave, rentgenske slike, ultrazvok, operacije jim omogočajo, da vidijo v nas vse tisto, česar mi sami nikoli ne bomo ne videli ne vedeli. Pomagajo nam, ko nas boli, tišči, peče, skeli in se nam vrti. Zmorejo vse tisto, česar ne zmoremo + sami. Mi se jim kot pacienti zahvaljujemo in jih častimo. Oni so naši rešitelji. Globok poklon, ponižnost. Kot pred Bogom.

Zdravniki niso tim

V tej svoji zaverovanosti, da obvladujejo in zmorejo vse, pa se gredo tudi PR. Na strateški ravni, pa tudi čisto taktični in izvedbeni. Oni obvladajo vse.

Ampak vsak zdravnik zase. Zdravniki namreč niso tim. Četudi vsaj operacije izvajajo ekipno, očitno ostajajo posamezniki, ki delujejo v svojem lastnem interesu in ščitijo vedno samo svoje delo. Zdravniki skorajda nikoli ne uporabljajo prve osebe množine, kot smo navajeni tisti, ki delujemo v timu. Zdravnik vedno reče “jaz“.

No, če še tako obvladajo svoje strokovno delo, pa jim komuniciranje zagotovo ne gre. Saj ne, da niso zgovorni. So, so. Samo komuniciranje z javnostmi, še posebej z mediji in s tem tudi z nami, z njihovimi strankami, realnimi in potencialnimi bolniki, jim ruši ugled.

Zbornica in krizno komuniciranje: en kanal, ena glas

Ko se gre cel zdravniški ceh individualni PR, iz tega ne more biti nič dobrega. Zdravniška zbornica, ki bi morala prva skrbeti za to, da bi zdravniki ohranjali ugled in dobro ime, ne zna zdravnikom kot individualcem ponuditi celovite komunikacijske podpore in predvsem ključnih usmeritev za komuniciranje.

Mogoče Zbornica v resnici ne čuti te krovne, timske dolžnosti, da pomaga zdravnikom in s tem tudi sebi, saj so zdravniki njihovi člani na osebni ravni, ne preko bolnišnic, ambulant ali drugih institucij, za katere delajo.

Zdravniška zbornica bi morala imeti za člane pripravljen priročnik kriznega komuniciranja in redno izvajati tovrstne izobraževalne programe.

Komuniciranje zdravnikov je skoraj vedno krizno, saj jih mediji po navadi najbolj oblegajo takrat, ko gre kaj narobe. In eno ključnih pravil kriznega komuniciranja je en kanal, en glas. Pri nas pa v krizi komunicirajo zdravnik, poslovni in strokovni direktor, zbornica in po možnosti še Ministrstvo. Vsakdo ima svoje informacije, svoje poudarke, svojo zgodbo. Kaos, ki ga spremljajo poslušalci, bralci in gledalci, je popoln.

Če pade kontejner, je to napaka. Če napako naredi zdravnik, je to kaznivo.

Samokritičnost in empatija

Priznati zmoto, slabo poslovno odločitev, neprimerno tržno taktiko je v vseh poklicih nekaj običajnega. Poslovna krilatica celo pravi, da se je iz napak treba nekaj naučiti in da je vsakomur treba dati še eno priložnost.

Pri zdravnikih pa ni tako. Napaka je pogosto usodna, nepopravljiva in nima vgrajene nobene javne tolerance. Pri zdravnikih je napaka predmet ovadbe, ki se lahko konča kot kaznivo dejanje — sledi odvzem licence, kariere je konec.

Zdravniki, ki se v takih primerih postavijo pred kamero, zavzeto in skoraj trmasto trdijo, da niso krivi in da so storili vse, kar je bilo moč storiti. To delajo tako, da postavljajo v ospredje sebe, pri tem pa ne pokažejo pričakovanega razumevanja do žrtev. Skoraj nobene empatije do ljudi, nobenega obžalovanja. Samo trda, nepopustljiva obramba.

Postaviti zdravnika pred medije po storjeni napaki je kot javni linč, javno predvajana obramba pred kamero, brez komunikacijskih veščin. Ne poznam primera, ko bi si zdravnik na ta način opral ime. V primeru zdravniških napak bi konkretne primere morali razložiti nevpleteni, neodvisni, tretji zdravniki, strokovnjaki — neke vrste arbitri, ki bi znali postopke pojasniti tudi širše, ne samo iz konkretnega primera.

UKC je najslabši zgled

Slabo uslugo zdravnikom in slab zgled zdravstvu v celoti daje tudi največja in najpomembnejša slovenska bolnišnica, ljubljanski UKC. To, kar so si komunikacijsko privoščili ob rušenju strokovnega direktorja Pediatrične klinike, je samo zadnji v celi vrsti komunikacijskih flopov in resen udarec zdravnikom. Javno obračunavanje pred mediji je v tem primeru pljuvanje v lastno skledo. Strateško nedomišljena in zgrešena poteza, ki ob tem še spodbuja nezaupanje in dvome in ustvarja negativni odnos do vseh vpletenih.

In na koncu še politika. Ta se hvali, da nam gre bolje. Kaže statistično rast gospodarskih rezultatov in si neupravičeno lasti zasluge.

Po drugi strani pa se nam zdravstveni sistem sesuva, čeprav se je ministrica še nedavno hvalila z dokumentom, ki da bo končno rešil slovensko zdravstvo. V resnici pa so vse bolnišnice razen petih v letu 2016 poslovale negativno.

Manjka samo še podatek, da je Zdravstvena zavarovalnica v 2016 poslovala pozitivno — pa bo posmeh javnosti lahko popoln.

Kriza v zdravstvu vodi v bolezen naroda!

Prispevek je bil  najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 19. junija 2017 z naslovom Bolno zdravstvo, bolan narod: Bogovi, ki ne znajo komunicirati https://fokuspokus.si/article/2361?=bolno-zdravstvo-bolan-narod-bogovi-ki-ne-znajo-komunicirati

 

Slovenija gori!


   EkoplastPožar v Kemisu

Se vam ne zdi, da med letošnjimi domačimi novicami, še posebej v zadnjem času, pogosteje kot kdajkoli beremo o požarih?

Slovenija gori. Je v tem kaj simbolike, ki jo lahko povežemo z vročim političnim dogajanjem? Ali politika postaja takšna tema, da se lahko Slovenija vname leto dni pred volitvami? Kaj je za nas državljane v resnici bolje? Da nam še eno leto gori pod nogami in nas kar naprej po malem peče? Ali naj končno že zares zagori, potem pa bomo z vso gasilsko silo, ki jo premoremo, pogasili to stanje in šli pač dodobra premočeni, vendar živi naprej?

Zadnje podatke meritev političnega stanja duha v Sloveniji bi se dalo razumeti tudi tako, naj ta hip še največja koalicijska stranka čim prej zakuri ogenj in pohiti s predčasnimi volitvami, sicer ji bo do pravih volitev zmanjkalo žara in s tem potrebnih odstotkov za vstop v parlament.

Ampak vrnimo se od simbolike nazaj k resničnim ognjem.

Hotel Jezero. Stanovanja. Kmetije. Skladišča. Kemis.

Letos je močno zagorelo že zgodaj: v začetku leta v Bohinju, v hotelu Jezero. Nadaljevalo se je kot pravo ognjeno leto. Kot da je nekdo aktiviral Agropopovega Frančka Piromančka — in to ravno v letu, ko na oder postavljajo muzikal o tej nekoč najbolj popularni domači skupini. Gorelo je v zasebnih stanovanjih, na kmetijah, v delavnicah, podjetjih. Gasilci so letos ena najbolj obremenjenih javnih in prostovoljnih nacionalnih sil.

Najbolj odmeva nesreča v vrhniškem Kemisu, ki je razkrila vso kaotičnost našega sistemskega in zalednega sistema, povezanega z varstvom okolja in ljudi.

Soočili smo se z realnostjo, da načrtov za delovanje pristojnih služb v takšnih primeri preprosto nimamo. Delitev in drobljenje pristojnosti na posamezna strokovna področja, ki nimajo enotne koordinacije, je razkrila značilno slovensko lastnost: kupčkanje, vrtičkanje, prelaganje odgovornosti z enega na drugega, pink-ponk in gordijske vozle, ki jih nihče ne more presekati. Vedno je nekdo drug tisti, ki ni naredil tega ali onega. Vse pa na škodo ljudi. Briga državo za njene prebivalce. Načelo pristojih je: “Glavno, da naša institucija ni nič kriva.” O odgovornosti pač nič.

Kemisova zgodba odpira vprašanje, kakšen je varnostni načrt Republike Slovenije ob morebitnih težavah naše jedrske elektrarne v Krškem. Če bi vlekli vzporednice s Kemisom, se nam ob resni katastrofi slabo piše. Pa tudi sosedom na Hrvaškem, verjetno tudi na Madžarskem in v Avstriji.

Obvoznica. Eko Plastkom.

 

požar na obvoznici 2

Tudi ta teden smo imeli dva odmevna požara. V torek sta bili nekaj ur zaprti zahodna in južna ljubljanska obvoznica proti razcepu Kozarje. Zagorel je star lesen poslovni objekt, ki ga je upravljalo več podjetij, ki je stal tik ob varovalni ograji obvoznice. Požar, ki se je širil proti avtocesti, je zajel protihrupno ograjo. Škode je bilo za nekajdesettisoč evrov.

Zadnja zgodba pa je povezana s podjetjem ljutomerskim Eko Plastkom iz Ljutomera. Požar je izbruhnil v četrtek. Tako kot v primeru Kemisa so odgovorni hiteli poročati, da do večjega onesnaženja Ščavnice ni prišlo. Ker se je nad pogoriščem valil dim, so ljudem svetovali, naj do rezultatov meritev preventivno ostanejo v zaprtih prostorih, naj prostorov ne zračijo, če ni nujno potrebno, pa tudi otroci in bolni naj raje ostanejo v zaprtih prostorih.

Po besedah pristojnih je gorel parafin, pa tudi še neočiščene sveče, torej tudi plastika. Da se ne bi ponovi Kemisa, se je takoj odzvala ministrica za okolje in prostor in sporočila: “Prebivalci bodo takoj dobili ustrezne informacije.” Terensko koordinacijo je prevzel poveljnik Civilne zaščite, na teren pa so poslali tudi enote za spremljanje stanja zraka in vode.

 

Saubermacher

Naj bo nesreča še tako huda in tragična, vedno se nekomu odpre poslovna priložnost. Celo v vojnah je tako. V Saubermacherju, konkurenčnem podjetju za ravnanje z odpadki, so po zaprtju Kemisa opazili povečano povpraševanje s strani povzročiteljev odpadkov. Seveda. Življenje gre naprej. Odpadki se kopičijo vsak dan, iz ure v uro.

A glej ga, zlomka! Ljutomersko podjetje Eko Plastkom je v lasti nekaj podjetnikov in družb, med njimi tudi podjetja Saubermacher.

Gre zgolj naključje, da zagori tudi objekt v lasti podjetja, ki bi lahko od nesreče v Kemisu profitiralo več poslov? V Sloveniji je prav vse mogoče.

Ali je kje kak varen izhod? Ali vsaj zasilni?

Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 11. junija, na Fokuspokus z naslovom Slovenija gori! Franček Piromanček sprašuje: “Kje je zasilni izhod?” https://fokuspokus.si/article/2346?=slovenija-gori-francek-piromancek-sprasuje-kje-je-zasilni-izhod

Tri žehte za predvolilno ribanje


untitled

 

Če nam ne uspe najti rešitve za Magno, kateri bo volk (Vlada in Magna) sit in koza (domačini v Hočah, kmetje, Štajerci nasploh) cela, in če na enak način – torej na zadovoljstvo in olajšanje prodajalcev (Republike Slovenije in nas, državljanov, ki smo Slovenija) in kupcev (zdaj še neznanih poslovnih ali zasebnih interesentov) – ne bomo prodali NLB ali če nam pade v vodo zgodba z IKEO, bo to samo še ena o manifestacij popolne odsotnosti sposobnosti vodenja naše Vlade. In potrditev kadrovskega flopa z izbiro ministrov.

Ampak ta trenutek kaže, da gre vse v to smer. In nabira sem nam velika žehta za predvolilno ribanje.

Ko gre za Magno Steyr, minister Počivalšek namesto jasnih argumentov, številk, podatkov, izračunov, ki bi jih bilo treba tisočkrat ponoviti, raje zmerja Ljubljančane z močvirniki, ki da rušijo projekt in Štajercem odrekajo pravico do služb.

Naj kar takoj jasno povem svoje stališče okoli Magne, da ne bo dileme.

Sveža kapital in pamet in ministrov organ za govor

Sem zagovornik vstopa novih, svežih naložb in prihoda ljudi z novimi znanji v naše poslovno okolje. Trdno verjamem, da potrebujemo ne samo svež kapital, ampak tudi svežo pamet. Pa tudi razmislek o pri nas razširjenih poslovnih vrednotah. Potrebujemo nova znanja in nove povezave. Seveda govorim o odgovornih novih lastnikih, ne o špekulantih.

No, nazaj k ministru. Namesto da bi nizal razloge in utemeljitve in vsaj s kančkom kredibilnosti odgovarjal na neznanke in s tem odgovorno, zavzeto, resno delal na tem, da morebiten trend rasti nasprotnikov projekta in moč njihovega glasu obrne, mu povsem nespametno in neprimerno uide oznaka Močvirnika kot lumpa, ki nagaja njegovemu projektu.

Pri tem niti ne vem, koga je s tem mislil. Mogoče Bojana Požarja, ki je v prvi vrsti nasprotnikov projekta? Kot Štajerc v Ljubljani on že ne more biti Močvirnik. Je mogoče mislil odvetnika Francija Matoza? Ne bo šlo: Primorci tudi nimajo močvirniškega potnega lista.

Namesto resnih, odgovornih, dobro pripravljenih sporočil torej poslušamo nekakšno ležerno momljanje. Minister tudi sicer vedno deluje, kot da se mu ne ljubi govoriti. Izjave daje z rahlo vzvišenim tonom in napol odprtim organom za govor. Minister za gospodarstvo bi moral biti eden od najpomembnejših oddajnikov energije, saj je v Vladi na čelu segmenta, ki bi moral poganjati vse, kar ustvarimo. Počivalšek pa deluje prav nasprotno. Prej bi mu človek pripisal vlogo gasilca te energije. Skrbnika nečesa, kar se ne sme preveč razplamteti.

NLB: Nove ljubljanske Butale

O PR strategijah tega projekta sploh ni vredno razpravljati, ker jih niti ne moremo zaznati. Vlada ima samo trenutne komunikacijske strategije, pač v skladu s presojo, češ, počakajmo, kaj se bo zgodilo danes, se bomo že jutri odzvali.

Po drugi strani pa je zgodba o NLB v resnici nora slovenska zgodba. Fran Milčinski bi o njej lahko napisal celo serijo novih, sodobnih butalskih nadaljevanj. Banka, ki je davkoplačevalcev požrla milijarde, bi morala biti naprodaj, a je ne damo. Plačali smo izgubljene milijarde, ki se jih veselijo samo nekdanji privilegiranci te banke. Tem se to lepo pozna na njihovih nepremičninah ali na stanju bančnih računov v tujini. Mi še vedno v en glas tulimo, da banke ne damo.

Pa sem mislila, da nam je petmilijardna šok terapija ob sanaciji naših bank pred leti pomagala.

V čem je problem?

Zdaj se je pri prodaji NLB zalomilo na točki, ko ministrica za finance pričakuje poroštvo države za terjatve, ki jih imajo do banke hrvaški varčevalci.

Če se postavim v vlogo potencialnega kupca banke, mi dolgoletne gospodinjske izkušnje pravijo, da ima ministrica prav, ko želi jasno opredeliti, kaj je naprodaj. Vsak kupec hoče vedeti, kaj točno kupuje. Ni problem kupiti banko skupaj s terjatvami vred — toda potem bo kupnina pač toliko nižja. V čem je torej problem? Saj smo vendar pravkar preživeli Cimosovo zgodbo, ki je popolnoma enaka. Kupnina je znašala samo 100.000€ — toda za tem nakupom so dolgovi in obveznosti v višini več kot 100 milijonov evrov, ki jih mora poravnati — kupec.

Denar in prijateljstvo

No, pri NLB razmišljanje ni tako preprosto. Če gre pri Cimosu za avtomobilske dele, ki so predmet trgovanja, pri NLB govorimo o denarju, ki se tam pretaka. To pa postavlja proces prodaje v povsem novo luč.

Kaj bo, če izgubimo zadnji vir nacionalnega financiranja? Kaj bo, če bomo odvisni samo še od bank, ki svoje delovanje postavljajo na poslovna načela in ne upoštevajo političnih prijateljstev in sorodstev?

Tega v resnici nismo navajeni. Tega ne znamo in ne moremo sprejeti. Mi potrebujemo prijatelje v banki, da se počutimo varne. Če izgubimo NLB, izgubimo pomembnega prijatelja.

Čeprav seveda pozabljamo, da se prijateljstvo konča prav pri denarju.

O razponu prodajne vrednosti delnice bo zdaj, ko ministričin predlog ni dobil podpore, odločala kar Vlada, saj tudi SDH ni znal oblikovati predloga vrednosti delnice. Tokrat jih ne moremo obsojati — ker v tem primeru zanje ni bilo win-win situacije.

Če zafuramo na koncu še Ikeo — do česar tudi ne manjka veliko —, imamo dovolj gradiva, da bomo v predvolilnih kampanjah poslušali, kdo je koga podpiral, kdo je koga zabodel v hrbet ali celo, kdo je koga zaj…. — in kako za vse to ni nihče kriv. Na strukturne reforme in druge nujne spremembe, ki jih nismo bili deležni, lahko mirno pozabimo.

Na nek sprevržen način imajo celo prav. Oni niso krivi. Krivi smo mi, ki smo jih izvolili.

Ribanja in ožemanja pred temi volitvami bo res veliko.

 Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 5. junija, z naslovom Cimos, Magna, NLB v luči vladnega PR in dolgov: Kdo bo komu nož v hrbet? https://fokuspokus.si/article/2332?=cimos-magna-nlb-v-luci-vladnega-pr-in-dolgov-kdo-bo-komu-noz-v-hrbet

Nakupovalni vozički – forenziki bilance uspešnosti


untitled

 

Če dobro pomislim, bi lahko krizo Mercatorja zaznali že davno pred razkritjem Agrokorjevih  težav in tudi davno pred uradno znanimi podatki o lanskem poslovanju slovenskega dela tega hrvaškega poslovnega monstruma.

No, monstrum je zdaj monstrum samo še po višini dolga in številu zaposlenih, vse drugo se je skrčilo na zahteve bank in pričakovanja dobaviteljev.

Zadeva je preprosta. Spet sem razmišljala po preverjeni gospodinjski logiki.

Ključ za ugotavljanje trdnosti in uspešnosti Mercatorja je v njihovih vozičkih. In to davno, preden so znani drugi oprijemljivi poslovni rezultati. Ženske, ki obvladamo makeup, to dobro vemo.

Seveda, v LJ tipi-topi

Ko so nališpali največji slovenski Mercatorjev hipermarket v Šiški — ker v prestolnici pač mora biti vse tipi-topi —, so nas vabili na otvoritev z naslednjimi besedami: “Z velikim zadovoljstvom vas vabimo v prenovljeno trgovino na gurmansko-raziskovalno doživetje. Verjamemo, da vam bodo nakupi tu resnično v užitek.”

Na spletni strani ob otvoritvi pa še tole: “Kaj lahko naredi uigrana ekipa v enem mesecu? Marsikaj. Mi smo za vas v enem mesecu naredili eno najlepših in najsodobnejših trgovin v Evropi. Mi smo za vas v enem mesecu prenovili Mercator Šiško.”

No, s to prenovo so se uvrstili med 15 najboljših nakupovalnih središč v Evropi in se takole pohvalili s sporočilom za javnost.

Res v redu. Vse čestitke ljubljanskemu hipermarketu Mercator.

Neandertalci

No, medtem, ko se je tam dogajal svetovni makeup, smo mi v Cerkljah na Gorenjskem ostali pri… — no, napol obnovljenem Mercatorju izpred nekaj let in z vozički iz dobe neandertalcev. Ne, niso bili tako kosmati, samo tako umazani so bili. Tako neznosno utrujeni od uporabe, da so jim ročaje oblepili s trakom z logotipom Mercator. Pa tudi ti trakovi so zatrgani in robovi črno umazani, da človeka mine, da bi ga zagrabil in porival pred sabo. Kovinsko ogrodje, ki se na vogalih dotika povezovalne plastike pa je tako necivilizirano umazano in zarjavelo, da nakupujem samo še s svojo vrečko. Tudi košarice ne vzamem.

Enkrat sem vprašala eno od sicer prijaznih blagajničark, kdaj nameravajo vozičke zamenjati ali vsaj očistiti, pa mi je zagotovila, da čistijo jih pa zagotovo. Že, mogoče, ampak v nekem prejšnjem življenju, nekem drugem sistemu.

Samo španska stena

Gospodinjska logika me je razsvetlila, da je je lišp v Šiški samo španska stena za prikrivanje težav slabe bilance — ne pa znamenje celovite, dobro zasnovane Mercatorjeve preobrazbe v sodobno potrošnikovo pribežališče, ki ponuja neslutena doživetja.

Da to ugotovimo, ne rabimo računovodskih ali finančnih forenzikov. Vozički so dovolj dober pokazatelj.

Zato je jasno, da Mercatorjevega lišpa na kmetih nismo deležni. Čeprav so Cerklje prva občina v Sloveniji po višini povprečne plače na prebivalca in druga po kriterijih enega od poslovnih medijev glede kakovosti življenja. K nam na Krvavec prihajajo pozimi turisti z Madžarske, Slovaške, tudi avstrijske registracije vidimo, da o Hrvatih in drugih nekdanjih bratih ne govorimo. Ampak za njih je tak Mercator po mnenju matičnega Mercatorja očitno okej.

Lidl pa brez pompa

Medtem pa je nam najbližji Lidl na Gorenjskem menjal povsem dobre, strašljivo hitre in gladko delujoče blagajniške pulte s sodobnejšimi, še hitrejšimi, in z bančnimi terminali na dosegu kupčeve roke — in seveda z novimi vozički. Že Lidlovi stari, odstranjeni vozički so bili svetlobna leta pred Mercatorjevimi v Cerkljah. Bili so čisti, kolesca so tekla gladko, niso cukala, niso vlekla ne levo ne desno.

In to v Lidlu delajo potihem. Brez pompa o kakšnem posebnem, novem doživetju nakupovanja.

Morda me boste okarali, češ, kako je mogoče primerjati nakupovanje v Mercatorju z nakupovanjem v Lidlu O, pa je!

Na koncu ostane izkušnja in to je danes v potrošniškem načinu življenja sveto. Tega si nisem jaz izmislila, to potrjujejo raziskave. V tem duhu osveščajo trgovce in proizvajalce vse velike poslovno svetovalne hiše na svetu. Ne gre več za proizvode. Važna je izkušnja, storitev kot takšna, ki jo uporabniki z izdelki ali nakupno storitvijo imamo. Nakupujemo tam, kjer nas razumejo. Kjer vedo, kaj želimo. Kjer nas presenečajo z rešitvami, ki jih nismo niti pričakovali.

Nova poslovna mantra

K priljubljenemu trgovcu se vračamo zato, ker imamo tam boljšo celovito uporabniško izkušnjo kot pri drugem. Customer experience je nova poslovna mantra. Tudi izdelke kupujemo zaradi izkušnje. In tiste proizvajalce, ki nam prodajajo izdelke kratkega roka trajanja — kar je še posebej pomembno pri tehničnih izdelkih — zavržemo. Dolžina uporabe je povezana z izkušnjo, ta pa z lojalnostjo.

Torej, naj gredo v maloro tisti, ki nam tehniko prodajajo z rokom trajanja 2 leti. Načrtno štancanje izdelkov, ki nas bodo že čez dve leti spet pripeljali k naslednji generaciji tega izdelka, bodo morali proizvajalci opustiti. Kajti s tem v resnici izgubljajo svoje kupce, ne pa ohranjajo.

Ves svet se je spremenil. Mi smo se spremenili, naše nakupne navade so drugačne, naše nakupovalne vrednote smo premešali. Vse je drugačno, samo vozički v Cerkljah ostajajo v pradavni dobi. Pa pridite kaj naokoli, so zgodovinska vrednost in z njimi boste vstopili v čase, ki ste jih zaradi mladosti morebiti zamudili.

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 28. 5., z naslovom Bi radi kaj vedeli o Mercatorju? Poglejte, kakšne vozičke imajo v Cerkljah!https://fokuspokus.si/article/2320?=bi-radi-kaj-vedeli-o-mercatorju-poglejte-kaksne-vozicke-imajo-v-Cerkljah

 

Še dobro, da se nam je zgodil Trump


Povsem možno je, da bo zgodovina potrdila, da je bil Trump vse, kar smo državljani sveta rabili, da se zberemo, streznimo, razmislimo, prevrednotimo in obrnemo zaskrbljujoče politične in tudi miselne trende v glavah ljudi.

Mogoče se bo Trump izkazal kot darilo na poti k naslednjim presojam, kakšne predsednike držav si želimo

Pravkar izvoljeni francoski predsednik Macron je Le Penovo po moji povsem laični oceni premagal še najmanj zaradi sebe. Deloma seveda zaradi nje same, še najbolj pa zaradi Trumpa.

Med vrsticami se je namreč dalo pri Le Penovi razbrati že znane trumpizme: Francija first, ograje zaradi beguncev in migrantov, rušenje starih zavezništev in še marsikaj, kar je krasilo in še vedno krasi Trumpova sporočila.

Tudi na osnovi spoznanj, ki prihajajo iz Amerike, so Francozi takšni predsednici rekli ne, hvala. Ne želimo se podajati v neznano in v politično osamo.

Nobenega tveganja

Negotovost je eden najbolj neprijetnih človeških občutkov. Ne vedeti, kaj bo jutri, to stanje omejenega vedenja, je stresno in utesnjujoče. Osama pa je žalostno stanje odrinjenih in pozabljenih.

Tudi pravkaršnje volitve v najgosteje naseljeni nemški zvezni deželi Severno Porenje–Vesfalija so potrdile, da si Nemci želijo predvsem preverjenih in zanesljivih rešitev in znajo filtrirati populistična sporočila.

Tako lahko namreč razumemo izid volitev, na katerih je premočno zmagala stranka CDU Angele Merkel. Čeprav se je na čelo SPD zavihtel sam nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Martin Schultz — in pogorel.

Če so te volitve napoved jesenskih zveznih volitev, potem je jasno, da Nemci ostajajo zvesti mami Angeli. Ker vedo, kaj lahko pričakujejo. Je stabilna, zanesljiva, povezovalna oseba. Išče kompromise in druge poti. Je vztrajna. Nobenega tveganja torej, nobenih presenečenj.

Država kot podjetje?

V preteklosti smo velikokrat slišali, da je državo treba voditi kot podjetje. Tudi pri nas. Še posebej v obdobju, ko je v politiko na državnem nivoju vstopil ljubljanski župan Janković.

Tako Janković kot Trump sta dokaz, da to ni dovolj. Da se to v resnici ne dá. Dovolj ni zato, ker je biti politik poklic, ki ga je treba obvladati. Če nisi zdravnik, ne moreš zdraviti pacientov. Isto velja za politika.

Tudi pri nas se je to že nekajkrat pokazalo. Za vodenje države moraš biti najprej in predvsem politik. Z jasnimi in trdnimi stališči do vsebin, ki tarejo okolje, spreten z besedami, previden v dejanjih, zavezniški z mediji, predvsem in nad vsem pa uživati zaupanje v vseh svojih omrežjih.

Trump vodi ZDA, kot da so njegovo podjetje. Toda podjetniki živijo v turbulentnem, pogosto brutalnem okolju. Vsak dan se morajo dokazovati na trgu v težkih pogojih konkurenčnosti, disrupcije in tveganja. Danes to, jutri ono. Spremembe, spremembe, spremembe. To je podjetniško okolje.

Trgovci z glasovi

Državljani pa potrebujemo prav nasprotno. Če si kje želimo mirnih in premišljenih korakov, je to prav v politiki in vodenju države. Država mora biti najbolj stabilno, najbolj zanesljivo in najbolj predvidljivo okolje. Kako naj si sicer državljani organiziramo življenja? Kako naj načrtujemo, če ni predvidljivosti? Še tuji investitorji nas obidejo, če okolje ni stabilno in ne omogoča zanesljivega načrtovanja prihodnosti.

Ključni odločevalci v svojih podjetjih so podjetniki. Kar je prav. Gre za njihov kapital, za njihovo odgovornost. Pri tem pa žal mnogi pogosto pozabljajo na odgovornost do ljudi, do svojih sodelavcev.

Politiki pa so nekaj povsem drugega. So v resnici trgovci z glasovi. Ti mene podpreš v tem, jaz tebe v onem. Politiki so pogajalci, mediatorji, iskalci kompromisov.

Odločevalec kot absolutist

Trump hoče vladati po principu ključnega odločevalca kot absolutista. Ker v demokraciji to ne gre, je v vojni z vsemi. Državo si je vzel za svoje tržno bojišče, Twitter pa za kanal, na katerem obračunava z nasprotniki. Predvsem z mediji. Če mu njihovo poročanje ni všeč, jih razglasi za lažnivce. Če mu ni všeč sodelavec, ga odpusti in mimogrede označi še za norega in zmešanega. Če sodnik odloči drugače, kot bi mu ustrezalo, je opljuvan, sam pa že poseže po novem zakonu. Če mu niso všeč revni državljani, jim odvzame zdravstveno zavarovanje. Če mu danes ni všeč včerajšnji zaveznik, se mu mirno odreče. Trump vodi boj predsednika proti državi in državljanom, boj proti svetu.

S tem nam nastavlja dragoceno zrcalo, s katerim lahko presojamo, kakšen naj bo in kako naj ravna predsednik države. Trumpovo predsedovanje je seznam lastnosti in dejanj v zvezi s tem, česa si pri predsedniku želimo in česa ne.

Približujejo se naše predsedniške volitve. Imate pripravljeno odkljuknico?

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 21. maja, z naslovom Približujejo se naše predsedniške volitve. Imate pripravljeno odkljuknico? https://fokuspokus.si/article/2304?=priblizujejo-se-nase-predsedniske-volitve-imate-pripravljeno-odkljuknico

 

Države ne zanima, kam gre naše gradbeništvo. Važna je najnižja cena.


Dinamika gradbene panoge je praviloma pokazatelj, v kako zdravi koži je država. Kazalec trendov uspešnosti države. Če ni naložb, ni rasti. Če ni rasti, ni napredka.

Vsak zastoj ali celo zmanjšanje gradbene dejavnosti bi nas morala upravičeno skrbeti, saj imata pomemben vpliv na nacionalni BDP, s tem pa tudi na naše blagostanje in kakovost življenja.

Slovenskim gradbenikom ni lahko. Trg je majhen, zasebnih investitorjev ni veliko. Država je investicije oklestila na nesprejemljiv minimum, pri tem pa tudi nima strategije, ki bi jo človek vzel v roke in razumel, kam želimo kot družba v tej panogi priti.

Zaradi afer iz preteklosti, ko je pohlepna elita našega gradbeništva — kralji in kraljice, baroni in baronice — v želji po osebnem bogatenju, bogatenju svojih prijateljev in kupovanju vpliva spravila na kolena najprej svoja podjetja, potem pa še celotno panogo, je njen ugled zgrmel v prepad.

Trdoživost, vztrajnost, volja

Korupcija je bila med letoma 2000 in 2010 verjetno najpogosteje uporabljana beseda v zvezi z gradbeništvom.

Ugasnilo je na tisoče delovnih mest, ki nam jih zlepa ne bo več uspelo ponovno ustvariti. Danes še vedno dela v gradbeništvu okoli 35.000 ljudi, še nekaj deset tisoč ljudi pa je odvisnih od s to panogo povezanih dejavnosti.

Zaradi dotolčene panoge in njene izmaličene podobe je tudi manj študentov, ki jih gradbeništvo zanima kot vseživljenjska karierna usmeritev.

Po vsem tem bi bilo razumljivo, da velikega gradbeništva pri nas ne bo več in da bodo zahtevne objekte v Sloveniji gradili tujci. Pa smo vendarle še enkrat dokazali svojo slovensko trdoživost, vztrajnost, voljo.

Trg se je bolj ali manj očistil tistih, ki so v panogi videli samo priložnost za milijonske zaslužke. Na prste ene roke lahko danes naštejemo gradbena podjetja, ki so ostala in so še sposobna  izvesti najbolj zahtevne projekte.

Slovensko gradbeništvo je po krizi začelo okrevati šele leta 2013, predvsem po zaslugi črpanja evropskih sredstev zadnje finančne perspektive. Kmalu se je spopadlo z novimi konkurenti iz Hrvaške, Avstrije, Italije, Slovaške, Češke, Bosne in drugih držav, ki so začela agresivno tekmovati za posle.

Treba je gledati čez mejo

Slovensko gradbeništvo je po krizi začelo okrevati šele leta 2013, predvsem po zaslugi črpanja evropskih sredstev zadnje finančne perspektive. Kmalu se je spopadlo z novimi konkurenti iz Hrvaške, Avstrije, Italije, Slovaške, Češke, Bosne in drugih držav, ki so začela agresivno tekmovati za posle.

Toda slovenska gradbena podjetja so takrat močno izboljšala poslovanje. Rast so beležila dve leti, nakar jih je lani znova doletelo neuspešno črpanje evropskih sredstev s strani države. Prihodki so spet upadli, investicije šepajo, panoga se ponovno le komajda premika.

Ključna gradbena podjetja se zdaj torej prijavljajo na tistih nekaj javnih natečajev, ki jih razpiše država, in si v duhu konkurenčnosti zbijajo cene na rob sprejemljivega. Iščejo zasebne investitorje, ki pa jih pri nas ni veliko.

V tujini ni prostora za slovenske gradbenike

Treba pa je tudi gledati čez mejo. Če doma ni denarja, je treba ponj k sosedom.

In šele tu se izkaže vsa beda nizkega ugleda slovenske gradbene dejavnosti.

Na javnem natečaju na Hrvaškem je bilo slovensko podjetje izločeno zaradi neprevedene besede “oddelek”, ki je bila del imena (Oddelek za …”). Absurdno.  Moralo bi pisati “odjel”, kar bi bilo približno tako, kot če bi Avstrijci na razpisu izločili podjetje, ki bi napisalo, da je iz Ljubljane, namesto iz “Laibacha”.

Pa to še ni vse. Druge države preprosto ščitijo svoje gradbince. Če se slovensko podjetje prijavi na avstrijski javni razpis, ga praviloma nikoli ne dobi. Avstrijski investitorji — še posebej država — so se pač odločili, da bodo dajali prednost domačim podjetjem in da tujcev ne bodo pustili blizu.

S tem sicer ne spoštujejo usmeritev EU, vendar se na to požvižgajo. Njihovega ravnanja tudi nihče ne sankcionira. Tudi Hrvaška izloča tujce, Slovence, če le more.

Dodana vrednost v tujino, drobiž domov

Na slovenskih javnih razpisih je drugače. Domača podjetja niso prav nič zaščitena. Naročniku je vseeno, ali bo posel dobilo domače podjetje, obdržalo vso dodano vrednost doma, dalo posel toliko in toliko podizvajalcem in tako naprej. Važna je najnižja cena.

Nihče pa ne pomisli, da se v trenutku, ko na razpisu zmaga tuje podjetje, budžet razdeli na dodano vrednost, ki bo šla v tujino za inženirske posle, projektiranje in podobno, in na mizerni drobiž za domača podjetja, ki jih tujci povabijo kot podizvajalce.

Zaključujem z enostavno in v različnih kontekstih že velikokrat izrečeno mislijo: če sami ne znamo ceniti in zaščititi svojih podjetij, nikar ne pričakujmo, da nas bodo ščitili in cenili drugi.

 

Zapis je bil prvotno objavljen 15. 5. na Fokuspokus z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2290?=drzave-ne-zanima-kam-gre-slovensko-gradbenistvo-vazna-je-najnizja-cena

Če ni nič drugega, potem naj bo vsaj Ikea


ikea

To je tako kot imeti morje, ne pa tudi pristanišča. Imeti Ikeo na svoji zemlji dokončno pomeni imeti svojo pravo državo.

Da se vozimo v Ikeo v Avstrijo in Italijo, naši jugovzhodni sodržavljani pa celo v Zagreb, me spominja na čase, ko smo se v Avstrijo in Italijo vozili po kavo, pralni prašek, kavbojke, margarino, plenice, čevlje in še kaj. Če odmislimo carinske in obmejne pretrese, se nam je takrat to zdela čudovita avantura — čeprav pogled iz današnjega zornega kota razkriva vso bedo takratnega življenja.

V času potrošniške družbe, ko je na svetu in za vogalom na voljo skoraj vse, na spletu pa tudi tisto, za kar sploh ne vemo, da obstaja, se mi vozakamo 100 in več kilometrov daleč, da doživimo to ugodje vsaj ogledovanja sanjskih kuhinj, dnevnih sob, sanjskega doma nasploh — in kupimo nekaj, kar nas uvršča med globalne srečneže, ki imajo doma Ikein izdelek.

Stanovanjski Disneyland

Romanje v celovško Ikeo, ki je meni geografsko najbližje, je kot vožnja v obljubljeno deželo. Imamo najlepšo in najbolj raznoliko deželico na svetu, nimamo pa Ikee. Nimamo stanovanjskega Disneylanda. Odhoda v Ikeo se praviloma veseli cela družina, od otrok naprej. Če ne zaradi doživetja ob ogledu, pa zaradi švedskih mesnih kroglic in jabolčne pite v Ikeini restavraciji. Že v Tržiču se zelo jasno razkrije namen in cilj voznikov s slovenskimi registrskimi tablicami. Tako rekoč vsa vozila, ki ostanejo na glavni cesti do Ljubelja, so namenjena v Ikeo. Lahko, da tudi še kam drugam, ampak zagotovo najprej v Ikeo. Ko vstopiš v celovško trgovino IKEE, tako ali tako na vsakem koraku slišiš slovenski jezik in srečuješ znance in prijatelje.

Zakaj ne Slovenija?

Četudi nas evropska statistika po ustvarjenem BDP še vedno kruto postavlja ob bok Grčiji, Estoniji, Slovaški in Poljski — s katerimi se neradi primerjamo — in četudi bomo šele letos dosegli številke, ki so nas osrečevale pred krizo leta 2008, omenjene države že imajo Ikeine trgovine. Tudi države, ki nas po premnogih kazalnikih ne dosegajo — kot sosednja Hrvaška —, jo imajo.

To, da nimamo Ikee, je tako, kot če ne bi imeli letališča in pristanišča, če že imamo zračni prostor in morje. Če banaliziram do konca, imeti Ikeo na svoji zemlji dokončno pomeni imeti pravo državo.

Maroko in Bocvana

Ali še drugače: imeti IKEO na referenčni listi je pomemben podatek tržnega zaupanja v okolje. Seveda je vse trgovina, biznis, prihodki, profit.

Toda Ikea ne vstopa na nove trge brezglavo. To že vemo, saj smo jih vabili že pred leti.

Ikea ima 389 trgovin po vsem svetu. Lani so jo odprli celo v Maroku. Letno jih obišče skoraj milijarda kupcev, na spletu več kot dve milijardi, njihovi prihodki znašajo čez 36 milijard in pol.

Kljub temu, da Slovenci od izgradnje prve Ikee v soseščini redno in vsako leto prispevamo del svojega zaslužka v njihove prihodke, si svoje lastne, slovenske Ikee (še vedno) nismo zaslužili.

Obljubljeno je, da pride prihodnje leto, vendar berem, da se — kot je pri nas v navadi — spet zapleta. Če se bo zapletlo do te mere, da bo Ikea zaradi naših lokalnih ribarij raje odprla trgovino v Bocvani ali bog ne daj v Albaniji ali na Kosovu, se bomo morali zamisliti. Če nam pri spodbujanju tujih neposrednih investicij nič drugega ni prišlo do živega in smo investitorje raje odganjali kot pa privabljali, bi nas Ikein odhod moral dokončno prepričati, da nekaj res delamo hudičevo narobe.

Samo da ne bo kaj narobe

IKEA Slovenija je dobro leto dni po oddaji vloge le dobila okoljevarstveno soglasje Agencije za okolje (ARSO) za gradnjo v BTC. Zapleta pa se pri pridobivanju zemljišč za gradnjo prometne infrastrukture, za kar je po dogovoru z Ikeo zadolžena MOL. Iz Ikee sporočajo, da čakajo na dokončne rešitve, ki bi jih na občini in drugih pristojnih organih potrdili in ki so pogoj za začetek gradnje. Težava naj bi bila predvsem povezovalna cesta med Kajuhovo in Ameriško. Trasa, kjer je predvidena, gre čez zemljišča več lastnikov. Večino zemljišč je občina že odkupila, dve podjetji pa nista sprejeli ponujene cene.

In tu se začnejo težave. Obe podjetji sta v stečaju in nista soglašali s prodajo. Stečajna upravitelja menita, da je bila ponujena cena prenizka. Postopek ni končan, čas pa teče. V skrajnem primeru je možna razlastitev, saj gre za naložbo v javnem interesu.

Nacionalni dan

Začetek gradnje je napovedan juniju, čez eno leto po tem pa naj bi tudi Slovenci že vstopili v lastno Ikeo. Takrat bo vsaj ljubljanski, če že ne kar nacionalni dan. Že vidim gnečo ob odprtju. Če se spet ne zalomi, seveda.

Saj bi raje pisala o nečem drugem. Recimo o tem, da smo se končno poenotili, kaj hočemo z Drugim tirom, kako ga bomo zgradili po najugodnejši ceni in najvišjih možnih standardih, predvsem pa brez sence korpucije. Ali da smo dosegli pameten dogovor glede prodaje NLB. Ali da smo neodgovorne lastnike hotelov v Bohinju kaznovali in jih razlastli. Da Bohinj turistično cveti. Ali…

No, če že vsega tega ni, potem naj bo vsaj IKEA.

Test z istim naslovom je bil prvotno objavljen v nedeljo, 7. 5. na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2273?=ce-ni-nic-drugega-potem-naj-bo-vsaj-ikea