Pa ga imamo! Državni turistični holding. No, skoraj.


Darilo za Počivalška. Dolgoročno zagotovljene službe. A ko bo to uresničeno, bodo službe iskali tisti, ki so danes v vrtcu.

Pretekli teden je vlada v odstopu, ki bi morala opravljati samo še tekoče posle, dala soglasje Slovenskemu državnemu holdingu (SDH), ki upravlja z našim skupnim premoženjem, za oblikovanje državnega turističnega holdinga. Ali drugače, soglasje k podržavljenju dela slovenskega turizma.

Zdaj smo tako rekoč vsi državljani lastniki tistih hotelov oz. turističnih družb, ki bodo del tega holdinga — le da bodo v skladu z našo ureditvijo z njimi upravljali drugi, torej izvoljeni predstavniki.

Konkretno je to seveda projekt aktualnega ministra za gospodarstvo v odstopu Zdravka Počivalška.

Družbe, ki bodo sestavljale naš državni turistični cvet, so: Sava Hotels & Resorts, Terme Olimia, Istrabenz Turizem, Thermana Laško, Hoteli Bernardin Portorož, Hit Alpinea, Adria Ankaran in Unitur. Plemeniti in gospodarsko upravičeni namen ustanovitve holdinga po podržavljenju je prestrukturiranje teh družb, potem pa po premisleku in pameti spet prodaja oz. privatizacija.

Vse lepo in prav

Vse lepo in prav, če se to ne bi dogajalo ravno v času, ko vlade Marjana Šarca tako rekoč ni več, odhajajoča koalicija pa si tako ali drugače poskuša zagotoviti udobno prihodnost. Enim bi bolj ustrezale nove volitve, saj jim raziskave kažejo, da bi jo dobro odnesli, drugi pa v imenu ohranjanja delovanja države vztrajajo, da je možno oblikovati novo koalicijo. Pri čemer seveda računajo na ohranitev svojih pozicija.

V pogledih na prihodnost sta si premier Marjan Šarec in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, dosedanja koalicijska zaveznika, zelo različna. Prvi bi šel takoj na volitve, kar je povedal tudi v odstopni izjavi, drugi pa ne. Ankete javne naklonjenosti stranki SMC, ki jo je po Cerarju prevzel Počivalšek, namreč ne dajejo veliko možnosti, da bi ji uspelo priti v parlament.

Različna sta si tudi v tem, da Šarec vztraja, da v vlado z SDS ne gre, medtem ko Počivalšek, ki je ob prevzemu stranke enako trdil lani, s pogovori z Janšo o morebitnem oblikovanju nove koalicije dokazuje, da so vsi, ki so mu pripisovali bolj desno usmeritev, imeli prav.

Ključni cilj njegovega mandata

Pri tem se sámo od sebe zastavlja vprašanje, ali je Marjan Šarec privolil v ustanovitev turističnega holdinga zato, da bi Počivalška zadržal na svoji strani in s tem onemogočil oblikovanje nove koalicije. Kljub nizkim ratingom ima SMC v Državnem zboru vendarle deset poslancev. Brez Počivalškove stranke vlade ni mogoče sestaviti.

Nobena skrivnost pa tudi ni, da si je Počivalšek osebno prizadeval za združitev državnega turizma, kar je bil tudi ključni del programa njegovega mandata.

Kdo bo v teh tekočih poslih zmagal — bodisi na naslednjih volitvah ali dobil prostor v novi koaliciji, če volitev ne bo —, bo pokazal čas. Vsekakor pa bo zanimivo spremljati nastajanje in kasneje še veliko bolj zapleteno in zahtevno upravljanje državnega turističnega holdinga.

Načrt predvideva, da bi na ugoden trenutek za prodajo prestrukturiranih družb morali čakati kakih osem let, v tem času pa bi se vrednost podjetij v holdingu povečala na okoli 400 milijonov evrov. Sliši se obetavno. Državljani kot lastniki bi se lahko tega veselili. Seveda pa je pri tem treba tudi vedeti, da bomo v teh letih kakih 200 milijonov vanje tudi vložili. Pa to še ni najbolj zapleteno. Do tega denarja bi naj prišli s prodajo hotelov pokojninskim skladom, hotele pa bi za te pokojninske sklade upravljala državna služba.

Ta načrt stane

Še sledite? Bodite pozorni.

Ta načrt državnega turističnega holdinga ni darilo državljanom. Ta načrt stane. SDH trenutno čaka, da mu AVK odobri prevzem Term Olimia, kar bo državo stalo skoraj 8,5 milijona evrov — potem pa mora SDH zagotoviti še okrog 50 milijonov evrov za odkup nekaj več kot 40-% deleža sklada York v Savi in Uniturja, ki je v lasti Uniorja. Pri Savi je zadaj še cela kolobocija, povezana z njenim dolgom do SDH in KAD — in seveda pomislekov, zakaj bi za njen odkup morala država dati denar, če pa je kupnino mogoče pobotati z dolgovi.

In za zaključek še težava, ki jo lahko zakuha Agencija za varstvo konkurence. Ta je že ob izdaji dovoljenja Savi za prevzem Hotelov Bernardin opozorila, da bi dodatna koncentracija na trgu hotelskih zmogljivosti z njihovega stališča lahko bila problematična.

Zdravko Počivalšek je dobil zelo veliko, bogato, radodarno, a tudi komplicirano darilo. Nedvomno pa to njemu in številnim oprodam dolgoročno zagotavlja službe. Toda preden bodo vse to rešili in razvozljali, si bodo službe iskale že generacije, ki danes hodijo v vrtec.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 16. februarja, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/pa-ga-imamo-drzavni-turisticni-holding-no-skoraj-10130016

 

Prešerni, pijanci, patrioti: Koliko Slovenca je v Slovencu?


Saj ti ni treba biti Slovenec, da spoštuješ slovenskega pesnika. Državljanstvo ti ne daje spoštovanja do ustvarjalcev.

Moj mož Peter je velik fan Slovenije. Kot Nemec ne ve za slabosti našega sistema in podsistemov, ne sledi svinjarijam in podlostim v zdravstvu, niti v zvezi z javnimi razpisi ali kadrovanjem, kaj šele v konkretni politiki. Ne razume posebnosti delovanja javnih služb in naše ujetosti v birokracijo. Kadar mora nekaj urediti, to naredim namesto njega jaz, saj gre v slovenščini hitreje in lažje.

Življenje v Sloveniji je zanj sanjsko in brezskrbno. Srečnež.

Seveda pa kot psiholog zelo dobro razume, da so vzorci družbenih in političnih problemov povsod enaki ali vsaj podobni. Zato so primerjave med Slovenijo in Nemčijo ali tudi Avstrijo pri nas doma pogosta tema.

Moj mož tudi občuduje Prešerna. Vsako leto, odkar živi v Sloveniji, gre 8. februarja v Kranj in tam gleda, posluša, fotografira, izkoristi odprta vrata muzejev in galerij, preizkuša ulično kulinariko in tudi kaj dobrega popije. Potem vse to zapakira v prav lepo berljiv blog za svoje nemško govoreče bralce strani Mein Slowenien. In jih vabi, da pridejo k nam. Prešernove Poezije v Nemščini so bile tudi sicer eno mojih prvih daril, ki sem mu jih davno nazaj podarila za rojstni dan.

Prav prijazno pisal

Tudi letos je prav prijazno pisal o prihajajočem kulturnem prazniku in ter postavljal Prešerna na mesto, ki mu v naši kulturi in na nacionalni lestvici poetov pripada.

Nemško govoreči bralci iz tujine — ali iz Slovenije — so mu pošiljali všečke ter takšne in drugačne pozitivne komentarje.

Naenkrat pa se je pojavil komentar nekoga iz Avstrije, iz Gradca. Sporočilo je Petra pretreslo. Napisal je: »Kdo hudiča sploh ceni tega pijanca?«.

Peter mu je osupel odpisal: »Ste Slovenec?« — in dobil pritrdilni odgovor. Slovenec, ki dela v Gradcu.

Peter me je začudeno gledal. »Razumel bi, da bi me za tak zapis sesuval nekdo, ki ne pozna Slovenije in Prešerna. Recimo Nemec. Ampak, da to napiše Slovenec?! Tega pa ne razumem,« mi je rekel dvojno prizadet. Že tako ali tako si namreč hudičevo jemlje k srcu vsako kritiko njegovih tekstov, napada na našega Prešerna pa še do danes ni predihal.

Kakšen človek moraš biti?!

Koliko Slovenca je v resnici v Slovencu, ki na Prešerna gleda s takim prezirom in samo z vidika pesnikovih slabosti, šibkosti in stisk? Kakšen človek moraš biti, da spregledaš delo poeta, ki ga slavimo s praznikom kulture, in ga poteptaš med ničvredneže?

Po njem smo poimenovali Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, ki so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prvič so bile podeljene leta 1947. Študentske in univerzitetne Prešernove nagrade vsako leto podeljujejo tudi fakultete in akademije Univerze v Ljubljani najboljšim študentom na področju umetnosti in znanosti. Njegove verze smo si izbrali za državno himno. Mnogo njegovih vizionarskih misli izpred skoraj 200 let bi se moralo že zdavnaj uresničiti, pa bi imeli mnogo boljši svet. Je vse to odraz Prešernove veličine ali naših lastnih zablod?

Bodi prešeren

Odgovor je seveda jasen. Slovenec iz Gradca je zrel, da se mu dosmrtno odvzame državljanstvo. Ker si ga ne zasluži. Moj domači Nemec iz Cerkelj na Gorenjskem je bolj Slovenec od njega. Ker ni treba biti Slovenec, da spoštuješ slovenskega pesnika. Državljanstvo ti ne daje spoštovanja do ustvarjalcev. Spoštovanje imaš, če te je narava obdarila vsaj s povprečnim IQ in z nekaj več čustvenega in socialnega IQ.

Meni je vse jasno. Ta Slovenec iz Gradca je ostal nedozorel. Človek brez sposobnosti učenja, prilagajanja, brez sposobnosti pravilnega sklepanja iz zgodovinskih dejstev in brez razumevanja vpliva kulture na identiteto naroda. Bedak, butec.

Peter, ne ženi si k srcu njegovega zapisa. Bodi prešeren. Saj ne ve, kaj dela.

Članek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 9. marca, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/preserni-pijanci-patrioti-koliko-slovenca-je-v-slovencu-10126611

Ko je demokracije konec in se začne avtokracija. Naši. Kadri.


Takrat potrkajo tisti, ki od novih nameščencev terjajo, da se jim oddolžijo za podporo. Z našim denarjem, da se razumemo.

Politično kadrovanje »naših« — znancev, prijateljev, družinskih članov —, ki ne temelji na sposobnosti in kompetencah kandidatov, nas bo pripeljalo v pogubo. To izkrivlja pomen znanja in kreativnosti in ustvarja zalego povprečnežev ali celo lenuhov in prisklednikov na dobro plačanih, uglednih delovnih mestih ali funkcijah. Ob vsaki menjavi vlade in ob nastopu vsake nove koalicije so se v državnih družbah in na mnogih pozicijah v javnih službah zgodile odmevne kadrovske menjave. Ob vsaki. Kar tako. Naj se ve, da je prišla nova oblast. Ki ima pravico nastaviti »svoje« kadre. Četudi niso sposobni za takšna delovna mesta.

Tako je bilo tudi v času koalicije Marjana Šarca.

Se ga še spomnite? Tudi če ne.

Saj se še spomnite predsednika uprave Telekoma Slovenije, ki je bil lani na tej funkciji samo kakšna dva meseca. Potem je sam odstopil. Se ga ne spomnite? Nič hudega. Niste edini. Je pa bil prav ta kadrovski manever eden tipičnih primerov zgrešenega kadrovanja politike zaradi nesposobnosti kandidatov. In to v podjetju, ki sodi med največje portfeljske naložbe države.

Lastništvo našega skupnega premoženja v Telekomu Slovenije in v drugih družbah, kjer je država pomemben deležnik, bi politika morala sprejemati z največjo odgovornostjo. Zrelo, s premislekom, s skrbnostjo. Tako, da tudi sama povečuje njegovo vrednost skozi vrhunske kadre, ki jim omogoči vodenje podjetja.

Uradni list, Petrol

Za nekaj drugih viharnih primerov ni treba gledati daleč nazaj. No, saj mandat te vlade niti ni trajal tako dolgo. Značilen primer je bil recimo generalni sekretar LMŠ Brane Kralj. Ta je nespretno, prav naivno in politično začetniško načrtoval nastavitev koalicijsko pripadnega Igorja Šoltesa za direktorja Uradnega lista. Pri tem pa očitno ni pomislil, da z Ireno Prijović, predsednico nadzornega sveta Uradnega lista in tudi predsednica Združenja nadzornikov Slovenije, ne more delati kravjih kupčij »v interesu države«. Šoltes ni prišel na Uradni list, Kralj pa je moral vsaj formalno zapustiti položaj generalnega sekretarja vodilne stranke v koaliciji.

Kolobocije v Petrolu so prav tako razburile in razdelile javno mnenje. Morda bo opravljena revizija poslovanja razjasnila sliko. Velik del krivde za vsesplošna ugibanja o teorijah zarote lahko pripišemo slabemu komuniciranju nadzornega sveta, ki ni znal oblikovati enostavnega, jasnega, takojšnjega sporočila, zakaj se z upravo razhaja.

Kultura

Beremo tudi o političnem kadrovanju v nacionalnih kulturnih ustanovah, kjer na vodilna mesta imenujejo ljudi, ki so po poklicu vse kaj drugega kot to, kar konkretna institucija počne. Poznavalci pravijo, da tako presenetljivega in istočasnega nastavljanja »svojih kadrov« v nacionalnih kulturnih ustanovah, kot se dogaja zdaj, ne pomnijo. Na mesta direktorjev, ki so se jim iztekli mandati, imenujejo neizkušene posameznike. Samo primer: Tehniški muzej Slovenije v Bistri bo po novem vodila oseba, ki je po izobrazbi prevajalka. Za razliko od dosedanje direktorice je kot kandidatko nista pozitivno ocenila niti strokovni svet niti svet zavoda. Ima pa ustrezno politično podporo in to je očitno dovolj. Ali je bil pri tem imenovanju celo kršen ustanovitveni akt — ki določa, da mora imeti direktor univerzitetno izobrazbo ene izmed strok, zastopanih v muzeju —, bo očitno odločalo sodišče.

Skupnost muzejev Slovenije in mreža ICOM so že pozvali kulturnega ministra k strokovnemu in transparentnemu nameščanju vodilnih kadrov. Predsednica ICOM Kaja Širok na ministra naslavlja jasno sporočilo:

»Že kar nekaj časa prihaja na dan, da niso izbrani direktorji oziroma ljudje z najboljšimi strategijami, referencami. Ne sledimo temu, da bi zaposlovali strokovnjake, ki so v našem in mednarodnem prostoru prepoznavni, tudi zelo dejavni, temveč gre za barantanje in drobižkanje kadrovsko političnih interesov. Gre za javni denar in najvišje kulturne institucije. Zato zahtevamo, da na ta mesta imenujemo ljudi, ki so kompetentni in ki bodo znali naša imena, naše muzeje, dediščino popeljati čez meje naše države.«

Služimo narodu!

Dokler naša politika ne bo razumela, da je v službi ljudstva, ne bo nobenih sprememb. Vedno bolj jasno je, da politiki razumejo imenovanje kot prevzemanje absolutne moči odločanja in kot dovoljenje za menedžiranje svojih osebnih koristi. Ko so izvoljeni, se demokracija zanje konča. Takrat nastopi avtokracija. In takrat na vrata potrkajo tisti, ki od novih vsemogočnih pričakujejo, da se jim bodo oddolžili za podporo na tej poti. Z našim denarjem, se razume.

Čeprav naš sistem vsaj navzven oz. po Ustavi temelji na demokratičnih načelih in institucionalnih okvirih, ni zares demokratičen, dokler se izvoljeni politiki in imenovani funkcionarji ne odločajo za skupno dobro. V teoriji je vse jasno, v praksi pa smo se izgubili.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 2. februarja z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/ko-je-demokracije-konec-in-se-zacne-avtokracija-nasi-kadri-10123836

Iz bolnice iz prve roke: UKC je sramota za državo!


 Ampak UKC so na srečo ljudje. Tisti, ki delajo na etični pogon in se zavedajo, kako majhen, nebogljen je človek v bolnici.

»Gospa Pavlič Kamien? Dober dan, sestra Vlasta z Endokrinološke klinike pri telefonu. Zapisano imam, da se 21. januarja oglasite pri nas. Vas lahko pričakujemo?«

»Seveda«, sem rekla. »Sem si rezervirala proste dneve v koledarju. Ob kateri uri?«

»Okoli 17. bo najbolje«.

V nadaljevanju sem preverila, kaj moram imeti s seboj in ali pregledi res trajajo od 5 do 7 dni, kot je bilo napovedano. Potrjeno.

Leto in pol hodim okrog zdravnikov, ki se trudijo odkriti razloge za hudo uhajanje srca ob sploh ne velikih obremenitvah, zaradi česar sem se morala odreči teku. Celo med običajnimi sprehodi mi srce včasih potegne na 170 utripov na minuto in še kakšnega več. To lahko traja ves čas sprehoda ali samo kratek čas. Ni pravila, vsakokrat je drugače. Zaradi tega najbrž ne bom umrla, vendar bom doživljenjsko na tabletah, če ne odkrijemo razloga. Raje imam še en pregled in s tem upanje.

Nisem prišla na dopust

Receptorka je bila zelo ljubezniva, ko sem jo povprašala za smer. »Ste prišli na obisk ali boste sprejeti? Najprej levo, nato takoj desno do dvigal.«

To je bilo moje prvo srečanje bližnje vrste s Kliničnim centrom Ljubljana. Endokrinološka klinika je v 8. nadstropju. Pozicija z razgledom. Penthouse, sem si rekla.

Prišla sem s kovčkom, ki ga uporabljam za krajše dopuste, pa s torbo in računalnikom, polnilcem za mobilni telefon, rokovnikom, knjigo Mihe Mazzinija Funny in z obvezno knjižico sudokujev. Da o svoji lastni pižami, copatih ter vsakdanji kozmetiki niti ne govorim.

Spet prijazni medicinski tehnik me je sprejel in povabil na pogovor, da urediva administracijo. Starost, višina, teža, bolezni, alergije, operacije, zdravila … — vse sva popisala. Bil je vesel in zabaven, govoril je slovensko z močnim ex-yu L-jem, ki je bil z njegovih ust slišati prav hudomušno. Kot bi se šalil. Z veseljem bi mu povedala še kaj.

Potem pa me je peljal v sobo.

Pregrajena soba

Tu se končno začne razkrivati slika najbolj elitne in najbolj sodobne bolnišnice pri nas. Ne kar neke bolnišnice — ampak Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Že pisarna, kjer so me sprejeli, ni bila kaj prida. Ampak sem si mislila, da v UKC pač ne vlagajo v backoffice, temveč v udobje bolnikov.

Kakšna zmota! Čakala me je ogromna soba, delno pregrajena na dva dela. V vsakem so bile po tri postelje, med seboj ločene z zaveso. Na eni strani so bile starejše gospe, mene pa so dali v mlajši oddelek.

Dobila sem omarico, v katero sem komaj spravila plašč in obleko. Na tla sem položila čevlje, nanje torbico in čez računalniško torbo. V omaro, ki meri v širino kakih 20 cm, kovček seveda ne gre, pa če ga človek še tako obrača sem in tja.

Nočna omarica je bila pravo strašilo. Stara, grda, kovinska, odrgnjena, škripajoča. Predstavljam si, da so takšne imeli naši moški pri vojakih. Omarica je imela predal, ki mi ga nikoli ni uspelo potegniti ven enakomerno. Vedno je zavil postrani in še bolj zaškripal. Pod njim je bilo dvoje vratc za dve bedni polički. Postelja je imela daljinca za klic v sili in individualno nočno lučko. Ostali gumbi so bili mrtvi. Daljinec je bil pametnejši od postelje.

Nekoč na boljšem kot doma

Kopalnica in stranišče sta bila na hodniku. V stranišču polička in dve kanti za urin. Kar tako. Na očeh vsem pacientkam. V kopalnici pa je bil tuš, ki je šprical povsod, samo ne tam, kjer si se nameraval zmočiti.

Hodniki so polni omar. Starih, privlečenih iz neznanih virov. Vsaka je drugačna. V teh omarah so se verjetno starali bolniški kejsi. Nobene sobe za druženje, nobene televizije, nobenega udobja. Vrata, kot bi jih zglodale miši, stoli zguljeni, po hodnikih odložena različna oprema.

V 70. letih, ko je bil UKC zgrajen, je verjetno res bil ugledna medicinska institucija. Pacienti, ki so se takrat tam zdravili, so morda prišli celo v boljše sobe, kot so jih imeli doma.

Danes pa je UKC sramota za državo.

Zamašiti kanale

Ampak ljudje so izjemni. Prav vsi zaposleni. Od receptorke ter medicinskih sester in tehnikov pa do zdravnikov in študentov. Od kod jim v tem zmahanem, razdrapanem okolju energija, da še vedno dobro delajo? Od kod jim pri teh plačah, nad katerimi se ves čas zgražamo, in delovniku, ki se nikoli ne konča, jemljejo energijo, optimizem in nasmehe, prijaznost in ljubeznivost?

UKC so ljudje. Ljudje, ki delujejo na čisti, nepokvarjeni, neskorumpirani etični pogon. Ljudje, ki se zavedajo, kako majhen in nebogljen je človek v bolnici in da so oni samo zato tam, da mu ohranijo dostojanstvo, vlijejo pogum in povrnejo zdravje.

Iskreno se zahvaljujem vsem v UKC, ki so imeli opraviti z mano.

Pristojnim na Ministrstvu pa povem samo tole: naj se že enkrat zganejo in vržejo našemu zdravstvu rešilni pas. Pa ne v obliki svežega denarja. Tega ni treba. Naj samo zamašijo kanale, v katere ponikne toliko denarja.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 26. januarja, na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/iz-bolnice-iz-prve-roke-ukc-je-sramota-za-drzavo-10120818

SDS Ramboti na Počku: Bog nam pomagaj spregledati slepoto naroda!


Če je z našimi moškimi res kaj narobe, je narobe samo zato, da so njihovi vzorniki povprečni, če ne celo klavrni moški.

Fantje naj bi torej ponovno služili vojaški rok. Obvezno. Ženske pa prostovoljno. Če bodo želele. Če bo seveda SDS uspelo s predlogom, ki so ga vložili v parlamentarno proceduro.

Po tem predlogu bi naj moški šest mesecev življenja po končani srednji šoli ali po končanem študiju namesto karieri in družini, osebni rasti, zaslužku, pokojninski dobi namenili usposabljanju za večjo varnost države in državljanov. Če jim vest ali kaj drugega preprečuje aktivno vojaško obveznost, pa bi to svojo državljansko dolžnost lahko opravljali kot civilno obveznost — vendar v tem primeru 12 mesecev. Če bo ideja v Državnem zboru padla na plodna tla, bi zakon začel veljati 1. septembra 2020.

Prav nič mačo

Glavni promotor te pobude v imenu SDS je njihov poslanec Žan Mahnič. Hmm, nenavadna izbira frontmana. Zakaj prav on s svojim deškim obrazom in prav nič mačo videzom? Človek bi mu kljub ostremu, včasih skoraj sovražno našpičenemu jeziku pripisal, da po vrvi navzgor ne more preplezati niti en meter, da z mesta ne skoči niti meter in pol, da ni vajen okoliščin, kjer je treba preživeti v naravi in včasih tudi z malo hrane — kaj šele, da bi nosil na hrbtu kaj tako težkega kot orožje. Res si ga težko predstavljam v vlogi Ramba na Počku, se meče čez skale, skače v zaklon in z navadnim nožem dela čudeže, če mu strelno orožje ponagaja.

Od 29 članic Nata poznajo vojaško obveznost samo v Estoniji, Grčiji, Turčiji in na Norveškem. Od nečlanic NATA in nam blizu pa imata naborniški sistem recimo Avstrija in Švica.

Argumenti večine držav, ki so ukinile obvezno vojaščino, so naslednji:

  • naloge vojske in načini vojskovanja zahtevajo vse več strokovnosti, česar ni mogoče doseči s kratkoročnimi naborniki;
  • za zahtevno tehnično znanje so potrebni strokovnjaki, ki jih ni mogoče usposobiti za uporabo zapletenih sistemov v kratkem času;
  • oborožene sile se ne uporabljajo več za nacionalno obrambo, temveč za krizni odziv zunaj države; v EU so sosednje države praviloma prijateljske ter naši partnerji in zavezniki;
  • rekrutacija je zastarela in je eden ključnih razlogov za nižjo zaposlenost mladih moških, ki posledično nosijo tudi višjo vstopno starost pri upokojitvi.

Argumenti za in proti

Med razlogi za ponovno uvedbo naborništva v Slovenji je Mahnič navedel odvračanje vojaških groženj, krepitev domoljubja in narodne zavesti, krepitev psihofizične pripravljenosti državljanov in seveda zagotovitev zadostne vojaške rezerve. Po njegovih besedah »smo zadnjih šest let z žalostjo gledali, kako Slovenska vojska propada«. Število stalnih pripadnikov ne zadošča več za obrambo Slovenije v primeru vojaškega napada, niti za učinkovito delo v miru, meni Mahnič.

Predvsem pa je po njegovih besedah problematično to, da ob morebitnem oboroženem napadu nimamo več mlade generacije — in čedalje manj srednje —, ki bi znala rokovati z orožjem in poznala osnovne vojaške tehnike.

Ta ideja ni od včeraj. Že lani oktobra smo prebrali naslednjo izjavo poslanca SNS Janija Ivanuše:

»Ženske so vse bolj zgrožene nad dejstvom, da so moški vse bolj mehkužni, neiznajdljivi, občutljivi, niso primerni ne za moža ne za gospodarja ne za očeta. Takšno služenje bi mladim, ne glede na spol, koristilo tudi pri izboljšanju njihove kondicijske pripravljenosti, v tem času bi se seznanili z osnovnimi varnostnimi in bivanjskimi vprašanji, se navadili na red in disciplino, pridobili znanja s področja domovinske vzgoje, s čimer bi postali bolj zrele osebnosti ter se zaradi tega lažje vključili v nadaljevanje študija ali pa na trg dela«.

Logika, razum, denar? Ali korekcija moškosti?

Medtem ko v drugih državah EU odločitve glede vojaščine vodita logika in razum — pa tudi denar —, pa smo pri nas idejo zapakirali v korigiranje družbene nesposobnosti, ki da z običajno vzgojo ni več sposobna producirati pravih moških. Da bi jim povrnili moškost, jih bomo spet začeli vpoklicavati v vojsko in jim vcepljali borbenost, trdnost, iznajdljivost, žilavost in mišice s polletno obvezno vojaščino.

Bog nam pomagaj spregledati slepoto naroda!

Prave moške bi nam prej kot vojaščina lahko kvečjemu ponovno ustvarili pravi vzorniki. Politiki, odločevalci, voditelji. Ljudje z vizijo. Ljudje s karakterjem. Z intelektom. Ljudje, ki so sposobni razumeti, kaj se dogaja. Ljudje z vgrajenim vrednostnim kompasom. Ljudje z empatijo, ki se znajo soočati z ovirami in jih premagovati. Ljudje, sposobni lansirati in uresničiti ideje. Ljudje z integriteto, častjo in pokončnostjo. Možje beseda. Odločni iskalci rešitev.

So se predlagatelji kdaj vprašali, zakaj med nami ni več kaj dosti takšnih, po katerih bi se mladi lahko zgledovali? Zato jih ni, ker smo dobre odrezali, posekali, odžagali. Izgnali v tujino. Ali nekam v kot, kjer zdaj ždijo nevidni in nemoteči. Ker ne prenesemo, da bi dobri štrleli iz povprečja.

Če je z našimi moškimi res kaj narobe, je narobe samo zato, ker so njihovi vzorniki povprečni, če že ne klavrni moški.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokupokus v nedeljo, 19. januarja z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/sds-ramboti-na-pocku-bog-nam-pomagaj-spregledati-slepoto-naroda-10117335

 

Štefanec je »skrajno razočaran«, da ni predlagan? Verjetno je edini.


Mandat aktualnega predsednika KPK je bil popoln polom. KPK je zaradi notranjih škandalov in spodrsljajev izgubila svoj ugled.

V tem trenutku še vedno aktualni predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Boris Štefanec je »skrajno razočaran«, da ga izbirna komisija ni uvrstila med primerne kandidate za nov mandat na čelu KPK. Verjetno je eden redkih v državi, ki je razočaran. Državljani nismo — to si upam verjeti v imenu množic.

Boris Štefanec je četrti predsednik KPK. Če ste slučajno pozabili: prvi je bil Boštjan Penko, za njim Drago Kos, potem pa Goran Klemenčič. V času Štefanečevih predhodnikov smo vendarle bolj čutili družbeno vlogo KPK in gojili upanje, da njeno delo ima smisel, da korupciji vendarle strižemo peruti, da so lumpi hitreje razkrinkani in da je razkrinkanih tudi vedno več. Četudi sama komisija niti takrat ni imela — kot jih danes nima — možnosti sankcioniranja.

Nihče od predhodnih predsednikov ni bil brezmadežen. Vsakomur bi lahko očitali napake, nenavadne odločitve, celo politično pristranskost. Toda mandat predsednika Štefaneca je bil popoln polom. Komisija je zaradi lastnih, notranjih škandalov in spodrsljajev bliskovito izgubljala svoj ugled. Pogosto je bilo prav patetično gledati predsednika KPK Štefaneca, kako sicer zagreto daje izjave, ki pa jim nihče ne pripisuje kakršnegakoli pomena in ukrepov, kaj šele nujnih sprememb.

Izvirni greh

Izvirni greh Štefanečevega mandata je treba pripisati predlagatelju, torej Predsedniku Republike. Odločitev za predlaganega kandidata — ali nov razpis, tudi več, če je treba, dokler ne izbere res primernega kandidata — je v njegovih rokah.

Da Štefanec ni perla, bi Pahorju moralo zazvoniti že takrat, ko smo izvedeli, da je bil član stranke Pozitivna Slovenija, a je to dejstvo v postopku kandidature preračunljivo zamolčal. Iz stranke je izstopil dan pred uradnim imenovanjem. Predsednik se o njegovem delu v tem mandatu ni izrekel niti enkrat. Temu se je spretno izogibal s pojasnilom, da kot Predsednik Republike ne komentira delovanja samostojnih in neodvisnih institucij pravne države, saj bi to lahko izpadlo kot vmešavanje v njihovo delo ali odločitve.

A neglede na to bi Štefanec kljub slabemu začetku iz svojega mandata lahko naredil veliko večjo zgodbo. Imel je priložnost, ki je ni znal izkoristiti. Svojo vlogo je nerealno poveličeval, častil je samega sebe. Ni bil sposoben realno presojati resnosti razmer znotraj KPK in nikoli ni prisluhnil utripu javnosti, ki se je na njegove spodrsljaje hitro odzivala.

Tako za prvo kot tudi za zadnjo afero v Štefanečevem mandatu sta bili usodni ženski. Na začetku mandata si je prišel navzkriž z Almo Sedlar, ko je ta prevzela mesto Štefanečeve namestnice, na koncu pa je diskriminiral najbolje ocenjeno kandidatko za delovno mesto, ki je bila med postopkom izbire noseča. Naključje ali posledica njegovega moškega samopoveličevanja in samočaščenja?

Težja in lažja naloga

KPK nima zakonskih pooblastil, da bi ukrepala proti kršiteljem. V tem kontekstu se je treba vprašati, ali tak organ sploh potrebujemo. KPK za svoje delovanje porabi okoli milijon in pol evrov letno. Ta denar bi lahko bolje naložili, če bi ga porabili za nova delovna mesta preiskovalcev korupcije izven KPK, ki jih primanjkuje, ali pa vsaj za malo višje plače obstoječih, ki bi jih s tem motivirali za večjo učinkovitost.

Bilanca KPK je ne samo zaradi zadnjih šestih let Štefanečevega mandata globoko v minusu. V breznu. Nekoč je še veljala za institucijo, ki je vzbujala strahospoštovanje in s katero zaradi lastnega ugleda, kariere in morebitnih postopkov pred pravosodnimi organi ni bilo dobro imeti opravka. Danes pa je ljudem v posmeh. Ugled KPK je uničen in razvodenel, institucija je neučinkovita, žalostna karikatura brezzobega tigra.

Štefanečevega naslednika čaka težka naloga — Predsednika Republike pa lažja. Zdaj je vsaj kristalno jasno, kakšnega predsednika KPK ne potrebujemo.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 12. januarja 2020 z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/stefanec-je-skrajno-razocaran-da-ni-predlagan-verjetno-edini-10114071

 

Neverjetna novica: Podjetje bo vodila ženska!


 Predsednici uprave združene zavarovalnice Generali in Adriatic Slovenica iskreno želim uspešno delo. Čeprav je ne poznam.

Ko človek še nekako sprejme dejstvo, da nekaterih stvari, ki niso v njegovi moči, ni mogoče spremeniti od danes na jutri, mu ostane upanje, da se to lahko zgodi vsaj z novim letom. A ta prehod je samo koledarski. To dokazuje novinarski naslov oz. novica, »da bo upravo združenih zavarovalnic Generali in Adriatic Slovenica vodila ženska«.

Ženska. Ne univ. dipl. ek. Vanja Hrovat ali samo Vanja Hrovat. Ne. Upravo bo vodila ženska.

Da ženska prevzema vodilni položaj, bi se mi zdelo vredno medijske pozornosti, če bi recimo šlo za glavno mehaničarko v največji BMW-jevi mehanični delavnici v državi. To bi bila novica! Novinarji bi nas opozorili na njeno znanje in motoroznanstva, poznavanje razvojnih trendov in še česa, v čemer bi prekašala moške kolege, ki se z avtomobilčki tako rekoč že rodijo.

Nikoli še nisem prebrala naslova, da bo neko podjetje vodil moški. Vedno je bila takšna novica podprta z osebnim imenom in priimkom. Ali kar po moško, s priimkom: Novak na čelu podjetja XY.

Znanje in kompetence?

V primeru vodenja velike, združene zavarovalnice je torej novica, da so lastniki zaupali vodenje ženski. Konkretnemu spolu torej. Kot da oseba s svojim znanjem in kompetencami sploh ni pomembna.

Naslov je postavljen v kontekst fenomena. Kot da gre za izjemno redko in nenavadno odločitev lastnikov, da so vodenje tako velikega poslovnega sistema zaupali ženski in ne moškemu.

Zdravniki bi si takšno odločitev lahko razlagali kot deviacijo, anomalijo, morda celo neke vrste gospodarsko akutno bolezen, ki bi lahko — bognedaj — postala celo kronična.

Zato je potrebno pripraviti zdravilo.

Naslov lahko razumemo tudi kot informacijo o čudežu. Kot nekaj, kar se zgodi tako redko, da bi lahko bilo nekaj nadnaravnega.

V tem istem grmu pa tičita še vsaj dva zajca.

Sporočilo lahko pomeni tudi: Pozor, pozor! Bodite pazljivi, kajti pri ženskah na vodstvenih položajih nikoli ne veste, kaj nas čaka! In drugič, da so ženske manj sposobne in zato manj primerne za takšno pozicijo, zaradi česar je odločitev absurdna.

Toliko vsega o ženskah

Zaradi položaja žensk v gospodarskem in nasploh v družbenem prostoru je bilo prelitega že toliko črnila, da smo ženske upravičeno verjele, da so spremembe možne in da se nam o tem sploh ne bo več treba pogovarjati. Nastalo je celo globalno gibanje #MeToo, ki je z razkritji, zborovanji, kritikami in z javnim izpostavljanjem vplivnih posameznic v imenu anonimnih, največkrat seksualno ali psihično maltretiranih žensk, spregovorilo odnosa do žensk. Da ne omenjam statistik, analiz in raziskav o tem, koliko žensk je v upravah podjetij in na visokih položajih v politiki, pa o tem, da so ženske po vsem svetu še vedno slabše plačane za isto delo kot moški.

Znati in vedeti brez kvot

Živimo v času, ko so takšne primerjave med spoloma nepotrebne. Tudi žaljive in celo ogabne. V poslu gre za uspešnost in učinkovitost. Štejejo rezultati in doseženi cilji. Velja odnos in spoštovanje sodelavcev.

Podobno je v politiki, le da je tam treba spoštljivo razumeti, da smo njihovi delodajalci mi, volilci, in da so politiki pri nas v službi. In ne obratno.

Tako imenovane ženske kvote, da bi vsaj na papirju dosegli zdravo, pravično družbeno ravnovesje, so zelo neprimerna odločitev — čeprav so prispevale k temu, da je aktivnih žensk v družbi in na ključnih položajih več. Vendar so se spridile. Očitki so na mestu. Zaradi kvote — spolne ali kakršnekoli druge — ne more in ne sme biti na položaju nihče. Noben moški in nobena ženska. Cilj je jasen. Treba je znati in vedeti brez kvot, kdo sodi na katero mesto in zakaj.

Mediji so vedno stevilnejša in močnejša ženska gibanja ves čas pokrivali, komentirali, obdelovali, analizirali z naklonjenostjo. Bili so njihovi zavezniki. To se mi je zdelo logična, saj gre za novost v sodobnem svetu, ki pa je hkrati komaj verjetna, saj se morajo ženske za uveljavitev v družbi združevati, povezovati in svoja sporočila tudi javno manifestirati.

Predsednici uprave združene zavarovalnice Generali in Adriatic Slovenica Vanji Hrovat iskreno želim uspešno delo. Čeprav je ne poznam.

Ta razmislek je napisala ženska.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 5. januarja, z istim naslovom

https://www.fokuspokus.si/neverjetna-novica-podjetje-bo-vodila-zenska-10111086