Doseči uspeh v politiki s prepovedanimi sredstvi je kot doping v športu


Korona virus ubija posameznike, virus korupcije pa cele narode. In ta koruptivni križ nosimo iz generacije v generacijo.

Leta 2013 je svetovalna hiša Ernst & Young opravila raziskavo o koruptivnosti menedžerjev. Pregled je zajel predvsem države EU, na seznamu držav pa najdemo tudi Srbijo, Kenijo, Nigerijo, Rusijo, Egipt, Savdsko Arabijo, Indijo, Turčijo, Južnoafriško republiko, Švico in Norveško.

Raziskava je pokazala, da so podkupnine — Nemci imajo zanje res dober izraz: »Schmiergeld« — in podkupovanja precej običajna praksa evropskih managerjev. Toda na neslavnem prvem mestu pa se je po tej raziskavi znašla … — Slovenija. https://www.welt.de/wirtschaft/article115940880/In-diesen-Laendern-sind-Manager-besonders-korrupt.html

Morebiti je slika menedžerske nagnjenosti h korupciji danes drugačna. Morda smo v sedmih letih zdrsnili za kakšno mesto nižje. A to prvo mesto je madež za vso Slovenijo, ne samo za menedžerje. Madež je tudi za vse pristojne institucije, ki tega ne spregledajo, ne odkrijejo, ne preganjajo in ne kaznujejo. Madež za zakonodajalce, ki ne pripravijo tako stroge zakonodaje, da nihče niti pomislili ne bi na taka podmizna dejanja. Pa tudi madež za vse nas, ki to gledamo in se sicer zgražamo, a tudi sami kot pasivni državljani ne naredimo ničesar, da bi s tem presekali.

Enaka raziskava
Zanimiva bi bila enaka raziskava med politiki. Danes. V teh istih državah, ki so utrpele bolj ali manj primerljivo škodo zaradi pandemije in se pri tem ukvarjale z nabavo zaščitne opreme in naprav za ohranjanje življenj.
Razkritje spornih praks pri nabavi mask in zaščitne opreme in ventilatorjev, načina delovanja in vplivanja politikov na izbor zanje preferenčnih partnerjev, urejanje ugodnosti zanje v smislu 100% predplačil — čeprav obenem slišimo razlage, da država avansov ne plačuje —, pa telefonskih klicev, osebnih pritiskov in groženj tistim, ki naj bi bili izvajalci njihovih odločitev, vse to je vzorčen prikaz okuženosti s koruptivnostjo.
Na koncu najbrž ni najbolj zaskrbljujoče to, kar so na TV Slovenija odkrili v oddaji Tarča. Podobnega sranja, včasih samo malo drugače zapakiranega, smo že navajeni — pa naj gre za že stare vojnodobičkarske zgodbe, stare kakih 30 let, ali za modre kuverte in druge ugodnosti, ki jih politiki in stranke, župani, funkcionarji, vplivneži znajo iztisniti iz okolja.
Dan potem
Pri tem škandalu je najbolj zaskrbljujoča verjetnost, da nihče od tistih, ki se skrivajo za kolektivno odgovornostjo in se sklicujejo na domoljubno pomoč Sloveniji, ne bo odgovarjal za mobingiranje izvajalcev procesov, grožnje z avtoritetami ali z izgubo službe. Na sramotilnem stebru bodo tisti, ki so gnilobo razkrili in bili o tem pripravljeni brez maske ter z imenom in priimkom odkrito spregovoriti. Za njih ne bo nikoli več nobene službe v javnem sektorju, da niti ne omenjam groženj. Celo meni kdaj grozijo, če kaj kritičnega napišem o eni od političnih strank.
Namig, ki potrjuje, da za akterje ne bo no posledic, je odziv ministra Počivalška, ki ga ta zgodba sicer najbolj bremeni. Tako je rekel v svoj zagovor dan potem:
»Zgodba o dobavi mask in zaščitne opreme se je spremenila v režiran in politično motiviran lov na mojo glavo. Pri dobavi opreme ne vidim afere, vidim odlično opravljeno delo.«
O tem si lahko vsak ustvari svoje mnenje. Mnogi upravičeno menimo, da se je Počivalšku zgodil lapsus, saj je bil prav on režiser vsega tega — in predvsem, da lova ni bilo, temveč se je ujel sam.
Za vedno sram
Doseči uspeh v politiki z nepoštenimi in nedovoljenimi sredstvi je kot doping v športu. Kogar ujamejo pri dopingu, je kaznovan. In to dvakrat kaznovan. Najprej z vsaj začasno prepovedjo tekmovanja, potem pa še huje: z moralnim križem, ki ga mora nositi do konca življenja.
Korona virus ubija posameznike. Koruptivni virus ubija narode. Če ne prepoznamo okužbe in če ni pravičnih, poštenih kazni za krivce, se razraste kot smrdljiva plesen po vlažnem zidu. In ta koruptivni križ se prenaša iz generacije v generacijo.
Sedanjost postavlja nove nacionalne vrednote in merila. Če je zdaj to dovoljeno njim, bo pozneje dovoljeno tudi nam. Še enega prvega mesta na lestvici korupcije naj nas bo za vedno sram.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 26. aprila na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/doseci-uspeh-v-politiki-s-prepovedanimi-sredstvi-je-kot-doping-v-sportu-10162128

Pogled iz parterja z masko za 2 centa: Dobri ljudje in vojni dobičkarji


Spet te stare zgodbe o pijanih politikih, nepotističnih poslih, preziranju nekaterih poklicev, nespoštovanju strokovnjakov …

Vojno dobičkarstvo ni besedna zveza, ki bi jo v življenju pogosto uporabljala v pogovorih. O tem ne vem veliko, ker imam — kot večina med nami — samo eno vojno izkušnjo. Pred slabimi tridesetimi leti, ko smo se trgali od nekdanje Juge, sem bila sveže ločena in sem imela majhnega otroka. Po glavi mi je šlo vse kaj drugega kot to, da bi spremljala podrobnosti takratnega dogajanja in si pulila lase iz jeze na izkoriščevalce narodove usode. Sicer polna skrbi, a tudi novih čustev in materinske ljubezni sem verjela, da smo vsi dobri ljudje. Da gremo stran od slabih, ki so nas ves čas izkoriščali in živeli na naš račun.

Tudi virov takih sporočil je bilo takrat bistveno manj, saj digitalne dobe z vsemi prednostmi spleta še nismo poznali. Edini vir je bil že takrat Jelko Kacin, ki se je dnevno oglašal iz Cankarjevega doma. Gledali pa smo ga na skoraj edinem televizijskem programu, ki smo ga lahko.

Na vojno dobičkarstvo v tokratni vojni proti korona virusu pa zdaj gledam s povsem drugimi in drugačnimi izkušnjami, očmi, ušesi, vrednotami.

Vse super

Iz izkušenj vemo, da imajo politiki vedno drugačen pogled na resnico kot mi. Oni so na odru, obsijani z medijskimi lučmi, mi pa sedimo skriti v parterju naših domov, pred televizijskimi ali spletnimi ekrani. V tej vojni med enimi in drugimi skorajda niti ni novinarjev. So samo kamere. Nič vprašanj, ki bi lahko zmedla govorce, razkrila to, česr nočejo razkriti, ali kako drugače zagrenila življenje nastopajočim predstavnikom oblasti. Ko politiki gradijo resnico, mislijo na lastno slavo in vox populi. Na naslednje volitve, glasove, stolčke in ohranjanje vpliva in moči.

Ko pride na Brnik letalo z zaščitno robo, vsi letijo tja in se pred kamerami trepljajo in veselijo — in štejejo glasove. Če pa je s to robo nekaj narobe, je kriv drug resorni minister. Pri nas celo tako uspešno zapletajo verigo odgovornosti, da zaščitni material nabavlja eno ministrstvo, primernost in kakovost pa neko drugo ministrstvo. Na koncu je vse super, ker nihče ne prizna nič. Vsi so naredili vse tako, kot je bilo treba — samo pošiljka je za en drek.

Temeljne vrednote

Dandanes veliko pozorneje zaznavamo in prepoznavamo zadrego, iz katere govorci stresajo svoja sporočila. Navidezna odločnost je pogosto prozorna krinka. Nervozno trzanje vratu, ki vleče glavo na eno stran, iskanje primernih besed, odkašljevanjem, ki to sploh ni, pretirana aktivnost telesa, ki jo na ekranih še tem bolj opazimo.

Ušesa slišijo sporočila, skrita v neizrečenih besedah ali zvito oblikovanih stavkih. Površen poslušalec jih ne bo zaznal. Zaznali jih bodo morda šele kasneje, ko se bodo spremenila v navodila za vsakdanje življenje v karanteni.

Temeljne vrednote, ki povezujejo ljudi — resnicoljubnost, pravičnost, poštenost, integriteta, nenazadnje tudi empatija, ker politika je služba za ljudi —, očitno postajajo nepomemben kriterij pri oblikovanju politične elite, ki bi morala biti narodu za zgled.

Namesto tega nas s političnega podija nagovarjajo z vzvišenostjo, aroganco, strašenjem in zavajanjem, pa tudi nedosledno, nejasno in nedorečeno.

Nismo vsi dobri ljudje

Nisem edina, ki sem zdajšnji vladni koaliciji zadržano, a kljub temu naklonila vsaj malo zaupanja, češ, naj že prevzamejo vodenje, saj so jih izkušnje iz opozicije zagotovo spremenile. Naj pokažejo, da so drugačni.

Pa se tudi tokrat ponavljajo zgodbe s pijanimi državnimi sekretarji, posli s prijatelji, bratranci, materami, z zapuščanjem sej, žaljenjem in preziranjem nekaterih poklicev in nespoštovanjem strokovnjakov.

Kuhinjsko masko, kakšnih je minister za gospodarstvo kupil za 860.000€ — po 76 centov —, sem si že pred časom naredila sama. To je bilo 17. marca, ko nikjer v Sloveniji ni bilo mogoče dobiti niti ene maske, jaz pa sem morala prvič po uvedbi izrednega stanja v naš bližnji Mercator. Navodila sem dobila na spletu. Stala me je 0,00€. No, če pošteno ocenim vrednost material, ki sem ga porabila, me je stala kvečjemu 2 centa. In moja je imela bele elastike. Ker so bolj pasale tako maski kot meni.

O vojnem dobičkarstvu res ne vem kaj dosti. Upam pa, da bo politična zaušnica krepka. Ker si jo zaslužijo. Nove priložnosti ne bo. Nismo vsi dobri ljudje.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 19. aprila 2020, na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/pogled-iz-parterja-z-masko-za-2-centa-dobri-ljudje-in-vojni-dobickarji-10158894

Janšev avtogol


Nekateri voditelji ne rabijo ekipe, ki razmišlja. Rabijo zveste eksekutorje. In medije za mirno izvedbo svojih domislic.

Politiki, ki imajo težave z mediji, imajo težave predvsem sami s seboj. Z lastno podobo in s samozavestjo. Na videz odločni, suvereni, avtoritativni, pokončni … — v resnici pa tako narcisoidni, da ne morejo sprejeti v medijih izrečene ali zapisane kritične besede. Občutljivi so kot napihnjen balon, ki ga zamaje vsaka nežna sapica. Njihov ego deluje navzven kot velikan, a je v resnici šibak in nestabilen pritlikavec.

Vedno več je takšnih politikov. Po vsem svetu. V najbogatejši državi, pa v največji državi, pa v najbolj zaprti državi, pa v državi z najbogatejšo tradicijo, pa v naši bližnji in daljni soseščini … — in seveda pri nas. Le zakaj bi sploh naštevala?

Ti voditelji se obdajajo z istomislečimi ljudmi. Če kdo misli drugače, je proti njim. In takšni ljudje so nekoristni. Niti ni pomembno, če so strokovnjaki. Ravno kot strokovnjaki so moteči, saj ne razmišljajo politično. Če ne mislijo enako, so out.

Takšni voditelji ne potrebujejo ekipe, ki razmišlja. Potrebujejo samo zveste, zavzete, predane izvajalce za svoje zamisli in ideje. Izvedbenike, eksekutorje. To je vse.

In pomemben vzvod za mirno izvajanje vseh domislic so mediji.

Kanal do naroda

Mediji so kanal do naroda in lahko pomagajo voditeljem uresničevati ideje. Ali pa jih s kritičnim pogledom in z ozaveščanjem svoje publike — rušiti.

Zgodovinar, raziskovalec, kolumnist in urednik Luka Lisjak Gabrijelčič je zapisal odlično misel: »Ko postane lojalnost edini dejavnik selekcije, se znajdeš s kadri, ki ne znajo pokazati ničesar, razen lojalnosti.«

Gre za kritiko pisma, ki so ga uradniki vladnega Urada za komuniciranje UKOM poslali v Bruselj. Gre za depešo, ki je slovenske medije — razen tistih, seveda, ki delujejo pod okriljem vodilne vladne stranke — označila za ostanek udbovskih in komunističnih časov.

Prav nenavadno, če ne celo hecno je, da se je tako odločnemu in avtoritarnemu voditelju, kot je naš predsednik vlade, pismo — taka je vsaj uradna verzija — izmuznilo izpod kontrole in da je bilo poslano brez njegovega blagoslova.

Še bolj hecno je, da o tem pismu — spet uradno — ni nič vedel niti zunanji minister. Še več! Čeprav gre za uradno stališče vlade, z vsebino pisma niso bili seznanjeni niti člani vlade. Tudi druge koalicijske stranke niso o tem pismu vedele nič.

Jezik in ton

Edino, kar vemo je, da je depeša zapisana v jeziku in tonu, ki ne puščata dvomov o tem, na katerem zeljniku je zrasla. Gre za politični avtogol, ki si ga je premier z lojalno ekipo priigral presenetljivo hitro po začetku sezone. Ni rečeno, da bo tekmo zato tudi izgubil. Toda ta hip v boju z domačimi javnostmi izgublja z 0:1, čeprav bi lahko udobno vodil vsaj z 2:0. Z golom prednosti za ukrepe, ki omejujejo širjenje virusa, in z drugim za prvi protikoronski paket.

A zdaj je, kar je! Tekmo bo treba odigrati do konca.

Mediji in novinarji so v zvezi z depešo dvignili veliko prahu, ki se ne bo kar tako polegel. Na zahtevo treh opozicijskih strank bo sklicana seja parlamentarnega Odbora za kulturo in Odbora za zunanjo politiko zaradi »neprofesionalnega in za ugled Slovenije škodljivega odziva MZZ na opozorila komisarke Sveta Evrope [za človekove pravice][Dunje Mijatović](https://www.coe.int/en/web/commissioner/biography) v zvezi z omejevanjem svobodnega in neodvisnega novinarskega dela pri nas«.

Tako se je to namreč začelo. Mednarodni inštitut za tisk (IPI), organizacija Article 19, radiodifuzna zveza EBU in Evropska novinarska zveza (EFJ) so na Svet Evrope naslovili opozorilo, v katerem ga seznanjajo s premierovim napaduom na RTV Slovenija: da so njihovi novinarji »predobro plačani«, da jih je »preveč« in da javna televizija »širi laži«.

Na dnevni red

Če bodo koalicijski partnerji dosledno izpolnjevali obljube, dane ob vstopu v Janševo vlado, bodo dali temo depeše na dnevni red. Za to imajo kar nekaj razlogov: nespodobnost in nesposobnost vladnih uradnikov; škoda, storjena ugledu Slovenije v tujini; preseganje uradniških pooblastil; in odpiranje ideoloških tem — kar so v koalicijski pogodbi opredelili kot nekaj, s čimer se ta vlada ne bo ukvarjala.

Politična šibkost preostalih treh koalicijskih akterjev žal ne daje veliko upanja, da bomo dobili odgovore, ki bi zadovoljili vsa naša vprašanja.

Preostaja pa nam upanje, da bo vsega tega, kar zdaj doživljamo, res kmalu konec. Ostanite doma in ostali boste zdravi. To je najpomembnejše. Vse ostalo bomo uredili potem.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 12. aprila 2020, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/jansev-avtogol-10156005

 

I had a dream: Po korona virusu Slovenija kot prerojena


Vsi delamo. Javni in privatni sektor, samozaposleni, espeji, kmetje, kulturniki, nevladniki … — in vsi smo dobro plačani.

Sanjalo se mi je, da je vsega konec. Da je koronavirus čez noč izginil. Minister Gantar je na svoji mizi našel list z nekaj packami, ki so jih IT strokovnjaki dešifrirali kot: »Dost vas mam. Vi me ne rabite, ker se boste požrli sami. Adijo, vaš COVID–19.«

Ampak virus se je uštel. Slovenci smo iz te epidemije izšli kot prerojeni.

Šumenje respiratorjev v bolnicah je utihnilo, bolniki so zadihali sami. Z intenzivnih oddelkov so jih bolničarji selili na navadne. Pa še to samo zato, da bi se onemogli okrepili. Izžeto medicinsko osebje, z odtisi zaščitnih očal na obrazu, bledi, s podočnjaki in zalepljenimi lasmi pod plastično zaščito, se je končno brez vse te navlake in v miru zbralo ob kavi in piškotih v oddelčni čajni kuhinjici.

Samooskrba

V skladiščih javnih rezerv se je nakopičilo toliko vrhunske opreme, da bi z njo preživeli še nekaj pandemij. Nobeni vladi še nekaj generacij ne bo treba sklepati poslov z lopovi in prevaranti in loviti kamione z zaščitnimi maskami, ki jih v resnici sploh nikoli ni bilo.

Še več! Slovenija je v izdelavi zaščitnih mask postala samooskrbna. Takoj za Kitajsko smo zdaj največji izvoznik te nekoč najbolj zaželenega artikla na svetu. Pa ne samo za zdravstvene potrebe. Postali smo mojstri izdelave vseh vrst mask: delovnih, vojaških, za igro, za javno in za zasebno življenje. Dežela mask. Naročila so kar deževala. Podjetja, ki so prej načrtovala zapiranje obratov, so jih začela širiti. Delo se je vrnilo tudi na ruralna področja, kjer šivilje niso pozabile svojega posla.

Medvedi po zimskem spanju

Ljudje smo prilezli iz svojih domov kot medvedi po zimskem spanju. Sprva previdno in nerodno, kot da smo v dvomu, da je pomlad že tu, vendar lačni družabnega življenja po najdaljši taki dieti doslej.

Začuda smo nenadoma vzljubili sosede. Lepo je imeti soseda, lepo je ne živeti povsem sam. Čez žive meje so stekli prijazni pogovori, vabila na popoldansko pecivo. Prej nestrpne sosedske strasti so se uskladile glede skupnega dovoza, ograje, hrupa, mejnika; vejevja, ki gleda čez živo mejo; mulca, ki preveč naglas nabija bobne — in vseh drugih najpomembnejših razlogov za slovenske špetire.

Tudi SŽ kot prerojene

Takoj smo začeli graditi nove, sodobne domove za starejše. Pri gradnji smo še bolj dosledno upoštevali vse standarde zdravstvene varnosti, ki smo jih brez uspeha poskušali obvladati med pandemijo. Ta nam je pobrala največ dedkov in babic. Vlada je sprejela zakon, da bo za vsakega starostnika, ki biva v domu, doživljenjsko plačevala stroške negovalnega osebja in s tem razbremenila svojce.

Ko so oblasti ponovno dovolile javni promet, so so ga ljudje takoj sprejeli za svojega. Nič več solo voženj z lastnim avtom, temveč že jutranje druženje in pogovor s sosedom na avtobusu ali vlaku.

Mimogrede: Slovenskih železnic po korona virusu ni za prepoznati. Še v času karantene so s pomočjo Kitajcev zgradili drugi tir Divača–Koper z vsemi tuneli in viadukti. Obnovili so tudi vse proge, ki so bile potrebne obnove. V Sloveniji je zdaj povsod dvotirni sistem. Trapastega čakanja iz časov presvetle Marije Terezije, da gre drugi vlak mimo, predno naš vlak nadaljuje pot, ni več. Povprečna hitrost vlakov je 150 kilometrov na uro.

Velikodušni vladni ukrepi

Zaradi velikodušnih vladnih ukrepov gospodarstvo ni padlo na kolena. Svetovne statistike nas uvrščajo med države, ki so se po krizi najhitreje pobrale. Kratkemu obdobju naraščanja brezposelnosti je sledil sunkovit obrat v veliko povpraševanje po delovni sili.

​Zdaj vsi delamo. Javni sektor, zasebna podjetja, samozaposleni, espeji, kmetje, kulturniki, nevladniki … Vsi imamo delo in zanj dobivamo dobro plačilo. Državna blagajna se polni z našimi dajatvami in davki. Nobenih skrbi ni, da upokojenci ne bi dobili svojih težko prisluženih pokojnin ali drugi upravičenci svojih socialnih transferjev.

Tudi konec šolskega leta smo uspešno ujeli. Maturo so dijaki opravili uspešneje kot prejšnja leta. Predsednik vlade je pokadil pipo miru z mediji, Andrej Šter pa je za reševanje Slovencev z vseh koncev sveta dobil Pahorjevo jabolko navdiha.

Na koncu je tudi na NIJZ zavladal mir. Sedmemu direktorju — kolikor jih je vlada zamenjala v dveh mesecih — je končno uspelo uskladiti vsa navzkrižja med stroko in politiko. Krize je konec.

Sledilo je še nekaj minut prijetnega dremeža, potem pa je zazvonila budilka. Sanjalo se mi je.

Tudi v času korona virusa je treba delati.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 5. aprila, z istim naslovom

https://www.fokuspokus.si/i-had-a-dream-po-korona-virusu-slovenija-kot-prerojena-10152831