Matematika v DZ: Sedi, pet! — ali nazaj v klop!?


Ali koalicija nima dovolj glasov za razrešitev Zorčiča in se boji, da bi spet doživela fiasko, ki si ga ne ne more privoščiti?

Pri naši politiki nas nič več ne more in ne sme presenetiti. Pričakujemo lahko vse in karkoli. Reprize ali edinstvene, še ne videne zgodbe. Za ljudsko odobravanje, zgražanje, protest ali posmeh.

Ta sodi v slednjo.

Po odhodu predsednika DZ Igorja Zorčiča — dotlej člana SMC — v nepovezano opozicijo se je koaliciji zelo mudilo poiskati novega predsednika parlamenta. Predsednik DZ, ki prestopi iz koalicije v opozicijo, bi po njihovem moral odstopiti. Zorčič pa tega ni storil. Niti ni nameraval, kot sam pravi.

Koalicijski poslanci so hiteli tako zelo, da so se takoj odločili, da bo novi predsednik parlamenta Jožef Horvat iz NSi — in sprožili postopek glasovanja.

A so se pred glasovanjem pozabili prešteti.

Horvat zato ni postal novi predsednik DZ. Števec glasov “za” se je ustavil pri številki 45. Bil je en glas premalo. Nepričakovan in hladen tuš za velikega vodjo.

Opoziciji se je smejalo

Opoziciji se je zagotovo smejalo, saj je veliki strateg ponovil napako svojih političnih konkurentov, zaradi katere je pred dobrimi devetimi leti njemu samemu uspelo, da je prišel na oblast.

Zgodba o nepreštevanju glasov namreč spominja na volitve konec leta 2011, ko je Jankoviću z njegovo Pozitivno Slovenijo in potencialnimi koalicijskimi partnerji spodletelo sestaviti vlado. Kot predlagani mandatar ni dobil zadostne podpore v parlamentu, predsednik Türk pa je mandat potem dodelil Janši kot predsedniku drugouvrščene stranke. Janši je uspelo sestaviti vlado, a tudi ta, njegova druga era ni trajala dolgo. Samo leto in manj kot tri mesece.

Zanimivo, da se Janša iz te takrat presenetljive zmage ni naučil, da se je treba prešteti že pred glasovanjem.

Toda pustimo matematiko. Morda ima naš vodja pripravljeno drugačno taktiko in je bilo prvo izgubljeno glasovanje za predsednika DZ samo pesek v oči kot ponavadi tečni opoziciji. In del mnogo večje in dolgoročne politične strategije, o kateri se nam niti sanja.

Nekdo iz koalicije in pika

In vendar se proces odstavitve predsednika DZ — po mnenju koalicije edinega opozicijskega predsednika parlamenta na svetu, kar se pa res ne spodobi —, nadaljuje. Tako so trije predstavniki koalicijskih strank (SDS, NSi, SMC) pred dnevi prikorakali v njegovo pisarno in mu pod nos pomolili nekaj listov. Na njih naj bi bilo 47 poslanskih podpisov podpore njegovemu odstopu, s katerimi so ga hoteli prepričati, naj raje častno sam odstopi, kot pa da ga odžagajo oni.

Zorčič, ki deluje prej počasen kot pa ihtav, jih je obvestil, da si bo glede odstopa sicer vzel čas za premislek, da pa zaenkrat še ne bo odstopil.

Potem smo spet brali koalicijska sporočila, da bo po tem glasovanju v našem parlamentu spet vse tako, kot se za demokracijo spodobi. Da parlament pač vodi nekdo iz koalicije in pika.

Toda koalicija je vlogo za ponovno glasovanje podprla ne s tistimi 47 grozilnimi podpisi, temveč samo z 38 — kar je seštevek glasov poslancev SDS, NSi in SMC, ne pa tudi strank, ki v tem mandatu praviloma stojijo na strani koalicije, torej tudo poslancev DeSUS in SNS.

Eksaktna veda

Zorčič je po prejemu nove zahteve za glasovanje v četrtek na kolegiju predsednika DZ predlagal, da o njegovi razrešitvi glasujejo na izredni seji parlamenta v prihajajočem tednu.

A glej ga zlomka. Predlog ni dobil zadostne podpore(https://www.rtvslo.si/slovenija/koalicija-zavrnila-predlog-o-glasovanju-glede-zorcica-ta-je-presenecen/579403)! Podprle so ga samo LMŠ, SD, Levica, SAB in poslanska skupina nepovezanih poslancev. Predstavniki poslanskih skupin SDS, NSi, SMC, DeSUS in SNS pa so po premoru (na njihovo zahtevo) nazadnje glasovali proti in niso obrazložili svoje odločitve.

Ko je Zorčič preštel glasove in formalno ugotovil, da predlog glasovanja o njegovi razrešitvi v torek, 11. maja, ni sprejet, so TV kamere ujele smeh, pomešan z začudenjem in zgražanjem opozicijskih članov kolegija.

Zdaj je čas za špekulativna razmišljanja. Ali koalicija v resnici nima dovolj glasov in se boji, da bi ob morebitnem glasovanju spet doživela fiasko, ki si ga ne ne more privoščiti? Ali pa je za tem manevrom strateško in dolgoročno domišljen masterplan, zaradi katerega bomo nekega dne zazijali od začudenja?

Kdo ve? Matematika je izjemno natančna, eksaktna veda. Tudi v politiki.

Ponavljam: v dobrem letu dni smo doživeli že marsikaj, zato nas nič ne bi smelo presenetiti. Zato se ne sprašujmo, kaj nas še čaka. Vprašajmo se, kako se bomo na to odzivali. Sproti in na volitvah.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 9. maja 2021, na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/matematika-v-dz-sedi-pet-ali-nazaj-v-klop-10221830

Nič novega pod soncem pred volitvami: SDS se krepi na račun svojih zaveznikov


Politika je permanentna vojna, volitve pa borba za vsaj štiriletno zmago. In obramboslovci imajo več možnosti za preživetje.

Naključje ali ne, toda biti z Janšo v koaliciji je lahko za stranko pogubno. Preteklo dogajanje je njegovim koalicijskim partnerjem lahko v opozorilo.

Dan po parlamentarnih volitvah 2008 je takratni poslanec NSi Alojz Sok dejal, da so se v stranki “nekako sprijaznili”, da NSi v novem mandatu ne bo v parlamentu. Čeprav je bila NSi v prvi vladavini Janeza Janše (2004–2008) tako kot danes trdna koalicijska partnerica SDS — takrat še z SLS in DeSUS —, volilci NSi njene obrobne vloge ob močni SDS v vladi na tistih volitvah niso nagradili. Novembra 2008 je Ljudmila Novak na kongresu stranke označila volitve kot črn dan za NSi.

Zavezništvo z Janšo je NSi za tri leta odstranilo iz parlamenta.

Comeback NSi

Druga Janševa vlada je bila na oblasti kratek čas (od 4. decembra 2011 do 27. februarja 2013). Volitve 2011 so bile predčasne — po izglasovani nezaupnici Borutu Pahorju in njegovi vladi. No, NSi se je takrat uspelo vrniti v parlament. Dobili so le štiri sedeže, vendar je bil to zanje zmagoslaven comeback.

Jankoviću, ki je s Pozitivno Slovenijo sicer dobil največ, kar 28% glasov, takrat ni uspelo oblikovati vlade. Tako je mandatarska sreča doletela Janšo, saj je drugouvrščena SDS dobila 26% glasov.

Razen NSi — takrat že z Ljudmilo Novak, ki je znala držati distanco do velikega vodje — so bile v takratni koaliciji z SDS še SLS in Državljanska lista Gregorja Viranta.

Tako kot Pahor pred njim tudi Janša ni preživel konstruktivne nezaupnice. Po odstranitvi Janše pa je brez novih volitev mandat predsednice vlade prevzela Alenka Bratušek.

SLS in DLGV

Na rednih volitvah 2014 je bila žrtev previsokega praga za vstop v parlament najprej SLS. Spet Janševa nekdanja koalicijska partnerica. Ob močni SDS in njenem avtoritarnem voditelju je težko ohranjati svojo pokončno držo ter promovirati svoje ideje in programe. Zlasti z značajsko precej mlačnimi voditelji, ki so si jih izvolili v SLS.

Stranka je od takrat pa vse do danes zunajparlamentarna.

To sicer ni bil edini koalicijski umor ali samomor tistih volitev. Tudi Državljanska lista je z 1,2 % glasov volilcev ostala pred vrati parlamenta. DLGV danes ne obstaja.

Aktualne razmere in glas ljudstva kažejo, da bi volitve prihodnje leto zaradi pajdašenja s trenutno koaliciji z Janšo lahko spet pokopale dve stranki.

Ne bomo presenečeni, če jih bodo res.

Pogubni razkol DeSUS

Prva stranka, ki ji ne kaže dobro, je DeSUS. Janša je njene poslance očitno dovolj spretno privijal in jim še spretneje popuščal, da so se ti popolnoma ujeli v njegove lovke. Nekateri so se odcepili od svoje matične stranke in s tem tudi od volilne baze.

Razkol je bil za DeSUS poguben. Noben od doslejšnjih reševalnih manevrov ni bil uspešen. Propadla sta neposrečen izbor Aleksandre Pivec za predsednico in še bolj neposrečen poziv Karlu Erjavcu, naj jih konsolidira. Toda on je hotel postati premier, nazadnje pa je pristal v gospodarstvu.

Bati se je, da smo DeSUS izgubili za vedno. DeSUS je edina stranka, ki je nastala bolj na temelju starostnega zavezništva kot pa ideološkega interesa. Čeprav jih ta glede na demografijo in vrednote NOB vendarle vleče levo od sredine.

Naslednja žrtev ali dve

Naslednja verjetna žrtev naslednjih volitvev je SMC. Stranka ima sicer popolnoma novo, Počivalškovo filozofijo ravnanja in glasovanja, formalno pa funkcionira s staro retoriko in s starimi obljubami, da gre še vedno za liberalno, sredinsko stranko. Te dvoličnosti in izrazitega prikimavanja desnici ni težko spregledati — kar se SMC na volitvah ne bo obrestovalo.

Tudi Jelinčičevi SNS ta hip ne kaže dobro. SNS formalno sicer ni članica koalicije, neformalno pa glasuje tako, da glasovi ostajajo na Janševi strani. Ni važno, za kaj glasujejo. Pomembno je ohranjanje pozicij. To je njihov očitni moto. Kmalu bo jasno, kaj naj si o tem mislimo.

Permanentna vojna

Vsako stranko, ki se preveč približa politiki SDS, je lahko strah, da jo bo ljudstvo na koncu izvrglo iz Državnega zbora. Janševi zvesti privrženci jih ne bodo volili. In le zakaj bi jih, ko pa imajo na voljo original. Volilci z druge strani političnega spektra pa izdajalcev ne marajo.

Nedavna zgodovina kaže, da je rezultat te matematike za Janševe partnerje pogosto enak manj kot 4% glasov volilcev oz. nič sedežev v parlamentu. Obenem to pomeni tudi več glasov za SDS. Moč SDS se povečuje na račun izgub njihovih zaveznikov.

V naši kratki zgodovini so seveda umirale tudi druge stranke. Tudi velike, kot LDS, ali kot tiste, ki so hotele biti velike, kot Zares. Toda te niso storile konca zaradi Janše. Njih je v politično onostranstvo spravil lastni ego.

Politika je permanentna vojna, volitve pa borba za vsaj štiriletno zmago. In če kdo, potem imajo — vsaj pri nas — obramboslovci več možnosti za preživetje.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 2. maja 2021 z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/nic-novega-pod-soncem-pred-volitvami-sds-se-krepi-na-racun-svojih-zaveznikov-10221819

Ekscesi me ne presnečajo. Obsojam, a se ne čudim. Razum je redka dobrina.


Ni še konec neumnosti: do 10 ljudi v dvorani, do 10 na zborovanju, s testom v lokal, h kozmetičarki pa ne … Kdo to sestavlja?

Ekscesi me sploh ne presnečajo. Niti grožnje s smrtjo. Da se razumemo: obsojam to in jemljem skrajno resno. Toda glede na protikoronske ukrepe, ki se jih vlada izmišljuje iz tedna v teden, bo takih groženj v prihodnje na žalost še več. Dokler se nekomu v resnici ne bo strgalo. Potem bo prepozno za obžalovanje in objokovanje posledic.

Kdo lahko torej ostane mirne krvi ob zadnjem odloku, da so gledališča in kinematografi ter koncertne dvorane po novem lahko odprti, a da je v dvoranah lahko največ 10 oseb. Ali lahko priseben, razumen, trezen, življenjskega razmišljanja sposoben človek spiše tak vladni odlok?!

V proračunu se vedno nekaj najde

Nekaj takega je v stanju sproducirati samo nekdo, ki nikoli v življenju denarja ni zaslužil, ampak ga je dobil iz proračuna. Neglede na to, ali je tisti mesec kaj naredil ali pa je v službi samo bral časopis. Ali sploh fizično hodil v službo. To lahko spaca samo nekdo, ki nikoli ni bil vržen na trg in se spopadel s konkurenco, s pritiski, s ponudbami, s časovnimi roki in s preživetjem. Nekdo, ki v življenju ni naredil niti ene kalkulacije med prihodki in stroški. Nekdo, ki mu zaradi minusa, pridelanega na njegovem delovnem mestu, nikoli ni bil odtegnjen niti evro, tolar ali dinar od plače. Ker se v proračunu vedno najde denar za tiste v javnem sektorju.

In nenazadnje: takšen odlok je lahko spisal samo nekdo, ki nikoli v življenju ni prestopil praga gledališča ali kina. Ali pa nekdo, ki želi gledališko, glasbeno in filmsko kulture še naprej načrtno, podlo, zajebantsko potiskati na rob in ji jemati publiko.

Minister za gospodarstvo se je kar pogosto in naglas zavzemal za ohranitev polnega delovanja gospodarstva. Od ministra za kulturo pa v zvezi s kulturnimi poklici in dejavnostmi ne slišimo niti besede. Kaj šele o tem, da je treba kulturo vrniti ljudem. Če ga opozicija ne bi interpelirala, Simonitija skorajda ne bi videli v medijih.

Politična odločitev

Seznam vprašanj in dvomov o razumnosti vladnih odločitev je iz tedna v teden daljši. Tudi na račun tega, da je bilo ta teden najprej dobrohotno dovoljeno, da se na javnem prostoru ob upoštevanju razdalje lahko zbere 100 oseb, potem pa so odločitev čez noč spremenili na 10 oseb.

To z javnim zdravjem nima prav nobene zveze. To je izključno politična odločitev, ki niti ne skriva namere, da bi s tem omejila izražanje protivladnih idej na javnem prostoru.

To je podobno, kot je notranji minister pred časom izjavil, da saj državljani lahko protestiramo, tudi če se ne smemo javno zbirati — ker da imamo za proteste na razpolago splet, kolumne, medije …

Samotestiranje

Tudi napoved samotestiranja učencev zadnje triade in dijakov je še eden od zgrešenih projektov. Namesto da bi projekt najprej dobro premislili, pripravili ustrezno komunikacijo, informirali ciljne skupine, pregledali trg ponudnikov, izbrali zanesljivega dobavitelja s certificiranim produktom in šele potem lansirali pobudo, so stvar postavili na glavo.

Najprej so objavili skrajni rok za začetek samotestiranja — nek petek pač. Potem pa so z vsakim nadaljnjim korakom zavozili morebiti čisto koristno in zdravo pot za omejevanje širjenja korone v šolah.

Do nadaljnjega samotestiranja ne bo, ker testi očitno niso preživeli certificiranja. Pa bi jih rabili samo nekaj več kot 300.000, kar bi stalo pičlega pol milijona. Šolskega leta pa bo tudi konec čez dva meseca.

Odpiranje hotelov

Tudi pravila odpiranja hotelov povzročajo bes namesto navdušenja. Vlada dovoljuje, da imajo hoteli za goste na voljo največ 30 sob. Neglede na velikost.

Bolj pošteno bi bilo, če bi dovolili odpiranje samo manjših hotelov in penzionov. Kako naj hoteli z 200 in več sobami delajo stroškovno vzdržno, če lahko napolnijo samo 30 sob?

Očitno nekomu ne gre v glavo poslovna matematika deležev oz. odstotkih. Hoteli s takšno zasedenostjo ne morejo funkcionirati. Toda pomembno je, da bo vlada lahko rekla, da je s 25. aprilom dovolila odprtje hotelov in da je z njene strani podpora turizmu zagotovljena.

30m²

Za kakšno grozilno pismo je zrela tudi odločitev, da morajo gostje za sedenje v notranjosti lokalov predložiti negativni rezultat testa, potrdilo o cepljenju ali o preboleni koroni. Vsega tega pa ne potrebujemo, če gremo k frizerju ali kozmetičarki, ki se vrtita okrog nas na razdalji okoli pol metra od obraza in to dlje časa. V gostilni nam postrežejo v nekaj sekundah z razdalje iztegnjene roke — pa je potrdilo nujno.

Čudno, da niso določili, da je v notranjosti lokalov dovoljen samo en gost na 30m².

Obsojam grožnje, a se ne čudim. Razum je postal redka dobrina.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 25. aprila, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/ekscesi-me-ne-presenecajo-obsojam-a-se-ne-cudim-razum-je-redka-dobrina-10221805