Korona deal s Hrvaško: Mi njim turiste z evri, oni nam priznanje arbitraže?


Ali pa nam preračunljiva vlada želi samo omogočiti prijetne počitnice, da bomo jeseni prizanesljivejši do njenih ukrepov?

Zanimivo, s kakšno mero prizanesljivosti naši pristojni za pandemijo korona virusa interpretirajo stanje na Hrvaškem, ki poleti postane začasna druga domovina verjetno več kot četrtine naših rojakov. V Sloveniji so pri 13 novih dnevnih primerih zagnali resen alarm in nam ponovno nataknili obvezne maske, Hrvaško pa pri 95 novih dnevnih primerih razglašajo za še vedno varno državo. Sedemkrat več obolelih kot pri nas v enem dnevu očitno ni dovolj, da bi nam resno odsvetovali obisk Hrvaške. Opozarjajo nas samo na higienske ukrepe in izogibanje zaprtih prostorov, kjer je veliko ljudi. Kot nam svetujejo doma. Precej nesorazmeren odziv.

Ne pritožujem se zaradi mask, ki jih spet moramo nositi v zaprtih javnih prostorih. To sem brez ugovora pripravljena sprejeti — da le omejimo širjenje virusa in da ohranimo vsaj približno normalen način življenja. Še ena karantena bi bila za nas pogubna. Pritožujem se samo nad nekritičnim, pretirano dobrodušnim sprejemanjem hrvaških razmer — in razmišljam, kakšne motive za to imamo.

Kacin : Gantar

Da nekaj z ocenami stanja na Hrvaškem ne štima, se je izkazalo že v dialogu med ministrom za zdravje Gantarjem in vladnim govorcem Kacinom. Gantar je razmere na Hrvaškem ta teden ocenil takole:

»Hrvaška postaja nevarna država tudi glede ponovnega širjenja v Sloveniji, tako da je skrb na mestu. […] Čim se bo povečalo število okužb v Sloveniji in bo epidemiološko ugotovljeno, da so iz Hrvaške, ali če se bo dnevno število ustalilo tudi na Hrvaškem, potem bo to rdeča cona in bo seveda tudi uvedena karantena za vse, ki prihajajo s Hrvaške.«

Kacin je Gantarja naslednji dan — upam si trditi, da ne na osnovi lastne komunikacijske kreativnosti — gladko poklopil:

»Današnja novinarska konferenca je posledica lažne novice, da naj ljudje zapustijo Hrvaško, sledil je res premalo domišljen nastop ministra za zdravje Tomaža Gantarja o možnem slovenskem odzivu na razmere na Hrvaškem, zaradi katerega včeraj in danes pregorevajo telefoni na zunanjem ministrstvu.«

Gantar mu je sicer vrnil s tvitom o njegovem hitrem pridobivanju medicinskega znanja v zadnjih mesecih, toda vse skupaj kaže, da gre pri ocenjevanju zdravstvenih razmer na Hrvaškem za prilagajanje nekim nam neznanim interesom.

Volilni okraji

Je slovenska vlada s hrvaško sklenila kak dogovor? Morda trgovino po principu ti meni, jaz tebi? Bomo dobili kakšno nagrado, če ne bomo zganjali panike glede stanja na Hrvaškem? Stoji za tem celo za nas ugodna rešitev sage o Piranskem zalivu? Mi Hrvatom evre, da ne bankrotirajo, oni nam Piranski zaliv?

Morda pa je to samo taktika, s katero želi preračunljiva vlada omogočiti Slovencem sproščene, prijetne počitnice, s katerih se bodo vrnili zadovoljnejši in s tem prizanesljivejši do jesenskih ukrepov — kakršnikoli že bodo.

V vsakem primeru gre za nenavadno strokovno in komunikacijsko strategijo, ki je samo še ena v vrsti podobnih, ki jih že prej nismo razumeli.

Jesen — če bo zdravstveno kolikor-toliko normalna —, bo prinesla precej novega. Morali bomo recimo sprejeti novo volilno zakonodajo, sicer se nam na naslednjih volitvah obetajo neustavni rezultati. Ustavno sodišče je namreč že 2018 ugotovilo neustavnost dela volilne zakonodaje in naložilo parlamentu ustrezno spremembo do konca leta 2020.

Gre za volilne okraje. Značilen primer sta volilni okraj Grosuplje z 32.000 volivci in volilni okraj Hrastnik z osem tisočimi. Natanko štirikratna razlika. In zaradi takih razlik so bili v Državni zbor izvoljeni kandidati, ki so največji delež glasov dosegli v manjših volilnih okrajih, vendar seveda z mnogo manjšim številom glasov.

Če bo parlament glasoval o preoblikovanju okrajev z enakim številom volivcev, vlada potrebuje samo 46 glasov. Toliko jih že ima. Težje pa bo, če bodo glasovali o predlogu, ki predvideva uvedbo relativnega preferenčnega glasu za posameznega kandidata, kot glasujemo na evropskih volitvah, in za odpravo volilnih okrajev. Za to spremembo bo vlada rabila 60 glasov.

Čeferin

Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi jeseni dočakali tudi spremembe v stranki DeSUS. Da v njihovih vrstah ni pravega navdušenja nad načinom vodenja njihove nove predsednice, ni več javna skrivnost. Nezadovoljni bi naj bili celo tisti, ki so Pivčevo v boju proti večnemu Karlu še januarja tako prepričljivo izvolili. Seveda pa se vsi skupaj še vedno trudijo prepričati privržence in druge javnosti, da so enotni, složni in povezani.

Njihova sporočila zvenijo mnogo manj iskreno kot sporočila Aleksandra Čeferina, ki je v intervjuju ob dnevu državnosti rekel naslednje:

»Predvsem bi bilo moje sporočilo, da se zavedajmo, da smo dobri, da se zavedajmo, da smo lahko zelo uspešna država, da naj ne nasedamo nasilnežem, provokatorjem. Za Slovence kot dvomilijonski narod je edina možnost, da držimo skupaj, in če bomo držali skupaj, smo lahko velik dejavnik v Evropi. Če pa bomo nasedali na neke imaginarne delitve, če bomo razmišljali o tem, da je sosed naš sovražnik samo zato, ker misli drugače kot mi, potem se nam, verjemite, zelo slabo piše. Spomnil sem se misli Martina Luthra Kinga mlajšega, ki je rekel: ›Na koncu se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, ampak molka naših prijateljev.‹ Zato bi bilo prav, da se vsi, ki dobro mislijo, drznejo oglasiti in se ne skrivajo doma. Dovolj je žaljenja, poniževanja. Dajmo biti pozitivni in prijazni drug do drugega.«

Da ne bomo kljub protestom ostali šibki, nemočni, razdeljeni, popredalčkani


Gre za politično nebogljenost, nestabilnost, ki ne zmore zmagati niti v bitki, kaj šele v vojni proti aktualnemu generalu.

Petkovi protesti postajajo vedno bolj vroči. Ni videti, da bi polena na ogenj s piromansko slastjo metali demonstranti. Bolj se zdi, da policija postaja — morda po nalogu pristojnega ministrstva — manj strpna in omejuje svobodo, ki je mirnim protestnikom zagotovljena po Ustavi.

Čeprav ima skoraj vsak udeleženec svojega, poznamo razloge za proteste že na pamet. Omejevanje svobode in demokracije, zaničevanje lastnega ljudstva, žaljivo komuniciranje, korupcija, nepotizem, kadrovske čistke, policijsko nasilje, zaščitna oprema, kraja davkoplačevalskega denarja, aroganca, oholost … Veliko jih je.

Pozabljamo pa na dejstvo, da se protestniška sila oblikuje ne samo zaradi akutnega nezadovoljstva in konkretnih, upravičenih očitkov zadnjih stotih dni, ampak že iz volilne baze same. Ta je bila tudi na zadnjih volitvah leta 2018 še vedno večinsko leva ali vsaj levosredinska. In politična prepričanja te volilne baze so v koliziji s trenutno vladno usmeritvijo.

36,25% : 63,75%

Na zadnjih volitvah je relativno zmago res pobrala stranka SDS. Zanjo je glasovalo 24,92% volilcev. Tako je dobila 25 poslancev v parlamentu. Po političnem spektru sorodna NSi je dobila 7,16% glasov (7 poslancev), Jelinčičeva skrajno desna SNS pa 4,17% (4). Seštevek na desni torej znaša 36,25% glasov ali 36 poslancev v Državnem zboru.

Če odmislimo dva sedeža, ki po Ustavi pripadata manjšinama, se je večina tistih, ki so oddali veljavne glasove — torej 63,75% volilcev ali slabi dve tretjini —, očitno odločila, da desno naravnana politika ni njihov izbor. Ti imajo 52 poslancev politične sredine in kar je levo od nje.

Politično stanje je odraz delovanja Levice, ki se v svoji ihti in trmoglavosti ni zavedala posledic svojega »in and out« statusa v Šarčevi vladi in nenehnega driblanja in utrujanja takratne koalicije, kar je rušilo stabilnost celotne manjšinske sredinske vlade. Je tudi odraz nepremišljenosti Šarčevega odstopa, ki očitno ni računal, da ima v svojih vrstah ljudi, ki jim nista pomembni smer in pot, temveč ohranjanje lastne pozicije pod krinko državotvornosti.

Če zdaj gledamo nazaj, je bila nova, druga vlada boljša rešitev kot pa volitve. Pa čeprav Janševa vlada. Če bi volitve sovpadale z izbruhom korona virusa, bi nas to precej bolj dotolklo.

Konstelacija

Prav zato pa danes ob petkih protestirajo tudi tisti, ki so volili SMC in DeSUS, ki sta še vedno v koaliciji. Tako kot prej. Protestirajo proti lastnemu izboru. Ker v tej konstelaciji strank to ni njihov izbor.

Ni verjetno — niti ni videti —, da bodo protesti proti aktualni vladi prinesli spremembe. To bi moralo biti vsem jasno. Nihče ne bo odstopil, nihče ne bo interpeliran. Protesti so za vladno garnituro samo žgečkanje, manjša motnja — vredna enega premierovega tvita. Vladavina trde roke, osebni interesi ter vpliv in moč so najmočnejše lepilo te koalicije.

Če v resnici hočejo spremembe, bi se protestniki morali zamisliti. Njihova sporočila bi morala jasno nagovarjati vrtičkarje na sredinski levici. Pa ne samo stranke v parlamentu, temveč tudi tiste, ki so ostale pod pragom. Te s svojimi navidez različnimi programi in prav tako osebnimi interesi po pomembnosti in vplivu ustvarjajo drobir nemočnih, samih zase nepomembnih in ranljivih strank na sredini. Gre za politično nebogljenost in nestabilnost, ki ne zmore zmagati niti v bitki, kaj šele v vojni proti aktualnemu generalu.

Preštevanje drobiža

Za ugotovitev, da stranke SMC po naslednjih volitvah ne bo več — ne v parlamentu ne sicer —, ni potrebna kaka poglobljena analiza ali javnomnenjska anketa. Njeni nekdanji volilci se bodo nekako prerazporedili ali pa bodo ostali doma. Kar je še najslabše. Razočarani volilci DeSUS-a bodo iskali alternativo.

Pozivi protestnikov bi zato morali biti usmerjeni v prihodnost. V pomoč pri oblikovanju močne protiuteži sedanji vodilni koalicijski stranki. V povezovanje sredinskih strank v politično strukturo, sposobno odločne in strateške politične bitke. Da se ne bomo po prihodnjih volitvah spet debelo gledali in prepozno preštevali strankarski drobiž, ki se bo komaj uvrstil v parlament.

Da si ne bomo očitali, kot si očitamo glede sprave. Te ne bo. Ker ne znamo drug drugemu odpustiti zablode naših prednikov.

Politične spremembe pa tudi ne bo. Ker nobena politika, ki razmišlja ozko in majhno, ne more biti velika zmagovalka. Da ne bomo kljub protestom ostali šibki, nemočni, razdeljeni, popredalčkani.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 25. junija, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/da-ne-bomo-kljub-protestom-ostali-sibki-nemocni-razdeljeni-popredalckani-10186035

Narcisoidni psihopati v teoriji in praksi kupleraja. Samo poglejte okrog sebe.


Moč in nadzor. Občudovanje drugih kot orodje za obvladovanje in manipuliranje. Brez občutka krivde. Kot da imajo to pravico.

Tu in tam preberem kakšen prispevek o težavah, ki jih imajo prebivalci naše države s sosedi, institucijami, družino, oporokami, zvezami, pa tudi z občinami, župani, politiki. Neke vrste pisma bralcev. Za odgovore jim v medijih najdejo pravega svetovalca — zdravnika, pravnika, geodeta …

Neredko se odgovori, namenjeni sicer konkretnemu človeku, zdijo odgovori vsem, ki s podobnimi težavami sicer ne obremenjujemo medijev.

Pravnik ene od prilog slovenskega dnevnega časopisa je nedavno odgovarjal državljanu v stiski zaradi samovoljnosti lokalnega šerifa. Župana. Napisal je zelo zanimiv tekst, iz katerega lahko razberemo širše vzorce ravnanja, značilne za politiko na državni in globalni ravni.

V odgovoru se je dotaknil psihološkega profila župana. Nekako takole je napisal:

Negativna selekcija

Pojav narcisoidnih psihopatov, ki obvladujejo slovensko politično in poslovno sceno, je posledica negativne selekcije. Gre za vzorec, značilen za nekdanje države vzhodnega bloka, ki so zavestno zatirale pravo, intelektualno elito. Zato so na površje priplavali različni nerazsvetljeni in neizobraženi sprevrženci — tudi prevaranti — in postopno zasedli pomembne družbene položaje.

Kot dokazuje pojav števila pokvarjenih in nesposobnih politikov in gospodarstvenikov pri nas, je to podedovala tudi Slovenija.

Formalnemu odzivu je dotični pravnik dodal še svoje stališče, da na številnih pomembnih političnih in gospodarskih položajih že predolgo vedrijo in oblačijo posamezniki, ki so v osebnem razvoju obstali na začetni stopnji znamenite lestvice hierarhije človekovih potreb, ki jo je oblikoval ameriški psiholog Abraham Maslow. Na tej lestvici je najnižja stopnja povezana z zadovoljitvijo materialnih potreb, torej kopičenjem materialnih dobrin, najvišja pa z etičnostjo in samouresničitvijo.

Brez občutka krivde

Intelektualna elita se vedno bolj zavestno odmika od politike, ker so pravila igre na tem področju postavljena na tako obupno nizko raven, da se intelektualci v politiko niso pripravljeni spustiti, niti se jim ni treba. Posledica tega je začarani krog, v katerem smo obsojeni na vladavino nesposobnežev, ki se v političnem kupleraju znajdejo kot ribe v vodi.

Po tako zanimivi diagnozi nekega župana nisem mogla prenehati brati, zato sem šla iskat še druge značilne simptome narcisoidnega psihopata. Res zanimivo. Zadeva kar kliče k primerjavam in nehotenemu iskanju živih vzorcev.

Grandiozno občutenje lastne pomembnosti. Preobčutljivost na kritiko. Izbruhi jeze in besa. Pomanjkanje empatije. Aroganca in vzvišenost. Želja po nadvladi in nadzoru. Fantaziranje o slavi, uspehu in moči. Manipulativnost. Terjanje občudovanja in posebnega položaja. Pripisovanje zavisti drugim. Perfekcionizem in občutek vsemogočnosti.

Ko združite te lastnosti v eni osebi, dobite človeka, ki si prizadeva za moč in nadzor. Ki naklonjenost in občudovanje soljudi uporablja kot orodje za obvladovanje in manipuliranje. Ki o vsem tem razmišlja tako, kot da je to njegova pravica in da so njegova dejanja upravičena. Občutka krivde nima. Od takšnega človeka ne boste nikoli slišali nobenega opravičila in nobenega obžalovanja.

Nič novega
Takšni ljudje so prepričani, da jih varuje njihova neustrašnost. Z izrazitim občutkom lastne večvrednosti se postavljajo nad druge. Nagnjeni so k patološkemu laganju, tudi prevarantstvu. Nezmožni so prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Nagnjeni so k dolgočasju, zato nenehno iščejo nove in nove dražljaje.

Zaskrbljujoče je, da ljudi s to motnjo pogosto težko opazimo. So lepo oblečeni, uspešni, očarljivi, sodelujejo lahko tudi v dobrodelnih dejavnostih. Pa ne zato, ker jim je mar, temveč zato, ker s tem naredijo dober vtis. Imajo denar in privilegije.

Narcisoidne psihopate pogosto najdemo tako v zaporih kot tudi na poti navzgor po korporativnih lestvicah ali na močnih položajih v vladah. Pogosto imajo družine in otroke.

Ljudje s takimi težavami na splošno ne iščejo zdravniške pomoči, razen če doživijo skrajni stres ali depresijo ali če pri tem vztraja njihov partner. Zdravljenje je težko, saj postopek dojemajo kot žalitev njihove samozavesti. Se pa lahko spremenijo, če s terapevtom dosežejo pravo ravnovesje.

O ljudeh s takimi težavami, a na pomembnih in odgovornih mestih, je že vse napisano. Nič novega torej. Samo pobrskajte, pa vam bo marsikaj jasno.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 14. junija na Fokuspokus z istim  naslovom https://www.fokuspokus.si/narcisoidni-psihopati-v-teoriji-in-praksi-kupleraja-samo-poglejte-okrog-sebe-10182903

Naša nova iztirjenost: Problem je Hojs, ne Thompson!


»Če so samo indici, se ne ukrepa.« Halo?! Zakaj potem policija na kolesarskih protestih? Ali na tekmah Olimpija–Maribor?

»Če so samo indici, da bi na koncertu Thompsona lahko do prekrška prišlo, še ni razloga, da prepovemo koncert«. Tako nekako je minister Hojs utemeljil odločitev MNZ, ki je odpravilo prepoved koncerta hrvaškega pevca Marka Perkovića Thompsona, ki jo je pred leti izdala UE Maribor. Takrat so njegov koncert let 2017 prvič prepovedali zaradi poveličevanja zločinske ustaške ideologije. Upravna enota Maribor je pred nekaj tedni ta koncert prepovedala še drugič, notranje ministrstvo pa je to odločbo odpravilo. Hrvaški rocker zdaj lahko prosto nastopa v Sloveniji. Morebiti bo našo državo celo tožil, ker mu takrat nismo dovolili peti svojim privržencem.

Ampak Thompson sploh moj fokus. Pod krinko umetnosti se skriva veliko svobode izražanja povsod po svetu, zato je vrtati po tem nesmiselno. Tudi jugo glasbe ne poslušam. Nobene. Razen, če jo na najbolj poslušanem radiu občasno in nepričakovano zavrtijo. In to naredijo tako redko, da ni vredno menjati priljubljene frekvence. To ni moja glasba.

Pričakovana nevarnost

Subjekt mojega zanimanja je minister Hojs. Ker je na žalost tudi moj notranji minister. Ker kot politik s svojimi odločitvami pomembno vpliva na oblikovanje stališč ljudstva, na oblikovanje vrednot, na našo percepcijo realnosti. In minister je izrekel je to zanimivo misel v uvodu, ki mi ne da miru.

Ministru moram najprej čestitati, da je v treh mesecih, odkar je prevzel funkcijo, očitno rešil vse tekoče in doslej nerešene zadeve in se uspešno lotil tri leta starih in v procesu vsaj že dvakrat odločenih zadev.

O Thompsonu je torej rekel: »Če so samo indici, potem se ne ukrepa«.

Tudi pri korona virusu so bili sprva samo indici, da bi se lahko razširil. Pa je država državljanom dala navodila za ukrepanje vnaprej, da smo lahko preprečili katastrofo. In smo jo. Prav zato, ker smo se držali navodil za vnaprej. Proaktivno, pravočasno. Da bi se izognili pričakovani, možni nevarnosti.

Tudi pri kolesarjenju ob petkih obstajajo indici — resda minimalni —, da bi protesti lahko postali nasilni. Zato MNZ pošlje nad kolesarje lepo število policajev, ker želijo pravočasno in preventivno ukrepati. Četudi se potem izkaže, da so prav policisti ključni razlog za incidente in da so protestniki ostri predvsem kot nosilci kartonastih transparentih, sicer pa so povsem miroljubni.

Enako ravna policija na nogometnih derbijih med Olimpijo in Mariborom. Gre za športni dogodek visokega tveganja. V Ljudski vrt ali v Stožice pošljejo najmočnejše policijske okrepitve, da bi preprečili to, da gre kaj narobe.

In še kaj bi se našlo, kjer proaktivnost deluje zaščitniško in preprečuje neželene posledice.

»Da vidimo, kaj bo ušpičil.«

Pri Thompsonu pa so kriterije odločanja na MNZ očitno obrnili. Kljub visoki stopnji verjetnosti, da bo nastop izkoristil za propagando svojih ustaških načel, mu bomo dovolili nastopiti. Po načelu: »Da vidimo, kaj bo ušpičil.«

Preventiva in zaščita, ki sta zaradi narave dogodka možni samo tako, da dogodka ne dovolimo, v tem primeru očitno nista potrebni.

Kaj neki bo policija ukrenila, če bo Thompson v svoj nastop vključil sovražne ustaške pozive, ki žalijo in razdvajajo publiko? Bodo nemudoma prekinili koncert in s tem dali vedeti, da pri nas v Sloveniji tega ne sprejemamo in ne toleriramo?

In ali jo bo glede na stališča naših trenutnih političnih odločevalcev Thompson potem odnesel s hudo kaznijo z žuganjem in ostrimi besedami: »Ti, ti, ti, lumpek Thompson!«.

No, bodimo resni. Se nam bo minister opravičil, če se zgodi neprimerno hujskaštvo? Bo odstopil, ker nas kljub vnaprej znanim indicem ni zaščitil pred Thomsonovimi sporočili?

Dost jih mam!

Thompson v resnici sploh ni pomemben. Pomembno je dejanje ministrstva, ki je simbolni prikaz našega zasuka. Naše nove iztirjenosti. Dvoličnega ravnanja naših voditeljev.

Počutim se, kot bi me imeli za norca. Vlada nas v imenu ljudstva tlači v višegrajsko skupino držav, pisari uradna ali napol osebna pisma po svetu, s katerimi večino državljanov žali in ponižuje s pripadniki ideologije, ki je nismo sprejemali ali ki je mnogi zaradi časovne oddaljenosti niti ne poznajo. Vlada nas obravnava kot bebave Butalce, nesposobne razumeti dogajanje okrog nas, in nas poskuša prelisičiti, kot da ne razumemo resnice in hujska s tviteraškim komuniciranjem.

Že pred časom sem odkrito in povsem brez zadržkov zapisala, da vladi dobronamerno dajem priložnost, da nas poveže. Sedaj smo razklani bolj, kot kadarkoli prej. Dost jih mam!

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 7. junija na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/nasa-nova-iztirjenost-problem-je-hojs-ne-thompson-10179873

Generali in vojaki: Zmaga? Kakšna zmaga?


Generalštabu manjka strategija, vodenje, samorefleksija, samokritika, poštenost, resnicoljubnost, objektivna presoja …

Trudim se razumeti našo vlado, ki nas s pomočjo uradnih ali občasnih govorcev in sebi naklonjenih medijev prepričuje o svoji veličini. Res se trudim in zelo dobronamerno sem naravnana. Pa mi ne uspe. Moje dojemanje dogajanja od razglasitve pandemije 13. marca pa do danes je precej drugačno od tistega, kar nam razlaga naš korona generalštab.

Res je, pri nas bolniki niso umirali na cestah in tudi na hodnikih ne in zapuščeni. Res je, mrtvih nismo pokopavali v skupinske grobove in z bagerji zasipavali jame. Res je, našemu zdravstvenemu sistemu se je uspelo prilagoditi celo hujšim covid–19 razmeram, do katerih pa na srečo ni bilo. Res je, veliko smo testirali. Prvi smo razglasili konec epidemije. Prvi smo razglasili odprtje meja.

Vse to je res.

A prvo bitko te korona vojne smo dobili državljani. Mi, vojaki. Ne generali. In da ne bo pomote: vojaki so tudi medicinsko osebje in negovalno osebje v domovih starejših občanov, pa šolniki in civilna zaščita. Vsi, ki smo se morali čez noč prilagoditi navodilom, skreganim z realnostjo življenja.

Bo, kar bo. Če bo.

Generali pa so medtem nadaljevali z informiranjem, pisanjem navodil, popravki pravkar objavljenih usmeritev, dajanjem nejasnih, nerazumljenih, pogosto nerazumljivih, dvoumnih, neusklajenih informacij. In to včasih celo na eni in isti tiskovni konferenci. Ministri so govorili eno, uradni govorec vlade pa jih je že čez nekaj minut popravljal. Navodila za vojskovanje so spreminjali in popravljali tako hitro, da je bilo povsem jasno, da za tem ni stalo znanje »vojaške« stroke, temveč ugibanje, testiranje, poskusi. Nekako po sistemu »bo, kar bo, če bo«.

Ali je to, kar si generalštab pripisuje kot veličino in izvrstno vojaško vodenje, res zmaga, vredna medalje za zasluge?

Razglasili smo konec epidemije, velik del ukrepov pa je obveljal. Kakšna zmaga?!

Naš zdravstveni sistem je sicer preživel, toda zdravstvena blagajna je na psu. Vodstvo opozarja na velik minus. Ostaja vprašanje, kako bomo državljani zdravstveno servisirani do konca leta.

Pa ne samo to. Ker so bile druge dejavnosti v zdravstvu medtem na čakanju, nas zdravniki opozarjajo na posledice neukrepanja pri drugih pacientih in boleznih, da česar je prišlo zaradi prioritete preprečevanja pandemije. Smo torej žrtvovali številne, še neznane paciente zato, da smo rešili korona pozitivne? Žrtvovati ene zaradi drugih.

Je to zmaga?

DSO

V treh slovenskih domovih za starejše je kosila smrt in pobrala nekaj ducatov starostnikov. Od 108 umrlih v Sloveniji je do konca maja dne umrlo 86 starejših oseb. Tako pravijo uradne številke. Toda 22 umrlih oseb ni sodilo v to starostno skupino! Minister za zdravje pa nas potem še povsem nekritično prepričuje, da imamo enega boljših rezultatov na svetu glede umrljivosti starejših! In to samo zato, ker v drugih — skoraj stotih domovih — ni bilo hujše epidemije.

Se temu sploh sme reči zmaga?

Po izbruhu pandemije so bile naše meje precej tesno zaprte za vse. Karanteni se sprva niso mogli izogniti niti Slovenci, ki so prihajali iz tujine. Toda 15. maja, po uradni razglasitvi konca epidemije, je vlada sporočila, da so naše meje odprte za vse, razen za tiste, ki imajo očitne znake bolezni. Nato pa je ponovno čez nekaj dni obveljalo novo sporočilo, da so naše meje zaprte za državljane tretjih držav oz. da zanje velja štirinajstdnevna karantena z nekaj izjemami. V desetih dnevih smo imeli tri različne mejne režime.

V isti paket lahko dodam še pomanjkanje mednarodne komunikacije in usklajevanja s sosedami glede dvostranskih dogovorov o prehajanju meje. Tudi na to smo jih v svojih zapisih spomnili mi, vojaki — državljani. Tudi jaz, morda celo prva, že 10. maja.

V junij, ko bodo države EU precej sprostile prehajanje mej, vstopamo z dogovorom s Hrvaško in Madžarsko.

Se ob tem počutite zmagovalno in med prvimi na svetu?

Kaotično in nedomišljeno

Tudi urejanje šolskega sistema je kaotično, nedomišljeno improviziranje. Eni otroci v šolo zdaj, drugi ne. Pa potem spet drugi ja in tretji ne. Maske da, maske ne. Čez noč razrede na pol, učitelje pa na kvadrat. In potem obratno. Matura da, matura ne. Kdaj? Kako? Prav zmagoslavno!

Direktor NIJZ je pred dnevi sporočil, da je nošenje mask priporočljivo. Generalštab je informacijo popravil in še naprej odredil obvezno nošenje v zaprtih prostorih in povsod, kjer ni zagotovljena varnostna razdalja. Še ena zmaga!

Nabava zaščitnega materiala, ventilatorjev in s tem povezani protekcionizem, nepotizem, klientelizem, koruptivnost … — in to za denar, ki ga še nismo niti zaslužili —, pa so zgodbe, ki bodo pozno poleti znova aktualne. Za novo zmago!

Grožnje s smrtjo zdravniku, ki je kot član komisije za izbor ventilatorjev povedal svoje stališče. Grožnje uslužbencu Zavoda za rezerve, ki je razkril, kakšno politiko vodimo. Korona zmage? Mar res?

Trudim se. Res dobronamerno.

Manjka odprta komunikacija, strategija, vodenje, zrcalo, samorefleksija, samokritika, poštenje, resnicoljubnost, objektivna presoja … Generalštabu vse to manjka.

Manjka pa tudi priznanje, da te bitke niso dobili oni, generali — temveč mi, vojaki.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 31. maja na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/generali-in-vojaki-zmaga-kaksna-zmaga-10176813