Kraljeva družina je socialno podjetje


Družinica britanskega prestolonaslednika princa Williama, ki smo jo pred kratkim lahko videli ob krstu njihove drugorojenke Charlotte, je ena tistih redkih družin na svetu, ki ji v resnici ni treba narediti nič. No, vsaj nič posebnega, nič nenavadnega, skorajda ničesar jim tudi ni treba reči – dovolj je, da vstopijo v javni prostor, kjer jih čakajo mediji, – pa se že zavrti prodaja in v državno ter zasebne blagajne že stekajo milijoni.

Sličice malega Georga na stopnicah, z očetom pred porodnišnico pred obiskom pravkar rojene sestrice, pa še pred tem obisk Avstralije in Nove Zelandije. Strahotno všečne podobe za medije, ki se s takšnimi fotografijami na naslovnicah prodajajo v nakladah, ki gredo v višave.

george Mlada družina prestolonaslednika za državo v resnici ni nikakršen strošek, saj vsaka njena zgodba prinese milijone. Medijem, prodajalcem spominkom, trgovcem, gostincem, modnim oblikovalcem, turističnim agencijam, državnemu proračunu in še komu. Oni so pravzaprav podjetje, katerega produkt je njihova življenjska zgodba, njihove slike in sporočila,  vlagateljem pa prinaša zelo lepe dividende. Dva odrasla in dva otročiča poganjajo podjetje, ki ustvarja milijarde za druge. Vanje se vlaga z veseljem, saj vlagatelji kujejo izjemne in predvsem zanesljive dobičke. Družinica se pojavi, se slika, pomaha, da tisti, ki so vanje vložili, dobijo vložena sredstva nazaj.

Človek bi si mislil, da imajo piarovci te družine najlažje delo na svetu. Napišejo sporočilo medijem, kje in kdaj bo ljubka družinica kaj počenjala in lokalci, sonarodnjaki ter še posebej turisti že drvijo tja, mediji pa medtem spretno postavljajo zasede že na poti do te lokacije.

No, tako enostavno življenje kraljevih komunikatorjev le ni. S kraljevimi svetovalci za oblikovanje njihove podobe v javnosti, mora biti usklajeno vse. Prav vse, do zadnjega detajla. Pri tem so piarovci le zadnji člen v tej verigi, sestavljeni iz tistih, ki odločajo o tem kje in kdaj se bo družinica pojavila, zakaj se bo pojavila točno tam in kakšno sporočilo s tem daje, kako bodo oblečeni, kakšno frizuro bo imela Kate, obleko katerega dizajnerja ali znane blagovne znamke bo nosila, kakšen bo njen klobuk, čevlji, kakšen bo njen make up, nakit. In potem še uskladitev z Williamom in otrokoma. Piarovci kraljevo zgodbo na koncu le zapišejo tako, da je njihovo sporočilo povsem jasno in nedvoumno.

Pri tem je kreativnega prostora za piarovce res zelo malo, zato njihovega dela z delom piarovcev, kot ga poznamo v npr. domačih podjetjih, sploh ni moč primerjati. Naši poleg klasičnih komunikacijskih prijemov pišejo še govore za svoje nadrejene, pisma zaposlenim v imenu vodstva, uvodnike za interna glasila, delajo korporativne  prezentacije, urejujejo intranetno spletno središče, tudi  protokol in poslovni bonton sta njihova skrb. Pomembno delo, ki ga opravijo, so tudi neformalna srečanja z novinarji ali uredniki. Gre za tkanje vezi in gradnjo zaupanja, včasih tudi za neformalni briefing novinarjev.

Slednjega pri piarovcih Williama in Kate ne boste našli. Prav nasprotno, v pogodbi, ki jo podpišejo, so takšna srečanja zagotovo strogo prepovedana in kršitev se sankcionira. Novice ljubkega podjetja so pravično namenjene tako rekoč vsem vlagateljem. Nič privatiziranja in favoriziranja. Ekskluzivnost si privoščijo le v izjemnih primerih, običajno, ko nastopi kakšna kriza.

iz porodnišnice

William in Kate, glavna protagonista novodobne angleške monarhije očitno uvajata neko novo obliko podjetništva. Svoje življenje dajeta na ogled in se darujeta za blaginjo sonarodnjakov. Tisto nekaj skromnih milijonov, ki jih dobita od države, je v resnici prav mizerna podpora, v primerjavi s tem, kakšno finančno kolesje sta sposobna obračati, koliko velikih globalnih podjetij, koliko lokalnih podjetnikov, družin in posameznikov na njun račun ustvarja posel in odlično živi.

Prav mogoče je, da sta bodoči kralj in kraljica prvi pristni primerek angleškega socialnega podjetništva. Če to slučajno ni res, pa vsekakor drži, da sta v primerjavi s tem, kar sta sposobna ustvariti, v resnici prav bedno plačana.

 

Advertisements

Jurski svet – Slovenski svet


Zgodbe o dinozavrih me vedno prevzamejo. Čeprav ne vemo povsem natanko kako je teklo njihovo življenje, smo s pomočjo Hollywooda uspeli vstopiti v njihov svet in spoznati, kakšno bi mogoče lahko bilo njihovo bivanje na zemlji.  Filmska fikcija, ujeta v film Jurski svet, odpira nekaj hecnih primerjav z dogajanji pri nas. Pa poglejmo.

download

Otok Isla Nublar je zgodba o uspehu. V tematskem parku – živalskem vrtu  umetno ustvarjenih  dinozavrov vse teče kot namazano. Ljudje prihajajo v trumah, hoteli so popolnoma zasedeni, burgerjev komajda uspejo pripraviti dovolj za prijetno utrujene in srečno vznemirjene obiskovalce, znane rdeče-rjave tekočine se proda v količinah, da se gospodom v Atlanti samo smeji. Denar kar leti v blagajne. Računovodje, finančniki in investitorji so navdušeni.

Slovenija je zgodba o uspehu. Najnaprednejša nekdanja jugoslovanska republika je na prelomu tisočletja deželica, v katero so prihajale multinacionalke,  odpirala so se delovna mesta, gospodarstvo je po odcepitvi in izgubi trgov ponovno vzcvetelo, ljudje so uživali v blaginji. Denar je krožil in za vse ga je bilo dovolj. Na sedežu evropske oblasti v Bruslju so nasmejani in Slovenijo postavljajo za zgled drugim novonastalim državam.

Na otoku Isla Nublar med osebjem, ki usmerja delovanje celotnega zabaviščnega sistema ni vse tako, kot se kaže navzven. Nekaj jih je med njimi, ki imajo drugačno vizijo razvoja in jo skušajo s skritimi nameni tudi uresničiti. Pri tem jim gre na roke tudi genetika zloveščih dinozavrov, ustvarjenih iz DNA različnih primerkov te zvrsti. Zverine so zmožne nenavadnih transformacij, s katerimi lahko pretentajo človeka. Najhujšemu hudobcu uspe pobegniti iz njegove ograde in začne se drama.

images

V Sloveniji se po izpolnjenih ciljih osamosvojitve, vstopa v EU in Nato, predsedovanja EU in prevzema evra kot valute pričnejo se kazati razlike v viziji. Misli so razdeljene in razklane, ljudje vse manj jasno vidijo, kaj je naslednji cilj, kje točno se nahaja in kod gre prava pot do tja. V tako zmedeno ljudstvo takrat udari še svetovna gospodarska in finančna kriza, na katero ni pravega odziva. Po podjetjih začnejo pustošiti odpuščanja, nekatera cepajo drug za drugim, kot bi jih presekali na pol.

Isla Nublar doživlja pravi dinozavrski  pokol. Nedolžni obiskovalci letijo po zraku pregriznjeni na pol, so poteptani, pomendrani in pometani naokoli. Še dobro, da v tematskem parku dela dobri in strašansko postavni mož v podobi Chrisa Pratta, ki se loti reševanja človeških življenj pred morilsko pošastjo. En sam človek, ki mu ob strani stoji prav tako čedna operativna direktorica parka. Neustrašno se poženeta v lov za pošastjo in rešujeta, kar se rešiti da.

Slovenija ima takrat dve možnosti, levo in desno. Toda, kateri zaupati reševanje gospodarskega, finančnega, tajkunsko – plenilskega pokola, ki pušča za seboj v stečaj poslana podjetja, socialno ogrožene družine in posameznike, v trenutku sesute življenjske zgodbe in osebne stečaje? Najprej se odloči za leve, a z levim Chrisom Prattom ne gre.  Premalo odločno in prepočasi se je loteval nujnih potez, ki bi reševale Slovenijo pred nevarnostmi pokola. Kljub temu Slovenija ne popušča. Poskusi z desnim. A tam se reševanje kar hitro sfiži zaradi grehov, ki so očitani desnemu Chrisu Prattu. Celo odvzamejo mu pozicijo vodje. Nič ne pomaga, če se s tem ne strinja in prepričuje, da bi Slovenijo lahko rešil le on.

Na otoku Isla Nublar je vsega konec. Tematski park je uničen, najbolj nevaren in hudoben dinozaver je pokončan, vsi ostali pa so osvobojeni spon, ki so jih vezale na »cash« park. A ohranjena so življenja ljudi, kar je najbolj pomembno. Ti se pretreseni vračajo domov, a srečni, ker so preživeli strahovito morijo. Kakšno jajce za bodoče zarodke malih dinozavrov in možnosti novih laboratorijskih poskusov pa so seveda ostale. S tem pa tudi verjetnost še kašne zgodbe.

Vprašanje je, kdaj bomo priča novemu scenariju?

Slovenija stoji na mestu. Odločila se je, da ne bo ne leva, ne desna. Izbrala je sredino. Zato je zdaj trdno in čvrsto vkopana na točki, ko bi eni privatizirali podjetja, drugi ne. Eni bi vabili tuje investitorje, drugi bi jih izganjali. Za nekatere podjetja prodajamo prepoceni, drugi ocenjujejo, da so cene glede na stanje v podjetjih in tržišče, prav dobre. Eni bi v Lipici imeli močan turizem in golf, drugi bi le kobilarno. Eni bi TEŠ, drugi jo ustavljajo. Eni bi višje plače in napredovanja, drugi tega ne dovolijo. Eni bi svobodo ljubezni in njeno formalizacijo za vse, ne glede na spol, drugi menijo, da je to spodobno le, ko gre za moškega in žensko. Eni bi državno proslavo vseh državljanov, drugi hočejo svojo. Eni bi to, drugi ono….

Slovenija resda ni Isla Nublar, je pa kljub temu otok čudes. Kakšen neustrašni rešitelj, kot je Chris Pratt, bi nam prav prišel.

Vprašanje je, kdaj bomo priča novemu scenariju?