Medij te povzdigne, medij te ubije


Tragična zgodba mariborskega ravnatelja je zadnji opomin slovenskim medijem in novinarstvu ter klic po nujnih spremembah v javnem komuniciranju. Brez pomoči medijev se namreč tudi ta najstniška nespametnost  in objestnost ne bi razvila v dan za dnem ponavljajočo zgodbo, ki so jo razpihovali vsi mediji, opremljeni s slikovnimi ali video kanali.

Povsem zasebna stvar je postala brez vednosti in privoljenja obeh vpletenih nacionalna in mednarodna tema, vsebina okroglih miz in pogovorov različnih strokovnjakov. Nihče med njimi pa ni udaril po mizi in odločno zavpil: »Dovolj je tega!«

Lahko je zdaj Društvu novinarjev Slovenije opozarjati na kršenje osnovnih profesionalnih in etičnih standardov ter poseganja v pravico do zasebnosti dveh dotlej anonimnih posameznikov in njihovih družin. Kje so bili teden dni nazaj? Zakaj se predsednik DNS ni oglasil takoj, ko je bilo medijski ogenj še moč pogasiti? Morebiti bi lahko preprečil tragedijo? Tako pa dober dan po nesrečni smrti ravnatelja sporočajo, da so pretreseni in obžalujejo tragedijo. Prepozno, gospe in gospodje. Prepozno! Nobeno obsojanje nesprejemljive in neodgovorne prakse uredniškega presojanja, nobeno zavračanje teptanja meja človeškega dostojanstva ne vrne nazaj človeškega življenja.

Mediji so v borbi za klike, ratinge, poslušanost, gledanost, branost pripravljeni poteptati človeška življenja.

Dovolj je žalostno, da lahko mediji ustvarjajo razne Damjane, Danice, Suzane in podobne samovšečne karakterje, ki so lahko v svoji strasti po medijskem pojavljanju le žalostna podoba naše družbe. Nesprejemljivo, nedopustno in vsega obsojanja vredno pa je, da pod krinko svojega poslanstva lahko pomagajo ubiti neimenovane in nepoznane.

Mariborska tragedija je zadnji poziv urednikom in novinarjem o nujnosti samorefleksije, ponovne presoje svojega poslanstva in družbene odgovornosti. Kajti, očitno smo z mediji prišli do točke, ko gre za življenja.

Ali zaradi njih postanemo nesmrtni ali pa nas ubijejo.

Advertisements

Ali je uspeh sramota, ki ga ni dobro komunicirati?


V Sloveniji je prevladalo stališče med podjetji in podjetniki, da manj komuniciranja tudi manj škoduje. Pri tem imam v mislih odnose z mediji, ne trženjsko komuniciranje. Kako je to sploh mogoče? Kakšna izkrivljena družba smo postali, da je komunikacija postala nezaželena, ker prinaša težave. Pa poglejmo pobliže.

images

Podjetja, ki so uvrščena na borzo, so zavezana h komuniciranju v skladu z borznimi pravili. Ta so jasno opredeljena in tu ne more biti pomembnejših odstopanj, saj v nasprotnem primeru podjetju sledi opomin z borze, v kakšnem drugem primeru pa celo zaustavitev trgovanja z delnicami. A kaj se je zgodilo s temi podjetji? Zdaj komunicirajo izključno to, k čemur so zavezana in občasno pošljejo medijem kakšno sporočilo za javnost o novih storitvah, produktih ali drugih komercialnih dosežkih. Tiste odprte, proste, sproščene komunikacije ni več, vse je povezano s termini, koledarji objav, urami borznega trgovanja. Še na novinarska vprašanja so odgovori zelo pogosto skopi in hladni, mnogokrat pa si podjetje borzo poišče celo za izgovor in novinarju pošlje takšen odgovor: »V skladu z borznimi pravili komuniciranja, vam tega podatka ne moremo razkriti«. Tako se srečamo s paradoksom, da podjetja, uvrščena na borzo, ki spodbuja nediskriminatorno in odprto komuniciranje, komunicirajo mnogo manj in so v resnici komunikacijsko zaprta.*

Kaj pa druga podjetja? Če so poslovno neuspešna tako ali tako ne želijo kaj dosti komunicirati. Svoje težave rešujejo po tihem in tudi na morebitna novinarska vprašanja praviloma ne želijo ali pa sploh ne odgovarjajo.**

Potem gotovo mislite, da vsaj tista podjetja, ki so uspešna, komunicirajo, da se kar kadi. Tudi slučajno ne! Pri teh velja prepričanje, da jim komuniciranje dobrega poslovanja in siceršnjega pozitivnega razvoja prinaša le težave. Te so lahko na primer davčne, predvsem pa politične narave, če gre za družbe, v katerih je država vsaj delni lastnik. Takoj se najdejo vzvodi za pritiske po zaposlitvah, pritiski po vključitvi raznih zunanjih svetovalcev, vpliv na izbor dobaviteljev računalniške opreme, pisarniškega materiala, promocijskih daril, celo čistilnih servisov, oglaševalskih agencij, izbor sponzorstev, donacij in tako naprej. »Torej je bolje ne komunicirati«, si mislijo prav vsi v podjetju, od glave do skladiščnika. Če ne komunicirajo, lahko v relativnem miru delujejo in razvijajo svoje poslovanje v skladu z zakonitostmi trga, ne pa zakonitostmi političnega vpliva. Komuniciranje uspeha je torej v resnici lahko škodljivo, saj prinaša podjetju vrsto dodatnih pritiskov in negativnih posledic. ***

Če je uspešno podjetje v zasebni lasti, je zaposleni PR svetovalec pravi čudež, najeti zunanji tovrstni kader pa skorajda zadnja naložba, o kateri lastnik razmišlja. Saj veste, s svojim denarjem je potrebno skrbno ravnati, saj se ga težko zasluži. Tako tudi v tem poslovnem segmentu ne najdemo močnih PR aktivnosti. ****

imagesCA2ZX38J

Kljub naštetim primerom velja, da se PR stroka razvija, raste in postaja vse bolj uveljavljena. Ena od skritih resnic za tem je, da je potrebno vse več spretnosti, lobiranja, prepričevanja, taktične sposobnosti, da o denarju niti ne govorim, da podjetje komunicira le tisto kar želi, ne pa tisto, kar bi zanimalo javnosti.

Ko bo uspeh postal prava vrednota (in ne sramota), ki se je bomo veselili kot družba, bo tudi komuniciranje lahko doseglo svoj razvojni in kreativni vrhunec.

*. **, ***, **** v vseh označenih kategorijah lahko nanizamo prav nasprotne primere. Žal so pri nas še vedno v manjšini.

 

Se kdaj vprašate, kako vas vidijo drugi?


Tega, da imate sami o sebi svojo podobo in da vas drugi vidijo drugače, se verjetno zavedate, kajne? Ta razkorak mnogokrat povzroča težave v komuniciranju. Tisti, ki ste študirali psihologijo dobro poznate model Johari okna. Za ostale pa povsem na kratko. Gre za komunikacijski model, ki sta ga razvila Joseph Luft in Harry Ingham in vam na podlagi štirih različnih pogledov/vprašanj skuša osvetliti vašo komunikacijsko pozicijo. Služi predvsem temu, da bo vaša komunikacija uspešnejša, bodisi individualna ali s skupinami ljudi. Vsakdo se mora »pozabavati« z vsemi štirimi vprašanji, da se sooči s celovito sliko samega sebe, vseeno pa bom za posamezno področje poskušala poiskati tipičen javni primer. Izrisan model Johari okna pa izgleda takole:

johari_colour

  1. Kaj veste o sebi in o tem vedo tudi drugi?

To je vaše odprto komunikacijsko področje. Vse je jasno, ničesar ne skrivate. Vaša komunikacija je lahko povsem odkrita, jasna, svobodna. Tu žarite, ste sproščeni in uživate v družbi posameznikov in skupin, saj se zavedate, da tako vi, kot drugi veste povsem enako. Tu ste lahko najbolj pristni, avtentični.

Bi bil lahko tipičen predstavnik tega področja Borut Pahor? Še kdo?

  1. Česa ne veste o sebi a o tem vedo drugi?

Ta »slepa pega« je področje, v katerem se skrivajo različne vsebine, ki se jih ne zavedate ali pa se jih ne želite zavedati, jih odklanjate, drugi pa jih zaznajo in zanje vedo. Pri tem gre lahko za preprosto informacijo o vas, lahko pa tudi kaj precej globjega, s čemer se je težko soočiti. Na primer občutek manjvrednosti, nesposobnost, občutek odrinjenosti. V tem oknu se dogajajo najbolj neprijetne komunikacijske zgodbe, saj vi komunicirate eno, vaša okolica pa ve, da temu ni tako in da je resnica drugačna. Trudite se in delajte na tem, da je to vaše okno najmanjše.

Najznačilnejša ravnanja, zelo, zelo tipična za ta kvadrant, sta v zadnjem času pokazala Alenka Bratušek in G. G. Mišič. Govorila, no, še vedno govorita, eno, vsi mi pa vemo, da temu ni tako.

  1. Kaj veste sami o sebi in drugi tega o vas ne vedo?

Tu se gibljete po »skrivaškem« področju. Poznate svoje slabosti in jih spretno skrivate, saj veste, da drugi zanje ne vedo. Velikost tega okna lahko spreminjate sami tako, da se zavestno in zavedno razkrivate ter tako ustvarjate zaupanje sogovornika ali okolice.

Sem bi lahko postavili političnega »lisjaka« Karla Erjavca. Spretno pljuje levo in desno, sam postavlja čeri, če je treba, njemu nastavljenim pa se spretno izogiba.

  1. Česa ne veste o sebi in tudi drugi ne vedo o vas?

Ta neznana cona pušča številna vprašanja o nas samih v popolni nevednosti. Ne sami, ne naša okolica ne vemo nič o nas. Vsi samo ugibamo in ne vemo kje so naše meje, do kam gremo lahko. Zato velja to področje za »črno«, lahko je celo skrita, tempirana bomba. S spoznavanjem in razkrivanjem sebe in naše okolice to področje premikamo v druge cone.

Je mogoče aktualni premier Miro Cerar »najmočnejši« prav v tem kvadrantu? Želim si in upam, da ne.

Najdete tudi vi tipičnega predstavnika javnega življenja za posamezno vprašanje in ga umestite?

Kriv sem, priznam!


Lagati se, res ni lepo. Ne doma, ne v službi, ne prijateljem, ne drugim različnim javnostim, nikoli in nikdar. Laganje je lahko razlog za ločitev, izgubo delovnega mesta, izgubo prijateljstva, ugleda. Laganje za poklicnega komunikatorja je konec kariere. Noben novinar ali kateri koli drugi deležnik ga ne bo več sprejel kot verodostojen vir.

Ostržek

Kako pa je z laganjem v politiki?

Da politiki lažejo, vemo. To je dokazano z vrsto primeri, pa o teh kasneje. Lažejo o svoji izobrazbi, o svojih podjetjih, prihodkih, finančnih malverzacijah, popitem kozarčku in tako naprej, na levo in desno.

Poglejmo, kaj se zgodi politiku, ki svojo krivdo prizna.

Nekdanji športnik, ki se je zadnjih nekaj let znašel v politiki, Peter Vilfan je maja letos povzročil prometno nesrečo, pri tem pa je alkotest pokazal prepovedano stanje. Gospod, ki sploh nima prav dosti politične kilometrine, je ravnal »športno in fer«ter nemudoma obvestil predsednika Državnega zbora, da nepreklicno odstopa z mesta poslanca. Tako ravna odgovoren politik, ki se zaveda, da je za sam proces, ki sledi takšnemu »grehu«, potreben umik, razbremenitev pritiska nase in na okolje, v katerem deluje. Imamo tudi odstopljenega ministra Jožefa Petroviča, ki se je za odstop odločil po tem, ko so mediji zapisali, naj bi bil soudeležen v kartelnem dogovarjanju pri dobavah svinčnikov, sponk za papirje in drugega pisarniškega materiala za državo. Imamo tudi še Boruta Pahorja, ki je kot predsednik vlade v vsakem svojem nagovoru po večkrat na dan prevzemal odgovornost za nastalo stanje in sprejete odločitve ter si do predčasnega zaključka mandata nabral res zelo težko breme različnih, vendar pošteno priznanih krivd.

In kaj smo storili volilci s Petrom in Borutom? Nagradili smo ju. Dali smo jima novo priložnost. Peter je ponovno poslanec, Borut je naš predsednik države. Saj bi rada navedla še kakšen primer, pa jih, žal nimamo. Čakamo le še, kako se bo na politični oder vrnil Jožef.

images

Kaj pa se je zgodilo množici, ki na vse kriplje trdi, da ni kriva, nikoli ni pila, ni bila tam, res ne ve nič, se ne spomni ali je plačala z gotovino ali ne, ni solastnik tega podjetja, ampak mogoče nekega drugega, ni prepisovala magistrske naloge in tako naprej, na levo in desno.

Voduškova ni več veleposlanica v BiH, G. G. Mišič je sicer šef komunale na Primorskem, a še to le zato, ker ga je tja postavil prijatelj, ki je verjetno rekorder v številu nepravnomočno nepriznanih grehov. Tudi njegov ljubljanski kolega je bil na evropski in državni ravni odločno zavrnjen. Vogrin, Ambrožič, Simčič, Marinič in Prijatelj niso več poslanci, pa so kar nekaj let trdili, da so povsem nedolžni. Šuštar je svoje že odsedel in izginil iz javnega življenja. Spet tretji so se potegnili v ozadje, četrti so se izselili ali celo pobegnili. V resnici bi bil ta blog predolg, če bi naštela vse grešnike. Skupno jim je to, da nikoli niso ničesar priznali. Oni so nedolžni.

Kaj smo z njimi storili volilci? Obsodili smo jih. Poslali smo jih domov, kjer se bodo lahko v miru pokesali, ker jih drugam ne moremo. Priznati pa moram, da imamo eno izjemo, a je to tako poseben primer, da si zasluži svoj blog.

In kaj je sporočilo tega zapisa?

Politikovo priznanje krivde vodi v odpuščanje ljudstva. Če pa nad resnico visi dvom, potem krivda prevlada. Kajti vse kar si od politika želimo, je resnica.

In kako se na takšne politične komunikacijske akrobacije odzivajo mediji? Ko o krivdi ni dvoma in je zato resnica jasna, zgodba tudi medijsko ni več zanimiva. Če o resnici v zraku visi dvom, interes medijev nikoli povsem ne ugasne.

Lagati ali ne lagati? Je to sploh vprašanje?

Tudi »ne« je odgovor


V Sloveniji velja tiho sprejeto a povsem neprimerno komunikacijsko ravnanje. Ne-odgovarjanje na pošto. Največkrat je to seveda sodobna elektronska pošta.

Kolikokrat ste že poslali prošnjo za službo? 50-krat, večkrat? Koliko odgovorov ste dobili? Morebiti enega, kajne? Kaj pa vaša ponudba za sodelovanje, ki ste jo poslali na naslove 15 potencialnih poslovnih partnerjev? Imate njihovo stališče, jih zanima? Jim je sprejemljiva? Ste povabljeni na sestanek? Tudi ne, kajne? Še povsem prijateljski maili se mnogokrat izgubijo nekje v neskončnem svetu svetovnega spleta.

neimenovano1

Takšno ravnanje je neprimerno, ni v skladu s poslovnim bontonom, je nekulturno in razkriva aroganco, ošabnost ter vzvišenost naslovnikov. Nekateri se celo hvalijo, češ, »na maile sploh ne ogovarjam«. Aha, ti imajo mail zato, da izvajajo nasilje monologa nad okolico. Niso v stanju sprejeti dialoga, ki je temelj komunikacije, pač pa vidijo svoje mnenje kot »nadstališče«, ki obvelja kot zadnja beseda. A jaz jih vidim drugače, kot skrivače, prestrašence in reve, ki se zatekajo v svoj izoliran svet in se niso pripravljeni soočiti z realnostjo.

Seveda moram vsaj z enim stavkom vzeti v bran vse, ki prejmejo po več sto resnih mailov na dan. Svetujem jim, da nemudoma vsaj delno urejanje svojega poštnega predala prepustijo nekomu od sodelavcev. Mogoče z ne-odgovarjanjem delajo podjetju veliko poslovno škodo.

Ne-odgovarjanje je torej lahko razlog za poslovno škodo, zagotovo in povsem brez dvoma pa je razlog za škodo na ugledu podjetja. Takšno podjetje pridobi podobo vase zaprtega, vase zaverovanega, vase zaljubljenega podjetja, ki mu družba »dol visi«. Da bo popolnoma jasno, prav enako velja za vsakega posameznika, ki uveljavlja takšno obliko ravnanja.

Mene osebno najbolj jezijo javne institucije, javni zavodi in drugi proračunski plačanci. Ti so v službi državljanov, pa nam, ki jim pišemo, niso v stanju odgovoriti niti s takole kratkim sporočilom: »Hvala za vašo pobudo, žal je zaradi pomanjkanja sredstev letos in tudi v prihodnjem letu ne bomo zmogli realizirati. Prijazen pozdrav Tainta«.

neimenovano

Piscu takšnega teksta tole vzame natanko 16 sekund, če zelo počasi tipka.

Vsem, ki to počenjate, bodisi vam, posameznikom ali vsem info@podjetje.si sporočam, da niste osamljen samozadosten otok, da ste povezani in prepleteni s širšo družbo, od katere tudi nekaj dobite. V tem okolju imate očitno dober posel, občutek varnosti, nekaj prijateljev, sicer bi bilo vaše obnašanje še kako drugačno. Za božjo voljo, zato vrnite nazaj v to družbo vsaj tistih nekaj sekund vašega življenja in odgovorite na pošto, četudi morate nekoga zavrniti. Najbolj neprijetna za vsakogar je namreč negotovost.

Torej, če do sedaj niste vedeli, tudi »Ne, hvala«, je povsem korekten odgovor, ki ga bo prejemnik sprejel in celo na nek način cenil. Preberite to dvakrat in spremenite ravnanje.

Pa komentirajte, seveda, da tudi sama ne izpadem, kot vase zaverovan monologar.

»Pojdi v shrambo in mi, prosim, prinesi skodelico moke!«


»Danes si videti zelo zaskrbljen, Anže, kaj te tako zelo muči? Si tako prijazen in mi zaupaš?«

Si predstavljate, da bi se fantje resničnostnega šova Gostilna išče šefa pogovarjali med seboj v pravilni Slovenščini? Bilo bi nenaravno in nepristno. Resničnosti šov bi izgubil svojo realnost in postal nekaj umetnega, narejenega, skorajda sprevrženega in v resnici nesprejemljivega. Na srečo so fantje ostali pristni v svoji pogovornosti in ljubka so tudi vsa njihova pisana narečja. Le vse več kletvic je potrebno zvočno prekriti zdaj, ko gre tekma h koncu. A tudi to je del resničnosti.

No, imamo pa tudi ženski resničnosti šov, resda nekoliko drugačnega koncepta, a kljub vsemu sodi v isto kategorijo. TOP 4 s Tjašo Kokalj. Tam nas dekleta želijo očarati  s svojo sposobnostjo za telekomunikacijski posel, z notranjo lepoto. No, pa tudi z lepo Slovenščino. Še posebej si zanjo prizadeva voditeljica Tjaša Kokalj.

tja__a_kokalj_velka_show

Škoda! Ker nas s tem, žal, ne prepriča. Resničnosti šovi morajo biti resnični. In tudi njihov jezik mora biti pristen, skladen s tovrstnim formatom. V takšnem šovu pač nastopaš takšen, kot si. Če tega ne zmoreš, potem imaš vrsto drugih možnosti, lahko igraš v gledališču, v filmu, vodiš okrogle mize, bereš poročila in podobno. Tam ti ni potrebno biti pristen, tam ni nujno, da si to ti. Mirno lahko skočiš v vlogo nekoga drugega.

A resničnostni šov zahteva pristnost, avtentičnost. Zahteva napake, pomanjkljivosti, razkritje slabosti. Verjamem, da je za manekenko in nekdanjo miss to zelo težko, saj je njen poklic povezan z doseganjem perfekcije, ki ji vsi zavidamo in je za povsem običajne ljudi nedosegljiva.

No, da ne ostanem le pri kritiki, je treba Tjaši priznati, da je med prvim in drugim šovom naredila opazen napredek. Saj se je še spomnite od lani? Ne? Bolje!

“No Comment”


Besedna zveza “no comment” se mi zdi najslabša angleško/ameriška pogruntavščina. Takšen odgovor novinarju namreč lahko izreče le nekdo, ki so mu na zadnjem pregledu CT postavili diagnozo prazne glave. Drugače si ga ne znam razložiti.

Za novinarja takšen odgovor v prevodu pomeni “spiz….” ali “odj….”, “sovražim te in te ne želim videti”. Z dvema precej nedolžnima besedama, zloženima v trapasto kombinacijo, si torej nekdo lahko nakoplje smrtnega sovražnika med novinarji.

No Comment

Popolnoma brez potrebe, saj sploh ni tako težko poiskati nekaj povsem prijaznih, razumljivih, kulturnih obvodov. Na primer:

– tole vam bom z veseljem pokomentiral, ko dobim vse podatke, kar bo predvidoma v dveh dneh

– nisem se še seznanil z vsemi podrobnostmi, zato bom o tem lahko več povedal takrat in takrat

– za to področje je pri nas prostojen gospod/gospa Tainta, ki vam bo pojasnila naša stališča

– o tej temi moramo najprej pridobiti stališče nadzornega sveta (uprave, lastnika), predvidoma bo to jutri, ko vam bomo lahko povedali kaj več

– ker nisem pravnik, vam bo na to vprašanje odgovoril moj pravni pooblaščenec

– odločbo smo pravkar dobili, s kolegi jo proučujemo in predvidoma jutri zjutraj bomo v zvezi s tem lahko javnostim povedali naše stališče

– odločbo smo pravkar dobili, kakšen bo naš odziv nanjo vam zaradi postopka, ki je v teku, ne morem povedati

– o tej temi danes ne morem govoriti, ker sem zavezan k nerazkrivanju tovrstnih informacij, dokler  …(podatki ne bodo objavljeni na borzi,… dobavitelj ne prekliče veljavnosti zaveze o nerazkrivanju….ipd).

Takšne  in podobne odzive imate lahko vedno na zalogi. Če jih boste povedali še s pravim tonom in barvo glasu, s pogledom, ki ne beži vsevprek in se ne izmika, vam takšnega odgovora ne bo zameril prav nihče. Tudi novinarji ne. Imeli pa bodo vaših 5 – 7 sekund.