Nakupovalni vozički – forenziki bilance uspešnosti


untitled

 

Če dobro pomislim, bi lahko krizo Mercatorja zaznali že davno pred razkritjem Agrokorjevih  težav in tudi davno pred uradno znanimi podatki o lanskem poslovanju slovenskega dela tega hrvaškega poslovnega monstruma.

No, monstrum je zdaj monstrum samo še po višini dolga in številu zaposlenih, vse drugo se je skrčilo na zahteve bank in pričakovanja dobaviteljev.

Zadeva je preprosta. Spet sem razmišljala po preverjeni gospodinjski logiki.

Ključ za ugotavljanje trdnosti in uspešnosti Mercatorja je v njihovih vozičkih. In to davno, preden so znani drugi oprijemljivi poslovni rezultati. Ženske, ki obvladamo makeup, to dobro vemo.

Seveda, v LJ tipi-topi

Ko so nališpali največji slovenski Mercatorjev hipermarket v Šiški — ker v prestolnici pač mora biti vse tipi-topi —, so nas vabili na otvoritev z naslednjimi besedami: “Z velikim zadovoljstvom vas vabimo v prenovljeno trgovino na gurmansko-raziskovalno doživetje. Verjamemo, da vam bodo nakupi tu resnično v užitek.”

Na spletni strani ob otvoritvi pa še tole: “Kaj lahko naredi uigrana ekipa v enem mesecu? Marsikaj. Mi smo za vas v enem mesecu naredili eno najlepših in najsodobnejših trgovin v Evropi. Mi smo za vas v enem mesecu prenovili Mercator Šiško.”

No, s to prenovo so se uvrstili med 15 najboljših nakupovalnih središč v Evropi in se takole pohvalili s sporočilom za javnost.

Res v redu. Vse čestitke ljubljanskemu hipermarketu Mercator.

Neandertalci

No, medtem, ko se je tam dogajal svetovni makeup, smo mi v Cerkljah na Gorenjskem ostali pri… — no, napol obnovljenem Mercatorju izpred nekaj let in z vozički iz dobe neandertalcev. Ne, niso bili tako kosmati, samo tako umazani so bili. Tako neznosno utrujeni od uporabe, da so jim ročaje oblepili s trakom z logotipom Mercator. Pa tudi ti trakovi so zatrgani in robovi črno umazani, da človeka mine, da bi ga zagrabil in porival pred sabo. Kovinsko ogrodje, ki se na vogalih dotika povezovalne plastike pa je tako necivilizirano umazano in zarjavelo, da nakupujem samo še s svojo vrečko. Tudi košarice ne vzamem.

Enkrat sem vprašala eno od sicer prijaznih blagajničark, kdaj nameravajo vozičke zamenjati ali vsaj očistiti, pa mi je zagotovila, da čistijo jih pa zagotovo. Že, mogoče, ampak v nekem prejšnjem življenju, nekem drugem sistemu.

Samo španska stena

Gospodinjska logika me je razsvetlila, da je je lišp v Šiški samo španska stena za prikrivanje težav slabe bilance — ne pa znamenje celovite, dobro zasnovane Mercatorjeve preobrazbe v sodobno potrošnikovo pribežališče, ki ponuja neslutena doživetja.

Da to ugotovimo, ne rabimo računovodskih ali finančnih forenzikov. Vozički so dovolj dober pokazatelj.

Zato je jasno, da Mercatorjevega lišpa na kmetih nismo deležni. Čeprav so Cerklje prva občina v Sloveniji po višini povprečne plače na prebivalca in druga po kriterijih enega od poslovnih medijev glede kakovosti življenja. K nam na Krvavec prihajajo pozimi turisti z Madžarske, Slovaške, tudi avstrijske registracije vidimo, da o Hrvatih in drugih nekdanjih bratih ne govorimo. Ampak za njih je tak Mercator po mnenju matičnega Mercatorja očitno okej.

Lidl pa brez pompa

Medtem pa je nam najbližji Lidl na Gorenjskem menjal povsem dobre, strašljivo hitre in gladko delujoče blagajniške pulte s sodobnejšimi, še hitrejšimi, in z bančnimi terminali na dosegu kupčeve roke — in seveda z novimi vozički. Že Lidlovi stari, odstranjeni vozički so bili svetlobna leta pred Mercatorjevimi v Cerkljah. Bili so čisti, kolesca so tekla gladko, niso cukala, niso vlekla ne levo ne desno.

In to v Lidlu delajo potihem. Brez pompa o kakšnem posebnem, novem doživetju nakupovanja.

Morda me boste okarali, češ, kako je mogoče primerjati nakupovanje v Mercatorju z nakupovanjem v Lidlu O, pa je!

Na koncu ostane izkušnja in to je danes v potrošniškem načinu življenja sveto. Tega si nisem jaz izmislila, to potrjujejo raziskave. V tem duhu osveščajo trgovce in proizvajalce vse velike poslovno svetovalne hiše na svetu. Ne gre več za proizvode. Važna je izkušnja, storitev kot takšna, ki jo uporabniki z izdelki ali nakupno storitvijo imamo. Nakupujemo tam, kjer nas razumejo. Kjer vedo, kaj želimo. Kjer nas presenečajo z rešitvami, ki jih nismo niti pričakovali.

Nova poslovna mantra

K priljubljenemu trgovcu se vračamo zato, ker imamo tam boljšo celovito uporabniško izkušnjo kot pri drugem. Customer experience je nova poslovna mantra. Tudi izdelke kupujemo zaradi izkušnje. In tiste proizvajalce, ki nam prodajajo izdelke kratkega roka trajanja — kar je še posebej pomembno pri tehničnih izdelkih — zavržemo. Dolžina uporabe je povezana z izkušnjo, ta pa z lojalnostjo.

Torej, naj gredo v maloro tisti, ki nam tehniko prodajajo z rokom trajanja 2 leti. Načrtno štancanje izdelkov, ki nas bodo že čez dve leti spet pripeljali k naslednji generaciji tega izdelka, bodo morali proizvajalci opustiti. Kajti s tem v resnici izgubljajo svoje kupce, ne pa ohranjajo.

Ves svet se je spremenil. Mi smo se spremenili, naše nakupne navade so drugačne, naše nakupovalne vrednote smo premešali. Vse je drugačno, samo vozički v Cerkljah ostajajo v pradavni dobi. Pa pridite kaj naokoli, so zgodovinska vrednost in z njimi boste vstopili v čase, ki ste jih zaradi mladosti morebiti zamudili.

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 28. 5., z naslovom Bi radi kaj vedeli o Mercatorju? Poglejte, kakšne vozičke imajo v Cerkljah!https://fokuspokus.si/article/2320?=bi-radi-kaj-vedeli-o-mercatorju-poglejte-kaksne-vozicke-imajo-v-Cerkljah

 

Advertisements

Še dobro, da se nam je zgodil Trump


Povsem možno je, da bo zgodovina potrdila, da je bil Trump vse, kar smo državljani sveta rabili, da se zberemo, streznimo, razmislimo, prevrednotimo in obrnemo zaskrbljujoče politične in tudi miselne trende v glavah ljudi.

Mogoče se bo Trump izkazal kot darilo na poti k naslednjim presojam, kakšne predsednike držav si želimo

Pravkar izvoljeni francoski predsednik Macron je Le Penovo po moji povsem laični oceni premagal še najmanj zaradi sebe. Deloma seveda zaradi nje same, še najbolj pa zaradi Trumpa.

Med vrsticami se je namreč dalo pri Le Penovi razbrati že znane trumpizme: Francija first, ograje zaradi beguncev in migrantov, rušenje starih zavezništev in še marsikaj, kar je krasilo in še vedno krasi Trumpova sporočila.

Tudi na osnovi spoznanj, ki prihajajo iz Amerike, so Francozi takšni predsednici rekli ne, hvala. Ne želimo se podajati v neznano in v politično osamo.

Nobenega tveganja

Negotovost je eden najbolj neprijetnih človeških občutkov. Ne vedeti, kaj bo jutri, to stanje omejenega vedenja, je stresno in utesnjujoče. Osama pa je žalostno stanje odrinjenih in pozabljenih.

Tudi pravkaršnje volitve v najgosteje naseljeni nemški zvezni deželi Severno Porenje–Vesfalija so potrdile, da si Nemci želijo predvsem preverjenih in zanesljivih rešitev in znajo filtrirati populistična sporočila.

Tako lahko namreč razumemo izid volitev, na katerih je premočno zmagala stranka CDU Angele Merkel. Čeprav se je na čelo SPD zavihtel sam nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Martin Schultz — in pogorel.

Če so te volitve napoved jesenskih zveznih volitev, potem je jasno, da Nemci ostajajo zvesti mami Angeli. Ker vedo, kaj lahko pričakujejo. Je stabilna, zanesljiva, povezovalna oseba. Išče kompromise in druge poti. Je vztrajna. Nobenega tveganja torej, nobenih presenečenj.

Država kot podjetje?

V preteklosti smo velikokrat slišali, da je državo treba voditi kot podjetje. Tudi pri nas. Še posebej v obdobju, ko je v politiko na državnem nivoju vstopil ljubljanski župan Janković.

Tako Janković kot Trump sta dokaz, da to ni dovolj. Da se to v resnici ne dá. Dovolj ni zato, ker je biti politik poklic, ki ga je treba obvladati. Če nisi zdravnik, ne moreš zdraviti pacientov. Isto velja za politika.

Tudi pri nas se je to že nekajkrat pokazalo. Za vodenje države moraš biti najprej in predvsem politik. Z jasnimi in trdnimi stališči do vsebin, ki tarejo okolje, spreten z besedami, previden v dejanjih, zavezniški z mediji, predvsem in nad vsem pa uživati zaupanje v vseh svojih omrežjih.

Trump vodi ZDA, kot da so njegovo podjetje. Toda podjetniki živijo v turbulentnem, pogosto brutalnem okolju. Vsak dan se morajo dokazovati na trgu v težkih pogojih konkurenčnosti, disrupcije in tveganja. Danes to, jutri ono. Spremembe, spremembe, spremembe. To je podjetniško okolje.

Trgovci z glasovi

Državljani pa potrebujemo prav nasprotno. Če si kje želimo mirnih in premišljenih korakov, je to prav v politiki in vodenju države. Država mora biti najbolj stabilno, najbolj zanesljivo in najbolj predvidljivo okolje. Kako naj si sicer državljani organiziramo življenja? Kako naj načrtujemo, če ni predvidljivosti? Še tuji investitorji nas obidejo, če okolje ni stabilno in ne omogoča zanesljivega načrtovanja prihodnosti.

Ključni odločevalci v svojih podjetjih so podjetniki. Kar je prav. Gre za njihov kapital, za njihovo odgovornost. Pri tem pa žal mnogi pogosto pozabljajo na odgovornost do ljudi, do svojih sodelavcev.

Politiki pa so nekaj povsem drugega. So v resnici trgovci z glasovi. Ti mene podpreš v tem, jaz tebe v onem. Politiki so pogajalci, mediatorji, iskalci kompromisov.

Odločevalec kot absolutist

Trump hoče vladati po principu ključnega odločevalca kot absolutista. Ker v demokraciji to ne gre, je v vojni z vsemi. Državo si je vzel za svoje tržno bojišče, Twitter pa za kanal, na katerem obračunava z nasprotniki. Predvsem z mediji. Če mu njihovo poročanje ni všeč, jih razglasi za lažnivce. Če mu ni všeč sodelavec, ga odpusti in mimogrede označi še za norega in zmešanega. Če sodnik odloči drugače, kot bi mu ustrezalo, je opljuvan, sam pa že poseže po novem zakonu. Če mu niso všeč revni državljani, jim odvzame zdravstveno zavarovanje. Če mu danes ni všeč včerajšnji zaveznik, se mu mirno odreče. Trump vodi boj predsednika proti državi in državljanom, boj proti svetu.

S tem nam nastavlja dragoceno zrcalo, s katerim lahko presojamo, kakšen naj bo in kako naj ravna predsednik države. Trumpovo predsedovanje je seznam lastnosti in dejanj v zvezi s tem, česa si pri predsedniku želimo in česa ne.

Približujejo se naše predsedniške volitve. Imate pripravljeno odkljuknico?

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 21. maja, z naslovom Približujejo se naše predsedniške volitve. Imate pripravljeno odkljuknico? https://fokuspokus.si/article/2304?=priblizujejo-se-nase-predsedniske-volitve-imate-pripravljeno-odkljuknico

 

Države ne zanima, kam gre naše gradbeništvo. Važna je najnižja cena.


Dinamika gradbene panoge je praviloma pokazatelj, v kako zdravi koži je država. Kazalec trendov uspešnosti države. Če ni naložb, ni rasti. Če ni rasti, ni napredka.

Vsak zastoj ali celo zmanjšanje gradbene dejavnosti bi nas morala upravičeno skrbeti, saj imata pomemben vpliv na nacionalni BDP, s tem pa tudi na naše blagostanje in kakovost življenja.

Slovenskim gradbenikom ni lahko. Trg je majhen, zasebnih investitorjev ni veliko. Država je investicije oklestila na nesprejemljiv minimum, pri tem pa tudi nima strategije, ki bi jo človek vzel v roke in razumel, kam želimo kot družba v tej panogi priti.

Zaradi afer iz preteklosti, ko je pohlepna elita našega gradbeništva — kralji in kraljice, baroni in baronice — v želji po osebnem bogatenju, bogatenju svojih prijateljev in kupovanju vpliva spravila na kolena najprej svoja podjetja, potem pa še celotno panogo, je njen ugled zgrmel v prepad.

Trdoživost, vztrajnost, volja

Korupcija je bila med letoma 2000 in 2010 verjetno najpogosteje uporabljana beseda v zvezi z gradbeništvom.

Ugasnilo je na tisoče delovnih mest, ki nam jih zlepa ne bo več uspelo ponovno ustvariti. Danes še vedno dela v gradbeništvu okoli 35.000 ljudi, še nekaj deset tisoč ljudi pa je odvisnih od s to panogo povezanih dejavnosti.

Zaradi dotolčene panoge in njene izmaličene podobe je tudi manj študentov, ki jih gradbeništvo zanima kot vseživljenjska karierna usmeritev.

Po vsem tem bi bilo razumljivo, da velikega gradbeništva pri nas ne bo več in da bodo zahtevne objekte v Sloveniji gradili tujci. Pa smo vendarle še enkrat dokazali svojo slovensko trdoživost, vztrajnost, voljo.

Trg se je bolj ali manj očistil tistih, ki so v panogi videli samo priložnost za milijonske zaslužke. Na prste ene roke lahko danes naštejemo gradbena podjetja, ki so ostala in so še sposobna  izvesti najbolj zahtevne projekte.

Slovensko gradbeništvo je po krizi začelo okrevati šele leta 2013, predvsem po zaslugi črpanja evropskih sredstev zadnje finančne perspektive. Kmalu se je spopadlo z novimi konkurenti iz Hrvaške, Avstrije, Italije, Slovaške, Češke, Bosne in drugih držav, ki so začela agresivno tekmovati za posle.

Treba je gledati čez mejo

Slovensko gradbeništvo je po krizi začelo okrevati šele leta 2013, predvsem po zaslugi črpanja evropskih sredstev zadnje finančne perspektive. Kmalu se je spopadlo z novimi konkurenti iz Hrvaške, Avstrije, Italije, Slovaške, Češke, Bosne in drugih držav, ki so začela agresivno tekmovati za posle.

Toda slovenska gradbena podjetja so takrat močno izboljšala poslovanje. Rast so beležila dve leti, nakar jih je lani znova doletelo neuspešno črpanje evropskih sredstev s strani države. Prihodki so spet upadli, investicije šepajo, panoga se ponovno le komajda premika.

Ključna gradbena podjetja se zdaj torej prijavljajo na tistih nekaj javnih natečajev, ki jih razpiše država, in si v duhu konkurenčnosti zbijajo cene na rob sprejemljivega. Iščejo zasebne investitorje, ki pa jih pri nas ni veliko.

V tujini ni prostora za slovenske gradbenike

Treba pa je tudi gledati čez mejo. Če doma ni denarja, je treba ponj k sosedom.

In šele tu se izkaže vsa beda nizkega ugleda slovenske gradbene dejavnosti.

Na javnem natečaju na Hrvaškem je bilo slovensko podjetje izločeno zaradi neprevedene besede “oddelek”, ki je bila del imena (Oddelek za …”). Absurdno.  Moralo bi pisati “odjel”, kar bi bilo približno tako, kot če bi Avstrijci na razpisu izločili podjetje, ki bi napisalo, da je iz Ljubljane, namesto iz “Laibacha”.

Pa to še ni vse. Druge države preprosto ščitijo svoje gradbince. Če se slovensko podjetje prijavi na avstrijski javni razpis, ga praviloma nikoli ne dobi. Avstrijski investitorji — še posebej država — so se pač odločili, da bodo dajali prednost domačim podjetjem in da tujcev ne bodo pustili blizu.

S tem sicer ne spoštujejo usmeritev EU, vendar se na to požvižgajo. Njihovega ravnanja tudi nihče ne sankcionira. Tudi Hrvaška izloča tujce, Slovence, če le more.

Dodana vrednost v tujino, drobiž domov

Na slovenskih javnih razpisih je drugače. Domača podjetja niso prav nič zaščitena. Naročniku je vseeno, ali bo posel dobilo domače podjetje, obdržalo vso dodano vrednost doma, dalo posel toliko in toliko podizvajalcem in tako naprej. Važna je najnižja cena.

Nihče pa ne pomisli, da se v trenutku, ko na razpisu zmaga tuje podjetje, budžet razdeli na dodano vrednost, ki bo šla v tujino za inženirske posle, projektiranje in podobno, in na mizerni drobiž za domača podjetja, ki jih tujci povabijo kot podizvajalce.

Zaključujem z enostavno in v različnih kontekstih že velikokrat izrečeno mislijo: če sami ne znamo ceniti in zaščititi svojih podjetij, nikar ne pričakujmo, da nas bodo ščitili in cenili drugi.

 

Zapis je bil prvotno objavljen 15. 5. na Fokuspokus z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2290?=drzave-ne-zanima-kam-gre-slovensko-gradbenistvo-vazna-je-najnizja-cena

Če ni nič drugega, potem naj bo vsaj Ikea


ikea

To je tako kot imeti morje, ne pa tudi pristanišča. Imeti Ikeo na svoji zemlji dokončno pomeni imeti svojo pravo državo.

Da se vozimo v Ikeo v Avstrijo in Italijo, naši jugovzhodni sodržavljani pa celo v Zagreb, me spominja na čase, ko smo se v Avstrijo in Italijo vozili po kavo, pralni prašek, kavbojke, margarino, plenice, čevlje in še kaj. Če odmislimo carinske in obmejne pretrese, se nam je takrat to zdela čudovita avantura — čeprav pogled iz današnjega zornega kota razkriva vso bedo takratnega življenja.

V času potrošniške družbe, ko je na svetu in za vogalom na voljo skoraj vse, na spletu pa tudi tisto, za kar sploh ne vemo, da obstaja, se mi vozakamo 100 in več kilometrov daleč, da doživimo to ugodje vsaj ogledovanja sanjskih kuhinj, dnevnih sob, sanjskega doma nasploh — in kupimo nekaj, kar nas uvršča med globalne srečneže, ki imajo doma Ikein izdelek.

Stanovanjski Disneyland

Romanje v celovško Ikeo, ki je meni geografsko najbližje, je kot vožnja v obljubljeno deželo. Imamo najlepšo in najbolj raznoliko deželico na svetu, nimamo pa Ikee. Nimamo stanovanjskega Disneylanda. Odhoda v Ikeo se praviloma veseli cela družina, od otrok naprej. Če ne zaradi doživetja ob ogledu, pa zaradi švedskih mesnih kroglic in jabolčne pite v Ikeini restavraciji. Že v Tržiču se zelo jasno razkrije namen in cilj voznikov s slovenskimi registrskimi tablicami. Tako rekoč vsa vozila, ki ostanejo na glavni cesti do Ljubelja, so namenjena v Ikeo. Lahko, da tudi še kam drugam, ampak zagotovo najprej v Ikeo. Ko vstopiš v celovško trgovino IKEE, tako ali tako na vsakem koraku slišiš slovenski jezik in srečuješ znance in prijatelje.

Zakaj ne Slovenija?

Četudi nas evropska statistika po ustvarjenem BDP še vedno kruto postavlja ob bok Grčiji, Estoniji, Slovaški in Poljski — s katerimi se neradi primerjamo — in četudi bomo šele letos dosegli številke, ki so nas osrečevale pred krizo leta 2008, omenjene države že imajo Ikeine trgovine. Tudi države, ki nas po premnogih kazalnikih ne dosegajo — kot sosednja Hrvaška —, jo imajo.

To, da nimamo Ikee, je tako, kot če ne bi imeli letališča in pristanišča, če že imamo zračni prostor in morje. Če banaliziram do konca, imeti Ikeo na svoji zemlji dokončno pomeni imeti pravo državo.

Maroko in Bocvana

Ali še drugače: imeti IKEO na referenčni listi je pomemben podatek tržnega zaupanja v okolje. Seveda je vse trgovina, biznis, prihodki, profit.

Toda Ikea ne vstopa na nove trge brezglavo. To že vemo, saj smo jih vabili že pred leti.

Ikea ima 389 trgovin po vsem svetu. Lani so jo odprli celo v Maroku. Letno jih obišče skoraj milijarda kupcev, na spletu več kot dve milijardi, njihovi prihodki znašajo čez 36 milijard in pol.

Kljub temu, da Slovenci od izgradnje prve Ikee v soseščini redno in vsako leto prispevamo del svojega zaslužka v njihove prihodke, si svoje lastne, slovenske Ikee (še vedno) nismo zaslužili.

Obljubljeno je, da pride prihodnje leto, vendar berem, da se — kot je pri nas v navadi — spet zapleta. Če se bo zapletlo do te mere, da bo Ikea zaradi naših lokalnih ribarij raje odprla trgovino v Bocvani ali bog ne daj v Albaniji ali na Kosovu, se bomo morali zamisliti. Če nam pri spodbujanju tujih neposrednih investicij nič drugega ni prišlo do živega in smo investitorje raje odganjali kot pa privabljali, bi nas Ikein odhod moral dokončno prepričati, da nekaj res delamo hudičevo narobe.

Samo da ne bo kaj narobe

IKEA Slovenija je dobro leto dni po oddaji vloge le dobila okoljevarstveno soglasje Agencije za okolje (ARSO) za gradnjo v BTC. Zapleta pa se pri pridobivanju zemljišč za gradnjo prometne infrastrukture, za kar je po dogovoru z Ikeo zadolžena MOL. Iz Ikee sporočajo, da čakajo na dokončne rešitve, ki bi jih na občini in drugih pristojnih organih potrdili in ki so pogoj za začetek gradnje. Težava naj bi bila predvsem povezovalna cesta med Kajuhovo in Ameriško. Trasa, kjer je predvidena, gre čez zemljišča več lastnikov. Večino zemljišč je občina že odkupila, dve podjetji pa nista sprejeli ponujene cene.

In tu se začnejo težave. Obe podjetji sta v stečaju in nista soglašali s prodajo. Stečajna upravitelja menita, da je bila ponujena cena prenizka. Postopek ni končan, čas pa teče. V skrajnem primeru je možna razlastitev, saj gre za naložbo v javnem interesu.

Nacionalni dan

Začetek gradnje je napovedan juniju, čez eno leto po tem pa naj bi tudi Slovenci že vstopili v lastno Ikeo. Takrat bo vsaj ljubljanski, če že ne kar nacionalni dan. Že vidim gnečo ob odprtju. Če se spet ne zalomi, seveda.

Saj bi raje pisala o nečem drugem. Recimo o tem, da smo se končno poenotili, kaj hočemo z Drugim tirom, kako ga bomo zgradili po najugodnejši ceni in najvišjih možnih standardih, predvsem pa brez sence korpucije. Ali da smo dosegli pameten dogovor glede prodaje NLB. Ali da smo neodgovorne lastnike hotelov v Bohinju kaznovali in jih razlastli. Da Bohinj turistično cveti. Ali…

No, če že vsega tega ni, potem naj bo vsaj IKEA.

Test z istim naslovom je bil prvotno objavljen v nedeljo, 7. 5. na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2273?=ce-ni-nic-drugega-potem-naj-bo-vsaj-ikea

Pravosodje dveh hitrosti


Janša in Vaskrsić imata vsak svoje pravosodje.

O bilancah ni treba razmišljati politično. Vseeno je, katera opcija je komu bližja. Razmišljati je treba gospodinjsko.

Te dni smo sledili dvema zgodbama, ki obe govorita o odvzemu premoženja, vendar obe razkrivata svojevrsten odnos pravnega sistema do državljanov. Gre za prepad med dvema pravosodjema ali za pravosodje dveh hitrosti.

Najprej je prišla novica z ESČP v Strasbourgu. To je odločilo, da mora Slovenija državljanu Zoranu Vaskrsiću plačati odškodnino in mu povrniti stroške v skupni vrednosti 85.000€, ker so mu leta 2012 njegovi družini in prodali hišo, ker je bil dolžen… — 124€.

Dolg je sicer poravnal in tudi upnik je umaknil zahtevek za izterjavo, vendar se sodni mlini zaradi principa inercije letalonosilke niso pravočasno ustavili.

Ah, ne. Oprostite, tokrat ni bilo čisto tako. Hišo so novemu lastniku prodali šele v drugem poskusu dražbe za polovično vrednost — in to že pred poplačilom dolga!

Dobi nazaj (ampak samo pol in ne takoj)

Kot je povedal Vaskrsićev odvetnik Peter Čeferin, je Slovenija kršila 1. člen 1. protokola Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o zaščiti pravice do lastnine. Tako bo zdaj morala država Vaskrsiću plačati 77.000€ odškodnine za materialno škodo, 3.000€ za nematerialno škodo in 5.000€ za povračilo stroškov.

Odvetnik je še dodal, da bi moral biti znesek oškodovancu nakazan takoj. No, ne bo. Država je sporočila, da bo Vaskrsić na svoj denar — polovico tega, kolikor je bila vredna hiša — moral počakati do julija.

SDT in KPK proti J. J.

Na drugi strani pa lahko sledimo nameri, da bi tožilstvo odvzelo Janezu Janši več nepremičnin in avto zaradi suma, da je premoženje pridobil nezakonito.

Specializirano državno tožilstvo je namreč vložilo tožbo zoper Janšo, s katero bi mu odvzeli nepremičnino v Bovcu, polovico stanovanja na Mesarski ulici v Ljubljani, hišo in gospodarski objekt v Ložnici pri Velenju, osebni avtomobil in drugo premoženje, vredno 53.415€. Vrednost premoženja, ki naj bi ga po mnenju tožilstva Janša pridobil nezakonito, je sicer 395.388 evrov.

Finančna preiskava Janše in z njim povezanih oseb — brata, soproge in njene sestrične — se je začela septembra 2013 na podlagi pisne pobude in podatkov avstrijskega Urada za preprečevanje pranja denarja in ugotovitev naše KPK. Ta je Janši očitala za 210.000€ premoženja nepojasnjenega izvora.

Vrhovno sodišče je poročilo KPK pozneje razveljavilo, ker da Janša na ugotovitve v osnutku ni mogel dati pripomb, s čimer da mu je bila kršena ustavna pravica. Nato pa je senat KPK (v drugi sestavi) postopek ponovil in potrdil prvotni sklep.

124€ je lahko najti, 400.000€ težje

Res je seveda, da je Vaskrsićevih (manjkajočih) 124€ lažje najti — pa tudi prodati hišo za pol cene — kot pa ugotoviti, odkod nekomu 400.000€ več premoženja, če njegov bruto letni zaslužek po uradno dostopnih podatkih ne presega 80.000€. (Sedanja bruto plača predsednika vlade znaša dobrih 5.400€, k temu verjetno pa prištejmo še dodatek na delovno dobo ter za prevoz in malico.)

Ugotavljanje je še posebej zapleteno, če so v to vpleteni družinski člani, od katerih je eden deloval kot podjetnik, bogato trgoval z družbami v večinski državni lasti in na koncu podjetje tudi dobro prodal, drugi pa je v gotovini plačeval mesečne obveznosti v imenu tretjega.

Eni in drugi. Janša in jaz.

Nočem trditi vnaprej, da je Janša kriv, vendar mi razum ne dovoljuje verjeti, da ni.

Ne razmišljam politično. Popolnoma vseeno je, katera politična opcija mi je bližja. Razmišljam gospodinjsko.

Z Janšo sva enako stara, oba sva bila vse življenje v službi. Moja bruto plača je bila primerljiva z njegovo, pa vendar sem še danes zapufana. K našemu družinskemu premoženju je na povsem dokazljiv in dokazan način prispeval svoj delež moj mož. Ampak v najini bilanci še vedno manjka Janševih 400.000€ nepojasnjenega premoženja.

Težko verjamem, da se bo premoženju Janeza Janše kaj hudega zgodilo. Naša zakonodaja ima dovolj lukenj. Na trgu je dovolj dobrih odvetnikov. Primer se bo končal tako, da bo naročniku prav.

Nimam zaključne poante. Samo ugotavljam, da imamo pravosodje dveh hitrosti in prepad med državljani. Enimi in drugimi.

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 30. aprila 2017 na Fokuspokusu z  naslovom Janša in Vaskrsič imata vsak svoje pravosodje https://fokuspokus.si/article/2260?=jansa-in-vaskrsic-imata-vsak-svoje-pravosodje