Slovenija : Hrvaška


untitled

Popravite me, če se motim, toda občutek imam, da v dvobojih s Hrvaško, naj si bodo športni, pop-zabavljaški, gospodarski ali politični, praviloma potegnemo krajšo. Pa ne gre za trapasto sosedsko zavist, ki je tako značilna za Slovence, imeti boljši avto, večjo hišo, bolj zeleno travo in lepše rože.

Na to me je navedla zadnja vinska zgodba, ki polni medije že dober teden. Zgodba našega kraškega terana, ki smo jo v Bruslju vsaj v tej etapi očitno izgubili. Minister Židan je sicer odločno in zaščitniško stopil pred kraške pridelovalce in se, kot je kazalo, zavzeto boril. Očitno za nekaj, kar je bilo izgubljeno že vnaprej. V fazi, ko smo mi kot navadno ljudstvo za to slovensko – hrvaško borbo izvedeli, je bila odločitev v Bruslju v zakulisju mogoče že sprejeta. Njena razglasitev pa, kljub nekim napovedanim sejam, le še formalnost.

A je za to izgubo prišla še ena grožnja. Ta je zelo aktualna šele dan, dva. Cimosa, ki ga prodaja DUTB, ker ga sami preprosto ne znamo rešiti, ne bomo prodali italijanskemu kupcu, v kolikor se ne dogovorimo, kako bomo poplačali odprte dolgove Cimosa na Hrvaškem. Takšna je zahteva italijanskega kupca in rešitev mora biti na mizi do torka. Minister Počivalšek pravi, naj ne zganjamo panike in da pogovori potekajo korektno ter v redu. Vendar v kosteh čutim, da se nam ne piše dobro. Posledica nedogovora s Hrvati bo stečaj Cimosa in seveda 4000 ljudi na cesti, od tega okoli polovica v Sloveniji. Slabo smo jo odnesli že pred leti z Ljubljansko banko, vse ni šlo po naših načrtih tudi z Nuklearno elektrarno Krško. Hrvatje so kupili naš Mercator, kupujejo tudi hotele na naši obali. Ravno te dni sem pripravljala odgovor naročnika za enega od slovenskih medijev. Tema: udeležba slovenskih podjetij v javnih naročilih na Hrvaškem. Poslov za naša podjetja skorajda ni, saj je včasih za hrvaške oblasti dovolj le napačno prevedena beseda, pa dokumentacijo izločijo kot neprimerno. Medtem pa pri nas z odprtimi rokami sprejemamo tudi hrvaške izvajalce. Zelo verjamem namigom, da imajo naši ljudje te mile božje drže in razsvetljene poštenosti preprosto dovolj.

Kaj nas čaka z arbitražo celovite mejne problematike, ne ve niti vsemogočni tam zgoraj. Ali pa je tudi to v Bruslju že odločeno? Lomili smo ga čisto dovolj, da se nam lahko maščuje. Najprej je minister Erjavec suvereno na eni od lokalnih televizij v Prekmurju razlagal, kako bo meja v Piranskem zalivu gotovo nam v prid, pa se je moral iz tega (ne)spretno vleči. Nato pa so Hrvati z nedvoumno nezakonitimi prisluhi ujeli dva naša uradnika, ki se ne bi smela pogovarjati o postopku, naredili iz tega evropski kraval in protestno zapustili proces. Zdaj ga ignorirajo in iz tega bo res lahko še zelo velik špetir. Kako bomo uveljavljali suverenost na nekem ozemlju, ki je danes hrvaško, pa nam ga bo arbitraža dodelila? Tega se brez hudih zapletov in verjetno tudi incidentov ne bo dalo rešiti. Zanima me, zakaj takrat, ko so s prisluhi ujeli našega Sebolca in Drenikovo, nismo z enako silo in razsežnostjo zahtevali odgovornost Hrvatov, ki so s tem aktom delovali enako nezakonito. Zakaj je proces kompromitiran le zaradi ravnanja dveh Slovencev, če je v resnici kompromitiran tudi zaradi ravnanja Hrvaške, ki je nezakonito prisluškovala? Kaj v tem procesu naše oblasti še skrivajo in nas lahko še doleti, da smo takrat samo gentlemensko zagotovili, da za nas arbitražni proces ostaja v veljavi in ga bomo spoštovali? Namesto, da bi tudi mi udarili po mizi in povedali svoje.

Prav nič briljantno ne gre na hrvaškem trgu tudi našim estradnikom. Tam sprejmejo le Zorana Predina in Magnifica iz garniture »prvorazrednih« glasbenikov, v zadnjem času pa se baje uspešno udinjata še dva, ki prihajata iz naših glasbenih talentov in podobnih šovov. Pri nas imamo strahovito radi Danijelo, Petra Graša, Jeleno Rozga, Jasmina Stavrosa, Gibonnija, Tonija Cetinskega, Miša Kovača, Terezo Kesovijo, Parni valjak….no, tako rekoč vse hrvaške glasbenike. Ali so naši Siddharta, Big Foot Mama, Jardier, Dan D, Mi2, Nuša Derenda, Nuška Drašček, Alenka Godec, Vlado Kreslin ali celo Jan Plestenjak res tako neposlušljivi in neatraktivni za hrvaški trg? Če so, zakaj neki? Jezik sosedov obvladajo vsi, tekste pesmi se lahko prilagodi. Pa nič. Res je, stik hrvaške publike s slovensko pop kulturo je izgubljen davno, Hrvatje ne znajo prepevati popularnih refrenov naših glasbenikov in ob tem noreti do onemoglosti.

Še v športu nam ne gre vse po načrtih. No, zdaj, ko sta Janica in Ivica (ta ravnokar) prenehala s smučanjem, smo vsaj v zimskih športih močno dominantni. Vzeli smo jim pred leti tudi Jakova in ga naredili za našega. Razveselil nas je z nekaj bleščečimi medaljami in odličnimi uvrstitvami. Hrvatom to gotovo ni bilo všeč, zato pa se gotovo veselijo vsake njegove odsotnosti s tekmovanja, ko ga položi gripa. No, hokej je pri njih tudi zamrl, kot zamira klubski hokej tudi v Sloveniji. Imamo pa zato močno hokejsko reprezentanco, ki njihovo gotovo nabriše. Boljši pa so od nas v nogometu, tenisu, jadranju, košarki, imajo odlične atlete. Kakšen bo rezultat v rokometu, nam bo kmalu jasno.

Seveda sodijo Hrvati med evropske prvake v turizmu, kjer mi, kljub dobrim trendom rasti, še vedno pobiramo le drobtinice. Mi sicer živimo bolje, vendar so se v Zagreb preselile številne multinacionalke, od koder sedaj upravljajo svoje slovenske podružnice.

Ne, v resnici sploh ne govorim o nikakršnem tekmovanju s sosedi. Če gre sosedom dobro, bi moralo po neki logiki od tega nekaj kapniti tudi nam. Preprosto ugotavljam, da se znajo s težavami in izzivi bolje spopadati, krizne situacije uspešneje upravljajo, znajo se bolje prodajati, umeščati v evropski in svetovni prostor, so glasnejši, vplivnejši in prodornejši.

Mi si jemljemo za zgled Avstrijce, Nemce, pa nam  pri tem ne gre najbolje. Bi se morali zgledovati po kom drugem? Ali še bolje, poiskati svojo, edinstveno, učinkovito, uspešno, kreativno pot. A za to potrebujemo tudi prav takšne ljudi. Na pravih mestih.

Advertisements

Lahkotnost političnega ocenjevanja


untitled

Nedvomno smo Slovenci narod športa in športnikov. Samo dva milijona nas je, pa puščamo tako izjemne športne sledi in odmevne rezultate v toliko različnih športih in na tekmovanjih vseh možnih ravni. Športnikov se res ne smemo sramovati. Vlivajo vero, da je s talentom in trdim delom moč uspeti, ne glede na to, kdo si in od kod prihajaš. Športniki nam pogosto pomagajo ohranjati pokončno držo, nam pomagajo pri prepoznavnosti, so navdih za naše otroke, šport je krasna tema, ko ne veš, o čem bi se pogovarjal z nekom, ki ga ne poznaš in tako dalje. Je pa seveda šport nekaj, kjer je odličnost, izjemnost posameznika ali skupine nedvoumno izmerljiva. S centimetri, metri, sekundami, goli, koši, streli. Pri športniku nikoli ni dileme ali je dober ali ne. Rezultati povedo vse.

Tudi uspešnost managerjev se da kar dobro izmeriti. Lahko jo ocenjujemo skozi rast prihodkov podjetij, ki jih vodijo, obvladovanje stroškov, EBITDA, tržne deleže ali rast števila kupcev, nove trge, nove izdelke, storitve in tako dalje. Tudi managerji na dolgi rok ne morejo kaj dosti blefirati in ustvarjati vtis, da so dobri, če to v resnici niso.

V športu in tudi v poslu so torej merila uspešnosti jasno postavljena. Tudi med učenci, dijaki, študenti. Bolj ali manj se ve, kdo je odličen, kdo je le dober ali slab. Ta ocena praviloma velja, ne glede na politično opcijo ocenjevalca ali ocenjevanega. Da pojasnim. Če gospodarstvenik po svojem političnem prepričanju sodi nekoliko bolj desno, pa dosega dobre rezultate, mu teh nikakor ne bodo odrekali niti levi kolega ali politik.

Kaj pa je merilo uspešnosti politikov? So to lestvice popularnosti, ki jih vsak mesec objavljajo raziskovalne agencije? Ali so to le in zgolj volitve? Ni to nič od tega in je vse skupaj ena sama neodgovornost?

Poglejmo na primer naše evropske poslance. Prepričana sem, da devet od desetih Slovencev sploh ne zna našteti vseh osmih oseb, ki smo jih izvolili v evropski parlament. Zanje v resnici niti ne vemo, kaj delajo v Bruslju. Prepričana sem, da večina Slovencev celo misli, da nič kaj dosti ne delajo. Nihče jih ne nadzira ali se udeležujejo sej evropskega parlamenta ali so v resnici aktivni v raznih parlamentarnih komisijah, vsi skupaj pa nimamo pojma, kako v okviru svojih strankarskih skupin lahko uveljavljajo ali ščitijo interese Slovenije, če sploh jih. Glede na to, kakšen odnos ima Bruselj do naše države, lahko upravičeno menimo, da pri tem niso uspešni.

Na eni strani imamo torej povsem upravičen dvom v to, kako uspešno in kvalitetno je njihovo delo, na drugi strani pa se prav ti evropski poslanci redno pojavljalo na najvišjih ali zelo visokih mestih priljubljenosti naših politikov.

Zakaj torej politike, za katere sploh ne vemo, kaj točno počnejo, vrednotimo tako visoko, Pri športnikih in managerjih pa pogledamo na vsako sekundo, na vsak odstotek, evro.

Ne vem, če moja teorija lahko vzdrži, razmišljam in sprašujem pa se takole:

Prvič: ker se na politiko vsi spoznamo in si zato vzamemo pravico ocenjevanja, četudi smo pri tem povsem nekompetentni?

Drugič: ker je politika nekaj, kar nihče, tudi ocenjevalci ne razumejo, sicer ne bi spraševali kar tako, vsakogar in vsevprek, kaj si mislimo o tem in onem, ki ju niti ne poznamo?

Tretjič: ker dejstvo, da so ocenjevani ljudje uspeli priti do Bruslja ali v domači parlament ali na županski stolček, avtomatično nosi trajno oceno uspeha. Če so v Bruslju ali v parlamentu, so pa res dobri?

Četrtič: ker nimamo izdelanih normativov za politično uspešnost?

Petič: ker tisti, ki jih ocenjujemo kot uspešne, niso zakuhali ničesar, s čemer bi škodovali nam osebno?

Šestič: ker niso zakuhali ničesar, s čemer bi škodovali Sloveniji?

Sedmič: ker ne delajo ničesar nasploh, zato ne morejo vplivati na naša življenja?

Ker so ti politiki torej dobro ocenjeni za malo ali nič dela, je povsem človeško, da nimajo potrebe po dodatnem dokazovanju. Zakaj neki, saj so dobri. Tega priznanja si niso nadeli sami, mi smo jim ga dali s tem, da jih uvrščamo na visoka mesta politične uspešnosti. Mi torej nagrajujemo politike za to, da ne delajo, saj nam le tako ne škodujejo.

Prva vrednota politikov bi morala biti odgovornost. Beseda prihaja iz besede »odgovor«. Če smo jim kot volivci nekaj zaupali, so nam dolžni na to z dejanji, z izvedbo, z uresničevanjem odgovoriti. To je bistvo besede odgovornost. Mi pa smo se v tej domači  družbeno – politični situaciji znašli na točki, da nagrajujemo tiste, ki smo jih izvolili, da nam odgovarjajo – pa tega ne delajo. Še več, tega jim ni treba delati.

et

Predsedniški kandidat


imagesjawy7rp4

Letos bomo Slovenci spet lahko izvrševali svojo državljansko in demokratično pravico. Volili bomo – to pot predsednika države. Našemu dosedanjemu predsedniku Borutu Pahorju se namreč konec leta izteče prvi mandat. In nastopil bo drugega.

Verjetno smo edina država na svetu, ki se je ne da umestiti med avtokratske države, a vendar je že danes povsem jasno, kdo bo novi stari predsednik. Za kakršno koli kampanjo katerega koli drugega kandidata je kar škoda denarja.

Biti predsednik Republike Slovenije v svetovnem merilu ne predstavlja prav posebej vplivne pozicije, saj so njegove pristojnosti bolj ali manj simbolične narave. Pa vendar se po statusu povsem enači z nemškim Gauckom, avstrijskim Van der Bellnom, italijanskim Mattarellom in tako naprej. Tudi s Trumpom in Putinom, da bo pravici zadoščeno, četudi imata precej pomembnejše pristojnosti, kot naš predsednik.

Verjetno smo edina država na svetu, kjer je predsednik države postal nekdo, ki je nekaj mesecev pred izvolitvijo na to funkcijo dobil izglasovano nezaupnico kot predsednik vlade in je njegova precej nepriljubljena vlada neslavno padla. Pustil je slab pečat ter nezadovoljno in razklano ljudstvo. In vendar se je kljub temu spustil v nov politični boj kot nekdo, ki nima nikakršnih resnih možnosti.

Protikandidata predsedniškemu kandidatu Pahorju, ki mu je podporo takrat zagotovila njegova stranka SD, sta bila aktualni predsednik države dr. Danilo Türk, kot neodvisni kandidat, po vseh javnomnenjskih anketah tudi krepko vodeči, ter dr. Milan Zver, s podporo SDS.

Prvi krog volitev je zaznamovala rekordno nizka udeležba. Le 48,41% volilnim upravičencem se je zdelo v tistih kriznih časih vredno ukvarjati se s predsedniškimi volitvami. Slovenija je bila takrat res precej na psu. Ljudje so bili nezadovoljni, soočali smo se z množičnimi protesti proti politiki, korupciji, zategovanju pasu, brezposelnosti. In vendar, vsem napovedim navkljub, aktualni predsednik Türk s tekmecema ni pometel v prvem krogu. Se je pa uvrstil v drugi krog, kamor smo Slovenci izvolili tudi predsedniškega kandidata Pahorja. Pozabili smo na njegov vladni flop in mu odpustili grehe.

Verjetno smo edina država na svetu, kjer je predsedniški kandidat, zato, da bi postal predsednik, žagal drva, šival nogavice, pobiral smeti, pekel kruh, zidal, friziral, gasil, spletal šopke….

S svojo nenavadno, skorajda šokantno ljudsko kampanjo, je presenetil vse in dosegel preobrat. No, najprej je seveda priznal, kako ga je polomil kot predsednik vlade in na ta način spravil svojo pozicijo na nulto točko.

Ob kandidatu Pahorju, ki se je podil po Sloveniji in zganjal predvolilne vragolije, so ljudje šele spoznali, kako okornega, včasih kar zategnjenega, nesproščenega in od ljudstva odmaknjenega predsednika smo imeli v dr. Türku. Vsebine predsedniških debat tako ali tako nikoli ne ostanejo v spominu, kajti predsednika ne volimo zaradi njegovega programa. Na naš krogec pred njegovim imenom vplivajo komunikacijske sposobnosti, verodostojnost, privlačnost, »sredinskost« in socialna moč. In vse to je predsedniški kandidat Pahor imel. Med politiki velja za spretnega govorca, pred kampanjo se je posul s pepelom glede vodenja vlade in tako pridobil izgubljeno veljavo verodostojnosti, sodi med 10 najbolj privlačnih predsednikov držav na svetu, njegova kampanja pa je bila izrazito sredinska. Nobene skrajnosti, zato je po izpadu dr. Zvera pobral še glasove na desni.

Tako smo Slovenci prizadevanja kandidata Pahorja, da bi bil čim bolj naš in nam enak, nagradili z 67,44 odstotki glasov, takratnemu aktualnemu predsedniku republike dr. Türku pa smo namenili le 32,56%. In dobili smo novega predsednika – za dva mandata.

Pahorjeve predvolilne kampanje v resnici nikoli ni bilo konec. Z vsem, kar počenja še danes, dokazuje, da je zmotljiv, kot smo mi, trmast, kot smo mi, neroden, nepremišljen, pozen, neodziven. Od predsednika države očitno ne pričakujemo nič drugega, kot to, da je tak, kot smo mi. Predsednik mora biti nekdo, ki je »naš«, z vsemi napakami. Vreča odpustkov, ki smo mu jih namenili, pa je očitno še vedno zelo globoka.

Saj vem, tole bo zelo nedemokratičen poziv, če zapišem, naj protikandidati oblikujejo svoje budžete res skromno, da bodo čim manj izgubili. Vsake volitve si zaslužijo resno tekmo in temeljito presojo kandidatov s strani volivcev, vendar je tekma letos že odločena. Aktualni predsednik in predsedniški kandidat Pahor ima 4 leta neulovljive prednosti (na kakšnih 20 let podlage).

Verjetno smo edina država na svetu s predsednikom države, ki bo v svojo politično kariero zapisal: predsednik stranke, predsednik parlamenta, evropski poslanec, predsednik vlade, predsednik republike in še enkrat predsednik republike. Pa je gotovo, da sem kakšno mladinsko funkcijo spregledala.

Pri vsem tem je ta hip glede letošnjih predsedniških volitev še največja neznanka, koliko volivcem se bo vnaprej dobljeno tekmo ljubilo potrditi z odhodom na volišče in oddajo listka. Živele volitve!

Kje ob zmagovalnem sosedu je moja priložnost?


winning-together.jpg

Osebne novoletne zaobljube po prvem tednu mladega leta že popuščajo. Volja po spremembah, za katere se je treba hudičevo potruditi, se odrekati in potiti, je oslabela. Odvečni kilogrami niso več tako zelo pomembni, kot so bili 31. decembra. Pokajenih cigaret, ki smo jih še pred tednom želeli z gnusom, v dobro našega zdravja in denarnice zavreči, je še vedno vsaj za pol škatlice, saj po kavi tudi v novem letu še kako pašejo. Redno gibanje v naravi zaradi mraza nikakor ni mogoče, nekaj več sladkorja v hrani pa nas ob vseh teh lokalnih in globalnih tegobah pomembno in predvsem protistresno pomirja. Skratka, življenje se vrača v normalne tirnice. Spremembe so pač naša osebna odločitev. In predvsem odraz naše lastne moči in volje.

To velja za vsakega posameznika, kot tudi za vse nas, ki živimo v slovenski državni skupnosti. A če sprememb ne zmoremo izpeljati pri sebi osebno, kako neki jih bomo skupaj? Pa bi tudi država morala poskrbeti za primerno vitkost in skrbno porabo, tudi država bi morala v državljane puhati manj škodljivega dima, ki zamegljuje pogled na dejstva in realno stanje, tudi država bi morala biti bolj fit, bolj prožna, dinamična in izzive svojih prebivalcev reševati hitreje in bolj po zdravi pameti, sladice pa naj nam trosi takrat, ko jih v resnici speče sama, s sestavinami, ki so z rasle na domačem vrtu.

Predvsem pa bi nam država kot krovna institucija, ki nas z vsemi našimi različnostmi tam nekje zgoraj povezuje, morala zasejati zavedanje, da je po vsakih volitvah, po vsakem referendumu, tega boja ali včasih celo kar vojne konec. Tisti hip, ko na nekem lističu obkrožimo ali s križcem označimo našo voljo, smo odtekli svoj tek. Odigrali smo svojo vlogo v tej tekmi in tisti hip je rezultat samo še seštevek volje vseh skupaj. Pri tem ima vsakdo v tej borbi svoj prav, ima svojo resnico in svoje prepričanje. To pa še ne pomeni, da je prav, ki ga ima druga stran, nujno napačen. Zato je po volitvah ali drugačnih merjenjih volje ljudi, nujno potrebno zavedanje, da je treba stopiti skupaj, se povezati in uresničiti tisto, za kar so se ljudje večinsko odločili. K temu smo potem zavezani vsi. Vojne je konec, gremo skupaj naprej.

Tudi Angležem in Američanom v teh časih ni enostavno. Državljani so glede brexita in Trumpa povedali svoje. Njihova volja je obe državi razdelila skoraj na polovico. Tako v Veliki Britaniji, kot v ZDA so bili po razglasitvi rezultatov nemiri in protesti, zgroženost, negotovost. Celo grožnje po odcepitvah ali vsaj izselitvah. A tega ni več, četudi so ostale   še vedno iste želje. Še zvezdniki, ki so opravljali vlogo ambasadorjev neizbranega prepričanja, so se potegnili nazaj. Nasprotniki so se umirili, delujejo konstruktivno. Brexit in Trump sta postala dejstvo. Nacionalna preobrazba Angležev in Američanov v iskanje skupnega imenovalca za novo življenje in skupne priložnosti se je začela. Tam ne poznajo slovenskega fenomena razmišljanja, naj bo sosed enako reven, kot jaz, če že sam nisem bogat, ali tistega o sosedovi kravi. Tam velja razmišljanje, kje je ob zmagovalnem sosedu moja priložnost za pravo pot, za boljši posel in dobro življenje? Tam v resnici vedo, da se s tiščanjem na bremzo ne pride prav daleč.

Zato vam v 2017 želim, da uresničite svoje zaobljube. Brez ciljev boste blodili po tem svetu, ne vedoč, kam ste namenjeni in nikoli ne boste vedeli ali ste že tam, kjer ste želeli biti. Ostanite vztrajni pri svojih namerah in ne obupajte. Spreminjaje se, kot se spreminja svet okoli nas, sicer vas bodo sistemi preprosto izvrgli. Zavedajte se, da če gre nekomu bolje, to ni slabo za vas. To je samo priložnost, da se celo najdeta v skupnih interesih, idejah, v poslu. Nevoščljivost je kot zaporniška krogla – vendar okoli vaših idej. Preprečuje sproščeno razmišljanje, omejuje širino idej in preprečuje, da bi ustvarjalno in poslovno napredovali.

Predvsem pa, storite nekaj, da boste zdravi. Potem bo vse zgoraj našteto v resnici lahko postavljeno na pravo mesto in lažje uresničljivo.