Streznite se, ljudje! Rada bi še enkrat objela mamo in očeta.


Korona je kot nevidna roka, ki nas stresa za rame in nas poskuša prebuditi iz zgrešenega prepričanja, da smo nedotakljivi.

This image has an empty alt attribute; its file name is prenos-1.jpg

Očeta in mame nisem objela in poljubila od marca. In ju očitno še nekaj časa ne bom. Ju bom sploh še kdaj? Stara sta 92 in skoraj 90.

Korona ne popušča. Ne pri nas ne v svetu. Zvija nam roke, da ne moremo več polno gospodariti ne doma ne na planetu, muči nas v krčih bolezni in smrti, omejuje nas z nošenjem mask. Jemlje nam svobodo gibanja in koliko naenkrat nas je lahko nekje skupaj. Našim otrokom odreka možnost brezskrbnega igranja in kakovostnega izobraževanja. Ubija gospodarske panoge, krči naš BDP, nas dela revnejše, vse bolj in bolj zadolžene …

Kot bi nam korona sporočala, da v preteklih šestih mesecih še nismo dozoreli in se ozavestili do te mere, da bi nam bilo dano ponovno obvladovati svoja življenja in svobodno postavljati cilje.

Navodila za življenje v novi realnosti dobivamo vsak dan. Večkrat na dan. V tisku, po radiu, televiziji, na spletu, kjerkoli. A neposlušen, samosvoj, oblasten, uporniški človek, dosedanji gospodar sveta, jih zavestno ignorira.

Neštetokrat slišana pravila

Če omenim samo maske. Navodila za njihovo pravilno nošenje smo slišali že neštetokrat. Pa tudi to, kako jih snamemo. Kljub temu pa večina ljudi, ko si začasno odstranijo masko z obraza, to potisnejo pod brado. Tam polne bakterij čakajo, da jih ponovno nataknejo. In tvegajo okužbo. Mnogi si jo tudi natikajo samo čez usta, čeprav bi si morali pokriti tudi nos. Uporabljene maske odvržene ležijo po tleh.

Tako ravnanje lahko razumemo tako, da se ljudje raje prepustijo tveganju, da zbolijo, kot da bi se odrekli svojim lastnim pravilom, navadam, ritualom. Raje so v smrtni nevarnosti, kot da bi se samoomejili in s tem preprečili širjenje bolezni. In tudi tisti, ki so zboleli, so raje tiho. Mnogi raje hodijo z boleznijo okrog, kot da bi se odrekli nečemu, kar so si vzeli za svoje. Recimo kavi v bližnjem lokalu ali kosilu v najljubši restavraciji.

Nepovratno darilo, ki to ni

Korona je kot nevidna roka, ki stresa človeka za rame in ga poskuša prebuditi iz zgrešenega prepričanja, da je nedotakljiv.

V teh razmerah si svoje privošči tudi politika. Za visoke politične ratinge je dovolj, da ljudem zagotovi nadomestilo za nekaj izpadlega prihodka, plača obvezne prispevke zaposlenim brez dela in doda še nekaj malega za počitnice. Zadovoljni so turistični delavci in dopustniki.

Da me ne bi narobe razumeli. Prav je, da nam država pomaga. Premalo pa nas ozavešča, kaj to pomeni za naše življenje prihodnje leto in še leta po tem. Mi sami to pomoč vidimo kot nepovratno darilo. Pa ni to. Država se je postavila v vlogo dobre tetke, ki nam tu in tam kaj stisne v roko. Ampak naša prava tetka da od svojega. Mi pa pozabljamo, da smo od države dobili naš lasten denar, naš prihodnji denar. Denar, ki ga še nismo in ga tudi še dolgo ne bomo ustvarili. Zato bi se do tega denarja morali obnašati odgovorno. Vsaj v tem smislu, da se potrudimo in naredimo vse za preprečevanje širjenja bolezni. Kajti ta denar, ki ga trošimo sedaj, bomo dolžni enkrat v prihodnosti zaslužiti nazaj. Z obrestmi.

Streznite se!

Zato se streznite, ljubi ljudje! Bodite odgovorni do sebe in do drugih. Spoštujte omejitve. Ne nasedajte šarlatanom in pripovedovalcem zgodb.

Če imate zlomljeno nogo, ne morete hoditi. Če ste bili operirani na žolčniku ali imate sladkorno, morate na dieto. Če imate izpuščaje, so za to zdravila ali kreme. Če imate korono, ostanite v karanteni. Če je nimate, pazite nase in spoštujte navodila, ki so enostavna in delujejo.

Rada bi objela svoja starša. Tako, da bosta to tudi čutila. Pa četudi samo še enkrat.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 27. septembra, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/streznite-se-ljudje-rada-bi-se-enkrat-objela-mamo-in-oceta-10221440

Prva dama brez oblike (in vsebine)


Če že govorimo o spomenikih manekenkam, si ga prej kot Melania Trump zaslužijo Anka Senčar, Mojca Platner in Nina Gazibara.

This image has an empty alt attribute; its file name is images-1.jpg

Pri najboljši volji ne razumem, zakaj mora gospa Melania Trump pri nas imeti spomenik. In to celo takšnega, ki jo žali in se ji posmehuje. Saj ne, da sem njena fenica, a ta zgodba z njenim spomenikom je tako bizarna in butasta, da sili človeka na bruhanje.

Za nas nepoznani in neuveljavljeni ameriški umetnik Brad Downey si je zaželel vsaj slovenskega, če že ne globalnega piara in očitno uspešno nahecal Slovenca Aleša Župevca Maxija, da je njegovo idejo o spomeniku Melaniji tudi realiziral.

Prvotno je bila ameriška prva dama spomeniško prikazana kot modro pobarvan, najbolj štorast hlod na svetu. V Guardianu so ga poimenovali strašilo. Ko ga je nekdo — verjetno estetsko občutljiv človek — zažgal, je dobila novega v obliki kovinske, baje bronaste, tudi skoraj brezoblične gmote. Priložnost za tatove kovin, da ga v dobro domišljeni nočni akciji sunejo s podstavka in pretopijo v kaj bolj uporabnega. In spet bodo v medijih novice o Melanijinem spomeniku.

»Komunistična« Slovenija

Zanimivo je, da ta spomenik medijsko ne ostaja znotraj slovenskih meja. Moj nemški svak mi je sporočil, da ga ne bo v Slovenijo, dokler bo pri nas Melaniji v čast stal tak spomenik. Evo, pa imamo hudiča. Celo turiste nam odganja.

Prav nobene potrebe ni, da se z gospo Trump toliko ukvarjamo. Njena sicer redka sporočila v zvezi s Slovenijo nam dajejo vedeti, da našo državo dojema samo kot statistično in geografsko dejstvo. Kot podatek o kraju rojstva. Komunistična Slovenija.

V zdaj že skoraj štiriletnem mandatu nam prva dama ZDA niti enkrat ni dala občutka, da se svojega življenja v Sloveniji želi javno spominjati — kaj šele, da bi se ga spominjala z nostalgijo in da ohranja v spominu vse, kar je takrat doživela v domovini lepega. Slovenija je omenila dvakrat, obakrat v predvolilnih nagovorih, in obakrat je zvenelo skorajda kot opozorilo Američanom — češ, pazite, da se Amerika na volitvah ne bo obrnila preveč levo (demokratsko), ker vas potem čaka to, kar sem izkusila sama.Zato sem poiskala pravo, svobodno življenje, deželo sanj, ZDA.

Brand First Lady

Razumem pa sevniški marketinški vidik in njihovo željo po poslovnem preboju, ki jim ga je Melania omogočila z dejstvom, da je bila občanka Sevnice. Preden je postala prva dama, za Sevnico še vsi Slovenci niso slišali, zdaj pa kraj poznajo in obiskujejo tudi tujci. Za razliko od štorastega spomenika se blagovni znamki First Lady v Sevnici vsaj trudijo vdihniti nek stil, lepoto, obliko, prestiž in celo povezati izvajalce.

Modra frankinja First Lady je tako skupni pridelek štirih lokalnih vinarjev (Vinska klet Mastnak, Vina Kozinc, Kmetija Kobal in Hiša frankinje Kerin). Tradicionalna sevniška salama First Lady je primadona Grajskih mesnin, znamke Kmečke zadruge Sevnica. Blagovna znamka First Lady vključuje še Grajsko zlato čokolado, Grajske pralineje z modro frankinjo, Grajske krhlje s čokolado iz čokoladnice Passero, Grajski čaj in Grajsko kozmetiko iz sevniškega podjetja Lekos ter unikatne skodelice lokalnega izdelovalca keramike. Ob predstavitvi blagovnih znamk, januarja bo že tri leta od tega, so ponudili tudi predsedniški burger in sladico v lokalni piceriji, torto v domači slaščičarni, palačinke v Tončkovem domu na Lisci, pito v kavarni in še posebne copate sevniške Kopitarne.

Ali nam je ta izbor blizu ali ne, je čisto vseeno. Važno je, da imajo izdelki svoj trg in da izpolnjujejo obljubo, ki jo znamka daje že z imenom. Morali bi biti vrhunski, prvi v svojih kategorijah. Kot bi morala biti prva tudi ameriška first lady. Najbolj vplivna žena na svetu.

Moj idol

Gospa Trump bi bila lahko moj idol, če bi bila njena vloga prve dame bolj jasno profilirana, izpiljena, bolj nedvoumna. Ni mi namreč povsem jasno, za kaj — razen za blaginjo in srečo otrok — se zavzema. Pa ne zgolj na papirju, da se razumemo. Tam ima gotovo zapisanih veliko lepih in plemenitih vsebin. Mene zanimajo tiste točke njenega programa, kjer želi aktivno, s projekti, z osebnim, nepopustljivim angažmajem spremeniti stanje na bolje.

Nujno moram stopiti do župana občine Bled in ga prepričati, da postavi spomenik moji dragi, skoraj 90 let stari mami, ki živi v prvi vasi za zadnjim blejskim ovinkom proti Bohinju. Tam je bila prva medicinska sestra. Pri enajstih letih je pomagala ranjencem in se potem tudi profesionalno odločila za poslanstvo medicinske sestre. Krajani še danes hodijo k nam domov ali jo kličejo za zdravstveni nasvet. Če to ni razlog za spomenik, naj me Sevničani brcnejo.

Če pa že govorimo o spomenikih manekenkam, si ga prej kot Melania Trump zaslužijo Anka Senčar, Mojca Platner in Nina Gazibara. Pa še kakšna. Fotograf Stane Jerko bi mi gotovo pritrdil.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 19. 9. 2020 na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/prva-dama-brez-oblike-in-vsebine-10221429

Poštarce


Z računalniki in emaili živimo že skoraj 30 let. Prav toliko časa je imela Pošta, da bi se odzvala na prihajajoče spremembe.

Pred nekaj leti sem prvič pisala o Pošti Slovenije. Okrcala sem to zakrnelo, nekreativno svaštarnico brez prave strategije. In potem še večkrat. Ob tretjem ali celo četrtem zapisu sem se celo zaobljubila, da o Pošti ne bom več pisala. In zarečenega kruha se največ poje. Ta Pošta se me drži kot nekaterih igralcev njihove vloge.

Stanje na Pošti se v tem času seveda ni kaj dosti spremenilo, čeprav moja pisarija ni edina kritika, ki na to ustanovo leti. Poštarce so še vedno taka dekleta in žene kot takrat, ko sem prvič pisala o našem nekdanjem nacionalnem ponosu z odlično mrežo podružnic. Boljšo kot v mnogih drugih, tudi bogatejših državah.

Prvi korak

Gospem za šalterjem bi morali zagotoviti neko svežo, mladostno, a hkrati zaupanja vredno korporativno oblačilo. Lahko nekaj enostavnega, kot so pogruntali že v Mercatorju. Neke vrste brezrokavnik, ki ima ob straneh samo trakove, da si dame lahko prilagodijo širino oblačila glede na njihovo postavo.

Primerna uniforma bi bila samo prva vidna, zgolj kozmetična manifestacija njihovih sprememb, ki so nujne za poslovno preživetje Pošte.

Potem bi morale skozi tečaj ozaveščanja, da delujejo v storitveni dejavnosti. Pa čeprav gre za »javno dobro«, ki razen v paketnem segmentu nima konkurence. Sprejeti bi morale dejstvo, da so tam zaradi nas in ne obratno.

Zgodi se, da v vrsti čakava že dva, tretji je na vratih, medtem pa starejša poštarca za pleksi steklom vztrajno in prav počasi uči mlajšo kolegico korakov skozi nek njihov obračunski program. To traja kar nekaj minut, preden se mentorica končno spravi za svoje okence in nas blagovoli povprašati, kaj želimo.

SMS

Ne trdim, da se nič ne spreminja. Dandanes nas civilizacijsko novodobno obveščajo o prispeli paketni pošiljki in zraven omenijo, ali je potrebno kaj plačati ali ne.

V mojem kraju se je spremenil tudi delovni čas. Ker je do spremembe prišlo v času korone, smo to pripisali prilagajanju razmeram. Ampak to še kar traja. Popoldanski del njihovega šihta se zdaj konča ob treh, ne več ob šestih popoldan. Klinc gleda vse, ki delajo do štirih ali še dlje. Naj se znajdejo. Pošta ima čez 300 podružnic in še nekaj zasebnih »franšiz«. To je sporočilo moje lokalne pošte. Ampak sem hvaležna, da jo imamo, četudi si z njo ne morem veliko pomagati.

Kdor zna opazovati in vsaj približno pozna družbene in gospodarske spremembe, bi pričakoval, da bo menedžment Pošte že dolgo nazaj predlagal celovito posodobitev prilagajanja podjetja novim časom, navadam in potrebam uporabnikov.

Intereuropa

Največ, kar smo do sedaj v zvezi s tem slišali, je bil nakup največjega slovenskega logista Intereurope. To je Pošto stalo dobrih 28 milijonov. Gre za posel po zgledu nemške pošte, ki je kupila DHL in tako postala eden največjih tovrstnih sistemov na svetu.

No, pri nas pozitivnih učinkov integracije Intereurope v poštni sistem še ne občutimo. Ravno nasprotno. Krčenje poštne mreže in zapiranje nerentabilnih poslovalnic v manjših, odročnih krajih je za lokalne skupnosti problem, ki se mu odločno upirajo. Imeti v svojem kraju banko in pošto je namreč zanesljiv znak, da si še na zemljevidu človeštva. Brez teh dveh institucij si nevreden in pozabljen.

Toda če management — in politika: ker ne pozabite, Pošta Slovenije je v 100-% lasti države — ne dajeta od sebe tega, kar bi bilo potrebno za ustvarjanje primernega okolja oz. zakonskega okvira za delovanje Pošte, pa so do svojega delovanja kritični vsaj zaposleni, povezani v sindikat.

Predlog novele zakona

Ta je po večletnem opozarjanju na nujno potrebne spremembe pripravil pobudo za vložitev predloga novele zakona o poštnih storitvah. Ob tem so poudarili, da so se politični odločevalci v preteklih letih ob omembi težav, povezanih z veljavnim zakonom, delali gluhe. In ne samo to. Tudi slepi so ali pa poštnih storitev sami ne uporabljajo, sicer bi se že kaj premaknilo.

Sindikati opozarjajo, da lastniki od Pošte Slovenije pričakujejo samo dobiček, hkrati pa ji za opravljanje javne storitve ne dajejo ustreznega nadomestila — kar vodi v zapiranje poslovalnic.

Res je, da se pošte povsod po svetu srečujejo z upadanjem tradicionalnih poštnih storitev, torej pošiljanja klasičnih pisemskih pošiljk. V zadnjih desetih letih je Pošta Slovenije poslala za 48% manj pisem. V sedmih letih so zaprli skoraj 70 poslovalnic.

Sindikati, juhej, gremo naprej!

Z računalniki ter z internetom in emaili živimo že skoraj 30 let. Prav toliko časa so na Pošti imeli, da bi se odzvali na prihajajoče spremembe.

Pa se niso. Zato lahko danes na pošti — če imamo to srečo, da jo imamo v domačem kraju — kupimo igrače, knjige, pobarvanke, revije, čokolade, celo dežnike. Da o svečah ne govorim. Sveče so njihov prodajni hit.

Seveda na pošto ne hodimo po množične nakupe. Če že kupimo tam kakšno reč, je to priložnostno, ker smo pač tam, ker zdolgočaseni stojimo v vrsti in tuhtamo, kako popestriti čas, v katerem se nič ne zgodi. Ali pa zato, ker je sosednja trafika zaprta.

Če je to dolgoročni, vzdržni in strateško premišljen način obvladovanja primanjkljaja, naj me koklja brcne.

Sindikati, juhej, gremo naprej!

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 13. 9. z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/postarce-10220157

Preklete preplačane maske: Zdravje ni vedno na prvem mestu


Ministrica za šolstvo ni več tako nasmejana kot tisti dan, ko nam je sporočila, da se bo šolsko leto začelo »normalno«.

Hura, spet v šolo! Prvi šolski dan se je kljub dolgi negotovosti in več možnimi scenariji pričel skoraj povsem normalno. No, po planu B. Otroci vseh razredov osnovnih in srednjih šol so šli pouku. Starejši so dobili priporočilo za nošenje mask, vsi pa bi morali med odmori ostajati v razredih, si umivati roke in tudi sicer skrbeti za higieno, predvsem pa se čim manj družiti z drugimi. Da bi mehurčki ostali jasno definirani. Da bi morebitni izbruh lahko takoj izolirali.

Normalnost tega časa je trajala samo od torka do četrtka. Že v petek pa so prišle na dan zaskrbljujoče novice o širitvi koronavirusa po več šolah in vrtcih. Sledila bo karantena za vse vpletene, ki je v resnici najmilejša oblika izolacije, šolanje od doma, skrb staršev za otroke, odsotnost z dela. Nekaj podružničnih šol in vrtcev so že zaprli v celoti. Pa se je šolsko leto komaj začelo in obdobje gripe ter prehladov šele čakamo. Jesen bo res težka.

Podopustniško razpuščeni?

Zadnji teden so se dnevne številke na novo okuženih gibale okoli 50. Veliko za majhno Slovenijo. Če pristojni ne zmorejo na civiliziran in zakonit način iz okuženih izvleči, kje, s kom, v kateri družbi so se gibali in kdo bi bil lahko potencialni vir, kako naj potem ugibamo in delamo sklepe šele mi, ki teh ljudi ne poznamo. Čeprav tako radi pletemo zgodbe in postavljamo svoje teorije zarote.

Celo vladni govorec Kacin glede tega nemočno pravi:

»Opažamo vedno več primerov okužbe neznanega izvora, kar pomeni, da se ljudje bodisi ne spomnijo, kje so se okužili, bodisi ta podatek iz različnih razlogov skrivajo«.

Ne spomnijo se?! Kaj jih daje demenca? So še podopustniško razpuščeni in zato pozabljivi? Blefirajo? Ščitijo koga? So bili kje, kjer žena ali mož ne smeta vedeti?

Direktor NIJZ pa ob tem mimo kamere — ne vedoč ali raztresen, da v resnici nagovarja nas gledalce — roti nekoga v press sobi, »naj tega ne delajo«. Namesto da bi odločno pogledal v kamero in nam »iz oči v oči« in z vsemi argumenti in možnimi posledicami pojasnil, zakaj je potrebno vedeti kje in s kom smo bili v zadnjem času v družbi, kjer bi lahko prišlo do okužbe.

Zato lahko v iskanju odgovorov in boljšem razumevanju, kaj se nam dogaja, samo ugibamo, ali je bila časovna »radodarnost« naših oblasti pri vračanju dopustnikov s Hrvaške prevelika.

Vlada je v drugi polovici avgusta pokazala veliko mero razumevanja za gospodarski napredek Hrvaške — seveda z upoštevanjem dopustniških želja in potreb Slovencev. Hrvaške in naše privatne interese je postavila pred odločno ukrepanje za varovanje zdravja tistih, ki so kasneje postali žrtve okuženih. Zaskrbljeno smo spremljali avgustovske trende na novo odkritih primerov kovida na Hrvaškem in se tri tedne spraševali, kdaj se bo meja zaprla. A ko o ukrepih odloča politika, zdravje ni vedno na prvem mestu. Včasih je pomembneje imeti zadovoljne državljane, ki so dopuste že vplačali in bi imeli težave z vračanjem denarja. In imeti prijateljske sosede in dobre bilateralne odnose. Še posebej, če se kakih štirinajst dni za tem pripravlja pomemben politični dogodek na Bledu, kjer je Hrvaška ena od sodelujočih držav.

Samo ugibam, da se razumemo.

Prijazni trgovci

Šolska ministrica najbrž ni več tako na široko nasmejana kot tisti dan, ko nam je sporočila, da se bo šolsko leto začelo »normalno«. Verjetno bomo kmalu izvedeli, kakšna je modifikacija zdajšnjega načrta izvedbe šolskega leta.

Maske so za nas, državljane, medtem postale tudi formalno obvezne ob vstopanju v zaprte javne prostore. Kot da se tega ne bi že doslej nismo držali, saj kupcev ponekod sploh niso spustili v trgovino, če niso imeli maske ali pa so jim celo ponudili svoje. Prijazni trgovci.

S tem je vlada ponovno zbegala ljudi. Mnogi nenadoma niso več vedeli, zakaj so doslej nosili maske, saj niso vedeli, da so bile samo priporočene.

Maske so naša realnost. Če bi bile samo del naših prizadevanj za varovanje zdravja, bi jih bilo lažje sprejeti.

Dokler in ker prikrivajo še vse kaj drugega, kar z zdravjem nima nikakršne povezave, pa ostajajo preplačane, preklete in nesprejemljive.

Slovenija je bolana za 348 milijonov evrov na leto


Smo povprečno zdravi, a nadpovprečno odsotni z delovnih mest. Število izgubljenih dni na leto je krepko čez 10 milijonov.

Slovenci imamo do bolniške odsotnosti prav poseben odnos. To ni samo čas, ki ga zaradi bolezni v miru preživimo, da se pozdravimo in rehabilitiramo, medtem ko nas delodajalec za to plača v višini 90%v naše plače. To je tudi čas, v katerega ne more in ne sme (skoraj) nihče posegati. To dobro vedo običajni državljani, zaposleni — pa tudi politiki.

Število izgubljenih delovnih dni zaradi bolniške odsotnosti je pri nas že vrsto let zaskrbljujoče. Evropsko povprečje presegamo za okoli četrtino. Smo povprečno zdravi, a nadpovprečno odsotni z delovnih mest zaradi bolezni. Število izgubljenih dni na leto se giblje krepko prek 10 milijonov.

Pošteno je treba povedati, da ob povsem realnih boleznih na visoko številko bolniških vpliva tudi višanje upokojitvene starosti in podaljševanje pokojninske dobe. Raste tako dolgotrajnejša bolniška nad 30 dni, ki gre v breme zdravstvene zavarovalnice, kot tudi bolniška v breme delodajalcev — do 30 delovnih dni.

Se bomo zbudili?

V letu 2018 je odhodek za nadomestila v breme ZZZS znašal 348 milijonov evrov oz. 10,5% več kot 2017, 350 milijonov pa je tisto leto znašal odhodek v breme delodajalcev, ki plačujejo bolniško odsotnost do 30 delovnih dni. Sedem sto milijonov! Ob tem so gospodarstveniki takrat opozorili, da morajo delodajalci ob plačilu nadomestila za odsotnega zaposlenega plačati še delavca, ki delo opravi namesto njega.

Pred dnevi smo bili seznanjeni še z dejstvom, da smo Slovenci pri delu precej manj produktivni, kot smo menili sami in kot bi bilo razumeti iz očitno preživetega jugo stereotipa o pridnih in marljivih Slovencih. Ne dosegamo namreč niti evropskega povprečja produktivnosti.

Bolniške odsotnosti in neučinkovito delo sta več kot dovolj, da se sprožijo vsi alarmi in opozorila našega nazadovanja na lestvici gospodarske konkurenčnosti. Se bomo zbudili in streznili?

Varen mehurček

A niso samo bolezni tiste, ki Slovence tako množično potiskajo v bolniško. Ta je že vrsto let zatočišče za prebeg vseh, ki svojih težav ne znajo ali ne zmorejo rešiti drugače. Bolniška je varen mehurček, v katerega ni dovoljeno vstopiti nikomur, če tega oboleli ne želi. Za tak status svoj žegen da zdravnik. Ne medijem, ne delodajalcu, ne sorodnikom. Privilegij preverjanja našega ravnanja v času bolniške imajo verjetno samo detektivi, ki po naročilu — ponavadi delodajalca — preverjajo, ali se pridno zdravimo doma ali igramo tenis s prijatelji.

V času bolniške smo zaščiteni vsi. Tudi obtoženci, ki se izmikajo sodnemu procesu. Spomnite se Ivana Zidarja, ki zaradi »bolezni« nikoli ni prestopil zaporniškega praga, pa njegovih takratnih konkurentov in pajdašev Hilde Tovšak in Dušana Črnigoja, ki sta svoje odsedela.

Bolniško odsotnost izrabijo tudi številni zaposleni, ki so se znašli v konfliktu s šefom ali svojim delovnim okoljem ali pa preprosto ne zmorejo izpeljati projekta. Tudi politiki, ki so svojo politično dejavnost tako zagnojili, da edino rešitev vidijo v tem, da se umaknejo v navidezno bolezensko stanje, ki naj bi od vseh nas zahtevalo sočutje in s tem morebiti celo odpuščanje ali pozabo za razkrite grehe. Politik in gospodarstvenik Igor Bavčar je kljub aktivnemu košarkarskemu razpoloženju izkoriščal bolniško. Bil je tudi operiran na srcu, zaradi česar se je za dlje časa izognil prestajanju kazni, ki ga je na koncu vendarle doletela.

Pivec

Bolniška pride v teh dneh prav tudi predsednici stranke DeSUS in ministrici za kmetijstvo. Izčrpana od medijskih in strankarskih napadov zaradi zdrah, ki jih je sama povzročila, se je zatekla v bolniško rehabilitacijo. Človeško ji želimo hitrega okrevanja in povrnitev moči, da bo tako ali drugače čim prej razrešila svoj status v DeSUS in v vladi.

Toda težko je spregledati vzorec, ki ga je uporabila že v času afere SRIPT in prejetih 35.000€. Takrat je brez pravega uspeha in ob velikem dvomu javnosti dokazovala upravičenost izplačila. Ko je bil obroč dvoma na koncu pretesen, se je zatekla v bolniško, češ, težave da ima s hrbtenico. SRIPT še ni zaključen, odprto ima še aktualno fronto z več bojišči, Vinakras, Izola … Namesto da bi bitke reševala po zdravi pameti — s pregledno, hitro, odkrito strategijo komuniciranja, kot se to dela kriznih razmerah, se je kljub verjetno močni zasedbi PR svetovalcev iz zgodbe v zgodbo globje pogrezala v blato. Človek bi celo mislil, da so ji svetovalci tako svetovali namerno.

Ampak na koncu smo pri vzorcih. Če lahko grejo na bolniško politiki, tajkuni in drugi medijsko izpostavljenim vplivnežem, ki so mnogim vzor — zakaj ne bi smeli tudi navadni državljani

Pred ustavo in zdravniki smo vsi enaki.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 30. avgusta z istim naslovom na Fokuspokus https://www.fokuspokus.si/slovenija-je-bolana-za-348-milijonov-evrov-na-leto-10214082