V SLO znamo poskrbeti, da je vsaka majhna sprememba občutna in neprijetna


Da ne boste slabe volje, ko boste prihodnjič prišli na prireditev v CD in parkirali v Maxiju, naj vam razložim postopek.

​Tisti, ki ste šli v življenju vsaj enkrat na koncert v Cankarjev dom in ste se tja pripeljali z avtom, dobro veste, kako pripravna je garažna hiša Maxi. Še posebej, kadar na koncertni večer dežuje ali pritiska zima.

Obiskovalec lahko pusti garderobo kar v avtu, saj tistih 50 korakov po pasaži, mimo popravljalca čevljev in izdelovalca ključev, cvetličarne, službenega vhoda v NLB in blagajne CD pa do vhoda v CD ni razlog za noben prehlad, četudi imajo gospe tu in tam oblečene frfotajoče večerne toalete.

Garažna hiša je čez dan prostor za “poslovno” parkiranje, zvečer pa se spremeni v zbirališče pločevine vseh, ki si v mestu želijo zabave in kulture. Obiskovalci se nekaj po 19. uri drenjamo okrog blagajne in plačujemo parkirni “zapitek“ vnaprej, kar se zdi imenitna pogruntavščina. To nam namreč po predstavi prihrani čakanje, ko se iz Gallusove dvorane vsuje preostalih tisoč obiskovalcev, ki tega niso naredili vnaprej.

Tako je vsaj bilo do prejšnje sobote.

Niti minimalna komunikacija

Upam si trditi, da je imel lastnik garaže od obiskovalcev CD kar pomemben priliv prihodkov in da smo bili vsi, ki tja hodimo, zanj dobičkonosna ciljna skupina. Brez nas bi bila garaža zvečer nedvomno manj zasedena. Zato bi pričakovala, da se je zato med obema institucijama kot poslovnima zaveznikoma razvila neka minimalna komunikacija. Garaža ima zaradi CD večji prihodek, CD pa zaradi garaže boljšo uporabniško izkušnjo.

Pa ni tako.

V Sloveniji znamo poskrbeti, da je vsaka sprememba občutna in za uporabnike neprijetna. Tako se je prejšnjo soboto kot strela z jasnega zgodilo, da plačilo parkirnine vnaprej ni bilo več mogoče.

Obiskovalci smo pred parkirnimi avtomati najprej ugotavljali, kam je izginila možnost vnaprejšnjega plačila. Ker je nismo našli, smo letali od blagajne pri izhodu v pasažo, ki je bila zaprta, do tiste pri vhodu s Šubičeve in tiste pri glavnem vhodu v garažo. Nikogar. Bilo je samo obvestilo, da takšno plačilo ni več v ponudbi garaže.

Še ena kartica

Zbegani in zaskrbljeni smo se začeli grupirati in razmišljati, ali bomo za odhod iz garaže po triurnem koncertu potrebovali še dodatni dve uri.

Poklicala sem telefonsko številko, ki je bila napisana na parkomatu. Na drugi strani so se začuda takoj odzvali. Prijazen “parkirni tehnik” je bil samo kakih 100 metrov stran in nam je še vedno osuplim pojasnil, da plačevanje parkirnine vnaprej ni več mogoče — da pa kolegica, ki dela na blagajniškem okencu, prihaja v službo in nam bo vse razložila.

Pridno smo se postavili v vrsto na blagajno pod Šubičevo, kajti tista pri izhodu iz garaže v pasažo tudi v prihodnje sploh ne bo več funkcionirala.

Ko so se v blagajniškem prostoru prižgale luči, nam je odleglo, a do rešitve nismo prišli. Izkazalo se je, da je edina možnost, da se po koncertu izognemo gneči, pridobitev nove parkirne kartice Parkirne hiše Maxi.

Ob vsaj dvajsetih karticah, ki jih imamo za zbiranje pik, popustov, lojalnostnih programov, članskih kartic in kaj vem kaj še, torej še ena v naših vedno večjih, vedno debelejših in hkrati vedno bolj praznih denarnicah?

Postopek

Da ne boste v zadregi, ko boste prihodnjič prišli na koncert in želeli parkirnino plačati vnaprej, naj vam razložim postopek. Da ne boste slabe volje.

Najbolje, da se do parkirne hiše odpravite prej in pri blagajni kupite parkirno kartico, ki stane 6€, in nanjo naložite dobroimetje v poljubni višini. Tako boste v parkirno hišo prihajali in odhajali brez zadreg. Ob prihodu vam bo kartica zaznala uro prihoda, ob odhodu pa vam bo čitalec na rampi odštel znesek za čas, ko ste parkirali. Easy.

Manj enostavno bo, če boste avto že parkirali. Klasičnega parkirnega listka seveda ne boste mogli plačati vnaprej za čas vašega koncerta. Na blagajni boste sicer lahko kupili parkirno kartico in naložili dobroimetje, a boste seveda morali plačati še parkirnino za običajno kartico, ki ste jo dobili, ko ste vstopili v garažo.

Z obema karticama boste (z avtom) zapustili garažo, pri izhodu v parkomat vtaknili tisto, ki ste jo dobili, ko ste z avtom vstopili v garažo, nato naredili prepovedan ovinek na Šubičevi in ponovno zapeljali v garažo, prislonili na čitalec novo kartico. Ne morete pa tega narediti tako, da bi plačali običajni listek, odšli do rampe peš in simulirali odhod iz garaže z avtom, nato odšli spet peš do vstopnega čitalca in prislonili novo predplačniško kartico, kot da ste pravkar vstopili z avtom v garažo. Senzorji namreč zaznavajo avto na tleh in vi pač niste avto.

Poslovni parkirni model

Seveda je z novim “poslovnim” modelom parkiranje tudi dražje. Pred spremembo bi za parkiranje od 17:50 do 19:00, ko začne veljati “koncertna” tarifa, plačala kakšne 4€ in nato še 4€ za parkiranje v času prireditve, skupaj torej 8€. Po novem modelu pa je to zneslo 11,20€.

Vsega tega mi seveda ne bi bilo treba pisati, če bi prišlo vsaj do enega telefonskega klica med upravljalcem garaže in Cankarjevim domom — in če bi o tej spremembi CD poslal kratko obvestilo v CD. Nekaj dni pred prireditvijo smo abonmajci namreč prejeli na dom obvestilo CD, da se bo koncert izjemoma začel ob 19:00 in trajal tri ure in 20 minut. Piscu tega sporočila bi kratko opozorilo o spremenjenem modelu parkiranja vzelo natanko minuto, tiskalnik pa porabe dodatnega črnila ne bi niti zaznal.

Posledice nekomuniciranja smo tako zaznali samo uporabniki. Tisti, ki prvemu in drugemu prinašamo denar.

Kolumna je bila prvotno objavljena v ponedeljek, 29. oktobra, na Fokuspokus, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3382?=v-slo-znamo-poskrbeti-da-je-vsaka-majhna-sprememba-obcutna-in-neprijetna

Advertisements

Zunanja politika v tandemu


Če je bila naša zgodba o uspehu iz 90. let morebiti prenapihnjena, pa je naš svetovni imidž danes ponižujoče podcenjen.

Z neverjetno energijo, skorajda z ihto — v nekdanji Jugi bi temu znali reči “iz inata” — se je naš predsednik vlade lotil pletenja mednarodnih zvez. V zaenkrat kratkem mandatu so se v njegovo mrežo ujeli glavni pogajalec EU z Veliko Britanijo v zvezi z brexitom Michel Barnier, pa predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, pa predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, pa nemška kanclerka Angela Merkel, pa francoski predsednik Emmanuel Macron. In pravkar si je izmenjal povabilo za obisk tudi z ruskim predsednikom vlade Medvedjevim.

O oprijemljivih rezultatih Šarčevih pogovorov je seveda še prezgodaj soditi, toda vsaj po sestanku z Merklovo smo dobili spodbudna sporočila glede naklonjenosti Nemčije, da se arbitražno vprašanje s Hrvaško uredi v skladu z odločitvijo sodišča — torej s spoštovanjem prava EU.

Ta “mladostna” energija in rahlo nasmejan obraz, na katerem nekoliko bolj leze navzgor desni kotiček ustnic, sta za začetek mednarodnega delovanja predsednika vlade morebiti dovolj.

Tandem

Novincu na političnem parketu veliki politiki verjetno odpustijo kak protokolarni spodrsljaj ali jezikovno nerodnost — seveda ob predpostavki, da se ve, o čem v resnici govorijo in kakšni so sklepi.

V tandemu z novim šefom diplomacije, nekdanjim premierom Mirom Cerarjem, bi lahko ustvarila jin in jang kombinacijo, v kateri je eden — namreč Cerar, da ne bo pomote! — zelo resen, zadržan, pravniško in osebnostno neroden, vendar že znan, drugi, torej Šarec, pa zabavljač, vajen drugačnih odrov, in kar pogumno spreten, bolj odprt, včasih celo navihan novinec.

Mladi, odprti, avtentični in sproščeni voditelji so praviloma bolj priljubljeni od zategnjenih, zadržanih, celo vzvišenih politikov. Saj se spomnite predsedniškega boja med dr. Danilom Türkom in Borutom Pahorjem. Prvi odmaknjen od navadnih ljudi, resnega videza in visokostne predsedniške drže, drugi pa tekač, sproščen, takrat še mlajši, všečen, komunikativen. Zmaga je bila zagotovljena.

Če bi torej Šarcu in Cerarju uspelo oblikovati tak tandem, v katerem bi bila strategija zunanje politike tudi zares enotna in jasna, taktika pa prilagojena sogovornikom, bi to morda lahko bil celo uspešen projekt. Po principu “good guy, bad guy” — glede na to, kdo od njiju bi bolje pariral trenutnemu sogovorniku na drugi strani.

Mogoče je bila nekaj podobnega nekdanja kombinacija tedanjega predsednika vlade Drnovška in zunanjega ministra Rupla. Prvi zadržan, potegnjen vase, skromen, skoraj sramežljiv, drugi pa v vsakem oziru mogočen in še danes rad nastopa.

Če bi tak tandem lahko v resnici deloval, potem je jasno, kdo bi moral na obisk v Washington k Trumpu in kdo v London k Mayevi. (Če bi se ta dva sploh ukvarjala s slovenskim premierom in zunanjim ministrom, seveda.)

Razkorak

Kakršnakoli že bo naša zunanja politika, dejstvo je, da bo morala biti drugačna kot doslej. Dejstvo, da nimamo ne svetovnih ne evropskih zaveznikov in prijateljev, narekuje spremembo v odnosih, povezovanju, komuniciranju z interesnimi državami.

Zavezništva, v katera smo vstopili, so institucionalizirane skupnosti, ki obljubljajo formalno podporo. Ko se pokaže potreba po dejanski — kot na primer v primeru arbitraže —, pa smo soočeni z dejstvom, da je njihova podpora nam samo šepet, za naše konkurente pa rjovenje.

Naša svetovna podoba mora končno postati odraz tega, kar v resnici smo. Uskladiti moramo razkorak med tem, kar o nas mislijo drugi, in tem, kakršna Slovenija v resnici je. Če je bila naša zgodba o uspehu iz 90. let morebiti prenapihnjena, preoptimistična, pa je naš današnji svetovni imidž ponižujoče podcenjen. Nismo tako slabi, tako ničevi, da bi morali ostajati neopaženi in osamljeni.

Za pokončnost naroda je uspešna, dinamična zunanja politika izjemnega pomena. Na to smo v zadnjih vsaj desetih letih pozabili.

Nove liste, novi kandidati: upor proti obstoječim občinskim strukturam


Anže Kopitar bi zmagoval tudi v ritmični gimnastiki, če bi tekmoval sam. Seveda pa bi ritmična gimnastika zato nadrsala.

Letošnje lokalne volitve bi znale biti zanimive. Nove liste, ki nastajajo, in novi kandidati za župane, ki hitijo vlagati kandidature, so odraz upora proti obstoječim občinskim strukturam, proti delovanju sedanjih občinskih svetov, proti vodenju občin, proti veljavnim prioritetam, proti načinom komunikacije in informiranja občanov.

Vsaka nova lista je dvignjena pest občanov, vsak nov kandidat kazalec, ki v njihovem imenu žuga aktualnemu županu.

V Mariboru napovedujejo kar 15 kandidatov. Županu Fištravcu se stolček resno maje. Nekdanjemu županu Kanglerju pa se smeji. Mariborčani so mu očitno odpustili radarje. Ker mu gre pred sodniki dobro, mu je ljudstvo spet vse bolj naklonjeno.

Svinjarije z lutko kandidatke za županjo Lidijo Divjak Mirnik sploh nočem omenjati, saj je dejanje gnilo in smrdljivo.

Gneča za županski stolček bo v Mariboru največja. Sporočilo je jasno. V Mariboru se stvari razvijajo drugače, kot si želijo občani. Mesto očitno potrebuje novo vodstvo.

Ljubljana, Koper

Tudi v Ljubljani, kjer nas je večina verjela, da županu Jankoviću niti nima smisla konkurirati, so ta hip znani že trije kandidati: dr. Anže Logar, ki ga v boj pošilja SDS, Smiljan Mekicar kot kandidat Dobre države in Dragan Matić, ki ga je predlagala SMC.

Če je v Mariboru menjava župana skoraj dejstvo, je v Ljubljani dejstvo, da zamenjave ne bo. Tehtnica med dobrim in slabim delom županovanja Zorana Jankovića, med njegovimi dosežki in sodnimi procesi, med njegovimi profesionalnimi partnerji in prijateljskimi povezavami, ki so vpeti v delo za občino, je uravnotežena — v njegovo korist.

Tudi v Kopru zaenkrat nič novega, četudi se lista protikandidatov Popoviču hitro daljša. Ta hip jih je že šest. Pri toliko kandidatih drugi krog ne bo presenečenje — toda aktualnega župana to preveč ne moti. Kot nekdanji dirkač je v pomembni prednosti.

Kranj

Župan Kranja Boštjan Trilar je pustil za naslednike odprto bojno polje. V tej bitki ga ne bo. Razlogov nam ni nikoli sam razkril, nekaj možnih pa je lahko izbrskamo iz njegovega zadnjega mandata. Če bi se podal v kampanjo, bi bila zanj največji udarec prometna nesreča, v kateri je bil kriv na celi črti — alkoholni in komunikacijski. Modro se je odločil, da nam ne bo dovolil gledati krvi, ki bi tekla od vsepovsod, če bi vstopil v novo tekmo. Brez njega se bodo spopadli nekdanji predsednik uprave Zavarovalnice Triglav Matjaž Rakovec (s podporo SD), nekdanja direktorica STO in občinska svetnica Barbara Gunčar in dr. Iztok Purič, ki ga podpira Alenka Bratušek — za naslednika pa si ga želi tudi sam Trilar.

Kaj pa preostalih 200 občin?

Za tistega, ki hoče biti aktiven državljan in ki mu je mar, kaj se dogaja v politiki, torej ni ovir za pridobivanje podatkov o županskih tekmah v mestnih občinah (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Koper, Nova Gorica, Novo Mesto, Velenje, Slovenj Gradec, Murska Sobota in Ptuj), pa tudi v večjih turističnih krajih kot so Piran, Izola, Bled. Vse je zapisano. Splet ponuja zadnje informacije.

Drugače je, ko gre za preostalih 200 občin. Nacionalni mediji o tem ne poročajo. To je razumljivo. Tudi mene me ne zanima zelo, kdo bo župan Črnomlja ali Destrnika, če živim na Gorenjskem.

A tudi lokalni ali regionalni mediji, ki bi jim obveščanje prebivalcev znotraj njihovega geografskega dosega moralo biti še kako v interesu, se preračunljivo, ponekod zelo očitno zlizano z dosedanjimi župani, obnašajo interesno naklonjeno do dosedanjega vira prihodkov in ignorantsko do novih kandidatov.

Če ne veste, tudi občinski proračuni so pomemben vir prihodkov lokalnih in regionalnih medijev in ti ne tvegajo ogrožati svojega vira financiranja na račun novinarskega poslanstva o poštenem, uravnoteženem poročanju. Toliko o nepristranskosti medijev na lokalni ravni.

Zmagovalni konji

V zameno za leta financiranja izbranega medija z občinskim denarjem so aktualni župani deležni osebnih intervjujev, pogovorov, sporočil in podpore. Novi kandidati pa za majhen oglas plačujejo po nekaj 100€. Njihova sporočila za javnost neobjavljena romajo v koš za smeti. Tako je pri nas na Gorenjskem.

Eden od aktualnih županov, ki na Gorenjskem zaključuje svoj šesti mandat in ima letos prvič resnega tekmeca, bralcem regionalnega medija v zadnjem pogovoru za svojo sedmo zmago ponuja pregovor, “da se zmagovalnega konja ne menja”.

Seveda. Tudi Anže Kopitar bi zmagoval v ritmični gimnastiki, če bi tekmoval sam. Kje bi bila zato danes ritmična gimnastika, si pa lahko le mislimo. Najbrž bi zelo nadrsala.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 14. 10., z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3355?=nove-liste-novi-kandidati-upor-proti-obstojecim-obcinskim-strukturam

Naši ljubi moški so svetovni prvaki vsaj v nečem!


V imenu vseh SLO žensk iskreno čestitam našim moškim. Ponosne smo, hvaležne, da so v tako dobri gospodinjski kondiciji.

Ne, ne gre za košarko. V košarki smo “samo“ evropski prvaki. Tudi rokometaši in odbojkarji so bili na lanskem svetovnem prvenstvu in na evropskem prvenstvu 2015 “samo“ tretji. Tudi kak drug statistični pregled športnih rezultatov ne prikaže slovenskih fantov na prvem mestu na svetu. Smučarski letalci so bili letos drugi, leta 2012 pa tretji na svetu.

Moj tokratni športni pregled gre v drugo smer in je naravnost navdušujoč. Še posebej za ženske, ki bi ga znale postaviti celo nad zlato košarkarsko medaljo z evropskega prvenstva in vse druge. Četudi je realnost tega dosežka samo teoretična, statistična in sploh ne dejanska.

Moških pa moja današnja kolumna morda sploh ne bo razveselila. Znali bi se zgodbe sramovati in trditi, da vse, kar piše, ne drži.

Vendar ni razloga za zavračanje. Za harmonično življenje slovenskih družin je ta svetovni dosežek pravi blagoslov.

Nemški ego mojega moža

Uglednega naziva svetovnih prvakov marsikatera ženska v praksi najbrž sploh ne čuti. Kakšna boljša polovica se bo nejeverno čudila in odkimavala. A vir podatka je ugleden in deluje zanesljivo, saj sodi pod okrilje medijske hiše Independent.

Če je medijem danes še moč verjeti.

Torej, slovenski moški ste svetovni prvaki. Daleč prvi na svetovni lestvici, kar 7 minut pred drugo uvrščenimi Danci.

Saj vem, da ste že nestrpni in da hočete že enkrat vedeti, v kateri disciplini ste si zaslužili ta primat.

Naši moški ste svetovni prvaki v urah, ki jih dnevno posvetite gospodinjskim opravilom.

Rezultate je po meni neznanem ključu izbrskal moj mož. Ni mi povsem jasno, kaj je treba vtipkati v Google, da povsem naključno dobiš ven preglednico najboljših gospodinjcev na svetu.

Obstoja možnost, da se mi je celo zlagal in je v resnici vtipkal “hard working men at home” — ker se mu je zdelo, da ob mojem tempu življenja postaja preveč obremenjen z gospodinjskimi opravili. Članka mi ni pokazal, a zagotovo je bil po zaslugi svojega nemškega ega ponosen, da ne sodi v slovensko kvoto.

Nemški moški so na tej lestvici gospodinjskih opravil sicer šele peti in zaostajajo za našimi fanti za kar 24 minut. Za Slovence in Dance so se uvrstili Francozi in Avstralci, za Nemce pa Američani, Južnoafričani, Britanci, Irci in na desetem mestu Indijci.

Ampak kako to, pravzaprav?

V imenu vseh žensk v Sloveniji iskreno čestitam našim moškim za ta dosežek. Nanje smo zelo ponosne in hvaležne, da so v tako dobri gospodinjski kondiciji.

Vsak dan porabite 114 minut za to, da skupaj z nami držite pokonci naše družine. Da skrbite za urejenost in čistočo, da so večerje skuhane, da ni prahu in pajčevin, da so zavese oprane in otroci previti. Šest minut manj kot dve uri! Izjemen rezultat! Treba je poudariti — kot navaja preglednica —, da seveda gre za neplačano delo. Prostovoljno delo, torej. Čeprav sicer dvomim, da moški to delajo po lastni volji in iz blazne želje, da bi letali po stanovanju s cunjami v rokah in brisali prah, pomivali okna ali prali perilo.

In ker ne gre za plačano delo in ker tudi ni povsem prostovoljno, bi bilo zanimivo vedeti, zakaj so se slovenski moški pravzaprav uvrstili na prvo mesto na svetovni lestvici

Najsrečnejše družine

Prijatelj dr. Miha Mazzini ima za ta svetovni fenomen zagotovo že izdelano razlago in bi nam znal hitro povedati, kje tičijo vzroki za to odlično uvrstitev.

Za tak vzorec obnašanje so gotovo zaslužne slovenske mame iz prejšnjih generacij. Naša nekdanja država je bila prva na svetu v odstotku zaposlenih žensk. Če moški niso zaslužili dovolj za preživetje družine, je morala pač v službo tudi žena. Domače delo si je bilo zaradi ljubega miru in enakopravnosti spolov treba primerno razdeliti.

Tako nekako se je verjetno začelo. Z delom so se ženske vse bolj osamosvajale, emancipirale, postale samozavestnejše, boljše vodje v službi in doma. Temu dejstvu se prilagaja tudi moška stran. Simpl.

Ljubi moški! Nikar ne skrivajte zadovoljstva nad tem dosežkom. Me smo iskreno ponosne na vas in vas bomo še naprej spodbujale, da ostanete fit, mišičasti, natančni, vztrajni in v dobri kondiciji. Da to pomembno in častivredno prvo mesto pri opravljanju gospodinjskih opravil ostane trajno v vaših rokah.

Zadovoljne slovenske ženske in ponosni slovenski moški? To so najsrečnejše družine.

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 7. oktobra, z istim naslovom. https://fokuspokus.si/article/3342?=nasi-ljubi-moski-so-svetovni-prvaki-vsaj-v-necem

Ponosni? Na kaj pa? Da je bila Slovenija nekoč zgodba o uspehu?


To ne dviguje nacionalnega ponosa in kolektivne samozavesti, ki nam ju primanjkuje. Pozabljeni luzerji, odrinjeni v kot.

Ali je morebiti res ali pa se mi samo zdi, da mednarodna veljava Slovenije, naš ugled, spoštovanje tujine od ene do druge vlade vedno bolj usihajo?

Ne rečem, da so za to krive samo vlade same — so pa lahko vladni mandati časovni mejniki in prelomnice za kakšno bodočo oceno ali morda celo kakšno diplomsko nalogo iz politologije ali mednarodnih odnosov.

Nekoč, po osamosvojitvi, ko je bila Slovenija še zgodba o uspehu, našim voditeljem ni bilo treba prosjačiti za bilateralna srečanja svetovnimi državniki. Prav nasprotno! Takrat so si številni evropski politiki želeli pripeti politično medaljo s tem, da so opravljali vlogo povezovalcev, spodbujevalcev, mediatorjev ali celo svetilnikov na poti Slovenije v EU in v svet.

Ugani, kdo ne pride na večerjo

Zato se zdi, da je bilo obiskov tujih državnikov, ki so pomagali utiriti novo evropsko državo na “prave” tirnice, takrat veliko več kot danes.

Danes skorajda ni več zelo visokih obiskov v Sloveniji. Kateri predsednik države ali vlade, kateri kralj ali kraljica nas je nazadnje obiskal? Na hitro se spomnim samo kratke Putinove prisotnosti na slovesnosti ob 100-letnici ruske kapelice na Vršiču pred dobrima dvema letoma. Zaradi tega je bil ves dan ohromljen promet po vsej Gorenjski.

Leto prej je Putin poslal v izvidnico predsednika vlade Medvedjeva. Leta 1999 je bil na obisku v Sloveniji ameriški predsednik Clinton, že leto prej tudi princ Charles. Leta 2001 smo na začudenje vsega sveta gostili prvo srečanje med Bushem in Putinom. Istega leta je bila na obisku tudi angleška kraljica Elizabeta, švedski kralj in kraljica pa leta 2004. George W. Bush je še enkrat prišel leta 2008. Potem so se obiski redčili: 2011 nas je prišla obiskat Angela Merkel, 2014 pa še takratni nemški predsednik Joachim Gauck. Danes k nam več ne prihajajo pomembnejši svetovni voditelji.

Šlik-šlak korenček

Tudi ob obiskih slovenskih politikov v tujini, kadar gre za kolektivna srečanja predsednikov vlad ali držav, mediji poročajo, da naši voditelji na formalnih ali manj formalnih sprejemih ostajajo osamljeni. Da nimajo sogovornikov, kaj šele tistih pravih, ki bi jih lahko navdušili za katerega od naših izvrstnih projektov, jih prepričali, naj nas podprejo pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško s Hrvaško, ali rekli Avstrijcem, da zaprta meja res ni potrebna in podobno.

Kar vzbuja še dodatno skrb, je to, da se pogosto zdi, kot da nekateri mediji o tem govorijo v privoščljivem tonu, kot da poslušamo nek starševski “saj sem ti rekel” — ali pa prav nasprotno, otroški šlik-šlak korenček.

Ta dejstva zagotovo ne dvigujejo nacionalnega ponosa in kolektivne samozavesti, ki nam ju tako zelo primanjkuje. Vloga pozabljenih luzerjev, odrinjenih v kot, je zelo nehvaležna. Trdim, da ima slovenski značaj težave s sposobnostjo, da bi to zapostavljenost vzel kot motiv za nove zmage.

Slovenija si je tudi zapravila priložnost, da bi postala politični most do Balkana. Ključni sogovornik, mediator pri urejanju nerešenih težav, ki izvirajo iz nekdanje skupne države. Slovenija bi lahko bila država, ki povezuje in ki daje zgled.

Toda kako bi lahko bili nekomu vzorniki, če pa ne znamo reševati niti svojih sosedskih odnosov?

Multinacionalke so se preselile

Ker nismo znali prevzeti vodilne politične vloge v regiji, smo izgubili tudi gospodarsko veljavo. Po osamosvojitvi je v Slovenijo prišlo kar nekaj multinacionalk, ki so našo pozicijo razumele kot vrata na Balkan. Nekaj let — še posebej v času “zgodbe o uspehu” — je tako tudi res bilo. V Sloveniji so rasle in cvetele oglaševalske agencije. Te praviloma pridejo vedno v paketu z oglaševalci, novimi podjetji, novimi produkti. Dobivali smo nove, kreativne poklice. Slovenija je bila vodilna država tako imenovane novoevropske kreativnosti. Na festivalu Zlati boben v Portorožu se je trlo uglednih mož svetovne oglaševalske industrije. Ni bilo potrebnega veliko truda, da so prišli. Nekateri so celo prosili, če lahko pridejo. Naše oglaševalske agencije pa so z lahkoto pobirale naslove najboljših agencij “nove” Evrope.

Mentalna zaprtost in administrativne ovire

Danes je popolnoma drugače. Zlati boben je vrsto let iskal svoje mesto v novi Evropi. Se selil iz Portoroža v Ljubljano in zopet nazaj. Želim mu novo renesanso! Veliko multinacionalk je regionalni sedež preselilo iz Ljubljane v Zagreb ali v Beograd, pri nas so pustile samo “representative office”. Šefi regionalnih podjetij so postali sosedje Hrvati in sorodniki Srbi. Delovna mesta se odpirajo v drugih državah. Oglaševalske spote snemajo v Srbiji in na Hrvaškem, no, tudi na Češkem, Slovaškem … — za slovenski trg pa jih potem samo sinhronizirajo v slovenščino. Se spomnite filma za renault 5 agencije Luna (takrat še brez dodatka TBWA), ki je bil posnet v Sloveniji? Na Cankarjevi ulici? Od tega je že skoraj 30 let. Danes ni več takih podvigov.

Vrsto let smo se hvalili, da bomo gospodarstvo ohranili v svojih rokah. Z mentalno zaprtostjo in administrativnimi ovirami smo uspešno odganjali svež kapital, novo znanje, nove ljudi. Zaradi tega danes plačujemo visok davek. Investitorji pričakujejo visoke državne subvencije, da se sploh odločijo investirati v posel v Sloveniji.

A vendar je vsaj zaradi trenutne gospodarske rasti, ki jo združeno generirajo domača in tuja podjetja, potrebno ostati miselni zmagovalec. Da tisti, ki so odrinjeni na svetovni in evropski politični rob, v to ne bi kaj dosti posegali.

Čisto osebno sem pa pomirjena. Pri nas doma je Slovenija dominantnejša od Nemčije.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 30. septembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3328?=ponosni-na-kaj-pa-da-je-bila-slovenija-nekoc-zgodba-o-uspehu