Fake news na BBC: Kit, volk, tarantela in hiša na drevesu


Kaj se dogaja v Sloveniji glede fake news, lahko samo ugibamo. Uradnih pregledov kot na BBC ni in jih najbrž tudi ne bo.

V Sloveniji smo sicer zgroženo, pa vendar brez neke bralske, poslušalske, gledalske vojne napovedi medijem, ki to producirajo, sprejeli dejstvo, da so fake news pač dejstvo sodobnega, moralno izprijenega časa. Potem pa sta Daily Telegraph in Guardian razkrila, da so kljub dosedanjim obsodbam takšnega ravnanja, prav take fake manevre delali tudi v zibelki odgovornega novinarstva — na britanski BBC. Sporna zgodba govori o lovcu na kite.

Za nevedne: BBC je 18. oktobra 1922 ustanovil John Reith kot neodvisni radijski oddajnik. Prva radijska oddaja je bila 24. novembra istega leta. Vizija ustanovitelja je bilo informiranje, izobraževanje in razvedrilo. Neodvisno od oblasti in brez oglasov.

Danes ima BBC na televizijskih, radijskih in spletnih platformah skoraj 5 milijard funtov letnih prihodkov.

Zaradi netočnega prikaza je BBC umaknila s programa eno najbolj prepoznavnih poljudnoznanstvenih naravoslovnih in zgodovinskih serij z naslovom Human Planet, ki je bila na sporedu že od leta 2011.

Lov na kite

Sporna vsebina govori o indonezijskem mladeniču iz vasi Lamalera, ki se je pridružil vaščanom pri lovu na kite. Lovec, Benjamin Blikololong, je bil v seriji prikazan v izjemnem, za človeka skoraj neverjetnem skoku v vodo — in to z večmetrsko harpuno v rokah. Naratorjev glas je gledalcem povedal, da je Blikololong kitu zadal smrtni udarec — kar naj bi bil del obrednega prehoda mladeničev v odraslost — in pozneje kot nagrado za hrabrost dobil večji del kitovega mesa.

Ameriški novinar, ki je pozneje preživel tri leta s tem plemenom, se je oglasil na BBC in ustvarjalcem povedal, da mu je Blikololong povedal, da je bila njegova vloga ponarejena in neresnična, saj da nikoli ni zadel kita.

Na BBC so se odzvali tako, da so umaknili serijo z Netflixa in tudi iz drugih programskih shem in napovedali, da bodo opravili uredniški pregled ne samo te, temveč vseh epizod serije, da bi ugotovili, ali so tudi v drugih epizodah morebitne neresnice in kršitve.

V uradnem pojasnilu ob umiku serije zaradi neresničnega prikaza so se na BBC odzvali takole: “Po pregledu oddaje BBC meni, da prikaz Blikololongove vloge ni točen, četudi zaporedje filmskega prikaza odraža lov na kite.”

Povedali so še, da so okrepili ekipo ustvarjalcev z dodatnim izobraževanjem, uredniškimi usmeritvami, standardi in vrednotami, ki veljajo na BBC.

Vsak po svoje

Pri uredniškem pregledu serija so našli štiri primere fake news. Leta 2015 so v eni od epizod o volku uporabili napol udomačenega volka, ker niso mogli najti pravega. V oddaji o tarantelah, domnevno posnetih v Venezueli, se je izkazalo, da so bile v resnici posnete v studiu.

Pred mesecem dni so razkrili, da je bila hiša na 42 metrov visokem drevesu, za katero so trdili, da pripada plemenu Korowai s Papue Nove Gvineje, zgrajena zato, da bi ujeli boljšo pozicijo kamer. Resnica se je razkrila po naključju, ko so pred leti tja poslali drugo ekipo, ki je snemala serijo Moje leto s plemenom in ugotovila dejanski izvor in rabo drevesne hiše.

Na BBC so dodali, da proti članom ekip, ki snemajo serijo, ne bo ukrepov, četudi v njih še vedno delujejo člani, ki so bili zraven pri spornih oddajah. Serija je bila sicer nominirana za pet nagrad bafta, eno je tudi prejela. Prejela je tudi emmyja za kinematografsko odličnost.

Kaj se dogaja v Sloveniji glede objavljanja neresničnih novic, si lahko misli vsak svoje. Uradnih podatkov in pregledov kot na BBC ni. Jih verjetno tudi ne moremo pričakovati.

 

 

 

 

 

Advertisements

Kdo blefira? Komu verjeti? Koliko nas to stane?


Ni treba razmišljati in delati raziskav, zakaj volilna udeležba pada. Politične obljube so slepi naboji.

Neverjetno, kako predvolilni čas spremeni pojavljanje, nastope, retoriko, ton, stil, jezik politikov. Pa tudi zakonodajna prizadevnost naših članov parlamenta dobi pred volitvami prej nepredstavljivo aktivno dinamiko. Želja po sprejemanju zakonov postane nezaustavljiva sla. Nujno hočejo sprejeti še celo vrsto zakonov, brez katerih bo država propadla. Vrstijo se zasedanja te in one parlamentarne komisije, delajo zaključna poročila, pobirajo še zadnje prihodke iz naslova delovanja komisij.

Kdo tu blefira?

Nenadoma spoznavamo celo poslance, ki jih ves mandat nismo opazili. Po skoraj štirih letih nas prepričujejo, da so bili prav oni med najbolj aktivnimi in največkrat pobudniki novih zakonov, s katerimi bi lahko uredili povsem zmešane razmere. Le kako to, da parlamentarna večina tega ni zaznala, ko je bilo treba pritisniti na glasovalni gumb?

Kdo tu česa ne razume?

Komu verjeti?

Tudi komunikacijske relacije se spreminjajo. Miro Cerar o tem, kakšen novinar je Bojan Požar, Bojan Požar pa, kaj je Miro Cerar naredil in česa ne. Pa spet Miro Cerar in Zoran Janković o eventualnem zavezništvu. Pa vsi desni skupaj za isto mizo in še kdo od njih potem posebej s kom na kavi. Pa vsi skupaj — s prav posebnim navdušenjem zlasti Požar — čez Šarca, ki mu je do sedaj kazalo dobro.

Ne vemo več, kdo laže in kaj je sploh res. Ena stran trdi, da v stranki ni demokracije. Druga stran v tem vidi užaljenost zaradi neprave pozicije na seznamu kandidatov na volilnih listih. Nekdo iz stranke predlaga zakon, ki ga njegova lastna stranka ne podpre. In to naj bi osebno preprečil predsednik te iste stranke, ki da je poslancem naročil, naj zakona ne podprejo. Ta seveda to zanika. Eni trdijo, da delajo po črki zakona, drugi zanje vlagajo ovadbe.

Kdo odhaja?

Eni odhajajo samovoljno, drugi užaljeni zapuščajo ostanke tega mandata. Tretji bodo odšli, ker jih ne bomo poklicali, da bi nam še (kdaj) služili. Prvi na ta način priznavajo, da imajo politikov poln kufer. Drugi bi ostali, pa jih je izločila politika sama. Tretjim se zdi politika sanjska služba in bi nas radi prepričali, da nas lahko samo oni rešijo pred vesoljnim potopom. Kajti druge možnosti ali ponudbe za službo ne morejo dobiti.

Ali po drugi strani sploh kdo prihaja?

Četudi naj bi tokrat v bitko vstopilo rekordno število strank, je težko reči, da v politiko vstopa nekdo, ki je popolnoma nov. Ni princa na belem konju, ki bi žalostno princeso Slovenijo popeljal iz birokratsko ujetega, počasnega, koruptivno prepletenega, pravno okornega, nečloveško prereguliranega okolja. Nič novega se nam med obrazi ne obeta, nič navdihujočega, nič prepričljivega, kar bi nas množično in z navdušenjem gnalo obkrožiti njegovo številko na lističu.

Koliko nas pa to stane?

Biti poslanec v državnem zboru je res sanjska služba. Vsaj štiri leta lahko srečnež, ki smo mu to funkcijo zaupali, dovolj solidno preživi brez zahtevnega naročnika na drugi strani, brez deadlineov, brez KPI-jev (kazalnikov uspešnosti) ali drugih tržnih borb. Si na seji parlamenta ali te pa ni. Prebereš kakšen zakon ali pa ne. Osnovna bruto plača poslanca v Sloveniji znaša 3.661€. Potem so tu še dodatki na delo v komisijah, na delovno dobo in še kaj. Pa povračilo stroškov za prevoz na delo in z njega, povračilo stroškov prevoza ob dela prostih dneh iz kraja, kjer ima poslanec službeno stanovanje, do kraja stalnega prebivališča in nazaj. Pa povračilo stroškov selitve iz kraja stalnega prebivališča v kraj, kjer ima službeno stanovanje, in nazaj. Poslancem se povrnejo stroški službenih potovanj, in sicer povračilo stroškov prehrane (dnevnica), prenočišča.

Kaj kdo obljublja?

Mlade družine bodo po novem dobile 3.000€ državnega darila ob rojstvu otroka. Davki bodo nižji. Davki bodo enaki, bo pa država iz pobranega dala državljanom več. Imeli bomo boljše šolstvo. Več bomo vlagali v razvoj. Kultura ne bo več pastorka. Naša vojska bo Natova elita. Tistega jurja penzije, ki ga je že davno obljubljal največji zagovornik upokojencev v Sloveniji, smo z nejevernim nasmehom že zapravili. Lahkotnost danih obljub, ki jih na koncu povozijo koalicijske pogodbe, če že ne lastne požrte besede, je streljanje s slepimi naboji. A vendar padamo nanje.

Kaj pa mi?

Sploh ni potrebno dolgo razmišljati ali delati kakršnihkoli raziskav, zakaj volilna udeležba pada. Volilci imamo polno vprašanj, pravih odgovorov nanje pa ni.

Tekst z istim naslovom je bil prvotno objavljen v nedeljo, 22. aprila na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/3005?=kdo-blefira-komu-verjeti-koliko-nas-to-stane

 

.

 

Zakaj (in za kaj) zapravim 20€ tedensko za medije?


Smo narod, ki ga odlikuje hiperprodukcija škandalov? Ali pa smo postali popolnoma odvisni od tovrstne medijske ponudbe?

Imeti pred volitvami novinarsko konferenco, ki ni povezana s politiko, škandaloznimi zgodbami o iztekajočem se mandatu vlade in diskreditiranjem enega od aktualnih špicenkandidatov ali strank, je popoln nesmisel. Novinarjev in urednikov oz. medijev in njihovih lastnikov v tem času ne zanima skoraj nič drugega kot politika.

Tudi dobro pripravljeni argumenti, gradiva za novinarje, prijazno komuniciranje in pravočasnost ne pomagajo kaj dosti. Pojasnila, da so podekipirani in da nimajo nikogar, ki bi v obilici dogodkov pokril še to, so tako rekoč copy-paste. Največkrat pa odgovora sploh ni — četudi povabilo na novinarsko konferenco pride dovolj zgodaj. Vsi čakajo do zadnjega neko dramatično predvolilno razkritje, zato so takšne normalne teme zdaj popolnoma drugorazredne.

No, tudi sicer je organizacija srečanja z mediji, na katerem gre za dobro in zanimivo razvojno idejo, pravi izziv. Dobre novice so pri nas medijsko zreducirane kot pokuhana omaka pri coq au vin.

Same luparije?

Prevlado slabih novic lahko razložimo na dva načina: da se pri nas dogajajo predvsem lumparije in da smo postali narod, ki ga odlikuje izjemna, dnevna hiperprodukcija škandalov — ali pa da smo bralci, gledalci, poslušalci postali popolnoma odvisni od tovrstne medijske ponudbe in želimo slediti samo še temu, kakšno svinjarijo je nekdo zakuhal in kako bo za to plačal.

Imamo pa tudi medije, ki odkrito povedo, da na novinarske konference ne hodijo. Tiskovke so očitno orodje in kanal medijskega komuniciranja, ki je na poti v izumrtje. To bo treba upoštevati pri študiju novinarstva ter v PR šolah in tečajih hitrega piarovstva.

Da je le plačljivo

Na drugi strani medijskega hodnika pa je za njihove prodajne oddelke zanimivo čisto vse, kar je plačljivo. Še takšno nepomembne, nerelevantne, blesave vsebine, ki jih je bilo pred leti iztežkoziv spraviti v medije. Danes nam ugledni in verodostojni mediji ponujajo oglase za produkte, namenjene zdravju ali vsaj boljšemu počutju, čeprav so morda celo škodljivi. Glavno, da je oglas plačan — kaj se oglašuje, pa ni pomembno.

Včasih smo PR ločevali na produktni in korporativni del komuniciranja. No, tudi produktni PR je izumrl oziroma se je preobrazil v produktno oglaševanje, ki je samo na pogled drugačno kot klasični oglasi. Pri korporativnem piaru se že vsaj desetletje uveljavlja pravilo in kriterij velikosti oglaševalca: več kot podjetje vloži oglaševalskega denarja v določen medij, bolj je vsebinsko podprto.

Prijazni komunikatorji vabijo na čaj

In še en pogled na to temo. Imamo novinarje in urednike, ki ponujeno novico vzvišeno in arogantno, brez pravih odgovorov in odrezavo ovrednotijo kot nevredno objave. Takšnemu ravnanju lahko sledimo do točke, ko se človeku stolček urednika ali mesto novinarja ne izmakne. Prej so le komajda ali sploh ne odgovarjali na ponujeno komunikacijo, potem pa se znajo preleviti v prijazne komunikatorje in celo vabijo na pogovor ob čaju.

Evolucijski razvoj medijskega sveta in novinarskega poklica je samo zrcalo družbenih sprememb.

In seveda, pri tem je nujno dodati disclaimer. Niso vsi novinarji takšni in tudi čisto vsi mediji ne ravnajo povsem tako, kot opisujem. Na vsak način pa so to vse bolj zaznani trendi. Še vedno imamo vrsto odličnih ljudi v novinarstvu, ki imajo nenehno vključen kreativni radar, kaj je mogoče narediti iz informacije in je ne zavračajo samo zato, ker jim osebno ne sede. So pa redkejša in nedvomno izumirajoča vrsta.

Zakaj? Zato!

Ali gre razvoj slovenskega novinarstva in medijev v pravo smer ali ne, naj analizirajo za to poklicani strokovnjaki. Še najbolj pa bo pravilnost ali nepravilnost te poti pokazal trg.

A do takrat bo za nas nevedne bralce, poslušalce in gledalce pomembno, da znamo vključiti filter in razumeti, zakaj je neka novica prišla na naslovnico, druga pa ni bila deležna niti omembe. Ker je nekaterim dovoljeno reči “zato”. Brez razlage.

Za nakup različnih medijev zapravim okoli 20€ tedensko. Veliko za nič. Malo za dobre novinarje.

Tekst je bil  prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 15. 4., z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2991?=zakaj-in-za-kaj-zapravim-20eu-tedensko-za-medije

Povejte, železničarji: Kdaj se boste znebili primitivnih dvoličnežev


SŽ še danes veljajo za kadrovski poden. Pa ne zaradi starih vlakov in zamud, temveč zaradi sindikalistov kot Berdajs.

Ribarija na Slovenskih železnicah je razkrila, kako lahko v naši nacionalni sindikalni selekciji pridejo na površje primitivni, arogantni, agresivni dvoličneži, ki cela desetletja vladajo več tisoč sodelavcem in manipulirajo z vsemi, ki jim pridejo na pot. Povsem verjetno je, da s pritiski in razkazovanjem mišic vodstvu podjetja onemogočajo izvajanje strategije in ukrepov, če jim ti niso povšeči.

Naj mi zaposleni na Slovenskih železnicah oprostijo že vnaprej. Proti nikomur nimam nič osebno. V tem poslovnem gigantu bežno poznam samo dve, tri osebe. Zato ta prispevek ni uperjen proti SŽ. Uperjen je proti njihovim dejanjem. Pravzaprav proti dejanjem, ki jih niso opravili, proti njihovi pasivnosti in aktivni nezavzetosti, da bi svoje zastopnike v organih soupravljanja in delavskega zastopanja preprosto odstranili in odpoklicali, ne pa ponovno izvolili. Ker jim niso v pomoč, še manj pa v ponos.

Kakšno igro igrajo sindikalisti

Čudi me, da zaposleni v vseh teh letih niso spregledali, kakšno osebno igro igrajo in pletejo vodilni sindikalisti. Čudi me, da zaposleni niso spoznali, da je ugled podjetja razen od odličnih storitev odvisen tudi od ključnih ljudi. Da javnost Slovenske železnice še danes v glavnem dojema kot kadrovski poden. Pa ne toliko zaradi starih vlakov in zamud, temveč zaradi njihovih ključnih predstavnikov.

SŽ gotovo niso takšne. Samo napačnim ljudem so dopustili, da oblikujejo njihovo podobo.

Zahvaljujoč sodobni tehnologiji in človeku, ki je posnetek pogovora med sindikalistoma pogumno spravil v medije, se je treba zahvaliti, da smo končno spoznali pravi obraz vodilnih v notranjem delavskem gibanju Železnic. Ni izgovorov, da so bile besede vzete iz konteksta in da je šlo v resnici za nekaj popolnoma drugega. Niti ne pijejo vode očitki, da je nekdo pogovor snemal brez vednosti omenjenih sindikalistov. Ob morebitni tožbi bi sodišče posnetek kot dokazno gradivo sicer izločilo. Toda bolj pomembno je, da so dolgoletni novinarski namigi o dogajanju na SŽ končno dobili potrditev. Zdaj vemo, da to ni bil fake news, temveč kruta, primitivna, nasilna oblika mobinga med zaposlenimi, ki so ga vodili Berdajs & Co. To je bila sindikalna politika SŽ.

Delavska oblast

Kolegu, ki je cincal med dvema sindikatoma in čigar glas bi bil očitno jeziček na tehtnici delavske moči, je v prispevku, ki smo ga slišali, Berdajs večkrat povedal, da ga bo “sf…l kot psa” in o tem obvestil njegovo okolico. “Vse bom naredil, da te fu…m ven iz službe,” mu je grozil. Človeka si je drznil celo vprašati, “ali ima pi..o ali ku..c”. In to še ni vse! Medijem je sprva v celoti zanikal, da je izrekel kakršnekoli grožnje. Torej tudi laže.

Berdajsu so dolga leta delavske oblasti stopila v glavo, zato se obnaša, kot da je na SŽ vse njegovo. Pa ne pozabiti, da so Slovenske železnice sicer v državni lasti. Da je vse, s čimer upravljajo, naša skupna last. Da smo morali davkoplačevalci v preteklosti večkrat pokrivati njihovo izgubo. Nazadnje leta 2015 kar 110 milijonov evrov. Denar je šel tudi za plače neotesancev, kakršen je sindikalist Berdajs.

Ni nam pomoči

V večernem pogovoru na Planet TV je sedel ves resen. Deloval je rahlo skrušeno, z očali je izgledal celo umnejši. Ker je navajen kamer in medijskega sveta, je deloval umirjeno. Druga oseba, drug človek. Dvoličnež.

Toda vsebinsko je bil neprepričljiv. Na vprašanje o odstopu, se je skliceval na to, da ima med zaposlenimi vso podporo. Ali je kaj resnice v tej izjavi, bo pokazala odločitev delavskih organov v naslednjih dneh. Če ostane na svoji poziciji, nam ni več pomoči. Takšna odločitev je sporočilo vsem nam, da je dovoljeno psovati, groziti, pritiskati na kogarkoli, če ne deluje v tvojo korist.

Kaj je prav?

Berdajs pa tudi ni edini, ki bi si zaslužil hitro in odločno razrešitev. Pred kratkim se je v Planici neprimerno obnašal okajeni in v napačno smer razposajeni član poslovodstva DRI. Dobil je samo opomin pred odpovedjo.

Neodločnost odločanja tistih, ki smo jih izvolili, da odločajo v našem imenu, nas ubija na vseh ravneh. To cincanje in mencanje, ki ohranja status quo, nas dela neznačajske. Nezmožnost prevzemanja odgovornosti medli slovenski značaj.

Je končno prišel čas, da bomo zmogli ob takšnih zavržnih dejanjih ravnati odločno in vsem poslati jasno sporočilo, da to niso pravila naše igre?

Železničarji, nam boste vi sporočili, kaj je prav?

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus, v nedeljo, 8. aprila, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2976?=povejte-zeleznicarji-kdaj-se-boste-znebili-primitivnih-dvolicnezev

SLO zavezniki: EU? ZDA? Sosedi? Ne. Rusija? Morda ne več. Kdo pa potem?


Saj ne rabimo mednarodnih incidentov. Za Slovenijo je dovolj že Evrovizija, da vemo, pri čem smo. Slovénie: zéro points!

Je država brez zaveznikov in diplomatskih prijateljev lahko uspešna država? Je lahko močna, spoštovana? Je lahko varna? Je lahko zmagovalka?

Ko so v Salisburyju našli z živčnim strupom novičok zastrupljenega nekdanjega ruskega dvojnega agenta, danes sicer britanskega državljana Sergeja Skripala in njegovo hči Julijo, je Velika Britanija pokazala s prstom na Rusko Federacijo. Hitra obsodba je videti kot začetek morebitne nove hladne vojne, zagotovo pa govori o pomembnih spremembah v mednarodnih odnosih.

Dvomov o pravilnosti odločitev držav, ki so podprle Veliko Britanijo in s tem obsodile Ruse poskusa dvojnega umora, je veliko. Preiskava namreč še ni zaključena, a krivca že imamo.

Tako te dni spremljamo informacije o izgonu diplomatov. Najprej se je za ta ukrep odločil velik del zahodnega sveta, sledilo je še rusko povračilo. Migracija diplomatov je prizdela skoraj 30 držav.

Plovba po sredinski črti

Mi smo do četrtka pluli po sredinski črti, se otepali pritiskov Zahoda in bili deležni tihe hvaležnosti Rusije.

Naša diplomatska nerodnost je bila v tem, da si nismo upali povedati, zakaj smo pravzaprav ostali na sredini. Na desnici, ki ni naklonjena našemu prijateljstvu z Rusi, pravijo, da bi morali biti solidarni z Veliko Britanijo in narediti tako kot večina članic EU in Nata, levica pa pomirjujoče pravi, da je za obsodbo Rusije prezgodaj, ker še ni dokazov.

Razdvajamo se tudi čisto zasebno. Eni sem, drugi tja. Celo midva z možem imava o tej temi povsem nasprotujoča si stališča. Toda vsi si oblikujemo stališča samo na podlagi poročanja medijev, osebnih simpatij do enih ali drugih — pravih argumentov pa še nismo videli ali prebrali.

###

Pritiski so preveliki, da bi majhna Slovenija lahko držala svojo špuro. Celo predsednik države, ki se je po presenetljivo tesni zmagi na jesenskih predsedniških volitvah pohvalno spravil k sebi, je tokrat neprimerno pohitel, ko mu ne bi bilo treba. Nismo zdržali na svoji poti, kot jo na primer lahko drži Avstrija. Popustili smo pritiskom zaveznikov. EU, ZDA, Nata.

Zaveznikov?

Evropske unije sama že dolgo ne vidim kot zaveznice. Kvečjemu kot nujen, formalni institucionalni prostor, v katerem je dobro biti, saj je izven njega pač še slabše.

Če bi EU res bila naša zaveznica, bi se v arbitražni bitki nedvoumno, odločno in takoj postavila na našo stran. Brez prepucavanja, driblanja, ribiških položnic in odvetnikov na obeh straneh meje. Dala bi jasno sporočilo Hrvaški in celotnemu Balkanu, kako se naj lotevajo reševanja mejnih izzivov. Pa se ni postavila na našo stran.

Če bi EU res bila naša zaveznica, bi Juncker držal v Ljubljani dano besedo in bi Slovenijo podprl že pri zaščiti terana. Pa je ni. Če bi res bila naša zaveznica, bi se o NLB v Bruslju pogovarjali drugače, kot smo se.

Seznam tem, pri katerih bi se EU lahko izkazala kot naša zaveznica, je še daljši.

Kje je torej to zavezništvo? Takoj, ko je Slovenija na vagi, izgubi na svoji teži.

###

In ali se vam zdi, da je naša zaveznica Amerika? Naj spet spomnim na arbitražo. Iz ZDA so nam ob arbitražni razsodbi sporočili, da so prijatelji z obema državama in nas pošiljali nazaj na pogajanja s Hrvati. Niso želeli jasno podpreti mednarodno veljavnih pogodbe in odločitve arbitražnega sodišča. ZDA so do Slovenije občasno vljudno prijazne. To je daleč od zavezništva.

Naši zavezniki niso niti naši sosedje. Ne Italijani ne Avstrijci — ki so po ustavi in državni pogodbi nevtralna država —, kaj šele Hrvati. Madžare smo kot zaveznike morda dokončno odgnali s propadlim projektom Drugega tira.

Kdo nam sploh še ostane kot zaveznik? Rusija?

###

Na Rusijo smo gospodarsko močno navezani. Gre za prvo najpomembnejšo državo izven EU, ki je sedma na naši lestvici blagovne menjave. V Rusijo izvozimo za več kot 800 milijonov različnih izdelkov in tehnoloških rešitev. Z njimi imamo več kot pol milijarde trgovinskega presežka. Samo upamo lahko, da se klicanje našega veleposlanika Primoža Šeliga na posvet — kar velja za enega od povsem resnih diplomatskih ukrepov —, ne bo pustilo posledic na blagovni menjavi. Rusija bo zagotovo preživela brez slovenskih izdelkov, nekatera slovenska podjetja pa brez Rusije veliko težje.

Če smo si zdaj kot zaveznico zapravili tudi Rusijo, kdo nam sploh še ostane?

Kitajska? Ah, dajte no!

Sklepanje mednarodnih, diplomatskih zavezništev je ena od najpomembnejših političnih dejavnosti. S tem država izkazuje svoje znanje, ugled, spretnost, prepričljivost, pogum, pa tudi pokončnost naših diplomatov. Sklepanje zavezništev je dolgotrajno, vztrajno in dosledno delo, ki ni nikoli končano.

Sicer pa ne rabimo mednarodnega incidenta, da bi ugotovili, ali ima Slovenija zaveznike ali ne. Za nas je že dovolj Evrovizija, da vemo, pri čem smo.

Slovénie: zéro points.

 

 

 

 

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 1. aprila 2018 na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2961?=slo-zavezniki-eu-zda-sosedi-ne-rusija-morda-ne-vec-kdo-pa-potem