Bi nam bilo brez tujih naložb bolje?


Neumno vprašanje, da je kaj, čeprav velja, da neumnih vprašanj ni. Vendar si prav tega vprašanja sploh ne bi smeli zastavljati. Tuje naložbe prinašajo svež kapital, ki ga imamo sami premalo za doseganje zadovoljive rasti, ki bi nam vrnila vsaj nekdanje blagostanje, če že ne kaj več. Odpirajo nova delovna mesta, dajejo delo domačim podjetjem, prinašajo nova znanja, nove poslovne modele, drugačne procese, principe. Vnašajo v naš prostor novo poslovno kulturo. Seveda pa tuji zasebni kapital tudi razbija obstoječa omrežja in interesne skupine, ki nenadoma nimajo več povsem prostega prostora za napletanje in ustvarjanje svojih lastnih koristi.

kolizej-28102011-1

A nas mediji, tudi kakšen takšen je vmes, ki je ustanovljen s tujim kapitalom, s svojimi sporočili silijo, da se nenehno sprašujemo, ali je res prav, da se naša lastnina prodaja, da dovoljujemo tujcem vstopati v naš poslovni svet. Naši mediji si tujih investitorjev v Sloveniji v resnici ne želijo. To razlago sem si dokončno ustvarila skozi pregled zadnjih nekaj medijskih prispevkov ob novici o prodaji gradbene jame nekdanjega Kolizeja v Ljubljani. Če bi tule navedla medije, ki to počenjajo, bi me  jutri ponovno čakal neprijazen klic urednika. Tako je pri nas.

Namesto da bi posel ocenili s spoštovanjem, če že ne z zadovoljstvom, da je lastnik parcele končno dobil investitorja in bo iz te jame nekaj nastalo, stanovanja, poslovni prostori, vse skupaj elegantno, ugledno, vredno, s stilom, kot se za središče Ljubljane spodobi, je informacija o nakupu sprožila prav obratne medijske reakcije. Na vse kriplje ob tej sklenitvi posla mediji udrihajo po lastniku parcele, vlečejo na dan zgodbe, ki s to nimajo nikakršne povezave, hkrati pa se zaničljivo, žaljivo in omalovažujoče sprašujejo od kod kupcu – mednarodnemu naložbenemu skladu – denar za ta nakup, kaj sploh hočejo ti tujci tu in podobno. Tujci se našim medijskim razmeram samo čudijo. Da nam manjka profesionalizem, raziskovanje, preverjanje, resnost in odgovornost, je le kratek povzetek njihovega pogleda na medijsko poročanje.

Pred Kolizejem je podobna usoda doletela gradbeno jamo na Bavarskem dvoru. Dokler je bila to le jama, se nihče ni kaj dosti zmenil zanjo. Enkrat ali dvakrat je bila omenjena kot ljubljanska sramota nedokončanih gradbenih zgodb. Ko je dobila kupca z idejo in denarjem, pa je bilo v hipu vse narobe. O njem so naši mediji poročali zgolj negativno, našli so vsako njegovo lumparijo v matični državi, četudi njegovo slovensko podjetje posluje poslovno povsem korektno in v skladu s slovensko zakonodajo. Povrhu so se spravili še na podjetje – slovenskega izvajalca del, saj jim tudi tam lastnik zaradi preteklih, a poplačanih, odsluženih in zaključenih zgodb, ni všeč.

Takšnih zgodb je pri nas »na tone«, v Ljubljani zagotovo še Emonika, pa neuspešna prodaja kar nekaj podjetij, v katerih nima država kaj početi, razen uveljavljati svoje politične interese, ki z gospodarjenjem nimajo nikakršne povezave.

Predstavljajte si, da imate velik kup denarja na banki, ki ga želite dolgoročno oplemenititi in iz njega ustvariti več, s tem, da v Nemčiji kupite dobro locirano parcelo, na kateri boste zgradili hotel. Tam vas bodo pričakali odprtih rok, ker bo od tega posla nekaj imela vsaj lokalna skupnost, če ne kar država. Zaradi vaše naložbe bodo nekaj zaslužil lokalni odvetniki in notarji, potrebovali boste lokalnega zastopnika, operativca, ki bo skrbel za potek postopkov. Četudi boste na delo poslali konvoj gradbenih delavcev iz ene od nekdanjih republik skupne države, boste morali imeti lokalnega nadzornika, vaši ljudje bodo nekje spali, jedli, trošili denar, hotelsko osebje bo vsaj na strežni ravni moralo biti lokalno, če so že čistilke lahko soproge, ki bodo prišle s konvojem. Zadovoljni bodo turisti in tudi mediji, saj boste morebiti tam celo oglaševali vaše storitve. Vse, kar boste v Nemčiji počeli z izgradnjo tega hotela, bo korist za Nemčijo in nemški mediji bodo to znali prenesti svojim državljanom. Seveda pa niti v sanjah ne razmišljajte o balkanskih poslovnih potezah.

Pri nas pač ni tako. Na tuje investitorje se spravimo kot žejni komarji na sveže, dobro prekrvavljeno meso. Pikamo jih neusmiljeno, nekatere do onemoglosti, da se poberejo od tod in gredo raje na Hrvaško, še raje v Srbijo. Koliko multinacionalk, ki so po osamosvojitvi Slovenije polne poslovnega optimizma vstopile v Slovenijo ter jo ocenile kot odlično odskočno desko za njihovo poslovanje na področju celotne nekdanje Jugoslavije, se je že pobralo iz Ljubljane? Četudi bi bila le ena sama, je to preveč. Žal jih je mnogo preveč. Tu so ohranile le še skromna predstavništva, ki so podrejena enotam v Zagrebu, Beogradu ali Budimpešti, na primer.

Zato ne razumem nikogar, ki zagovarja ohranjanje praznih, nedokončnih gradbenih jam, ne razumem nikogar, ki se besno in z vso škodoželjno zlobo spravlja nad tiste, ki so pripravljeni pri nas izboljševati poslovno okolje, graditi nove stvari, ustvarjati bolj optimistično klimo, prinašati nove ideje in kulturo. In zaslužiti. V tem je namreč smisel poslovanja.

Z veliko privoščljivostjo za neuspeh pa gledam na vse tiste, ki s svojim vplivom poskušajo preprečevati vstop tujih naložb v naš prostor. Vplivajo na zakonodajo, birokracijo, medije in politiko, da s svojimi sporočili otežujejo njihov vstop na naš trg. In to zgolj in samo zato, ker bodo s tem porušene njihove zasebne mreže in spletke. Naj bodo, privoščim jim!

Advertisements

Naj vam tisti zgoraj da zdravja in javno službo


Karel Lipnik, novinar poslovnega dnevnika Finance, me je ta teden pretresel z enim od njegovih prispevkov in čudim se, da po tem ni završalo v medijskem svetu in predvsem v gospodarstvu, pa tudi med njihovimi sindikati. Dopustniško obdobje očitno preusmerja misli k drugim vsebinam, zato so podatki, ki nam nikakor ne bi smeli biti všeč in zaradi katerih bi bilo v resnici potrebno dvigniti glas ter poklicati k odgovornosti ljudi na današnjih in minulih položajih, tiho odplavali mimo. Pisal je namreč o rasti plač in zaposlovanja v javnem sektorju ter podatke primerjal z realnim sektorjem, torej z gospodarstvom.

Nekaj je pri nas hudo narobe

Grafi (vir: Finance, SURS) so nazorni in bijejo v oči. Kako je mogoče, da v državi, ki je komajda dobro zlezla iz krize, ki ima zaskrbljujočo visoko zadolženost, kjer se vseskozi govori o zatiskanju pasov in varčevanju na vseh koncih in krajih, na vseh ministrstvih, statistika kaže, da smo ves čas kriznega obdobja neutrudno zaposlovali ljudi v javnem sektorju, ki jih je danes za okoli 20 tisoč več, kot leta 2005, ko smo jih imeli okoli 145 tisoč?

 F1

Medtem pa imamo v gospodarstvu še danes za kakšnih 12% manj zaposlenih, kot smo jih imeli na najvišji točki leta 2008. Takrat je v zasebnem sektorju delalo okoli 650 tisoč ljudi , danes nekaj manj kot 582 tisoč. Tega prispevka ne bi bilo, če državljani ne bi ugotavljali, da imamo birokratski aparat, ki nas utesnjuje, ki je počasen in neučinkovit, četudi danes zaposluje ob modernejših tehnologijah in računalniški podpori še 20 tisoč ljudi več. Dodatno pa ga omejuje še preveč regulirana država.

 F2

Zanimiva je tudi primerjava plač, ki samo potrjuje, kako težje je zaslužiti kruh v gospodarstvu, kot v varni javni službi. Zato vam v imenu spodnje tabele zaželim, naj vam bog nakloni zdravje in javno službo.

F3

Povprečna bruto plača javnega uslužbenca je junija 2014 znašala 1772,65 evra, junija letos pa 1.828,92 evra. V istem obdobju je povprečna bruto plača zaposlenega v gospodarstvu iz 1.396 evra, narasla na 1.429,22 evra. Javnim uslužbencem so že sicer v povprečju za 27% višje plače v tem obdobju zrasle za 3 %, v gospodarstvu pa za 2%.

Kriza je po Sloveniji začela lomastiti leta 2009. Kdo je bil takrat na oblasti kot predsednik vlade in kateri ministri so vodili dodeljena jim področja, je zgodovina jasno zapisala. Če ste pozabili, boste sestavo naše takratne vlade, ki jo je vodil naš zdajšnji predsednik države Borut Pahor, našli na tej povezavi:

 http://www.vlada.si/o_vladi/pretekle_vlade/9_vlada_rs_november_2008_februar_2012/

No, ne bi bilo pošteno obesiti vso odgovornost le na eno vlado, saj je treba zgoraj omenjene dosežke pravično porazdeliti tudi med naslednje vlade. Prvo naslednjo je vodil Janez Janša:

 http://www.vlada.si/o_vladi/pretekle_vlade/10_vlada_rs_februar_2012_marec_2013/,

naslednjo pa Alenka Bratušek:

http://www.vlada.si/o_vladi/pretekle_vlade/11_vlada_rs_marec_2013_september_2014/.

Aktualno vlado vodi, vsaj formalno, Miro Cerar: http://www.vlada.si/o_vladi/clani_vlade/.

Krize je statistično res konec…

Res je, da je krize (vsaj začasno in statistično) konec in da so naši podatki o zmanjševanju brezposelnosti ter rasti BDP spodbudni. A je večina kazalnikov naše kvalitete življenja še vedno na ravni pred krizo. Še vedno imamo nedopustno preveč ljudi, kar 13 %, ki živijo v revščini. Dve tretjini zaposlenih ima podpovprečne plače. Številne odprte ali nerešene vsebine nas še čakajo, ki bodo obremenile naše javne izdatke. Vračati moramo nekaj sto milijonov evrov varčevalcem nekdanje LB na Hrvaškem in v BiH, še vedno ne vemo, kakšen bo dokončni izid v primeru domačih izbrisanih lastnikov podrejenih vrednostnih papirjev naših bank. Že zgolj te obveznosti nanesejo okoli milijardo evrov.

Več vrst državljanov

Še vedno se ne lotevamo pravih problemov, ki bi dolgoročno vzpostavili zdrava razmerja med javnim in zasebnim sektorjem. Ne znamo ustvariti zdravega razmerja med delovno aktivnim in upokojenim prebivalstvom. Za enega upokojenca dela pri nas le še 1,3 zaposlenega. Slovencem nekoliko starejše  generacije v zasebnem sektorju je cilj čim prejšnja upokojitev, saj imajo le s tem zagotovljen minimalni prihodek in odmik od vse bolj nevzdržnega stanja na delovnem mestu. Tam so mnogi pri starosti 55+ že odveč, njihovo znanje in izkušnje niso vredne nič, zaposleni postajajo breme v podjetju, po predlogu nove zakonodaje pa bodo lahko nadrejenemu tudi nesimpatični. In če k temu dodam le en konkreten primer zaščite javnih uslužbencev, ko državnega uradnika, ki zaradi malomarnosti naredi slovenskim davkoplačevalcem za 9 milijonov evrov škode zaradi prepozno oddane dokumentacije, delodajalec kaznuje le z 20% nižjo plačo, lahko pritisnem piko. Ker je od tu dalje vsaka beseda odveč.

Dvigovanje plač in prijateljsko zaposlovanje v javnem sektorju bo res prineslo tem ljudem osebno zadovoljstvo in politikom volilne glasove za naslednje volitve, a bo odneslo krhko trenutno uspešnost in nujno potrebno dolgoročno okrevanje. Predvsem pa nam takšna ravnanja odnašajo zaupanje v primerne in vsem državljanom enako pravične odločitve. Na koncu si v resnici želimo le tega, da je država poštena in pravična do vseh. Tudi drugi del volilnega telesa se zna nekega dne prebuditi iz predolge otopelosti. Močno upam!

Športne vrednote politike


Ko sem leta 2001 spoznala svojega bodočega tasta, danes žal že pokojnega Herberta Kamiena, uglednega nemškega socialdemokrata, mi je kmalu po stisku rok povedal, da je velik ljubitelj športa, ne le nemškega, vsega športa na svetu. Televizija je bila, ob soprogi Luise, njegov dnevni in nočni kompanjon, na programu pa praviloma politika in šport. Nogomet je bil sicer njegov najljubši, saj ga je v mladosti tudi aktivno igral, a je pri spoštljivih 88 letih le še ribaril in igral šah.

untitled

O Sloveniji ni vedel kaj dosti, zato se je razveselil knjige, ki sem mu jo prinesla. Hitel pa mi je pripovedovati o naših smučarjih skakalcih, ki da so res izjemni in da se spomni zmag Primoža Peterke v svetovnem pokalu, pa da so tudi drugi naši fantje dobri. Poklonil se je še dosežkom naših alpskih smučarjev in takoj je pogovor med dvema, ki sta se pravkar seznanila, stekel sproščeno in pozitivno, moj notranji nemir zaradi prvega srečanja, pa se je razlezel v prikrit ponos.

Šport je jezik vseh

Šport je kot glasba. Univerzalni »jezik«, ki ga skorajda vsi razumemo. Pri tem niso pomembna leta, ne narodnost, ne spol, ne politična opredelitev ali barva kože. Tudi zato olimpijske igre, kot globalni športni dogodek, ki tekmovalce za doseganje večne slave brez milosti sili v doseganje nemogočega, hkrati nosijo v sebi vso nežnost in mehkobo povezovalca ljudi vsega sveta. Športni vidik prižene tekmovalce skorajda v izdih, kot v četrtek zvečer nemško judoistko Luise Malzahn, ki naš Ani Velenšek skorajda za ceno svoje smrti ni hotela priznati poraza, a na drugi strani ustvarja nove ljubezni, naklonjenost, simpatije, gradi prepoznavnost.

Politika in šport

Še posebej v času velikih tekmovanj zato pogosteje slišimo, da moramo športnike vzeti za vzor in da so športniki naš nacionalni ponos, so najboljši promotorji naše države in krepijo njeno ime v globalni skupnosti. Najglasnejši pri tem so politiki. S kakšno pravico in zakaj za hudiča nam prav politiki tako radi kažejo športnike kot vzornike, se slikajo z njimi, stojijo z njimi pred kamerami in se na široko smehljajo, kot da so sami vsaj tako zaslužni za to medaljo, kot športnik sam? Povsem nekritično in zgolj s sprevrženim ciljem lastne promocije se postavijo v vlogo družbenega svetovalca ljudje, katerih modus operandi je diametralno nasproten od športnikov.

Šport ni politika

V športu gre za trdo delo, pri katerem so rezultati povsem merljivi. Gre za treninge, praviloma od rane mladosti. Za čas, ki ga športniki preživijo v potu, ob krčih v mišicah, ob ponavljanju vaj, v učenju, piljenju in izboljševanju rezultatov – stran od prijateljev, stran od igre, prostega časa ali brezdelja. Vse to za končni cilj, biti boljši, najboljši, dobiti medaljo. Dokazati in potrditi svoje odlike, nedvoumno in jasno. Pri športu ni skrivanja, ni prelaganja odgovornosti, ni sprenevedanja. Imaš rezultate ali jih nimaš. Kruto, a na tem temeljijo pravila športa.

Izgubljene športne vrednote politike

Če nas politiki usmerjajo, naj si športnike vzamemo za svoje vzornike, zakaj tega ne naredijo najprej sami? Zakaj je njihova ciljna usmerjenost veljavna le do dneva izvolitve na določeno politično funkcijo? Zakaj potem čez noč postane predmet sprejemanja kompromisov in zakaj nenadoma ta cilj ni več pomemben? Kje na tej miselni poti se izgubi napovedan krvavi pot, ki da ga bodo potili za dosego tega cilja iz časov obljub za izvolitev na izbrano politično funkcijo? Zakaj dan po volitvah izgine motiv za dosego medalje, ki so jo nam, svojim političnim navdušencem, obljubljali?

Kam se pri politikih izgubi vztrajnost, skorajda trma, ki je potrebna, da človek prileze do cilja? In zakaj jo izkazujejo le pri nepopustljivem branjenju svojih pozicij, ne pa tudi v prizadevanjih za cilje, na račun katerih so ujeli svoje volivce?

Ljudje si športnike jemljemo za vzornike brez namigov politikov. Mi zelo dobro in brez političnega osvetljevanja znamo presoditi in ceniti vrednote, ki označujejo športni duh. Tudi zelo dobro vemo kako te vrednote oblikujejo na naša življenja. Zato sami in brez politike sebe in svoje otroke spodbujamo k športnim aktivnostim. Saj zato pa smo športni narod!

Zato naj mi politiki ne tvezijo, koga naj si vzamem za vzornika. Naj si jih vzamejo raje sami!

Prisežem, da zadnjič pišem o Pošti Slovenije


Ni prvič, da pišem o Pošti Slovenije, je pa tokrat gotovo zadnjič. Prisežem! Očitno namreč je, da pošta, kljub številnim kritikam različnih avtorjev in piscev v različnih medijih, ne načrtuje nikakršne spremembe kulture, svoje podobe in načina delovanja. Zakaj bi trošila čas za nekaj, kar nima učinka? Poznam kar nekaj velikih domačih poslovnih sistemov, ki so ostanek pretekle slovenske podjetniške kulture, a tako globok zaostanek v preteklosti, kot ga izkazuje slovenska pošta, lahko pri nas vidimo le še ponekod v javnem sektorju.

images

To, da je Pošta Slovenije največja kramarnica in svaštarnica ponudbe brez koncepta, mi ni potrebno posebej in ponovno navajati, kajti do danes ste to verjetno že sami ugotovili, če le zaidete tu in tam v katero od vaših bližnjih enot.

Kraljica pošta – stranke podložniki

Zaradi zmanjševanja števila zaposlenih, je zdaj na večjih poštah ostalo veliko okenc, pa malo ljudi za njimi. V resnici je žalostno gledati pošto s šestimi okenci, za katerimi aktivno deluje le ena uslužbenka, druga ima svoje okence zaprto. Tam zadaj vneto muči tipkovnico svojega računanika, ji je pa ob tem popolnoma vseeno, da za drugim – edinim aktivnim pultom, stoji vrsta desetih ljudi, ki želijo pri njih čim hitreje potrošiti nekaj svojega denarja ter se odpraviti po svojih bolj pomembnih opravkih. Sploh ni pomembno ali je to le provizija za plačilo položnice. No, to v resnici ni žalostna podoba, to je poslovno povsem neprimerna podboda, ki odraža pišmeuohovski odnos do posla in ljudi. Čakajoči so stranke, so kupci, ki jih odgovorna in zrela podjetniška miselnost postavlja na prvo mesto, mesto kralja. A ne na naši pošti. Tam še vedno velja, da je pošta kraljica, mi – stranke, pa smo podložniki, ki pobožno upamo, da bodo za nas v razumnem času opravili storitve, ki jih ne moremo ali nimamo priložnosti opraviti drugje. Za ceno niti ne vprašamo.

Vsaka pošta – svoj IT svet

Zanima me, kako na naši pošti postavljajo in merijo standarde delovanja. Če je to čas, ki ga smejo porabiti za določeno storitev, jih obveščam, da morajo te standarde revidirati, saj ne gredo z roko v roki s sodobnim načinom življenja, še posebej pa ne poslovnega. Želela sem v poštni računalniški sistem vnesti svoje podatke za izdajo uradnega računa, kadar pri njih opravljam npr. pošiljanje pisem. Ne le, da sva se z gospo poštarico nekaj minut pošteno namučili da sva moje tribesedno osebno ime in priimek, dvobesedno ime firme ter naslov, ki poleg ulice zahteva spet tribesedno ime kraja, vnesli v sistem, ki zahteva ne le tipkanje ampak tudi klikanje v pravo vrstico. Ni me slišala dobro, moj drugi priimek ji nikakor ni stekel po pravih tipkah in je še danes zapisan narobe. Po tem mučenju, v katerem se človek počuti v resnici bedno, pa osupla ugotovim, da vnos podatkov na eni pošti ne pomeni, da bo te podatke videla in uporabila tudi gospa poštarica na drugi pošti. Ne, ne, na drugi pošti moram ponovno skozi povsem isti proces in tako na tretji, četrti. Baze podatkov svojih poslovnih kupcev/strank očitno nimajo med seboj povezane. »Ješešmarija«, katero leto je letos? 2016! Podatek ima vsaj dober stranski učinek, saj je to odlična poslovna priložnost za podjetja, ki se ukvarjajo s sistemskimi integracijami, zato jih prosim, da Pošti Slovenije pošljejo ponudbo, kako z enim vnosom moje podatke vidijo na vseh ekranih na vseh poštah v Sloveniji.

Pisanje o Pošti Slovenije me ne osvobaja stiske in besa nad tem, kako ta sistem deluje in kako izgleda. Jaz si v resnici želim videti odlično in sodobno slovensko pošto, ki bi delovala na način, kot da ima na trgu hudičevo ostro konkurenco. Naša pošta Slovenije bi bila lahko odličen center za vse vrste komunikacijskih storitev. Zato sem z zaskrbljenostjo in žalostjo spremljala informacije o požaru na strehi njihovega poštnega centra na Viču v Ljubljani.

A sta jeza in bes vseskozi močnejša od sočutja nad zoglenelo streho. Včasih je bolje hišo porušiti do temeljev, da zgradiš boljšo. Obnavljanje in flikanje pri naši pošti očitno ne deluje.