Škoda, da nimamo Škode


Avto je marsikateremu Slovencu še vedno sveta krava. Zanj so pripravljeni odšteti več, kot za marsikatero nujno gradbeno opravilo v svoji hiši, čuvajo in negujejo ga skrbneje, kot svoje zdravje, pomaga jim pri dvigu samozavesti in družbenega ugleda. Celo pri morebitni nedolžni prometni nesreči, leti voznik pogosto naprej pogledati, kaj se je zgodilo avtu, šele nato preveri stanje soudeleženih.

No, pretekli teden sem bila na promociji novega avtomobila Škoda Superb in ob takšnem vozilu bi človek zgoraj omenjenim kakšen greh celo odpustil. Ne, ne bom promovirala tega vozila, čeprav si promocijo nedvomno zasluži. To, kar mi je ta večer posebej ostalo v spominu, so besede direktorja blagovne znamke Škoda v Sloveniji Petra Podlipniya. Mimogrede, Podlipny je že četrta generacija v družini, ki je zaposlen pri Škodi. Tam so bili zaposleni tako njegov praded, ded in tudi oče. Takole nekako je rekel, če v začetku devetdesetih (češka vlada je Škodo prodala Volkswagnu decembra 1990) Škode ne bi kupil Volkswagen, danes te znamke morebiti ne bi bilo več. Takrat je bila ta znamka v Sloveniji na 13. mestu po prodaji vozil, danes je tretja. Zgodba v nadaljevanju naj služi zgolj kot poučna realnost, ki se dogaja nedaleč od nas. V državi, s katero si delimo del zgodovine in družbene ureditve.

image_10044796_0

Čehi so Škodo iz Mlade Boleslava prodali po skoraj 100 letih delovanja. Sprva so v tovarni, no, takrat še skromni obrtni in servisni delavnici Laurint in Klement, delali kolesa in motorje ter šele 1905 pričeli z izdelavo vozil. Resneje se je tovarna okrepila leta 1925, ko se je L&K združila s Škodo iz Plzna, ki jo je ustanovil Emil Škoda. Laurint in Klement sta prevzela blagovno znamko in značilni logotip. Gre za eno starejših avtomobilskih znamk na svetu.

Pri nas bi seveda ob takšnem vladnem manevru odšli vsi na ulice in najostreje protestirali. Pisale bi se peticije, organizirale bi se okrogle mize, pogovori v televizijskih studijih, pisali bi se uvodniki, članki, kolumne – prav vse na eno samo temo »nikakor ne prodati, četudi teče kri«. Saj vendar ne moremo prodajati družinske srebrnine, izgubili bomo svojo suverenost in neodvisnost, izgubili bomo delovna mesta, novi lastniki bodo uničili našo dediščino, pobrali bodo dobičke in izčrpali tovarno, potem pa jo bodo zaprli. In nam ne bo ostalo nič.

Čehi so res srečen narod. Njim se to ni zgodilo.

Že čez štiri leta po združitvi so s Škodo Felicia zmagali v razredu Formula 2 na najbolj prestižnem rallyu Monte Carlo in ob tem dosegli še drugo mesto. Naslednje leto so dosegli najvišje mesto pri oceni kakovosti izdelave in zadovoljstva kupcev znotraj skupine VW. Istega leta so prodali že milijonto Škodo, odkar so postali del VW korporacije in pričeli graditi novo proizvodno halo za napovedan nov avto, na katerem so načrtovali graditi poslovno prihodnost (Octavia). Čez 7 let je bila letna proizvodnja Škode že 400 tisoč vozil, izvozili pa so jih v 70 držav. V manj kot desetih letih po prevzemu, je Škoda proglašena za proizvajalca avtomobilov leta, po mnenju britanske revije Autocar. Tistega leta, 2000, je Škoda ustanovila prvi zasebni visokošolski izobraževalni institut na Češkem, Škoda Auto University.

Deset let po združitvi Škoda postavi prvo tovarno za izdelavo svojih vozil izven Evrope, v Indiji. Leta 2009 ima odprto že peto proizvodnjo linijo za njihovo novo vozilo, postane najuspešnejši uvoznik vozil v Nemčijo in svoja vozila prodaja v 100 držav. Naj tule preneham z dosežki, ker jih je res preveč. Leta 2012, dvanajst let po združitvi, je Škoda praznovala spoštljiv jubilej, izdelali so 14 milijonov vozil. Od tega le v času od združitve dalje 9 milijonov.

Leta 2014 je Škoda v Evropi prodala 554 tisoč vozil in zasedla 14. mesto med vsemi svetovnimi proizvajalci. Njena letna rast je dosegla 14,2 %, kar je daleč največ od vseh tistih, ki letno prodajo, recimo, najmanj 200 tisoč vozil in več.

Pri tem hitropoteznem pregledu dosežkov Škode se delovnih mest, števila podizvajalcev, partnerjev in drugih, ki so poslovno povezani s Škodo in vplivajo na češki BDP ter blaginjo nasploh, nisem niti dotaknila.

In kaj delamo mi, ko se pogovarjamo o privatizaciji naših podjetij? Vijemo roke in jadikujemo, kako bomo ostali brez vsega, zganjamo vse mogoče razpisne, politične in medijske cirkuse, da se procesi blokirajo, z nemogočo, nenadzorovano in predvsem nemenedžirano komunikacijo zbijamo vrednosti svojih lastnih podjetij in odganjamo investitorje. Res je, k nam ne prihajajo več tisti iz prve vrste, saj smo jim s preteklimi procesi zelo jasno povedali, da pri nas niso dobrodošli. Zdaj odganjamo tiste, ki morebiti res niso na vrhu, a v Sloveniji še vidijo priložnost za rast.

Očitno bomo najbolj zadovoljni šele takrat, ko nam ne bo treba nikogar več odganjati. Načrtno ali pa zaradi neznanja in politične nespretnosti vodimo politiko, ki nas pelje za obzorje vidnega.

Ko bomo povsem nevidni, bo to naša največja škoda.

Advertisements

“Bi še kaj, gospa?”


Vsi smo kupci. Pogosto tudi otroci, vsaj za sladoled ali žvečilni gumi. Pri tem se, če ne hodite na samopostrežne blagajne, srečujemo z blagajničarkami. Naj mi gospodje oprostijo, ampak med njimi jih je res malo. To je zame eden težjih in res spoštovanja vrednih poklicev. Ves dan so na očeh kupcev, a jih v resnici sploh ne opazimo. Nenehno morajo biti prijazne, četudi smo sami do konca slabovoljni in bi najraje streljali naokoli. Ne morejo kar tako na malico, pač pa je treba blagajno zapreti, jo nadomestiti z drugo odprto blagajno, da o tem kolikokrat sploh lahko gredo med delovnikom na kakšno biološko potrebo, niti ne pomislim. Še po obrazu se ne morejo pošteno popraskati, saj imajo nenehno opravka z denarjem, da pa je denar največje zbirališče umazanije, pa tako ali tako vemo. Dejansko in metaforično. Delajo ob sobotah, nedelja, praznikih, imajo deljen delovni čas – skratka, gre za nehvaležno, nespoštovano delo, ki je na koncu še slabo plačano.

Hofer

Včasih zaidem po nakupih v Lidl ali Hofer. Priznam, da ne gre za vrhunsko nakupovalno doživetje, a sem pri obeh trgovcih našla nekaj izdelkov, ki mi ustrezajo. Všeč mi je tudi, da njihovi nakupovalni vozički vedno lepo tečejo, kajti ena večjih frustracij med nakupom je, če voziček »bremza« ali ga vleče v eno stran. Kako naj se v takšnih okoliščinah človek osredotoči na nakupovanje? Ne gre. Za nakupe si običajno vzamem čas. Zanima me, kaj je na prodajnih policah, še posebej preverjam, če so uvedli kaj novega, prebiram sestavine z etiket, kalorije posameznih jedi, preverjam cene.

lidl

Ko prihajam proti blagajni, me prične stiskati. Ne zaradi nabranega materiala v vozičku, temveč zaradi blagajničark. Te v Hoferju in Lidlu so nekaj posebnega. Na trak zložim vse lepo sortirano, prebrano od trdega k mehkemu, od večjega k manjšemu, od trajnega k svežemu. Kupec pred mano plačuje, jaz pa za njim s praznim vozičkom, pripravljena, da se zaženem proti koncu pulta in obrnem pravočasno voziček v smer, da bodo nabrane reči varno letele vanj. Namreč, gospe pri Lidlu in Hoferju so posebej izurjene za hiter poteg blaga preko čitalca, ki zazna izdelek in njegovo ceno. Ne le to, one z bliskovito hitrostjo sadje in zelenjavo tudi stehtajo. Še preden je vrečka na njihovi blagajniški vagi, je cena tako rekoč že zabeležena. Niti sekunde izgubljenega časa ni vmes. One tekmujejo s časom – in tudi z nami. Hitre morajo biti zaradi učinkovitosti in norme, ki jo morebiti morajo dosegati, pat tudi zaradi nas. Saj, kam pa pridemo, če bomo kupci čakali blagajničarke? Vsi, ki spravljamo svoj nakup s pulta v voziček, se srečujemo s težavo, da nas ob čitalcu nenehno čaka kakšnih 5 izdelkov, za katere smo v zamudi. Trudim se tekmovati z njimi, iščem pravi sistem, kako pobirati artikle s pulta in jih zlagati v voziček, pa ne gre. Pot mi teče po obrazu, nerodno mi je pred ostalimi kupci, ki čakajo za mano, prav tako v nizkem startu s praznimi vozički. V tej tihi borbi nikoli ne zmagam. Na koncu nas niti ne vprašajo ali bi morebiti kupili še kaj, kajti, ko smo pri blagajni, smo zamudili vse priložnosti, da bi še kakšno malenkost položili na trak. Ta hitrost blagajničark Lidla in Hoferja je fenomen na našem trgu. Ta lov za časom je tako izrazit. Tega ni moč videti nikjer drugje. Tam tudi sami vtaknemo plačilno kartico v POS terminal, vtipkamo PIN, blagajničarka le potegne račun iz tiskalnika, nam reče hvala lepa in lep dan. Konec.

Pri ostalih trgovcih se blagajničarke svojega dela lotevajo mnogo bolj netekmovalno, celo ležerno. Ob elegantnih, ne prehitrih, toda lepih, premišljenih potegih kupljenega blaga preko čitalca, nas blagajničarka lahko še lepo pogleda, povpraša, če imamo njihovo bonus kartico, ponudi kakšno blago iz tedenske akcije ali iz navade povpraša, če bi še kaj. V mojem domačem supermarketu mi celo pove, da me že nekaj časa ni videla in mi da vedeti, da me je pogrešala. V primerjavi s hitropoteznimi kolegicami Hoferja in Lidla, ki te z majhnim nakupom odpravijo v nekaj sekundah, življenje drugih blagajničark teče povsem drugače, mnogo počasneje. Ob plačilu najprej vzame našo bonus kartico, ki jo mora evidentirati, nato še plačilno.

Iz zapisanih izkušenj bi bilo razumeti, da nas v Hoferju in Lidlu ne marajo in se nas želijo s kupljeno robo hladno in čim prej znebiti. Medtem, ko nam pri ostalih trgovcih izkazujejo toplino in prijaznost do zadnjega diha, češ, pridite še k nam, radi vas imamo.

Srce

Sama gledam na to drugače. Pri prvih dveh trgovcih kupujem po nekaj nižjih cenah. To je njihov način izražanja ljubezni in spoštovanja. Drugače ne znajo. Tja ne hodim po prijaznost, ljubeznivost, ne zanimajo me hvaležni pogledi ali blagajniški klepet, pač pa zato, da svoj izdelek zanesljivo dobim in ga po znanem, bliskovitem blagajniškem postopku spravim domov.

Ostali trgovci mi vso to zaključno proceduro, ki zahteva svoj čas, vračunajo v ceno in to doživetje ugodja, topline, nasmehov in hitrega klepeta plačujem z ustrezno višjimi cenami izdelkov.

Povsem jasno je torej, kam zavijem, ko se počutim samozavestno, ko sem polna energije, iskrivosti in mi prav nič ne more do živega. Kot je najbrž tudi jasno, kam se zatečem po nujni šoping, ko potrebujem vsaj prijazen blagajniški nasmešek in vprašanje »bi še kaj, gospa?«.

Saj…..boste rekli….vsaka ljubezen tudi nekaj stane.

Nok, nok – kje sem?


Poslovalnice Pošte Slovenije so prostor, ki si zasluži podrobnejši pogled z več zornih kotov. O tem sem želela pisati že lani, pa so mi rekli prijatelji, naj se vzdržim kritike, saj človek nikoli ne ve, kdaj bi bila Pošta Slovenije lahko tudi moj naročnik. A moje pisanje ni kritika zaradi kritizerstva, pač pa nasvet Pošti Slovenije, da se pogleda v ogledalo in razmisli ali je to res podoba, ki jo želi še naprej predstavljati v javnosti. Ali je njeno poslanstvo res še vedno to, kar je bilo pred 20 leti in več?

pošta

Čisto svež motiv za pisanje o slovenski pošti pa je link, ki sta mi ga z daljne Nove Zelandije poslala hčerka Nina in zet Nejc. Gre za oglas za novozelandsko pošto. Podjetno, napredno, v prihodnost in napredek naravnano sporočilo, ki predstavlja novozelandsko pošto kot partnerja tako rekoč vsakemu podjetniku in pri vsakemu poslu, ki se ga v življenju lotimo. Oglejte si sporočilo tukaj in če boste prej naleteli na kakšen trailer, ne jezite se, to ni moje maslo.

https://www.youtube.com/watch?v=0mkCRwXjx-I&feature=youtube_gdata_player

 Lokacije

Ker so poštne storitve vedno morale biti blizu ljudem, je Pošta Slovenije za svoje delovanje praviloma dobila prvovrstne in najuglednejše lokacije v mestnih središčih, pa tudi takšne, ki so na vogalu spalnih naselij, na primer na poti do bližnje postaje mestnega avtobusa. Tako lahko prebivalci svoje opravke uredimo skorajda v mimohodu. Odlično!

 Arhitektura

Centralne pošte običajno kraljujejo v arhitekturno uglednih stavbah, ki jim lahko pripišemo spoštovanja vredne zgodovinske arhitekturne stile in so zato praviloma tudi zaščitene. Centralna pošta v Ljubljani je dominantno postavljena na eno najbolj obleganih mestnih križišč in se ponosno dviga nad hotel Slon ali Namo, ki sta jo vpela v prepoznan trikotnik. Modernejše pošte so arhitekturni kubusi, ki navzven dajejo občutek, da v prostoru deluje logistično vse hitro, tekoče, ni stopnic, pač pa urejeni dostopi za vozičke – skratka moderno, nič bahavega, nič ljubkega, pač pa povsem korektno.

 Notranjost

Vstop v poštne prostore pa ti vzame sapo. Od vsega hudega. Nok, nok, kje sem? Prostor je urejen brez realnega spoznanja o tem, da pošta danes ni več to, kar je nekdaj bila. Brez občutka za notranji dizajn, estetiko in brez spoštovanja  do uporabnikov. Natrpan je z nemogočimi  – seveda rumenimi – stojali, na katerih so nataknjeni kaveljni, na teh pa visijo vse sorte reči. Kot pri nas na Bohinjski Beli, v vaški trgovini leta 1965, ko so nakupe naših babic in dedkov beležili še v poseben zvezek, zneski pa so se plačevali takrat, ko je kmet dobil denar od prodaje svojih izdelkov. Tam je vse viselo, ker je bilo polic premalo. Če se vaš otrok zapodi proti takšnemu stojalu, ker tam visi na kitajskem narejena plastična igrača, je to lahko zelo nevarno, saj so kaveljni lahko razlog za kakšno poškodbo obraza, bognedaj oči. Da je tragedija še večja, ti nemogoči kovinsko rumeni stvori v centralnih poštah ustvarjajo nesprejemljiv dialog z lepimi marmornatimi površinami pultov in tal. Za zjokat.

pošta 2

Ponudba

Pošta Slovenije mora imeti zelo močnega dobavitelja sveč ali pa je njena vizija postati pogrebni zavod. Sveče vseh barv in velikosti, pakirane v celofan s črnim trakom ali »rimfuzo«, vžigalice in vžigalniki zasedajo precej prodajnega prostora. Pa revije, čokolade, piškoti in kakšni drugi mini priboljški, ob tem pa še milnica za mehurčke, žvečilke, baterije, kakšna skajasta denarnica  in še kaj. No, da ne pozabim na najbolj tradicionalni neprodajni artikel v vsaki poslovalnici – na vrvico navezan kuli, da lahko uporabnik izpiše svoj obrazec za priporočeno pošiljko.

 pošta 3

Storitve

Namesto v tiste rumene grde pošasti s kaveljni, bi Pošti Slovenije svetovala, da vlaga v ljudi. Najprej v tiste, ki bodo zanjo pripravili novo vizijo in poslanstvo delovanja v prihodnje, kajti Pošta Slovenije je strateška naložba naše države in ne bo predmet prodaje. Nato je nujno prijazno spomniti osebje za okenci, da smo danes leta 2015 in da z vstopom v novo ero zamujajo vsaj 15 let. Prijaznost, storitvena naravnanost, prodajanje občutkov, nasmeh in učinkovitost je le nekaj namigov, ki jih morajo pri oblikovanju vrednot podjetja in notranje kulture vzeti resno v program. Tudi kakšna rutica za dame, ki danes mrko gledajo v računalnik in vneto tipkajo, ko čakamo pred okenci, bi bila prijetna poživitev. Prav želela bi si delovati v takšni ekipi.

 Predvsem pa velja trezen razmislek o tem, kje v današnjem globalnem in logistično razvitem svetu je še košček posla za Pošto Slovenije?

 p.s. slike notranjosti poslovalnic so dostopne na spletu.

 

Pet polen in en predsednik vlade


Spoštovani predsednik Vlade RS, dr. Miro Cerar,

ko boste jutri, v nedeljo, 7. junija 2015 ali pa morebiti enkrat kasneje, do 10. junija, stopili pred vse slovenske medije, njihove kamere in mikrofone ter po vsej verjetnosti tudi pred kakšnega tujega dopisnika in boste utemeljevali vladno odločitev, da podpre prodajo Telekoma Slovenije družbi Cinven, si mirno lahko pomagate tudi s katero od spodaj zapisanih utemeljitev, če boste ocenili, da bi vam bila pri preskakovanju nastavljenih polen lahko v pomoč.

Poleno 1

  1. Poleno: del vašega koalicijskega bloka trdi, da Cinven ni strateški lastnik, ker je zgolj sklad in ne TK operater.

Aha, naša država pa je strateški lastnik? Še sama sebi ne! Država si določena podjetja zgolj ohrani v lastništvu, da zaščiti svoje politične interese. Ti pa niso strateške narave, kot so omogočanje razvoja novih storitev, osvajanje novih trgov ali pomoč pri vstopu v nove tržne segmente in še marsikaj. Država želi visoke dividende, želi vpliv na marketinške proračune in možnost usmerjanja dela sponzorskih sredstev, vedno jo mika kadrovsko mešetarjenje, ki ga tudi izvaja. Strateški lastnik je tisto podjetje, ki prihaja iz iste ali komplementarne panoge, dobro pozna razmere v tej branži, išče v prevzemu dolgoročni interes in namen delovanja, išče sinergije za zagotavljanje rasti firme, ki je prevzemala in prevzete firme – teži k zagotavljanju večje vrednosti. Cinven je dal takšna zagotovila in nikakršnega utemeljenega razloga nimamo, da tem navedbam ne bi verjeli.

Poleno2

  1. Poleno: mnogi še vedno trdijo, da Telekoma Slovenije ne smemo prodati, saj bomo s tem povsem prepuščeni vdorom in prisluhom tujcem, ki bodo tako izkoriščali možnost nadzora nad državnimi organi, institucijami in državljani.

Da so vdori v sisteme možni, ni nikakršna skrivnost več. Nikjer na svetu ni nedotakljivih, celo v Pentagonu ne. Američani so prisluškovali Merklovi in meddržavni odnosi se takrat niso sesuli, prav tako pa ne odnos Obama – Merkel. Tudi naš brihtni in pošteni študent Dejan Ornig je to dokazal in si po seznanitvi policije s tem dejstvom, celo prislužil možnost, da bo zaradi tega zaprt. Slovenija se preveč ukvarja sama s seboj, da bi bila zanimiva za prisluškovalce in druge omrežne lumpe. Če bi bili v svoji naravnanosti bolj usmerjeni v svet, če bi v tem svetu igrali pomembno, aktivno vlogo in morebiti zanj hranili pomembne arhive, saj smo vendar ena najbolj varnih držav – šele takrat bi se nam bilo tega treba malce bati.

Poleno3

  1. Poleno: Telekoma Slovenije ne smemo prodati, saj je to socialna bomba – veliko ljudi bo odpuščenih in brezposelnost v Sloveniji bo zato ponovno porasla.

Poslovanje Telekoma Slovenije narekuje reze v stroške. Teh se bo morala dotakniti zdajšnja uprava, če ji bo to dano, ali Cinvenova ali katerakoli druga. Druga možnost bi bila zagotavljanje rasti, vendar na domačem, zasičenem trgu, to ne gre več, tujim trgom se Telekom Slovenije očitno odreka, saj svoja podjetja, z nekaj izjemami, tam ni znal uspešno upravljati. Dogovori glede posega v stroške, ki zadevajo delo, so vedno boleči, a so v pametnih okoljih možni in mogoči, še posebej če imajo partnerji v socialnem dialogu možnost transparentno slediti rezom v druge stroške, ki se jih da oklestiti brez škode za poslovanje.

Poleno 4

  1. Poleno: zakaj bi prodajali Telekom Slovenije, če je vendar eden naših paradnih konj v gospodarstvu?

 Telekom Slovenije je s svojimi poslovnimi kazalci pravi pokazatelj dogajanja v TK panogi, ki je dosegla svoj razvojni zenit. Zdaj počasi postaja suha figa, prihodki usihajo, organske rasti skorajda niso več dosegljive, dogajajo se le še s prevzemi in nakupi. Telekom Slovenije nujno potrebuje nove ideje, nove vire, nove ljudi, da bo oblikoval svoje novo poslanstvo, novo vizijo razvoja. Takšen, prenovljen, bo tudi Sloveniji v večjo korist.

Poleno 5

  1. Poleno: Telekom Slovenije prodajamo samo zato, ker slepo poslušamo Bruselj, to pa nas dela hlapce.

Temeljna vrednota politike je zaupanje. Če se je ta država v preteklem mandatu zavezala tudi v Bruslju, da bo zaradi zagotavljanja hitrejše gospodarske rasti in prestrukturiranja podjetij, pohitela tudi s privatizacijo, potem je to zavezo potrebno spoštovati. Če jih ne nameravamo, potem nima smisla, da jih dajemo. Tako pa ohranjamo našo mednarodno verodostojnost, to nam omogoča čvrsto držo, ko gre za pogajanja, ki jih želimo izpeljati v našo korist, to vliva zaupanje tujih investitorjev, s tem se veča prepoznavnost Slovenije. Pa ne le to. Gre tudi za notranje, povsem naše – interno spoštovanje dogovorov. Odločitev o prodaji in seznam podjetij je sprejel najvišji državni organ, kar ga premore parlamentarna demokracija. Parlament. Naš parlament. Ne razpolagamo z nobenim dokumentom, ki bi te odločitve kdajkoli kasneje preklical.

 Stojte pokončno, spoštovani predsednik vlade, govorite jasno in razumljivo. Kot bi govorili množicam, ki potrebujejo še zadnji oprijem za vejo, da se izvlečejo iz živega peska in stopijo na trdna, zanesljiva tla.

In seveda, čestitam za vašo odločitev!