Ste pripravljeni na prihodnost?

Tole kolumno sem pisala v petek zvečer in jo v soboto ob 8h zjutraj poslala uredniku spletnega medija Fokuspokus Marku Crnkoviču, ki moje kolumne objavlja ob nedeljah. V soboto se je bil v spletnem Večeru objavljen prispevek, ki se je naslanjal na vsebinsko isti vir, kot moj, le avtorja naj bi bila različna. Kdorkoli je že pogledal v prihodnost in nam jo napoveduje, nam nalaga kar težko razmišljanje. Moj vir je časovno zgodnejši (junij 2016), kot tisti v Večeru, ki se sklicuje na intervju s predsednikom uprave nemškega Deimlerja, opravljen julija 2017. Zapisala sem:

Udo Gollub, nemški podjetnik, je že pred časom spisal nekaj trditev, ki so povezane z našim življenjem v prihodnosti. Iz velikega nabora njegovih prav pretresljivih sprememb, vam v razmislek ponujam naslednje.

Leta 1998 je imel globalni foto velikan Kodak 170.000 zaposlenih in je prodal 85% vsega fotografskega papirja na svetu. V samo nekaj letih je njihov poslovni model propadel in Kodak je bankrotiral. To, kar se je zgodilo Kodaku, se bo v naslednjih desetih letih zgodilo številnim industrijam. Ali ste leta 1998 pomislili, da čez tri leta sploh ne boste več printali slik?

Nove programske rešitve bodo obrnile na glavo večino tradicionalnih industrij v naslednjih 5-10 letih. Uber je samo programsko orodje, nimajo nobenega avtomobila in so sedaj največje taksi podjetje na svetu. Airbnb je največja hotelska družba na svetu, čeprav nimajo nobenih nepremičnin. Stvari, za katere smo mislili, da so povsem trapast izum, so postale superiorne in del našega vsakdanjika v zelo kratkem času.

Umetna inteligenca

Računalniki bodo postali eksponentno boljši v razumevanju sveta. Letos je računalnik premagal najboljšega igralca goja na svetu – 10 let prej, kot je bilo pričakovano. V ZDA mladi pravniki že težko dobijo službo, saj IBM-ov Watson že zagotavlja, zaenkrat le osnovne, pravne nasvete v nekaj sekundah in z 90-odstotno točnostjo, v primerjavi s 70-odstotno, ki jo zagotavljajo pravniki. V prihodnosti bo potrebnih kar 90 odstotkov manj pravnikov, ostali bodo le visoko specializirani. Omenjeni Watson že pomaga diagnosticirati bolezni raka štirikrat natančneje, kot ljudje. Facebook ima danes na voljo programsko rešitev, ki prepoznava obraze bolje, kot ljudje. V letu 2030 bodo računalniki postali inteligentnejši kot ljudje.

Samovozeča vozila

V 2018 bomo dobili prvo samovozeče vozilo v javnem prometu. Okoli 2020 bo celotna industrija “vržena s tečajev”. Nič več si ne bomo želeli lastnih avtomobilov, bolj kot danes pa bomo želeli biti mobilni. Poklicali bomo avto z našim mobilnim telefonom, ta mu bo prikazal našo lokacijo in nas pripeljal na želeno lokacijo. Vmes bomo lahko produktivni in nemoteno delali. Ne bo nam treba parkirati, samo za prevoženo razdaljo bomo plačali.

Naši vnuki ne bodo potrebovali vozniškega dovoljenja in nikoli jim ne bo treba voziti avta. To bo spremenilo tudi mesta in kraje, saj bomo potrebovali tudi do 95 odstotkov manj vozil. Današnja parkirišča bomo spremenili v parke.

Vsako leto umre v prometnih nesrečah 1,2 milijona ljudi po svetu. Danes doživimo prometno nesrečo v povprečju na 100 tisoč prevoženih kilometrov. S samovozečimi vozili se bo ta številka dvignila na 10 milijonov kilometrov. To bo rešilo milijon življenj na leto.

Večina avtomobilskih proizvajalcev bo zaprla vrata. Tradicionalni proizvajalci poskušajo z evolucijskim pristopom in izdelujejo »samo« vse boljša vozila, medtem ko tehnološka podjetja, kot je Tesla, izdelujejo računalnike na kolesih.

V težavah bodo tudi zavarovalnice, kajti brez avtomobilskih nesreč se bodo njihova zavarovanja dramatično pocenila – baje celo za stokrat. Njihov model avtomobilskega zavarovanja bo izginil. Nepremičninski trg se bo spremenil. Kajti, če lahko delate, medtem ko se vozite v službo, se boste raje naseljevali dlje od mest, v naravo in privlačnejša naselja. Električna vozila bodo postala vodilna v prometu do leta 2020. Mesta bodo manj hrupna, elektrika pa bo postala izjemno poceni in čista. Pridobivanje elektrike s pomočjo solarnih celic raste eksponentno zadnjih 30 let, a se šele danes zaznava njihov vpliv. Njihove cene bodo padle do te mere, da bo klasično premogovništvo izginilo do 2025.

Zdravje

Cena Tricorderja X, posebne medicinske naprave, imenovane po programu Star Trek, bo objavljena letos. Ta bo delovala v povezavi z vašim telefonom, ki bo lahko “vzel” v obravnavo vašo kri, vdihnjen zrak, mrežnico…in nato analiziral 54 bio markerjev, ki bodo identificirali skoraj vsako bolezen. To bo poceni, zato bo v nekaj letih vsakdo na tem planetu imel dostop do sodobne medicine skorajda zastonj.

3D tiskanje

Cena najcenejšega 3D printerja se je v desetih letih znižala z 18.000 dolarjev na 400 dolarjev. V istem času, je printer postal stokrat hitrejši. Vse najpomembnejše tovarne čevljev začenjajo s 3D printanjem čevljev. Rezervni deli v letalski industriji so natisnjeni v 3D, vesoljske postaje imajo printerje, ki omogočijo optimizacijo rezervnih delov, ki so potrebni na takšni postaji. Že konec letošnjega leta naj bi nekateri pametni telefoni imeli možnost 3D skeniranja. Lahko bomo 3D skenirali našo nogo in si natisnili doma naš najbolj prilegajoč se čevelj. Na Kitajskem so že zgradili šestnadstropno poslovno hišo, ki je v celoti narejena s pomočjo 3D tiskanja. Do leta 2027 bo 10% vse svetovne proizvodnje narejeno s 3D tiskanjem.

Delo

70 – 80 odstotkov današnjih delovnih mest bo izginilo v naslednjih 20 letih. Dobili bomo vrsto novih, toda ni povsem jasno ali jih bomo dobili dovolj v tako kratkem času, da ohranimo današnjo stopnjo svetovne zaposlenosti.

Življenjska doba

Življenjska doba narašča v povprečju za 3 mesece na leto. Pred štirimi leti je znašla 79 let, danes že 80 let. Do leta 2036 se bo dvignila za več kot leto v enem letu. Torej bomo živeli mnogo dlje, več kot 100 let.

Izobraževanje

V Aziji in Afriki stane najcenejši pametni telefon okoli 10 dolarjev. Do 2020 bo imelo 70 odstotkov vse svetovne populacije svoj pametni telefon. Ta pa omogoča dostop do izobraževanja, tudi do principov učenja v razvitem svetu. Program Khan akademije so že priredili v več jezikovnih različic, za Indonezijo, Arabske države, Svahili, Kitajščino. Angleška verzija bo na voljo brezplačno, otroci in mladostniki, še posebej ciljajo na Afriko, pa naj bi tekoče govorili angleško v pol leta.

Kaj od tega bo za nas postala resničnost, je odvisno od naše današnje starosti, kako hitro se bomo spremembam prilagodili v Sloveniji, pa najbrž velika neznanka.

Ste pripravljeni na prihodnost?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 30. julija z istim naslovom. https://fokuspokus.si/article/2449?=ste-pripravljeni-na-prihodnost

 

Advertisements

Gorenjska kot Graceland. Avsenikland. Sveta dežela za ljubitelje glasbe.

Še dobro, da se turistični razmah dogaja daleč od politike, skregane s pametjo. No, pomembno je, da jo ohranimo mi sami!

Dve leti bo, odkar sem pisala o tem, da bi Begunje morale postati slovenski Graceland. Avsenikland. V trajni spomin Slavku Avseniku in njegovi skupini, v nemško govorečem svetu znani kot Oberkrainer. Glasbenemu fenomenu, ki je vlil vero vsem nam sistemsko utesnjenim v bivši Jugi, da je z dobro idejo mogoče osvojiti svet. Neglede na to, od kod prihajaš. Avseniki so bili ob Elanu takrat edini slovenski globalni brand.

Takrat sem razmišljala, da bi Begunje — tako kot Graceland po smrti Elvisa Presleya postal sveto mesto za ljubitelje rock‘n’rolla — morale postati sveta dežela ne samo za vse ljubitelje narodnozabavne glasbe, temveč tudi poklon glasbi in glasbenim ustvarjalcem nasploh, ki puščajo za sabo prepoznaven in edinstven pečat.

Da reka romarjev ne usahne

V četrtek sem bila v Radovljici, kjer je Zavod za turizem in kulturo poletne večere prav všečno popestril s “četrtkovimi osvežitvami”. Recept sicer ni inovacija, ampak deluje. Osrednji trg šarmantnega radovljiškega središča je bil nabito poln. Izvrstna glasba, tokrat skupine Hamo & Tribute 2 Love, kulinarična ponudba (vsakokrat drugih) dveh “radolških” chefov, mini kombi s ponudbo kakih šestih slovenskih kraft pivovarjev, nekaj stojnic z ročno narejeno robo in obvezen sladoled v slaščičarni Vidic, iz katere se je ves večer vila vrsta ljubiteljev odličnega sladoleda. Na parkirišču pa madžarske, poljske, avstrijske, nemške, nizozemske, italijanske in še kakšne registracije.

Nastanitvene kapacitete v Radovljici so polno zasedene. Eden od ponudnikov je apartmaje dokončal pred 14 dnevi. Niti promovirati jih še ni utegnil, pa že ima vse zasedeno. Naravnost fantastično!

Ob pogovoru z direktorico radovljiškega turizma se mi je obraz še bolj razlezel v nasmeh. V Begunjah se namreč nekaj premika. Radovljičani so tam odprli podružnico matične turistične pisarne, ki bo skrbela izključno za begunjsko dogajanje. Izbrali so sodelavca, ki je vešč turističnega razmišljanja, ob tem pa je tudi velik Avsenikov fan. Z družino Avsenik bodo sodelovali z roko v roki, ustvarjali vsebine in skrbeli, da reka romarjev ne usahne.

Spremembe!

Končno smo se naučili povezovati in razmišljati o skupnih ciljih in ne samo o tem, za koliko bom prikrajšan, če sodelujem, ampak koliko bom pridobil zato, ker sodelujem. Konec avgusta bo v Begunjah tradicionalni Avsenikov festival. Karte so že zdavnaj razprodane. No, mogoče lahko ujamete še kakšno za nedeljo, a ta podatek je star že dva dni in ni rečeno, da drži.

Draž Begunj pa kljub nedvoumni dominantnosti niso samo Avseniki. Pogosto nam o naših lepotah največ povedo navdušeni tujci. Še moja turistično razvajena nemška žlahta je vedno navdušena, ko pridejo na obisk. Radovljiško mestno središče, oddaljeno samo nekaj kilometrov, je pravljična dežela, ki živi svoje življenje, ločeno od stanovanjskega dela Radovljice. Linhartov trg izvablja vzdihe navdušenja, že ko ga zagledaš. Če pa je še napolnjen z vsebinami, je to zagotovo eno najlepših srednjeveških mestnih jeder pri nas. Majhne stisnjene hiške dobivajo obnovljene fasade in novo ponudbo, skrbno urejeno gorenjsko cvetje se šopiri z okenskih polic. Radovljica je čista in urejena.

Prestolnica slovenskih Alp

Goste navdušujejo tudi pohodništvo, planinarjenje, kolesarjenje, ribištvo, Šobec, Bled, Bohinj, kmečki turizem itd. Takega zaledja nima niti Graceland.

Pa Kranj, 15 minut vožnje stran. Prestolnica slovenskih Alp — kot so si nadeli slogan na tujih trgih — je bučno in množično obeležila petkovo Kranjsko noč, ki se je začela v četrtek, trajala še vso soboto in ki se zaključila v nedeljo. Kranjske nastanitvene kapacitete so zasedene 90-%. Največ tujih gostov pride v Kranj iz Južne Koreje!

Gostinci pritrjujejo, da se ljudje vračajo v center Kranja, kjer je življenje pred leti skorajda zamrlo in pustilo za seboj opustošenje praznih prostorov in propadlih podjetniških zgodb. Danes je v Kranju že precej drugače. Tudi investicijski cikel obeta več kot 50 milijonov evrov svežega denarja v prihodnjem obdobju, večji del iz EU sredstev, s katerimi bodo obogatili kakovost in raven življenja.

In tega je še veliko

Eden mojih redkih pozitivno naravnanih blogov. Takšni so običajno manj brani in deljeni. Škoda. Dobrih zgodb je v resnici še veliko, vendar nas kliki, branost, ratingi prepogosto zapeljejo v drugo smer.

Naj zaključim v kritičnem slogu. Še dobro, da se ti gorenjski premiki dogajajo daleč od politike. Ta gre pri nas tako ali tako svojo pot, pogosto povsem odmaknjena od realnosti in skregana z zdravo pametjo.

Pomembno je, da jo — to zdravo pamet — ohranimo mi!

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v ponedeljek, 24. julija, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2436?=gorenjska-kot-graceland-avsenikland-sveta-dezela-za-ljubitelje-glasbe

Varčevanje? Ne, ampak fehtarija, zastonjkarstvo, koristoljubje!

Če mora Slovenec plačati vstopnino, najprej pljuva po FB, potem pa pokliče “prijatelja”, da mu zrihta zastonj vstopnico.

Ni skrivnost ni, da sem tudi letos delala PR za festival Pivo in cvetje Laško, zato lahko to tudi mirno zapišem. Če ne zaradi ljudi, ki me že vrsto let tam obkrožajo, pa zaradi letošnjih 150 novinarjev in fotografov — lani 120, predlani 170… —, ki se akreditirajo na festivalu.

Festival cenim, ker v svoji strategiji usklajeno razvija svoji ključni usmeritvi: razvoj in promocijo domače glasbe, ki ji s primerno težo dodaja še globalne zvezdnike, ter odgovornost in skrb za ohranjanje slovenske kulturne in zgodovinske dediščine.

Čeprav bi ti dve vsebini lahko živeli vsaka zase, sta se na tem festivalu znašli v krasni simbiozi. Če bi eno odvzeli, bi drugi zelo manjkala. Poklon Pivovarni Laško Union, ki je vsa ta leta vlagala znatna sredstva, da je festival ne samo obstal, temveč tudi rasel. Letos so novi lastniki to številko tudi razkrili. Gre za več kot milijon evrov za vsak festival.

Brezplačni vozni red

Vsakomur, ki je to sliko poznal nekoliko podrobneje, bi moralo biti jasno, da brezplačni “vozni red” tako velikega dogodka ne more trajati v neskončnost. Razvoj prireditve, ki pripelje v mesto z malo več kot 3000 prebivalcev 50 bendov z vseh koncev sveta in 100.000 obiskovalcev, zahteva pošteno in pravično porazdelitev med vse, ki od tega nekaj imajo.

Pa poglejmo.

Pivovarna Laško Union zvari pivo, ki ga prodajo v štirih dneh, kolikor traja festival, v manj kot enem dnevu. Zato je jasno, da tega dogodka ne delajo zaradi neposrednih prodajnih učinkov ali pospeševanja prodaje, kot bi rekli v marketingu. Vlaganje v festival je vlaganje v prepoznavnost in dolgoročno lojalnost blagovni znamki. Ker poznam marketinške budžete velikih slovenskih podjetij, lahko mirno zapišem, da je ta vložek PLU izjemno bogat.

Dober posel

Domačinom, ki nimajo nikakršnega gospodarskega posla s festivalom, gre verjetno festival na živce. V teh dneh se jim življenje obrne na glavo. Večerni trušč in jutranji ropot komunale, ki vestno počisti vso nesnago prejšnjega dne? Ne, hvala! Nekateri se v tem času odselijo na vikende ali načrtno odidejo na dopust.

Od festivala imajo dober posel lokalni gostinci, trgovci, hotelirji, ponudniki vsebin v luna parku in še kdo. Malo gospodarstvo v času festivala v Laškem zacveti.

Od festivala ima veliko tudi občina, ki uspešno gradi pozicijo Laškega kot turistične destinacije in je pri organizaciji tudi aktivni partner z lokalno turistično organizacijo, ki pri tem poveže številna kulturna društva in hortikulturno društvo.

Letos pa šok

Seveda imajo od festivala ogromno tudi ljubitelji glasbe. Do letos so vse koncerte — ki jih je vedno okrog 50 — obiskali zastonj. Ves svoj budžet za festival so lahko tako porabili za hrano in pijačo ter nastanitev in prevoz. Skratka, za ljudi je bil festival res en sam popoln užitek!

Letos pa šok. Vstopnina.

Maja so stale karte s popusti 10€ na dan. Za kakšnih 15 koncertov na dan. Junija so stale 12€. Z zadnjim popustom 13,50€. Polna cena je znašala 15€. Za marsikoga veliko — a v primerjavi z drugimi, sorodnimi festivali v resnici poceni. Manj kot evro na koncert z vstopnico, kupljeno v predprodaji, in 1€ na koncert po polni ceni.

Prijatelji v narekovajih

In kaj naredijo Slovenci, kadar nekdo uvede vstopnino?

Najprej bentijo in pljuvajo po socialnih omrežjih. Kletvice in grožnje, brezobzirnost in nizkotnost komuniciranja pridejo na dan v vsej svoji primitivnosti.

In ko si na tak način do konca dajo duška, začnejo razmišljati, koga poklicati, da bi dobili zastonj vstopnico.

Takrat se spomnijo na prijatelje, ki jih niso videli 10 in več let in ki v resnici to sploh niso. Kdorkoli pride prav. Znanci in sorodniki in vsi, ki jih poznamo, da le imajo neko povezavo z organizatorjem dogodka. Stavek, ki ga najpogosteje slišim zadnje dni, se glasi: “Ti, a mi lahko zrihtaš…”

Pa ne gre samo za običajne ljudi, ki bi prišli na festival kot gostje. Tudi novinarji imajo prijatelje, ki iščejo takšne zveze. Najbolj iznajdljivi novinarji mi svoje prijatelje poskušajo prodati kot sodelavce v svojih redakcijah. Najpogosteje so to fotografi, četudi je to isto uredništvo že prijavilo svojega fotografa in čeprav vemo, da mediji v zanje neprijaznih časih ne razsipavajo z dnevnicami. In če niso fotografi, so pa svobodni novinarji ali vsaj asistenti kamermanov. Prijaviti poskušajo soproge, brate, sestre.

In vse samo zato, da prihranijo za vstopnico.

Razumem logiko varčevanja — toda to z varčevanjem pač nima nobene zveze. Ni varčevanje, če kličeš “prijatelja”, da ti zrihta gratis karto. To je navadna fehtarija, zastonjkarska filozofija in koristoljubje. Hočeš dober festival, zanj pa nisi pripravljen plačati niti 10€. Gre za pomanjkanje odgovornosti, izkoriščanje, nenazadnje tudi za laži.

Do kolektivne, nacionalne zrelosti nam še zelo veliko manjka.

 

Kdaj bo država spoznala, kdo v resnici poganja družbeni razvoj?

Imeti redno službo v sistemu je danes prvorazredni status, biti podjetnik ali espe pa drugorazredni. Pa ne bo več dolgo.

V času nedavne svetovne gospodarske in finančne krize so ljudje izgubljali službe čez noč. Mladi je sploh niso dobili, četudi so podjetjem poslali po nekaj sto prošenj. Starejše so delodajalci pošiljali v dovoljenem zakonskem časovnem oknu pred upokojitvijo na Zavod za zaposlovanje. Delodajalci so delali vse, da so se znebili kar največjega števila zaposlenih. Mnogokrat brez vsebinskih kriterijev. Pomembno je bilo, da je iz podjetja odšlo 132 zaposlenih, ni pa bilo pomembno, da odhajajo kakovostni kadri. Naš delodajalsko-zaposlitveni sistem je bil popolnoma in v celoti naravnan na to, da je treba varčevati predvsem pri zaposlenih, ki so delodajalčev največji dolgoročni strošek.

Danes, ko smo po vseh statistikah in kazalcih že nekaj časa izven krize in ko se tudi po ugotovitvah Urada za makroekonomske analize in razvoj zaposlenost povečuje, pa zaposlovalci ne najdejo dovolj hitro želenih kadrov, še posebej pa ne primerno usposobljenih.

Novi profili

Na Zavodu za zaposlovanje pravijo, da je bilo maja letos na trgu skoraj 12.500 prostih delovnih mest ali kar 45% več kot lani maja. Statistika pri tem ne zajema tistih delovnih mest, ki jih podjetja sploh ne oglašujejo, kakršna so po navadi vodilna delovna mesta.

Če se je pred petimi, šestimi leti na stotine kandidatov, pripravljenih sprejeti tudi mizerno plačo, borilo za eno samo delovno mesto, se danes vedno več delodajalcev bori za enega samega odličnega strokovnjaka, ki zna temu primerno postavljati svoje pogoje. Trg torej deluje normalno ter v skladu z zakonitostmi ponudbe in povpraševanja.

To, na kar smo v fazi krizne tranzicije povsem pozabili, pa je, da bomo po krizi potrebovali nove profile ljudi. Kriza namreč vedno prinese spremembe. Pričakovati, da bodo podjetja ponovno zaposlovala ekonomiste ali klasične družboslovce, je bilo nerealno. Pet let krize je spremenilo ne samo svet, temveč tudi Slovenijo. Danes iščemo strokovnjake, ki bodo Slovenijo digitalizirali. Iščemo super kreativne programerje. Strokovnjake, ki v resnici vedo in ne samo blefirajo, kaj je to IT varnost. Iščemo ljudi, ki so sposobni razviti nekaj novega, nepredstavljivega.

Majhen vrtiček malo obrodi

Gledano iz gospodinjske perspektive ne moreš na majhnem vrtičku pridelati krompirja niti za oskrbo Cerkelj na Gorenjskem. Pri dveh milijonih prebivalcev ne moremo pričakovati, da bomo imeli milijon vrhunskih strokovnjakov. Imamo pa jih vendarle veliko, o tem ni dvoma. Vendar ti, ki so res odlični, skorajda ne iščejo služb.

Številni mladi, ki pred leti kljub množici poslanih prošenj niso mogli dobiti zaposlitve, so se medtem podjetniško znašli. Eni so se uspešno prodali v tujino, kjer zdaj delajo kariero. Drugi so zbrali okoli sebe prijatelje, se domislili inovacije, igrice, aplikacije, ki lajša življenje — skratka, nečesa koristnega —, in ustanovili svoje startup podjetje. Denar so zbrali na Kickstarterju ali kateri drugi platformi za množično financiranje. Delajo točno to, kar so si vedno želeli. Na redno službo pri drugem delodajalcu niti ne pomislijo, ker bi jim odvzela svobodo, jih zaprla v sisteme hierarhične odvisnosti in procesnega odločanja in čakanja — in jih ubila.

Svobodni in vklenjeni v sistem

Če je bila pred leti redna služba ena od prioritet vsakega slovenskega državljana, še posebej mladih, pa boste danes našli vse več takšnih, ki o redni službi v nekem poslovnem sistemu niti ne razmišljajo. Svoboda ustvarjanja jim pomeni veliko več kot socialna varnost redne službe pri nekem delodajalcu. Tudi to je odraz sprememb, ki jih je zakuhala kriza.

In če danes še velja, da je imeti redno službo prvorazredno statusno stanje, biti podjetnik ali espe pa odraz neke drugorazrednosti — ker v družbenem smislu velja za izhod v sili za vse, ki so jih sistemi izvrgli —, bo prihodnost morebiti prinesla obrat. Podjetniki in samostojni podjetniki bodo pridobili ugled svobodnih, neodvisnih, inovativnih in prebojnih členov družbe, medtem ko bodo za ujetnike veljali tisti vklenjeni v sisteme, ki ne zmorejo slediti tempu globalnih sprememb in potreb.

Premladi za pokoj, prestari za espe

In kaj medtem dela naš šolski sistem za to, da bomo čez deset let imeli takšne profile mladih, ki jih bomo v gospodarstvu potrebovali? Nekaj malega se trudijo z uvedbo vajeništva, sicer pa daleč premalo. Včasih smo vsi želeli biti ekonomisti, tržniki, pravniki, finančniki, pa magistri in doktorji — vendar za našo generacijo nazadnje ni bilo dovolj dela. Vrsta mojih kolegov je izgubila službo dve leti pred upokojitvijo. Zdaj čakajo, da se formalno upokojijo. Prihodnje leto poteče zadnje leto prehodnega obdobja ZPIZ–1. Število upokojencev se bo spet nenormalno in za družbena razmerja nezdravo povečalo. Stari bodo dobrih 60 let, torej premladi za pokoj. Kot espeji ne bodo mogli biti aktivni, za druge oblike dela pa bodo za delodajalce davčno predragi.

Pozabili smo, da družbo poganjajo tudi kuharji, vozniki viličarjev in težkih tovornjakov, varilci, orodjarji, zidarji, vojaki, čistilci, strokovnjaki za nabavo. Teh nimamo in jih uvažamo iz tujine.

Kot državljanka imam v resnici samo eno željo: da bi znali upravljati državo tako, da bo ves čas prijazna vsem državljanom. Mladim in starim, visoko izobraženim in poklicno kvalificiranim. Vse potrebujemo za enakomeren družbeni in gospodarski razvoj.

Le kdaj bodo poklicani to spoznali?

 

Prispevek je bil prvotno objavljen v nedeljo, 9. julija 2017 na Fokuspokus z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2404?=kdaj-bo-drzava-spoznala-kdo-v-resnici-poganja-druzbeni-razvoj

 

Ljudje nismo šahovske figure

60 Slovencev je 26 let živelo na zemlji, za katero so verjeli, da je Slovenija — zdaj pa se je izkazalo, da to ni res.

Nad medijskim pokrivanjem dogajanja okoli razsodbe arbitražnega tribunala se ne smemo pritoževati. Naši mediji so dogodek umestili v skupino zgodovinskih dogajanj, kakršne so bile osamosvojitev, vstop v EU, prevzem evra, predsedovanje Slovenije EU in vstop v schengenski mejni režim.

Če kdo v zvezi s to razsodbo ne pozna vsaj nekaj ključnih ugotovitev ali celo ne ve ničesar, si je sam kriv.

Res pa je, da nam kljub neposrednemu prenosu, pogovorom v studijih, številnim analizam, izjavam in debatam vsi skupaj še vedno ni dovolj jasno, da bi vedeli, kako se bo to poglavje končalo.

Ne vemo, kako bomo rešili ljudi, ki so se opredelili kot Slovenci in ki so 26 let živeli na koščku zemlje, za katerega so verjeli, da je Slovenija — zdaj pa so soočeni z dejstvom, da so živeli v zmoti. Zame je ta človeški vidik največji izziv te arbitraže.

Premik skakača

Ljudje nismo šahovske figure, ki bi jih lahko prestavljali malo sem in malo tja. Smo čuteča in čustvena bitja s svojimi koreninami, navadami, pričakovanji, osebnimi izkaznicami, dokumenti. Če ima nekdo kmetijo na Hrvaškem in želi ostati kmet, obenem pa živeti v Sloveniji, tega ni mogoče urediti kot premik skakača z F6 na D5.

Kje naj recimo občina Piran najde zemljišče, ki bo njeno, kmetijsko, imelo na parceli ustrezno hišo ali dovoljenje za gradnjo in druge gradbene papirje, ki morajo biti izdani na ime upravičenca? Da ne omenjam denarja za gradnjo?

Pa tudi sicer, kaj naj ta kmet počne s svojim premoženjem na Hrvaškem? Naj ga proda in denar pošteno vloži v novo premoženje v Sloveniji? Kaj, če ne bo kupcev za njegovo hišo in zemljo? Ali pa če se bodo našli špekunlanti, ki bodo s čakanjem in odlašanjem zniževali ceno?

Ali naj ta človek svoje premoženje na Hrvaškem proda oz. podari Republiki Sloveniji — če to sploh sme — in s tem kompenzira vložek, ki ga bo Slovenija namenila za rešitev njegovega problema? Ali sploh lahko ima Republika Slovenija premoženje v drugi državi? Če ne, ali bo ustanovila podjetje, ki bi prevzelo lastništvo nad premoženjem oseb, ki želijo v Slovenijo in ga v nadaljevanju v miru in preudarno prodajalo?

In kako ovrednotiti hišo Joška Jorasa, če se bo želel preseliti v Slovenijo? Zaradi te hiše se je tepel, boril z birokracijo, valjal po bregu, aktiviral množice. Kaj odtehta ta konec zemlje in kako to primerno ovrednotiti?

Nemogoče!

Črte in krivulje

Na trenutke se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi tribunal vlekel črte in krivulje poštene delitve čez gozdove, kjer nihče ne živi, kot pa da se je naslanjal na katastrsko ureditev naselij in s tem do konca zapečatil neživljenjsko stanje. Pričakovala bi, da bo v primeru, ko gre za ljudi, ravnal po načelu spoštovanja dejstev in dejanskega stanja, ki traja že vsaj zadnjih 26 let.

Vznesenost nad dejstvom, da smo po arbitražni odločitvi dobili večji del Piranskega zaliva, nas ob misli na usode ljudi v resnici povsem mine. Želena in potihem močno pričakovana odločitev, s katero smo dobili večji del zaliva, se je resda uresničila.

Toda na koncu ni prinesla nasmehov na obraze, niti olajšanja ali sproščenosti. Prinaša nove izzive in možne napetosti, politične konflikte ali celo spet kakšne fizične obračune.

Ker kot veste, tudi pri tem ni jasno, kako bomo sploh prišli do uveljavitve odločitve arbitražnega sodišča. Dobro poznamo Hrvate, zato nam je jasno, da se pravi izzivi arbitraže v resnici šele začenjajo. Zdaj nas vabijo v nov proces — na mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Haagu ali v Hamburgu.

In kam bi nas potem vabili, če jim tudi ta razsodba ne bi bila pogodu?

Junction?

Najbolj pa me jezi nabijanje okoli stika z odprtim morjem. Junction je postala magična beseda. Ga imamo ali ne? Stik, namreč? Imamo služnost ali imamo koridor? So to vrata? Ali karkoli že? Ali je tisto morje še naprej hrvaško ali nikogaršnje?

Tvegam napad strokovnjakov za pomorsko pravo, če zapišem, da mi je vseeno, kako se temu koščku morja reče, dokler imamo tam točno takšne pravice, kot bi jih imeli na odprtem morju — če jih seveda imamo za vedno, če tam nismo ovirani, temveč svobodni in v enakem položaju kot vsi drugi, ki se tam neovirano gibljejo. Za vedno!

Dve novi dami

Smo pa med medijskim pokrivanjem arbitražne odločitve nedvomno dobili dve spoštovanja vredni medijski zvezdi: dr. Dominiko Švarc Pipan in dr. Vasilko Sancin — no, ta medijem sicer ni neznana, je pa nedvomno osvežena. Obe sta se izkazali kot izjemno verodostojni, zreli strokovnjakinji, predvsem pa kot blažena protiutež mrmrajočim, upokojenim politikom in političnim komentatorjem. Sta komunikativni, delovali sta preudarno in pomirjujoče. Ostajali sta v okvirih prava in se nista spuščali v politiziranje odločitve.

Za nameček pa nista samo strokovnjakinji. Kar je za televizijo zelo pomembno, sta tudi šik in krasni dami, ki ju ima kamera rada.

Zadnja, zgodovinska priložnost

Uresničitev arbitražne odločitve je za Vlado Mira Cerarja oz. SMC po 29. juniju zadnja priložnost, da politično preživi. Do tega dne niso uspešno uresničevali pričakovanj večine Slovencev. Kazalci političnega razpoloženja kažejo, da uživajo samo še minimalno podporo volivcev.

Zdaj imajo edinstveno, zgodovinsko priložnost, da z rešitvijo problema negotovosti vsaj 60 Slovencev, kolikor jih je zaradi arbitraže izviselo, rešijo svojo politično kožo.

Časa ni več veliko. Počasnost ne bo prinesla nič dobrega. Za nikogar!

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 2. julija, z naslovom Problem je, da ljudje nismo šahovske figure https://fokuspokus.si/article/2390?=problem-arbitraze-je-da-ljudje-nismo-sahovske-figure