Ostajamo pošteni do zadnjega centa. Tudi Andrej Lovšin.


Luksuzni apartma? Dve stanovanji v Portorožu in eno v LJ? Za 50.000€ delnic Intereurope? Plus milijon za povrh? Naj ima!

Kaj naj si državljani mislimo o slovenskem pravnem sistemu, če zasledimo novico, da je nekdo, ki je pri svojih poslih iz nam neznanih razlogov naredil 100 milijonov težko finančno luknjo, v kratkem času blazno obogatel? In to človek, ki pripada politični skupini, v kateri so se že prej dogajale in se še dogajajo finančno sporne zgodbe.

Da bi prišli do verodostojnih podatkov, kaj si Slovenci o tem mislimo, bi bila potrebna obširna anketa. Toda že brez tega lahko rečem, da je večina prepričana, da naš pravni sistem ni bil nič prida že v preteklosti in da ni nič prida še danes.

Luksuzni apartma in dve stanovanji na elitni lokaciji v Portorožu? Stanovanje v Ljubljani?  50.000 delnic Intereurope? Volkswagen Eos? Skoraj milijon evrov drugega premoženja?

Vse to in še več

Vse to je Specializirano državno tožilstvo s tožbo skušalo odvzeti nekdanjemu častniku, policistu, obveščevalcu in na koncu poslovnežu, nekdanjemu predsedniku uprave Intereurope Andreju Lovšinu (pa še njegovi mami in hčerki). Ob tem je SDT ves čas poudarjalo, da je ugotavljanje premoženja nezakonitega izvora zelo zahtevno, ker je prikrito z lastništvom drugih pravnih oseb. Lahko torej sklepamo, da je Lovšinovega premoženja še bistveno več.

Andrej Lovšin je bil na čelu Intereurope dve leti, od januarja 2006 do marca 2008. Dve leti. To je morala biti sanjska služba. V tem času je obogatel za vse, kar mu tožilstvo očita. To je bilo takrat, ko je Intereuropa kupila zemljišča in gradila logistični terminal Čehov, kar je Intereuropo stalo več kot 140 milijonov evrov in jo skorajda pahnilo v stečaj. Terminal so nazadnje prodali za 45 milijonov evrov.

Nadzorni svet je Lovšina krivdno razrešil zaradi nedoseganja poslovnih ciljev, prekoračitve pooblastil in kršitve delovnih obveznosti. Lovšin pa je nato od podjetja zahteval 330.000€ zaradi neutemeljene razrešitve iz krivdnih razlogov, vendar mu jih ni uspelo iztožiti.

Brez pravne podlage

Tožilstvo je novembra 2017 ob vložitvi obtožnice zaradi suma pridobitve premoženja nezakonitega izvora zelo jasno povedalo, zakaj ukrepa proti Andreju Lovšinu:

»Ugotovljeno je bilo, da je v obdobju finančne preiskave imel za 1,9 milijona evrov premoženja več, kot bi jih lahko imel glede na zakonite prihodke v istem obdobju.«

A ta tožba bo ostala brez zaključka. Nobenih posledic ne bo imela. Niti odvzema premoženja, za katerega večina državljanov misli, da je bilo pridobljeno na nepošten način. Tožba namreč nima pravne podlage. Izvor tega vprašljivega premoženja namreč sega v čas (pred 29. majem 2012), ko še ni veljal Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI).

Tako se je Lovšin ta teden na sodišču lahko pred kamerami veselil res nenavadnega prizora: prazne tožilske klopi. Tožilstvo je namreč umaknilo tožbo, pozneje pa so tudi sporočili, da njihova prisotnost ni bila obvezna.

Ima še en dodatni razlog, da je lahko dobre volje. Ker ga je država neuspešno tožila, mu bo seveda morala povrniti za 8.200€ sodnih stroškov.

Dobro ime

Lovšinova odvetnika pa opozarjata tudi na zakonsko neurejen problem, kaj sledi na koncu takšnega neuspelega procesa, v katerem država ni dokazala kaznivih dejanj v kazenskih postopkih.

To je sicer tisti del zgodbe, v katerega večina državljanov ne verjame. Omenjeni gospod po zakonu ostaja nedolžen. Ker se je moral leta in leta nedolžen vlačiti po sodiščih in ker je bil omadeževan njegov ugled, dobro ime, pa morebiti še kaj, je v tem primeru skoraj zagotovo upravičen do proračunskega nadomestila. Kar pomeni, da bomo gospodu Lovšinu davkoplačevalci zaradi neurejene zakonodaje na koncu morda podarili še nagrado za njegovo »ne vemo kako« pridobljeno premoženje in škodo, ki jo je utrpel njegov ugled.

Enkrat sem na napačni račun nakazala FURSU 3,24€ za sicer meni neznane prispevke, ki jih plačujem vsak mesec. V manj kot mesecu dni so me na to opozorili, niso pa zneska sami preknjižili na pravega. Računovodkinja mi je svetovala, naj hitro poravnam znesek, da ne bom imela težav z izvršbo.

Juhej! Naslednji mesec mi ni bilo treba nakazati zneska na tisti račun, na katerega sem prejšnji mesec pomotoma nakazala tistih 3,24 evra. Je treba k temu sploh še kaj dodati?

Država ima navadne državljane res blazno rada. Z učinkovitimi in hitrimi ukrepi skrbi, da ostajamo pošteni. Do zadnjega centa.

Advertisements

Pošta je kupila Intereuropo, da je ja ne bi kupili tujci


Tako kot nekoč Laško Union samo zato, da ga ne bi kupil Interbrew. Pošta?! Podjetje, ki niti sebe ne zna posodobiti?!

Slovensko logistično podjetje Intereuropa iz Kopra je že dlje časa naprodaj. Večinski lastniki — po finančnem prestrukturiranju podjetja so to SID banka, NLB, Gorenjska banka, SKB banka in Banka Intesa Sanpaolo, ki so Intereuropine dolgove spremenile v lastniške deleže — našle kar v Pošti Slovenije. Ta naj bi kupila 72,14% podjetja in s tem postala največje logistično podjetje v Sloveniji.

Tipično za Slovenijo je, da ne gre za prvi poskus prodaje podjetja (ta je bil 2016), ki je bilo nekoč »družbena lastnina«, zdaj, drugič pa naj bi šlo do končnega cilja vse po načrtih.

Če ste slučajno pozabili, zakaj je Intereuropa naprodaj, naj obnovim zgodbo:

Se spominjaš Andreja Lovšina?

Podjetje je zašlo v finančne težave in na rob stečaja. To je bilo v času vodenja Andreja Lovšina, ki je v ruskem Čehovu nameraval postaviti logistični terminal. Nakup zemljišč je takrat stal več kot 140 milijonov evrov, Intereuropa pa je na koncu terminal prodala za 45 milijonov.

Sojenje zaradi zlorabe položaja se je začelo pred nekaj leti, 10 let po vloženih ovadbah. Na koprskem sodišču pojasnjujejo, da bo potrebno glavno obravnavo začeti znova zaradi zamenjave sodnika. Doslej jim ni uspelo niti zaslišati priče v Ruski federaciji prek videokonference. Glavna obravnava bo predvidoma razpisana v drugi polovici leta.

Kupcev zadolžene Intereurope ni bilo veliko. Poleg Pošte Slovenije še turški, ciprski in britanski logisti. Na koncu je kot drugi finalist ostala družba Xpediator iz Velike Britanije, ki je oddala najvišjo prevzemno ponudbo v višini 115 milijonov evrov. S tem bi prevzeli tudi okrog 70 milijonov posojil Intereurope.

Britanci so ponujali 10 milijonov več kot Pošta Slovenije. Cilj prodajalca pa čim višja cena. Torej bi moral biti kupec že izbran.

V bistvu država

A se je začelo zapletati. Kot v toliko drugih primerih pri nas, na primer v Telekomu, NLB in še ponekod. Eni bi prodali podjetje, drugi ga ne bi. Eni ga nikakor ne bi prodali tujcem, četudi gre za strateškega lastnika, ki dokazano posluje bolje in učinkoviteje, drugi ga ne bi prodali niti domačemu kupcu, temveč bi najraje še naprej motovilili po svoje.

Čez Pošto Slovenije imam kot uporabnik njihovih klasičnih poštnih storitev marsikaj za povedati že leta. Gre za eno najbolj rigidnih, zastarelih in vizualno strašljivih, kramarskih storitvenih družb, ki so nam ostale iz nekega prejšnjega družbenega sistema. Kako posluje njihov logistični del, ne vem. Pričakujem pa prav v teh dneh pošiljko in zanjo sem sem od Pošte že prejela informacijo, da je na poti.

Pošta Slovenije je podjetje v 100-% državni lasti. Resda deluje na trgu in stroškovni del njihove bilance ne gre iz proračuna Republike Slovenije. A kljub temu se je težko izogniti razmišljanju, da Intereuropo v resnici kupuje država. V to, da je država lahko dober lastnik, ne verjamem. Vsaj ne Slovenija. Statistični vzorec uspešnih državnih podjetij je pač premajhen, politične igrice z njimi pa prepogosto kadrovske in razvojne tragedije v več dejanjih.

Zato me nakup Intereurope s strani Pošte Slovenije v resnici skrbi. En slab lastnik, ki ne zmore posodobiti svoje lastne dejavnosti vsaj na leto 2019, če že ne na 2025, pač ne prepriča v sposobnost posodobiti in dvigniti dejavnost kupljene družbe, ki potrebuje prav to, česar kupec ne premore.

Upanje in jasnovidnost

Primer me spominja na prvo prodajo Pivovarne Union, ki jo je na koncu kupila Pivovarna Laško. Samo zato, da je ni kupil belgijski Interbrew. In samo zato, da so slovenski politiki obdržali peskovnik, v katerem so lahko še naprej delali kupčke in gradove in kopali luknje in podjetje izmučili do onemoglosti. Še dobro, da jim to ni uspelo in da Union danes s tujim, strateškim lastnikom, nadaljujejo svoje pivovarsko poslanstvo.

Podjetje Intereuropa zaposluje čez 1300 ljudi. Sindikalne predstavnike sodeč po medijskih zapisih ne zanima, kakšne nove vsebine in posle bo novi lastnik pripeljal v Intereuropi, kako bo organizirano delo, na katerih novih trgih in s katerimi novimi poslovnimi partnerji, kar bi pomenilo novo rast, temveč predvsem: »Zanima nas tudi, ali bo sedež družbe tukaj, ali bo obstala firma Intereuropa ali bo pripojena družba. Na koncu koncev, vsa podjetja iz Kopra bežijo. Naj še Intereuropa gre, potem se lahko vprašamo, kaj bo s Koprom in Obalo.«

Kot upanje, da se dosedanji vzorci slovenskih prodaj in nakupov podjetij ne bodo ponovili, nam ostane le še standardno zapisano sporočilo direktorja Pošte Slovenije Dušana Novaka:

»Skupaj bomo postali vodilni regionalni operater na logističnem področju. Konsolidacija storitev obeh družb bo združeni skupini omogočila hitrejšo rast ter sinergije na področju stroškov in investicij. Prepričani smo, da bo združitev učinkovito vplivala na rast dobičkonosnosti.«

Njegova vizija je še, da skupaj postanejo vodilni, samostojni in neodvisni ponudnik logističnih in paketnih storitev za končne kupce v regiji, ki ga bo odlikovala visoka kakovost in odlična uporabniška izkušnja.

Uresničevanje teh misli nas čaka v bližnji prihodnosti. Če ste jasnovidec, pa tudi že veste, kako se bo to končalo.

Nehvaležno je biti delodajalec


Če gre podjetju dobro, si zasluge lastijo delavci. Če ne gre, pa so krivi nesposobni direktorji in grabežljivi lastniki.

Praznovanje 1. maja je bilo za sindikaliste priložnost, da ob medijski pozornosti ponovijo svoje zamere do delodajalcev. Sindikati predvsem izpostavljajo kršitve delavskih pravic, med drugim tudi vse bolj razširjenega podaljšanega delovnika, ki se v sivi coni delovnih sobot, nedelj in praznikov zajeda v vse pore našega življenja. Delamo vse več, prostega časa imamo vse manj. Slabe prakse se iz podjetja v podjetje prelivajo kot vzorec in postajajo praksa in standard, kar je nedopustno. Morali bi razmisliti o skrajševanju delovnika in pri tem upoštevati sindikalne zahteve po višjih plačah.

TV Slovenija je na predvečer praznika dela namenila soočenju resigniranega izvršnega sekretarja GZS in odločnega direktorja Delavske svetovalnice. Ta ni klasičen sindikat, temveč organizacija za zagovorništvo, varstvo, promocijo, razvoj delavskih, socialnih in statusnih pravic najbolj ranljivih skupin.

Izhodišče soočenja sta bili dve grdi zgodbi o ravnanju delodajalcev z zaposlenimi.

Dve zgodbi

V prvem primeru je šlo za bedno plačilo 5€ na uro za visoko strokovno delo v arhitekturni stroki, ki je zahtevalo tudi do 16 ur dela na dan. Dogajalo se je celo, da delavec ob zaključku projekta zaradi minimalne zamude niti ni bil plačan. To se mu je zgodilo pri dveh projektih.

V drugem primeru pa je šlo za nesrečo pri delu. Delodajalec je trdil, da gre samo za odrgnino na nogi, v resnici pa je zaposlenemu nogo stisnil z delovni stroj. Ker je delavec moral v bolnišnico na operacijo, je delodajalec lagal zdravniškemu osebju, da ne gre za zaposlenega, pač pa za nekoga, ki so ga našli nekje pri Grosupljem in mu je na nogo padla skala. Šele ko je poškodovani tožil delodajalca, je ta priznal, da je šlo res za poškodbo pri delu.

Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je svojemu »kolegu« Mitji Gorenščku — ko je ta priznal, da GZS v takšnih primerih ne more storiti tako rekoč nič — nonšalantno svetoval, naj vendarle ukrepajo proti tistim delodajalcem, ki ne spoštujejo delavskih pravic. A je ostal brez odgovora, ki bi si ga tudi mi želeli slišati.

Razmah prekarnega dela

Poznam delovanje sistema z obeh strani: kot zaposlena in tudi kot prvi predstavnik lastnika, delodajalca. Zato do konca zagovarjam pošteno ravnanje v delovnih razmerjih. Korektnost obeh partnerjev, delodajalca in delojemalca, je nujna za njuno sožitje, za uspešno delo, za osebni in karierni razvoj posameznika in uspešnost podjetja.

Teh dveh zgodb, ki sta absolutno vredni obsojanja, zato ne vidim tako enostransko kot sindikalisti in sorodne organizacije, ki se borijo za pravice delavcev.

Ob negativističnem odnosu do delodajalcev, ki ga ustvarjajo mediji, pozabljamo, da uspešno vodenje podjetja ni možno brez ustreznega ravnotežja med pravicami in dolžnostmi zaposlenih. Delovna zakonodaja, ki je — roko na srce — še vedno nekakšen miks med sindikalnimi dosežki iz časa samoupravljanja in standardi evropskih držav z veliko višjim BDP, nam tudi ni v pomoč. Odtod tudi razmah prekarnega dela, ki je logična posledica toge, »večne« zaposlitve za nedoločen čas. V negotovih gospodarskih razmerah lahko globalni vplivi zelo hitro zamajejo temelje uspešnosti podjetja, togost pravic iz delovnega razmerja pa je lahko celo vzrok za njegov zlom.

Odgovornost in zasluge po potrebi

Zato je biti pri nas delodajalec zelo nehvaležno. V uspešnih podjetjih so ključ do uspeha delavci, v neuspešnih pa so za rezultate odgovorni nesposobni direktorji in grabežljivi lastniki. Da bi bila zmeda še večja, sindikati argumentirajo svoje zahteve po višjih plačah z gospodarsko rastjo, ne pa z večjo produktivnostjo — čeprav tega v obdobjih recesije nočejo priznati.

Ker ni vse črno ali belo, bi se morali ob prazniku dela spomniti tudi na delodajalce, pa čeprav celo sami ne morejo zagotavljati reda v svojih vrstah. Kot je povedal Gorenšček, GZS nima vzvodov za sankcioniranje podjetij, ki mečejo slabo luč na vse delodajalce. Nanje lahko samo apelirajo, naj spoštujejo zakonodajo. Izključili pa niso še nikogar — za kar Lukić pravi, da bi bilo pravo sporočilo.

Pa je po drugi strani že kdaj kakšen sindikat izključil svojega člana zato, ker se je slabo boril za pravice zaposlenih? Tudi ne!