Pa ga imamo! Državni turistični holding. No, skoraj.


Darilo za Počivalška. Dolgoročno zagotovljene službe. A ko bo to uresničeno, bodo službe iskali tisti, ki so danes v vrtcu.

Pretekli teden je vlada v odstopu, ki bi morala opravljati samo še tekoče posle, dala soglasje Slovenskemu državnemu holdingu (SDH), ki upravlja z našim skupnim premoženjem, za oblikovanje državnega turističnega holdinga. Ali drugače, soglasje k podržavljenju dela slovenskega turizma.

Zdaj smo tako rekoč vsi državljani lastniki tistih hotelov oz. turističnih družb, ki bodo del tega holdinga — le da bodo v skladu z našo ureditvijo z njimi upravljali drugi, torej izvoljeni predstavniki.

Konkretno je to seveda projekt aktualnega ministra za gospodarstvo v odstopu Zdravka Počivalška.

Družbe, ki bodo sestavljale naš državni turistični cvet, so: Sava Hotels & Resorts, Terme Olimia, Istrabenz Turizem, Thermana Laško, Hoteli Bernardin Portorož, Hit Alpinea, Adria Ankaran in Unitur. Plemeniti in gospodarsko upravičeni namen ustanovitve holdinga po podržavljenju je prestrukturiranje teh družb, potem pa po premisleku in pameti spet prodaja oz. privatizacija.

Vse lepo in prav

Vse lepo in prav, če se to ne bi dogajalo ravno v času, ko vlade Marjana Šarca tako rekoč ni več, odhajajoča koalicija pa si tako ali drugače poskuša zagotoviti udobno prihodnost. Enim bi bolj ustrezale nove volitve, saj jim raziskave kažejo, da bi jo dobro odnesli, drugi pa v imenu ohranjanja delovanja države vztrajajo, da je možno oblikovati novo koalicijo. Pri čemer seveda računajo na ohranitev svojih pozicija.

V pogledih na prihodnost sta si premier Marjan Šarec in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, dosedanja koalicijska zaveznika, zelo različna. Prvi bi šel takoj na volitve, kar je povedal tudi v odstopni izjavi, drugi pa ne. Ankete javne naklonjenosti stranki SMC, ki jo je po Cerarju prevzel Počivalšek, namreč ne dajejo veliko možnosti, da bi ji uspelo priti v parlament.

Različna sta si tudi v tem, da Šarec vztraja, da v vlado z SDS ne gre, medtem ko Počivalšek, ki je ob prevzemu stranke enako trdil lani, s pogovori z Janšo o morebitnem oblikovanju nove koalicije dokazuje, da so vsi, ki so mu pripisovali bolj desno usmeritev, imeli prav.

Ključni cilj njegovega mandata

Pri tem se sámo od sebe zastavlja vprašanje, ali je Marjan Šarec privolil v ustanovitev turističnega holdinga zato, da bi Počivalška zadržal na svoji strani in s tem onemogočil oblikovanje nove koalicije. Kljub nizkim ratingom ima SMC v Državnem zboru vendarle deset poslancev. Brez Počivalškove stranke vlade ni mogoče sestaviti.

Nobena skrivnost pa tudi ni, da si je Počivalšek osebno prizadeval za združitev državnega turizma, kar je bil tudi ključni del programa njegovega mandata.

Kdo bo v teh tekočih poslih zmagal — bodisi na naslednjih volitvah ali dobil prostor v novi koaliciji, če volitev ne bo —, bo pokazal čas. Vsekakor pa bo zanimivo spremljati nastajanje in kasneje še veliko bolj zapleteno in zahtevno upravljanje državnega turističnega holdinga.

Načrt predvideva, da bi na ugoden trenutek za prodajo prestrukturiranih družb morali čakati kakih osem let, v tem času pa bi se vrednost podjetij v holdingu povečala na okoli 400 milijonov evrov. Sliši se obetavno. Državljani kot lastniki bi se lahko tega veselili. Seveda pa je pri tem treba tudi vedeti, da bomo v teh letih kakih 200 milijonov vanje tudi vložili. Pa to še ni najbolj zapleteno. Do tega denarja bi naj prišli s prodajo hotelov pokojninskim skladom, hotele pa bi za te pokojninske sklade upravljala državna služba.

Ta načrt stane

Še sledite? Bodite pozorni.

Ta načrt državnega turističnega holdinga ni darilo državljanom. Ta načrt stane. SDH trenutno čaka, da mu AVK odobri prevzem Term Olimia, kar bo državo stalo skoraj 8,5 milijona evrov — potem pa mora SDH zagotoviti še okrog 50 milijonov evrov za odkup nekaj več kot 40-% deleža sklada York v Savi in Uniturja, ki je v lasti Uniorja. Pri Savi je zadaj še cela kolobocija, povezana z njenim dolgom do SDH in KAD — in seveda pomislekov, zakaj bi za njen odkup morala država dati denar, če pa je kupnino mogoče pobotati z dolgovi.

In za zaključek še težava, ki jo lahko zakuha Agencija za varstvo konkurence. Ta je že ob izdaji dovoljenja Savi za prevzem Hotelov Bernardin opozorila, da bi dodatna koncentracija na trgu hotelskih zmogljivosti z njihovega stališča lahko bila problematična.

Zdravko Počivalšek je dobil zelo veliko, bogato, radodarno, a tudi komplicirano darilo. Nedvomno pa to njemu in številnim oprodam dolgoročno zagotavlja službe. Toda preden bodo vse to rešili in razvozljali, si bodo službe iskale že generacije, ki danes hodijo v vrtec.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 16. februarja, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/pa-ga-imamo-drzavni-turisticni-holding-no-skoraj-10130016

 

Prešerni, pijanci, patrioti: Koliko Slovenca je v Slovencu?


Saj ti ni treba biti Slovenec, da spoštuješ slovenskega pesnika. Državljanstvo ti ne daje spoštovanja do ustvarjalcev.

Moj mož Peter je velik fan Slovenije. Kot Nemec ne ve za slabosti našega sistema in podsistemov, ne sledi svinjarijam in podlostim v zdravstvu, niti v zvezi z javnimi razpisi ali kadrovanjem, kaj šele v konkretni politiki. Ne razume posebnosti delovanja javnih služb in naše ujetosti v birokracijo. Kadar mora nekaj urediti, to naredim namesto njega jaz, saj gre v slovenščini hitreje in lažje.

Življenje v Sloveniji je zanj sanjsko in brezskrbno. Srečnež.

Seveda pa kot psiholog zelo dobro razume, da so vzorci družbenih in političnih problemov povsod enaki ali vsaj podobni. Zato so primerjave med Slovenijo in Nemčijo ali tudi Avstrijo pri nas doma pogosta tema.

Moj mož tudi občuduje Prešerna. Vsako leto, odkar živi v Sloveniji, gre 8. februarja v Kranj in tam gleda, posluša, fotografira, izkoristi odprta vrata muzejev in galerij, preizkuša ulično kulinariko in tudi kaj dobrega popije. Potem vse to zapakira v prav lepo berljiv blog za svoje nemško govoreče bralce strani Mein Slowenien. In jih vabi, da pridejo k nam. Prešernove Poezije v Nemščini so bile tudi sicer eno mojih prvih daril, ki sem mu jih davno nazaj podarila za rojstni dan.

Prav prijazno pisal

Tudi letos je prav prijazno pisal o prihajajočem kulturnem prazniku in ter postavljal Prešerna na mesto, ki mu v naši kulturi in na nacionalni lestvici poetov pripada.

Nemško govoreči bralci iz tujine — ali iz Slovenije — so mu pošiljali všečke ter takšne in drugačne pozitivne komentarje.

Naenkrat pa se je pojavil komentar nekoga iz Avstrije, iz Gradca. Sporočilo je Petra pretreslo. Napisal je: »Kdo hudiča sploh ceni tega pijanca?«.

Peter mu je osupel odpisal: »Ste Slovenec?« — in dobil pritrdilni odgovor. Slovenec, ki dela v Gradcu.

Peter me je začudeno gledal. »Razumel bi, da bi me za tak zapis sesuval nekdo, ki ne pozna Slovenije in Prešerna. Recimo Nemec. Ampak, da to napiše Slovenec?! Tega pa ne razumem,« mi je rekel dvojno prizadet. Že tako ali tako si namreč hudičevo jemlje k srcu vsako kritiko njegovih tekstov, napada na našega Prešerna pa še do danes ni predihal.

Kakšen človek moraš biti?!

Koliko Slovenca je v resnici v Slovencu, ki na Prešerna gleda s takim prezirom in samo z vidika pesnikovih slabosti, šibkosti in stisk? Kakšen človek moraš biti, da spregledaš delo poeta, ki ga slavimo s praznikom kulture, in ga poteptaš med ničvredneže?

Po njem smo poimenovali Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, ki so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prvič so bile podeljene leta 1947. Študentske in univerzitetne Prešernove nagrade vsako leto podeljujejo tudi fakultete in akademije Univerze v Ljubljani najboljšim študentom na področju umetnosti in znanosti. Njegove verze smo si izbrali za državno himno. Mnogo njegovih vizionarskih misli izpred skoraj 200 let bi se moralo že zdavnaj uresničiti, pa bi imeli mnogo boljši svet. Je vse to odraz Prešernove veličine ali naših lastnih zablod?

Bodi prešeren

Odgovor je seveda jasen. Slovenec iz Gradca je zrel, da se mu dosmrtno odvzame državljanstvo. Ker si ga ne zasluži. Moj domači Nemec iz Cerkelj na Gorenjskem je bolj Slovenec od njega. Ker ni treba biti Slovenec, da spoštuješ slovenskega pesnika. Državljanstvo ti ne daje spoštovanja do ustvarjalcev. Spoštovanje imaš, če te je narava obdarila vsaj s povprečnim IQ in z nekaj več čustvenega in socialnega IQ.

Meni je vse jasno. Ta Slovenec iz Gradca je ostal nedozorel. Človek brez sposobnosti učenja, prilagajanja, brez sposobnosti pravilnega sklepanja iz zgodovinskih dejstev in brez razumevanja vpliva kulture na identiteto naroda. Bedak, butec.

Peter, ne ženi si k srcu njegovega zapisa. Bodi prešeren. Saj ne ve, kaj dela.

Članek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 9. marca, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/preserni-pijanci-patrioti-koliko-slovenca-je-v-slovencu-10126611

Ko je demokracije konec in se začne avtokracija. Naši. Kadri.


Takrat potrkajo tisti, ki od novih nameščencev terjajo, da se jim oddolžijo za podporo. Z našim denarjem, da se razumemo.

Politično kadrovanje »naših« — znancev, prijateljev, družinskih članov —, ki ne temelji na sposobnosti in kompetencah kandidatov, nas bo pripeljalo v pogubo. To izkrivlja pomen znanja in kreativnosti in ustvarja zalego povprečnežev ali celo lenuhov in prisklednikov na dobro plačanih, uglednih delovnih mestih ali funkcijah. Ob vsaki menjavi vlade in ob nastopu vsake nove koalicije so se v državnih družbah in na mnogih pozicijah v javnih službah zgodile odmevne kadrovske menjave. Ob vsaki. Kar tako. Naj se ve, da je prišla nova oblast. Ki ima pravico nastaviti »svoje« kadre. Četudi niso sposobni za takšna delovna mesta.

Tako je bilo tudi v času koalicije Marjana Šarca.

Se ga še spomnite? Tudi če ne.

Saj se še spomnite predsednika uprave Telekoma Slovenije, ki je bil lani na tej funkciji samo kakšna dva meseca. Potem je sam odstopil. Se ga ne spomnite? Nič hudega. Niste edini. Je pa bil prav ta kadrovski manever eden tipičnih primerov zgrešenega kadrovanja politike zaradi nesposobnosti kandidatov. In to v podjetju, ki sodi med največje portfeljske naložbe države.

Lastništvo našega skupnega premoženja v Telekomu Slovenije in v drugih družbah, kjer je država pomemben deležnik, bi politika morala sprejemati z največjo odgovornostjo. Zrelo, s premislekom, s skrbnostjo. Tako, da tudi sama povečuje njegovo vrednost skozi vrhunske kadre, ki jim omogoči vodenje podjetja.

Uradni list, Petrol

Za nekaj drugih viharnih primerov ni treba gledati daleč nazaj. No, saj mandat te vlade niti ni trajal tako dolgo. Značilen primer je bil recimo generalni sekretar LMŠ Brane Kralj. Ta je nespretno, prav naivno in politično začetniško načrtoval nastavitev koalicijsko pripadnega Igorja Šoltesa za direktorja Uradnega lista. Pri tem pa očitno ni pomislil, da z Ireno Prijović, predsednico nadzornega sveta Uradnega lista in tudi predsednica Združenja nadzornikov Slovenije, ne more delati kravjih kupčij »v interesu države«. Šoltes ni prišel na Uradni list, Kralj pa je moral vsaj formalno zapustiti položaj generalnega sekretarja vodilne stranke v koaliciji.

Kolobocije v Petrolu so prav tako razburile in razdelile javno mnenje. Morda bo opravljena revizija poslovanja razjasnila sliko. Velik del krivde za vsesplošna ugibanja o teorijah zarote lahko pripišemo slabemu komuniciranju nadzornega sveta, ki ni znal oblikovati enostavnega, jasnega, takojšnjega sporočila, zakaj se z upravo razhaja.

Kultura

Beremo tudi o političnem kadrovanju v nacionalnih kulturnih ustanovah, kjer na vodilna mesta imenujejo ljudi, ki so po poklicu vse kaj drugega kot to, kar konkretna institucija počne. Poznavalci pravijo, da tako presenetljivega in istočasnega nastavljanja »svojih kadrov« v nacionalnih kulturnih ustanovah, kot se dogaja zdaj, ne pomnijo. Na mesta direktorjev, ki so se jim iztekli mandati, imenujejo neizkušene posameznike. Samo primer: Tehniški muzej Slovenije v Bistri bo po novem vodila oseba, ki je po izobrazbi prevajalka. Za razliko od dosedanje direktorice je kot kandidatko nista pozitivno ocenila niti strokovni svet niti svet zavoda. Ima pa ustrezno politično podporo in to je očitno dovolj. Ali je bil pri tem imenovanju celo kršen ustanovitveni akt — ki določa, da mora imeti direktor univerzitetno izobrazbo ene izmed strok, zastopanih v muzeju —, bo očitno odločalo sodišče.

Skupnost muzejev Slovenije in mreža ICOM so že pozvali kulturnega ministra k strokovnemu in transparentnemu nameščanju vodilnih kadrov. Predsednica ICOM Kaja Širok na ministra naslavlja jasno sporočilo:

»Že kar nekaj časa prihaja na dan, da niso izbrani direktorji oziroma ljudje z najboljšimi strategijami, referencami. Ne sledimo temu, da bi zaposlovali strokovnjake, ki so v našem in mednarodnem prostoru prepoznavni, tudi zelo dejavni, temveč gre za barantanje in drobižkanje kadrovsko političnih interesov. Gre za javni denar in najvišje kulturne institucije. Zato zahtevamo, da na ta mesta imenujemo ljudi, ki so kompetentni in ki bodo znali naša imena, naše muzeje, dediščino popeljati čez meje naše države.«

Služimo narodu!

Dokler naša politika ne bo razumela, da je v službi ljudstva, ne bo nobenih sprememb. Vedno bolj jasno je, da politiki razumejo imenovanje kot prevzemanje absolutne moči odločanja in kot dovoljenje za menedžiranje svojih osebnih koristi. Ko so izvoljeni, se demokracija zanje konča. Takrat nastopi avtokracija. In takrat na vrata potrkajo tisti, ki od novih vsemogočnih pričakujejo, da se jim bodo oddolžili za podporo na tej poti. Z našim denarjem, se razume.

Čeprav naš sistem vsaj navzven oz. po Ustavi temelji na demokratičnih načelih in institucionalnih okvirih, ni zares demokratičen, dokler se izvoljeni politiki in imenovani funkcionarji ne odločajo za skupno dobro. V teoriji je vse jasno, v praksi pa smo se izgubili.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 2. februarja z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/ko-je-demokracije-konec-in-se-zacne-avtokracija-nasi-kadri-10123836