Prekipelo mleko


Simpatizirati ali ne simpatizirati z Janezom Janšo, to zdaj sploh ni vprašanje. Pri presoji dogajanja okoli Patrije in odločbe ustavnega sodišča se je potrebno postaviti nad to in zanemariti čustveno povezanost z njegovim delom in likom.

Zadeva Patria bo kljub temu, da se je dobrih 10 let odvijala pred našimi očmi, polnila dnevne časnike, minute v televizijskih in radijskih novicah, vlekla horde novinarjev, kamermanov in borcev za Janševo svobodo pred sodišče in bila del volilnih bojev na kar treh državnozborskih volitvah, zastarala.

Gledano z gospodinjske logike je to nekako tako, kot bi doma kuhali mleko. Skrbno ste izbrali lonec, prižgali ploščo na kuhalniku, gledate mleko v loncu, pozorno in budno spremljate, kako se z višanjem temperature začne rahlo premikati, tu in tam ga premešate, da se ne sprime s podlago. Mleko se rahlo dviguje, najprej tako lepo, skorajda kremasto, še vedno se dviguje, počasi, počasi, raste in se peni …..nato pa pri vaši polni zavesti in stoodstotni osredotočenosti skipi po štedilniku. In zasmrdi.

prekipelo mleko 2

Pred očmi vseh nas, pri polni budnosti in vsenarodni osredotočenosti je pri Patriji skipelo in zasmrdelo. Brez kančka dvoma je bil vanj vključen naš najsposobnejši in najuglednejši pravni kadrovski potencial, 17 sodnikov in trije tožilci. 20 modrih pravnikov, ki niso uspeli zavreti tega mleka brez smradu.

Primer je zarisal nepopravljive posledice v številna življenja, ne le treh, ki so del kazni že morali odsedeti, pa jim očitno tega ne bi bilo treba. Tu so še njihove družine, posel, zdravje, politična kariera. Tega se ne da pobrisati z mokro krpo. To je nepopravljivo in tudi najmanj šestmestne številke, ki jih bo vsakdo od njih zahteval kot odškodnino od države, ne morejo kupiti izgubljenega. Celotna slovenska novodobna zgodovina bi se najverjetneje zavrtela drugače, če tega primera ne bi bilo. Volitve 2008 bi se lahko odvile drugače, pa naslednje prav tako. Zato tudi predčasnih volitev najbrž ne bi bilo. Zato je povsem mogoče, da naša politična zgodovina nikoli ne bi zabeležila ustanavljanja list, pozitivcev, zavezništev in modernih sredin.

Ni pa prav, da se posledice te kuharije dotaknejo le tistih, ki so žrtve. Zato bi bilo dobro vedeti ali imamo v naš sistem vgrajene potrebne vzvode, da v takšnih primerih odgovarja še kdo, seveda od zgoraj omenjenih 20 oseb. Ustavno sodišče je pokazalo s prstom na osebo, ki je v tem primeru delovala pristrano. Je vsaj to razlog za odstop ali odvzem mandata? Če imate to srečo, da ste zaposleni in če delate v zasebnem sektorju, pa ste zavozili projekt do te mere, da ste naredili zgolj stroške in nikakršnega poslovnega rezultata – potem vas gotovo čaka vsaj zelo huda ura s šefom, če ne premestitev na drugo delovno mesto, znižanje plače ali preprosto odpoved zaradi nesposobnosti.

Ne verjamem in ne pričakujem, da bi se v našem sodstvu zgodilo kaj podobnega. Prav pomanjkanje odgovornosti v naši družbi nasploh, ne le v sodstvu, ustvarja okolje, kjer je možno zafurati zgodovinsko pomembne stvari in za to nihče ni kriv. Postali smo družba, v kateri se vse več ljudi bori za svoje pravice, nihče pa ne spomni, da za tem stojijo tudi odgovornosti. Zanje se ne bori nihče. Odgovornost je namreč kot mleko.

Če prekipi, zasmrdi.

Advertisements

O butlih in prdcih


Naša največja opozicijska stranka SDS je po mnenju tistih, ki so marca odgovarjali na anketo Vox populi (rezultati so bili objavljeni 16. marca), najbolj priljubljena in je prevzela prvo mesto med strankami, saj bi jo v času izvajanja ankete volilo 16,3% vprašanih, največjo koalicijsko stranko SMC pa 16,2 % vprašanih.

Meni se v takšnih anketah zdijo zelo zanimiva razmerja med množico in posamezniki, med stranko in njenimi glavnimi akterji torej, in kaj nam ta razmerja sporočajo.

Pa poglejmo najprej prvo koalicijsko stranko. Stranka je torej padla za drobec na drugo mesto, njen predsednik pa se je tokrat znašel na petem mestu, pred tem je bil tretji. Osebno se mi zdi, da se tako stranka, kot premier sicer kar dobro držita, glede na to, kaj se jima dogaja. Rezultat je že odraz dogajanj z bivšo ministrico Setnikar Cankarjevo, ne vključuje pa dogodkov z bivšo ministrico Markeževo, še manj dogajanje z bivšim ministrom Vebrom. Afero s honorarji sta tako »pokasirali« obe strani, tako vodilna politična stranka kot tudi njen voditelj. Ta celo nekoliko bolj.

Miro Cerar

Zgodilo se je torej, da je ključni človek, ki je poosebljal stranko in zaradi katerega je stranka sploh dosegla takšen volilni uspeh, zdrsnil po priljubljenosti pod raven svoje baze. Kljub temu se komuniciranje našega premiera ni spremenilo, še manj dejanja. Najbolj priljubljen stavek našega predsednika vlade še vedno teče nekako takole: »Ta hip je še preuranjeno za napovedi. Zadevo bomo dobro proučili in se nato v roku 14 dni odločili«. A življenje nas državljanov teče hitreje, kot življenje politikov. Nas vsak dan davijo te in one okoliščine, v katere nas spravlja država in zahtevajo hipne odzive. Politično življenje pa si lahko vzame svoj čas. Državljani tega ne vidimo (več) kot čas za moder premislek temveč kot neodločno cincanje. Napovedujem torej nadaljnji padec naklonjenosti predsedniku vlade pri naslednjem merjenju politične temperature v Sloveniji. Neodločnost in zadeva Markež ne bosta ostali pri volivcih »nekaznovani«. V duelu z nekdanjim ministrom Vebrom pa bo premier po vsej verjetnosti dobil nekaj pozitivnih točk.

In zdaj pogled na vodilno opozicijsko stranko. Zanjo je znano, da ima stabilno in čvrsto volilno bazo, kljub temu pa se tudi njen rezultat giblje občutno nižje od volilnih dosežkov, torej tiste dobre petine, v povprečju. Ni pa zanemarljivo, da je stranka uspela priti na prvo mesto, kar pripisujem njihovemu nepopustljivemu boju za otroke in družino, s katerim so pridobili ponovne simpatije nekaterih, ki so se jim morebiti v zadnjem času odrekli. In kje je njihov predsednik stranke Janez Janša? Ga ni na lestvici. Skupaj s svojim strankarskim kolegom Brankom Grimsom sta zdrsnila med povprečje, ki ni več merljivo. Stranka je torej uglednejša in bolj priljubljena, kot njena dva ključna akterja.

Janez Janša

Zaupanje v stranko torej raste, ne pa tudi v njeno vodstvo. Poglejmo, kaj bi bil lahko razlog in začnimo s povsem nedolžnimi ugotovitvami. Predsednik SDS je nenehno mrk, »namrgoden«, na njegovem obrazu ni kančka optimizma. Njegove poteze so ostre, ton glasu neprijazen in neprijeten. Njegovi privrženci boste skočili v zrak »seveda, saj ima utemeljene razloge, ta država ga je izločila, ponižala, obsodila, zaprla, mu odvzela prostost in dostojanstvo….«. A Grimsu se ni zgodilo nič podobnega, pa ga od njegovega predsednika loči le to, da je njegov ton glasu neprijetno sladkoben. Izrazoslovje ostaja disciplinirano enako.

Sprašujem se ali bo zadnje mnenje ljudstva predsedniku SDS dalo signal za spremembe? Takšen zdrs je vreden oblikovanja novih pristopov, drugačnih korakov in potez. Ima priložnost, da svojo retoriko, ki je ta hip na ravni »enfant terrible« slovenske politike, spremeni v korist svoje in strankarske pozicije. A njegova zadnja komunikacija ne daje kaj dosti upanja. Naslavljati ljudi z »butli« in dejanja s »prdci« ni vredno nikogar, še najmanj pa politika, ki (je) sodi(l) v prvo kategorijo, ki je bil minister in dvakrat naš predsednik vlade. Moj in tvoj. Zavračanje pravnih institucij, kar si je privoščil z izogibanjem prevzema uradne pošte, ruši temeljne vrednote skupnega življenja. Če smo državljani kje enaki, moramo biti pred zakonom. In prav tu ostaja predsednik SDS najmočnejši v našem razdvajanju.

Bi mu zato ob naslednji anketi Vox populi dali svoj glas?

Slovenski svet modrecev


V Sloveniji imamo vrsto pametnih ljudi. Smrtno resno. Seveda sem v to trditev že vključila nujno potrebni filter, skozi katerega ne pridejo tisti, ki to mislijo o sebi a v resnici ne sodijo mednje.

Imamo torej vrsto pametnih ljudi, ki imajo ob tem še ta privilegij, da je njihov glas slišan širše, tudi skozi medije. Imamo tudi nekaj dobrih novinarjev in urednikov, ki znajo sami, brez pomoči drugih zelo dobro oblikovati modre misli in usmeritve za boljše delovanje države. Tudi njih lahko slišimo ali beremo njihove zapise preko medijev, v katerih delujejo. Imamo tudi vrsto kolumnistov, ki so po svoji osnovni profesiji ekonomisti, sociologi, politologi, psihologi in drugi –ogi in skozi kolumne, bloge ali drugače poimenovane zapise praviloma sporočajo oblastnikom kje grešijo in katero smer bi bilo primerneje ubrati, da nam bo vsem bolje. »Da skratim priču«, imamo možganski potencial, ki dobronamerno, prostovoljno, brez velikih honorarjev in študij, redno, dosledno, nepopustljivo zapisuje ugotovitve, kaj gre pri nas v praksi narobe in predlaga izboljšave. Veliko tega gradiva je dostopnega vsem nam, ki imamo računalnike, poslušamo ali beremo dnevna dogajanja v medijih.

Vsi ti zapisi pametnih ljudi niso namenjeni državljanom. Pišejo jih za tiste predstavnike oblasti, do katerih ne morejo, čeprav so jih volili, pišejo za ministre, državne sekretarje, predsednika vlade. Nekaterim od teh občasno celo napišejo kakšno pismo neposredno, a odgovora na to seveda nikoli ni.

Kako doseči, da bo gluhi in slepi videl in slišal tistega, ki s temi čuti nima težav?

Modrost

Marsikje po svetu, na primer v Nemčiji, ZDA, v Kanadi, Franciji, tudi v EU v Bruslju, pa v številnih drugih državah so zato ohranili ali pa na novo ustanovili tako imenovani »svet modrecev«, angleško Wisdom Council, nemško Der Rat der Weisen, ki pomaga predsedniku vlade ali drugače imenovanemu voditelju bolje slišati, videti in oblikovati boljše odločitve. Nič novega, uveljavljen, zgodovinsko preizkušen model.

Gre za absolutne avtoritete na svojem področju. Gre za predstavnike civilne družbe, neomadeževane ljudi, ki ne pripadajo nobeni stranki, nimajo nikakršnih nahrbtnikov, spornih plačil, plagiatov ali drugače nesprejemljivih družbenih grehov. Načini oblikovanja teh svetov modrecev so različni. V Nemčiji, na primer, jih predsedniku države predlaga parlament, izmed predlaganih pa jih predsednik Gauck izbere pet. Običajno so to profesorji, akademiki, vrhunski strokovnjaki. Ljudstvo jih praviloma sploh ne pozna, pa vendar se nikoli ne zgodi, da bi civilna družba dvomila vanje ali da bi jih mediji ribali in ožemali od njihove pubertete dalje. In predsedniki vlad oz. držav jih poslušajo. Tudi Angela, na primer. Z njimi se dobi na posvetu, večerji in izkoristi čas za modre odločitve. Ti voditelji priznajo, da ne vedo vsega.

A ne pri nas. Pri nas gre politika svojo pot, ne sliši in ne vidi, kaj ji sporoča ljudstvo. Najvišji organ modrecev je parlament, ki ga v resnici spoštuje in ceni zgolj le še peščica. Če sploh. Sprejemajo zakone, ki nas utesnjujejo, omejujejo, uveljavljajo prepovedi, nam grenijo lahkotnost življenja z vedno novim administriranjem, odganjajo tujce, kot da so garjavi in tako preprečujejo vstop novih idej in kapitala. Najvišji izvršni organ je vlada, ki nam je z odstavljenim ministrom Vebrom ter samoodstopljeno ministrico Markeževo 14 dni prirejala reality show, ki ga ne zmore sproducirati niti naša najbolj popularna komercialna televizija. Predsednik države kot »oče naroda« pa očitno nima volje ali znanja ali moči, da s svoje pozicije opravi, kar mu velevata funkcija in vest.

Si predstavljate, kaj bi se pri nas zgodilo, če bi imenovali »Slovenski svet modrecev«? To bi bil še en velik hec. Še en reality show, saj bi se mediji nemudoma zapodili v njihove domače kraje in vasi, intervjuvali sosede in jih spraševali, kakšni so bili ti modreci kot otroci, koliko žgancev ali čokolešnika so pojedli, ali so imeli radi zajčke, kako pa kaj njihova bivša žena? Obiskali bi njihovega frizerja, fitness klub, v katerem vzdržujejo svojo kondicijo in najljubšo restavracijo ter preverili ali pustijo tam kaj napitnine. Nagnusno.

Naš predsednik vlade, pa sploh ni važno, kako se piše, bi nujno potreboval nasvete resnično pametnih, široko mislečih, nadpolitičnih ljudi. Ne jutri, zdaj, ta hip. Je res že pozno in tik-tak je vse glasnejši.

Mogoče bomo kot demokracija dozoreli takrat, ko bomo našli svoje prave modrece in jim to modrost tudi priznali.

Zakaj smo izgubili najboljše?


Če bi meni moj šef, predsednik vlade, sporočil, da mi zaradi dejanja, ki bi veljalo za prekoračitev pooblastil, ki bi bilo ob tem izvedeno še nepregledno, ob katerem bi se mi zatikalo o tem kakšna poročila imam in koliko jih sploh je, kdaj so bila spisana in bi ob tem na okope pognala še vso Slovenijo, ne zaupa več kot ministrici, bi tisti hip odšla. Zahvalila bi se mu za povabilo v vlado, mu zaželela uspešno vodenje še naprej in se z vso dostojanstvenostjo, ki bi mi po tem še ostala, pobrala v svojo prejšnjo službo ali se samozaposlila. Nove službe po takšnem dejanju tako ali tako ni pričakovati.

images (1)

Vendar v naši politiki ni tako. Pri nas se politiki kot klop oklepajo svojih pozicij in ostajajo prilepljeni na svoje stole. Trmasto vztrajajo in skrajno egocentrično postavljajo sebe v središče sveta. Oni mislijo zgolj nase. Ker so z mislijo nase v politiko tudi vstopili. Nikoli jim ni bilo mar za ljudi. Nikoli se niso zavedali, da so v službi ljudi. Ne, pri nas to še vedno ni v zavesti politikov. Pri nas je politika oblast v najožjem pomenu besede, ne pa usmerjanje in upravljanje družbenih tokov v prid državljanom. Pri tem je politikom kaj malo mar, da s svojimi egocentričnimi dejanji majejo koalicije, hromijo delo vlad, zaustavljajo procese, ki vključujejo tudi mednarodno skupnost, spreobračajo nujno potreben fokus naše javne agende, uničujejo ugled države in s tem tudi nas, državljanov. Naša ponosna drža v tujini postaja vse bolj sključena in mlahava. Če smo pred dvajsetimi leti z žarom v očeh in samozavestno rekli, da smo Slovenci, je tega samospoštovanja danes zagotovo manj. Mi pravih politikov v resnici sploh nimamo. Pravi politiki so ljudje morale, načelnosti, pokončnosti, dostojanstva, vizij, idej. To so ljudje razvoja in pogleda v prihodnost. So ljudje dialoga, iskanja rešitev in modrih odločitev. Pa mi naštejte enega, če ga lahko. Bom zadovoljna tudi le s približkom tega. Mi imamo zgolj kopico povzpetnežev, ki jim je edini cilj priti na Šubičevo ali na Gregorčičevo. Pa naj stane državo to kar hoče.

Res je zanimiv ta slovenski fenomen, ki nam periodično izpljune posameznike, s katerimi se potem mesec ali še kak dan dlje na vse kriplje ukvarjamo, analiziramo, oblikujemo razne TV klube, TV omizja pišemo članke, kolumne, bloge in temo vlečemo sem in tja, kot star, prežvečen in že zdavnaj brezokusen čikgumi. V tej skupini izpljunkov najdemo vse mogoče, nekdanje predsednike vlad, nekdanje ministre in ministrice, plagiatorje, propadle politične podjetnike, pa padle tajkune, ki so bili nekdaj politiki in tako dalje.

download

V vsej tej godlji, žal, postaja vse bolj jasno, da smo v času svoje samostojnosti, še posebej pa zadnjih 10 let, zaradi moralno povsem zavožene in brezsramno sprijene politike izgubili pomemben del potencialnih voditeljev, gospodarskih in političnih. Naši najboljši ljudje ne želijo prevzemati odgovornih funkcij v državnih podjetjih, ne želijo svojega imena onesnažiti z vstopom v politiko, selijo se v tujino ali ostajajo v ozadju.

Kje bomo torej v naši majhni skupnosti sploh še našli tiste, ki se zavedajo svoje resnične odličnosti, zaradi katere jim ni potrebno sebe postavljati v ospredje? Komu bomo zaupali naj nam pokaže, kakšna naj bo naša prihodnost in kdo nas bo sposoben tja tudi pripeljati? Pa mi odgovorite, prosim. Meni je tule zmanjkalo teksta.

Sram jih bodi!


Zgodba z novoimenovano in tudi že odstopljeno ministrico za šolstvo Klavdijo Markež je do okostja razkrila gnilobo, pokvarjenost in prevarantstvo naše politike. Soočamo se z vzorcem politikov, ki z izjemo nekaj svetlih posameznikov, vstopajo vanjo zato, ker nikjer drugje ne bi prilezli niti do mesta referenta. Ne, ne, niti na pogovor o zaposlitvi ne bi bili vabljeni. Javni sektor je še edini, ki jim ostane. Ta očitno prebavi vse. Ob tem pa ti politični lumpi lažejo sebi, svojim domačim, prijateljem, kolegom in na koncu ter najpomembneje, tudi volilcem. Sram jih bodi!

635635053317809643_klavdijamarkez1

Očitno je, da gremo skozi obdobje najnižje politične kulture v samostojni Sloveniji. In to v času vladanja tistih, ki so nam napovedali šolo morale, etike, integritete, spoštljivega odnosa do soljudi. Zdaj je jasno, da tudi oni niso imeli pojma, v kaj se spuščajo, koga jemljejo v svoje vrste in kako se jim bo rokohitrsko oblikovana stranka na nek način maščevala. A jih to ne odvezuje krivde in odgovornosti. Zaupanje v politike je z današnjim razkritjem »ne vem že katerega plagiata« dokončno umrlo in to zagotovo za daljše zgodovinsko obdobje. Zamenjati bo treba generacijo politikov in generacijo volilcev, da se bodo stvari spremenile.

Ta in prejšnji politični mandat sta razkrila, kako zahrbtni in lažnivi znajo biti posamezniki v naših političnih vrstah. Pa ne gre le za krajo in prisvajanje tujega znanja, tudi za puščanje dolgov za seboj gre, za stečaje podjetij, ki so jih vodili, za sprenevedanje, za prekoračitve pooblastil, okoriščanje in izkoriščanje svojih položajev, za skrite kuverte in še kaj. To so stvari, ki se jih je dalo razkriti in so dokazljive. Tudi na papirju. A to, kar me pri vsem tem v resnici najbolj razbesni je tisto, kar se na papirju ne vidi. Da nas želijo imeti za norce. Za bedake. Za trote, ki ničesar ne vemo, ne znamo razbrati resnice, ne znamo presojati, ne znamo ocenjevati. Da ne prepoznamo lažnive komunikacije. Znamo in vemo! Zelo dobro vemo. Če se teh spretnosti in veščin nismo naučili skozi osebni izobraževalni sistem, smo kompetence za tovrstno presojo pridobili skozi številne žaljive in sprevržene primere, ki smo jih lahko spremljali zadnjih nekaj let v parlamentu in v vladi.

In po vsem tem lahko le še upam.

Upam, da smo s Klavdijo Markež dosegli dno politične kulture. Upam, da za tem ni nikakršnega skritega brezna več. Upam, da je to razkritje dokončno ohromilo vse, ki so načrtovali vstopiti v naš javni prostor z lažnivimi in ponarejenimi »vstopnicami«. Res iskreno upam, da se bo premier z novim imenovanjem in vsemi nadaljnjimi kadrovskimi, pa tudi siceršnjimi koraki odrinil iz tega političnega blata ter splaval proti čistejšim, bistrejšim tokovom.

Zato na koncu izražam še zadnje upanje. Da se bomo vsega spomnili, ko bodo naslednje volitve.