Pomembno je, kdo ne reče nič


Zelo preprosto, več ko dela vodilna koalicija napak pri vodenju države, manj je treba opoziciji delati, da ji rastejo rejtingi priljubljenosti. To ne velja le za Slovenijo, gre za zelo preprosto zakonitost politične igre, ki velja za vsa družbena okolja, izvzemši absolutistične vladavine. Glede na dogajanja v naši državi bi opozicija z nekaj dobro domišljenimi akcijami in solidno pripravljenimi volilnimi strategijami, lahko relativno mirno pričakovala naslednje parlamentarne volitve. Tako pa očitno ne misli vodja največje opozicijske stranke, ki se je s twittom leta dokončno poslovil od mlajših volivk, tudi kakšna pripadnica njegove starejše, »believerske« generacije od srede tega tedna dalje dvomi v njegovo »sveto glorijo« in tudi dostojanstveni, zaščitniški, pošteni in resnično pravi moški, bi mu morali obrniti hrbet.

Trump

Slovenija ni Amerika

Še več. Predsednik največje opozicijske stranke si je tokrat sodil sam in tako dokončno zapečatil svojo politično usodo. Mogoče ga je zanesla Trumpova politična drža, ga je spodbudil njegov ton jezika in izrazoslovje, ki je primitivno, pljuva, žali in odkrito sovraži? Bolj, ko se Trump spušča v nizkotnost besedičenja, več pristašev ima. A predsednik naše največje opozicijske stranke zaradi tega zapisa nikoli več ne bo predsednik vlade. Saj nismo Amerika!

imagesXQXG077F

Brez božje milosti

Na morebitnih prihodnjih političnih soočenjih bo dovolj le to, da eden od sogovornikov avtorja twitta vsakokrat spomni na ta zapis. Zanimivo bi bilo gledati grafe priljubljenosti prav tisti hip skozi online glasovanje. Če so nekateri slovenski politični kandidati v preteklosti izgubljali volitve zato, ker so povedali premalo, na primer o premoženju oz. lastništvu ali pa molčali, na primer o plači, je Janša povedal preveč. Svoj značaj je razkril do zadnje dušne molekule. Tega razkritja tudi bog ne reši več.

Pomembno je, kdo ne reče nič

Ne čudi me, kdo vse izraža ogorčenje in nestrinjanje s takšnimi sporočili. Zelo pa me čudi, kdo vse na ta zapis ne reče nič. Oče naroda bi moral takšno ravnanje takoj in ostro obsoditi. Pri vrednotah smo tako ali tako že zdavnaj izgubili kompas, pa je zdaj ponovno zamudil priložnost, da ga vsaj malo naravna. Prav tako bi to moral nemudoma okvalificirati vrhovni dušni pastir v Sloveniji in njegovi cerkveni možje pri pred-velikonočnih mašah. Svojo ognjevito naravo pa bi moral končno pokazati tudi vrhovni šef institucije, parlamenta, v kateri sedi predsednik te stranke in zastopa dobršen del naše populacije. Pa nič.

Notranja klima je na psu

Seveda, od srede je minilo že nekaj dni. Sporni, žaljivi, bedno primitivni zapis je stara novica. Povozil ga je čas… in druge novice. Bi bilo pa za dobro naše notranje slovenske klime, zaradi našega medsebojnega spoštovanja, naše samozavesti, ki je v kruljavem stanju in tudi zaradi obsojenosti na sobivanje v tem majhnem prostoru, kritiko takšnega ravnanja nacionalno obsoditi. Zato, da se v kulturi našega nacionalnega dialoga ponovno dvignemo na civilizirano in človeku dostojanstveno raven; zato, da si kot sodržavljani, sodelavci, sosedje, partnerji ali pa tudi nič od tega, izkažemo spoštovanje; zato, da se ne pobijamo, če se ne strinjamo. Sporni twitt v resnici ni žaljiv zapis moškega proti ženski, je žaljiv zapis moškega proti vsakomur, ki mu ni po meri.

Kje ste torej viralci, ki zmorete in znate preko spletnih skupnosti zbobnati skupaj vsakogar in ga vprašati o stališču, pobirati podpise in glas ljudstva, ko gre za vašo stvar? Naredite nekaj še za našo! Skupno.

Advertisements

Vsi smo Planica


Tale zapis pišem v petek, 18. marca 2016, zvečer. To je drugi zaporedni dan, ko smo v Planici slavili zmago in ob tem imeli še enega junaka na zmagovalnih stopničkah. Včeraj prvi Peter, tretji Robi; danes prvi Robi, drugi Peter. Solze so nam vlažile oči ob njunih najdaljših skokih, ob pogledu na navdušeno množico nihče ni ostal ravnodušen, ob himni smo se tudi mi dvignili s svojih kavčev. Slike s Planice so res navdušujoče. Neprešteta gmota ljudi, vihrajoče zastave, čudoviti panoramski posnetki. Pa skakalnice, nanizane druga ob drugi, res impresiven nordijski center, sonce in eno samo veliko, iskreno domoljubje. Vsakdo, ki pride v Planico, ima tam Slovenijo še raje. Kot, da smo se znašli v maternici Slovenije. Športno vzdušje je mogočnejše, bolj nabito, bolj vznemirljivo in naelektreno, kot v Kitzbühelu, ki velja za kraljevsko prestolnico alpskega smučanja. Publike je več, bolj je predana in pripadna nacionalni ekipi, kot domačini ob najbolj popularnih skakalnicah v avstrijskem Innsbrucku in nemškem Garmisch-Partenkirchnu.

slika-600x340-1458309103-1126511

Notranji obrat

Naši skakalni fantje so letos močno premaknili Slovence. Ne na levo, ne na desno, hvala bogu. Navznoter. Radostijo nas. Nas, pogosto čemerne in zagrenjene srednjeletnike, ki se sicer ukvarjamo z razmišljanjem o tem, da smo žrtvovana generacija nekdanje in aktualne države. Radostijo naše ostarele starše, ki so jih leta pripeljala v stanje, da včasih niti ne vedo več dobro, česa se je sploh še treba veseliti. Nadvse pa so se naši skakalci dotaknili najmlajših. Obeta se nam močna generacija skakalcev čez kakih 10 let. Vsi želijo biti Petri Prevci. Tudi punce.

Peter Prevc

O njem je napisana knjiga, zato vemo že vse. No, skoraj. V njej zdaj manjkajo le še zadnji rekordi o številu zmag v eni sezoni, o številu doseženih točk v skupni razvrstitvi sezone, o številu zmagovalnih stopničk v eni sezoni, o pobrani lovoriki malega kristalnega globusa v poletih. Vse to bo treba še dopisati k dosežkom v zmagah na Novoletni skakalni turneji in osvojenem velikem kristalnem globusu že 6 tekem pred koncem. Peter je dodobra spremenil stereotipno podobo naših skakalcev, ki jo je pred leti močno zaznamoval Primož Peterka, pa tudi Robi Kranjec. Oba z močnim, gorenjsko zvenečim naglasom, preprosta v svojem izrazoslovju, skromna v besedišču. Seveda, Primož je bil v času največjih dosežkov še najstnik. Peter s svojimi 23 leti deluje kot intelektualec, ki se je slučajno znašel v športu zato, ker je izjemen talent. Izbira besede, jih spretno povezuje v vedno nove misli, čeprav ga vsi novinarji sprašujejo vedno ista vprašanja. Tudi, kadar je kratek, ker v resnici nima več kaj povedati, to pove na moder ali pa prisrčen način. Značajsko je zaprt, nikoli ga ne vidimo nenadzorovanega, je resen, povsem neevforičen in prizemljen, četudi gre za dosežek, ki mu pred njim ni bil blizu še nihče.

_56bde44376dac

14 minut

V eni zimski sezoni imajo fantje okoli 40 skakalnih tekmovanj. Vsak skok traja okoli 7 sekund, skupaj 280 sekund tekmovanj. Če se kvalificirajo v finalno tekmo, jih čaka še 40 skokov novih 280 sekund tekmovanj. Pa recimo, da imajo pred tekmovalnimi skoki še po en kvalifikacijski skok, če tekmovalec ne sodi med 10 najvišje uvrščenih. Seštevate? To pomeni še 280 sekund, vse skupaj 840 sekund ali 14 minut tekmovanj. Fantje trenirajo, hujšajo, vadijo poleti, pozimi, »suhe« vaje, »snežne« vaje – 10 mesecev trdega dela za 14 minut tekmovanja na leto. Kakšno kruto razmerje med vloženim razmerjem treningov in odrekanj na eni strani in tekmovanji na drugi.

Planica2016

Planica – zdravilišče za slovensko dušo

V Planici ni treba nikomur blefirati. Tam lahko vsi končno postanemo to, kar smo. Maske padejo, v rokah pa ostanejo slovenske zastave, navijaške ragle, na glavah promocijske kape slovenstva. V očeh se svetlika solzna vlaga, na obrazih je videti od jokajoče sreče trzajoče ustnice. Tam se nam povrne zatrta samozavest, tam privre na dan ponos. Tam vsakdo najde svoj izgubljeni ego, tam Slovenci stojimo privzdignjeno, nad vsemi drugimi narodi. Planica je v resnici najučinkovitejše zdravljenje kolektivne slovenske pokončnosti.

Zjutraj grem v Planico. Čutim, da me ob vsem drugem dogajanju pobira. Potrebujem kratko zdravljenje.

Toliko smradu


Se morebiti motim ali je res, da v vsaki vsebini, ki pride na javno agendo nekaj smrdi? Je to v resnici ključni razlog, da tema pride v javnost. Opojno dišeče in z rožicami posute teme so redke v naših medijih, saj ne privlačijo dovolj bralcev, poslušalcev in gledalcev. Tu se kaže vsa laž anketnih rezultatov. Če bi ljudi vprašli ali si želijo več dobrih zgodb, bi večina glasovala za. V resnici pa vsi sledimo medijem, ki razkrivajo smrdljive zgodbe. Bolj ko smrdi, več je ljudi okoli te zgodbe. To velja za vse gospodarske-politične teme, dišeča izjema so športniki, kulturniki, še dobrodelnežem ni vedno prizanešeno. Kar spomnite se na Rdeči križ Slovenije.

Pa poglejmo. Ali smo sposobni slediti zgodbam o NLB, o TEŠ 6, DARS, SDH, Savi, o podjetjih elektro sistema, Telekomu Slovenije, Zavarovalnici Triglav in številnih drugih, ne da bi pomislili, kakšne spletke in klike nastajajo v ozadju? Tega pa ne delamo, ko gre za zgodbe o Leku, Krki, Goodyearu, Helli Saturnus, Henklu Maribor in prav tako številnih drugih. Razliko ste takoj ugotovili, kajne? V prvem primeru gre za podjetja, institucije, v katerih država ohranja pomemben lastniški delež, v drugem primeru pa tega ni ali pa je njen vpliv minimalen.

KAD, SOD, AUKN, SDH, DUTB

Namesto, da bi ta vonj iz leta v leto izboljševali, se smrad le še krepi. Nobeni od vlad ni uspelo upravljanja državnega premoženja urediti na način, da nekje ne bi smrdelo. KAD, SOD, AUKN, SDH, DUTB je le nekaj institucij, ki so ali pa še skušajo upravljati oz. skrbeti nad državnim premoženjem. Ne morem si priklicati v spomin uspešnega primera, ki bi bil vzor tudi za ostale. Pa smo se tako neumorno trudili, da bi na ključna mesta postavljali neomadeževane, nepolitične, strokovne, domače ali tuje managerje ter za to imenovali KAS in različne druge oblike KK (kadrovskih komisij), za katere se je na koncu izkazalo, da so le formalni ščit za tiste, ki v resnici imenujejo ljudi na ključne pozicije.

Je morebiti to razlog, da smo ze znašli na dnu lestvice OECD z zadovoljstvom nad našo vlado? Raziskava je bila res narejena lani in velja za leto 2014. A je to za pogled na spodnjo sliko še dobro. Če bi jo delali danes, bi bila naša pozicija le še bolj na dnu. Stavim! Od leta 2007 smo padli za 30 mest, v kup dreka in gnoja. Izvolite si ogledati zadnjo alinejo, pa sprehodite se nato nazaj do prve. Dobro poglejte, katere države so po zadovoljstvu državljanov s svojo vlado nad nami in njihove trende.

Zadovoljstvo z vlado

V smrdeči coni smo tudi glede zaupanja v pravno državo in sodni sistem.

Zaupanje v pravno državo

Res pa je tudi, da tudi za vsa področja ni potrebno vključiti osvežilca zraka. Po isti raziskavi OECD prijetnejši vonji vejejo s področij, ki zadevajo ženske v politiki, nadpovprečno je naše zadovoljstvo zadovoljstvo s šolskim sistemom in presenetljivo tudi z zdravstvom.

Kje se je izgubil motiv za spremembe?

Vedno sem si predstavljala, da so takšne preglednice motiv za to, da se pereče stvari izboljšalo. Naivno sem menila, da je na takšne smrdljive uvrstitve potreben odziv in delovanje celotne družbe z namenom, da se sramotno mesto zapustiti. Pri nas pa nič. Celo nasprotno. Če poslušamo predsednike naših dosedanjih vlad in ministre, so po njihovi oceni vsi delali najboljše, njihove vlade so bile najbolj kompetentne, po njihovem mnenju so se dosegali preboji na vseh področjih.

Na koncu sledi le še nekaj retoričnih vprašanj. Ali res živimo v isti državi? Kako je mogoče, da jo mi, državljani, vidimo vse slabšo, vlade pa so vse po vrsti odlične? Kdo bo komu odprl oči in kdaj bomo spregledali, kje v resnici smo?

Če se želite sprehoditi čez obsežno študijo, izvolite povezavo: http://www.keepeek.com/Digital-Asset-Management/oecd/governance/government-at-a-glance-2015_gov_glance-2015-en#page1

Zarotniško varovanje državljanov


Uf, kakšen teden. Nenavaden že zato, ker smo februarju dodali manjkajoči dan, kar se posamezniku v življenju v povprečju zgodi, recimo, dvajsetkrat. Doživeli smo proteste zaradi nastanitve migrantov, proteste zaradi Alpine, še vedno je vseprisoten štrajk policistov, ki pa ga je zamajala sveže odkrita afera z načrtovano in nameščeno zasedo za ministra Koprivnikarja lansko jesen. Zdaj se odkrivajo še druge policijske »namještaljke«. V parlamentu so interpelirali ministra Erjavca in bili, kot je bilo znano vnaprej, neuspešni. V Ameriki se polovica ljudi zabava zaradi Trumpa, ves svet pa se ob tem zgraža. Zdaj ga rušijo v njegovi lastni stranki, da ne bo globalne predsedniške sramote. Klemen Slakonja je obnorel ljubitelje Youtuba, mogoče malo manj ljubitelje Putina. Nad vsem tem pa je šport in naš ljubljenec ter skakalni šampion, novi lastnik kristalnega globusa, Peter Prevc. Mavrica dogajanj in poplava raznolikih vroče – hladnih občutenj.

images

Tvegam veliko

Z nekaj razmišljanji o zadnji aferi policistov tvegam, da me doleti njihov bes in me zato kje na skrivaj počakajo. No, na alkohol tudi mene ne bodo ujeli, na številko noge 42 na stopalki za plin pa tu in tam prav mogoče. A naj ne pozabijo, da sem pred časom zelo odkrito napisala, da jih podpiram v njihovi borbi za korektno izpolnjevanje obljub, ki so jih dobili od ene od prejšnjih vlad in tako še vedno mislim. Verjamem namreč, da je v afero vpleten le ozek interesni krog policistov in da ne gre za sistemsko ravnanje Naj bodo torej prizanesljivi z mano, lepo prosim.

Načrt: ne bo nas več zaje…l

To, kar je je bilo v zvezi z delovanjem policistov razkrito ta teden, je prevelika, preresna, prenevarna in pregloboka stvar, da bi jo spregledali. Če se javni organ načrtno, zaradi nestrinjanja, zaradi sovraštva, zaradi diskreditiranja, zaradi maščevalnosti ali celo iz gole zaje…cije spravi na posameznika ali skupino, nas mora državljane v resnici skrbeti.

Če ste pozabili, kaj so naloge policije, je tole kopija z njihove spletne strani: »Policija v sodelovanju s posamezniki in skupnostmi zagotavlja varnost ljudi in premoženja, preprečuje, odkriva in preiskuje prekrške in kazniva dejanja, vzdržuje javni red in mir, nadzoruje državno mejo, ureja in nadzoruje cestni promet ter izvaja druge zakonsko določene naloge.

Cilj opravičuje poslanstvo

Skupina policistov si je to poslanstvo priredila po svoje. Obrnila je pristojnosti svojega delovanja. Pa ne na glavo, ampak od znotraj navzven, od cilja k poslanstvu. Oni so želeli zašiti ministra, ki jim ni povšeči, saj jih privija pri pogajanjih. Varovanje državljanov in preganjanje prekrškov so načrtovali na enem znanem, ciljnem človeku. Vedeli so po kateri poti se bo peljal domov, vedeli so, kjer igra s svojim bendom in vedeli so, da obstoja verjetnost, da bo spil kakšno pivo. O vsem tem so se lepo pisno pomenili, uskladili, dogovorili, objavili sliko ciljnega avta, da jezikovne lepote in stila jezika niti ne omenim. Skovali so zasedo, ki naj bi državljane rešila pred nevarnim, nespametnim in »pijanim« ministrom«. Mislili so, da bodo iz te nakane izšli kot heroji in zmagovalci, pa jim ni uspelo. Dvakrat so bili neuspešni. Prvič že takoj po prijetju, saj minister ni napihal nedovoljene količine alkohola. Drugič pa sedaj, ko se je zarota razkrila.

images35T44G39

Plačani za zaroto

Da gre za podlo dejanje, pritlehno, nevredno vsake uniforme in vsakega čina, ni potrebno besed. Če pa k temu dodam, da so bili policisti, ki so to zaroto načrtovali in izvedli, za to dejanje ob svoji naslednji plači plačani iz žepa javnih sredstev…. iz tistih sredstev, ki jih želijo zvišati na pogajanjih s taistim ministrom, pa dogodek dobi do konca sprijeno in absurdno sliko.

Vodja policijskega sindikata, ki bo, kot sedaj kaže, težko dokazal, da njegovi prsti niso bili v marmeladi, seveda ne bo odstopil. Bo počakal, kaj o tem misli njegova baza. Kaj o tem mislimo državljani, je pri nas tako ali tako vseeno.

Le česa se bomo veselili in v narodnem zavezništvu oklenili, ko bo konec skakalne sezone?