Pasje življenje


SLO pri polni zavesti in domnevni zdravi pameti določa človekovo minimalno plačo v višini oskrbnine za psa v zavetišču.

V Sloveniji je bil do nedavnega v veljavi zakon o zaščiti živali. Med drugim je določal, da stroške bivanja živali v zavetišču prvi mesec krije občina, potem pa zavetišče samo. Stroški se sicer razlikujejo od zavetišča do zavetišča in znašajo za psa med 16€ in 20€ na dan. Na koncu meseca pa skupaj s cepljenem in sterilizacijo znašajo celo med 500€ in 600€ za psa.

Ker gre za visoke stroške, so imeli lastniki zavetišč doslej pravico, da živali evtanazirajo — četudi povsem zdrave in fit —, če jim v 30 dneh niso našli novih lastnikov. Seveda samo zato, da ne bi nosili stroškov njihove oskrbe.

Novela zakona o zaščiti živali usmrtitev zdravih zapuščenih živali prepoveduje. Zakon smo sprejeli kot ena zadnjih držav v EU. Novela tudi določa, da bodo občine morale občine odslej plačevati stroške oskrbe in namestitve do 45 dni, potem pa to breme prevzame zavetišče. Razen v Ljubljani in v Kopru, kjer zavetišče še naprej prejema potrebno podporo od občine.

Izboljšanje za 9€?!

Znesek minimalne plače za polni delovni čas na zaposlenega v Sloveniji od 1. januarja 2017 znaša 804,96€ bruto oz. 613€ neto. Takratni dvig je znašal 1,8%, za kolikor so se povišale tudi povprečne plače v Sloveniji. Ljudje z minimalno plačo skratka dobijo na svoj TRR 613€ na mesec zato, da opravijo v povprečju 170 delovnih ur na mesec.

Dvig minimalne plače je država utemeljila takole:

  • “Z dvigom minimalne plače v enakem odstotku [kot povprečna plača, op. DPK] naj bi zagotovili ohranitev razmerja med minimalno in povprečno plačo, hkrati pa prispevali k izboljšanju socialnega položaja zaposlenih z najnižjimi dohodki.”

Prispevali k izboljšanju socialnega položaja zaposlenih z najnižjimi dohodki?! K temu izboljšanju so prispevali natanko 9€ neto.

Svetovni absurd

Teh dveh primerjav ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je človekovo življenje pri nas očitno vredno toliko kot življenje psa.

Slovenija pri polni zavesti — in domnevni zdravi pameti — dovoljuje, da so delavci, zaposleni za polno mesečno obremenitev, plačani enako kot kužki, če bi se v zavetišču znali sami preživljati in bi jim njihovo “delo” plačevala država.

Verjetno gre za svetovni, ne samo evropski absurd brez primere. Pes je resda človekov najboljši prijatelj, toda ali naj to pomeni, da je materialna vrednost, ki jima omogoča preživetje, enaka?

Vsako pisanje, da je to nedopustno, nečloveško, da tega ne smemo dovoliti, je odveč. Besede zvenijo naravnost trapasto. Človekovo življenje, ki se za polni mesečni delovnik ovrednoti na finančni ravni mesečne oskrbe psa v zavetišču, je mučenje in življenjska kaznilnica za človeka.

Brezplačna ideja

Seveda je razumljivo, da se lahko višina nacionalno opredeljene minimalne plače spreminja samo v skladu z nekimi drugimi kazalniki in da mora biti v razumljivi soodvisnosti od drugih razmerij med plačami nasploh.

Predvsem pa bi morala biti vezana na produktivnost. Če bomo ustvarili več, lahko tudi več razdelimo. Toda živeti v državi, ki je določila višino minimalne plače na raven preživnine psa v zavetišču, je za prejemnike takšne plače res pasje življenje.

Vlada prav te dni začenja predvolilne bitke s sindikati v javnem sektorju, ki vsi po vrsti zahtevajo dvig plač. Ponujam jim brezplačno rešitev. Ljudem z minimalno plačo naj ponudi, da ljubeče in odgovorno prevzamejo zapuščenega kužka v svojo oskrbo. Za to plemenito dejanje bi dobili ne 600€, ampak recimo 400€ občinske oz. državne podpore. Življenje v dvoje je lahko bistveno cenejše. Kuža lahko poje marsikaj, kar se skuha v domačem loncu. Kar nekaj zavetišč bi mogoče tako lahko zaprli, država oz. občine pa bi prihranile znatna finančna sredstva.

Pripadniki človeške vrste pa bi tako dobili vdano in prijazno družbo. Mogoče bi postali aktivnejši, saj je kužke treba razmigati, in bolj zdravi, njegovi mesečni prihodki pa bi se dvignili na 1000€. In življenje bi bilo takoj manj pasje.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspkus v nedeljo, 14. januarja z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2799?=pasje-zivljenje

Advertisements

Vse, kar si želim v letu 2018 (Bomo zmogli? Bomo, ja!)


Tudi to, da bi dojeli, da smo država mi. Naša ravnanja in vrednote. Naša hudobija in ljubezen. Naše znanje in neumnosti.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo znala Slovenijo končno preobraziti v odločno, pokončno, samozavestno in ponosno državo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki se bo zavedala, da so politiki v službi državljanov, in ki ji bo jasno, kakšna je vloga politike v družbi — in kdo je njen delodajalec.

Želim si, da bi na letošnjh volitvah zmagala stranka, ki bo vlado sestavila iz ljudi, ki bodo vredni našega zaupanja. Brez velikih PR besed o etiki, morali, transparentnosti in poštenosti, ki bi tako ali tako morale biti politični standard — vendar so se izpridile in vanje skorajda ne verjamemo več.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo vzpostavila kulturo politične odgovornosti.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki ne bo kalkulirala, ko gre za razkrivanje bančnih lukenj, dobaviteljskih prevar, koruptivnih navez in drugih lumparij v katerikoli javni ali zasebni instituciji.

Šibkejši in močnejši

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo ustvarjeni BDP znala razporediti tako, da ne bo kreirala novih družbenih krivic in poglabljala socialnih stisk enih na račun bogatenja drugih. Dovolj namreč ustvarimo, da nikomur ne bi bilo treba biti lačen in brez strehe nad glavo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki ji bo uspelo z agende umakniti arbitražo in druge, s Hrvaško povezane zgodbe.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo izpolnila nekoč dano obljubo in znižala začasni DDV z 22-% stopnje nazaj na 20%. Enako vesela bi bila razbremenitve plač in s tem večje konkurenčnosti našega gospodarstva.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo spravila v red zakonodajo in poenostavila zakone, da bodo razumljivi državljanom, in začela ustvarjati takšen pravni red, ki bo dejansko ščitil šibkejšega pred močnejšimi.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki nas bo rešila pretirane regulacije, birokracije in nedopustno dolgega čakanja v primeru javnih postopkov.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo uredila zdravstveno polomijo in dokončno ozdravila naše bolno zdravstvo.

Želim si, da bi na letošnjih volitvah zmagala stranka, ki bo znala na najprimernejši način povezati Luko Koper z Evropo, graditi drugo cev Karavanškega predora, tretjo razvojno os in s tem dokazala, da razume, da je dobra infrastruktura osnova za dobro gospodarstvo in življenje nasploh.

Pogledati vase

Želim si tudi, da bi mi vsi pogledali vase in dojeli, da država niso drugi, ampak mi sami. Država so naša ravnanja, razmisleki, vrednote. Država je naša hudobija in ljubezen, naše znanje in neumnosti. Mi, ki tu živimo, smo njeni sestavni delci.

Želim si, da bi nehali gledati nazaj in končno odločno stopili naprej. Skupaj in z istimi cilji. Z eno državno proslavo, eno maturantsko četvorko, enim fashion weekom …

Želim si, da bi razumeli, da je razvoj v nasprotju s tem, kar imamo zdaj, in da vsaka sprememba nekoga prizadene, drugega pa zadovolji. Samo s spremembami se bomo odmaknili od tega, česar si ne želimo. Vendar zato ni treba, da se sovražimo.

Želim si, da bi Peter Prevc ponovno zablestel in na olimpijskih igrah pobral kakšno medaljo. Da bi se Ilka Štuhec jeseni vrnila na smuči še močnejša in še hitrejša. Želim si, da bi naše košarkarske, rokometne in vse druge športne pravljice, ki nas najbolj držijo pokonci, še kar trajale in trajale. To so najbojl prave učne ure državljanske vzgoje in pripadnosti.

Sebi in svoji družini želim samo odlično zdravje. Vse drugo bomo pa že zmogli. Zato  naj se vsaj ta želja uresniči.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 7. januarja 2018, z istim naslovom. https://fokuspokus.si/article/2784?=vse-kar-si-zelim-v-letu-2018-bomo-zmogli-bomo-ja

 

 

Želim vam bogato leto 2018! Ker kdaj pa bomo bogati, če ne zdaj?


Gospodinje vemo, da je mogoče varčevati, če v pujsa pride več denarja, kot ga rabimo. To ni jasno samo javnemu sektorju.

Samo če več zaslužimo kot porabimo, lahko brez odrekanja na račun temeljnega preživetja oddvojimo znesek za kakšno pametno naložbo. Če denarja ni, pa tudi ni mogoče nič privarčevati.

Takrat je seveda treba močno stiskati in varčevati, da povežemo začetek meseca s koncem in da se nam ni treba celo zadolževati.

To je torej povsem jasno na ravni vsake mikrocelice naše družbe, kot tudi na ravni podjetij. Vsaj zasebnih.

To zavedanje pa se očitno izgublja po lestvici navzgor proti državi. Če v Sloveniji ta hip dosegamo najvišjo stopnjo rasti BDP kot kadarkoli prej, potem to pomeni, da bi lahko kaj privarčevali. Privarčevano bi lahko porabili za pametne naložbe v razvoj naše družbe.

Tako pa s stališča gospodinje začudeno gledam, kako je mogoče, da ob tem, da nam gre najbolje doslej, leto zaključujemo z negativno nulo.

Za hude čase?

In čeprav so napovedi obetavne tudi za leto 2018, je finančna ministrica napovedala samo 50 milijonov presežka prihodkov nad odhodki v državni blagajni.

Okej, od države resda ne pričakujem, da bo denar nalagala na nek varčevalni račun za hude čase. Bi pa pričakovala, da bo konjukturna obdobja izkoristila za dvig nacionalne konkurenčnosti, recimo z razbremenitvijo dajatev na plače ali z znižanjem DDV, za katerega so pred leti obljubljali, da ga dvigujejo samo začasno.

A to bi se morda lahko zgodilo v neki drugi državi, pri nas pa je to nerealno pričakovati. Mi bomo ustvarjene presežke očitno raje namenili za plače javnih uslužbencev.

Da se razumemo: sem odločna zagovornica dejstva, da morajo ljudje dobro zaslužiti, kajti potrošnja je pomemben generator uspešnega gospodarstva. Toda posameznikova plača mora biti odraz njegove učinkovitosti. Dvigovati plače, ne da bi se pričakovali boljše rezultate dela, je nedopustno. Še posebej, če večji del tega, kar se nateče v državno blagajno, ustvari zasebni sektor.

Ta ima zaradi boljšega poznavanja gospodinjske logike vgrajen sistem primernega varčevanja za potrebne naložbe in razvoj. Imamo sektor, ki ustvarja in varčuje, in sektor, ki neposredno ne ustvarja, hkrati pa nas vedno več stane — ne da bi nam, državljanom tudi več dajal.

Na krilih konjunkture

Nezadovoljstvo z razmerami in plačami lahko javni sektor izrazi z dobro organiziranimi stavkami in pritiski, ki jih vodijo izkušeni in prekaljeni sindikalni voditelji. Mediji takšne dogodke zelo dobro pokrijejo. Protesti so zanimiva tema, ratingi pa visoki.

Enotnega gospodarskega protesta na naših ulicah ne pomnim. Protestov posameznega podjetja ali panoge že, ne pa tudi organiziranega protestnega sporočila celotnega gospodarskega sektorja. Očitno se to zgodi v manirlih, poslovnih oblikah — na sestankih, z opozorili ustreznih reprezentativnih institucij, kakršni sta GZS ali Slovenski poslovni klub in podobni. A kaj, ko takšni sestanki ne dosegajo medijskega učinka v primerjavi z žvižgi, pohodi po ulicah, celo grožnjami, žaljivkami in psovanjem.

Zato je navdušenje nad trenutno zelo spodbudnimi kazalniki uspešnosti naše države manjše, kot bi lahko bilo. Denar, ki smo ga letos morda ustvarili kot nek presežek, je že porabljen za pokrivanje negativnega stanja naših bolnišnic. Denar, ki se nam obeta na krilih konjunkture v prihodnjem letu, pa bo po vsej verjetnosti šel za plače javnih uslužbencev.

Tisti, ki vodijo naše nacionalno gospodinjstvo, so v šoli očitno pogosto špricali ta predmet.

Želim vam bogato 2018! Iskreno vam želim, da postanete bogatejši v medsebojnih odnosih, bogatejši v izkušnjah, bogatejši zaradi kulturnih in športnih doživetjih, bogatejši v smislu zdravja kot največjega bogastva — in bogatejši po stanju na vašem tekočem računu.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 31. 12. 2017 z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2769?=zelim-vam-bogato-leto-2018-ker-kdaj-pa-bomo-bogati-ce-ne-zdaj

 

Nam bodo otroci lahko kdaj odpustili?


Prvič v zgodovini našega naroda smo ustvarili generacijo otrok, ki bo ostala materialno revnejša od svojih staršev.

Že zaradi svoje rojstne letnice poznam več domačih družbenih ureditev, življenje v dveh državah, plačevanje v več valutah in vse tisto, kar je doletelo nas, babyboom generacijo med Triglavom in Sotlo. Zaprti v prejšnjem sistemu smo vedno imeli cmok v grlu, ko smo se odpravili po nakupih v Avstrijo in Italijo — v nas je tlel nek tihi strah, da nas na meji ne bodo spustili na ono stran, nazaj grede pa zaradi kavbojk in novih čevljev v prtljažniku, katerih usoda je bila odvisna od razpoloženja carinikov? Bodo težili ali ne?

Generacija naših otrok se takšnim zgodbam smeji, ker se jim nedoumljive. Danes, ko nas povezujejo celo razdalje, ko je celo Nova Zelandija samo klik stran, ko notranjih mej v EU skorajda ni — če za hip pozabimo na migrante —, ko z evrom lahko plačujemo tako rekoč povsod in ko je “evropski” potni list vstopnica v ves svet. Zanje so carinske smešnice, kava, margarina, pralni praški, kavbojke in čevlji v prtljažniku — doma pa plačevanje v dinarjih — zgodbe iz davnine.

Kaj ločuje in povezuje generacije?

Toda generacij ne ločujejo samo takšna doživetja, na katera danes celo mi sami gledamo kot na burlesko s Stanom in Oliom. No, tudi teh dveh junakov naše mladosti današnja mladina ne pozna. Ločuje nas tudi to, da mi na razlike med življenjem nekoč in danes gledamo kot na gradnjo boljšega sveta. Družbene spremembe so se dogajale tako, da smo dolgo poskušali ohranjati tistih nekaj prednosti socialističnega sistema, v katerega se je postopoma naseljevala kapitalistična filozofija — odprtost trga, prosto oblikovane cene, konkurenčnost, večja ponudba —, pa tudi siceršnji družbeni napredek, ki smo ga občutili tudi v nekaj malega debelejši denarnici.

Upam, da ne tvegam prehude kritike in pogroma moje generacije, če zapišem, da smo lahko hvaležni svojim staršem, da so nas pripeljali skozi te spremembe tako, da smo ostali ljudje, toplo povezani med seboj, da gojimo prijateljstva in da smo v življenju tudi nekaj ustvarili. Pogumno smo se odpravili od doma pri devetnajstih. Bile so službe, štipendije. Mi smo generacija, ki ima več, kot so ustvarili naši starši.

Razsulo

Kaj pa naši otroci? Kaj pa, če smo prav mi prvič v zgodovini našega naroda ustvarili generacijo, ki bo v materialnem smislu ostala revnejša od staršev? Od doma gredo okrog tridesetih, rednih služb zlepa ne dobijo. Število espejev, ene od sprevrženih oblik prekarnega dela, strmo narašča. Stanovanjski kredit težko dobijo, čeprav je denarja dovolj. Zboleti ne smejo, kajti njihovi prispevki za zdravstveno zavarovanje pokrivajo samo zdravljenje, ne pa tudi nadomestila za izgubljeni posel, ki ga zaradi bolezni ne morejo opraviti. To je privilegij redno zaposlenih.

Nam bodo naši otroci odpustili to, kar delamo?

Zdravstveni sistem smo pripeljali do razsula. Bolnišnicam je bilo treba nameniti dobrih 130 milijonov, da so vsaj delno pokrile minuse preteklosti — ministrica pa ostaja nasmejana, samozavestna in ponosna na svoje delo. Od nas pričakuje višja vplačila za zdravstveno zavarovanje in zahteva ukinitev zasebnih zdravstvenih zavarovalnic.

Kaj pa vse vmes? Kaj pa izboljšanje celotnega zdravstvenega sistema, združevanje nabavnih služb za večjo optimizacijo in racionalizacijo, doseganje nižjih cen? Kje so ukrepi proti klikam, spregam in povezavam, ki so v resnici požrle vse, kar se je v zdravstvu dobrega ustvarjalo?

Dvotirna domačija

Pravosodje deluje po dveh tirih. Ljudje čutimo, da pred zakonom nismo vsi enaki, pa če se pristojni še tako trkajo po prsih, da so ključni lumpi, ki so karkoli hudega zagrešili v tej družbi, že za zapahi.

Dovolili smo, da so ljudje na pozicijah in pri koritih ustvarili okoli 5 milijard bančne luknje, ki jo plačujemo že mi in jo bodo plačevali tudi naši otroci in njihovi otroci. Kvazipodjetniki so izropali podjetja, ki so jih kupili brez denarja, uničili del naše gospodarske tradicije in poslali številne ljudi v bedo.

Tudi birokratski, administrativni del države deluje dvotirno, interesno. Če pravi ljudje pritisnejo na prave ljudi, je vse možno. Zelo hitro. Če nismo pravi in ne pridemo do pravih ljudi, pa se za rešitev v razumnem času lahko obrišemo pod nosom.

Duhovi so ušli iz steklenic

Politične igrice rušijo ravnovesja v družbi. Duhov, ki so ušli iz steklenic, ne bomo več mogli stisniti nazaj. Ministra za gospodarstvo in za javno upravo, ki bi morala biti največja zaveznika, očitno ne delata v dobro vseh. Sicer se javni sektor ne bi bohotil, kot se, zahteval višje plače, na drugi strani pa ljudje v realnem sektorju ostajajo v povprečju reveži.

Ali naše šolstvo že producira kadre, ki jih bomo potrebovali čez 5 ali 10 let, ne vemo. Kot tudi ne vemo, ali se na medicino vpiše dovolj kandidatov za zdravnike ali jih bomo raje uvažali.

Karizmatičnih voditeljev, ki bi v resnici živeli vrednote in delovali v skladu s tem, kar zagovarjajo, nimamo. Sprejeli smo neko vizijo razvoja naše države, ki je ne pozna nihče od nas.

Nam bodo naši otroci kdaj odpustili to, kar delamo?

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljio, 24. decembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2755?=nam-bodo-otroci-lahko-kdaj-odpustili

 

 

Čisto hipotetično: kaj pa, če ima Vili Kovačič prav?


Ali pa smo nepravi ljudje na nepravem mestu morda mi, ki postreferendumski zaplet o Drugem tiru samo nemo spremljamo?

Čisto hipotetično: če ima Vili Kovačič prav, potem je zgodba zapletena. To je tisti gospod, ki si prizadeva za izgradnjo drugačnega Drugega tira, kot si ga želi vlada, in ki je tudi zbral dovolj podpisov za referendum. Tisti, ki se je na TV soočenjih med referendumsko kampanjo z ne prav spretno in referenčno izbranimi podporniki kar dobro osmešil in nato zahteval dodatno udeležbo v eni od informativnih oddaj, da to popravi.

Če ima torej Vili Kovačič prav, se je večina Slovencev, ki smo šli na referendum o Drugem tiru in glasovali za predlog države, odločila zaman — in v resnici narobe. Gospod Kovačič neumorno vztraja pri svojem in bije bitko z Vlado, da Drugi tir v referendumsko izglasovani različici ne bo zgrajen. Uspelo mu je z vlogo na Vrhovno sodišče, kjer menijo, da sta zakona o referendumu in ljudski iniciativi ter o volilni in referendumski kampanji protiustavna, zato ju pri odločanju ne morejo uporabiti. Postopek odločanja v sporu so prekinili do odločitve Ustavnega sodišča.

Boj malega človeka z državo

Ta zaplet je dovolj, da Zakon o drugem tiru ne more stopiti v veljavo. Nekatera dela, ki se jih je Vlada lotila pospešeno, so obstala. Sodišče naj bi o tem primeru odločilo prednostno. Kaj to pomeni, si vsakdo med nami lahko razloži po svoje. Teden, dva, tri ali mesec, dva, tri … ali pol leta.

Skratka, če ima Vili Kovačič prav, se že leto dni upravičeno bori in muči z državo in njenimi institucijami za uveljavljanje nečesa, kar naj bi bilo po njegovem mnenju za nas, državljane, bolje od tega, kar ponuja Vlada.

Boj malega človeka z velikim državnim sistemom je mučna, dolgotrajna in zahtevna borba, ki bi utrudil vsakogar. Ne pa tudi Vilija Kovačiča. Če ima res prav in je to boljša rešitev za vse nas, bi moral to bitko dobiti.

Kaj pa, če ima prav država?

Na drugi strani pa je seveda hipoteza, da ima prav država in ne Vili Kovačič. Tudi v tem primeru zgodba še nima jasnega konca. Četudi je morebiti prav država tista, ki želi državljanom zagotoviti boljšo različico Drugega tira. Pripravila je platformo, da bi z gradnjo lahko že pričeli. Prvotni finančni načrt je oklestila na manj kot milijardo, pridobila je dobrih 150 milijonov evropskih sredstev, ustanovila podjetje, našla zanj prostore, imenovala direktorja, verjetno nabavila tudi obvezni fikus in nekaj vložila že v pripravo dokumentov. Pripravila je tudi dovolj dobro, nekaj manj kot 100.000€ vredno komunikacijsko kampanjo, da je njen predlog na referendumu zmagal.

Kdo vse benti

In potem pride Vili Kovačič, ki je v kampanjo vložil samo nekaj tisočakov in trdi, da je referendum izgubil prav zato, ker v tej komunikaciji ni bil v enakopravnem položaju z državo. Vladi na vsakem koraku podstavi poleno. In to dovolj uspešno, da se ta nenehno spotika. Vlada zagotovo benti — kot tudi tistih 300 in nekaj tisoč državljanov, ki so na referendumu glasovali za. Bentijo tudi v Luki Koper, bentijo Primorci, bentijo partnerji, ki na dostavo tovora na mikrolokacije čakajo za današnje konkurenčne razmere nenormalno dolgo, pa potniki na obstoječi progi, če jih je sploh še kaj ostalo. Mogoče že bentijo celo tisti, ki so Vilija Kovačiča podpirali, kajti zgodba postaja absurdna, državljani pa je imamo že poln kufer. Država je obstala na mestu po volje in prepričanju enega samega človeka. Če ima država res prav in je to boljša rešitev za vse nas, bi morala to bitko dobiti.

Gospodarsko-politično-sodni ping-pong

untitled

Državljani, ki spremljamo ta gospodarsko-politično-sodni ping-pong, pa smo nekje vmes. Kovačič je Vladi uspešno vrnil žogico, ko je zbral dovolj podpisov za referendum, ta pa mu jo je zabila nazaj, ko je Kovačičev referendum padel. On je žogico spet vrnil z zadnjim manevrom presoje ustavnosti in s tem blokiral večino nadaljnjih postopkov. Le kaj pripravlja vlada, da bo uspešno končala to tekmo?

Toda če je to prihodnji model delovanja civilne družbe in javne skupnosti v Sloveniji, potem smo to igro izgubili vsi — država in državljani. Napačne odločitve so najpogosteje posledica nezadostnih informacij, ne dovolj učinkovitega prilagajanja hitrim spremembam na trgu ali pa preprosto nepravih ljudi na nepravih mestih.

O tem, kdo v primeru Drugega tira nima zadostnih informacij in je zato morda ves čas vlekel napačne odločitve in komu se ne uspe prilagajati dovolj hitro, bi lahko spet hipotetično razglabljali. Verjetno pa bi lažje in hitreje raziskali, kdo sodi v kategorijo nepravih ljudi.

Kaj pa, če pa smo nepravi ljudje na nepravem mestu mi, ki vse to nemo spremljamo in mirno čakamo na razplet?

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 17. decembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2742?=cisto-hipoteticno-kaj-pa-ce-ima-vili-kovacic-prav

 

 

 

 

Duša je malo pomirjena. A za kako dolgo? Koliko je še takšnih zgodb?


Ostala mi je samo slika suhca z zalepljenimi očali. Kako potrebna je pomoč v stiski, najbolje vedo tisti, ki nimajo nič.

Kot prostovoljka delujem v dobrodelni organizaciji že skoraj 17 let. Kreiramo in organiziramo dobrodelne dogodke, na katerih poskušamo ustvariti okolje, v katerem bodo ljudje radi darovali, prosimo različne zvezdnike za zastonj ali skoraj zastonj nastope, da gre res čim več zbranega denarja tistim, ki so ga potrebni. Pišemo scenarije za te dogodke, oblikujemo vabila, pišemo prošnje podjetjem za donacije, vozimo donirano hrano v ljudsko kuhinjo, izobražujemo, veliki donatorji smo tudi sami. Ne samo denarja, temveč tudi časa. Podarimo tisto, česar ni moč kupiti nikjer drugje. Košček svojega življenja. Tako je leto za letom.

Tako smo nedavno uspešno organizirali dobrodelni koncert, ki mu je nekaj popra na koncu dodal še standup komik. Uživali smo ob odlični glasbi vrhunskih pevk in se zabavali ob domislicah poklicnega zabavljača.

Pripravili so nam res lep večer, v katerem smo zbrali nekaj tisoč evrov. Nastopajoče smo nagradili s huronskim aplavzom, jih povabili na prigrizek in obljubili, da se zagotovo še vidimo — tudi v komercialnih projektih, kolikor bo v naši moči. Iz spoštovanja in vljudnosti vedno pošljemo nastopajočim tudi elektronsko zahvalo in tudi tam potrdimo izrečene misli: “Tu smo za vas, če kaj potrebujete.”

Eden od nastopajočih se nam je zahvalil nazaj. In prav zaradi tistega “če kaj potrebujete”, je dodal daljše pisanje, ki nas je pretreslo.

Brez ficka v žepu

Z mamo živita na robu preživetja in dolgujeta za stanovanjske stroške blizu 2.000€. Njegovi nastopi očitno prinesejo premalo ali pa jih je premalo. Mama zasluži tako mizerno, da prejema dodatek do minimalne plače. Če ne bosta plačala dolga, ki se jima je nabral, ju bodo deložirali iz stanovanja. Pismo sem pretresena prebrala večkrat. Name je delovalo, kot da bi me nekdo z vso silo treščil ob zid.

Za brezplačni nastop smo angažirali človeka, ki je sam potreben enake ali celo še večje pomoči kot tisti, za katere smo denar zbirali. Izgubi lahko svoj dom. Pa nam tega sploh ni povedal. Stal je tam na odru, se delal, kot da je življenje ena sama zafrkancija, bril norca iz samega sebe, iz družbe, okolice, zvezdnikov, tudi iz svoje mame. Suh, brez ficka v žepu. Ni se mu videlo, da ima zalepljena očala, in samo z ostrim očesom si lahko opazil, da so njegova oblačila utrujena. Mi pa smo se krohotali njegovim štosom, mu ploskali in se zabavali.

Do zadnje kapljice stiske

Poskušam si predstavljati, kakšen občutek je imel on sam. Je bila to želja, da bi ga tistih pet ali deset menedžerjev, ki so sedeli med nami, angažiralo za srečanja v njihovih podjetjih, team buildinge, novoletne zabave in ga rešilo bede? Ali morda upanje, da je med publiko premožen kulturni mecen, ki bo prepoznal njegov talent in mu pomagal s štipendijo? Je med stresanjem šal sam pri sebi tulil od bolečine? Ali je že čisto otopel? Ali pa si je preprosto mislil, da tako ne gre več in da bo treba poiskati nov talent v sebi in se lotiti drugega dela?

Dobrodelne organizacije prejemamo pisma s prošnjami za podporo vsak dan. Toda ta pisma ne pridejo od ljudi, ki nastopajo na odrih. Če so popularni ali zelo dobri v tem, kar delajo, lahko od tega umetniškega delovanja celo zelo dobro živijo. Nekateri imajo ob svojem odrskem udejstvovanju tudi povsem običajne, redne službe. In četudi vsega tega nimajo, so ljudje na odrih najbrž preponosni, da bi prosili za pomoč — čeprav je kultura vsaj od krize naprej največja družbena sirota.

Ta dečko, ki ne deluje v masovno popularnem žanru, pa se je le opogumil in razgalil do zadnje kapljice svoje stiske.

Koliko je še takšnih zgodb

Dobra dela v nas vzbujajo prijetne občutke. Misel, da smo na tisti strani, ki lahko pomaga, je pomirjujoča. Je obenem odgovornost in privilegij. Sreča in olajšanje tistih, ki pomoč prejmejo, pa je za nas največja nagrada.

Tokrat pa se mi je zdelo, kot da svojega dela nismo opravili do konca. Ostala je slika suhca z zalepljenimi očali, ki morda v sebi zbira zadnje atome moči in vleče od kdo ve kod najbolj smešne šale, ki jih v tej situaciji še lahko spravi skupaj. Če kdo ve, kako zelo potrebna je pomoč ljudem v stiski, potem so to tisti, ki nimajo ničesar.

Zanj, ki nam je pomagal zbirati denar za druge, smo nato na hitro zbrali denar za poplačilo ene od tistih najbolj grozečih položnic. Deložacije ne bo.

Duša je malo pomirjena. A za kako dolgo? Koliko je še takšnih zgodb?

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 10. decembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2725?=podarimo-tisto-cesar-ni-mogoce-kupiti-koscek-svojega-zivljenja

  

 

 

 

 

Nedeljsko delo: Politika se požvižga na dogovor med trgovci in sindikati


V Sloveniji imamo hiperregulacijo samo zato, da lahko politika dokazuje svojo moč — ne pa zato, da bi urejala neurejeno.

Vedno se mi je zdelo, da bi država (torej politika) morala biti srečna in zadovoljna, če se dve družbeni skupini — recimo sindikati in delodajalci — znata v okviru zakonodaje sami pogovoriti o odprtih temah, poiskati rešitev, si seči v roke in podpisati sporazum. S takšnimi rešitvami ima politika najmanj dela. Ni se ji treba izpostavljati, njen ugled ni ogrožen, osredotoča se lahko na bolj pereče teme in na tiste, pri katerih dogovarjanje ne teče tako gladko. Tako lahko mirno promovira demokratičnost svoje politke.

Tudi sicer se mi zdi sposobnost takšnega dogovarjanja človeško zrela, profesionalno odgovorna in komunikacijsko odlična.

Ampak pri nas seveda ni tako.

Vlada nima kaj pametnejšega početi

Kot zdaj kaže, država poskuša poseči v že dosežene, podpisane in javnosti predstavljene dogovore glede nedeljskega dela med trgovci, združenimi v trgovinski zbornici, in sindikati. Segli so si v roke, zanje je dogovor veljaven. Eni in drugi so uradno sporočili, da sporazum zadovoljuje obe strani, tako delodajalce kot delojemalce. Urne postavke za nedeljsko deljo zaposlenih so se dvignile, mesečne nedeljske obveznosti zmanjšale, delovnih nedelj bo tudi čez leto manj, nekateri prazniki bodo res prazniki, varovane skupine so zaščitene. Trgovci pa zaradi centrov, zaprtih ob nedeljah in praznikih, ne bi smeli utrpeti pretiranega padca prihodkov.

Toda zna se zgoditi, da se bo politika — namesto, da bi potrepljala obe strani po rami in podprla njihov dogovor (in si morda prilastila še kakšno zaslugo za to) — postavila nad ta dogovor. Kot da ne bi imela nič pametnejšega početi.

Strel v koleno

Parlament namreč namerava z zakonom regulirati pravkar sklenjeni dogovor med trgovci in sindikati. Poslanec, ki je začel gonjo proti svobodnim podjetniškim odločitvam, bo sesul dogovor — če mu bo uspelo —, ki zdaj velja za več kot 15.000 zaposlenih v trgovski panogi.

Če prav razumemo ministra Počivalška, bo Vlada očitno sledila Čuševi pobudi. Tako bo zakonodajna veja oblasti z novim zakonom trgovcem in sindikatom sporočila, da se požvižga na njihov dogovor in uveljavlja nova, svoja pravila.

V želji po pridobivanju poceni predvolilnih točk in hkratni popolni nezmožnosti presojanja dejanskega utripa življenja običajnih ljudi v Sloveniji, se bo politika, če ji manever uspe, sama ustrelila v koleno.

Kaj v resnici mislimo

Trdno verjamem, da si zaposleni, ki se jih nedeljsko delo tiče, želijo bolje zaslužiti in so za to pripravljeni tudi več delati. Tudi sama doma velikokrat prižgem računalnik in opravljam svoje službeno delo, ker hočem dobro in učinkovito delati. Lahko si predstavljate, koliko je še takšnih!

Prav tako trdno verjamem, da bi anonimne ankete o zadovoljstvu z odprtimi trgovinami pokazale drugačne rezultate, kot pa jih prikazujejo medijske anktete naših televizij. Seveda je seksi in fancy pred kamero rahlo vzvišeno povedati, da ob nedeljah ne hodimo v trgovske centre, ker je življenje lepše v naravi. Na televiziji izrečena trditev, da si ob nedeljah raje kot nakupovanje privoščimo srečen in idiličen družinski vikend, je v primerjavi z vsemi negativnimi sporočili, ki smo jih deležni, pravi balzam za dušo. Toda ljudje v resnici velikokrat govorimo tisto, kar mislimo, da bi drugi radi slišali. Tega, kar v resnici mislimo sami, si pogosto ne upamo povedati.

Radi pa imamo tudi svobodno izbiro. Nič hudega, če nam to nedeljo ni treba skočiti v trgovino. A pomebno je, da imamo to možnost, če se izkaže, da bi morali.

Izjemna rast

Državo smo preregulirali do konca. Vsi skupaj — z državo na čelu in tudi z nami vred — smo ujetniki pravil, zakonov, novel, teh in onih podzakonskih aktov. Celo pravniki temu le komajda sledijo. Birokracija, urejanje in preverjanje vsega, kar je mogoče preverjati, upočasnjuje odločanje, izvedbo, rešitve. Vse to nas utesnjuje, omejuje. Občutek imamo, da je v naši demokraciji vedno več zapovedanega in vedno manj svobodne izbire. Čakamo samo še to, da nam zapovejo, kdaj lahko splakujemo svoje WC kotličke. Da ne bo pretirane porabe vode istočasno, ker pač vsi hodimo zjutraj na stranišče. Če bodo Cerklje na Gorenjskem na vrsti šele popoldan, smo v riti. Na WC se bomo morali voziti v Ljubljano, ki bo kot prestolnica gotovo imela zeleno luč za splakovanje kotličkov že zjutraj.

Tudi zato nam še vedno ne gre tako, kot bi nam lahko šlo. Imamo rekordno gospodarsko rast. Toda realnost te rasti so tudi zgodbe, kot ta iz Zavoda Pod strehco. V njegovem okviru deluje ljudska kuhinja na Zaloški v Ljubljani. Lani ob tem času so imeli okrog 850 registriranih upravičencev za tople obroke, po letu dni pa bi jih imeli 1500, če bi lahko sprejemali nove prošnje. Pa saj toliko ljudi niti ne bi mogli nahraniti. Res izjemna rast!

Zdi se, da imamo v Sloveniji regulacijo samo zato, da lahko politika kaže svojo moč. Ne pa zato, da bi z njo urejala in izboljševala neurejeno.

Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 3. decembra na Fokuspokus z istim naslovom:

https://fokuspokus.si/article/2712?=nedeljsko-delo-politika-se-pozvizga-na-dogovor-med-trgovci-in-sindikati