Planica, kraljica 2023


Nordijsko SP preizkušnja na vseh področjih, ne samo športnem. Bomo videli čez 5 let, v kateri “panogi” bomo najboljši.

Kaj več kot organizacijo evropskega prvenstva v srednje popularnem športu — svetla izjema je bil Eurobasket 2013 — ali svetovnega prvenstva v kakšnem manj pomembnem si Slovenija v hudi tekmi velikih držav kar težko izbori. Ne samo zaradi svoje majhne prepoznavnosti, temveč tudi finančno. O zimskih olimpijskih igrah, za katere smo se pred leti potegovali v soorganizaciji z Avstrijci in Italijani, zaradi trumpovsko pomendranih vrednot, ki razdvajajo svet, lahko samo še sanjamo. Tudi zaradi migrantskega problema, ki zapira nekoč odprte meje EU.

Zato je kot topel veter iz Grčije prišla v četrtek novica, da je Planica končno zmagala v tekmi za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah leta 2023. Smučarski skoki, poleti, smučarski teki in nordijska kombinacija so discipline, ki si jih bomo lahko v živo ogledali s takratnimi svetovnimi zvezdami. To bo največji zimskošportni dogodek pri nas, odkar je ideja nordijskega centra v Planici postala resničnost.

Končno!

Za organizacijo prvenstva smo se potegovali že četrtič. Po fiasku v Južni Koreji 2012, ko so padale težke besede med Tomažem Lovšetom, takratnim predsednikom Smučarske zveze, in Janezom Kocijančičem, predsednikom OK in podpredsednikom sveta FIS, in je kandidatura Planice padla v vodo, smo še dvakrat sklonjenih glav zaploskali izbranima gostiteljema (Seefeld 2019, Oberstdorf 2021).

Sedanji predsednik SZS Enzo Smrekar je ob tokratni zmagi v enem od pogovorov ponosno rekel: “Imamo najsodobnejši nordijski center, ki sobiva z narodnim parkom. Imamo izkušnje z organizacijo tekem na najvišji ravni. Imamo vztrajnost in strast. Če dodamo to, da smo bili že četrtič kandidati, imamo dovolj trdne argumente. Vesel in ponosen sem, da smo tokrat prepričali odgovorne. Tudi končni rezultat [glasovanja] 9:6 priča o naši prepričljivosti”.

Tistih 6 glasov je bilo namenjenih norveškemu Trondheimu, ki se je za organizacijo potegoval drugič. Pri tem mu ni mogla pomagati niti znamenita Marit Bjørgen, dobitnica največ kolajn v smučarskih tekih na zimskih olimpijskih igrah v absolutni kategoriji obeh spolov.

Organizatorji in športniki

Zmaga je torej naša. Zdaj nas že od petka čaka resno delo. Osnovna infrastruktura je v Planici resda postavljena in vzdrževana. Toda manjka še veliko, kar bo dogodek umestilo med svetovne športne vrhunce leta 2023.

Pred organizacijsko ekipo je pet let trdega dela. Čaka jih vodenje, motiviranje, redna plačila sodelavcem, iskanje prostovoljcev in urejanje ustrezne hotelske infrastrukture, logistike prevozov, kulinarične ponudbe in drugih bombončkov, ki bodo bivanje tekmovalcev in številnih spremljevalcev naredili nepozabno.

V naslednjih petih letih bo treba tudi načrtno vzgajati mlajšo generacijo tekmovalcev, ki bodo imeli edinstveno priložnost, da na svetovnem prvenstvu nastopajo pred domačo publiko.

Čez pet let bo Peter Prevc na koncu svojih dvajsetih in bo lahko še vedno vrhunski tekmovalec in pretendent za medalje. Skupaj s svojima mlajšima bratoma, če jima bo šlo vse po načrtih. Anže Semenič, Anže Lanišek, Timi Zajc in Tilen Bartol so verjetno jedro prihodnje ekipe. Prihajajo pa tudi novi talenti. Jurij Tepeš, Robi Kranjec in Jernej Damjan bodo takrat verjetno že navijali z VIP tribune, razen če se ne odločijo, da bodo šli po poti japonskega skakalnega dedka Noriakija Kasaija.

Dajmo, punce!

Če ne spremljate skakalnega športa, potem najbrž ne veste, da imamo tudi žensko ekipo. V preteklosti so že dosegale visoke uvrstitve, v zadnji sezoni pa so nekoliko skromnejše. Pet let je dovolj dolga doba, da iz mladih talentov ustvarimo novo zmagovalno generacijo. Gremo, punce!

Med tekači imamo tri mušketirje (Lampiča, Dolarja in Šimenca), ki bi lahko takrat dosegali vrhunce svoje kariere. Med tekačicami bo na vrhuncu generacija, rojena sredi 90. in mlajše. Že danes navdušuje izjemna naslednica Petre Majdič Anamarija Lampič, ki bo takrat stara 28 let. Najboljša leta! Še enkrat: gremo, punce!

Svoje bomo dodali tudi gledalci

Nordijska kombinacija vseskozi ostaja najmanj zanimiva disciplina svetovnih prvenstev. Hkrati pa je to velika priložnost za tiste, ki v nobeni od specialnih disciplin niso vrhunski. Pridni in marljivi, trdoživi, vztrajni, a z nekaj manj talenta. Toda medalja na svetovnem prvenstvu je pač medalja. Na koncu velja samo to, ali jo imaš za vratom ali ne.

Imamo kar nekaj mladih tekmovalcev, a zanimivo, da od petih najmlajših iz A in B reprezentance kar trije prihajajo iz Velenja.

Po razglasitvi v Grčiji imamo torej sladke in grenke petletne izzive, ki jih bo treba zavzeto, sistematično, organizirano in seveda ustrezno finančno podprto izpeljati. Na projekt se bo gotovo poskušali prilepiti nekaj spretnih zaslužkarjev, prijateljev, sorodnikov, znancev in podizvajalcev, ki si tega v resnici ne zaslužijo.

Čaka nas torej tudi preizkušnja zrelosti in sposobnosti v vseh pogledih: organizacijskem, športnem in upravljalskem. Svoje bomo k uspehu dodali tudi gledalci.

Zanimivo bo čez pet let pogledati, v kateri “panogi” se bomo najbolje odrezali. Dajmo, Slovenija!

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 20. maja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3062?=planica-kraljica-2023

 

Advertisements

Moj sosed vegan in njegove sosede živali


Pravice živali so pravičniška tema, ki pri nas uspešno vzbuja občutek krivde. Če dobiš še denar, je to privlačen posel.

V zadnjih tednih v medijih opažamo povečano zanimanje za hrano, zlasti povezano z živalmi in njihovimi pravicami. Kot da bi polemike okoli klanja in baterijske reje kokoši lahko rešile našo predvolilno vsebinsko praznino.

S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi šlo na račun industrije, ki se ukvarja s pripravo hrane. Čeprav hrani posvečamo veliko pozornosti in porabimo v zvezi z njo precej političnih in gospodarsko-kmetijskih besed, je je vedno manj domače.

Družbeni nadzor je vsekakor potreben. Še posebej, če konstruktivno skrbi, da se razmere v sektorju izboljšujejo. Nisem pa popolnoma prepričana, da je tako.

Pogled za tančico, ki prekriva dušebrižniške besede o skrbi ozaveščenih posameznikov za uboge živali, prinaša zanimive ugotovitve.

Toda najprej priznanje. Soseda, ki je vegan, imam čisto rada. Fajn človek. Čeprav si je izbral svojo pot in nikogar ne sili, da mu sledimo, spoštuje drugače misleče.

Veganska ofenziva

So pa mnogi borci za pravice živali ljudje, katerih eksistenčni vir je daleč od realnega sektorja. Povečini gre za družboslovno izobražene mlajše odrasle. Torej za ljudi, ki jim ni treba  razumeti prvinskih zakonitosti življenja. Življenje dojemajo iracionalno, kot da je naše preživetje samoumevna in z rojstvom zagotovljena pravica. Če meniš, da ti jo kdo krši, jo greš pač iskat v Strasbourg.

Ti ljudje so praviloma tudi vegetarijanci ali še bolj ortodoksni vegani. Danes uveljavljenim načinom prehranjevanja se upirajo z zgledom paleolitskih praks — pa čeprav so takrat tudi jedli meso, če so le kaj ulovili.

Število vegetarijancev in veganov narašča. Pravzaprav prehajajo v ofenzivo, s katero želijo širiti svoja načela. Tudi gverilsko, če je treba. Nekdanja društva proti mučenju živali so dobila novejše različice v obliki zavodov, celo inštitutov. Nekatera med njimi dobivajo znatna sredstva od ministrstev ali iz evropskih virov. Spet druga po modelu finančne princese Dijane Đuđić dobivajo zajetna posojila, ki jih verjetno nikoli ne bodo vrnila. Ponavadi nimajo zaposlenih in so zaradi ohlapnejšega nadzora lahko ustanovljena kot davčni ščit.

Kako goreča in pristna je njihova skrb za živali, še ne vemo. Mnoga društva so hudo nova ali imajo le nekaj let izkušenj. Upajmo, da se tudi pri njih ne bo ponovil primer precej znane dušebrižniške fundacije, ki je v preteklosti skrbela že za mnoge cilje, na katere pa je čez leta, ko je finančni vir usahnil, nenadoma pozabila. Zamenjali so jih novi. Tisti s svežimi finančnimi viri.

Saj niste resni!

Tudi zadnji napadi na kurja jajca iz baterijske reje ali na mesojedce, dišijo po nečem podobnem. Zagovarjanje pravic živali je pravičniška tema, ki pri ljudeh uspešno vzbuja občutek krivde. Če za takšno dejavnost dobivaš še kakega desettisočaka na leto, je to lahko za aktivista ob avreoli ozaveščenosti precej privlačen posel. Zgodba postaja nekoliko orwellovska, saj animalisti uporabljajo kot moto svoje prihodnje revolucije. Pravice živali, trdijo, da so nad pravicami ljudi. Zanikajo evolucijsko dejstvo, da je človek na tem planetu v neizprosnem boju zavojeval živalske vrste in si vzel pravico, da njihova življenja žrtvuje za svojo hrano. Ali bi moral človek danes narediti korak nazaj? Začel spoštovati “pravice” zveri, glodalcev, mrčesa? In to nad svojimi? Bi se moral zanje celo žrtvovati?

Dajte no, saj nihče tega ne misli resno. 

Čeprav so se današnji “civilizirani” mehanizmi določanja obsega pravic posameznih skupin razvili do neprepoznavnosti, vendarle stežka pričakujemo, da bi se večina želela vrniti v čase pomanjkanja. Prav pomanjkanje ima lahko izvor v odrekanju koristim, ki jih imamo od reje živali. One so namreč tiste, ki travnati svet Slovenije namesto nas pretvarjajo v prepotrebno hranilo.

Sladkor iz premoga

S povzdigovanjem pravic živali nad pravice ljudi in zavračanjem novosti, ki jih prinaša razvoj, ne bomo nahranili hitro rastočega svetovnega prebivalstva. Bodo izbrane etnične/elitne skupnosti hotele ohraniti svoje primerjalne prednosti zase? Bodo zanje zahtevale ceno, ki je mnogi ne bomo mogli plačati? Se ne začne prav tu vprašanje, čigave pravice imajo prednost?

Trenutni položaj, ko nam izobilje zastira pogled na možne zaplete, nas v naši naivnosti uspava. Ko bo nirvane enkrat konec, pa bo vprašanje hierarhije pravic v trenutku urejeno. Gverilski zavodi si bodo morali poiskati nove teme.

Vsekakor bomo v prihodnosti morali sprejeti nove izzive. Vključno s tistimi, ki jih prinašata genetska manipulacija in gojeno meso. Pomanjkanje hrane zna okrepiti toleranco do vsega, kar je pri tako pridelani hrani spornega.

Ker navsezadnje, že med 2. svetovno vojno so poznali sladkor iz premoga.

 Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 13. maja z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3049?=moj-sosed-vegan-in-njegove-sosede-zivali

 

 

 

Manj demokracije včasih ne škodi. Ker je denar tudi strank vladar.


Strankam se splača na volitve, če dobijo vsaj 1%. Prag 4% za DZ bo rezerviran za elito. Tako pa spet nismo razdrobljeni. 

Slovenija je v marsičem edinstvena država na svetu. Smo med tistimi, ki imajo največ cerkva na prebivalca. Imamo največ traktorjev na prebivalca. Glede ne svojo površino je Slovenija tretja najbolj gozdnata držav. Pogosto se znajdemo med top državami po osvojenih medaljah na državljana. In tako naprej.

Tudi v politiki znamo doseči kak rekord, le da se ti ne merijo tako kot športni dosežki.

Toda z enim vendarle posegamo po zvezdah.

V dvomilijonski državi se za naklonjenost volilcev za vstop v parlament bori kar 25 političnih strank. Statistično gledano to pomeni, da ima v povprečju vsakih 80.000 Slovencev svojo stranko.

Hvalevredna demokracija, bi rekli tisti, ki ne poznajo razmer pri nas. Videti je, kot da Slovenija vzorna država, ki vsem državljanom zagotavlja enake možnosti. 

“Jaz”, ne “mi 

Tisti, ki poznajo Slovence pobliže, pa dobro vedo, da ima to kaj malo zveze z demokracijo in da ima veliko opraviti z dejstvom, da smo nagnjeni k drobljenju, drobnjakarstvu, prčkanju, vrtičkanju, postavljanju ograj in vsemu, kar je povezano z besedo “jaz” in ne “mi”.

Politika pri nas namreč ne pomeni služiti narodu, biti v službi državljanov, temveč uresničevati svoje interese in interese tistih, ki veljajo za “naše”.

No, obstaja vsaj še en vidik tako množičnega zanimanja za politiko. Denar. Vsaka stranka, četudi se ne bo uvrstila v Državni zbor, bo pa dobila vsaj 1% glasov volilcev, bo v naslednjih štirih letih prejemala od države določen znesek proračunskih sredstev. Ta verjetno predstavlja podporo politični pluralnosti in pomoč zunajparlamentarnim strankam, da preživijo obdobje do naslednjih volitev.

Te vsote sploh niso zanemarljive, zato se mu stranke ne želijo kar tako — vnaprej in brez boja — odpovedati. 

SLS, PS, SNS, celo Pirati!

Zunajparlamentarna SLS, nekdaj eden od stebrov vladnih struktur, je v tem mandatu iz proračuna prejela skoraj 500.000€. Kar lep kupček denarja za vzdrževanje strankinega sistema in za krepitev omrežja. Upam samo, da so pol milijona znali kvalitetno naložiti. Tudi za nekaj rednih službic ga ostane.

Pozitivna Slovenija se je v prid čim bolj povezanemu levemu pola na prihajajočih volitvah plemenito odrekla sodelovanju na volitvah. Je pa v preteklem mandatu, kljub temu, da je popolnoma izginila s političnega obzorja, prejela dobrih 400.000€ proračunske podpore.

Naprej: Jelinčičeva SNS je prejela okoli 350.000€ evrov. Celo najmanjša stranka, ki je dobila 1% glasov, Piratska stranka, je dobila skoraj 290.000€ in imela ob tem celo nekaj zaposlenih.

Vse stranke skupaj so v tem mandatu prejele dobrih 8,7 milijona evrov. Glede na rezultate seveda največ SMC — in sicer dobrih 2,5 milijona evrov.

Skratka, strankam se zagotovo splača na volitve, če le dosežejo tisti 1%. In na to nedvomno računa večina med njimi.

Prag 4% bo pač rezerviran za izbrano elito. Tako hudičevo pa nismo razdrobljeni.

Kako pa kaj Nemci in Avstrijci?

Nemški parlament — pri 84 milijonih Nemcev, kar je 42-krat več kot Slovencev — ima 709 poslancev. Pri nas jih je 90, če ste morebiti pozabili. Prag za vstop v Bundestag, ki v Nemčiji znaša 5%, je na jesenskih volitvah 2017 prestopilo 7 strank — od ne več ne manj kot 48, ki so kandidirale. Vzporednice se vsiljujejo kar same od sebe.

Vendar je prav trapasto primerjati dve tako različno veliki državi.

Zato raje poglejmo k severnim sosedom. Avstrijcev je 8,8 milijona. V 183-članskem parlamentu, izvoljenem jeseni 2017, je 5 strank, ki so presegle volilni prag 4%. Na volitve pa se jih je podalo 16 — ali 9 manj kot letos pri nas. 

Država, državniki, državotvornost 

To so seveda samo številke, suhoparne primerjave sicer konkretno merljivih podatkov. Sama jih razumem kot odraz večje enotnosti in povezanosti tako Nemcev kot tudi Avstrijcev. Očitno tamkajšnji volilci menijo, da jim ni potrebno za vsako figo ustanavljati svoje stranke, če v programu njim najbližje eksplicitno ne piše, da se bodo borili za ohranitev bučnega olja kot nacionalnega kmetijskega pridelka. Obstoječe stranke jim očitno ponujajo dovolj široke možnosti identifikacije.

Gre seveda tudi za bolj tradicionalna, zrelejša politična okolja z zgodovinsko uveljavljenimi strankami, ki so del dolgoletne državne, državniške, državotvorne politike. Morebiti pa tudi za to, da je zaradi vsega tega med volilci in politiki za odtenek več zaupanja, več vere v to, da je obljube mogoče uresničiti.

Politična razdrobljenost praviloma umešča novoustanovljene oz. manjše stranke na rob. Sili jih v skrajnosti ali celo v neke vrste ekstremizem. Tako programsko in glede vrednot, pa tudi same retorike, ki jo uporabljajo. Skrajnosti pa v primeru politike praviloma ne prinašajo nič dobrega.

Kam nas bo na teh volitvah pripeljala naša politična demokratičnost, bo kmalu jasno. Malo manj demokracije pa včasih prav nič ne škodi.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 6. maja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3034?=manj-demokracije-vcasih-ne-skodi-ker-je-denar-tudi-strank-vladar

 

 

 

 

 

 

 

Fake news na BBC: Kit, volk, tarantela in hiša na drevesu


Kaj se dogaja v Sloveniji glede fake news, lahko samo ugibamo. Uradnih pregledov kot na BBC ni in jih najbrž tudi ne bo.

V Sloveniji smo sicer zgroženo, pa vendar brez neke bralske, poslušalske, gledalske vojne napovedi medijem, ki to producirajo, sprejeli dejstvo, da so fake news pač dejstvo sodobnega, moralno izprijenega časa. Potem pa sta Daily Telegraph in Guardian razkrila, da so kljub dosedanjim obsodbam takšnega ravnanja, prav take fake manevre delali tudi v zibelki odgovornega novinarstva — na britanski BBC. Sporna zgodba govori o lovcu na kite.

Za nevedne: BBC je 18. oktobra 1922 ustanovil John Reith kot neodvisni radijski oddajnik. Prva radijska oddaja je bila 24. novembra istega leta. Vizija ustanovitelja je bilo informiranje, izobraževanje in razvedrilo. Neodvisno od oblasti in brez oglasov.

Danes ima BBC na televizijskih, radijskih in spletnih platformah skoraj 5 milijard funtov letnih prihodkov.

Zaradi netočnega prikaza je BBC umaknila s programa eno najbolj prepoznavnih poljudnoznanstvenih naravoslovnih in zgodovinskih serij z naslovom Human Planet, ki je bila na sporedu že od leta 2011.

Lov na kite

Sporna vsebina govori o indonezijskem mladeniču iz vasi Lamalera, ki se je pridružil vaščanom pri lovu na kite. Lovec, Benjamin Blikololong, je bil v seriji prikazan v izjemnem, za človeka skoraj neverjetnem skoku v vodo — in to z večmetrsko harpuno v rokah. Naratorjev glas je gledalcem povedal, da je Blikololong kitu zadal smrtni udarec — kar naj bi bil del obrednega prehoda mladeničev v odraslost — in pozneje kot nagrado za hrabrost dobil večji del kitovega mesa.

Ameriški novinar, ki je pozneje preživel tri leta s tem plemenom, se je oglasil na BBC in ustvarjalcem povedal, da mu je Blikololong povedal, da je bila njegova vloga ponarejena in neresnična, saj da nikoli ni zadel kita.

Na BBC so se odzvali tako, da so umaknili serijo z Netflixa in tudi iz drugih programskih shem in napovedali, da bodo opravili uredniški pregled ne samo te, temveč vseh epizod serije, da bi ugotovili, ali so tudi v drugih epizodah morebitne neresnice in kršitve.

V uradnem pojasnilu ob umiku serije zaradi neresničnega prikaza so se na BBC odzvali takole: “Po pregledu oddaje BBC meni, da prikaz Blikololongove vloge ni točen, četudi zaporedje filmskega prikaza odraža lov na kite.”

Povedali so še, da so okrepili ekipo ustvarjalcev z dodatnim izobraževanjem, uredniškimi usmeritvami, standardi in vrednotami, ki veljajo na BBC.

Vsak po svoje

Pri uredniškem pregledu serija so našli štiri primere fake news. Leta 2015 so v eni od epizod o volku uporabili napol udomačenega volka, ker niso mogli najti pravega. V oddaji o tarantelah, domnevno posnetih v Venezueli, se je izkazalo, da so bile v resnici posnete v studiu.

Pred mesecem dni so razkrili, da je bila hiša na 42 metrov visokem drevesu, za katero so trdili, da pripada plemenu Korowai s Papue Nove Gvineje, zgrajena zato, da bi ujeli boljšo pozicijo kamer. Resnica se je razkrila po naključju, ko so pred leti tja poslali drugo ekipo, ki je snemala serijo Moje leto s plemenom in ugotovila dejanski izvor in rabo drevesne hiše.

Na BBC so dodali, da proti članom ekip, ki snemajo serijo, ne bo ukrepov, četudi v njih še vedno delujejo člani, ki so bili zraven pri spornih oddajah. Serija je bila sicer nominirana za pet nagrad bafta, eno je tudi prejela. Prejela je tudi emmyja za kinematografsko odličnost.

Kaj se dogaja v Sloveniji glede objavljanja neresničnih novic, si lahko misli vsak svoje. Uradnih podatkov in pregledov kot na BBC ni. Jih verjetno tudi ne moremo pričakovati.

 

 

 

 

 

Kdo blefira? Komu verjeti? Koliko nas to stane?


Ni treba razmišljati in delati raziskav, zakaj volilna udeležba pada. Politične obljube so slepi naboji.

Neverjetno, kako predvolilni čas spremeni pojavljanje, nastope, retoriko, ton, stil, jezik politikov. Pa tudi zakonodajna prizadevnost naših članov parlamenta dobi pred volitvami prej nepredstavljivo aktivno dinamiko. Želja po sprejemanju zakonov postane nezaustavljiva sla. Nujno hočejo sprejeti še celo vrsto zakonov, brez katerih bo država propadla. Vrstijo se zasedanja te in one parlamentarne komisije, delajo zaključna poročila, pobirajo še zadnje prihodke iz naslova delovanja komisij.

Kdo tu blefira?

Nenadoma spoznavamo celo poslance, ki jih ves mandat nismo opazili. Po skoraj štirih letih nas prepričujejo, da so bili prav oni med najbolj aktivnimi in največkrat pobudniki novih zakonov, s katerimi bi lahko uredili povsem zmešane razmere. Le kako to, da parlamentarna večina tega ni zaznala, ko je bilo treba pritisniti na glasovalni gumb?

Kdo tu česa ne razume?

Komu verjeti?

Tudi komunikacijske relacije se spreminjajo. Miro Cerar o tem, kakšen novinar je Bojan Požar, Bojan Požar pa, kaj je Miro Cerar naredil in česa ne. Pa spet Miro Cerar in Zoran Janković o eventualnem zavezništvu. Pa vsi desni skupaj za isto mizo in še kdo od njih potem posebej s kom na kavi. Pa vsi skupaj — s prav posebnim navdušenjem zlasti Požar — čez Šarca, ki mu je do sedaj kazalo dobro.

Ne vemo več, kdo laže in kaj je sploh res. Ena stran trdi, da v stranki ni demokracije. Druga stran v tem vidi užaljenost zaradi neprave pozicije na seznamu kandidatov na volilnih listih. Nekdo iz stranke predlaga zakon, ki ga njegova lastna stranka ne podpre. In to naj bi osebno preprečil predsednik te iste stranke, ki da je poslancem naročil, naj zakona ne podprejo. Ta seveda to zanika. Eni trdijo, da delajo po črki zakona, drugi zanje vlagajo ovadbe.

Kdo odhaja?

Eni odhajajo samovoljno, drugi užaljeni zapuščajo ostanke tega mandata. Tretji bodo odšli, ker jih ne bomo poklicali, da bi nam še (kdaj) služili. Prvi na ta način priznavajo, da imajo politikov poln kufer. Drugi bi ostali, pa jih je izločila politika sama. Tretjim se zdi politika sanjska služba in bi nas radi prepričali, da nas lahko samo oni rešijo pred vesoljnim potopom. Kajti druge možnosti ali ponudbe za službo ne morejo dobiti.

Ali po drugi strani sploh kdo prihaja?

Četudi naj bi tokrat v bitko vstopilo rekordno število strank, je težko reči, da v politiko vstopa nekdo, ki je popolnoma nov. Ni princa na belem konju, ki bi žalostno princeso Slovenijo popeljal iz birokratsko ujetega, počasnega, koruptivno prepletenega, pravno okornega, nečloveško prereguliranega okolja. Nič novega se nam med obrazi ne obeta, nič navdihujočega, nič prepričljivega, kar bi nas množično in z navdušenjem gnalo obkrožiti njegovo številko na lističu.

Koliko nas pa to stane?

Biti poslanec v državnem zboru je res sanjska služba. Vsaj štiri leta lahko srečnež, ki smo mu to funkcijo zaupali, dovolj solidno preživi brez zahtevnega naročnika na drugi strani, brez deadlineov, brez KPI-jev (kazalnikov uspešnosti) ali drugih tržnih borb. Si na seji parlamenta ali te pa ni. Prebereš kakšen zakon ali pa ne. Osnovna bruto plača poslanca v Sloveniji znaša 3.661€. Potem so tu še dodatki na delo v komisijah, na delovno dobo in še kaj. Pa povračilo stroškov za prevoz na delo in z njega, povračilo stroškov prevoza ob dela prostih dneh iz kraja, kjer ima poslanec službeno stanovanje, do kraja stalnega prebivališča in nazaj. Pa povračilo stroškov selitve iz kraja stalnega prebivališča v kraj, kjer ima službeno stanovanje, in nazaj. Poslancem se povrnejo stroški službenih potovanj, in sicer povračilo stroškov prehrane (dnevnica), prenočišča.

Kaj kdo obljublja?

Mlade družine bodo po novem dobile 3.000€ državnega darila ob rojstvu otroka. Davki bodo nižji. Davki bodo enaki, bo pa država iz pobranega dala državljanom več. Imeli bomo boljše šolstvo. Več bomo vlagali v razvoj. Kultura ne bo več pastorka. Naša vojska bo Natova elita. Tistega jurja penzije, ki ga je že davno obljubljal največji zagovornik upokojencev v Sloveniji, smo z nejevernim nasmehom že zapravili. Lahkotnost danih obljub, ki jih na koncu povozijo koalicijske pogodbe, če že ne lastne požrte besede, je streljanje s slepimi naboji. A vendar padamo nanje.

Kaj pa mi?

Sploh ni potrebno dolgo razmišljati ali delati kakršnihkoli raziskav, zakaj volilna udeležba pada. Volilci imamo polno vprašanj, pravih odgovorov nanje pa ni.

Tekst z istim naslovom je bil prvotno objavljen v nedeljo, 22. aprila na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/3005?=kdo-blefira-komu-verjeti-koliko-nas-to-stane

 

.

 

Zakaj (in za kaj) zapravim 20€ tedensko za medije?


Smo narod, ki ga odlikuje hiperprodukcija škandalov? Ali pa smo postali popolnoma odvisni od tovrstne medijske ponudbe?

Imeti pred volitvami novinarsko konferenco, ki ni povezana s politiko, škandaloznimi zgodbami o iztekajočem se mandatu vlade in diskreditiranjem enega od aktualnih špicenkandidatov ali strank, je popoln nesmisel. Novinarjev in urednikov oz. medijev in njihovih lastnikov v tem času ne zanima skoraj nič drugega kot politika.

Tudi dobro pripravljeni argumenti, gradiva za novinarje, prijazno komuniciranje in pravočasnost ne pomagajo kaj dosti. Pojasnila, da so podekipirani in da nimajo nikogar, ki bi v obilici dogodkov pokril še to, so tako rekoč copy-paste. Največkrat pa odgovora sploh ni — četudi povabilo na novinarsko konferenco pride dovolj zgodaj. Vsi čakajo do zadnjega neko dramatično predvolilno razkritje, zato so takšne normalne teme zdaj popolnoma drugorazredne.

No, tudi sicer je organizacija srečanja z mediji, na katerem gre za dobro in zanimivo razvojno idejo, pravi izziv. Dobre novice so pri nas medijsko zreducirane kot pokuhana omaka pri coq au vin.

Same luparije?

Prevlado slabih novic lahko razložimo na dva načina: da se pri nas dogajajo predvsem lumparije in da smo postali narod, ki ga odlikuje izjemna, dnevna hiperprodukcija škandalov — ali pa da smo bralci, gledalci, poslušalci postali popolnoma odvisni od tovrstne medijske ponudbe in želimo slediti samo še temu, kakšno svinjarijo je nekdo zakuhal in kako bo za to plačal.

Imamo pa tudi medije, ki odkrito povedo, da na novinarske konference ne hodijo. Tiskovke so očitno orodje in kanal medijskega komuniciranja, ki je na poti v izumrtje. To bo treba upoštevati pri študiju novinarstva ter v PR šolah in tečajih hitrega piarovstva.

Da je le plačljivo

Na drugi strani medijskega hodnika pa je za njihove prodajne oddelke zanimivo čisto vse, kar je plačljivo. Še takšno nepomembne, nerelevantne, blesave vsebine, ki jih je bilo pred leti iztežkoziv spraviti v medije. Danes nam ugledni in verodostojni mediji ponujajo oglase za produkte, namenjene zdravju ali vsaj boljšemu počutju, čeprav so morda celo škodljivi. Glavno, da je oglas plačan — kaj se oglašuje, pa ni pomembno.

Včasih smo PR ločevali na produktni in korporativni del komuniciranja. No, tudi produktni PR je izumrl oziroma se je preobrazil v produktno oglaševanje, ki je samo na pogled drugačno kot klasični oglasi. Pri korporativnem piaru se že vsaj desetletje uveljavlja pravilo in kriterij velikosti oglaševalca: več kot podjetje vloži oglaševalskega denarja v določen medij, bolj je vsebinsko podprto.

Prijazni komunikatorji vabijo na čaj

In še en pogled na to temo. Imamo novinarje in urednike, ki ponujeno novico vzvišeno in arogantno, brez pravih odgovorov in odrezavo ovrednotijo kot nevredno objave. Takšnemu ravnanju lahko sledimo do točke, ko se človeku stolček urednika ali mesto novinarja ne izmakne. Prej so le komajda ali sploh ne odgovarjali na ponujeno komunikacijo, potem pa se znajo preleviti v prijazne komunikatorje in celo vabijo na pogovor ob čaju.

Evolucijski razvoj medijskega sveta in novinarskega poklica je samo zrcalo družbenih sprememb.

In seveda, pri tem je nujno dodati disclaimer. Niso vsi novinarji takšni in tudi čisto vsi mediji ne ravnajo povsem tako, kot opisujem. Na vsak način pa so to vse bolj zaznani trendi. Še vedno imamo vrsto odličnih ljudi v novinarstvu, ki imajo nenehno vključen kreativni radar, kaj je mogoče narediti iz informacije in je ne zavračajo samo zato, ker jim osebno ne sede. So pa redkejša in nedvomno izumirajoča vrsta.

Zakaj? Zato!

Ali gre razvoj slovenskega novinarstva in medijev v pravo smer ali ne, naj analizirajo za to poklicani strokovnjaki. Še najbolj pa bo pravilnost ali nepravilnost te poti pokazal trg.

A do takrat bo za nas nevedne bralce, poslušalce in gledalce pomembno, da znamo vključiti filter in razumeti, zakaj je neka novica prišla na naslovnico, druga pa ni bila deležna niti omembe. Ker je nekaterim dovoljeno reči “zato”. Brez razlage.

Za nakup različnih medijev zapravim okoli 20€ tedensko. Veliko za nič. Malo za dobre novinarje.

Tekst je bil  prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 15. 4., z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2991?=zakaj-in-za-kaj-zapravim-20eu-tedensko-za-medije

Povejte, železničarji: Kdaj se boste znebili primitivnih dvoličnežev


SŽ še danes veljajo za kadrovski poden. Pa ne zaradi starih vlakov in zamud, temveč zaradi sindikalistov kot Berdajs.

Ribarija na Slovenskih železnicah je razkrila, kako lahko v naši nacionalni sindikalni selekciji pridejo na površje primitivni, arogantni, agresivni dvoličneži, ki cela desetletja vladajo več tisoč sodelavcem in manipulirajo z vsemi, ki jim pridejo na pot. Povsem verjetno je, da s pritiski in razkazovanjem mišic vodstvu podjetja onemogočajo izvajanje strategije in ukrepov, če jim ti niso povšeči.

Naj mi zaposleni na Slovenskih železnicah oprostijo že vnaprej. Proti nikomur nimam nič osebno. V tem poslovnem gigantu bežno poznam samo dve, tri osebe. Zato ta prispevek ni uperjen proti SŽ. Uperjen je proti njihovim dejanjem. Pravzaprav proti dejanjem, ki jih niso opravili, proti njihovi pasivnosti in aktivni nezavzetosti, da bi svoje zastopnike v organih soupravljanja in delavskega zastopanja preprosto odstranili in odpoklicali, ne pa ponovno izvolili. Ker jim niso v pomoč, še manj pa v ponos.

Kakšno igro igrajo sindikalisti

Čudi me, da zaposleni v vseh teh letih niso spregledali, kakšno osebno igro igrajo in pletejo vodilni sindikalisti. Čudi me, da zaposleni niso spoznali, da je ugled podjetja razen od odličnih storitev odvisen tudi od ključnih ljudi. Da javnost Slovenske železnice še danes v glavnem dojema kot kadrovski poden. Pa ne toliko zaradi starih vlakov in zamud, temveč zaradi njihovih ključnih predstavnikov.

SŽ gotovo niso takšne. Samo napačnim ljudem so dopustili, da oblikujejo njihovo podobo.

Zahvaljujoč sodobni tehnologiji in človeku, ki je posnetek pogovora med sindikalistoma pogumno spravil v medije, se je treba zahvaliti, da smo končno spoznali pravi obraz vodilnih v notranjem delavskem gibanju Železnic. Ni izgovorov, da so bile besede vzete iz konteksta in da je šlo v resnici za nekaj popolnoma drugega. Niti ne pijejo vode očitki, da je nekdo pogovor snemal brez vednosti omenjenih sindikalistov. Ob morebitni tožbi bi sodišče posnetek kot dokazno gradivo sicer izločilo. Toda bolj pomembno je, da so dolgoletni novinarski namigi o dogajanju na SŽ končno dobili potrditev. Zdaj vemo, da to ni bil fake news, temveč kruta, primitivna, nasilna oblika mobinga med zaposlenimi, ki so ga vodili Berdajs & Co. To je bila sindikalna politika SŽ.

Delavska oblast

Kolegu, ki je cincal med dvema sindikatoma in čigar glas bi bil očitno jeziček na tehtnici delavske moči, je v prispevku, ki smo ga slišali, Berdajs večkrat povedal, da ga bo “sf…l kot psa” in o tem obvestil njegovo okolico. “Vse bom naredil, da te fu…m ven iz službe,” mu je grozil. Človeka si je drznil celo vprašati, “ali ima pi..o ali ku..c”. In to še ni vse! Medijem je sprva v celoti zanikal, da je izrekel kakršnekoli grožnje. Torej tudi laže.

Berdajsu so dolga leta delavske oblasti stopila v glavo, zato se obnaša, kot da je na SŽ vse njegovo. Pa ne pozabiti, da so Slovenske železnice sicer v državni lasti. Da je vse, s čimer upravljajo, naša skupna last. Da smo morali davkoplačevalci v preteklosti večkrat pokrivati njihovo izgubo. Nazadnje leta 2015 kar 110 milijonov evrov. Denar je šel tudi za plače neotesancev, kakršen je sindikalist Berdajs.

Ni nam pomoči

V večernem pogovoru na Planet TV je sedel ves resen. Deloval je rahlo skrušeno, z očali je izgledal celo umnejši. Ker je navajen kamer in medijskega sveta, je deloval umirjeno. Druga oseba, drug človek. Dvoličnež.

Toda vsebinsko je bil neprepričljiv. Na vprašanje o odstopu, se je skliceval na to, da ima med zaposlenimi vso podporo. Ali je kaj resnice v tej izjavi, bo pokazala odločitev delavskih organov v naslednjih dneh. Če ostane na svoji poziciji, nam ni več pomoči. Takšna odločitev je sporočilo vsem nam, da je dovoljeno psovati, groziti, pritiskati na kogarkoli, če ne deluje v tvojo korist.

Kaj je prav?

Berdajs pa tudi ni edini, ki bi si zaslužil hitro in odločno razrešitev. Pred kratkim se je v Planici neprimerno obnašal okajeni in v napačno smer razposajeni član poslovodstva DRI. Dobil je samo opomin pred odpovedjo.

Neodločnost odločanja tistih, ki smo jih izvolili, da odločajo v našem imenu, nas ubija na vseh ravneh. To cincanje in mencanje, ki ohranja status quo, nas dela neznačajske. Nezmožnost prevzemanja odgovornosti medli slovenski značaj.

Je končno prišel čas, da bomo zmogli ob takšnih zavržnih dejanjih ravnati odločno in vsem poslati jasno sporočilo, da to niso pravila naše igre?

Železničarji, nam boste vi sporočili, kaj je prav?

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus, v nedeljo, 8. aprila, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2976?=povejte-zeleznicarji-kdaj-se-boste-znebili-primitivnih-dvolicnezev