Adijo, Victoria’s Secret! Pozdravljena, Klara. Ženska, ki ji je vse jasno.


Tako kot nikoli nisem bila na tem fashion showu v živo, tudi nisem možu še nikoli spekla orehove in pehtranove potice.

Besna sem do konca in ne vem, kaj naj storim. Se lahko komu pritožim? Kam naj pošljem protestno pismo? Saj vem, da ne morem spremeniti ničesar. Ampak zakaj hudiča prav zdaj? Niso mogli počakati še eno leto?

Ker ko sem končno v miru, zrelo, odgovorno in po temeljitem premisleku načrtovala nakup frfotajočih modrih peres v obliki angelskih krilc, kronice za na glavo, bleščečih verižic in puhastih roza copatkov z visokimi petami, sem izvedela za to žalostno novico, da so po 24 letih ukinili Victoria’s Secret Fashion Show, znamenito modno revijo spodnjega perila.

To je zarota in škandal. Z mojim nakupom teh artiklov ne bo nič. Brez te revije sploh ne bom vedela, kaj je v trendu. In kako naj zdaj presenetim moža? Samo osmešila se bom, če namesto bordo rdeče, ki je mogoče letos in, oblečem sinje modro, ki je bila popularna pred dvema letoma. 

Modno šopirjenje

Ta ikonična modna revija je bila v resnici eno samo modno šopirjenje. Prestiž, iz katerega smo se običajne, delovne punce vsako leto znova naučile, česa se za vsak dan ne sme kupovati. Ker nam ne (pri)stoji vse tako, kot bi bilo priporočljivo in naravno. Prav mogoče tudi je, da od tankih trakcev in sponkic tudi kje kaj žuli. Me pač nismo Viktorijini skrivni angelčki kot Adriana Lima, Heidi Klum, Miranda Kerr, Giselle Bündchen in še mnoge druge, ki na dan požvečijo en čigumi, popijejo dva litra vode in pogledajo pol krožnika zelene solate. Tem pač vse stoji tako, kjer mora. Če pa že slučajno sili nekam, kamor ne bi smelo, to s pomočjo mojstrov oblikovanja plastike hitro uredijo. Na pisti so vse čudovite, pravljične, samozavestne, nasmejane. Pa tudi seksi, zapeljive, poželjive. Skorajda gole se za soliden denar razkazujejo za užitek in ekstazo bogatih mandeljcev v prvih vrstah. Parada ženske lepote, ki je skozi idealne mere ustvarjala vtis, da je vse to dosegljivo, pri roki, na klic in za drobiž.

In prav to je revijo tudi odneslo in blagovno znamko Victoria’s Secret spravilo v finančne težave. V duhu gibanja proti nasilju nad ženskami, še posebej seksualnemu, in proti spolnim zlorabam je nekoč trendovski dogodek nenadoma postal sumljiv. Izkazalo se je namreč, da je finančnik in za spolne delikte obsojeni Jeffrey Epstein prijateljeval z Lesliejem Wexnerjem, predsednikom uprave L Brands, ki je lastnik znamke Victoria’s Secret. Ker če zvezdnik ali zvezdnica želi ohraniti svoj ugled in dobro ime, mora biti zgled svojim sledilcem.

Pobeg iz vsakdana

Kljub temu me ukinitev Victoria’s Secret Fashion Showa tudi malo žalosti. Ogled te modne revije je bil pobeg iz vsakdanjega službenega in domačega okolja. Daleč od vsakdanjih težav smo ženske bile del milijonskega TV avditorija in se prepustile ogledu skoraj nezemeljskih brezhibnih, naoljenih, porjavelih angelskih teles, da smo kar čutile, kako so se zadnjih 14 dni pred revijo potile na obalah rajskega otoka.

Pri tem pa smo tudi same sprejemale zaobljube, da pa zagotovo jutri pričnemo z dieto in fitnesom. Kar se seveda nikoli ni zgodilo. Od revije do novega leta je bilo vedno samo malo več kot mesec dni. Hujšati in mučiti se v fitnesu pa se v tem času ne splača. Nič ne gre dol, vam povem.

Ko tradicija ugaša

Ko tradicija ugaša, je čas za nekaj novega. Viktorija je to vojno očitno izgubila. Mogoče je zdaj čas za Klaro. Žensko, ki ji je vse jasno. Ki se ne pusti poniževati, zaničevati in biti (mal)tretirana kot seksualni objekt in še marsikaj, o čemer govorijo današnje ženske.

Moža bom torej morala presenetiti s čim drugim. Še dobro, da se mu ni niti sanjalo, kaj sem nameravala. Mogoče mu je odpoved revije celo rešila življenje. Si predstavljate, da bi ga nekega večera nenapovedano presenetila v opravi, ki bi ga pri teh letih na smrt šokirala.

Zato bo bolje, če se raje lotim izdelave orehove potice ali njemu še ljubše pehtranove. Tako kot nikoli nisem bila na Victoria’s Secret Fashion Showu v živo, tudi teh dveh potic nisem še nikoli delala. Upam, da se bo moj poskus posrečil in da bo moj mož znal ceniti moja prizadevanja. Da bo presenečenje lepo oblikovano, ravno prav okroglo, všečno posuto s sladkim prahom, pod njim pa opazna, vendar ravno prav svetleča, porjavela, dišeča in vabljiva sredica. Za obliznit!

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 24. 11. https://www.fokuspokus.si/adijo-victoria-s-secret-pozdravljena-klara-zenska-ki-ji-je-vse-jasno-10094499

Drobne Popovič, Petrol, pravljice, PR: Primer klavrne krizne komunikacije


Ker informacij ni bilo dovolj, smo si zgodbe po svoje napletli kar sami. Najpopularnejša je tista o političnem pritisku.

Čeprav je predsednica nadzornega sveta Petrola Nada Drobne Popovič poskušala razložiti, zakaj je uprava v četrtek, 24. oktobra, kolektivno in sporazumno odstopila, o pravih razlogih do petka, 8. novembra, nismo vedeli kaj dosti. Tistega dne so o odhodu uprave že šušljali — in se šušljanje tudi zanikali —, zvečer pa je to postalo dejstvo. Da se je odstop pripravljal že nekaj časa, smo izvedeli šele kasneje.

Primer Petrol je šolski primer slabega korporativnega komuniciranja. Kriznega korporativnega komuniciranja.

Če nadzorni svet ne zaupa upravi in načrtuje njeno zamenjavo, je to za podjetje situacija, v kateri se je treba znajti po pravilih in zaščititi interese podjetja, lastnikov, zaposlenih, kupcev, partnerjev.

In ker informacij ni bilo dovolj, smo si zgodbe brez zadržkov in po svoje napletli kar sami.

Dezinformacija?

Najpopularnejša je seveda zgodba o političnem pritisku. Iz izkušenj vemo, da je skoraj nemogoče, da pritiski nadzornega sveta na upravo, v katerem ima država pomemben ali celo večinski vpliv, ne bi bili usklajeni z vlado oz. premierom. Pri tem sploh ni pomembno, ali podjetje posluje uspešno ali ne. Da predsednik vlade, največjega institucionalnega lastnika, ne bi vedel, da nadzorni svet odstavlja upravo največjega in tudi uspešnega slovenskega podjetja, je pravljica za otroke. Predsednik vlade je 24. oktobra na družbenem omrežju napisal, da gre za dezinformacijo.

Ste mu takrat verjeli? Mu verjamete danes?

Glede na pomanjkanje verodostojnih informacij iz prve roke je TVS v Odmeve 4. novembra (od 1:30 dalje) povabila človeka, ki bi o tem znala kaj povedati ali bi lahko imela do takšnega ravnanja odločno stališče. Marjan Batagelj, podjetnik leta 2019 in predsednik SBC, in dr. Otmar Zorn, podjetnik leta 2014 in nekdanji predsednik nadzornega sveta SOD (kasneje SDH), sta poskušala osvetliti ozadje. Vendar se je še enkrat izkazalo, da brez vedenja o konkretnih razlogih lahko ostaneta samo na ravni navajanja zakonskih pristojnosti organov upravljanja in nadzora podjetja. Kar je več od tega, so že špekulacije. Informacija ni prav nič bolj verodostojna, če so člani uprave gostu v studiu blizu in če pozna nekaj članov nadzornega sveta. Dejstev nismo slišali.

Komunikacijska norost

Da bi bila komunikacijska norost okrog Petrola še večja, je bila za četrtek, 7. novembra, sklicana nujna seja Komisije za nadzor javnih financ DZ, kjer so sedeli predstavniki vlade, SDH, KPK, Računskega sodišča, Petrola, GZS, Združenja Manager in predstavniki združenj malih delničarjev. Nekdanja predsednica nadzornega sveta Petrola, ki je medtem že postala predsednica uprave, je pojasnila razloge za razhod z upravo, vendar ne tudi 23.000 malim delničarjem.

Ti so šele v petek, 8. novembra — torej 15 dni po odhodu uprave —, končno dobili bolj oprijemljive informacije:

»Nadzorni svet je večkrat pozval upravo k pripravi verodostojnih gradiv, saj so gradiva vsebovala več stomilijonske napake pri izračunih denarnih tokov in višine potrebne zadolžitve za financiranje investicij. Nadzorni svet je pripravljena gradiva ocenil kot zavajajoča, zato na njihovi podlagi ni mogel sprejeti nobene odločitve.«

Nadalje še lahko preberemo:

»Gradiva so bila v tem delu zavajajoča, saj so prikazovala bistveno napačno načrtovano višino in vrsto zadolžitve (tudi z dražjim podrejenim dolgom). Pomembnost dinamike in višine načrtovanih investicij ter tveganja v povezavi s tem izpostavlja tudi bonitetna hiša Standard & Poor’s Rating Services v obrazložitvi bonitetne ocene, kjer opozarja na ključno tveganje velikega investiranja družbe (v višini 521 milijonov evrov v skladu s sprejeto strategijo) v naslednjih letih, večinoma izven jedrnih dejavnosti. V gradivih za obravnavo na nadzornem svetu so bile predstavljene bistveno višje načrtovane investicije v relativno kratkem časovnem obdobju, kot so potrjene v sprejeti strategiji. Posledično bi bilo potrebno tudi bistveno višje in zaradi različnih vrst tudi dražje zadolževanje družbe Petrol […] v času, ko makroekonomski podatki kažejo, da smo na vrhu gospodarskega cikla. Dejstvo je, da so izračuni v gradivih vsebovali kritične napake, ki kljub večkratnim opozorilom nadzornega sveta niso bile oziroma niso želele biti popravljene, zaradi česar je v povezavi s pomembnostjo predlaganih odločitev nadzorni svet izgubil zaupanje v upravo.«

Pa pika

Špekulacijam o Petrolu in vplivu politike ali Marjana Šarca ali kogarkoli in pojasnjevanju odvetnikov z obeh strani bi se lahko izognili, če bi informacija o razlogih za odstop uprave prišla v javnost že tistega prvega večera, 24. oktobra.

Namesto klišejskih in piarovsko nespretno artikuliranih »razhajanj v strategiji« bi Nada Drobne Popovič morala že takrat prebrati — ja, če ne bi šlo drugače, pač prebrati — taisti tekst, ki smo ga 8. novembra končno lahko prebrali vsi. Istočasno bi morala tudi napovedati sklic skupščine delničarjev, na kateri bi preverili stališče lastnikov.

In to je vse. Pa pika.

Načelni, če nas nič ne stane. Potrošništvo po slovensko. Kako dolgo še?


Informacijski mrk. Nadzorniki ščitijo kršitelje, ne pa potrošnikov, in pazijo, da jim lastni spodrsljaji ne bi škodili.

Tako kot o varstvu okolja in demokraciji imamo Slovenci povsem svoje mnenje tudi o hrani. Pravimo, da nam veliko pomeni. Po medijskih objavah v zvezi s zdravo hrano smo povsem primerljivi z drugimi Evropejci, če jih že ne presegamo. Javnomnenjske raziskave kažejo visoko stopnjo ozaveščenosti o pomenu kakovosti hrane.

Vse skupaj pa se zalomi, ko je treba ta načelna prepričanja potrditi z dejanji.

Medtem ko naši sosedje Avstrijci in Hrvati svojo lojalnost do domače hrane izkazujejo tudi z nakupnimi navadami, je pri nas med enim in drugim precejšen razkorak. Načeloma smo za zdravo in domače — toda ko stojimo pred policami, ne gledamo na poreklo in druga zagotovila kakovosti, temveč se ravnamo predvsem glede na ceno.

Zgodba o praznih obljubah

Ne vemo točno, ali so za to krivi trgovci, ki so začeli iskati konkurenčnost v ceneni ponudbi namesto v racionalizaciji, ali pa so jim to narekovali kupci, ki so se jim trgovci pravzaprav samo prilagodili.

To načeloma ni skregano z ekonomskimi teorijami. Toda narobe je, če ceneno blago ponujaš pod gesli, ki jih kupci sicer radi slišijo, a si tega imena ne zasluži.

Kakorkoli že, v tej zgodbi o praznih obljubah so se ujeli eni in drugi. Trgovci zato, ker se počasi razkraja njihova nekoč veličastna avra. Prodajajo vedno cenejše blago, s katerim tudi vedno manj zaslužijo. Najhuje je pri mesu, mleku in drugih artiklih za dnevno potrošnjo.

Temu cenovnemu pogromu so se vsaj nekoliko izognili peki, ki jim je z obljubljanjem zdravja in z vedno manjšimi gramaturami na enoto uspelo ohraniti nekaj dodane vrednosti. Ne vemo sicer, koliko ostane peku in koliko trgovcu — vendar obema očitno dovolj, saj je delež ključnih surovin v vrednosti pekovskih izdelkov razmeroma majhen. Navsezadnje smo največ izgubili kupci, ki se vse pogosteje znajdemo na strani, ki »potegne kratko«.

Ni brezplačnega kosila

Ali komu še ni jasno, da na svetu ni brezplačnega kosila? Nizko ceno mora nekdo pokriti. Zato je prav ta naravnanost Slovencev, da za hrano zapravijo čim manj, pomembno gojišče afer, ki si jih v skupni evropski domovini vse pogosteje delimo. Postali smo destinacija za poceni robo. K nam nekritično prihaja blago mejne kakovosti, ki ga za spoznanje ceneje ponujajo mejno sprejemljivi dobavitelji. Takšni, ki so za dobička pripravljeni poseči po sumljivih proizvodnih praksah.

Bogatejše države so poskrbele, da se ribarjenje v kalnem na njihovih trgih ne izplača. Lažem hitro pridejo do dna in njihove avtorje tudi primerno kaznujejo. Pri nas se tega še nismo lotili. Zdrsnili smo med »manj zahtevne trge«, kjer sistem nadzora še ne deluje tako, da bi odločitev, kaj kupiti, prepustili potrošniku. Namesto potrošnika se odločita dobavitelj in trgovec.

In ta dva očitno nista vedno najbolj zanesljiva varuha potrošnikovega interesa, saj mu prevečkrat nekaj vsiljujeta. Nadzor se še vedno zapleta v formalistično razumevanje predpisov in iskanje dlake v jajcu.

To so pogoji za nastanek sivih con. Ne znamo preprečevati goljufive prodaje sadja ob cestah, gore »domačih«, grobo začinjenih in prekajenih mesnih izdelkov na tržnicah, izdelanih iz cenenega uvoženega mesa. Še vedno je normalno, da za prodano blago ne odvajaš davka.

Demokratično zorenje

Tako dojemamo tudi demokracijo. Ta je dobrodošla samo takrat, kadar ne odstopa preveč od našega prepričanja. Okoljske ukrepe izvajamo samo v primeru, če nas ne omejujejo preveč. Načeloma se zavzemamo za čistejše okolje, toda še vedno ne bi šli nikamor brez avtomobila ali ugasnili klimo ali šli v trgovino s svojo nakupovalno torbo. Smo načelni, vendar samo, če nas to nič ne stane. Kako dolgo še?

Čeprav radi k njim škilimo, se od Avstrijcev nismo prav nič naučili. Od tiste davne afere z antifrizom v vinu je avstrijska politika zelo dosledna. Kršitelje in prevarante strogo nadzira in jih tudi gladko pripre, dokler ne pride resnica na dan. V Sloveniji smo še daleč od tega. Daleč smo tudi še od koraka, da bi javnosti jasno povedali, katera blagovna znamka si je privoščila spodrsljaj in komu se morda celo večkrat zalomi. Tako bi se kupci znali obrniti in svoje zaupanje pokazali samo tistim, ki si ga res zaslužijo. V slovenskem informacijskem mrku pa se zdi, kot da nadzorniki ščitijo kršitelje in pazijo, da njihovi spodrsljaji ne bi škodili njihovemu poslovanju.

Če objavljamo vse možne sezname izplačil tem in onim, bi morali tudi imeti pravico vedeti, kdo so lahkomiselneži in/ali prevaranti, ki se poigravajo z našim zaupanjem. To ni razkrivanje osebnih podatkov ali poslovnih skrivnosti. To je proces zorenja demokratične družbe. Zavedanja, da ima dana beseda svojo težo.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 3. novembra 2019, z istim naslovom:

https://www.fokuspokus.si/nacelni-ce-nas-nic-ne-stane-potrosnistvo-po-slovensko-kako-dolgo-se-10085520

Če je vlada v minusu, smo vsi v minusu.


Bolj ko bo podpora vladi padala, težje bo spet zrasla. Pa tudi volitve so vsak dan bližje. In ljudje ne marajo luzerjev.

Se mi samo dozdeva ali je kaj resnice v tem, da se predsedniku vlade Šarcu maje že od začetka krhko zbita hiška, ki jo je postavil lani, ko je s satelitom Levice sestavil manjšinsko vlado?

Naj najprej jasno in glasno povem, da neglede na to, katera opcija nam vlada, želim in privoščim vladi dobro delo. Misel je iskrena — čeprav ima tudi egoistične temelje. Če bo vlada dobro vladala, bo praviloma šlo dobro tudi nam, državljanom. Tudi meni. Simpl.

Zadovoljno ljudstvo je nagrada za dobro delo vsake vlade. Sedanja je imela do kakšnega meseca nazaj kar srečo roko pri ukrepov, ki jih je izpeljala. Ljudstvo je glede na raziskave javnega mnenja do nedavnega večinsko menilo, da vlada dela dobro.

Potem pa je prišlo na dan nekaj vsebin, ki so vladnim všečkom odvzele kar 10 odstotnih točk. Naklonjenost je padla pod polovico anketiranih.

Ne maramo ribarij

Najprej je tu skrivnostna zgodba o znanki predsednika vlade, ki so jo zaposlili na Sova. O njej namigujejo, da morda ni samo znanka, vendar si njenega statusa ni upal noben medij zelo natančno opisati. Tako je javnosti prepuščeno, da si vsak zase predstavlja, ali sta si (bila) blizu ali ne ali še kaj več.

Njuna morebitna medsebojna naklonjenost sicer ni bila ključni razlog za padec naklonjenosti vladi. Ljudi je najbrž bolj zmotilo domnevno premierovo posredovanje, da je dobila (takšno) službo.

Če moja domneva drži, anketiranci sporočajo, da ni takšen greh, če si krvav pod kožo in imaš simpatijo, ampak da je večji greh, če tej simpatiji omogočiš nek privilegij.

Padec podpore vladi so tudi koalicijska trenja v vladi, predvsem pa seveda z Levico. Ljudje ne maramo ribarij, ki zmanjšujejo učinkovitost vlade in ki za nas ponavadi ne pomenijo nič dobrega. To pomeni, da se vlada ukvarja sama s seboj, pozablja pa na veliko sliko in na državljane.

Bomo dodatno prostovoljno zdravstveno zavarovanje ukinjeno ali ne? In če bo, kdaj? Bo ukinjen dodatek za delovno aktivnost? Je to pomoč družinam v stiski ali spodbuda, da delovno sposobni iščejo zaposlitev? Ali da je ne iščejo, saj se jim za nekaj malega več denarja ne splača iskati službe in vsak dan delati.

Pa ne samo koalicijska trenja

Pa ne gre samo za koalicijska trenja. Tudi trenj med vlado in opozicijo ljudstvo ne nagrajuje (vedno) z aplavzom. Preiskava, ki so jo uvedli v Državnem zboru posebej za ugotavljanje domnevnih zlorab v primeru Franca Kanglerja — in več kot 20 sodnih primerov zoper njega —, razkriva nasprotja med levimi in desnimi in nas še bolj razdvaja. Če nas je sploh mogoče še bolj razdvojiti.

Ko ni novih nasprotij, pogrevajo stara. Kangler in njegovi desni podporniki vedo, da so primere sproducirali levi. In pri tem seveda prav nič ne pomaga, da se nekateri z desne poskušajo približati sredini, nekateri z leve pa tudi. V resnici so še vedno zelo daleč vsaksebi.

Najbolj sveža je zadeva z odstopom uprave Petrola. Osupli smo vsi, ki spremljamo domače gospodarstvo. Kljub odločnim izjavam predsednice nadzornega sveta, da je bila odločitev sprejeta brez vpliva politike, je temu težko verjeti. Kaj pa naj drugega reče predsednica nadzornega sveta? Mar mislite, da bi iskreno povedala, da se je posvetovala z vlado?

Čeprav je Šarec še pred odstopom Petrolove uprave na Facebooku obelodanil, da je vladno rušenje uprave s strani LMŠ popolna dezinformacija, je kasnejši odstop to trditev postavil pod velik vprašaj.

Vsak dan bližje so volitve

Danes torej nimamo več vlade, s katero bi bili statistično večinsko zadovoljni. Bi moral biti Šarec zaradi tega zaskrbljen? To je stvar njegovega razmisleka osebno in razmisleka njegovih strategov. Po njegovih prvih izjavah ga padec ne vznemirja, čeprav je občuten. Občutek brezskrbnost mu očitno vliva zavedanje, da bi njegovo LMŠ še vedno volilo največ državljanov. Gibanja gor in dol Šarec ocenjuje kot nekaj običajnega in dodaja, da so pravi pokazatelj razmerij moči samo volitve.

To je seveda res — toda 10 odstotnih točk ni zanemarljiv podatek. Ta minus je v tem trenutku morda še mogoče ohraniti nekje na polovici vladi naklonjenih in ga celo ponovno dvigniti. Toda bolj ko bo podpora vladi padala, težje jo bo povrniti v prvotno stanje. Nenazadnje, nove volitve so vsak dan bližje — in ljudje neradi volijo luzerje.

Resna politika si pred tem ne bi zatiskala oči.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus27. oktobra, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/ce-je-vlada-v-minusu-smo-vsi-v-minusu-10082826

 

Nezadovoljstvo: vir novih rešitev. Zakaj hočemo več?


Problem je v tem, da profesorjev in zdravnikov — nekoč vzor etike — naša javnost ne dojema kot podjetnike. Pa seveda so.

Svet je vedno bolj zasnovan tako, da nas spravlja v slabo voljo in nezadovoljstvo, če že ne naravnost v depresijo. Sreča ni najboljše stanje za gospodarstvo in napredek. Poglejte, kaj je iz našega planeta naredil ameriški predsednik. Cel svet je postavil na glavo, pa desetletja veljavne dogovore in trgovinske odnose, ga skregal s seboj in tudi med sabo. Tako naježeni od besa in razburjeni iščemo nov človeški red, ki bi stvari ponovno spravil na neko predvidljivo, načrtovano pot. Da se umirimo in osredotočimo na naša življenja.

On pač ni politik, ampak podjetnik, ki mu je jasno, da je samo izven con conah udobja prostor za ustvarjanje nečesa novega, drugačnega, kar praviloma vodi v napredek.

Bog mi odpusti, ker to povezujem prav s Trumpom. A je ta hip najbolj prepoznaven, nergav, za velik del sveta prav zoprn primer.

Zakaj hočemo več?

Če smo veseli tega, kar imamo, zakaj bi hoteli več? Kako bi lahko recimo gubastim, vendar srečnim gospem prodajali hialuronsko kremo, ki še dodatno vlaži in vsaj upočasnjuje, če že ne kar preprečuje staranje?

Ja, tako vendar, da jim globoko zasejemo skrb, povezano s staranjem in fizičnim izgledom. Da jim vcepimo strah, da ne bodo več družbeno sprejete in sprejemljive.

Ali kako nekoga pripraviti do nakupa zavarovanja? Tako, da ga z lepimi slikami pomirjenih ljudi pripravimo do tega, da jih skrbi za vse, na kar pomislijo. Kako prodati plastično operacijo? S poudarjanjem fizičnih napak, zaradi katerih se bodo počutili kot outsiderji. Kako nekoga spraviti na kavč, da bodo gledali prav vašo TV oddajo? Kako drugače, če ne s tem, da jih bo najbolj skrbelo, da bodo postali totalni luzerji, če je ne bodo gledali.

Ali kako prodati nov pametni telefon? V človeku morate vzbuditi občutek, da da jih bo čas pustil za seboj, če ga ne bodo kupili. Da jih bo napredek povozil.

In kako prisiliti ljudi, da glasujejo za politično stranko? Tako, da na vse kriplje pumpaš zgodbe o migrantih ali o socialnih stiskah, o neenakosti pred zakoni — in kar nam še stresajo pred volitvami. In potem obkrožimo njihovo številko.

Biti miren ali vsaj pomirjen, zadovoljen, nedovzeten in neodvisen od dogajanja okoli nas je danes skoraj neke vrste revolucionarno stanje. Če ste zadovoljni s tem, kar imate in kar ste, tega pogosto ne nameravate dramatično nadgrajevati in si na vse pretege prizadevati, da bi pristali na neki novi Luni. In prav v tem je keč. Preveč udobja v našem človeškem redu pač ni dobro za poslovanje.

Plusi in minusi

Očitno so tako podjetno razmišljali tudi profesorji mariborske kot ljubljanske univerze, ki so sproducirali zadnje afere o milijonskih zaslužkih.

Problem je v tem, da naša javnost profesorjev — pa tudi zdravnikov — pač ne dojema kot podjetnike. To sta plemenita, človeška poklica, zato ju ne vidimo v luči preračunljivosti, kalkuliranja, tehtanja plusov in minusov, množenja in štetja milijonov.

Zgodovinska percepcija o marljivih, skrbnih, zavzetih profesorjih in zdravnikih, ki svoja skromna življenja namenjajo izobraževanju mladih generacij in zdravljenju soljudi, se je s tema dvema aferama dokončno sesula. Nekoč so bili vzorni v svoji etičnosti in moralnosti, danes pa so postali zgled, kako na čim bolj nepregleden način in po možnosti v okviru rednega delovnika — kjer jim tako ali tako zaslužek gepira —, še kaj zaslužiti.

Malo morgen

Berem, da eden od mariborskih profesorjev oglašuje dosegljivost za svojo privatno dejavnost kar med 8. in 16. uro. Ja kdaj pa potem dela na fakulteti? Ima morda popoldanska in večerna predavanja?

Berem tudi, da ga je predsednik države imenoval na častno, četudi volontersko funkcijo predsednika komisije za oblikovanje pokrajin — on pa je v par letih — mogoče tudi na ta račun — pokasiral 5 milijonov evrov na TRR zasebnega podjetja.

Zakaj »mogoče«? Velik del teh prilivov so mu namreč namenile občine. Toda s kakšnimi interesi? Se bodo naše pokrajine oblikovale s plačevanjem volonterskemu predsedniku komisije? Bomo tako kupčkali z občinami?

In to še ni vse. V drugem mediju berem, da si je privoščil celo plagiat. Prispevek, ki sta ga s partnerjem/prijateljem nameravala objaviti, je urednica medija povsem po naključju poslala v recenzijo pravemu avtorju prispevka, ki je poskus takoj razkrinkal.

Profesor se je pravemu avtorju sicer opravičil, češ, to je zakuhal prijatelj, ki ni poznal podrobnosti avtorstva. In taki ljudje naj bi bili vzor in zgled generacijam študentov. Malo morgen.

Naj bodo izvzeti vsi ljubi profesorji, ki tega ne počnete. In spoštovanje do vseh tistih, ki to počnete transparentno, izven delovnega časa ali po drugače dogovorjenem modelu, z vedenjem in dovoljenjem fakultete.

Prosim, pomagajte! Družba gre v maloro.

Dobro vlado spoznaš v krizi. Vetra ne moreš obrniti. Obrniti moraš jadra.


Verjetno je vse to, kar se dogaja, za vlado že preveč naenkrat, da bi se naši velmožje znali hitro, a preudarno odzvati.

Po dobrem letu dni, ko bi se vladni garnituri vsaj zaradi izkušenj lahko začelo odpirati, se namesto napredka pojavljajo razpoke in nespretnosti. Gospodarska prihodnost ni več tako brezskrbna, kot je je bila vajena v minulem letu. Nekaj bombončkov, ki jih je razdelila v letu debelejših krav, je bilo treba vzeti nazaj. Kažejo se različni interesi, povezani z neizpolnjevanjem volilnih obljub. Na glavno koalicijsko stranko meče slabo luč dejstvo, da njihov finančni minister krči ugodnosti in koristi.

Poleg tega se je vlada v tem obdobju soočila z nekaj močnimi nacionalnimi temami — recimo s stečajem Adrie, čeprav ta že dobra tri leta ni bila več v slovenskih rokah. Pa najnovejša, napol resna, napol žgečkljiva afere v zvezi z zaposlitvijo premierove znanke na Sovi, domnevno izpeljano brez razpisa. Pa prepucavanje lastnikov dveh portalov okrog tega, kako se dela v državnih podjetjih, ki si kupujejo medijski mir z mesečnimi pavšali in/ali z njimi sesuvajo nasprotnike.

Verjetno je to že preveč naenkrat, da bi se naši velmožje znali hitro, vendar premišljeno in preudarno odzvati.

Vse v korist davkoplačevalcev

Na vladni odziv na propadanje Adrie smo čakali predolgo. Najprej je bila ignoranca, češ, to ni naša stvar. Temu je zaradi zaskrbljenosti javnosti in seveda soočenja s stanjem na Brniku sledilo zadržano sporočilo, da država tu ne more pomagati, saj gre za zasebno podjetje. Naslednja faza je bilo razmišljanje, kako vendarle rešiti situacijo, in poziv lastnikom, naj predložijo realen poslovni načrt. Navsezadnje se je začel krhati ugled Slovenije, beležili smo upad turističnih in poslovnih prihodov.

Potem je sledilo razmišljanje o tem, ali v prihodnosti, ko Adrie ne bo več, vendarle ne bi imeli svoje letalske družbe.

Vmes je preteklo dovolj časa, da so se prožni, odzivni (tuji) letalski prevozniki organizirali in vskočili v Adriino luknjo z novimi prevozi in vladi olajšali pritisk na hitrost odločanja. Čakamo samo še to, da infrastrukturna ministrica svečano sporoči, da je vlada rešila velik problem v pičlih desetih dneh in s tem naredila najboljše, kar je bilo možno — in vse to v korist davkoplačevalcev.

Brez kulture premoženja in lastništva

Če je predsednik vlade doslej tudi zasebne teme znal pokomentirati s humorjem, na svoj rahlo kabarejski način, pa mu odgovori na vprašanja o zaposlitvi N. H. na Sovi niso šli tako gladko, sproščeno in humorno iz ust. Tisti dan, ko so ga to spraševali, je dajal vtis, da je zelo slabe volje — pa ne zato, ker je deževalo. Očitno je vedel, da se temu ne bo mogel izogniti. Zakaj ta krč, če je bilo s to zaposlitvijo vse v redu? Da je, nas je vzporedno prepričeval tudi direktor Sove sam. Kaj drugega pa mene ne zanima. Medije pa. Ali se poznata? Koliko časa traja to poznanstvo? Je bila res uslužbenka občine Kamnik? Kdaj sta se nazadnje videla? Premier je prvič naredil vtis, da mu ni prijetno.
Državno lastništvo gospodarskih družb je pri nas že od nekdaj vir nespodobnosti, nečednosti, izsiljevanja, podkupovanja, korupcije, nepotizma … To nam je po zaslugi številnih afer že dolgo jasno. Bojim se, da bi mednarodna raziskava pokazala, da smo med najslabšimi gospodarji lastnega premoženja. V Evropi skoraj zagotovo, morda pa tudi širše.

Slovenci sploh nimamo razvite kulture premoženja oz. lastništva. Ključni problem pri državni lastnini je, da menedžerji praviloma niso svobodni in zato tudi niso odgovorni. Menedžerji v državnih podjetjih se ponavadi ubadajo s tem, kako bi ugajali in ustregli vladajočim, ki so jih nastavili na položaje. To je razlog, zakaj nimajo prave odgovornosti do tega, kar delajo. Saj vendar delajo za tiste, ki so jih nastavili!

Ali če misel obrnem: tisti, ki pošiljajo upravljalce v državna podjetja, pričakujejo protiusluge. Če teh ni — ker se menedžerji poskušajo osamosvojiti in delujejo po svojem prepričanju in vesti —, zna to močno skrajšati njihov mandat.

Iskreno mi je žal za Telekom Slovenije, ki zaradi znanih medijskih afer in v njih razkritih podmiznih poslov izgublja svoj ugled. Tam je vendar zaposlenih toliko dobrih ljudi!

Dobro vlado spoznaš v krizi

Na preizkušnji je socialna varnost državljanov. Pristojni odbor DZ za delo je tesno — s 6 glasovi proti 5 — izglasoval ukinitev dodatka za delovno aktivnost. Ob tem sta skočili v zrak koalicijska SD in partnerska Levica, ki že govori o začetku konca sodelovanja z vlado. Izredna uskladitev pokojnin za letos naj bi zaradi nedoseganja 3-% rasti BDP (ali celo samo 2,8% po zadnjih podatkih UMAR) padla v vodo. DeSUS že napoveduje proračunski amandma za leto 2020.

Po relativno mirnem obdobju očitno prihajajo viharnejši časi. Skiperji vedo, da se vetra ne da obrniti. Znati moraš obrniti jadra.

Upajmo, da nam bo končno le postalo jasno, da dobro vlado spoznaš v krizi.

Se menedžerji državnega premoženja zavedajo, kaj se dogaja?


Se menedžerji državnega premoženja zavedajo, kaj se dogaja?

Kot da DUTB vodijo ljudje, ki ne najdejo službe nikjer drugje — in da je pogoj, da jih vzamejo, da so rojeni pohlepneži.

Po vseh teh nacionalnih gospodarskih polomijah, ki se nam dogajajo, se moramo vprašati, kakšni ljudje zasedajo ključna mesta upravljanja našega skupnega premoženja. Kakšna znanja imajo? Kakšne reference in kompetence prinašajo na odgovorna in odlično plačana delovna mesta? Kakšni so standardi njihovega dela? Govorim seveda o institucijah, kakršni sta SDH (nekdanji SOD) in DUTB.

Najprej kritike na račun Družbe za upravljanje terjatev bank, naše slabe banke.

DUTB poskuša iz dolgov oz. neplačanih obveznosti, ki so jih v preteklosti zakuhali nesposobni, koruptivni, politično nastavljeni in/ali špekulantski menedžerji, povrniti vsaj del premoženja nazaj v skupno malho. Torej na naš skupni račun, katerega lastniki smo davkoplačevalci. Čeprav so bili nadzorniki in ključni direktorji — švedski, madžarski, zdaj slovenski — že večkrat zamenjani, kritike na račun njihovega menedžmenta še kar ne pojenjajo. Na podlagi zgodb, ki prihajajo iz DUTB, si navadni smrtniki predstavljamo, da tam dobivajo službe ljudje, ki je ne najdejo nikjer drugje — in da kot po pravilu vedno najdejo značajsko rojene pohlepneže.

Primer Alpine

Mogoče se še spomnite primera Alpine. Prvi greh je zakrivil takratni SOD, ki je Alpino prodal Branku Podpečanu — torej sinu Milana Podpečana, predsednika upravnega odbora SOD. Kot potrjuje zgodovina, je sin iz že tako ali tako zadolženega podjetja izčrpal, kar se je še dalo, in za seboj pustil pogorišče. Alpina je bila nato z vsemi dolgovi prenesena na DUTB — sankcijah proti Podpečanom pa nikoli ni bilo.

DUTB je kot novi lastnik zadolžene Alpine v podjetje poslal skupino — joj! — nemških strokovnjakov, ki bi umirajočemu podjetju morali natakniti rešilni pas. A če je kdo takrat dobil rešilni pas, so bili to Nemci sami, ne Alpina. Če samo v grobem povzamem njihov načrt: proizvodnja Alpininih čevljev bi se morala skoraj v celoti preseliti v države s poceni delovno silo, v Sloveniji pa bi ostal samo formalni sedež podjetja, pa seveda upravljanje blagovne znamke, strategija, razvoj, marketing in nordijski program — torej dejavnosti, ki naj bi znamki zagotovile najvišjo dodano vrednost.

Ta načrt bi pomenil množično odpuščanje v Žireh in drugih zaselkih Poljanske doline. Zaposleni so se na krilih močnega sindikata temu seveda uprli in na koncu uspeli. Nemški strokovnjaki, ki so takrat po pisanju medijev dobili pol milijona za svoje polletno delo — s takratno direktorico vred, ki je verjetno samo sledila usmeritvam DUTB —, so se pobrali iz podjetja.

Alpina danes deluje uspešno. Imajo popolnoma drugačno strategijo, ohranili so večino delovnih mest v Žireh, kupili so celo drugo propadlo čevljarsko znamko Peko in jo razvijajo naprej.

V primeru odločitve SOD, da proda — in komu proda — Alpino, gre očitno za osebno, pohlepno, grebatorsko odločitev, v primeru DUTB in neuspelega poskusa reševanja pa za popolno nevednost in neodgovornost, komu zaupati reševanje podjetja. Ali pa za dogovor pod mizo, od katerega je nekomu še kaj kapnilo. Kdo bi vedel?

Nobena študija in raziskava

Kakšni ljudje torej vlečejo menedžerske niti našega premoženja?

Adria zdaj doživlja enako usodo kot nekoč Alpina. Leta 2016 jo je SDH prodal popolnoma neznanemu nemškemu skladu 4K Investment. Ta jo je v treh letih dodobra izčrpal. Nekateri mediji poročajo o 30 milijonih evrov, ki da so izginili iz Adrie. Nekdanji slovenski letalski ponos je danes pogorišče stare slave.

Vlada in pristojna ministrstva — gospodarsko, finančno, infrastrukturno — so bila sprva zadržana, češ, da gre za zasebno podjetje. Nato pa so le začeli govoriti o možnih načinih pomoči — verjetno tudi zaradi odzivov javnosti —, če lastniki izpolnijo določene pogoje, kot je recimo realen poslovni načrt.

Danes je seveda jasno, da bomo brez lastnega letalskega prevoznika odvisni od komercialnih interesov drugih prevoznikov, v veliki meri pa tudi odrezani od sveta.

Ali se kdo od teh menedžerjev, ki upravljajo z našim premoženjem, sploh zaveda, kaj se z nami in z državo dogaja?

Dokler bomo kadrovali po političnih, prijateljskih ali družinskih linijah, dokler bomo namesto kompetenc postavljali v ospredje interese izbranih skupin, dokler za zgrešene poteze ne bomo zahtevali odgovornosti, dokler za kazniva dejanja nihče ne bo kaznovan, do takrat se bodo na odlično plačanih delovnih mestih pasli posamezniki, ki ne obvladajo varne, zanesljive, ciljno naravnane vožnje naprej.

Za to trditev ni potrebna nobena študija in raziskava. Le podatke o napredku držav, ki so bile v 90. letih po BDP in drugih ključnih kazalnikih daleč za nami, je treba pogledati.

Pa ne, da so te države tako hitre. Samo pri nas so za volanom ljudje, ki vozijo državo vzvratno.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 29. septembra, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/se-menedzerji-drzavnega-premozenja-zavedajo-kaj-se-dogaja-10071126