Iz bolnice iz prve roke: UKC je sramota za državo!


 Ampak UKC so na srečo ljudje. Tisti, ki delajo na etični pogon in se zavedajo, kako majhen, nebogljen je človek v bolnici.

»Gospa Pavlič Kamien? Dober dan, sestra Vlasta z Endokrinološke klinike pri telefonu. Zapisano imam, da se 21. januarja oglasite pri nas. Vas lahko pričakujemo?«

»Seveda«, sem rekla. »Sem si rezervirala proste dneve v koledarju. Ob kateri uri?«

»Okoli 17. bo najbolje«.

V nadaljevanju sem preverila, kaj moram imeti s seboj in ali pregledi res trajajo od 5 do 7 dni, kot je bilo napovedano. Potrjeno.

Leto in pol hodim okrog zdravnikov, ki se trudijo odkriti razloge za hudo uhajanje srca ob sploh ne velikih obremenitvah, zaradi česar sem se morala odreči teku. Celo med običajnimi sprehodi mi srce včasih potegne na 170 utripov na minuto in še kakšnega več. To lahko traja ves čas sprehoda ali samo kratek čas. Ni pravila, vsakokrat je drugače. Zaradi tega najbrž ne bom umrla, vendar bom doživljenjsko na tabletah, če ne odkrijemo razloga. Raje imam še en pregled in s tem upanje.

Nisem prišla na dopust

Receptorka je bila zelo ljubezniva, ko sem jo povprašala za smer. »Ste prišli na obisk ali boste sprejeti? Najprej levo, nato takoj desno do dvigal.«

To je bilo moje prvo srečanje bližnje vrste s Kliničnim centrom Ljubljana. Endokrinološka klinika je v 8. nadstropju. Pozicija z razgledom. Penthouse, sem si rekla.

Prišla sem s kovčkom, ki ga uporabljam za krajše dopuste, pa s torbo in računalnikom, polnilcem za mobilni telefon, rokovnikom, knjigo Mihe Mazzinija Funny in z obvezno knjižico sudokujev. Da o svoji lastni pižami, copatih ter vsakdanji kozmetiki niti ne govorim.

Spet prijazni medicinski tehnik me je sprejel in povabil na pogovor, da urediva administracijo. Starost, višina, teža, bolezni, alergije, operacije, zdravila … — vse sva popisala. Bil je vesel in zabaven, govoril je slovensko z močnim ex-yu L-jem, ki je bil z njegovih ust slišati prav hudomušno. Kot bi se šalil. Z veseljem bi mu povedala še kaj.

Potem pa me je peljal v sobo.

Pregrajena soba

Tu se končno začne razkrivati slika najbolj elitne in najbolj sodobne bolnišnice pri nas. Ne kar neke bolnišnice — ampak Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Že pisarna, kjer so me sprejeli, ni bila kaj prida. Ampak sem si mislila, da v UKC pač ne vlagajo v backoffice, temveč v udobje bolnikov.

Kakšna zmota! Čakala me je ogromna soba, delno pregrajena na dva dela. V vsakem so bile po tri postelje, med seboj ločene z zaveso. Na eni strani so bile starejše gospe, mene pa so dali v mlajši oddelek.

Dobila sem omarico, v katero sem komaj spravila plašč in obleko. Na tla sem položila čevlje, nanje torbico in čez računalniško torbo. V omaro, ki meri v širino kakih 20 cm, kovček seveda ne gre, pa če ga človek še tako obrača sem in tja.

Nočna omarica je bila pravo strašilo. Stara, grda, kovinska, odrgnjena, škripajoča. Predstavljam si, da so takšne imeli naši moški pri vojakih. Omarica je imela predal, ki mi ga nikoli ni uspelo potegniti ven enakomerno. Vedno je zavil postrani in še bolj zaškripal. Pod njim je bilo dvoje vratc za dve bedni polički. Postelja je imela daljinca za klic v sili in individualno nočno lučko. Ostali gumbi so bili mrtvi. Daljinec je bil pametnejši od postelje.

Nekoč na boljšem kot doma

Kopalnica in stranišče sta bila na hodniku. V stranišču polička in dve kanti za urin. Kar tako. Na očeh vsem pacientkam. V kopalnici pa je bil tuš, ki je šprical povsod, samo ne tam, kjer si se nameraval zmočiti.

Hodniki so polni omar. Starih, privlečenih iz neznanih virov. Vsaka je drugačna. V teh omarah so se verjetno starali bolniški kejsi. Nobene sobe za druženje, nobene televizije, nobenega udobja. Vrata, kot bi jih zglodale miši, stoli zguljeni, po hodnikih odložena različna oprema.

V 70. letih, ko je bil UKC zgrajen, je verjetno res bil ugledna medicinska institucija. Pacienti, ki so se takrat tam zdravili, so morda prišli celo v boljše sobe, kot so jih imeli doma.

Danes pa je UKC sramota za državo.

Zamašiti kanale

Ampak ljudje so izjemni. Prav vsi zaposleni. Od receptorke ter medicinskih sester in tehnikov pa do zdravnikov in študentov. Od kod jim v tem zmahanem, razdrapanem okolju energija, da še vedno dobro delajo? Od kod jim pri teh plačah, nad katerimi se ves čas zgražamo, in delovniku, ki se nikoli ne konča, jemljejo energijo, optimizem in nasmehe, prijaznost in ljubeznivost?

UKC so ljudje. Ljudje, ki delujejo na čisti, nepokvarjeni, neskorumpirani etični pogon. Ljudje, ki se zavedajo, kako majhen in nebogljen je človek v bolnici in da so oni samo zato tam, da mu ohranijo dostojanstvo, vlijejo pogum in povrnejo zdravje.

Iskreno se zahvaljujem vsem v UKC, ki so imeli opraviti z mano.

Pristojnim na Ministrstvu pa povem samo tole: naj se že enkrat zganejo in vržejo našemu zdravstvu rešilni pas. Pa ne v obliki svežega denarja. Tega ni treba. Naj samo zamašijo kanale, v katere ponikne toliko denarja.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 26. januarja, na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/iz-bolnice-iz-prve-roke-ukc-je-sramota-za-drzavo-10120818

SDS Ramboti na Počku: Bog nam pomagaj spregledati slepoto naroda!


Če je z našimi moškimi res kaj narobe, je narobe samo zato, da so njihovi vzorniki povprečni, če ne celo klavrni moški.

Fantje naj bi torej ponovno služili vojaški rok. Obvezno. Ženske pa prostovoljno. Če bodo želele. Če bo seveda SDS uspelo s predlogom, ki so ga vložili v parlamentarno proceduro.

Po tem predlogu bi naj moški šest mesecev življenja po končani srednji šoli ali po končanem študiju namesto karieri in družini, osebni rasti, zaslužku, pokojninski dobi namenili usposabljanju za večjo varnost države in državljanov. Če jim vest ali kaj drugega preprečuje aktivno vojaško obveznost, pa bi to svojo državljansko dolžnost lahko opravljali kot civilno obveznost — vendar v tem primeru 12 mesecev. Če bo ideja v Državnem zboru padla na plodna tla, bi zakon začel veljati 1. septembra 2020.

Prav nič mačo

Glavni promotor te pobude v imenu SDS je njihov poslanec Žan Mahnič. Hmm, nenavadna izbira frontmana. Zakaj prav on s svojim deškim obrazom in prav nič mačo videzom? Človek bi mu kljub ostremu, včasih skoraj sovražno našpičenemu jeziku pripisal, da po vrvi navzgor ne more preplezati niti en meter, da z mesta ne skoči niti meter in pol, da ni vajen okoliščin, kjer je treba preživeti v naravi in včasih tudi z malo hrane — kaj šele, da bi nosil na hrbtu kaj tako težkega kot orožje. Res si ga težko predstavljam v vlogi Ramba na Počku, se meče čez skale, skače v zaklon in z navadnim nožem dela čudeže, če mu strelno orožje ponagaja.

Od 29 članic Nata poznajo vojaško obveznost samo v Estoniji, Grčiji, Turčiji in na Norveškem. Od nečlanic NATA in nam blizu pa imata naborniški sistem recimo Avstrija in Švica.

Argumenti večine držav, ki so ukinile obvezno vojaščino, so naslednji:

  • naloge vojske in načini vojskovanja zahtevajo vse več strokovnosti, česar ni mogoče doseči s kratkoročnimi naborniki;
  • za zahtevno tehnično znanje so potrebni strokovnjaki, ki jih ni mogoče usposobiti za uporabo zapletenih sistemov v kratkem času;
  • oborožene sile se ne uporabljajo več za nacionalno obrambo, temveč za krizni odziv zunaj države; v EU so sosednje države praviloma prijateljske ter naši partnerji in zavezniki;
  • rekrutacija je zastarela in je eden ključnih razlogov za nižjo zaposlenost mladih moških, ki posledično nosijo tudi višjo vstopno starost pri upokojitvi.

Argumenti za in proti

Med razlogi za ponovno uvedbo naborništva v Slovenji je Mahnič navedel odvračanje vojaških groženj, krepitev domoljubja in narodne zavesti, krepitev psihofizične pripravljenosti državljanov in seveda zagotovitev zadostne vojaške rezerve. Po njegovih besedah »smo zadnjih šest let z žalostjo gledali, kako Slovenska vojska propada«. Število stalnih pripadnikov ne zadošča več za obrambo Slovenije v primeru vojaškega napada, niti za učinkovito delo v miru, meni Mahnič.

Predvsem pa je po njegovih besedah problematično to, da ob morebitnem oboroženem napadu nimamo več mlade generacije — in čedalje manj srednje —, ki bi znala rokovati z orožjem in poznala osnovne vojaške tehnike.

Ta ideja ni od včeraj. Že lani oktobra smo prebrali naslednjo izjavo poslanca SNS Janija Ivanuše:

»Ženske so vse bolj zgrožene nad dejstvom, da so moški vse bolj mehkužni, neiznajdljivi, občutljivi, niso primerni ne za moža ne za gospodarja ne za očeta. Takšno služenje bi mladim, ne glede na spol, koristilo tudi pri izboljšanju njihove kondicijske pripravljenosti, v tem času bi se seznanili z osnovnimi varnostnimi in bivanjskimi vprašanji, se navadili na red in disciplino, pridobili znanja s področja domovinske vzgoje, s čimer bi postali bolj zrele osebnosti ter se zaradi tega lažje vključili v nadaljevanje študija ali pa na trg dela«.

Logika, razum, denar? Ali korekcija moškosti?

Medtem ko v drugih državah EU odločitve glede vojaščine vodita logika in razum — pa tudi denar —, pa smo pri nas idejo zapakirali v korigiranje družbene nesposobnosti, ki da z običajno vzgojo ni več sposobna producirati pravih moških. Da bi jim povrnili moškost, jih bomo spet začeli vpoklicavati v vojsko in jim vcepljali borbenost, trdnost, iznajdljivost, žilavost in mišice s polletno obvezno vojaščino.

Bog nam pomagaj spregledati slepoto naroda!

Prave moške bi nam prej kot vojaščina lahko kvečjemu ponovno ustvarili pravi vzorniki. Politiki, odločevalci, voditelji. Ljudje z vizijo. Ljudje s karakterjem. Z intelektom. Ljudje, ki so sposobni razumeti, kaj se dogaja. Ljudje z vgrajenim vrednostnim kompasom. Ljudje z empatijo, ki se znajo soočati z ovirami in jih premagovati. Ljudje, sposobni lansirati in uresničiti ideje. Ljudje z integriteto, častjo in pokončnostjo. Možje beseda. Odločni iskalci rešitev.

So se predlagatelji kdaj vprašali, zakaj med nami ni več kaj dosti takšnih, po katerih bi se mladi lahko zgledovali? Zato jih ni, ker smo dobre odrezali, posekali, odžagali. Izgnali v tujino. Ali nekam v kot, kjer zdaj ždijo nevidni in nemoteči. Ker ne prenesemo, da bi dobri štrleli iz povprečja.

Če je z našimi moškimi res kaj narobe, je narobe samo zato, ker so njihovi vzorniki povprečni, če že ne klavrni moški.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokupokus v nedeljo, 19. januarja z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/sds-ramboti-na-pocku-bog-nam-pomagaj-spregledati-slepoto-naroda-10117335

 

Štefanec je »skrajno razočaran«, da ni predlagan? Verjetno je edini.


Mandat aktualnega predsednika KPK je bil popoln polom. KPK je zaradi notranjih škandalov in spodrsljajev izgubila svoj ugled.

V tem trenutku še vedno aktualni predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Boris Štefanec je »skrajno razočaran«, da ga izbirna komisija ni uvrstila med primerne kandidate za nov mandat na čelu KPK. Verjetno je eden redkih v državi, ki je razočaran. Državljani nismo — to si upam verjeti v imenu množic.

Boris Štefanec je četrti predsednik KPK. Če ste slučajno pozabili: prvi je bil Boštjan Penko, za njim Drago Kos, potem pa Goran Klemenčič. V času Štefanečevih predhodnikov smo vendarle bolj čutili družbeno vlogo KPK in gojili upanje, da njeno delo ima smisel, da korupciji vendarle strižemo peruti, da so lumpi hitreje razkrinkani in da je razkrinkanih tudi vedno več. Četudi sama komisija niti takrat ni imela — kot jih danes nima — možnosti sankcioniranja.

Nihče od predhodnih predsednikov ni bil brezmadežen. Vsakomur bi lahko očitali napake, nenavadne odločitve, celo politično pristranskost. Toda mandat predsednika Štefaneca je bil popoln polom. Komisija je zaradi lastnih, notranjih škandalov in spodrsljajev bliskovito izgubljala svoj ugled. Pogosto je bilo prav patetično gledati predsednika KPK Štefaneca, kako sicer zagreto daje izjave, ki pa jim nihče ne pripisuje kakršnegakoli pomena in ukrepov, kaj šele nujnih sprememb.

Izvirni greh

Izvirni greh Štefanečevega mandata je treba pripisati predlagatelju, torej Predsedniku Republike. Odločitev za predlaganega kandidata — ali nov razpis, tudi več, če je treba, dokler ne izbere res primernega kandidata — je v njegovih rokah.

Da Štefanec ni perla, bi Pahorju moralo zazvoniti že takrat, ko smo izvedeli, da je bil član stranke Pozitivna Slovenija, a je to dejstvo v postopku kandidature preračunljivo zamolčal. Iz stranke je izstopil dan pred uradnim imenovanjem. Predsednik se o njegovem delu v tem mandatu ni izrekel niti enkrat. Temu se je spretno izogibal s pojasnilom, da kot Predsednik Republike ne komentira delovanja samostojnih in neodvisnih institucij pravne države, saj bi to lahko izpadlo kot vmešavanje v njihovo delo ali odločitve.

A neglede na to bi Štefanec kljub slabemu začetku iz svojega mandata lahko naredil veliko večjo zgodbo. Imel je priložnost, ki je ni znal izkoristiti. Svojo vlogo je nerealno poveličeval, častil je samega sebe. Ni bil sposoben realno presojati resnosti razmer znotraj KPK in nikoli ni prisluhnil utripu javnosti, ki se je na njegove spodrsljaje hitro odzivala.

Tako za prvo kot tudi za zadnjo afero v Štefanečevem mandatu sta bili usodni ženski. Na začetku mandata si je prišel navzkriž z Almo Sedlar, ko je ta prevzela mesto Štefanečeve namestnice, na koncu pa je diskriminiral najbolje ocenjeno kandidatko za delovno mesto, ki je bila med postopkom izbire noseča. Naključje ali posledica njegovega moškega samopoveličevanja in samočaščenja?

Težja in lažja naloga

KPK nima zakonskih pooblastil, da bi ukrepala proti kršiteljem. V tem kontekstu se je treba vprašati, ali tak organ sploh potrebujemo. KPK za svoje delovanje porabi okoli milijon in pol evrov letno. Ta denar bi lahko bolje naložili, če bi ga porabili za nova delovna mesta preiskovalcev korupcije izven KPK, ki jih primanjkuje, ali pa vsaj za malo višje plače obstoječih, ki bi jih s tem motivirali za večjo učinkovitost.

Bilanca KPK je ne samo zaradi zadnjih šestih let Štefanečevega mandata globoko v minusu. V breznu. Nekoč je še veljala za institucijo, ki je vzbujala strahospoštovanje in s katero zaradi lastnega ugleda, kariere in morebitnih postopkov pred pravosodnimi organi ni bilo dobro imeti opravka. Danes pa je ljudem v posmeh. Ugled KPK je uničen in razvodenel, institucija je neučinkovita, žalostna karikatura brezzobega tigra.

Štefanečevega naslednika čaka težka naloga — Predsednika Republike pa lažja. Zdaj je vsaj kristalno jasno, kakšnega predsednika KPK ne potrebujemo.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 12. januarja 2020 z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/stefanec-je-skrajno-razocaran-da-ni-predlagan-verjetno-edini-10114071

 

Neverjetna novica: Podjetje bo vodila ženska!


 Predsednici uprave združene zavarovalnice Generali in Adriatic Slovenica iskreno želim uspešno delo. Čeprav je ne poznam.

Ko človek še nekako sprejme dejstvo, da nekaterih stvari, ki niso v njegovi moči, ni mogoče spremeniti od danes na jutri, mu ostane upanje, da se to lahko zgodi vsaj z novim letom. A ta prehod je samo koledarski. To dokazuje novinarski naslov oz. novica, »da bo upravo združenih zavarovalnic Generali in Adriatic Slovenica vodila ženska«.

Ženska. Ne univ. dipl. ek. Vanja Hrovat ali samo Vanja Hrovat. Ne. Upravo bo vodila ženska.

Da ženska prevzema vodilni položaj, bi se mi zdelo vredno medijske pozornosti, če bi recimo šlo za glavno mehaničarko v največji BMW-jevi mehanični delavnici v državi. To bi bila novica! Novinarji bi nas opozorili na njeno znanje in motoroznanstva, poznavanje razvojnih trendov in še česa, v čemer bi prekašala moške kolege, ki se z avtomobilčki tako rekoč že rodijo.

Nikoli še nisem prebrala naslova, da bo neko podjetje vodil moški. Vedno je bila takšna novica podprta z osebnim imenom in priimkom. Ali kar po moško, s priimkom: Novak na čelu podjetja XY.

Znanje in kompetence?

V primeru vodenja velike, združene zavarovalnice je torej novica, da so lastniki zaupali vodenje ženski. Konkretnemu spolu torej. Kot da oseba s svojim znanjem in kompetencami sploh ni pomembna.

Naslov je postavljen v kontekst fenomena. Kot da gre za izjemno redko in nenavadno odločitev lastnikov, da so vodenje tako velikega poslovnega sistema zaupali ženski in ne moškemu.

Zdravniki bi si takšno odločitev lahko razlagali kot deviacijo, anomalijo, morda celo neke vrste gospodarsko akutno bolezen, ki bi lahko — bognedaj — postala celo kronična.

Zato je potrebno pripraviti zdravilo.

Naslov lahko razumemo tudi kot informacijo o čudežu. Kot nekaj, kar se zgodi tako redko, da bi lahko bilo nekaj nadnaravnega.

V tem istem grmu pa tičita še vsaj dva zajca.

Sporočilo lahko pomeni tudi: Pozor, pozor! Bodite pazljivi, kajti pri ženskah na vodstvenih položajih nikoli ne veste, kaj nas čaka! In drugič, da so ženske manj sposobne in zato manj primerne za takšno pozicijo, zaradi česar je odločitev absurdna.

Toliko vsega o ženskah

Zaradi položaja žensk v gospodarskem in nasploh v družbenem prostoru je bilo prelitega že toliko črnila, da smo ženske upravičeno verjele, da so spremembe možne in da se nam o tem sploh ne bo več treba pogovarjati. Nastalo je celo globalno gibanje #MeToo, ki je z razkritji, zborovanji, kritikami in z javnim izpostavljanjem vplivnih posameznic v imenu anonimnih, največkrat seksualno ali psihično maltretiranih žensk, spregovorilo odnosa do žensk. Da ne omenjam statistik, analiz in raziskav o tem, koliko žensk je v upravah podjetij in na visokih položajih v politiki, pa o tem, da so ženske po vsem svetu še vedno slabše plačane za isto delo kot moški.

Znati in vedeti brez kvot

Živimo v času, ko so takšne primerjave med spoloma nepotrebne. Tudi žaljive in celo ogabne. V poslu gre za uspešnost in učinkovitost. Štejejo rezultati in doseženi cilji. Velja odnos in spoštovanje sodelavcev.

Podobno je v politiki, le da je tam treba spoštljivo razumeti, da smo njihovi delodajalci mi, volilci, in da so politiki pri nas v službi. In ne obratno.

Tako imenovane ženske kvote, da bi vsaj na papirju dosegli zdravo, pravično družbeno ravnovesje, so zelo neprimerna odločitev — čeprav so prispevale k temu, da je aktivnih žensk v družbi in na ključnih položajih več. Vendar so se spridile. Očitki so na mestu. Zaradi kvote — spolne ali kakršnekoli druge — ne more in ne sme biti na položaju nihče. Noben moški in nobena ženska. Cilj je jasen. Treba je znati in vedeti brez kvot, kdo sodi na katero mesto in zakaj.

Mediji so vedno stevilnejša in močnejša ženska gibanja ves čas pokrivali, komentirali, obdelovali, analizirali z naklonjenostjo. Bili so njihovi zavezniki. To se mi je zdelo logična, saj gre za novost v sodobnem svetu, ki pa je hkrati komaj verjetna, saj se morajo ženske za uveljavitev v družbi združevati, povezovati in svoja sporočila tudi javno manifestirati.

Predsednici uprave združene zavarovalnice Generali in Adriatic Slovenica Vanji Hrovat iskreno želim uspešno delo. Čeprav je ne poznam.

Ta razmislek je napisala ženska.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 5. januarja, z istim naslovom

https://www.fokuspokus.si/neverjetna-novica-podjetje-bo-vodila-zenska-10111086