Metanje pasjih bombic vladi, ki se jih nihče več ne ustraši


Če idealni kandidat za mandatarja sploh obstaja, je pametno skrit in že ima svoje cilje, službo, ugled, pozicijo, podjetje …

Sploh se ne čudim stranki SMC, ki je na vprašanje opozicijskega, levosredinskega parlamentarnega političnega pola KUL, ali podpira Karla Erjavca za njihovega novega mandatarja, odgovorila, da ne. To so v zadnjih tednih povedali že večkrat. In če je verjeti posameznikom v poslanski skupini in zapisom v medijih, so pri tem precej soglasni.

Z dolžnim spoštovanjem do predsednika Karla Erjavca, ki je stranko vodil 15 let skozi vse možne koalicijske vladne premetanke in vedno preživel ali se je po odstrelu vrnil v vlado celo še močnejši. V vsem tem času bi si večkrat zaslužil tudi strankarsko nezaupnico, a je ostajal močan in trdoživ.

Dokler se mu ni postavila nasproti Aleksandra Pivec, ki je v začetku prejšnjega leta manifestirala številne spremembe, ki bi jih DeSUS moral izpeljati — in ga na strankarskih volitvah tudi gladko odpihnila s predsedniške pozicije.

Moška roka

Pivčeva bi morala predsedovati stranki z zavedanjem, da ji manjka kar nekaj politične kilometrine in da vodi stranko, ki je vajena moške roke. Zato bi kot nova prva dama morala še bolj graditi na zaupanju, integriteti, zgledu, vzoru, povezovanju. In prav pri tem se ji je zalomilo. Tako so jeseni Erjavca na kongresu stranke potegnili iz pokoja, da reši DeSUS pred politično pozabo in ničvrednostjo.

Toda če je Erjavec zdaj edini primerni kandidat za novega mandatarja, ki ga KUL ponuja, potem se moramo resno zamisliti nad potencialom in kapacitetami tako te stranke kot tudi opozicije nasploh.

Stranke, ki iščejo protikandidata Janši, niso prepričljive. Njihove poteze odražajo nemoč in kažejo premalo povezanosti in angažiranosti v boju za želene spremembe. Dajejo pa tudi vtis, da ne obvladujejo svojega teritorija. Niti svojih načrtov.

Brez resnega tekmeca

Če smo jih sploh kdaj pravilno razumeli, je bil njihov načrt oblikovati »koalicijo ustavnega loka« in zrušiti aktualno vlado z Jožetom P. Damjanom kot ponujenim mandatarjem. Strategija preobrata, ki ji na levici pravijo »naj nas vodi kdorkoli, samo da ni Janša«, zveni kot enostavna rešitev aktualnega nezadovoljstva. Žal pa obenem zamegljuje in izkrivlja številne kriterije, po katerih bi morali izbirati mandatarja vlade.

Zmeda in neorganiziranost leve sredine gre na roke največji stranki vladne koalicije. In Janezu Janši, ki tudi po zadnji raziskavi Mediane, narejeni za največji slovenski dnevni časnik, lahko mirno ugotavlja, da v bližnji prihodnosti nima resnega tekmeca za svoj stolček. Poskusi opozicije so samo pasje bombice, katerih pokanje pa ne prestraši nikogar.

Po Medianini raziskavi namreč samo 9% vprašanih meni, da je Karl Erjavec zelo primeren kandidat za predsednika morebitne levosredinske vlade, več kot dvakrat več (19%) anketirancem pa se zdi za to funkcijo zelo neprimeren. Celo rušitelju Šarčeve vlade Luki Mescu pripisujejo boljše kompetence vodenja kot formalnemu kandidatu Erjavcu.

Kdo?

Anketa tudi potrjuje, da ljudje ocenjujejo slovensko smer razvoja kot napačno. Tako meni 53,4% vprašanih.

Večjemu delu slovenskega naroda srce bije bolj na levi. To je edini mandat, ki ga je politika dobila na zadnjih volitvah. Ni ga dobil niti Janša z relativno večino, niti Šarec kot »največji« na sredini.

A naj si mandatna večina državljanov še tako želi sprememb, spoštljivega odnosa politike do državljanov, iskrenosti, zaupanja, normalnosti … — vprašanje, kdo je še lahko ta hip slovenski mandatar, ostaja odprto. Kdo je dovolj močan, prepoznaven, zaupanja vreden, izkušen, spreten, spoštovan, bister, pošten, pravičen, da bi mu v primeru konstruktivne nezaupnice Janši v parlamentu zaupali svoje glasove člani SMC, ki jih ta hip nagovarja Erjavec?

Ki nimajo kaj iskati

Pa ne samo SMC. Koga bi podprla večina volilnega telesa? Če tak človek sploh obstaja, je pametno skrit in ima svoje cilje. Ima bodisi dobro službo ali že ugledno pozicijo ali svoje uspešno podjetje.

Politične funkcije smo v tridesetih letih uspešno razvrednotili. Deloma volilci sami z ne dovolj premišljenim glasovanjem. Deloma zaradi neustavnega volilnega sistema, ki se ga parlament še naprej oklepa. Deloma zaradi načina strankarskega kadrovanja. Deloma zaradi kriterija, da je pomembno biti naš.

Namesto da bi za politične funkcije izbirali najboljše, najrazumnejše, najbolj vizionarske, naj-naj ljudi, se tam znajdejo tisti, ki v resnem poslu na trgu nimajo kaj iskati.

In prav ti politiki usodno oblikujejo mere in ukrepe našega življenja.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 3. januarja 2021, z istim naslovom Fokuspokus.si – Metanje pasjih bombic vladi, ki se jih nihče več ne ustraši

Ne čudimo se Janezu Janši. Tistemu s Krvavca, mislim.


Čez leto in pol bodo volitve. Potrebnih glasov za kakršnokoli skrajšano časovno dimenzijo do volitev ni. In jih tudi ne bo.

V Wikipediji je beseda »civilizacija« definirana takole:

  • lat. civilitas = vljudnost, uglajenost), […] Pojem […] vključuje različne faze in načine materialnega, intelektualnega in moralnega razvoja skupnosti. S civilizacijo lahko razumemo skupek znanj, običajev, miselnih in umetniških prepričanj ter nadzora, do katerih se je neka družba dokopala v boju proti naravnim in družbenim silam. Pomeni lahko tudi raven razmeroma razvitega okusa in uglajenosti, ko je človeštvo s tehniko, politično, z razvojem filozofije in književnosti obvladalo človeku nenaklonjene naravne sile.«

Čeprav ni nikjer eksplicitno zapisano, da je civilizacija tudi red, pa to lahko izbrskamo med vrsticami. Civilizacija so tudi norme, pravila, disciplina.

V pravila ujeto življenje pomeni manj svobode za ljudi. Toda za sobivanj je treba postaviti okvirje, znotraj katerih smo vsaj na papirju vsi deležni enakih »standardov«, Da nismo prepuščani na milost in nemilost močnejšim, vplivnejšim in bogatejšim.

Zmeden vzorec

Korona nam je teh pravil natresla cel kup. Zlasti novih, ki jih doslej še nismo poznali: ostani doma, nosi masko, umivaj si roke, ne smeš tega, ne moreš tja, pa dovolilnice, karantenske odločbe, omejitve gibanja na občine, policijska ura itd.

Tega nismo vajeni, zato se jih naša pamet in telo otepata. Ljudje so se povsod po svetu do nedavnega upirali novostim, tudi z množičnimi protesti. Pri nas so se manifestirali v obliki petkovih kolesarjenj v Ljubljani in nekaterih drugih krajih — pomešani tudi z načelno večinsko držo Slovenije proti aktualni desni vladi, kar z nepriljubljenimi novimi normami niti ni imelo tesne povezave.

V tem stanju, polnem nečesa novega, se ne znajde niti politika, ki deluje po vse bolj zmedenem vzorcu. Poleg tega v očeh ljudstva sedanja vladna garnitura ne velja za vir moralnih, vrednostnih in etičnih načel.

Zato je toliko bolj pomembno, da pravni red države in njeni podsistemi, recimo tožilstvo, sodstvo, policija, delujejo čvrsto, zanesljivo, pravično in po pravu. Kot neke vrste nacionalni imunski sistem, ki celotno družbo ščiti pred zlom, kaosom, anarhijo, neumnostjo.

Sezona korupcije

K omenjenemu pomanjkanju nacionalnih moralnih in etičnih načel je svoje že pred leti dodal zdajšnji predsednik države, ki se je odločil, da ne bo moralna avtoriteta Slovencev. Zato je tiho, ko bi moral kaj pametnega povedati, in govori, ko ga ljudstvo ne potrebuje ali ne želi slišati. Ne kritizira nikogar in ničesar, rad pa hvali vse povprek. Kot da bi bili vsi dobri. Pa nismo.

V pogojih pomanjkanja moralnih in etičnih načel, ki bi si jih morali deliti in sprejemati vsi državljani, začnejo izstopati osebna moč, pozicija, avtoriteta in denar. To pa je v lasti in oblasti samo nekaterih. To je sezona za ugodno rast korupcije, ki jo s pomočjo medijskih razkritij slutimo v še vedno skrivnostnem poročilu Računskega sodišča, ki je pregledalo poslovanje z nabavo zaščitnega medicinskega materiala letos pomladi. Zaradi nepodpisa poročila, s katerim je odlašal prvi namestnik državnega računovodje in prenosa te pravice na drugo namestnico, s čemer bi poročilo lahko prišlo v javnost, je nastala prvovrstna računovodska afera, ki še nima epiloga.

Nimamo poenotenih vrednot

Čez leto in pol bodo volitve. Potrebnih glasov za kakršnokoli skrajšano časovno dimenzijo do volitev ni. In jih tudi ne bo. Glede na trenutno ponudbo na političnem trgu postaja jasno, da bodo naše volitve tragikomično prerivanje v reality showu, kjer bodo v prednosti tisti, ki znajo spretneje obračati posledice svojega slabega delovanja, jih odločneje zanikati, zaobiti dejstva in slepariti ciljno publiko. In ki seveda računajo na kolektivno pozabo demoraliziranega ljudstva.

Nimamo poenotenih vrednot. Ne zakonodajalec, ne ljudstvo, ne izvršna oblast. Smo v obdobju sebičnosti, ki je prerasla v egoizem in egocentričnost. Na naslednjih volitvah nas bodo nagovarjali prav tisti, ki niti volilnega sistema ne znajo spraviti v ustrezen ustavni okvir, kot jim nalaga Ustavno sodišče. Ker se jim računica dostopnosti do naslednjega parlamentarnega sedeža po zdajšnjem sistemu lažje izide.

Kategorični imperativ

Ne čudimo se zato Janezu Janši. Pa ne mislim na predsednika vlade, da ne bo pomote. V mislih imam Janeza Janšo s Krvavca, ki si je zaradi zblojenosti vladnih pravil za delovanje smučišč oblikoval svoja. Da bi preživel in dokazal, da je smučati v času korone varno in za človeškega duha dobro. Četudi je za to finančno kaznovan s 4.000€ na dan.

Razkroj družbe oz. civilizacije se kaže v nesprejemanju pravil, reda, norm, zakonov. Četudi so ena ustavna, druga pa butasta. Veljajo pač za vse. Kot rdeča luč na semaforju.

»Ravnaj tako, da bi vsako dejanje lahko postalo obči zakon,« je v svoji definiciji kategoričnega imperativa zapisal filozof Immanuel Kant kakih 250 let nazaj. Ta preprosta, jasna logika je našim voditeljem neznana ali pa so se ji zavestno odrekli.

Se ji v pomanjkanju ljudi z integriteto odreka tudi ljudstvo? Civilizacija je na preizkušnji.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 27. decembra 2020, z istim naslovom Fokuspokus.si – Ne čudimo se Janezu Janši. Tistemu s Krvavca, mislim.

Biti poslanec je pri nas privatna stvar. Oni odgovarjajo samo sebi.


Kako naj resno jemljemo politično združbo, ki bi podprla kogarkoli, ki bi lahko premagal Janšo? Kogarkoli! (Recimo Erjavca.)

Nobenega dvoma ni, da imamo najbolj nerodne, šalabajzerske, neinteligentne, nevizionarske in nestrateško misleče politike na svetu. Da ne omenjam tistih, ki jim svetujejo ali jim držijo takšne in drugačne štange.

Kako si naj državljani drugače razlagamo vso to kolobocijo s Koalicijo ustavnega loka in njihovega odrešenika Jožeta P. Damijana, v katero pa je nazadnje padel nihče drug kot Karl Erjavec?

Toda pojdimo od začetka. To zdaj traja že najmanj eno leto.

Koalicijo Marjana Šarca je po mojem najbolj sesula Levica. S svojim izborjenim statusom, ki ni bil nikoli čisto IN, v vsakem zanje neugodnem trenutku pa OUT, je koalicijo nervirala do onemoglosti. Premier Šarec se je odločil, da mu je tega dovolj. Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, ali se je pri kalkuliranju, da bomo šli na predčasne volitve, uštel ali pa je bil samo politično neuk. V vsakem primeru pa je eno ali drugo razlog za politično zadrego in sramoto.

Vlada brez volitev

Tako smo potem brez volitev dobili novo vlado brez volitev, ki je večina Slovencev ni želela — če štejemo glasove po glavnih političnih straneh. Slovensko volilno telo je večinsko še vedno stran od desnice ali desne sredine.

Problemi se nadaljujejo tudi s to vlado. Sprva smo še mislili — celo tisti, ki smo stran od desnice —, da je Janša edini, ki nas lahko varno vodi v vojni proti virusu. Toda te sanje so se dokončno razblinile ob za en avtobus mrtvih in najmanj tisoč petsto okuženih. Dnevno.

Levosredinske politične združbe — ki jih imamo vse težje za resne politične organizacije — so začutile, da je ljudstvo nezadovoljno in na koncu s potrpežljivostjo. Zato so ponudile KUL rešitev. Ta je sprva zvenela čvrsto in povezano (»koalicija«), stoječe in pravično (»ustavnega«) ter zanesljivo in zaščitniško (»loka«). KUL naj bi nas ubranil pred idejo desničarske Slovenije.

Četudi v Jožetu P. Damijanu mnogi niso videli rešitelja, je na levi strani Slovenije vsaj za trenutek prišlo do olajšanja.

Kdorkoli?!

Špekulacije o številu glasov, ki naj bi jih ta smela ideja KUL-a imela, so bile dnevno predmet političnih preračunavanj. Najave, da bo do vložitve konstruktivne nezaupnice Janševi vladi prišlo tako rekoč vsak čas, zagotovo pa še letos, so bile enkrat podprte s trditvami, da imajo glasov že dovolj, drugič pa, da nezaupnico lahko vloži tudi samo deset poslancev.

Potem pa se je KUL zvezdnik JPD nenadoma začel izmikati iz mandatarske perspektive. Tudi druge politične združbe, ki so sestavljale KUL, so začele razlagati, da bodo za mandatarja podprle kogarkoli, ki bi bil dovolj močan, da premaga Janšo.

Si predstavljate?! Kogarkoli?!

In tako se je v tej godlji znašel Karl Erjavec. Najbrž čisto po naključju. Ker DeSUS v svojih vrstah ni našel primernejšega, pametnejšega, bolj razgledanega in politično veščega predsednika, so za konsolidacijo stranke ponovno izvolili Erjavca.

JPD je začel stokati, da bi mu eventualna pozicija predsednika vlade ogrozila kariero in sesula družinske prihodke. Tako je na lepem postal »vegetarijanec na kolinah«, kot ga je opisal Šarec. Takrat je bilo vsem jasno, da je JPD odpisan. O možnem predsedniku vlade zavezniki vendar ne govorijo na ta način.

Biti poslanec je privatna stvar

Medtem pa je novemu staremu predsedniku upokojenske stranke — ki je vedno veljala za levo usmerjeno stranko — rasla cena. Zdelo se je, da lahko z odhodom iz koalicije samo on zagotovi potrebno število glasov. In tako smo bili državljani obveščeni, da je kandidat za mandatarja prav on, Erjavec.

To je naša visoka politika.

Štetje glasov ostaja težava. Številka 46, ki jo KUL rabi, se še vedno ne izide. Erjavcu niti njegovi poslanci ne sledijo v celoti. Če prav razumemo, potrebne enotnosti ni. Ne v DeSUS ne v vladni koaliciji. Počivalšek raje uresničuje svoje cilje in brani svoje interese z Janšo. Poslanci pa tako ali tako imajo svoje življenjske cilje in male vizije, ki z državo, vlado in stranko nimajo nobene zveze, kaj šele z odgovornostjo do ljudstva. Biti poslanec je pri nas privatna stvar. Oni odgovarjajo samo sebi.

Kupite si dovolj toaletnega papirja. Ni še konec!

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 20. decembra 2020 z istim naslovom Fokuspokus.si – Biti poslanec je pri nas privatna stvar. Oni odgovarjajo samo sebi.