Zaupam – ne zaupam


Ko smo 1. maja 2004 vstopali v EU, smo bili nadvse srečni in ponosni. Trinajst let po odhodu iz ene državne skupnosti, smo se že priključili drugi, v naših očeh elitni, prvorazredni. Bili smo tudi prvi od nekdanjih sonarodnjakov, z zgodbo o uspehu v žepu. A ta zgodba se je kmalu razpočila kot milni mehurček, iz prvega na vasi pa smo končali kot zadnji v mestu.

images

Praznujemo 25 let samostojnosti in lastne državnosti. Skoraj polovico te dobe smo preživeli v EU. Čeprav danes lahko že presodimo vse prednosti in slabosti življenja v tej skupnosti držav, in kljub temu, da so Britanci pravkar izglasovali, da si ne želijo več naše družbe, mislim, da je naše bivanje v EU tako rekoč nujno za preživetje. V teh dvanajstih letih nas je namreč s svojim nadzorom in regulativo ubranila vsaj nekaterih političnih blaznosti, ki bi se nam obetale, če bi delovali nepovezano. Vseh se ni dalo.

No, pa pojdimo 25 let nazaj. Polni zaupanja v naše takratno vodstvo, v politike, v gospodarstvenike, v teritorialno obrambo, v policijo, v sodstvo, banke, medije, smo podpirali vsa osamosvojitvena dejanja. Takrat smo bili »One team, one dream.« Vsi za enega, eden za vse. Ni važno ali so bili voditelji levi, desni, stari ali novi. Spoštovali smo državo, njene institucije, njene ključne akterje.

Danes seveda ni več tako.

Zaupanje v vlado je mizerno nizko. Njen predsednik Cerar je vse svoje volilne obljube že zdavnaj snedel. O poštenosti, transparentnosti, integriteti in ostalih lepo zvenečih temeljih vladanja, h katerim se je zavezal, ni govora. Dodatno si je ta vlada pridelala dvom o kompetencah, največjega med vsemi dosedanjimi vladami.

Parlamentarcev tudi ne maramo prav zelo. Nanje se obrnemo le, če imamo osebne interese, da v našem imenu sprožajo poslanska vprašanja, prek njih skušamo reševati državljanske težave, kjer največkrat sami vidimo tudi svoj lastni interes. Sicer pa medsebojne ljubezni ni. Če si politik, mnogi mislijo, da te nihče ni želel zaposliti. Namesto tega si se včlanil v »pravo« stranko in volilna matematika te je pripeljala do parlamenta.

Zaupanje v gospodarstvenike je splahnelo najprej z izginotjem nekaterih uglednih podjetij, nadaljevalo se je z gradbenimi baroni in baronicami, ki so pokazali najglobje dno pokvarjene človeške narave. Kradli so zase, za svoje prijatelje in politične naveze, zaničevali in teptali pa svoje zaposlene, jim lagali, jih slabo plačevali ter neporavnavali prispevke od plač in podobno. Težko bi spregledali tudi kranjsko navezo, ki je sesula polovico industrije gorenjske prestolnice in še kakšne vasi zraven. Tu je TEŠ, ki je bermudski trikotnik slovenskega davkoplačevalskega denarja in še in še. Gospodarskih voditeljev globalnega formata imamo na prste ene roke, tisti, ki vodijo podjetja v večinski državni lasti pa tako ali tako nimajo nikakršnega poslovnega ugleda, saj veljajo za podaljšano roko politike, neposredno ali preko nadzornih svetov.

Odkar smo ugotovili več milijardno luknjo v bankah, ki smo jo morali zakrpati z našim denarjem, ni zaupanja ne v Banko Slovenije kot nadzornim organom, še manj v same banke in najmanj v uprave bank. Dodatno negotovost zbujajo čudne menjave uprav ali še bolj čudna imenovanja članov nadzornih svetov. Teh ne zna nihče utemeljiti z argumenti, ki bi jim veljajo verjeli, ali pa jih govorijo ljudje, ki jim tudi sicer ne verjamemo nič, karkoli že govorijo. Žal zasedajo ključne pozicije v upravljanju državnega premoženja.

V vojsko verjetno še verjamemo, a le na načelni ravni. Naša vojska sama priznava osiromašenost in nesposobnost izvajati zahtevne naloge, saj smo ji od 25 let naše samostojnostih kakšnih 20 let uspešno zmanjševali proračun. Se je pa z afero namerne policijske zasede za ministra Koprivnikarja krepko načelo tudi zaupanje v policiste. Še posebej, ker enega od policijskih sindikatov, kljub tej aferi, vodi človek, ki je to zgodbo zakuhal.

Dokler bomo imeli primere, kot so »Šilih«, ki traja 23 let, balkanski bojevnik, kjer so obdolženi preprodajalci najprej krivi, potem nedolžni in nato spet krivi, dokler nihče od gospodarskih lumpov, razen baronice, ne bo odslužil svoje kazni, dokler bo sodstvo lovilo drugorazredne državljane in dovoljevalo, da zastarajo zadeve za prvorazredne, ne bo zaupanja tudi v naš pravosodni sistem. Dokler bo naša zakonodaja ščitila močnejše, namesto da bi pred močnimi in pred državo ščitila šibke, ne bo zaupanja v naše sodno varstvo.

Tudi slovenski mediji, ki bi morali biti vest vsem zgoraj naštetim institucijam, so se v 25. letih močno spremenili. Ob osamosvojitvi smo njihovemu poročanju res verjeli in rek, »ker je pisalo v časopisu, je gotovo res«, se je utrjeval tudi v tistih časih. Danes je treba medije brati, gledati in poslušati skozi sito več kriterijev, lastništva, političnih povezav, gospodarskih interesov, pa tudi čisto osebnih interesov urednikov in novinarjev. Berem vse, a verjamem malo.

Saj smo veliko zgradili v teh 25. letih, o tem ni dvoma. Naša država je lepša, bolj urejena, obiskuje jo več turistov, ki se čudijo vsej tej lepoti na tako majhnem koščku zemlje. A smo ob tem uspešno sesuli najpomembnejšo vrednoto, ki nas, tu živeče in vse tako zelo različne, povezuje. Vrednoto zaupanja. Ta se vedno gradi od zgoraj navzdol, pa naj bo to v družini, v podjetju, v cerkvi , v vojski….ali v državi.

Komu torej po 25. letih samostojnosti sploh lahko še zaupamo? Imamo še veliko dela za naslednjih 25 let.

Advertisements

Boljši in slabši ljudje


Dvoličnost našega pravnega reda lahko spremljamo vsak dan. Ta namreč omogoča “boljšim” državljanom, spretnim in s pravimi povezavami, da jo odnesejo poceni, medtem ko zelo drago, tudi s svojimi življenji, plačujejo svoje napake mali, “slabši” državljani.

untitled

Zgodba veleposlanika

Že nekaj let lahko spremljamo zgodbo nekdanjega slovenskega veleposlanika v Madridu Petra Reberca in se sprašujemo, kako je mogoče, da na veleposlaniška mesta pošiljamo ljudi, ki so nam v takšno sramoto.

To je namreč tisti gospod, ki se mu je moral od ambasadorske svobode, daleč od domovine, zgoditi miselni salto in je menil, da ima lahko v svoji rezidenci in na naš račun najmanj vse orodje in kuhinjske pripomočke tega sveta. Za davkoplačevalski denar je tako v Španiji, kot bi ga obsedlo božje, kupoval kupe cedilnikov, lijev, obračalk, zajemalk, cvrtnikov pa še sekir, macol, dlet, izvijačev, električnih brusilk, vrtalnih strojev, električnih žag, sekir, anten, kamer. Govorimo o več kot sto, pri nekaterih vrstah robe tudi več kot 1000 kosov. Pa to še ni vse. Na Zunanje ministrstvo je predložil v obračun račune za nakupe dizla, čeprav sta imela oba službena avtomobila v Madridu bencinski motor. Ugotovljeno je tudi, da so sporni še nekateri računi za hotelske nočitve in letalske prevoze, saj ga menda na teh letih sploh ni bilo, prav tako pa ne v navedenih hotelih. Obtožujejo ga tudi, da je uslužbenki naročil, naj spremeni datum na blagajniškem prejemku, ki ga je nato podpisal in posredoval v kabinet predsednika vlade. Če seštejem vse skupaj, ga bremenijo zlorabe uradnega položaja, ponarejanja listin, nevestnega dela v službi in poneverbe v obdobju od 1. decembra 2007 do 31. avgusta 2010. Dovolj za prekinitev delovnega razmerja in sodni pregon.

Reberc se je poleg tega zapletel v še kar nekaj tožb z državo, medtem ko kazenski postopek proti njemu vodijo tudi v Novi Gorici. Za zaprtimi vrati mu namreč sodijo zaradi treh spolnih napadov na otroka ter prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva, na katerem naj bi bile prikazane mladoletne osebe.

Zdaj, ko je treba hoditi na sodišče, je gospod nekdanji veleposlanik bolan. Ne more stati na sodišču zaradi tablet, ki so mu jih predpisali zdravniki. Najbolje bi bilo nadaljevati s procesom jeseni, pravijo. Mogoče bo takrat že boljšega zdravja. Če se to ne bo zgodilo, bo pa vsaj boljše volje, saj bo medtem ena od točk njegove obtožnice, prav tista, ki se nanaša na nerazumne nakupe gospodinjskih pripomočkov, goriva, orodja in še kaj, dokončno zastarala. Na sodišču beležijo osem (8) nevročenih vabil na obravnavo, ki se jim je spretno izogibal.

Zgodba o podjetniku

imagesIK691HAJ

In zdaj zgodba o gradbeniku Primožu Smrtniku. On je navaden državljan, ni veleposlanik, niti ni bivši veleposlanik. Zaradi plačilne nediscipline in v stečaju ene od slovenskih gradbenih družb, je tam izgubil okoli 170 tisoč evrov. Sesulo se mu je življenje, prikradla se je še bolezen. Državi dolguje 19 tisoč evrov za prispevke iz naslova plač, a mu država oz. Zavod zdravstvenega zavarovanja dolguje več kot 30 tisoč. Pa jih država noče kompenzirati. Uradniki vztrajajo, naj najprej plača svoj dolg, potem pa bo dobil, kar mu pripada. A tega denarja nima, ob tem pa mu država zaračunava še obresti na dolgovani znesek. Bolezen je vsak dan hujša, a on nima tablet, zaradi katerih na sodišču ne bi mogel stati tako, kot Reberc. On nima niti zdravnika, saj je samoplačnik, in si ga ne more privoščiti. Pa bi rad hodil na sodišče, četudi v zdravstvenem stanju, kot je, in dokazoval svojo pravico. A njega tja nihče ne pokliče. Tudi njegov primer bo zastaral. Za razliko od Reberca, ki dela vse, da do tega res pride, bi Smrtnik naredil vse da do tega ne pride.

Boljši in slabši ljudje

Imamo torej dva človeka, dva državljana, ki bi morala biti pred zakonom enaka. Prvi je kradel, lagal, poneverjal, bremenijo ga še spolni napadi in otroška pornografija – a se mu v našem pravnem redu ne zgodi nič. Skupaj z zdravniki, ki mu dajejo zdravila, da lažje premaguje svoje travme in odvetniki, se spretno izmika roki pravice, da bodo njegovi primeri zastarali.

In imamo človeka, ki ni nikoli kradel, pač pa je bil sam okraden. S svojim delom se je trudil preživeti družino in sodelavce in bil nato zaradi stečaja poslovnega partnerja opeharjen. Znašel se je socialno in zdravstveno na dnu, za povrhu pa mu še država birokratsko zadržuje upravičena sredstva. Tudi njemu se ne bo zgodilo nič. Le da zato, ker ne bo poklican na sodišče, kjer bi iskal svojo pravico, nima odvetnikov, ki bi se kot levi borili zanj, nima zdravnika, ki bi mu pomagal lajšati resno bolezensko stanje.

Težko bi naše pravosodje na še bolj očiten način manifestiralo, da v tej državi živimo veliki in mali, boljši in slabši ljudje.

Kje so naše zvezde?


untitled

Poleg Jana Oblaka se nam očitno obeta rojstvo še ene zvezde na svetovnem nogometnem nebu. Aleksander Čeferin daje občutek premišljenega, samozavestnega, suverenega moža, ki točno ve, kaj dela – za točno določen cilj. Vsak njegov medijski nastop ima jasno sporočilo, pred mediji ne skriva informacij, pove, kdaj in zakaj se bo o čem odločal. Če se Slovenci nismo poenotili pri tem ali naj nas v evropski vladi zastopa Alenka Bratušek, če nismo enotni ali naj bo generalni sekretar Združenih narodov dr. Danilo Türk, pa vsaj v primeru Aleksandra Čeferina ne bi smelo biti dileme in razdvajanj. Nogomet je en sam na svetu. Po dolgem času imamo človeka, ki bi nas lahko povezal k istemu cilju – predsedovati evropski nogometni zvezi in vsaj tu pokazati, kaj zmoremo. Če nam že drugje ni dano.

Imamo pa še kakšno zvezdo tega tedna. Žal se jih najde vedno več v zatonu.

Mariborska zvezda

Imamo na primer novo trumpovsko zvezdo v mariborskem županu Fištravcu. Kdo mu je podtaknil idejo o poziranju s trapastim listkom TRUMP, morebiti nikoli ne bomo izvedeli. Svetovalcev, ki uspešno rušijo njegove volilne dosežke in za takšne domislice krepko zajedajo občinski proračun, ima dovolj. Zdaj, ko se ugotavlja, da je bilo fotkanje butalski flop, si bodo ta vroč krompir podajali sem in tja, ne krivi ne dolžni. Lahko pa je do te fotografije prišlo preprosto zaradi presežka njegovega lastnega ega. Kdo ve, kakšno sekretarsko mesto mu je obljubil sam Donald Trump, če ga v Sloveniji podpre, da bo lažje zmagal na volitvah v ZDA. Kajti Slovenija bo z morebitno novo prvo damo Melanio postala v ZDA najbolj vplivna evropska država. Sicer pa primer dokazuje, da Slovenci ne padamo na listke. Kar spomnite se, kaj smo si mislili o jamralnem listku predsednika vlade.

Planiška zvezda

Planica kljub nepodeljenemu mandatu za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah 2022, ostaja naša zvezda. Kaj res?

Nordijskega prvenstva torej nismo dobili, bomo pa leto prej v Planici gledali vsaj svetovno prvenstvo v poletih, kar bi nam zaradi omejenega števila velikank na svetu tako ali tako »sledovalo«. Pri planiški kandidaturi me poleg očitno trapasto zastavljenega koncepta promocijskega filma, v katerega so avtorji nekritično in nespretno vključili našega nekarizmatičnega in neprepoznavnega predsednika vlade, skrbi predvsem to, ali imamo tam nastavljene ljudi, ki obvladajo svoj posel. Če so bili ti ljudje, ki danes vodijo Planico, nekdaj uspešni športniki in trenerji, vodje tekmovanj in podobno, namreč še ne pomeni, da so dobri managerji in iskrivi marketingarji. Planica ima danes svojo formo, kje pa je vsebina? Ali znamo prodati njeno zgodbo preteklosti in njeno vizijo prihodnosti? Tu tiči vsa teža Planice danes. Nismo je namreč gradili za to, da bo stala. Zgradili smo jo zato, da bo dajala. Ljudem. Zgodbe, srečanja, tekme, predstavitve, nore izkušnje, burila čustva in predvsem vračala denar. Planica je v resnici tako močna zgodba, da vse to ne bi smelo biti nedosegljivo. Se pa bojim, da bo tako.

Ob pregledu spletnega središča Nordijskega centra Planica obiskovalca namreč takoj do kosti strese nordijski mraz. Tako nevznemirljiva, tako neposrečena, slabo zamišljena in neciljno usmerjena je ta spletka, da bi jo bilo treba takoj ugasniti in namesto tega namestiti obvestilo, da je spletna stran v pripravi. Bi bilo manj škode. Edini dve vsebini, ki se poleg skokov pojavljata v majhnih okencih na naslovnici, sta planiški muzej in spust po jeklenici – zipline!!! V osnovnem meniju pa so vam na voljo zavihki, kot na primer zakonodaja, razpisi in investicije, informacije javnega značaja. Edina nestatična vsebina je videogalerija, kjer poleg spusta po jeklenici lahko vidite, kako so postavljali reflektorje in gradili Bloudkovo velikanko, skok Jurija Tepeša na tej prenovljeni skakalnici in trening skakalcev pred 61. novoletno turnejo. Jezikovno so se potrudili ob slovenskih zapisih »odpiralnega časa« zapisati še angleško različico. Kot da za Avstrijce, Nemce in Švicarje, ki so gotovo primarna ciljna skupina, Planice pač ni.

Da zdajšnja vizija razvoja Planice očitno ni namenjena obiskovalcem ampak le sama sebi, potrjuje tudi to, da na spletni strani ne najdemo niti ene slike do konca evforične in s slovenskimi zastavami opremljene nepregledne množice ljudi, ki je tako srčno in narodno poenoteno prišla navijat za Prevca in naše fante. Na tej spletni strani ni vgrajena niti ena misel, niti ena slika, ki bi obiskovalcem vsaj za en sam utrip dvignila srčno bitje. Slikovna galerija se konča decembra 2015 – z otvoritvijo centra.

Da o tem, da ni nikjer vsaj kavarniške ponudbe, niti ne izgubljam besed. Saj tudi marketinške ponudbe za domače in tuje športne ekipe ni.

Je to naš ponos? Zibelka svetovnega skakanja? Največja zvezda skakalnic na svetu in najmodernejši nordijski center? Zbudite se, ljudje božji!

Planica gre v maloro. Fištravec ostaja le še na listku. Močno navijam za dr. Aleksandra Čeferina. On je potencialni zmagovalec. Ve kaj dela – predvsem pa ve, kako to delati.

23 let!


Švicarji so zgradili in ta teden tudi že odprli znameniti železniški predor St. Gotthard v natanko v 17. letih, kolikor so tudi načrtovali. Za izgradnjo so porabili 10,3 milijarde CHF, natanko toliko, kolikor so zanjo načrtovali.

Pri nas se za vsaj 50 odstotkov planiranega budžeta zakalkuliramo že na par kilometrih ceste z enim viaduktom, časovno pa nam projekt uide najmanj za kakšno leto in pol, in še to le v primeru, če nihče vmes ne gre v stečaj. Takšen projekt, kot je st.-gotthardski predor bi pri nas delil usodo znamenite in še vedno nedokončane Gaudijeve bazilike Sagrada Familia v Barceloni.

14708243-mmmain

Pa se mi to, kar delamo na cestah in kar bomo zagotovo delali na drugem tiru od Kopra do Divače, glede na neko drugo zgodbo, sploh ne zdi najbolj zastrašujoče. Pri gradnji cest, železnic in drugih naših objektov vsaj nekdo nekaj zasluži. Zaslužijo izvajalci, običajno so plačani tudi podizvajalci, še posebej pa tisti, ki prejemajo kuverte in podobni priskledni tiči. Vsaj nekdo je pri tem zadovoljen. Vsi tako ali tako  nikoli  ne bomo.

Oprostite, iskreno nam je hudo!

Zgroženi moramo biti zaradi našega pravnega reda, zaradi naše zakonodaje in akterjev, ki v njej delujejo in odločajo. Gre za 23 let trajajočo kalvarijo staršev Šilih, ki sta dvajsetletnega sina pokopala zaradi ene prejete injekcije, po tem, ko naj bi imel težave z alergijo. Tretjino svojega življenja se že potikata po sodiščih ter skušata dokazati, da je šlo pri tem za zdravniško malomarnost. Ne iščeta milijonov, iščeta nekoga, ki jima bo rekel: »Iskreno nam je hudo, ker ste izgubili sina, res nismo pravilno ravnali, krivda je na naši strani«. Vendar v tem postopku ni tako značajskega človeka, ki bi staršem dal vsaj to majhno zadoščenje. Celo nasprotno, ko je materi enkrat prekipelo, je mariborsko Okrožno državno tožilstvo zoper njo vložilo obtožni predlog. Obtožilo jo je kaznivega dejanja razžalitve, ki naj bi ga storila s tem, da je uslužbenki Okrožnega sodišča v Mariboru izjavila: “Dosti imam te kur***e sodnije, prekleta država, ki ne naredi ničesar, ali se ne zaveda, da so mi ubili sina.” Obtožni predlog je bil vložen na podlagi kazenske ovadbe mariborskega Okrožnega sodišča. Pazite, sodišče jo je obdolžilo razžalitve!!! Njo, ki je že 23 let do konca ponižana in razžaljena! Kasneje je mariborsko Okrožno sodišče zaradi posredovanja varuha človekovih pravic ovadbo umaknilo in Okrajno sodišče v Mariboru je nato zavrglo obtožni predlog. Celoten opis tega primera si lahko preberete v povezavi http://www.pisrs.si/Pis.web/podatkiZadeveEscp?oznakaVloge=177#

Pink ponk

Da so po toliko letih kršene tudi njune pravice, jima je pritrdilo že Evropsko sodišče za človekove pravice, a te doma nikakor ne dočakata. Vložene vloge, zavržene vloge, ugodeno na tej stopnji, zavrženo na naslednji. Kot, da so človeška življenja en sam pink ponk.

Kako ponižujoče, kako nespoštljivo, kako birokratsko nizkotno dela naša država z državljani, ki so zgolj navadni ljudje, se v celoti zrcali v tem primeru. Starša že 23 let pred očmi naše javnosti razgaljata svoja čustva do najbolj osebne intime, ki je povezana z žalovanjem, pred našimi očmi sta se postarala, iz borcev, polnih energije, sta postala čustveni razvalini. Očitno bo potrebno žrtvovati še njuni življenji, mogoče tudi življenje brata, da se dokaže, kdo ima prav.

23 let. Švicarji so v 17 letih zgradili tunel, ki je največja železniška mojstrovina na svetu. Združeval bo narode, krajšal potovalne in poslovne poti, koristil bo celotnemu človeštvu. Pri nas pa 23 let rušimo življenje družine, ki je že sicer izgubila sina. Zato, ker nihče ne prevzame odgovornosti, ker je država vedno nad malimi ljudmi.

Vsi v Filadelfijo

Mi v 23. letih ne rešimo sodnega primera, temveč si ga podajamo s tega sodišča do onega in nazaj. Birokrati, brez vsake človeške empatije, brez vsakega preprostega zavedanja in človeške naravnanosti »ne delaj drugemu tistega, česar ne želiš, da se zgodi tebi« pa nič. Popolnoma vseeno jim je. Razumeti je, kot bi najraje videli, da zakonca Šilih izgineta, ker jih s svojimi zahtevami nenehno nekaj motita in jim kalita njihov mir. Veste na kaj me spominja takšen odnos države? Na tistega, ki je rekel: “Če Slovencem kaj ni všeč, naj gredo v Gradec ali Filadelfijo. To nam je leta 1990 zabrusil Mihajlo Švabič, mitingaš in jurišni privrženec Slobodana Miloševiča. Leto za tem smo se odcepili od Juge, tri leta za tem se je začela kalvarija družine Šilih.

Država nam v resnici skoraj vsak dan sporoča nekaj zelo podobnega. Če nam tukaj ni všeč, imamo povsem svobodno izbiro, kje bomo živeli.

Bog ji odpusti, saj ne ve, kaj dela!