Rezervni poklic brez ponosa


untitled

Dunaj je prekrasno mesto, tako polno vsebine, zgodovine, umetnosti, kulture, arhitekture, ljudi…. turistov, kulinarike.

Z možem sva si želela za kosilo le privezati dušo. Zavila sva v Mozart Cafe, tam nasproti muzeja Albertina, poleg opere, v mestnem središču in si na kratko privoščila Wiener Würstl s pijačo. Kratka izkušnja, ki pusti sledi. Najprej prijazna dobrodošlica na vratih, nato odločno in hitro usmerjanje k prosti mizi, da si ja ne bova premislila in morebiti odšla kam drugam. Popolna pozornost in osredotočenost natakarja ob pogovoru o izbrani hrani. Elegantno in s stilom postreženo. Kot priloga tej znamenitosti dunajske kulinarike, ki ji pri nas rečemo zelo preprosto hrenovka, so skrbno zložili še dve vrsti gorčice, hren in celo golaževo juho. Ni manjkala tudi značilna kajzerica. V resnici najbolj enostavna malica, iz katere natakarji naredijo zgodbo in pustijo vtis. Natakarji namreč to počenjajo tako uglajeno in s takšnim dostojanstvom ter ponosom, da o tem velja reči kakšno besedo več.

Prav ta ponos namreč, to dostojanstvo, ki ga nosijo dunajski natakarji, nam pogosto manjka v turizmu. V resnici nam manjka povsod. Gre za nacionalni manko.

Biti natakar je hudičevo zahteven poklic. Kot natakar moraš biti ves čas prijazen do gostov, poznati moraš zgodbe restavracije, v kateri delaš, zgodbe jedi, sestavo menijev, pogosto celo sestavine in način priprave, ali kmetijo, od koder prihaja ponujeni zrezek, vino, solata. Natakarji so v veliko primerih zadolženi tudi za poznavanje pijač, čeprav niso someljeji. Nujno je, da znajo vsaj en tuj jezik, njihov delovnik je neprijazen, saj pogosto ne pozna praznikov, večerov ali vikendov. Gre za enega najpomembnejših poklicev v turizmu, na katerega Slovenija veliko stavi. Upravičeno, saj število turistov pri nas v resnici raste, nekaj pozitivnih naložbenih premikov z novimi lastniki nekaterih hotelov, pa se tudi že vidi.

Le plače natakarjev so bedne. V očeh naših delodajalcev in pogosto tudi gostov je natakar eden najbolj razvrednotenih poklicev, kar jih imamo. Kot nujno zlo med kuhinjo in gostom. Nek vrinek, ki pač mora biti, da hrana pride na mizo. Minimalna plača in nikoli končan delovnik sta značilnosti poklica. Pozabljamo, da je natakar pogosto prvi obraz restavracije, kavarne, bara ali puba. Na nek način mu daje dušo in oblikuje podobo lokala. Natakar se prvi nasmeje gostu, ga prepozna, če gre za stalnega obiskovalca, mu s prijaznostjo in odločno pokončnostjo da vedeti, da je prišel na pravo mesto, ga smehljaje in spodbudno pozdravi od slovesu. Pa še pridite!

Na poklic natakarja gledamo zviška, kot, da je sramota. Zato tudi v resnici izumira. Nihče ne želi biti več poklicni natakar. Vsi bi bili radi ekonomisti, pravniki, zdravniki, digitalni transformatorji, piarovci, politiki. Le natakar ne želi biti nihče več. Izjeme so študentje, ki si želijo zaslužiti nekaj denarja, pa ne morejo dobiti dela v pisarnah, brezposelni, ki sprejmejo to delo iz obupa ali tisti, ki jim je to le vmesna postaja v življenju. Če pogosto zaidete v restavracijo, ker vam je pač pri roki in opazite, da se osebje menja, vam sporočam, da ste v slabi restavraciji. Četudi je kuhinja okej, je očitno odnos do natakarjev nesprejemljiv.

In kako naj od ljudi, ki jim je biti natakar rezervno življenjsko delo in ne poslanstvo, pričakujemo tisti dunajski ponos, tisto pokončno držo ob opravljanju poklica? Profesionalnost, s katero bi nam lahko dali zagotovilo, da so strokovnjaki in najboljši svetovalci za storitev, po katero smo prišli v njihovo restavracijo (in se na koncu vidi tudi na računu), se izgublja na relaciji med njihovimi ambicijami in realnostjo.

Še pred nekaj leti tudi poklic kuhar ni bil v nič kaj boljšem položaju. Pa smo uspeli z nekaj TV kuharskimi šovi ter z aktivno vpletenostjo naših vrhunskih kuharjev v javno življenje in medijski svet to mnenje spremeniti. Stopili so ven iz svojih kuhinj, nadeli so si »tagmašni« predpasnik, začeli ponosno in samozavestno pripovedovati zgodbe svojih kulinaričnih kreacij, razkrili nekaj svojih skrivnosti in pogled na vlogo kuharja obrnili na glavo. Statistika danes potrjuje, da se zanimanje mladih za poklic kuharja dviguje. Legendarni ljubljanski chef Janez Bratovž je že takrat napovedal, da bo »Slovenija naslednja velika svetovna kulinarična destinacija«. Janez ni le odličen chef, temveč tudi vizionar. On sam, pa Ana Roš, Tomaž Kavčič, Uroš Štefelin in številni drugi, ki jim ne želim delati krivice, so danes globalne, ne le slovenske medijske zvezde. V medijih jih srečujemo vse pogosteje, oglaševalci so jih že pred časom izbrali za promotorje svojih blagovnih znamk in odlično jim gre. Kuharija je postala nacionalno veselje in ponos. Ne nazadnje imamo danes svetovno kuharsko prvakinjo Ano Roš in restavracije, ki se uvrščajo med najboljše na svetu.

Poklic kuhar in natakar sta povezana, skorajda kot siamska dvojčka. Drug brez drugega ne moreta. Natakar h gradnji imidža svojega kuharja lahko doda pomemben pečat, hkrati mu njegov odličen chef zagotavlja oporne kline, da lahko sam pred gostom stoji pokončno in samozavestno pripoveduje kulinarične zgodbe. Eden gradi imidž drugega in obratno, oba pa imidž restavracije.

Osebni ponos vsakogar od nas nosi v sebi tudi velik del poklicnega ponosa. Gre za preplet obojega, pa naj gre za inženirje, medicinske sestre, polagalce parketa, ploščic, zidarje, smetarje ali natakarje, kogarkoli.

Spoštovanje je temelj človekove pokončnosti. Odražati se mora v dobrem delu in v dobrem plačilu. V tem vrstnem redu, da se razume.

Advertisements

Moč in nemoč lastnih obrazov


untitled

To, da je Delo za oglaševalsko kampanjo uporabilo svoje urednike se mi zdi povsem logično in razumljivo. Sporočilo kampanje so vezali na zaupanje, ki ga mora bralec imeti do medijev, ki jim ti ljudje urednikujejo. Dobro je, da so to storili sedaj, ko ima Delo vsaj še nekaj takšnih ustvarjalcev vsebin, zaradi katerih smo pripadniki »baby boom« generacije za eno samo njihovo kolumno, članek, komentar…pripravljeni kupiti cel izvod Dela, ONE ali Slovenskih novic. Generacije za nami tako čvrstih vezi z mediji nimajo več. Zaradi sprememb na področju tehnologije, naprav in kanalov, imajo to srečo, da povsem sproščeno begajo sem in tja po spletu, od enega kanala do drugega, od ene naprave na drugo. Neobremenjeno surfajo, berejo, ne da bi jih zanimalo, kdo so avtorji zapisov. Danes tu, jutri tam. Nič narobe, da se razume. Gre za generacijske in tudi razvojne razlike. Sama namreč po tem, ko me ujame headline, najprej pogledam, kdo je avtor. Šele nato naredim filtracijo ali bom prispevek prebrala ali ne.

No, Delo ima s tem, da je uporabilo svoje urednike, več koristi. V ospredju sta dve: še naprej gradi imidž tistih, ki mu prinašajo največjo branost (beri: prihodkov) in z uporabo notranjih zvezd prihrani pri stroških kampanje. Notranjim, zaposlenim, četudi gre za urednike, gotovo ni potrebno plačevati dodatnega honorarja za nastopanje v kampanji za »lastni« medij. Verjamem celo, da jim to godi in tudi sami vidijo prednosti v svojem pojavljanju. Pa še konkurenčne klavzule ni potrebno uveljavljati.

Povsem drugačen pristop so morali ubrati na Planet TV. Resnično upam, da nam bodo s te televizije končno potrdili, da vedo, kakšna televizija so, katerim gledalcem so namenjeni, kakšno je njihovo vsebinsko poslanstvo in kakšna je njihova finančna odgovornost do lastnikov. Treba jim je priznati vztrajnost in nepopustljivost. Seveda ta v največji meri temelji na kapitalski osnovi večinskega lastnika, ki zmore vsa ta leta ohranjati potreben finančni input. Brez tega lastnika te naše televizije ne bi bilo več, to je gotovo.

Z novim urednikom je treba dati ekipi še eno priložnost. Zaradi vseh dosedanji notranjih pretresov, prihodov in odhodov urednikov, novinarjev, od katerih mnogi res nikoli niso veljali za odličnjake v tem, kar delajo, jim ni ostalo drugega kot to, da za novo promocijsko kampanjo in za gradnjo imidža povabijo domače zvezdnike in znane obraze. Ti naj bi nam, gledalcem, sporočali, da gre v primeru Planet TV res za »mojo« televizijo, meni najljubšo.

Škoda. Prav zdaj, na verjetno zadnjem možnem prelomu, ki si ga lahko privoščijo, bi morali začeti zavoljo dolgoročnega zaupanja in širitve baze rednih gledalcev graditi vero v lastne ustvarjalce. Ne v plačane obraze. Mogoče nekateri od teh najetih ustvarjalcev niti dobro ne poznajo Planet TV? A ima televizija čudežno moč. Umetnikom je pomembno biti na televiziji, ker tako gradijo svojo medijsko podobo in so, kot verjetno tokrat, za to še nekaj vsaj malega plačani.

Ali gre v primeru Planet TV za zgrešeno ali pravilno testimonial strategijo, bo pokazal čas in rejtingi. Čutijo pa posledice tega poslovno – oglaševalskega paketa že sedaj prav ti znani ljudje, ki so svoj obraz posodili Planet TV. Namreč, povsem razumljivo je, da takšnega oglaševalskega paketa ne spregledajo druge komercialne televizije. Njihov odziv je po vsem svetu enak, ne le pri nas. Če že ne za vedno, kar bi bilo sicer v tem konkretnem primeru res nespametno, pa vsaj za čas trajanja kampanje, zaprejo vrata v oddaje zvezdnikom, ki promovirajo konkurenčno televizijo.

Mislite, da bi George Clooney ob kampanji za Nescaffe lahko hkrati sodeloval še z znamko Illy, na primer? Zanj celo velja, da druge znamke kave kot je Nescaffe nikoli v življenju ne bo promoviral. Preveč prepoznaven obraz ene blagovne znamke je postal, da bi ga druga znamka sploh povabila k sodelovanju, pa četudi on sam deluje kot viagra za prodajo kave.

Ker imamo pri nas le dve komercialni televiziji, ki slovenskim umetnikom popularnih vsebin s svojimi oddajami lahko omogočata relativno solidno gledanost, je šok ob soočenju, da ne moreš dostopati do obeh, podoben temu, da ti je nekdo pravkar odsekal eno roko.

V tem primeru tudi znan obraz ne pomaga prav nič. Celo nasprotno. Zaradi njega so še bolj nemočni.

Velikan po smrti


untitled

Slovenci Prešerna za časa njegovega življenja nismo kaj prida častili. Razen Ane Jelovšek, matere njegovih treh otrok, ga punce v resnici niso imele prav rade. Oblasti so mu obračale hrbet, kar šestkrat je moral prositi za samostojno advokaturo. Prijateljev je imel malo, njegove pesniške moči pa se je zavedalo le nekaj razsvetljencev tistega časa. Večina se je njegovim pesmim posmehovala, poslovno in finančno je bil nespreten, v razmišljanju pa pred časom in zavoljo tega nerazumljen. Zato ni čudno, da je umrl zapuščen, osamljen, reven.

Glede tega deli usodo kar nekaj velikanov svetovne umetnosti. Na primer Mozarta, za katerim so se kljub izjemnemu ustvarjalnemu opusu, pa tudi sicer povsem dostojnemu življenju, v skupinskem grobu za reveže izgubile vse fizične sledi. Ali pa Van Gogha, ki se je kljub 900 ustvarjenim slikam in 1100 skicam celotno umetniško življenje boril z revščino, živel ob bratovi podpori in v tem času prodal eno samo sliko.

Najdejo se tudi zapisi, da Prešernu v resnici ne bi bilo nič hudega, če bi s prisluženim denarjem ravnal gospodarneje. Če ne bi vsega zapil, če ne bi delal za reveže povsem zastonj ali če bi se za svoje pravniške posle bolje potrudil.

Prešerno(vo) mesto na dan obletnice njegove smrti

Kranj, osmega februarja 2017, slovenski kulturni praznik. Na obletnico Prešernove smrti se poklanjamo njegovi ustvarjalni veličini. Mestno središče je bilo nabito z obiskovalci, prodajalci, umetniki, folkloristi, narodnjaki in zabavljači. Dva odra, recitali, govori. Lepa beseda je našla pot do vsakega mestnega vogala, sedla na vsako okensko polico, na vsak hišni prag. Celo predsednik vlade se je prišel poklonit velikemu pesniku.

Vrvež je spominjal na največjo prednovoletno nakupovalno špico v Ljubljani. Promenadno pot smo obiskovalci prehodili po levi, po desni, tudi po stranski uličici, ki ji pravijo »uscana gasa«. Glede na ime bi sodili, da so tja v preteklosti fantje, ki so na glavni ulici veselo popivali, hodili popito pijačo odlivat. No, danes je to povsem običajna, vendar mirna sprehajalna uličica, le prodajaln za oglede in nakupe je ostalo bore malo. Segli smo v roke živi podobi Prešerna, se slikali z njim, se pogovorili o tem, kako se počuti dandanes in slike so že romale na FB profile, na bloge.

V Prešernovem mestu ni bilo moč najti prostega sedeža za kosilo. Na stojnicah smo na veliko veselje lahko videli domačo robo, hrano, rokodelske izdelke. Ničesar s Kitajske, nič tehnološkega. Predvsem les, steklo, volna. Doma narejeno. Gospodinje so prinesle v prodajo svoje nudeljne, potice, piškote, orehe. Od ulične hrane smo za dušo privezat lahko izbirali med Prešernovim sendvičem, golažem s polento, flancati, palačinkami. Še največji odmik od Prešernovih kulinaričnih časov sta bili stojnici s falafli in nekaj drugimi arabskimi specialitetami, vendar z veliko vrsto čakajočih na svojo porcijo.

Dr. Fig – prva »fake news« na slovenskem?

Zgodbo poznate. Prešeren naj bi imel rad otroke. Nikoli ni imel denarja, zato pa je imel zanje vedno pripravljen mošnjiček s figami. Zato so ti skakali okoli njega in moledovali za fige. Zgodba ima vsaj še dve, morebiti povsem neresnični in zlonamerni, porogljivi različici. Prva naj bi bila, da se je Prešeren nekoč tako napil, da se je zvrnil na stojnico s figami, ki so letele povsod in se tudi »žmohtno« zalepile na njegovo obleko. Druga pa, da je v svoji pijanosti in blodenju po ulicah skozi hlačnice spuščal fige, ki bi sicer sodile na stanišče. Če izvirna zgodba o otrocih figah ni resnična, gre mogoče za prvo slovensko »fake news«, ki jo lahko zapišemo v zgodovino novičarstva.

Zdravljica

Sama sem na našo himno izjemno ponosna. Nanjo gledam s spoštovanjem in neizmernim občudovanjem. Ima lepo, mogočno in zapomljivo, melodično glasbo, ki gre v ušesa, predvsem pa ima najbolj globalno besedilo, ki ga lahko nacionalna himna ima. Prešeren jo je spisal leta 1844!

Šel je preko zlata v blato in pozabo, da bi ponovno končal čaščen in občudovan. Odličen učenec, zapisan v zlato knjigo, nato problematičen pijanec z izjemnim občutkom za liriko, družbena dogajanja in čas. Danes največji slovenski pesnik.

Prešeren je daleč videl. Njegov pogled nas je v resnici ujel šele danes. Poklon!

Čisto resničen reality šov


donald-trump

Zadnjič je prijatelj v pogovoru uporabil zanimivo besedno zvezo, ko nas je vprašal: Ste videli, kako se je Donald Trump »ulegel na ta svet«? Pri tem je seveda mislil na to, kako hitro je zavzel področja, ki ga zanimajo in kako globoke odtise pušča tam, kjer »leži«.

Nedvomno nas marsikatere njegove odločitve presenečajo in tudi šokirajo – vsak dan. Ujela sem se že v pričakovanju jutranjih poročil z mislimi, kaj neki je medtem, ko smo spali, ušpičil? Poročila o njegovih odločitvah, dejanjih, telefonskih pogovorih z drugimi voditelji tega sveta, nam odpirajo usta, ob tem pa, razen kletvic,  v Sloveniji ostajamo brez besed in sape. Kot tudi njegovi sogovorniki na drugi strani telefona, ko jim odloži slušalko, če mu vsebina pogovora slučajno ne ustreza.

No, svet ni tako miren glede njegovih odločitev. Protesti doma in posvetu postajajo spremljajoči del njegovega mandata.

Navadili smo se tudi že vsakodnevne televizijske slike iz ovalne pisarne, ko podpisuje enega od pomembnih dokumentov, ga nato ponosno pokaže, češ, poglejte, s tem podpisom sem jaz, Donald J. Trump, predsednik ZDA, uredil to in to. Z enim samim podpisom. Za njim pa stoji skupinica nasmejanih privržencev v polkrogu, kot zgodovinske priče izjemnemu dogodku.

Zakaj je treba domnevno najmočnejšemu predsedniku države na svetu kazati to moč? Mogoče se v tem dejanju v resnici skriva strah, da ga ljudje preprosto ne jemljejo dovolj resno, v kolikor te moči, celemu svetu tudi ne pokaže.

Tako teatralnih nastopov pri prejšnjih predsednikih ZDA res nismo bili vajeni. Sodobni Trumpovi predhodniki, razen Ronalda Reagana, so prihajali iz politično izpiljenih, bolj ali manj uglajenih okolij, medtem ko je Donald človek nedvoumne resničnosti ameriškega ljudstva. Človek hipnih odločitev, ki bi jim težko pripisali globok razmislek o resničnih posledicah.

Priznam, da me je ta njegova nepopustljiva strast do medijskega razkazovanja moči vendarle presenetila. Človek je za božjo voljo že nastopal v lastnem reality šovu, narejenem točno po njegovih navodilih. Z nikomer se mu ni bilo treba usklajevati glede scenarija, lokacij, igralcev. Nikogar ni bilo treba ničesar spraševati. Toda ne, ni ga minilo. Prav nasprotno, zdaj je postal producent čisto resničnega reality šova, v katerem igra najmočnejšega človeka na svetu. V tej igri prav tako odpušča in diskreditira ljudi okoli sebe, kot je bil navajen v TV šovu. Igra se z živci, z življenji, z ljudmi. Razlika je le v tem, da tokratni šov ni le TV igra. To je  resnična resničnost.

Nikoli tudi noben novoizvoljeni ameriški predsednik ni imel toliko posnemovalcev. Amaterskih in profesionalnih. Jimmy Fallon, Alec Baldwin, celo Johnny Depp, v šovu Grahama Nortona, si ga je lepo privoščil in številni drugi. Zahvaljujoč novim medijem tudi noben ameriški predsednik ni imel toliko youtube clipov, smešnic, kompilacij The best of, Top 10, The most funniest moments, pa FB postov itd., kot prav Donald Trump. Že samò s svojo naglavno pojavo je vir skečev in šal. Ko odpre usta in zaigra njegova telesna govorica, se odpre raj za zabavljače. Je hvaležna vsebina za dnevne in nočne talk šove Johna Oliverja, Stephena Colberta, Setha Meyersa, Trevorja Noaha…. Pa ne le v ZDA. Iz ameriškega predsednika se norčujejo tako rekoč povsod po svetu. Celo nemški drugi nacionalni TV program ZDF, ki vsak petek ob 22.30 vrti kabarejski Heute show, ima Donalda Trumpa v vseh mogočih različicah že od volilne kampanje dalje za glavno zvezdo šova. Zanimanje gledalcev ne usahne, pri tem je ustvarjalcem pomembno, da vir za šale ostaja ves čas neusahljiv.

Nekaj zabavnih imitiranj si lahko ogledate tule:

https://www.youtube.com/watch?v=dVZGIMmMkvM

https://www.youtube.com/watch?v=QP0i4YAs9vA

https://www.youtube.com/watch?v=Ft5XUalItuY

Pa tudi resničnih nastopov https://www.youtube.com/watch?v=k4X-2VeaQ_8

Zabava je nujen del našega popotovanja skozi to življenje. Se pa bojim, da bolj, ko se bomo mi zabavali, pa tudi zgražali in protestirali na račun Donalda Trumpa, bolj bo on sam pred TV kamerami s podpisi kazal svojo moč.

In mogoče mu nekega dne podpis ne bo več zagotavljal navdihujočega občutka moči. Takrat bi lahko pritisnil tudi na kakšen gumb.