Hobby: aktivni spletni komentator

Ko se je tudi Slovencem pred leti odprla možnost, da na spletu komentirajo zapise novinarskih člankov, izjav politikov, stališč gospodarstvenikov, intervjujev z estradniki in podobno ter kasneje še preko FB in Twitterja, smo Slovenci doživeli komunikacijski preporod. In to kakšnega!

Izkazalo se je, da smo narod, ki izjemno rad piše. Karkoli, kjerkoli, samo da piše. Da pustimo sledi v času in prostoru. Imamo tudi svoje lastno mnenje. O vsem. A lepo po vrsti.

Najprej se je začelo z iskanjem psevdonimov oz. izmišljenih imen, saj vendar Slovenci nočemo, da kdorkoli ve, da sem prav jaz zapisal komentar pod člankom, na primer Petre Sovdat v Financah. Mi smo pripravljeni svoje stališče povedati le, če smo anonimni oz. skriti za nekim tujim, neznanim imenom. Takrat smo pogumni in izjemno aktivni. Pri iskanju psevdonimov je privrela na dan vsa slovenska kreativnost, Lolo, Bubi, Kuki, Žaba, Miro98….Da ne bo pomote, vsa imena so (upam) izmišljena, a še kako ponazarjajo komentatorski imenik vseh tistih, ki so se usuli na spletne časopise in kasneje na družbene skupnosti.

Neumornemu iskanju imen je sledilo oblikovanje jezikovnega stila. Splet je nov, zahteven medij, ki bi ga morali zaznamovati s kakšnim korakom naprej. A žal odraža žalostno stanje, da svojega jezika ne znamo uporabljati, da imamo omejen besedni zaklad, da so nam kletvice in tujke zelo drage in ljube besede. V resnici se je na spletu razvil nek nov jezikovni slog Slovenščine, kar od novega medija pričakujemo, a nas je pahnil med uboge »na jeziku«.

Šele s prodorom vsesplošnega pisanja kogarkoli in kjerkoli na spletu, sem pričela verjeti statističnim podatkom, ki znanje Slovenščine med našimi državljani postavljajo na zaskrbljujoče nizko raven. O slovnici res ne bi rada izgubljala besed, a moram našteti nekaj najbolj bolečih ugotovitev: dvojina je pozabljena, ali pa zveni nekako takole »sma šla«, »sve šle«; v katerem sklonu je samostalnik, če v stavku uporabljamo nikalno obliko, se tudi ne ve; enako je s predlogi in povezanimi samostalniki, ko gre za peti sklon, kot je »pri njemu«; raba oziralnega zaimka ki in kateri in še in še.

V temelje zdaj tudi razumem definicijo funkcionalne nepismenosti. Ljudje ne vedo, kaj so prebrali in o čem teče beseda, s komentarji streljajo na vse strani, le v vsebino članka pogosto ne. A kot sem rekla, pišemo zato, da pustimo sledi in sploh ni važno, če pišemo o temi, ki je »na mizi«.

In ne le to. Mnogokrat in prevečkrat so zapisi žaljivi. Žaljivi do takšne mere, da se zdi nerazumljivo, kakšna zloba, hudoba, bes in jeza se lahko skriva v ljudeh. In ob tem so še primitivni, polni kletvic, včasih tudi povsem neprimernih seksističnih opazk.

Da ne pozabim na vse tiste komentatorje, ki so multidisciplinarni. Ti niso zadovoljni z zapisi na enem ali dveh spletnih medijih oz. straneh. Oni so vsaj deseterobojci. Najdemo jih med resnimi, poslovnimi mediji, kulturnimi stranmi, med nežno rumenimi, pa tudi med tistimi, ki jih barve še bolj izrazito opredeljujejo.

Zdi se, kot da splet postaja silos, v katerega skozi komentarje zlivamo vse, kar je najslabšega v nas.

Saj naši spletni mediji nas opozarjajo na bonton in kulturo pisanja, skušajo osveščati avtorje zapisov, pa se mi zdi, da ne napredujemo.

Bolj odločno so se tega lotili Nemci, Avstrijci, pa še kdo. Na primer avstrijski časnik Kurier, le eden od številnih na tem trgu, je že lani uvedel politiko polnega imena in priimka, saj so ugotovili, da so s tolerantnostjo glede anonimnih/psevdonimnih zapisov prišli do skrajne meje sprejemljivega. Zdaj vsakdo, ki komentira zapise, še naprej lahko uporablja svoje izmišljeno ime, vendar se zaradi spremenjenega sistema registracije ob njem pojavi tudi pravo ime, vključno s priimkom. Največja avstrijska PR agencija pa je medijem tudi dala pobudo za objavo kampanje za osveščanje glede komunikacije na spletu. In so jo tudi izvedli. Brezplačno.

Na spletu smo kot za govorniškim pultom. Postavimo se v ospredje, želimo, da nas vsakdo sliši/bere, zato si vzamemo svoj prostor in čas. Ampak, saj je tako tudi, kadar stojimo pred polno dvorano obiskovalcev v Cankarjevem domu ali pa v kulturnem domu na Bohinjski Beli. Edina razlika je, da na spletu svoje publike ne vidimo. Ali, kar je še pomembneje, publika ne vidi nas.

Kaj je res zgolj anonimnost tisti vzgib, da iz sebe zlijemo ves gnev in žolč ter spustimo na dan vso brezsramnost in žival v sebi? Ne dovolite tega sebi in borite se proti temu! Pišite, komentirajte, povejte svoje mnenje. A ostanite v svojih zapisih kulturni, spoštljivi in civilizirani. Da boste pustili svoje sledi v prostoru in ne le v tem času – za zmeraj!

Organizacijske zadrege in stiske

Ste že kdaj organizirali dogodek v svojem podjetju, ki je bil namenjen vašim poslovnim partnerjem? Na tem dogodku bi morali predstaviti najnovejši poslovni dosežek ali vašo novo storitev ali produkt, zato gre za pomembno stvar – gre za uspeh vašega podjetja in tudi za vas kot organizatorja.

Vse ste skrbno premislili, določili datum, ko vaša konkurenca ne bo aktivna, izbrali odlično lokacijo, s kolegi iz marketinga ste pripravili celostno podobo dogodka in vse potrebne označevalne elemente v skladu z njo, izbrali catering, ki bo po predstavitvi spravil goste v dobro voljo, poslali vabila pravočasno, s kolegi tehniki ste pripravili super prezentacijo in izbrali odlične govorce, prodajna služba vam je dala kvalitetno in zelo močno adremo naslovnikov vaših obstoječih poslovnih partnerjev in tudi potencialnih novih, ki bi jih vaša nova storitev ali produkt zanimala.

V vabilu ste seveda prosili za potrditev udeležbe in za to navedli telefonsko številko, ime in priimek kolegice v tajništvu, ki bo skrbno beležila prijave in tudi možnost prijave preko elektronskega naslova.

Na dan zaključka zbiranja prijav pa ugotovite, da imate namesto želenih 200 gostov le 60 prijavljenih. Dve vprašanji se vam takoj zapodita skozi možgane: Kako je to mogoče in kaj bom zdaj ukrenil-a? Do dogodka so le še štirje dnevi, vi pa nosite odgovornost in ste v resnici pred veliko poslovno blamažo.

Mrzlično zberete ekipo študentov, ki po že prej omenjeni odlični adremi kličejo vaše poslovne partnerje in jih osebno vabijo. »Žal ne morem, sem na službeni poti«; žal imam sejo uprave; se bom potrudil, a moram biti ob 11h v Celju; imam že prej dogovorjene obveznosti, ki jih ne morem premakniti, ravno takrat sem na dopustu«, to je le nekaj odgovorov, ki vam jih v imenu povabljenih prenesejo študenti. Od 200 poklicanih ste mogoče pridobili 20 pozitivnih odgovorov. Deset odstotkov, pa še pri teh nimate vseh polnih zagotovil. Za znoret.

Seveda boste prostor napolnili z vašimi notranjimi sodelavci, saj imate rezervirano dvorano, ter hrano za ocenjeno število ljudi. V zadnjem hipu torej spustite vabilo po vaši hiši in povabite kolege iz razvoja, pa vse referente iz prodaje, del tehnične ekipe in tako pridete na kakih 120 ljudi. Tretjina od teh je torej vaših, notranjih. Novega posla vam ne bodo prinesli, bodo pa vsaj na to novo storitev oz. produkt dobro spoznali in morebiti zato bolj prepričljivi v prodaji.

Vaši poslovni partnerji seveda ne poznajo vseh vaših sodelavcev in ne vedo, da je med gosti takšno število »domačinov«. 120 gostov pa se jim zdi zelo lepa številka za poslovni dogodek te vrste. Vaš direktor pa je nezadovoljen in tudi vi se zavedate, da kljub trdemu delu, dobri zasnovi in izvedbi, ne boste zaslužili pohvale. Prav nasprotno, povsem možno je, da se vam bo zatresel stolček.

In kako je v resnici s temi dogodki v Sloveniji?

Imamo neizmerno število poslovnih, kulturnih, družabnih, medijskih, pop, športnih prireditev, okroglih miz, posvetov in stanovskih srečanj. Nanje so pogosto vabljeni eni in isti ljudje. Če želimo imeti najvišje goste, sežemo po predsednikih in članih uprav, če želimo raven spustiti nekoliko nižje, povabimo direktorje sektorjev ali drugače imenovanih poslovnih enot in strokovnjake z določenih področij. Ti dve ravni pa sta v resnici ciljna skupina vseh organizatorjev dogodkov v Sloveniji. Skorajda vseh, ki sem jih naštela zgoraj. Na vabila se nam običajno odzovejo tisti, ki so v resnici naši zavezniki, prijatelji, simpatizerji, odzovejo se tisti, s katerimi imamo stkane odlične osebne odnose, odzovejo se tudi takšni, ki res temeljito spremljajo našo dejavnost in bodo od našega novega izdelka imeli neposredne koristi. In seveda tisti, ki po gospodarski ali družbeni lestvici šele napredujejo. Če so že na vrhu, jih nikar ne pričakujte. Oni bodo v tistem času nekje drugje.

Nič zelo pametnega ne bom zapisala, če rečem, no, v metafori, da smo v tako majhen bazen ljudi, ki jih prištevamo med vplivne, odločevalce, ključne managerje in še kaj podobnega, vrgli preveč vodnih blazin. Ljudje jih očitno ne potrebujejo toliko, zato nekatere plavajo same samcate in nihče se nanje ne uleže.

Ključni izziv pa seveda ostaja: kako privabiti prave ljudi na naš poslovni dogodek? O tem pa v enem od naslednjih zapisov.

Seveda pa takoj dodajam, da imamo v Sloveniji vrsto dogodkov, kamor redno in z veseljem pridejo vsi povabljeni in kamor tisti, ki po različnih lestvicah še plezajo ali tisti, ki bi si tja strahovito želeli, nikakor ne morejo.

Zakaj na novinarskih konferencah ni novinarjev?

Pri nas se vse pogosteje dogaja, da na novinarskih konferencah sedi en sam ali morebiti največ dva novinarja, za govorniškim omizjem pa trije ali celo štirje govorci. Gre za izjemno neprijetno in nelagodno stanje na obeh straneh, še najbolj pa za piarovca, ki za nastalo situacijo nosi odgovornost. Verjamem, da bi se obe strani iz take situacije najraje izvlekli s tem, da odideta vsaka na svojo stran in da novinarske konference sploh ne bi bilo. Pa ne gre tako. Vsaj sklicatelj mora svoje delo opraviti korektno, četudi trije ali celo več govorijo enemu.

Še posebej je prisotnost novinarjev nizka, ko gre za pozitivne zgodbe, v katerih ni škandalov, krvi, pretepov, pritlehnosti, zahrbtnosti, prevar, nepričakovanih preobratov in podobno. Ni dolgo nazaj, ko so mi v enem od nacionalnih medijev, ki ga vsi zelo veliko poslušamo rekli, da na novinarske konference ne hodijo. Očitno torej novice dobijo od medijskih servisov, kar pomeni, da poročajo o tem, kar objavlja tudi njihova konkurenca. Zakaj torej takšen medij sploh spremljati?

Na področje dobrih, pozitivnih zgodb, ki jih mediji s težavo spremljajo, sodijo tudi dobrodelni projekti. Medijsko poročanje o takšnih temah je običajno zagotovljeno zgolj na osnovi prijateljstev ali povsem človeške, osebne naklonjenosti med novinarjem oz. urednikom in piar skrbnikom projekta, ne pa na osnovi novice ali zgodbe.

Lions klub Ljubljana je doniral 6.000 evrov ob 25-letnici kluba

A so pogosto slabo obiskane tudi novinarske konference v gospodarskem sektorju in tudi v lokalni politiki, kar smo imeli priložnost videti jeseni, ko smo spremljali lokalne volitve.

Kje neki so novinarji in zakaj se to dogaja?

Medijski posel je utrpel dvojno krizo. Prva je finančna in gospodarska kriza, ki smo jo »pokasirali« vsi, v medijih pa se odraža v zmanjšanju oglaševalskega denarja. Druga, ki je doletela le medije, pa je kriza, ki so jo prinesle sodobne tehnologije in temeljno spremenile naše dosedanje medijske navade. Odpovedujemo naročnine časopisov, beremo manj in raje krajše članke, pogosto le še naslove, brskanje po spletu zadošča. Ker gre medijem slabo, zmanjšujejo število zaposlenih. Iz režijskega krčenja so morali preiti tudi na »vsebince«. Tako so mnogi novinarji zamenjali svoje poslanstvo, saj so jih delodajalci poslali na cesto. Nekateri so povsem zamenjali poklic, nekateri so imeli srečo in zamenjali stran medalje ter postali piarovci, po možnosti v kakšni državni firmi, nekateri so šli na svoje in ustvarjajo za več medijev hkrati, da preživijo. Takšni na novinarske konference zagotovo ne hodijo. Za to nimajo časa, ne volje, pa saj jim agencijski servis vse napiše. Novinarji, torej tisti, ki še imajo delo, so poslani na izbrane novinarske konference s področja nacionalne politike ali na tiste, kjer je slutiti vsaj malce senzacije. Še raje pa so poslani na ulice, vogale in v različne kote, kjer v zasedi čakajo na naše politike, da jih naskočijo v popolni nepripravljenosti in tako iz njih iztisnejo kakšno neumnost.

Novinarjev za dobre novice naši mediji ne potrebujejo, saj dobre novice ne dvigujejo naklad, gledanosti ali poslušanosti. Smo pa k tej situaciji pripomogli tudi mi, medijski »konzumenti«, ki smo že pred leti padli v zanko medijske ponudbe in z užitki začeli prebirati najprej novice o ločitvah, nato o seksualnih škandalih, potem o gospodarskih prevarah, zdaj o sodbah in zaporih, skritem denarju v sefih ter celo o umorih. Bolj, ko je novica ali zgodba kruta, več ljudi jo želi prebrati. Nekateri psihologi pravijo, da negativne, grozljive in strašljive zgodbe pozitivno vplivajo na ljudi, saj so ob spremljanju le-teh veseli, presrečni, ker sami te nesreče, stiske, prevare ali vsega ostalega krutega, niso doživeli. Srečni so, ker so ušli temu zlu.

Kaj ne bi bilo bolje, da bi se za svoje zadovoljstvo naglas in odkrito navduševali nad srečo drugih, kot da svojo srečo iščemo v tragičnih in žalostnih zgodbah drugih.

Novinarske konference brez novinarjev? Kaj pa je pehtranova potica brez pehtrana?

Ko mediji postavljajo vladi programe

Danes ste lahko zasledili prispevek v enem od nacionalnih tiskanih medijev z naslovom »Leto 2015 že teče, vlada pa še nima prioritet zanj«. Tam piše, da se je vlada na delovnem posvetu dogovorila, da bo vsakdo od ministrov pripravil ožji izbor projektov za leto 2015, vlada pa bo dokončni seznam prednostnih projektov pripravila prihodnji teden.

Težko je razumeti, da smo na vladni ravni že jeseni pripravljali proračun, ga pošiljali v verifikacijo v Bruselj, saj njegov primanjkljaj ne sme presegati 2,8% BDP, danes pa se pogovarjamo o tem , kaj bomo letos prednostno delali. Sploh ne razumem, kako se lahko naredi proračun, če ne veš, kaj boš delal. Okej, približno veš, koliko prihodkov lahko pričakuješ, veš tudi grobo oceno, kakšni fiksni stroški te čakajo, a je ob tem še vrsta aktivnosti, ki morajo teči v državi, da se razvijamo in rastemo. Če bi hoteli v Sloveniji v resnici kaj spremeniti, bi morali biti ti projekti že vsaj na papirju povsem jasno opredeljeni z nameni, cilji, zneski, potrebnimi institucionalnimi in človeškimi kapacitetami. Če bi katerikoli manager na tem svetu deloval na ta način, kot vlada, ga že vsaj od božiča dalje, če ne od bivšega dneva republike, ne bi bilo več na tej poziciji, njegova poslovna kariera pa bi bila zaključena. Za zmeraj!

In da bo absurd še večji, v članku tudi piše, da bo minister Mramor na današnji seji vlade predstavil program financiranja državnega proračuna za leto 2015, rebalans pa mora biti v skladi s terminskim načrtom sprejet do 30. januarja. Torej, če prav razumem, predlog proračuna, ki smo ga jeseni poslali v Bruselj in zanj dobili zeleno luč, ker ustreza kriterijem, bomo že prvi mesec novega leta spremenili. Mi smo res čudna država, komunikacija okoli tega pa teče tako, da nihče v resnici točno ne ve, kaj se dogaja.

Nazaj k članku. Ker se je ustvaril prazen prostor, ko vlada nima konkretnih načrtov, imajo mediji priložnost, da vladi svetujejo. Tu pridejo na dan vsa znanja, izkušnje, seveda tudi neznanja, posploševanja, prepisovanja in tudi druga še manj prijetna …..anja. Predvsem pa nič novega. V Sloveniji imamo na tone dokumentov s spiski želja, kaj bi bilo potrebno pri nas ukreniti, kaj bi morali, imamo tudi kakšne strategije, usmeritve, zaveze in še kaj. Vse te dokumente združuje ključna beseda »KAJ« (bomo, želimo, bi bilo potrebno…). Pri opredeljevanju KAJ vse morajo vlada, ministrstva, občine, politika nasploh itd. postoriti, smo odlični. Seznami so dolgi, zajemajo vsa področja našega zasebnega življenja in poslovnega delovanja.

Po moji laični oceni tem spiskom želja manjka odgovor na zelo konkretno vprašanje »KAKO« bomo to naredili? Na primer:

1. Kdo (z imenom in priimkom) je odgovoren za projekt?
2. Kdo so še člani projektne skupine in kakšne so njihove zadolžitve?
3. Kdo so zunanji izvajalci, če so potrebni?
4. Kakšne so pristojnosti in odgovornosti vseh vpletenih ter sankcije, v primeru, da gre projekt po napačnih tirih?
5. Do kdaj bomo projekt izvedli?
6. S kakšnimi orodji ga bomo izvedli?
7. Kakšen je proračun projekta?

Točk je seveda še več, pa v tem zapisu niso ključne.

Poračun oz. vrednost sem namenoma navedla na koncu, čeprav bi moral biti na prvem mestu, saj ta opredeljuje ambicioznost projekta, velikost ekipe, vse druge vire itd. Ne boste verjeli, tudi v prej omenjenem članku, ki vladi svetuje prednostne cilje, so avtorji v ospredje postavili projekte tistih ministrstev, ki so percipirana kot »porabniki«, čisto na koncu, ampak res prav na zadnjem mestu pa so zapisani izzivi in prednostni cilji ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Tistega ministrstva torej, ki kreira okolje, v katerem naše gospodarstvo deluje. Gospodarstvo pa ustvarja delovna mesta, dodano vrednost, vlaga in investira, izvaža, sponzorira in donira, plačuje davke, je ključni vir naših plač, s tem tudi dajatev v proračun, vir naše potrošnje in s tem spet davkov za proračun.

Torej, ne le, da mediji dajejo državi nasvete, ker se ta ne zgane pravočasno. Potem ji dajejo še takšne, od katerih si ta ne more kaj dosti pomagati, saj spiskov želja ima sama dovolj. Prednostne cilje in naloge s področja virov sredstev dajejo na zadnje mesto in ob tem pozabijo na ključno: Kako naj država te projekte izpelje?

Saj jih, glede na stanje, sama očitno ne zna.

Niste bili sprejeti v službo?

Danes imeti redno službo, redno plačo in tekoče plačane vse prispevke postaja ena ključnih vrednot v življenju. Privoščim vam, da jo imate. Zanjo ste gotovo napisali odlično prošnjo za službo, na razgovor ste se pripravljali kar nekaj dni, preštudirali spletno stran naročnika, se pogovorili s prijateljem, ki je tam zaposlen, si pripravili listo možnih vprašanj in nanje že doma oblikovali odgovore, iz čistilnice ste prinesli najboljše oblačilo, odšli k frizerju in manikuri. Pozitivnega odgovora ste bili po vsem tem brez dvoma neizmerno veseli. A je pozitiven odgovor običajno le eden, saj je zaposlovanje večjega števila kandidatov pri nas le še znanstvena fantastika.

Velika večina prejme negativni odgovor. Če ga sploh prejme, seveda.

V teh odgovorih skopo in povsem neosebno piše, da , se vam zahvaljujejo za vaš interes, da pa, žal, niste bili izbrani. Kadrovska služba. Konec. Pogosto ni niti podpisa odgovorne osebe.

Nič ne veste zakaj, ostajate v temi, nevedni, negotovi, besni, užaljeni, ponižani, sprašujete se, vrtate po sebi, dvomite, premišljujete. Koliko frustracij, stresa, nervoze in živčnih vojn povzročijo lahko s skopimi administrativnimi odgovori strokovne službe, ki so poklicane, da delajo z ljudmi. Te službe natanko vedo, kako je potrebno komunicirati v takšnih primerih, pa tega ne delajo.

Pa bi v podjetjih vsem, ki niste bili sprejeli na razpisano delovno mesto, lahko dali izjemno dragoceno darilo s povratno informacijo, kaj jih je zmotilo v vaši prijavi, kje ste bili šibki. In tako bi zgoraj zapisane vrstice pridevnikov, ki vas spravljajo v obup, odpadle, vi pa bi bili pri naslednji prijavi lahko mnogo uspešnejši. Postali bi boljši, primernejši kandidat, saj bi lahko odpravili napake, s katerimi so vas seznanili predhodniki. Pa saj si to vsi želimo. Ves čas rasti in napredovati. Pri tem so prav »feedbacki« najboljši vir. Tako bi tudi kot celota postajali družba boljših in uspešnejših ljudi.

Lahko bi vam v odgovoru napisali, da so prejeli 1000 prošenj in da so med vsemi, ki ste izpolnjevali formalne pogoje, na pogovor povabili le tiste, katerih pisna predstavitev jih je najbolj prepričala in živijo do 30 km daleč od delovnega mesta. Lahko bi dopisali stavek z željo, da kmalu najdete želeno pozicijo kje bližje doma.

Lahko bi vam napisali, da so se odločili za nekoga, ki ima poleg formalnih pogojev največ izkušenj s poslovanjem z Nemčijo, z Rusijo ali kaj podobnega.

Lahko bi vam napisali, da ste v prijavi naredili preveč tipkarskih napak, da bi vam pri tako natančnem delu, kot ga zahtevajo, lahko povsem zaupali.

Lahko bi vam napisali, da so v vaši prijavi zaznali preveč pasivnosti, premalo energije ali strateškega znanja za vodenje oddelka.

Lahko bi vam napisali, da so zaznali, da se na osebni pogovor (če ste uspeli priti do te faze) niste dovolj dobro pripravili.

Tudi to bi vam lahko zapisali, da zanje v predstavitvi niste bili dovolj prepričljivi s svojimi argumenti, da niste bili primerno oblečeni za bodočega finančnega analitika ali da ste zamudili 5 minut, vi pa ste se prijavili na mesto voznika avtobusa in podobno.

Vem, da so v teh odgovorih tudi pravne pasti, a bi se kadrovske službe lahko posvetovale s kolegi pravniki, na kakšen način primerno povedati kandidatom razloge za odklonitev. Vsekakor bi bilo takšno odzivanje bolj profesionalno in z večjim, predvsem pa koristnejšim družbenim učinkom. Ne nazadnje bi lahko tudi zapisali, da vam bodo z veseljem dali povratno informacijo po telefonu ali na osebnem pogovoru. Zanj ni treba več, kot 5 minut, saj nihče ne pričakuje globoke analize.

Boste rekli, kako naj to naredijo podjetja, kjer se za delovno mesto prijavi tudi po 800 ljudi. Pri tolikšnem številu kandidatov podjetje vendar ne more biti tako osebno in pozorno do vsakogar.

Vsekakor se da, saj se razloge lahko grupira v nekaj tipičnih in značilnih. Ti kandidati bodo pač dobili podoben ali enak odgovor – vendar bo veljal le zanje. Spet druga skupina bo dobila svojega in tako naprej. Prepričana sem, da ne bi bilo potrebno spisati več kot 10 različnih pisem.

Skorajda nepojmljivo se sliši, da bi z okoli desetimi pismi na en kadrovski razpis lahko počasi spreminjali ljudi v uspešnejše in boljše kandidate. A trdno verjamem, da je to mogoče.

In ne le to.

Si predstavljate, da deset pisem na en kadrovski razpis lahko začne spreminjati celotno družbo? Tudi v to trdno verjamem.