Ko se je tudi Slovencem pred leti odprla možnost, da na spletu komentirajo zapise novinarskih člankov, izjav politikov, stališč gospodarstvenikov, intervjujev z estradniki in podobno ter kasneje še preko FB in Twitterja, smo Slovenci doživeli komunikacijski preporod. In to kakšnega!
Izkazalo se je, da smo narod, ki izjemno rad piše. Karkoli, kjerkoli, samo da piše. Da pustimo sledi v času in prostoru. Imamo tudi svoje lastno mnenje. O vsem. A lepo po vrsti.
Najprej se je začelo z iskanjem psevdonimov oz. izmišljenih imen, saj vendar Slovenci nočemo, da kdorkoli ve, da sem prav jaz zapisal komentar pod člankom, na primer Petre Sovdat v Financah. Mi smo pripravljeni svoje stališče povedati le, če smo anonimni oz. skriti za nekim tujim, neznanim imenom. Takrat smo pogumni in izjemno aktivni. Pri iskanju psevdonimov je privrela na dan vsa slovenska kreativnost, Lolo, Bubi, Kuki, Žaba, Miro98….Da ne bo pomote, vsa imena so (upam) izmišljena, a še kako ponazarjajo komentatorski imenik vseh tistih, ki so se usuli na spletne časopise in kasneje na družbene skupnosti.
Neumornemu iskanju imen je sledilo oblikovanje jezikovnega stila. Splet je nov, zahteven medij, ki bi ga morali zaznamovati s kakšnim korakom naprej. A žal odraža žalostno stanje, da svojega jezika ne znamo uporabljati, da imamo omejen besedni zaklad, da so nam kletvice in tujke zelo drage in ljube besede. V resnici se je na spletu razvil nek nov jezikovni slog Slovenščine, kar od novega medija pričakujemo, a nas je pahnil med uboge »na jeziku«.
Šele s prodorom vsesplošnega pisanja kogarkoli in kjerkoli na spletu, sem pričela verjeti statističnim podatkom, ki znanje Slovenščine med našimi državljani postavljajo na zaskrbljujoče nizko raven. O slovnici res ne bi rada izgubljala besed, a moram našteti nekaj najbolj bolečih ugotovitev: dvojina je pozabljena, ali pa zveni nekako takole »sma šla«, »sve šle«; v katerem sklonu je samostalnik, če v stavku uporabljamo nikalno obliko, se tudi ne ve; enako je s predlogi in povezanimi samostalniki, ko gre za peti sklon, kot je »pri njemu«; raba oziralnega zaimka ki in kateri in še in še.
V temelje zdaj tudi razumem definicijo funkcionalne nepismenosti. Ljudje ne vedo, kaj so prebrali in o čem teče beseda, s komentarji streljajo na vse strani, le v vsebino članka pogosto ne. A kot sem rekla, pišemo zato, da pustimo sledi in sploh ni važno, če pišemo o temi, ki je »na mizi«.
In ne le to. Mnogokrat in prevečkrat so zapisi žaljivi. Žaljivi do takšne mere, da se zdi nerazumljivo, kakšna zloba, hudoba, bes in jeza se lahko skriva v ljudeh. In ob tem so še primitivni, polni kletvic, včasih tudi povsem neprimernih seksističnih opazk.
Da ne pozabim na vse tiste komentatorje, ki so multidisciplinarni. Ti niso zadovoljni z zapisi na enem ali dveh spletnih medijih oz. straneh. Oni so vsaj deseterobojci. Najdemo jih med resnimi, poslovnimi mediji, kulturnimi stranmi, med nežno rumenimi, pa tudi med tistimi, ki jih barve še bolj izrazito opredeljujejo.
Zdi se, kot da splet postaja silos, v katerega skozi komentarje zlivamo vse, kar je najslabšega v nas.
Saj naši spletni mediji nas opozarjajo na bonton in kulturo pisanja, skušajo osveščati avtorje zapisov, pa se mi zdi, da ne napredujemo.
Bolj odločno so se tega lotili Nemci, Avstrijci, pa še kdo. Na primer avstrijski časnik Kurier, le eden od številnih na tem trgu, je že lani uvedel politiko polnega imena in priimka, saj so ugotovili, da so s tolerantnostjo glede anonimnih/psevdonimnih zapisov prišli do skrajne meje sprejemljivega. Zdaj vsakdo, ki komentira zapise, še naprej lahko uporablja svoje izmišljeno ime, vendar se zaradi spremenjenega sistema registracije ob njem pojavi tudi pravo ime, vključno s priimkom. Največja avstrijska PR agencija pa je medijem tudi dala pobudo za objavo kampanje za osveščanje glede komunikacije na spletu. In so jo tudi izvedli. Brezplačno.
Na spletu smo kot za govorniškim pultom. Postavimo se v ospredje, želimo, da nas vsakdo sliši/bere, zato si vzamemo svoj prostor in čas. Ampak, saj je tako tudi, kadar stojimo pred polno dvorano obiskovalcev v Cankarjevem domu ali pa v kulturnem domu na Bohinjski Beli. Edina razlika je, da na spletu svoje publike ne vidimo. Ali, kar je še pomembneje, publika ne vidi nas.
Kaj je res zgolj anonimnost tisti vzgib, da iz sebe zlijemo ves gnev in žolč ter spustimo na dan vso brezsramnost in žival v sebi? Ne dovolite tega sebi in borite se proti temu! Pišite, komentirajte, povejte svoje mnenje. A ostanite v svojih zapisih kulturni, spoštljivi in civilizirani. Da boste pustili svoje sledi v prostoru in ne le v tem času – za zmeraj!