Saga o kozarcu


Saj poznate tisti rek o na pol polnem ali na pol praznem kozarcu. Stvar zornega kota, percepcije, stanja duha, značajske vedrine.

imagesJI9HXM4W

Četudi ob koncu leta lahko nanizamo le nekaj vsebin, ki so šle pri nas po vsesplošnem mnenju pravočasno in načrtno dobro in v pravo smer, bi bilo lahko seveda še mnogo slabše. Zato na odhajajoče leto gledam pozitivno in z vidika na pol polnega kozarca.

Predstavljajte si, da bi se večji del beguncev odločil izbrati Slovenijo za svoj cilj. Doživeli bi kolaps imigrantske administracije, naši prostovoljci v begunskih centrih bi v resnici cepali od utrujenosti, organi javnega reda in miru bi morali izpeljati temeljito reorganizacijo ter ob tem prositi za vpoklic kolege iz številnih drugih držav, da bi lahko izvajali primeren nadzor nad bivanjem in integracijo vseh prosilcev. Da ne govorim o šolskem sistemu, zaposlovanju, prošnjah za evropska sredstva in tako dalje. Lahko smo torej izjemno zadovoljni, da Slovenije begunci ne vidijo kot obljubljene dežele in tako ostajamo zgolj in le tranzitna država.

Predstavljajte si tudi, da bi odstopljeni v.d. direktorja UKC Baričič svoj pravi obraz pokazal šele po imenovanju. Še dobro, da ni bil vešč komuniciranja in da se je želel na popolnoma sprevržen, poneumljen način postavljati pred mediji, jim namigovati o čem naj poročajo, se zapletal v svoje bedasto žaljive izjave o čakanju na rezultate imenovanja v povezavi z njegovimi prostočasnimi aktivnostmi, o javnih uslužbencih in dobri »plački«, da smo ga – vsaj nekateri, ne pa tudi ministrica – hitro spregledali. Tako nam zdaj ostaja upanje, da bo novi razpis ponudil kandidate, ki bodo značajsko močni in pošteni, poslovno neoporečni in sposobni uvajati spremembe, ki bodo delovali transparentno, v dobro javnega zavoda in javnosti ter komunicirali odkrito in po pravici.

Predstavljajte si, da bi policisti za obrambo evropske meje, kar jim je z begunci priletelo kot neke vrste dodatno delo, zahtevali evropske plače. Pa jih ne. Zadovoljni smo lahko, da želijo samo to, kar jim je bilo obljubljeno že v prejšnjih vladah, po domačih plačnih normah. Dolgo časa so vztrajali, da se je treba o tem pogajati, ko do tega ni prišlo, so začeli s štrajkom. Lahko bi šli takoj na ulice in zagnali vik in krik, spustili iz rok vse, kar po zakonu lahko spustijo. Država bi bila danes lahko mnogo bolj kaotična in manj varna. Gledano z zgornje polovice kozarca, so policisti s svojo stavko zgled za konstruktivno destrukcijo in morebiti tudi gradnjo nečesa novega.

Predstavljajte si, da zadeva Patria ne bi zastarala. Ne morete si predstavljati koliko novinarskega dela, čakanja reporterjev pred sodiščem v vročini, dežju in mrazu je prihranjenega. Koliko zborovanj privržencev od opoldneva do poznih večernih ur bi bilo še potrebno organizirati, koliko porabljenih in plačanih sodniških ur bi morali še investirati, koliko kolumn zapisati, koliko hodniških, kavarniških in javnih pogovorov bi bilo potrebno še opraviti, da bi sledili zgodbi, za katero se je sicer vedelo vnaprej, kako se bo končala. Res smo lahko srečni, da je leto 2015 naredilo konec tem mukam.

Razlogov za veselje nad letom 2015 imamo še zelo veliko.

Še dobro, da je večina lumpov, ki smo jih pred leti zaprli zaradi nezakonitega načina grabežljivost, zdaj na prostosti. Danes niso več breme davkoplačevalcev, saj nas bivalni dan v zaporih kar veliko stane. Danes morajo preživeti sami sebe ali pa živijo na račun njihovih bogatih soprog. Tudi sicer sodni procesi padajo kar po vrsti, kar samo potrjuje, kako odlične odvetnike imamo v Sloveniji. Zanje je bilo 2015 res odlično. Nadvse uspešno se na vse privijanje in stiskanje države za novimi evri odzivajo izvozniki, ki nepopustljivo dvigajo naš izvoz in skušajo kompenzirati, kar jim država doma pobere. Tako raste naš BDP, izboljšuje se zaposlitvena statistika in tako dalje.

In čisto na koncu. Predstavljajte si, da Petru Prevcu ne bi uspelo do začetka sezone shujšati za tiste 3 kilograme, ki jih je pridelal preko poletja. Njegova zmagovalna linija bi bila lahko resno ogrožena, saj bi z zaletnih miz skakalnic padal kot kamen, namesto odletel kot orel. In kakšna škoda bi šele bila, če oče in mama Prevc ne bi imela številne družine. Si predstavljate, da danes ne bi mogli govoriti še o Domnu in Cenetu Prevcu ter njihovem družinskem skakalnem fenomenu? Res smo lahko srečni in zadovoljni z letom 2015!

Pa srečno tudi v 2016!

Advertisements

Izbiramo slovensko besedo leta


Ob koncu leta je v navadi, da izbiramo osebnost leta tega in onega medija, zdravnika leta, medicinsko sestro leta, prostovoljca leta, dobrotnika leta, Primorca, Gorenjca in druge regionalne junake…..gasilca, ravnatelja….. Poklon vsem, ki puščate prepoznavno sled za seboj.

Nikoli doslej pa še nismo izbirali besede leta, čeprav tudi te močno zaznamujejo naš čas, politično, gospodarsko in družbeno okolje.

images

Katero besedo smo v letu 2015 največkrat prebrali, slišali, izgovorili in je trajen pustila pečat? Dajem vam na izbiro naslednje možnosti, izbira je vaša.

  • Begunci

 Nekajmesečna in še vedno trajajoča medijska, socialna, vojaška, reševalna, pa tudi gospodarska zgodba polni ne le naše medije, temveč vse svetovne. Razkriva nemoč posameznikov, moč vere, neorganiziranost in nepovezanost sistema, ki se imenuje Unija ter povsem raztreseno razmišljanje naše državne politike. Od hudega obsojanja Madžarov zaradi postavljanja žičnate ograje na meji s Srbijo in odločnim NE, ko so jo Madžari pričeli postavljati ob naši skupni meji, pa do današnjih sto in toliko km te iste ograje, ki smo jo postavili sami ob meji s Hrvaško.

  • Terorizem

 Če bi se vse države na svetu v resnici borile proti terorizmu, nas ne bi smelo biti strah nikjer. Tako pa smo lahko povsem upravičeno zaskrbljeni, če moramo službeno v London ali Pariz, Američanov je strah, ko pošiljajo otroke v šolo, strah nas je lahko množic na športnih ali glasbenih prireditvah. Ker smo majhna država, smo sicer povsem nepomembni, a tudi v primeru Slovenije se pojavljajo vprašanja, koliko teroristov je v EU vstopilo preko naše države in od kod nekaterim orožje, ki ga vsaj posredno povezujejo tudi z našimi viri in trgovci.

  • Korupcija

 Beseda je že sama po sebi nagnusna in zveni odbijajoče, dejanja pa še bolj. Ni še dolgo nazaj, leta 2013, ko se je Slovenija neslavno pojavljala na vrhu lestvice korupcije in podkupovanja, https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/slovenija-je-rekorderka-v-korupciji-in-podkupovanju-v-gospodarstvu/308274, pa se po tem nismo prav nič vzeli v roke in spremenili svojih navad, čeprav so nekateri menili, da nas bo to dejstvo osvestilo in prisililo k spremembam. Tako želenih sprememb ni in vsak dan beremo o novih primerih, od županov, do gospodarstvenikov, nadzornikov in drugih. Sram jih bodi!

  • Stavka

 Stavka, kot izraz nezadovoljstva, kot znak obupa, ko zmanjka pogajalske mize, kot znak pomanjkanja dialoga. Ali stavka kot znak izsiljevanja, nerealnih pričakovanj in rušenja avtoritete. Kakorkoli jo vzamete in četudi je legitimna, stavka razdvaja. Stavka ni dejanje, v katerem bi se gradila široka zavezništva. Vedno ostaneta dve strani, četudi na koncu nekako pride do uskladitve. Pri stavki je težko doseči win-win situacijo. Če bi bilo to mogoče, bi jo že prej, v pogajanjih. Kar poglejte stavko policistov. Delujejo v nemogočih razmerah, se vozijo v odsluženih vozilih, sedijo na raztrganih, polomljenih stolih, kakršnih nimajo niti v dobrodelnih ustanovah, s svojimi življenji branijo naša, ker jim tako piše v pogodbi o delu in zahtevajo nekaj, kar naj bi jim obljubile prejšnje vlade. Zdajšnja se ne da. Denarja ni, proračun je sprejet in pogajanja lahko tečejo le v smeri, da se pričakovanja uskladijo na točki nič. Kdo je tu zmagovalec?

  • Hrvaška

 Hrvaško vam ponujam kot zadnji predlog zato, ker kakih 80 % tistih Slovencev, ki dopustujejo, na vprašanje, kje bodo preživeli dopust, rečejo Hrvaška. Dajem jo v razmislek tudi zato, ker se nam v medsebojnem tihem in nikoli javno izrečenem rivalstvu s sosedo v zadnjem času slabše piše. Vrniti moramo nekaj sto milijonov evrov hrvaškim varčevalcem nekdanje Ljubljanske banke. Plačati ji moramo okoli 40 milijonov zaradi nedobavljene električne energije iz krške nuklearke, Hrvati so nas ujeli pri prepovedanih pogovorih o arbitraži ter razglašajo arbitražni sporazum za neveljavnega, vse to pa jih navdihuje v prepričanju, da nas bodo »premagali« tudi v vseh prihodnjih odprtih pravdnih ali drugače opredeljenih procesih.

Imam pa svojo besedo za leto 2015. Ta je vztrajnost. In po zaslugi Nine in Nejca imam tudi že besedo za leto 2016. Vnuk ali vnukinja.

Za predlagano besedo lahko glasujete tule spodaj.

Država brez karizme


Prav nenavadno je, da nam nekateri gospodarski kazalci uspešnosti dobro kažejo, ljudstvo pa je vse bolj nezadovoljno. Še vedno je Slovenija uspešna izvoznica in prav izvozniki generirajo dobršen del BDP, ki znaša spodbudnih 2,5 odstotka, zmanjšuje se brezposelnost, kar daje upanje tudi mladim in še nekaj dobrih številk bi se našlo ob koncu leta.

Tista druga stran, nezadovoljstvo torej, je povezana s prepočasnostjo sprememb, kilavim bojem proti korupciji, nenehnim flikanjem, s katerim ustvarjamo nestabilno okolje, namesto s sprejetimi reformami, nerazumnim in nerazumljivim kadrovanjem, postavljanjem nepravih prioritet. Stavka policistov se zaostruje, zdravniški ceh enotno sporoča pristojni ministrici, naj odstopi in tako dalje.

Med uspehi in vlado ni enačaja

Namesto vsesplošnega zadovoljstva z uspehi, se poglablja prepad med ljudstvom in voditelji. Kako je to mogoče? Si ljudstvo ob takšnem vodenju upa z več poguma izraziti svoje nezadovoljstvo?

Trdim, da zato, ker nimamo zaupanja v naše voditelje. Ker jih ocenjujemo kot šibke in neprepričljive. Ker med statističnimi uspehi in delovanjem naših voditeljev ne moremo potegniti enačaja. Ker nimamo upanja vanje in idealov.

imagesRA549TRX

Išče se karizma

Zaupanje lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili. V karizmatičnih voditeljih.

Naši voditelji nimajo karizme. Politični, ki bi jo krvavo potrebovali, še posebej, žal pa tudi mnogi, ki delujejo na vodilnih in vodstvenih mestih v gospodarstvu. Karizma ni dana kar tako, jo pa lahko do neke mere razvijemo. Tudi vi!

images

Karizma – kaj je to?

Poigrajte se z razmislekom, koga od naših voditeljev bi lahko uvrstili v spodnje navedbe, ki odlikujejo karizmatične ljudi.

Karizmatični ljudje so avtentični, pristni, ne kopirajo nikogar, imajo visoko stopnjo samozavesti in ne poskušajo ugajati vsakomur. Koliko dvoličnih izjav in dejanj smo našli in odkrili med našimi voditelji vseh političnih usmeritev v zadnjih leti? Koliko nespretnim javnim nastopom smo bili priča? Koliko kopiranih govorov smo slišali? Premnogo in preveč.

Karizmatični voditelji so inspirativni in s tem spodbudijo ljudi okoli sebe, da so motivirani za uresničevanje idej, za potrebne spremembe. Karizmatičen voditelj svojo ekipo (beri: svoj narod) krepi v samozavesti in ustvarjalnosti. Pa se je zgodilo kar nekajkrat, da je bilo ves slovenski narod sram zaradi svojih voditeljev. Če bi naši voditelji v resnici delovali navdihujoče ter pomagali graditi narodovo samozavest, bi bili mi danes lahko že daleč pred vsemi, s katerimi se tako radi primerjamo.

Karizmatičnega voditelja odlikuje empatija, sposobnost razumevanja drugih. Pri nas pa vlada ne ve in ne razume, zakaj policisti štrajkajo, sprašuje se javno, zakaj so župani nezadovoljni, ni jim jasno, zakaj se ljudje pritožujejo zaradi žičnatih ograj. Priznati pa je treba, da obstaja visoka stopnja empatije do zdravstvenih, gradbenih in številnih drugih lobijev.

Karizmatične ljudi odlikuje idealizem, vizija, program, pogled v prihodnost, razvoj. Ah, tu sem ostala brez besed.

Karizmatične ljudi odlikuje intelekt, ki jih naredi pogumne. Res je, v načelu imamo izobražene voditelje, a pogumni so predvsem tisti, ki so izobrazbo pridobili s plagiati.

Karizmatični ljudje poslušajo in so vedno osredotočeni na pogovor. Ne samo, da so karizmatični ljudje spoštovani, tudi oni sami spoštujejo druge. Pri nas se voditelji ne poslušajo med seboj, ne sliši se od leve na desno in obratno, v sredini nastaja mučna tišina. In ne slišijo ljudstva.

Karizmatični ljudje so všečni, dobro izgledajo. Ja, tudi to je potrebno za karizmatičnega voditelja. Pri tem ne govorimo o klasični lepoti, pač pa gre za privlačnost, ki deluje kot magnet.

Karizmatični ljudje so odlični retoriki in imajo suvereno telesno govorico. Na tem področju smo povsem na dnu, daj je odlična retorika povezana z jasnim programom, vizijo, argumenti, samozavestjo, izgledom in tako dalje.

Zaključujem. Tudi država je lahko karizmatična. A le toliko, kot so karizmatični njeni voditelji in državljani. Pa razmislimo, kje smo in zakaj!

Moč naših gospodarskih elit – jekleni piščanci


Ko so pred leti Ruski investitorji prevzeli Slovensko industrijo jekla SIJ, sem to prodajo ocenila kot dobro potezo lastnikov. Rusi bodo pa ja znali upravljati s to dejavnostjo, saj za svoje industrije, konstrukcije in dimenzije potrebujejo nepredstavljivo število ton jekla, ki so ga pridelovali tudi sami. So tujci, po vsej verjetnosti neodvisni in ne prepleteni z domačimi tajkunskimi elitami, vlagajo svoj lasten denar, vstopajo na dolgi rok. In res jim je šlo dobro. Nič škandalov, obetavno poslovanje, skorajda 90-odstotni izvoz, rast EBITDA in drugih poslovnih kazalnikov. Vzorna tuja naložba.

images

In potem pridejo na pot piščanci

Potrebna bi bila poglobljena analiza, da bi razumeli, kako se najdeta jeklo in piščanci. Kakšen sprevržen manever je za to odločitvijo, da SIJ dokapitalizira / kupi ptujskega perutninarja, bomo še nekaj časa odkrivali. Dokazuje pa moč in vpliv naših skorumpiranih elit, ki so uspele prepričati celo tradicionalno poslovno zadržane in z dvomi oborožene Ruse, da je naložba v belo meso, bedrca in perutničke bolj smiselna kot v svetleče vijake, pločevino ali ostale jeklene produkte.  

imagesD9N18FXR

Meni 14, tebi 8

V resnici za tem manevrom tiči pohlep, zapisan v opcijskih pogodbah. Kot že tolikokrat do sedaj pri naših managerskih strukturah, ki želijo biti večje, kot so oni sami. Prodati svoj delež v firmi po dobrih 14 evrov za delnico, medtem, ko ostali delničarji dobijo zanjo le 8 evrov, je odličen posel – za dosedanje vodstvo. In v tem ne vidijo ničesar nezakonitega. Zanje je to pošteno, zakonito, v skladu s poslovnimi običaji in kaj vem kakšnimi umetelno oblikovanimi izjavami.

 Kako jeklene so ruske mišice?

No, če ne kaj drugega, je novopečenim jeklenim lastnikom perutninarjev kriminalistična preiskava dala vedeti, da tu nekaj smrdi. Nemudoma so tudi preko medijev sporočili, da takšno ravnanje piščančje uprave meče slabo luč tudi na SIJ, da sodelovanje z upravo v teh okoliščinah ne bo mogoče in zahtevali njihov odstop.

 Odstop ? Ah, dajte, no!

Predsednik piščančje uprave pa se ne da. Zakaj bi odstopal, če je vse zakonito? Ker se v Sloveniji še vedno preredko seznanimo z odstopi s funkcij, bo tudi tokrat šlo na trdo. No, vsaj navzven. Povsem možno je, da bo predsednik piščančje uprave v resnici v pokoj vstopil kot milijonar in živel svoje tretje življenjsko obdobje v finančni brezskrbnosti. Do živega mu ni prišla afera s Probanko, niti z Merkurjem, niti s Savo in še katerim slovenskim podjetjem, pa mu očitno tudi ruski SIJ ne bo škodil. Čas za pokoj je tako ali tako tu, vprašanje je le, kako debel bo takrat žep ali bančni račun.

 Pravna država – kaj je to?

Če naši voditelji tega še ne vedo, naj zapišem, da smo Slovenci že davno izgubili vero v pravno državo in enakost državljanov pred zakoni. Če je vse, kar se je v zadnjih desetih letih razkrilo kot svinjarija gospodarske elite samo to, zaradi česar danes sedita le Hilda in Boško, je nekaj hudo narobe z našimi zakoni. No, tudi s tožilci ali pa z neodvisnostjo sodnikov.

images1S15LJI7

 Piščančja resolucija

Ta zgodba me je pogrela do te mere, da ptujskih piščancev v prihodnje ne bom več kupovala. Ne želim polniti žepov lumpom in prevarantom, ki nas imajo načrtno in pri polni zavesti za norce. Ne želim svojega denarja vlagati v pokojnino nekoga, ki bi nabran denar svoje poslovne kariere v resnici moral pokloniti socialno ogroženim, da bi mu vse njegove vratolomne finančne grehe vsaj malo odpustili, če mu že pravni sistem nič ne more. In ne nazadnje, ne vem ali kdaj v prihodnje ne bom ugriznila v kakšno jekleno koščico, kar bi me stalo kakšnega zoba.

To pa je že druga zgodba, ki je tudi zelo draga.