Saj poznate tisti rek o na pol polnem ali na pol praznem kozarcu. Stvar zornega kota, percepcije, stanja duha, značajske vedrine.
Četudi ob koncu leta lahko nanizamo le nekaj vsebin, ki so šle pri nas po vsesplošnem mnenju pravočasno in načrtno dobro in v pravo smer, bi bilo lahko seveda še mnogo slabše. Zato na odhajajoče leto gledam pozitivno in z vidika na pol polnega kozarca.
Predstavljajte si, da bi se večji del beguncev odločil izbrati Slovenijo za svoj cilj. Doživeli bi kolaps imigrantske administracije, naši prostovoljci v begunskih centrih bi v resnici cepali od utrujenosti, organi javnega reda in miru bi morali izpeljati temeljito reorganizacijo ter ob tem prositi za vpoklic kolege iz številnih drugih držav, da bi lahko izvajali primeren nadzor nad bivanjem in integracijo vseh prosilcev. Da ne govorim o šolskem sistemu, zaposlovanju, prošnjah za evropska sredstva in tako dalje. Lahko smo torej izjemno zadovoljni, da Slovenije begunci ne vidijo kot obljubljene dežele in tako ostajamo zgolj in le tranzitna država.
Predstavljajte si tudi, da bi odstopljeni v.d. direktorja UKC Baričič svoj pravi obraz pokazal šele po imenovanju. Še dobro, da ni bil vešč komuniciranja in da se je želel na popolnoma sprevržen, poneumljen način postavljati pred mediji, jim namigovati o čem naj poročajo, se zapletal v svoje bedasto žaljive izjave o čakanju na rezultate imenovanja v povezavi z njegovimi prostočasnimi aktivnostmi, o javnih uslužbencih in dobri »plački«, da smo ga – vsaj nekateri, ne pa tudi ministrica – hitro spregledali. Tako nam zdaj ostaja upanje, da bo novi razpis ponudil kandidate, ki bodo značajsko močni in pošteni, poslovno neoporečni in sposobni uvajati spremembe, ki bodo delovali transparentno, v dobro javnega zavoda in javnosti ter komunicirali odkrito in po pravici.
Predstavljajte si, da bi policisti za obrambo evropske meje, kar jim je z begunci priletelo kot neke vrste dodatno delo, zahtevali evropske plače. Pa jih ne. Zadovoljni smo lahko, da želijo samo to, kar jim je bilo obljubljeno že v prejšnjih vladah, po domačih plačnih normah. Dolgo časa so vztrajali, da se je treba o tem pogajati, ko do tega ni prišlo, so začeli s štrajkom. Lahko bi šli takoj na ulice in zagnali vik in krik, spustili iz rok vse, kar po zakonu lahko spustijo. Država bi bila danes lahko mnogo bolj kaotična in manj varna. Gledano z zgornje polovice kozarca, so policisti s svojo stavko zgled za konstruktivno destrukcijo in morebiti tudi gradnjo nečesa novega.
Predstavljajte si, da zadeva Patria ne bi zastarala. Ne morete si predstavljati koliko novinarskega dela, čakanja reporterjev pred sodiščem v vročini, dežju in mrazu je prihranjenega. Koliko zborovanj privržencev od opoldneva do poznih večernih ur bi bilo še potrebno organizirati, koliko porabljenih in plačanih sodniških ur bi morali še investirati, koliko kolumn zapisati, koliko hodniških, kavarniških in javnih pogovorov bi bilo potrebno še opraviti, da bi sledili zgodbi, za katero se je sicer vedelo vnaprej, kako se bo končala. Res smo lahko srečni, da je leto 2015 naredilo konec tem mukam.
Razlogov za veselje nad letom 2015 imamo še zelo veliko.
Še dobro, da je večina lumpov, ki smo jih pred leti zaprli zaradi nezakonitega načina grabežljivost, zdaj na prostosti. Danes niso več breme davkoplačevalcev, saj nas bivalni dan v zaporih kar veliko stane. Danes morajo preživeti sami sebe ali pa živijo na račun njihovih bogatih soprog. Tudi sicer sodni procesi padajo kar po vrsti, kar samo potrjuje, kako odlične odvetnike imamo v Sloveniji. Zanje je bilo 2015 res odlično. Nadvse uspešno se na vse privijanje in stiskanje države za novimi evri odzivajo izvozniki, ki nepopustljivo dvigajo naš izvoz in skušajo kompenzirati, kar jim država doma pobere. Tako raste naš BDP, izboljšuje se zaposlitvena statistika in tako dalje.
In čisto na koncu. Predstavljajte si, da Petru Prevcu ne bi uspelo do začetka sezone shujšati za tiste 3 kilograme, ki jih je pridelal preko poletja. Njegova zmagovalna linija bi bila lahko resno ogrožena, saj bi z zaletnih miz skakalnic padal kot kamen, namesto odletel kot orel. In kakšna škoda bi šele bila, če oče in mama Prevc ne bi imela številne družine. Si predstavljate, da danes ne bi mogli govoriti še o Domnu in Cenetu Prevcu ter njihovem družinskem skakalnem fenomenu? Res smo lahko srečni in zadovoljni z letom 2015!
Pa srečno tudi v 2016!