Medvedkova usluga Dejana Židana sebi, stranki, Prešičku


Predsednik SD je zamudil priložnost, ki mu jo je na pladnju ponudil Prešiček, da bi krizno stanje obrnil v svojo korist.

Na novinarski konferenci, na kateri je podal izjavo o ravnanjih ministra za kulturo iz svoje stranke, Židan in njegovi strategi niso zaznali priložnosti, da bi na račun ministrovih “grehov” pridobili politične točke in pritegnili na svojo stran še nekaj več tistih, ki so SD za moralno držo pripravljeni podariti svojo naklonjenost.

Židan je zamudil tudi priložnost, da bi se sam izkazal kot človek s hrbtenico. Kot voditelj, ki z jasno vizijo nagovarja Socialne demokrate k spoštovanju etičnih, humanih, človeka dostojnih normativov.

Toda ne. Počepnil je in kazen za ministrove napake preložil na predsednika vlade. Enako nespretno kot že prej Alenka Bratušek v zadevi Bandelli, katere epilog je znan.

Kakšno tepežkanje?

Židan s tem tudi ministru Prešičku ni naredil usluge. Kot klòp se držati ministrskega stolčka, dokler te ne odstranijo s pinceto — čeprav se v medijih na tvoj račun dnevno rolajo izjave, mnenja, obtožbe, celo analize osebnosti —, ni ravno najboljša priložnost za pokončno in samozavestno držo. Zgodba o njegovem odnosu in ravnanju s sodelavci je tako odprla še nove debate o tem, kaj se v resnici dogaja na ministrstvu za kulturo, kakšnega značaja je minister, ali je res kolerik itd. Seveda pa vse to še naprej in še bolj meče slabo luč na SD.

Dejan Židan se je v zadevi Prešiček kolikor-toliko konkretno odzval samo na nedovoljeno prevažanje ministrovih instrumentov s službenim vozilom. Po njegovem bi jih moral minister zato dobiti po prstih. S koliko udarci in s kakšno šibo bi ga premier moral kaznovati in kako naj bi to tepežkanje v resnici izgledalo, Židan ni povedal.
Roko na srce, ne bi mu bilo treba sklicevati novinarske konference za to sporočilo. Da je minister s prevažanjem zasebnih instrumentov s službenim vozilom delal v nasprotju s tem, kar je dovoljeno, znamo presoditi tudi sami. Nenazadnje ne gre niti za prvi takšen primer zlorabe službenih sredstev v zasebne namene.

Dejstva, očitki, govorice

Pričakovali smo oceno, kako voditelj Socialnih demokratov ocenjuje vodenje svojega ministra v luči znanih dejstev in očitkov: samomora sodelavca, slabih odnosov na ministrstvu, govoric o vpitju, neprimernega ravnanja z zaposlenimi, metanja ključev, poniževanja in podobnega.

Kot predsednik stranke in s tem kot ministrov politični šef bi lahko Židan dobil najbolj poglobljene informacije, jih pošteno pretehtal in z umikom svojega človeka s položaja vsaj delno omilil pritisk vsesplošnega javnega blatenja. S tem bi si stranka prislužila precej političnih točk.

Zdaj čakamo ponedeljek. Odločitev je odvisna od predsednika vlade, ki ga na mizi čaka pismo ministra Prešička. Ko je bil prvič postavljen v vlogo “sodnika”, se je odločil po volji ljudstva in tudi hitro. Se bo tudi tokrat?

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 27. januarja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3552?=medvedkova-usluga-dejana-zidana-sebi-stranki-presicku

V športu so fejst fantje in dekleta. Vse za en sam cilj. Za zmago.


Trdo delajo. Garajo. Trenirajo vsak dan. Nenehno se učijo. Preigravajo scenarije, taktike. Besede spreminjajo v dejanja.

Kako kotirajo v svetu slovenski politični veljaki po svojem ugledu in vplivu, lahko samo ugibamo. Razen volitev v EU parlament — kamor pa predsednika države, vlade ali ministrov ne pošiljamo — ali imenovanja v nekaj mednarodnih organov nimamo enotnega merila, s katerim bi to lahko izmerili. Zato lahko samo z veliko zanesljivostjo ugibamo, da so naši vrli možje in žene v tujini precej nepomembni igralci. Prej stranski opazovalci, nikoli v ospredju.

Precej bolje pa lahko ocenimo “vrednost” športnikov. Športni rezultati so merilo in sami po sebi nedvoumen pokazatelj, kam kdo sodi v svojem športu ali disciplini. Dobre uvrstitve potiskajo tekmovalca v ospredje medijske pozornosti in prepoznavnosti, povečuje se število njegovih privržencev, širša je njegova mreža, s tem pa tudi vpliv. To velja tudi za športne funkcionarje, ki sicer delujejo v ozadju, a njihov vpliv in ugled, če ne prej, presojamo ob izteku mandata, ko pride čas ponovnega imenovanja.

Čeferin

Dolgo časa je veljalo, da je Aleksander Čeferin najbolj vpliven Slovenec v svetovnem športu. Ugledni pravnik iz najbolj prepoznavne pravniške družine pri nas nam je bil pri vodenju evropske nogometne matice UEFA doslej samo v ponos. Njegova dejanja so premišljena, komunikacija preudarna. V medijih se ne pojavlja brez razloga in samo zato, da se pokaže. Organizacijo vodi z jasno vizijo in je dovolj odločen voditelj, da gre nogomet v pravo smer. Sodelavci ga spoštujejo in cenijo. Dopustil nam je celo vpogled v njegovo švicarsko življenje. Ravno toliko, da smo napasli svoje tipično slovenske firbčnost. V imenu vseh Slovencev lahko zapišem, da smo neizmerno veseli, da na prihajajočih volitvah sploh nima protikandidata, saj je več kot očitno najprimernejši za nov mandat za vse evropske nacionalne nogometne zveze.

Dončić

Toda že več mesecev se vse bolj in bolj osredotočamo na zlatega dečka, ki je v ameriško košarkarsko superligo NBA ponesel ime Slovenije in nas zastopa kot nepopustljiv borec in kot kreativen, inovativen, učljiv, prilagodljiv in požrtvovalen tekmovalec, o katerem vsi govorijo v presežnikih. Pri nepolnih dvajsetih letih je že lider mnogo bolj izkušenih in starejših tekmovalcev v ekipi in z mirno roko prevzema odgovornost tudi za zaključni met.

Luka Dončić je ta hip najbolj dragocen slovenski športni izvozni artikel. Je največkrat zapisano in izgovorjeno športno ime zadnjega obdobja v slovenskih medijih, ki jim nedvomno sledijo vsaj še ameriški. Tudi drugod po Evropi ga poznajo in cenijo, sicer se ne bi uvrstil na 12. mesto na lestvici najboljših evropskih športnikov leta 2018, na kateri je po mnenju tiskovnih agencij sicer zmagal teniški feniks Novak Djoković.

Še nikoli doslej nismo bili tako hitro in točno na tekočem z rezultati v NBA in o Dallas Mavericksih, za katere igra. Pa s številom njegovih košev, skokov in podaj, pa s podatki o ekipi, ki je njihov naslednji nasprotnik, celo z vrstnim redom ekip tako vzhodne kot zahodne konference. Žalujemo za izgubljenimi tekmami Mavericksov in se veselimo vsake zmage. Ponosni smo na vsako točko, ki jo doseže, na vragolije na levo in desno, med nogami, svojimi in drugih igralcev, na trojke iz sredine, po možnosti v zadnji sekundi, ko s svojima dobrima dvema metroma višine že pada proti tlem, ker ga je nasprotnik tik pred metom sesul.

Luka uteleša vse, kar ta hip potrebujemo Slovenci, da bi kot država stopili v prvo kategorijo: svetovni trg, odličen produkt, neustrašen pogum, željo in zavedanje po nenehnem učenju, rast vrednosti, všečnost in odlično izvedbo.

Fejst fantje

Za razliko od Čeferina, ki je gospod v zrelih letih in izdelan, moder mož, pri katerem ne moremo pričakovati dramatičnih osebnostnih ali značajskih sprememb — saj je ravno zaradi teh prišel do tja, kje je —, pa je Luka še tako mlad in “gnetljiv”, da opažamo že razliko od evropskega prvenstva v košarki leta 2017 do danes. V manj kot letu in pol se je preobrazil v novega človeka.

Iz talentiranega košarkarskega mulca je postal občudovan in spoštovan košarkarski mladenič, o katerem govorijo številne aktivne in upokojene košarkarske legende NBA — LeBron James, Charles Barkley, Kobe Bryant, Dirk Nowitzki, Shaquille O’Neal in vrsta drugih. Vsi so začudeni, a tudi navdušeni. Luka je v tem trenutku tudi kandidat za all stars ekipo. Sestavljeno iz najboljših igralcev v NBA. Je šele drugi novinec, ki bi ga lahko doletela ta čast.

Kmalu bo star 20 let. Njegov obraz je dobil resnejše, manj deške poteze. Frizura je na sencah drzneje pobrita, mišična masa je očitno prigarana. Njegov glas je globlji, misli delujejo bolj skrbno izbrane kot na evropskem prvenstvu, četudi se pogosto ponovijo. Ko bo govoril razločneje in počasneje in z očmi, uprtimi v novinarja, bo postal imeniten sogovornik.

V športu so fejst fantje in dekleta. Športniki trdo delajo. Garajo. Trenirajo vsak dan, neglede na dan v tednu. Nenehno se učijo, preigravajo scenarije in taktike. Besede spreminjajo v dejanja. V rezultate. Njihove ekipe sotekmovalcev, trenerjev, fizioterapevtov, maserjev, pripravljalcev smuči, opreme delujejo usklajeno. Za en sam cilj. Za zmago.

Vprašanje, zakaj takšnih rezultatov ne dosegamo v mednarodni politiki, bi na tem mestu najbrž zvenelo prav trapasto?

Kolumna je bila z istim naslovom najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 13. januarja 2019 https://fokuspokus.si/article/3527?=v-sportu-so-fejst-fantje-in-dekleta-vse-za-en-sam-cilj-za-zmago

 

Trije Slovenci kupili avto za 400 jurjev. Mi pa smo dobili kislo kumarico.


Za božjo voljo, prizanesite nam z novicami, ki to niso. Kot da ni dovolj že to, da nas žre, ker ima sosed nov avto!

Potem ko je po božičnem in novoletnem dogajanju medijem zmanjkalo vsebin v zvezi s tem, kje so praznovali domači estradniki in politiki, kje so kamere ujele svetovne zvezde, pa ko smo so nam pokazali vse glamurozne ognjemete sveta in pripadajoče jelke z natančno izmerjenimi kilometri lučk od Avstralije do Londona in ko smo prisluhnili tudi kakšnim novoletnim zaobljubam — potem je nastopil prazen prostor. Poln niča.

Nič novega. To se pogosto dogaja med poletnimi počitnicami, vendar ga nam mediji znajo zapolniti s kislimi kumaricami. Včasih so tako kisle, da jih težko prebavimo, a tu in tam nam le servirajo še kar primerne.

Čas kislih kumaric pa je lahko tudi zimski. Tokrat je že bil tak. Med “primernimi” vsebinami so se znašli celo avtomobili. In to ne kar neki avti, temveč tisti za skoraj 400 tisočakov. Mediji so nam namreč postregli s podatkom, da so lani kar trije Slovenci kupili vozila za vsoto, za katero mora povprečen Slovenec delati 30 let.

Konjunktura

Prodaja avtomobilov v lanskem letu je bila baje navdušujoča. Že avgusta je dosegla skoraj 60.000 vozil. To je podatek, ki nas pomirja, saj kaže na ugodno družbeno in gospodarsko klimo. To lahko razumemo, da ljudem gre dobro, da so optimisti in da so se pripravljeni zadolžiti, saj verjamejo, da bo konjunkturno obdobje debelih krav še trajalo. Avtomobilski prodajalci si delajo kljukice v letnih planih, banke služijo s krediti, ljudje pa imajo nove avte. Je še kaj lepšega, kot da so vsi trije členi v tem poslovnem krogu zadovoljni?

Toda novica, da trije Slovenci vozijo avtomobil za nekaj manj kot 400.000€ potrjuje, kako revna in uboga družba smo v resnici. Pa ne materialno, ampak vsebinsko, medijsko.

Statusni simbol in pripomoček

Da so trije takšni avti tako pomembna vest v medijih, da zasedejo dve minuti časa v osrednjih TV poročilih in četrtino strani v poslovnem tisku, bi nas moralo resno zaskrbeti. Kaj se dogaja z našo družbo?

Moški se morda s tem ne boste strinjali. Za vas je avto nedvomno pomembna družinska in tudi osebna stvar. Statusni simbol. Vaš alter ego. Zrcalo vašega značaja. Zato na avte gledate z drugačnimi očmi kot ženske. Za nas je avto bolj logistično sredstvo. Pripomoček, da življenje teče v skladu z urnikom.

Top 100

Že nekaj let lahko vsako jesen prebiramo lestvico stotih najbogatejših Slovencev. Prva leta, ko so začeli objavljati te podatke, smo evforično stali pred trafikami. Vsi smo hoteli svoj izvod, da bi naštudirali, kdo se je znašel na katerem mestu in za koliko se je njegov status spremenil od minulega leta.

Danes pa nas ta lestvica skorajda ne gane več. To samo pomeni, da postajamo normalni. Da se zavedamo, da v tej in takšni družbeni ureditvi nismo več vsi enaki. Da ne pripada vsakomur enako (malo), saj nekateri znajo več, so bolj kreativni, inovativni, več delajo, so boljši pogajalci, izvirajo že v osnovi iz premožnejših družin ali imajo preprosto več sreče in bolje izkoriščajo svoje omrežje.

En velik novičarski nič

Bogastvo tistih, ki so se uvrstili na rep lestvice stotih najbogatejših, se suče krepko čez 20 milijonov evrov. Zato je novica, da so trije Slovenci lani kupili avto za 400 jurjev, en velik novičarski nič. Manj kot ena kisla kumara.

Štiristo tisoč je resda velik denar. Za nas povprečneže že. To je lepo stanovanje na odlični lokaciji v Ljubljani ali kar dobra hiša v okolici. To je kredit za do konca življenja. Ampak za božjo voljo, prizanesite nam z novicami, ki to niso. Kot da ni dovolj že to, da nas žre, ker ima sosed nov avto.

Kolumna je bila najprej objavljena v nedeljo, 6. januarja, na Fokuspokus z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3514?=trije-slovenci-kupili-avto-za-400-jurjev-mi-pa-smo-dobili-kislo-kumarico