Kdo sploh še bere pozitivne zgodbe?


Današnji zapis je test, ali ste v stanju in pripravljeni prebrati zapis, v katerem ni krvi, žolča, ogorčenja ali celo besa. Ali to sploh še želite?

untitled

Da razčistimo že na začetku. Nisem piarovka Postojnske jame, niti nisem plačana za svoj blog. A novica Dneva reformacije in dneva mrtvih zame ni povezana s Primožem Trubarjem ali našimi pokojnimi predniki, pač pa ta, da je Postojnska jama uvrščena med finaliste nagrade European Business Awards 2015/16. Povsem vseeno mi je ali je to plačana ali v resnici prislužena nominacija, gre za pozitivno vest in teh je pri nas kronično premalo. Na ta seznam se Postojnska jama uvršča kot nacionalni zmagovalec z nekaj izjemnimi številkami, o katerih kasneje. Nagrado podeljuje družba RSM, sedma največja računovodska in davčno svetovalna družba na svetu,  predstavlja pa priznanje za poslovno odličnost, ki jo podeljuje neodvisna komisija presojevalcev, vključno s poslovnimi voditelji in akademiki. Na tekmovanje se je letos prijavilo 32.000 podjetij. Najboljši v svojih kategorijah bodo uvrščeni v finale, prejeli bodo priznanje ‘Ruban d’Honneur’.

Postojnska jama je v prvi polovici letošnjega leta pozdravila 36-milijontega obiskovalca. Avgusta so v enem dnevu zabeležili 12.000 obiskovalcev Postojnskega parka, od tega jih je 7.000 obiskalo samò jamo. Število dnevnih obiskovalcev je najvišje v zadnjih tridesetih letih, s skoraj milijonom obiskovalcev na leto pa se Postojnska jama uvršča na prvo mesto turističnih zanimivosti Slovenije, skupaj s Predjamskim gradom in drugimi doživetji, ki jih ponuja Postojnski park.

Ali to lahko pripišemo poslovnim in marketinškim spretnostim Marjana Batagelja in njegove ekipe, Italijanom in Južnokorejcem, ki sta najštevilčnejši skupini obiskovalcev, Nemcem in Slovencem kot naslednjima dvema, ali na nek način koncu krize v svetu, spletu naključij, poslovni sreči?

Slika za korektno oceno bo gotovo enkrat v prihodnje povsem jasna, a jasno je že danes, da se tudi skozi čas zategovanja pasu da delovati uspešno, če imaš vizijo, strategijo in osredotočenost na posel, ki ga znaš opravljati ter ekipo, ki to zna uveljaviti v praksi. Predvsem pa je kriza čas za povezovanja. V ekipi Batagelj & Co. se očitno zavedajo, da zgolj in le jama ne bo prinesla želenih presežkov. Zato govorijo o Postojnskem parku, o doživetjih, ki jih je moč izkoristiti z obiskom sosednjih in sorodnih prizorišč. Pa to ni še ni vse Na njihovi spletni strani boste našli možnosti za obisk lokacij in dogodkov, ki s Postojnsko jamo nimajo neposrednih povezav, z dogajanjem v občini Postojna pač. Egoizem v teh časih prinaša krčenje po principu suhe slive, povezovanje in prepletanje pa daje možnost rasti.

Ekipi Batagelj & Co. je jasno, da je kljub fascinantosti, ki jo ponuja Postojnska jama, ključna vsebina. Izmislili so si blues festival, ponujajo koncertne in razstavne dogodke, raziskovalne dogodivščine in delavnice. Za to pa potrebujejo sodelujoče ekipe od zunaj. Firma Postojnska jama s prodajo teh storitev prihaja do dodatnega obiska in zaslužka, zunanji partnerji pa do novega posla. Luštno, ne? Žal, premalokrat uporabljeno v Sloveniji.

A predno zaključim tale pocukran zapis, moram dodati še malo mletega sladkorja za povrh in povedati še eno dobro, čisto kratko in z Gorenjske. Ta vsekakor velja za deželo zaprtih, vase obrnjenih ljudi, kar je poleg genskega zapisa še posledica naravnih danosti. Dolgih, mrzlih zim, geografske strukture, boja za preživetje in posledično značilne miselnosti »vse k meni«.

Bildschirmfoto 2015-10-31 um 17.00.56

V Radovljici že tretje leto skupaj deluje od 8 do 11 restavracij, ki pod okriljem lokalnega  Zavoda za turizem pripravljajo kulinarični november Okusi Radol`ce. Nič takšnega, boste rekli. To imamo tudi drugod po Sloveniji s Tednom restavracij. Ne veste pa, da na otvoritveni dan vsi šefi in kuharji delajo drug z drugim, v kuhinji enega ali drugega. Da »gospod Lectar« zjutraj dela krožnike z ekipo »gospoda Kunstlja« v svoji gostilnici, da gre nato »gospod Lectar« na tržnico, ker je zmanjkalo sestavin in jih dostavi h »gospodu Kunstlju«, kjer medtem obe ekipi čakata, da bosta nadaljevali delo. Da na isti večer restavracija gradu Lambergh in Avsenikove gostilne Pr`Jožovcu združeno predstavita njuno skupno sladico, prav tako pa pred publiko s skupaj kreiranimi krožniki ponosno stojijo šefi vseh 9 ostalih restavracij. Združeni in povezani. Zaradi svojih strank. Zaradi prepoznavnosti. Zaradi ugleda. Zaradi posla. Ker skupaj dosežejo več.Na sliki zgoraj vidite vse šefe in še nekaj članov njihovih ekip.

Postojnski jami seveda iskreno privoščim zmago v svoji kategoriji. Naj jo raztrosijo še malo naokoli v turobno, malodušno okolje Slovenije. Zaradi stanja v državi, mlačnih in neodločnih voditeljev, ki smo si jih izvolili, njihovih napačnih odločitev in uradništva, ki ga zganjajo, zaradi sprememb, ki se ne zgodijo, smo se naveličali pritoževati.

Tistim šestim, ki ste prebrali ta zapis, se prijazno zahvaljujem za potrpežljivost. Ostanite pozitivni! In širite ga, kjerkoli imate priložnost. Hvala!

Advertisements

V sedmih nategih brez gub


Saj ste, še posebej dame, kdaj prebrali sporočilo, ki gre nekako takole: »To je revolucionarno odkritje, ki je začrtalo novo smer na področju nege odrasle kože. Gube izginejo dobesedno v nekaj sekundah. Preverite sami in se pomladite v le 28 dneh. Prve učinke boste opazili že po 10 dneh!«

images

V enem samem odstavku trije krepki nategi ali pa le nerazumljiva blaznost besedičenja neznanega tekstopisca.

Najprej nam obljubljajo, da bomo, očitno z neko kremo, mažo, »žavbo«, glede tega v uvodu niso natančni, izbrisale gube v nekaj sekundah. Odlično! Ampak zakaj mi torej v nadaljevanju sporočajo, da se bom pomladila šele v 28 dneh? In zakaj za vraga moram po najprej obljubljenih 10 sekundah, čakati še naslednjih 10 dni, da bom opazila prve učinke? Nekdo tu nekoga prav dobesedno v glavo…, ne bom dokončala stavka.

Če nasedete takšnemu oglasu, ste pa res za luno.

Toda oni, ki stojijo za takšnimi spletnimi potegavščinami, poznajo psihologijo kupcev in vedo, da ste tisti hip v dvomih ter kolebate, zato nadaljujejo: SAMO ZDAJ SMO ZA PRVIH 100 STRANK, PRIPRAVILI NEVERJETNO PONUDBO! Kupite eno pakiranje in drugo prejmite GRATIS!

Bingo! To pa je posel. Četudi dvomimo, da deluje, dobim dva lončka kreme, to se pa že splača. Četudi sploh ne deluje. Tole je bil nateg številka 4.

Za tiste, ki ne padejo skozi to sito, sledi nova past.

imagesEZOOKLK9

Pri prodaji krem je najučinkovitejši sistem prepričevanja slika. Ta je praviloma dvojna. Prej in potem. To je nateg številka 5 in ne verjemite niti eni sami liniji ali odtenku s te slike. Od fotošopa se kar kadi iz njih.  Gospa, ki brez dotične kreme izgleda kot suha sliva, je z uporabo prav te kreme kot sveža rožica. Če pa se oglaševalec odloči izdelek predstaviti  z eno samo žensko podobo, potem običajno vidimo na sliki čedno štiridesetletnico, za katero trdijo, da je stara…72 let!!!  Larifari!

Malo sem pobrskala po spletu in ugotovila, da dame preverjajo izkušnje med seboj in se sprašujejo o učinkih. Najprej sledijo, tako ocenjujem, iskreni odgovori, da krema ne deluje. Da je postopek reklamacije, ki ga tako širokosrčno in kot povsem enostavnega navajajo v nadaljevanju  oglasa, strahovito zapleten.  Da je treba paket poslati na primer na Poljsko, s celim kupom osebnih podatkov in da vsako mine volja do tega. Nekatere pišejo, da so kremo vrgle v smeti, ker jih koža peče, srbi in se lušči. Ko se skozi takšno branje prepričaš o svojih pomislekih, pa nenadoma preobrat.

Hopla, vskoči v spletni pogovor uporabnica, ki se podpiše z »aabbcc12« in odločno zapiše: »Ja! Super je, rezultati so vidni.« Kakršnega koli spola že je, nima toliko moškosti v sebi, da bi se podpisal(a) vsaj s psevdonimom, na primer Mojca Brezgub. Ker (mu) ji ni uspelo obrniti teme, sledi  ponovno vrsta kritik in nato spet, kot strela z jasnega: »Uporabljam to kremo že nekaj časa, po moje je vredna vsakega centa :)«. Podpis: po-moje. Kam se obrne teža sporočil, je odvisno od tega, koliko agentov so tisti hip aktivirali na strani prodajalca, ki pišejo »sploh in oh« o izdelku. Nateg številka 6.

Spletne trgovine so idealen prostor za podleže in prevarante, ki računajo na preizkušen in ne glede na državo povsem verjeten odstotek tistih, ki bodo padli na takšna sporočila.

Me pa ob tem zanima, kje so naše inšpekcijske službe? Ali ti izdelki, ki kot z lune priletijo v spletni prodajni prostor, nosijo vse potrebne certifikate, vsa dovoljenja in potrebne žige za uporabo. Kozmetika je zahtevna gospodarska panoga in vsem na očeh – dobesedno.  Spoštovati mora stroga, pogosto medicinska pravila testiranj. Mi pa nič. Kam se stečejo davki takšne prodaje? Denar pade na račun prodajalca, od toda dalje pa gre mogoče v neznano. Nateg številka 7.

Drage dame, ne upam si tega pisanja zaključiti z ugotovitvijo, da so po sedmih tretmajih z nategi naše gube manj vidne.

To bi bil namreč nateg številka 8, ta pa ni več pravljična.

Rešite me medijev!


Prepričana sem, da se piarovci v zadnjem obdobju pogosteje kot kdaj koli prej srečujemo s prošnjami naših naročnikov, naj jim zagotovimo samo eno – nobenih objav v medijih. Pa ne gre za dugorazredne firme, da ne bo pomote, ali za kakšne slamnate skrivače, ki danes so, jutri pa jih ni, vmes pa mimo zakonov poberejo vse, kar se pobrati da. Gre za ugledne zasebne družbe in tudi kakšno javno podjetje se najde vmes, ki poslujejo uspešno, dobro, delujejo profesionalno, so korektni, spoštujejo temeljne poslovne vrednote, imajo dobiček. Ker smo piarovci svojim naročnikom v pomoč pri komuniciranju z mediji, je ta prošnja v resnici slika nekega nerazumnega absurda, izkrivljenosti in profesionalne degeneracije v naši družbi. Naše delo, za katerega smo plačani, je  povezovanje vsebin, ki nastanejo v podjetjih z mediji, katerih sledilce bi takšne vsebine zanimale. In zdaj nas naročniki prosijo, naj se raje trudimo v smeri, da objav ne bo.

images3

To se mi zdi približno tako, kot bi policaja, ki je zadolžen, da me brani pred nasilneži, prosila naj me raje ustreli.  Zaradi stanja, ki vlada v naši družbi, so podjetja svoje ambicije glede pojavnosti obrnila za 180 stopinj. Pred leti je veljalo, če te ni v medijih, te sploh ni. Zdaj velja, če te ni v medijih, lahko mirneje in mnogo bolj uspešno voziš svojo poslovno barko mimo vseh nastavljenih čeri.

Razlogov za takšno ravnanje podjetij je več.

  1. Okolje, v katerem delujejo podjetja, je tako nestabilno in kljub obetavnim statističnim številkam še vedno tako občutljivo, da si gospodarstveniki želijo le še miru in popolno osredotočenost na osnovo dejavnost.
  2. Do sedaj objavljene zgodbe v medijih o njihovih podjetjih in njih samih so jih mnogokrat razočarale, pravijo. Na pogovor k njim je prišel /prišla novinar /novinarka, ki ni pogledala niti spletne strani tega podjetja, kaj šele, da bi se pripravila na nalogo vsaj z mini raziskavo. Zato ne zna postavljati pravih vprašanj, če se ji kljub temu uspe podati pravo vsebino, je ne razume dovolj dobro.
  3. Naročniki imajo pogosto občutek, da novinarji namenoma in načrtno spreobračajo zgodbe in ne izpostavijo tega, zaradi česar je prišlo do pogovora. Zato je sporočilo takšnih pogovorov premnogokrat drugačno od pričakovanj naročnika in razočaranja so velika.
  4. Dobre in pozitivne zgodbe generirajo »fovšijo«, pravijo. Če mediji pišejo dobro o meni, bo sosed jutri oddal anonimno prijavo na kakšen revizijski, inšpektorski ali organ pregona in že bomo imeli v podjetju preiskavo.
  5. In še: če se o nas piše dobro in če prikazujemo rast dobička, se takoj razleze naokoli stališče, da smo to tako ali tako prigoljufali in da to že ne more biti pošteno zaslužen denar. In če že nimamo katerega od prej omenjenih organov v podjetju, imamo pa po tem zagotovo FURS.
  6. Bog ne daj pojaviti se na kakšni lestvici premožnih. Obdobje med dvema izdajama slovenske revije, ki objavlja seznam najbogatejših Slovencev, zna biti najbolj travmatično leto v življenju tistega, ki ga je matematika ustvarjalcev te liste uvrstila nanjo.
  7. Ne, ne, nič komuniciranja, pravijo nekateri. Manj se govori o nas, bolje nam bo.
  8. In za nas, piarovce, zelo boleče stališče podjetij. Gradnja odnosov z mediji je piarovsko leporečje, ki ne drži. Odnosi z mediji se gradijo le do prve slabe novice. Takrat novinarji pozabijo na vse prejšnje telefonske klice, na vse pogovore in pojasnila, na vse prejšnje rezultate in dolgoletno ustvarjanje zaupanja ter nas neusmiljeno pribijejo na križ.

images2

Zdaj se torej namesto z načrti kako komunicirati in podjetjem preko tega ustvarjati okolje, v katerem bodo lažje dosegala svoje poslovne cilje, ukvarjamo s komunikacijskimi ne-načrti in spretnostmi, s katerimi jim pomagamo ustvarjati mirno okolje – brez medijev. Ne biti dnevno v medijih, ne biti osvetljen z vseh možnih zornih kotov, danes velja za privilegij in cilj številnih podjetij.

Naj me hudič vzame, če je to normalno stanje družbe.

In naj me vzame še enkrat, ker nimam odgovora, kako to pomagati spremeniti. Ali naj poslovno naivno in romantično še naprej skušam uveljavljati teoretične in do pred časom vsaj delno delujoče principe odnosov z javnostmi? Ali naj na trgu sprevrženih metod in krvavoželjnih potez pozabim na vse to in se trudim delovati po načelu plavanja s tokom, češ, bo že bolje? Obstoja še tretja možnost, da se postavim v vlogo osveščevalca tega stanja in si na vse kriplje javno prizadevam za streznitev in spremembe.

Pri slednjem imam veliko težavo. Ne vem, koga je potrebno v resnici nagovoriti, trdo prijeti za rame in ga pošteno stresti. Novinarje in urednike, ki so plemenite novinarske standarde poteptali na račun dosegov, rejtingov, deležev, cost per point in kaj vem česa še; piarovce, ki v boju za naročnike in preživetje, pozabimo na naše osnovno poslanstvo in se prilagajamo do faze škodljivosti; naročnike, ki bi bili zaradi svoje vloge v tem krogu lahko odločnejši; politike in voditelje, ki s svojimi zgledi in dejanji vlečejo družbo v ta drek ali kar ljudstvo, ki na koncu vse to bere, gleda in spremlja.

Naj me res kar hudič vzame!

Nemec Slovencu ogledalo nastavi


Slovencem je vedno godilo prisluhniti ocenam in mnenjem o tem, kako nas vidijo drugi. Marljivi, pametni, prijazni, malo bolj nemško naravnani, kar bi lahko pomenilo točni, korektni, pa tudi trdi pogajalci, profesionalni. Kako prijetno je to slišati. Besede božajo, usta nam lezejo v nasmeh, počutje je blagodejno, telo se postavi pokonci, ego raste. Končno nam nekdo da vedeti, da smo pravi, prvorazredni državljani sveta.

Nemčija je naš največji trgovinski partner. Je tudi ena redkih držav in edina zahodna država, s katero imamo presežek v trgovanju. Izvozimo več, kot uvozimo. Poslovno se zato kar solidno poznamo. Kako nas v resnici vidijo Nemci, po katerih bi se marsikdo rad zgledoval, pa nam nastavi ogledalo, ki je vredno razmisleka.

untitled

Doma imam enega Nemca. Z njim še nisva razjasnila niti vseh okoliščin druge svetovne vojne, zato njegovo mnenje tokrat ne šteje. Je pa v Sloveniji kar nekaj živečih Nemcev in po zaslugi domačega, jih zdaj že nekaj poznam.

Značajsko smo po njihovem mnenju visoko in nadpovprečno negativni. Naša prva misel ob novi ideji, ki pade na poslovno mizo, so ovire, zaradi katerih se te ideje ne da realizirati. Za vsako stvar najdemo svoj »ampak«, »but«, »aber«. In še več. Z razvojem debate ta »ampak« samo raste. Za neuspeh projekta bo kriva država in pred njo seveda še politika, kriv bo distributer, prodajalec, tudi sosedje, ki nam bodo nevoščljivi, nimamo pravega orodja, zagotovo pa bodo  krivi mediji. Če na koncu kljub temu pade odločitev o realizaciji ideje, se je lotimo z velikim dvomom in z zelo malo pogonske energije. V takšnih okoliščinah projekt že v osnovi sodi v kategorijo tveganega posla.

Kolektivno smo se naučili prelagati breme odločitev na druge. Ne tvegamo, nismo podjetni. Končne odločitve bi najraje prepustili nekomu drugemu. Tudi kadar Slovenci delujemo v skupini, pogosto slišimo, da so se »oni« (drugi člani skupine) tako odločili. Kot da nas, enega od členov te skupine, ni zraven. Še raje rečemo: »jaz sem bil proti«. Seveda to zlasti velja za projekte, ki jim ne gre prav izvrstno, kjer se je treba truditi, garati in dokazovati. In nerazumljivo za Nemce je, da to rečemo privoščljivo. To izrazimo z vidnim zadovoljstvom, češ, »saj sem vam rekel, da to ni dobro«. Svoji lastni ekipi privoščimo poraz. Tega v resnem poslovnem svetu, kot je nemški, ne boste doživeli, pravijo.

untitled2

Strašno smo tudi navezani na svoja omrežja. Ko se v poslu srečamo z izzivom, se tega ne bomo lotili po premisleku, analitsko in načrtno v svoji delovni skupini, s ciljem, da ga skupaj odpravimo in se iz tega tudi nekaj naučimo. Slovenci najprej pokličemo Toneta ali Jožeta ali Janeza, ker oni trije to znajo urediti. In potem tisti, ki je te tri fante poklical, postane narodni heroj, saj je problem rešil. Zavrtel je nekaj številk na svojem mobilniku in takoj postal najpomembnejši člen ekipe. Posledica takega ravnanja je, da ta ekipa še naprej, vključno z njim, ostaja brez znanja in bo vedno odvisna telefonskih številk Toneta in tovarišev.

Opazijo pa Nemci tudi vpliv Balkana. Princip »bo že«, ali po drugače »lako ćemo« je prepogosto vpet v naše poslovno življenje. Manifestira se z odlaganjem in odlašanjem opravljenih del do zadnjega hipa, kar je povezano s prepričanjem, da se bo vse skupaj že nekako uredilo samo po sebi. Če tak princip deluje, je to zgolj sreča ali naključje, kar nam Nemci ne priznavajo kot poslovno veščino, še manj pa kot poslovno intuicijo.

Nam dajo pa primer VW za zgled. Strinjajo se, da gre za nacionalni škandal brez primere. Vendar ga že rešujejo. Od Merklove navzdol. Zavzeto in dosledno. Tam je predsednik uprave VW odletel v nekaj dneh, z njim pa tudi vsa ključna garnitura direktorjev pod njim. Takoj je bil imenovan nov predsednik uprave, komisije za odkrivanje vzrokov znotraj VW sistema že delujejo, prav tako pa tudi kriminalisti. V Sloveniji bi nadzorni svet še danes razmišljal ali ima pravno osnovo za odstavitev predsednika uprave, pravniki bi razmišljali ali naj naredijo tender za iskanje bodočega, ali naj bo ta mednarodni ali samo slovenski, ali bi raje novega predsednika uprave dobili kar na povabilo nadzornega sveta.

Seveda pa Nemci priznavajo, da imamo tudi v Sloveniji visoko profesionalne poslovne standarde v številnih podjetjih. Za ostale bi veljalo razmisliti takole,  če ne znamo sami, pa kopirajmo. Odlična kopija je lahko mnogo boljša kot slab original.

Ugodno do osebnega stečaja


Novodobna zakonodaja omogoča tistim, ki so se znašli v finančnih težavah in so prezadolženi,  možnost osebnega stečaja. Sliši se zaskrbljujoče, celo tragično. Nekdo ki ne more poravnavati svojih obveznosti je v resnici siromak in revež. Svoje življenje s pomočjo stečaja začenja povsem na novo, brez vsega, z nule. Odrešitev zanje pa je vendarle v tem, da po zaključenem stečajnem postopku tudi dolga ni več.  Ta je bodisi poplačan ali odpisan. Delno ali v celoti.

Bankrot 2

No, takšen scenarij velja za vse, ki sodijo v kategorijo povsem navadnih državljanov. Tistih, ki niso bili na položajih in so se ušteli tako, da so si kupili avto nižjega srednjega razreda na kredit, ga začeli odplačevati, nato pa je šla njihova firma k vragu, služba in s tem plača, pa prav tako. Neplačani mesečni obroki so se začeli kopičiti, položnice so ostale neporavnane. Namesto avta lahko za izhodišče vzamete tudi stanovanje, kot človekovo osnovno dobrino, ali pa nakup pohištva, investicijo v zgrešen biznis.

»Nadstandardni« državljani pa so modro ravnali drugače. Gospodje Pavček, Zidar, dr. Snežič in vrsta drugih, so prav tako razglasili osebni stečaj. Od prej opisanih navadnih državljanov se razlikujejo v tem, da kljub stečaju ostajajo premožni, le na njihovem kontu ni ničesar. S kreativnim knjigovodstvom, prepisi in podpisi so pravočasno poskrbeli, da je vse, kar so imeli, formalno prešlo na nekoga drugega. Največkrat na družinske člane, soproge, otroke, tudi taste in svake. Zelo priljubljene in precej varne rešitve pa so tudi »naložbe« v tujini, saj druge države nerade in le redko ustrežejo s posredovanjem podatkov stečajnim upraviteljem.

Upravitelji osebnega stečaja so zavezani k iskanju premoženja za poplačilo upnikov v kar največji meri in pri tem morajo pokazati vso svojo iznajdljivost, spretnost, uporabiti svojo mrežo, javne institucije. V primeru nadstandardnih državljanov, jim iskanje premoženja ne gre prav dobro od rok.

images

Kar poglejte gospo Zidar. Mož Ivan, nekdanji velikan slovenskega gradbeništva, poznan kot gradbeni baron, je v osebnem bankrotu. Nima premoženja. Ničesar nima, s čemer bi lahko svojim upnikom vsaj delno poplačal dolgove. Posredno smo njegovi upniki tudi mi, državljani, ki  smo preko dokapitalizacij bank pokrivali njegove, nikoli vrnjene kredite, ki sta si jih s Hildo in ostalimi gradbenimi lumpi delila pod mizo. Če nima Ivan, ima pa gospa Zidarjeva. Soproga ima dovolj sredstev, da se podaja v nakup nepremičnine na obali. Ogleduje, izbira, ni ji vse všeč, ima svoje standarde in zahteve, zahtevno oko. Seveda, ona zna z denarjem. Ves čas trajajočega zakona je kot nezaposlena gospodinja skrbno odtegovala težko prigaran Ivanov denar od stroškov gospodinjstva in v pločevinasti škatli so se nabrali kar milijoni. Kako naj stečajni upravitelj najde denar v pločevinasti škatlici? Res je, del tega težko privarčevanega in od ust odtegnjenega denarja je polagala na bančni račun, največkrat skromno, da ne bi mislili, kako z Ivanom razkošno živita, nekajkrat pa je očitno grozilo, da bo Ivan odkril njeno gospodinjsko nespodobnost, zato je položila kar vse, kar se je nabralo v škatlici.

Pravno je vse tole verjetno povsem korektno, moralno in etično pa nagnusno. Tako nagnusno, kot je lahko nagnusna zakonodaja, ki dopušča luknje, v katerih se lahko takole svobodno gospodinji.

Je pa sicer priprava vse potrebne dokumentacija za vložitev osebnega stečaja v Sloveniji očitno tudi dober biznis. Če kliknete v izbrani iskalnik »osebni stečaj«, boste naleteli na ponudnike rešitev, ki vam obljubljajo »življenje brez obveznosti«.  »Glavni cilj stečajnega postopka je odpust obveznosti (dolgov)«, pravijo. Torej nekaj drugega, kot si prizadevajo stečajni upravitelji. Pa smo spet na različnih bregovih. Najbolj mi je padel v oči tale naslov: »Ugodno do osebnega stečaja«, pa tudi ta ni slab: »Pomagali vam bomo razglasiti osebni stečaj«. Seveda njihove storitve niso dobrodelne. Takole pravijo: »Vložitev predloga za osebni stečaj (skupaj s pripravo vse potrebne dokumentacije) strankam računamo 150 EUR. Dodatni stroški so z overitvijo izjave pri notarju – približno 17,08 EUR. Tudi to izjavo vam mi pripravimo«. Skratka, kandidati za osebni stečaj si sposodijo še zadnjih 167,80 evrov in gredo mirno v osebni stečaj.

In kaj dela medtem gospod Zidar?

Nič – on je svoje že  naredil. Nekaj milijonkrat. In tako »ugodno prišel do osebnega stečaja«.