Omejen rok trajanja pravičnosti in poštenosti


Novica tedna zame ni to, da je po novem DUTB lastnica kar 41 slovenskih hotelov oz. tretjine vseh hotelskih kapacitet. Turizma, ki bi bil do najmanjšega procesnega koraka prežet s profesionalnostjo, s prefinjenim, vendar ljubeznivim odnosom do gostov, z inovativnostjo, širino, povezovanjem in učinkovitostjo…. se tako ali tako ne znamo »igrati«. Naj nam zato to pokažejo tisti, ki iz snega delajo zlato, iz jezer pa neskončne oceane z rajskimi plažami. Upam da bodo gospodje, ki vodijo DUTB našli nekaj preizkušenih talentov, ki bodo zmogli prenesti delujoče in tudi nove ideje v Slovenijo. Gospodje pa, ki so iz gumarstva ali pidovskih certifikatov nenadoma postali strokovnjaki za turizem, naj se umaknejo – tudi iz ozadja.

Nov medij

Ne, novica tedna je, da bomo dobili še eno medijsko hišo, če bodo državljani prisluhnili pozivom opozicijskega prvaka Janeza Janše in vplačevali po 100 evrov za eno delnico v novo medijsko delniško družbo. Ta naj bi vključevala televizijo z informativnim programom, radio in spletni portal. Prvak opozicije je pri tem jasen. Potrebuje medij za zagotavljanje pravičnega in uravnoteženega medijskega prostora za doseganje uspeha na naslednjih volitvah. Zato naj bi vplačane delnice »pokrile« le približno dve leti delovanja, sicer pa bodo za dolgoročnost in rast tega medija iskali tudi strateškega partnerja. Kratka analiza.

Veselje nekaterih novinarjev in urednikov

Te informacije so najbolj veseli novinarji in uredniki ki so bili nekdaj zaposleni na Planet, pa jih je spremenljivi in neznačajski vetrc lastnikov, ki nikoli niso znali sedeti le na enem stolu, odpihnil, ko je prišlo do zamenjave politične moči. Zdaj so bodisi brez dela ali se preizkušajo kot prekerci. Tega bodo veseli tudi tisti novinarji in uredniki s Planeta TV, ki so imeli srečo, da so ostali, a so jih z uredniških ali voditeljskih stolčkov poslali na ulice. Zna biti, da se bosta okrepljena počutila tudi Reporter in Demokracija, svoje mesto bodo našli tudi tisti »odpadniki«, ki jih tale odstavek neposredno ni zajel v obravnavi.

omejen čas

Kratek rok trajanja

To, kar pri pozivu k vplačilu delnic zmoti, je časovna definicija, ki jo navaja opozicijski šef. Dve leti. Torej, ko bodo volitve dobljene, je čisto vseeno ali ta medijska hiša obstane ali ne. Če bomo zmagali, bomo v vsakem primeru zavzeli tudi druge, bolj uveljavljene medije, preberem med vrsticami. To me spominja na ustanavljanje brezplačnikov, ki so se pred leti z ustrezno oblikovano uredniško politiko trudili krepiti moč in ugled SDS in njenega prvaka. Rok trajanja – približno nekaj takšnega, kot napovedana medijska hiša. Naj pri tem omenim še za omejen časovni rok ustanovljeno hišo za medijski zakup, ki jo je prav tako pokopal čas, ki je prišel po Janši.

Priložnost za oglaševalce

Nov medij praviloma prihaja na trg s sporočilom, da želi doseči to in to ciljno skupino, na katero so drugi mediji pozabili ali ji do sedaj niso dajali ustreznih vsebin. No, tudi konkurentom želijo odščipniti kos gledalcev, zlasti na tako majhnem trgu, kjer ni kaj dosti nepokritega. Oni, da bodo drugačni, prinašajo novosti, oddaje, ki jih še nismo gledali ter predvsem pošten, verodostojen, ažuren informativni program s kredibilnimi voditelji. Besedne zveze, kot na primer »novi gledalci, nove ciljne skupine«, so vedno zanimive za oglaševalce, ki prinašajo medijem denar. Nov medij, da mu ne delamo krivice še pred nastankom, v resnici lahko pomeni novost, ki bo ponudila tolikšno drugačnost, da tisti, ki zdaj odločno zavračajo gledanje katerekoli TV, vendarle za pol ure zavzamejo svoj fotelj in prisluhnejo pripravljenim sporočilom. Namenoma se ne dotikam filmskega, dokumentarnega, športnega ali kulturnega programa, kajti pri ustanavljanju te televizije je ta del vsebine drugotnega pomena. Ko gospod Janša govori o pošteni televiziji, ne misli na filme in podobne kupljene vsebine. Seveda pa oglaševalcev po izkoriščenih rojstnodnevnih bonusih in paketih kaj hitro ne bo, če ne bo obljubljenih ratingov in dosegov. In tako bo usahnil tudi denarni vir.

Poštena televizija

Seveda me pri povabilu, ki ga tako prijazno na nas naslavlja gospod Janša, zmoti predvsem to, da on že danes ve, da bo to poštena televizija. On ve, da bo ta medij zagotovil enakopravnost poročanja. On torej ve, kakšna bo kadrovska struktura na ključnih mestih. Natanko ve kateri uredniki so sposobni zagotoviti uravnoteženost in kateri novinarji v svoji subjektivnosti težijo h kar se da največji meri objektivnosti. Sama v to sploh ne dvomim. Prvi človek opozicije je namreč ta, ki je, poleg večnega Karlija, zasedel največ medijskega prostora v zgodovini samostojne Slovenije. On zato zelo dobro ve, kdo je tega sposoben.

Kar je največji absurd tega sporočila pa je v resnici to, da imajo »poštene« medijske hiše rok tajanja tam okoli dve leti. Verjamem, da nam s kolektivno inteligenco tega ni potrebno posebej analizirati.

Advertisements

Ne zaupamo. Pika.


Zanimivo je spremljati komunikacijo med našimi politiki, ki so med seboj soodvisni, povezani in prepleteni. Pogosto se zdi, kot da živijo vsak na svojem planetu, povsem neodvisni, samostojni, gospodarji vsega. Komunicirajo tako, kot da slišimo le njih in ne tudi drugih, z njimi povezanih. Samo nekaj primerov neusklajenega komuniciranja ali pa »snedenih« besed bom navedla.

Dr. Mramor, minister za finance, je dosleden. Ne popušča in njegovo komuniciranje je vseskozi usmerjeno v sporočila, da je privatizacija nujen korak k saniranju zaskrbljujočega stanja in spolitiziranega gospodarskega okolja.

Minister Mramor

Tu mu z manjšimi in rahlimi odkloni stojijo ob strani tudi na SDH, ki več ali manj redno sporočajo, da postopki tečejo. Konkretno, v primeru Telekoma Slovenije, te dni celo najavljalo, da bodo kmalu končali. Ta hip verjetno le peščica ljudi ve, kakšen bo zaključek. Možnosti, da se Telekom Slovenije proda, je verjetno prav toliko, kot da do prodaje ne pride. Vrednost družbe pa pada in z neprodajo bo zgrmela v »nepovrat«. Nikoli več ne bomo za prodajo tega podjetja dobili toliko, kot bi danes. Tako, kot danes ne bomo dobili toliko, kot bi leta 2008, četudi bi podjetje takrat prodali najslabšemu ponudniku.

Državni sekretar Metod Dragonja, sicer pristojen za privatizacijo na ministrstvu zgoraj omenjenega dr. Mramorja, pa glede te, še posebej v primeru Telekoma, omahuje. Enkrat je za, drugič je zadržan, tretjič išče ovire, četrtič nove poti, petič je proti. Na začetku je bil seveda odločno za, saj je bil kot takratni gospodarski minister eden ključnih akterjev ustvarjanja liste petnajstih družb, ki gredo prve v prodajo. A začnimo od konca. Njegovo zadnje sporočilo, ki smo ga zaznali skozi medije je bilo, da je za Telekom Slovenije dober le strateški partner ali pa prodaje ne bo. Torej bi po teh kriterijih moral Cinven, še zadnji in edini kandidat, odleteti, kot slabo prišit gumb. Sporočilo je bilo med vrsticami za razumeti, da je s prodajnim postopkom konec.

Metod Dragonja

Potem je sporočil, da je namesto tega v igri tudi uvrstitev na mednarodne borze in razpršeno lastništvo. Ampak pred tem sta skupaj z ministrom za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravkom Počivalškom v duetu udarila z izjavo, da sta seznanjena s tem, da je med Cinvenom in Deutsche Telekomom prišlo do usklajenega delovanja in da bo Cinven opravil nakup zato, da podjetje čez določen čas, očiščenega in olupljenega proda Deutsche Telekomu. Mimogrede, čiščenja in lupljenja se bo morala lotiti katerakoli Telekomova uprava, zdajšnja, zamenjana, domača, angleška ali nemška. Brez tega bo šlo podjetje v nekaj letih v franže. Minister Mramor je na razkritje zahrbtnega delovanja dveh mednarodnih malopridnežev povedal, da o dogovorih med možnim kupcem Cinven in odstopljenim kupcem DT ne ve nič.

Še eno železno palico je v kolesje začete privatizacije Telekoma Slovenije pred časom vtaknil zdaj že odstopljeni minister Veber. Ne le s komunikacijskega vidika, tudi z vidika razumevanja in zdrave presoje je nenavadno, da je po opravljenih pogovorih s predsednikom vlade medijem zagotovil, da ima glede razkrite afere o »vojaškem posegu« v Telekom Slovenije predsednikovo podporo. Ta pa je le nekaj ur kasneje taistim medijem sporočil, da temu ni tako.

In če skočim samo za trenutek stran od zdajšnjih sporočil in Telekoma Slovenije, tako hvaležne teme zadnjih mesecev. Tudi lani ni bilo bolje. Primer Helios. Državni sekretar Dragonja je zagotavljal, da bo glede nakupa Heliosa vložil ovadbe proti novim lastnikom (avstrijski Ring) , kasneje pa je javno povedal, da je bil ta primer nakupa dober nakup.

Takšnih primerov je za celo knjigo, ki bi bila lahko komunikacijski priročnik o tem, kako ne komunicirati.

Zaupanje je tista vrednota, ki bi jo morali politiki postavljati na prvo mesto svojega delovanja. Gradi se ga z doslednostjo, izvajanjem napovedanih obljub, osebnostno integriteto in verodostojnostjo. Na vprašanje o tem, kako naj zaupamo ljudem, ki ne vedo, kaj komunicirajo, imamo mi, ljudstvo, le en odgovor. Ne zaupamo.

Vsepovsod povprečje


Čeprav imamo vrsto odličnih in svetovno priznanih posameznikov, gospodarstvenikov, umetnikov, raziskovalcev, ekonomistov, filozofov, zdravnikov, oblikovalcev, športnikov, programerjev…vse bolj in bolj tonemo v povprečje.

Ti odličneži s svojim delom lahko iz Slovenije ponovno ustvarijo zgodbo o uspehu, a kaj, ko so nasprotne sile močnejše. V povprečje nas vleče predvsem politika in njene povsem nerazumne, vse pogosteje kar nebulozne odločitve.

download

Na primer včeraj objavljena klasifikacija državnih naložb. Naivno in povsem nezrelo sem pričakovala soliden strokovni izdelek, s katerim bi vlada državljanom sporočila, da njeno delo ni upravljanje gospodarskih družb, pač pa ustvarjanje primernega okolja za poslovanje in za kvalitetno življenje državljanov. V skladu s tem sporočilom bi lahko ohranila v lastništvu zgolj tistih nekaj resnično strateško pomembnih družb (če že res mora), ki so, po izkušnjah iz tujine, pretežno infrastrukturne narave.

Tako pa so se po sprejeti klasifikaciji državnega premoženja na spisku pomembnih, (v neki prejšnji verziji strateških) družb, znašle tudi na primer Terme Olimia. Te so zdaj postale pomembna naložba države! Ah, dajte ga no biksat! Turistični objekt, hotel z bazeni, verjetno tudi s kakšnim aquaparkom, ki jih imamo v Sloveniji kar nekaj. Res je zgolj naključje, da je bil do prevzema funkcije ministra za gospodarstvo tam direktor gospod Počivalšek, nas prepričujejo. On se je iz odločanja o tem izločil. Farbajte raje druge. Zakaj torej ne tudi Terme Banovci ali pa Moravske toplice ali Terme Lendava? Smo pa zato dobili vse terme, ki so v lasti Sava turizma? Kajti tudi družba Sava je postala državna strateška naložba. In če je Sava lastnica Sava turizma, imamo zdaj državljani v lasti tudi njihove turistične objekte v Prekmurju, na Bledu, morebiti je še kakšen neprodan v Portorožu in še kje. Tudi zelo strateško. Dokazano je, da država ne zna spromovirati niti sebe kot turistični brend, pa se očitno na vsak način želi igrati turizem. Zdaj čakamo le še to informacijo, da bodo Sava hoteli razglašeni za počitniške domove za javne uslužbence.

Zavarovalnica Triglav mora ostati slovenska, pravijo. Je strateška naložba. Ali mislite, da je največja nemška zavarovalnica Allianz državna? Uganili ste. Ni. In hudičevo dobro opravlja svoje delo. Najprej v korist svojih lastnikov in zavarovancev. Potem pa je še družbeno odgovorna, sponzorira, zaposluje, ima vrhunsko urejeno korporativno upravljane. Deluje tako, kot od nje pričakujejo lastniki, zavarovanci, družbeno okolje in država. Brez nameščanja politikov ali političnih simpatizerjev na mesta predsednikov uprave.

Klasifikacijo državnih naložb sem vzela zgolj kot motiv za zgodbo. Takšnih nacionalnih neumnosti imamo državljani vsak dan cel kup. Cigu migu s privatizacijo Telekoma Slovenije največ škodi prav podjetju samemu. Če Telekoma Slovenije ne prodamo zdaj, ga bomo prihodnje leto z velikim veseljem lahko prodali za okoli 65 evrov. Zapomnite ali zapišite si datum tega zapisa, pa se bomo takrat ozrli nazaj, če bo treba. Kako bo zvenelo trkanje po prsih Janka Vebra in privržencev čez eno leto, bo tudi zanimivo slišati. Enako je z NKBM. Uspeh prodaje je zelo vprašljiv, nekateri že pravijo, da do tega ne bo prišlo, največ pa je pri procesu izgubila banka sama.

download1

To se nam dogaja zato, ker namesto pametnega premisleka strokovnjakov, ki bi delovali neodvisno, po jasnih, znanih, utemeljenih in usklajenih kriterijih, dovoljujemo politično kupčkanje, bedno trgovanje in nizkotno izsiljevanje v interesu nekaj povprečnežev. Zato je tudi rezultat eno samo povprečje. In mnogokrat celo že manj.

Če nam vladajo povprečni ljudje, rezultati ne morejo biti nadpovprečni, kaj šele vrhunski. Ministrska ekipa res premore nekaj nadpovprečnih posameznikov. Drznem si napisati, da – po moji presoji – sedijo tam točno trije takšni. Ker med tistimi, ki ključno usmerjajo naše družbeno politične tokove, sedijo predvsem tisti, ki so prišli z rezervne klopi, je povprečje največji dosežek, ki ga zmorejo.

Nihče od njih, žal, nikoli ni prebral knjige »From good to great«.

Koga ima ta država za norca?


Že od sprejetja zadnje pokojninske reforme dalje leta 2013 nas tuji strokovnjaki opozarjajo, da tudi ta reforma ni dolgoročno vzdržna in da bodo kmalu potrebne spremembe. Država je te namige najprej sprejemala z rahlim nasmeškom, češ, kaj pa vi veste. Že nekaj časa lahko zaznavamo posredna in sprva precej sramežljiva, zdaj pa že kaj jasna in konkretna sporočila, da bo reforma res potrebna. Seveda pri tem predlagatelj zakona (vlada) niti zakonodajalec (parlament) nista jasna, kdaj bo do tega v resnici prišlo, saj so usklajevanja tega področja mukotrpna za vse pogajalske strani.

starejši delavec

Osnovna usmeritev, ki smo jo slišali prav nedavno je, da bo treba delati dlje. Tja do 67. leta. O drugih možnih spremembah, ki pomembno vplivajo na izpolnjevanje pogojev za upokojitev in višino pokojnine, še nismo kaj dosti slišali. Koliko delovnih let se bo vštelo v obračun višine naše pokojnine, pa raznorazne količnike za preračunavanje vrednosti, kakšno delovno dobo bomo morali doseči, še manj pa to, ali naj bo višina naše pokojnine odvisna od dejanskega, torej našega, vplačila v pokojninski sklad.

Ampak do tu vse v redu. Kot populacija se v resnici staramo, pri tem vendarle ohranjamo večjo telesno in umsko vitalnost, kot generacije pred nami, zato lahko delamo več in dlje. Otrok imamo manj in nanje za preživetje na stara leta ne moremo računati.

To, na kar država ne pomisli, ko zažene kolo takšnih sprememb pa je, da dajalci dela, zaposlovalci, podjetja razmišljajo točno diametralno nasprotno. Delodajalci si ne želijo starejših delavcev. Delodajalci  starejših zaposlenih ne cenijo, jih odrivajo v kot, brcajo ven iz služb, kjerkoli se le da, jim ponujajo v podpis žaljive pogodbe, ki niso dostojne njihovega zatečenega dela, niti niso odraz spoštovanja do idej, uvedenih novosti in dosežkov, ki so jih ti ljudje vložili za razvoj tega podjetja.  Delodajalci se s starejšimi zaposlenimi sploh ne ukvarjajo. Prenehajo jih izobraževati, niso več del aktivnih projektnih timov, nihče jih nič ne vpraša. Tam vegetirajo in hibernirajo. Podjetja v resnici sploh nimajo programov umeščanja starejših sodelavcev v delovni proces. Za kadrovike in managerje je to dodatno delo.  Zato pa tudi ni ustreznega prenosa znanja in izkušenj med generacijami. Starejše raje odrinejo v neke kotne sobe, čim dlje od mladih in aktivnih ter razmišljajo o tem, kako bi se jih znebili. Ti razmisleki so praviloma grdi in podli, vključujejo mobing, diskriminatorno obnašanje do starejših, so nedostojni človeka in pogosto pravno sporni.

dva starejša

Če imate to smolo, da pri dobrih petdesetih letih izgubite službo, pozabite na novo. Še dobrih 10 let imate do upokojitve, pa ste v resnici nezaposljivi. Družba vas je označila kot nesposobnega, nevrednega, poteptala je vašo tridesetletno kariero, izničila vse, kar ste v poslu ustvarili. Postali ste nič. V poden vas običajno zabije vaš aktualni šef. En sam človek, pogosto zaradi skritih a čisto osebnih razlogov.  Po desetletjih dela odloča o vašem nadaljnjem življenju, odloča o tem, da boste jutri na zavodu za zaposlovanje in odloča o višini vaše pokojnine. Kje je tu logika in kje je tu pravica? En sam človek, ki se je po naključju ali celo po politični direktivi znašel na vaši poslovni poti. So pa tudi drugačni šefi. Takšni, ki niti ne vedo, kaj točno delate, niti vas dobro ne poznajo in niso v stanju oblikovati utemeljenega razloga, zakaj vas mečejo ven.

Največkrat nimate denarja, da bi s kakšnim dobrim odvetnikom, ki obvlada delovnopravno zakonodajo ter vse pripadajoče »hakeljce« v nulo, sprožili proti delodajalcu in takšnim šefom ustrezne postopke. Lahko si pomagate edinole tako, da ustanovite podjetje ali sp., če imate srečo in delujete v takšni panogi, da je vaš vstop na trg sploh smiseln in vaše kompetence primerne.

Tako si ta država predstavlja, da bomo delali dlje. Tako tudi znižuje podatke o številu brezposelnih. Pa kdo ima tu koga za norca?

Tudi mediji imajo svoje »hišne« ljubljenčke


Da ne bi mislili, da mediji pišejo slabo in negativno kar vsevprek. Vsak medij ima svoje ljubljenčke, ki se jih njihovi kritični zapisi in poročanja ne dotaknejo. Ljubljenim se tam ne zgodi nič hudega, pa najsi so še tako slabo ravnali, goljufali, dokazali, da niso dorasli, sposobni, spretni, modri. Vedno so zaščiteni. V najslabšem primeru se o njih ne piše. Tudi to je zaščita. Na drugi strani lahko vsak dan znova ugotovite, da imajo mediji tudi svoje tarče, v katere nenehno usmerjajo svoje strupene puščice. Vsak medij je v resnici profiliran, če to želi ali ne. O vsebinah namreč odločajo ljudje, uredniki, tudi lastniki, marketing direktorji njihovih oglaševalcev, ki režejo oglaševalski kolač, politika in vplivni posamezniki. Vsebina medijev zato nikakor in nikoli ne more biti objektivna, saj jo ustvarjajo subjekti, podvrženi interesom, vplivom in pritiskom.

Kuža in muca

Recimo, Demokracija in Reporter sta najbolj nedvoumno, jasno in deklarativno opredeljena (politična) medija v Sloveniji. Tam se zelo dobro ve, kdo je bog, kje živi in kaj dela. Vse drugo, zapisano v obeh medijih, je vseslovenska zarota proti poštenim junakom, osvoboditeljem, rešiteljem in nepravična prevlada dominantnih posameznikov in medijev. Murgle so tam opredeljene kot kraj, kjer se kujejo največje svetovne spletke, prvi predsednik države je največji slovenski novodobni zločinec, rdeča zvezda pa v resnici znak okupatorjev.

Skorajda z enako filozofijo je pričela svojo medijsko pot nesrečna Planet TV, ki se je zaradi svoje jasne usmerjenosti k temu istemu desnemu vodji že na prvi dan predvajanja ustrelila v obe koleni. Iz teh ran krvavi še danes, caplja in šepa na medijskem trgu. Z vratolomnimi kadrovskimi in programskimi premiki ter z bajnimi budžeti skuša popraviti zastoj svežega zraka ob rojstvu. Seveda se tega ne da popraviti. Nekateri ljudje imajo namreč spomin, nekateri ne želijo gledati nenehno novih obrazov, nekateri ocenjujejo, da je obraz informativnega programa, ki danes zabava v razvedrilnem, norčevanje iz gledalcev, nekateri ljubijo dosledno programsko shemo, na katero se lahko zanesejo. Zaupanje je v resnici tisto ključno, kar ljudje iščemo v medijih. Tega si Planet TV nikoli ni uspela zgraditi. Tako ratingi Planeta TV še danes nosijo posledice politične in tudi kadrovske norosti. In jo tudi še bodo. Nobena ekipa, pa naj pride s komercialke ali nacionalke, ne bo v kratkem rešila te nepremišljene in neumne odločitve. Če Telekom Slovenije kot posredni solastnik (in tudi krivec za to odločitev), ne bi bil tako močen oglaševalec, te televizije že nekaj časa ne bi bilo več na trgu.

download

Časnik Dnevnik ima najbolj zagrenjene, bridke, negativno misleče novinarje in urednike. V tem so vsaj slovenski prvaki, če ne tudi regijski. V resnici se iz njihovih tekstov pogosto zaznava vsa žalost in negativizem slovenskega novinarstva. Tam je pozitivno razmišljanje očitno s kakšnim internim aktom prepovedano. Še posebej to lahko zaznate tisti, ki določene vsebine dobro poznate tudi insajdersko, potem pa o tem berete v Dnevniku. Nerazumljivo in nerazumno. Tam seveda desna politična opcija nima šans. No, tudi z leve gre naklonjenost Dnevnika le nekaj posameznikom, ki so v zadnjih letih postali uredniki iz ozadja. Tudi nekaj podjetij je, ki kljub temu, da se z novimi kadri trudijo izviti iz zavoženih smeri preteklih uprav, in to uspešno, ne uspejo prepričati Dnevnikovih novinarjev, da pišejo novo zgodbo. Ti še naprej najraje ostajajo v letih 2008 – 2011 in neutrudno brcajo v kupe preteklega dreka in tako usmerjajo smrad na zdajšnje uprave in škodoželjno razpihujejo slabo ime iz krize pobirajočih se podjetij. Čudi me, da niti lastniki za dolgoročno »zdravje« Dnevnika ne uvedejo nekaj nujnih terapevtskih potez. No, mogoče jim delam krivico. Novemu – staremu uredniku vsekakor najprej želim veliko novih bralk in bralcev.

Kaj zanimivega se bo v enem od prihodnjih zapisov dalo prebrati tudi o Delu, POP TV, RTV SLO in še kakšnem drugem vplivnem mediju. Za praznik dela naj bo tole dovolj v razmislek. Živel 1. maj!