Ukor pred izključitvijo


Če je interpelacija edino in zadnje orodje, da se nekateri ministri ali ministrice ponovno utirijo v doseganje ciljev, ki so nam jih obljubili in vsaj s tem nekaj konkretnega naredijo, potem velja interpelacije kot vzvode podpreti. Seveda je skrajno butasto, da je treba zrelim in odgovornim ljudem, kar naj bi ministri bili, zagroziti kot šolarjem z ukorom pred izključitvijo, da se zresnijo. A če svojih ministrov ne more spraviti v red njihov razrednik Cerar, morajo za ureditev razmer pri ravnatelju Brglezu poskrbeti tisti ki menijo, da gre na tej šoli nekaj narobe.

untitled

Dve ministrici, Anja Kopač Mrak in Milojka Kolar Celarc, namreč šele zdaj, kot sta bili kaznovani s celodnevno oslovsko klopjo v parlamentu, obljubljata ureditev razmer na področjih ki jih pokrivata in nas žulijo. Prva bo sedla za oslovsko klop že drugič. In to zaradi iste teme, koroški dečki. Druga ima na vesti neurejene razmere v zdravstvu, čakalne vrste, korupcijo, goltanje denarja, ki izginja kot bi ga požirala trakulja, saj je zdravstvo vse bolj suho, ga pa hranimo z vse več denarja. Obljubam moškega ministra Petra Gašperšiča, ki sta ga za sramotilno klop poslala Luka Koper in drugi tir, da bo do konca mandata pričel z izgradnjo prepotrebne železniške infrastrukture, v resnici ne verjamem. Moški, oprostite vsi dragi in spoštovani bralci, glede obljub mnogo bolj blefirajo in govoričijo, pa tudi zaradi oslovske klopi so bili vedno bolj flegma. Odgovor na interpelacijo in zagovor v parlamentu čaka še šolsko ministrico Majo Makovec Brenčič, ki naj ne bi pravočasno uskladila financiranja zasebnih šol z zakoni oz. z odločbo ustavnega sodišča.

Pogovori interpeliranih ministrov pri razredniku Cerarju so zaradi moči v parlamentu praviloma zgolj formalnost in predstavljajo proceduro, ki naj bi javnosti skušala prepričati, da je razrednik še vedno glavni v razredu. Pogovor interpelirancev s člani poslanskih skupin pa naj bi pregnal naš dvom, ali naš demokratični sistem in politični dialog tečeta kot piše v učbenikih.

Interpelacije so očitno postale tudi edino orodje, ki ga opozicija izkorišča za sporočanje svojih stališč in nagovarjanje svojih volivcev. Težko razumljiva strategija. Zagotovo pa ne zmagovalna. Nestrinjanje namreč ne oblikuje trdne in povezane skupnosti. Ta se oblikuje okoli tega, o čemer se ta skupina strinja. Zgolj nestrinjanje ni dovolj močna vez za strinjanje. Zato je orodje interpelacije pomanjkljivo v pridobivanju volivcev.

So pa te interpelacije kraja dragocenega časa. Bolje bi bilo, da bi ga poslanci usmerili v temeljitejšo presojo pripravljenih zakonodajnih rešitev jutrišnjega dne. Slaba, zastarela, neživljenjska in luknjasta zakonodaja, ki jo državljani vidimo kot sistem, ki spretno ustvarja neenakost vseh pred zakoni, je razlog za državljansko nezadovoljstvo ter pogosto tudi ovira našega razvoja.

Predstavljajo pa interpelacije tudi oder za tiste poslance, ki jih sicer ne videvamo prav pogosto v diskusijah parlamenta. Manj izkušeni in tisti s komunikacijskimi težavami se nam pokažejo v svoji pravi podobi. Govoričijo nepovezano, prekladajo liste sem in tja, vmes preklinjajo, šepetaje prosijo kolege za pomoč: »dej pomagi«, in se nato javno opravičujejo za svoje neprimernosti. Kaj za boga milega smo izvolili?

Na koncu so interpelacijske seje še najbolj podobne reality showu za televizije. Najbolj so jih veseli mediji, saj tam dobijo za 15 ur izvrstnega materiala, v katerem nasprotne strani druga drugo polivajo s čisto sveže pripravljeno gnojnico. Interpelacijska zasedanja se potegnejo pozno v noč, prav nočne zgodbe pa so še posebna medijska poslastica in prava televizijska drama.

Ker so interpelacije pritisk na delo ministrov, ustvarjajo nove težave. Čas v naši javni upravi in med javnimi uslužbenci namreč teče z drugo hitrostjo, kot v gospodarstvu in realnem življenju. Zato kratki roki – kot na primer ureditev razmer še letos, kar obljubljata Kopač Mrakova in Kolar Celačeva – niso v prid temu, da bomo dobili dobre, premišljene odločitve, ki bodo trajale več kot en mandat in upoštevale vse možne vidike, ki jih urejanje problematičnih vsebin zahteva.

Ker nas je razrednik Cerar enkrat že presenetil z zelo domišljenimi sloganom o tem, kako naj Slovenci ne jamramo, mu za zadnji slabi dve leti vodenja svojega razreda ponujam še enega zelo močnega: »Interpelacija – samo brez jamranja, prosim«! Opoziciji pa pritiče tale: »Ne jamram, interpeliram«!

Advertisements

Nič seksa – vsaj košček srca


Ameriška ljubezen do predsednika seže do seksa

Po vsem tem, kar smo videli ali slišali v zvezi z ameriško predvolilno kampanjo in tv soočenji med Hillary in Donaldom, lahko mirno zapišem, da bo imela Madonna veliko dela. Te dni je namreč v podporo Hillary Clinton izjavila, da bo vse moške, ki bodo volili za Hillary, ob njeni zmagi za nagrado oralno zadovoljila. Pomislite torej, kako daleč seže ameriška ljubezen do svojega predsedniškega kandidata. Ljubitelji Madonne, poslovite se torej od njene glasbe. Od sedaj dalje se bo ukvarjala zgolj in le še s seksom, saj za kakšno glasbeno ustvarjalnost, kaj šele svetovno turnejo, preprosto ne bo časa, če bo želela dano besedo ameriškim fantom izpolniti do konca svojega življenja.

untitled

ZDA ne bodo dobile predsednika

Sicer tekme v ZDA za najmanj štiriletno gostovanje v Beli hiši še ni konec. Kolikor smo zdaj uspeli spoznati najbogatejšega slovenskega zeta Donalda, bo že poskrbel, da se bo o volitvah in njegovi kandidaturi do 8. novembra in tudi po tem, še veliko govorilo. Gotovo pa ne more spremeniti volilne izgube, ki se mu napoveduje, v zmago. Težko namreč verjamem, da bi njegovi strategi toliko tvegali, da bi preobrat načrtovali za zadnjih dobrih 14 dni ter udarili po Hillary z vsemi topovi. Mogoče bi municijo še našli, a je top očitno šibkejšega kalibra, kot se je tu in tam nakazovalo.

Napovedujem torej, da bodo ZDA na teh volitvah dobile prvo žensko predsednico. Če sem se uštela, bom za vse ženske v Sloveniji, ki bi sicer volile za Hillary, če bi lahko – do konca življenja kuhala čaj pri meni doma.

Sicer pa sem volitve v ZDA spremljala z zelo mešanimi občutki. Sprva sem bila precej mirna, prepričana, da se republikancem Donald ne more zgoditi. Kako le, saj ne morejo? Bili bi čisto za luno. Sledilo je ogorčenje nad njegovo uspešno kandidaturo! Kaj so res celemu svetu pripravljeni priznati, kako »tumpasti« so? Nato zaskrbljenost, jeza, saj sta glede na možnosti in odstotke oba kandidata dolgo časa hodila z roko v roki. Zdaj sem spet mirnejša. Stvari gredo vendarle v smer predvidljivega.

Predsedniške volitve v Sloveniji

Se pa predsedniške volitve prihodnje leto obetajo tudi nam, Slovencem. Ugibanja o tem, kdo poleg aktualnega predsednika države Boruta Pahorja, bo še vstopil v tekmo, so se že začela. Ogrevanje za tekmo je torej tu. Kot možna kandidata se že omenjata predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, pa nekdanja evropska poslanka Romana Jordan, ki je morebiti prav zato letos spomladi izstopila iz izvršnega odbora stranke SDS. Gotovo se jih bo našlo še kar nekaj, da bo tekmovanje vsaj malo zanimivo. Kajti ta hip se zdi, da bo tekma zgolj formalnost.

Usain Bolt našega naslednjega predsedniškega mandata je tako rekoč znan. Najhitrejši in daleč najbolj pripravljen za to tekmo je nedvomno aktualni predsednik države Pahor. Četudi mu lahko očitamo vrsto spodrsljajev, zaslužil bi si tudi nekaj resnih ukorov, ki bi jih njegovi nasprotniki na ameriških volitvah znali dodobra izkoristiti, ga imajo Slovenci radi. On je v resnici ljudski človek. Raztegljiv skozi vse družbene sloje, od delavke za strojem, ki dela nogavice, do smetarja, kmeta, animatorja za otroke, pa do državnika z metuljčkom. Sprejemljiv je za vse slovenske regije in generacije, najbolj široko sprejemljiv tudi na političnem spektru.

Igra predsednika

Njegova kampanja je jasna. Prepričana sem, da bo nadaljeval s konceptom, ki smo ga že videli in ki ga je tudi pripeljal na to mesto. Še najbolj nas na tej točki zanima, katerih kreativnih poklicev in dejavnosti se bo lotil in nam pokazal še več svojih talentov. V tem bo tudi ostal edinstven in neponovljiv. Če sta omenjena druga dva kandidata resnično v igri, si značajsko gledano, nihče od njiju ne more privoščiti vožnje s traktorjem, molže krav, sekanja dreves ali pobiranja smeti. Bilo bi preveč očitno, da gre za igro, za kampanjo. Medtem, ko je pri predsedniku Pahorju ta talent resničen. To ni igra za predsedniško mesto. To je igra predsednika.

Saj bo zanimivo spremljati še ene volitve, ki nam jih ponujata slovenski volilni ciklus in ustava. Mene to vedno pritegne z več zornih kotov. Konceptualno, komunikacijsko, marketinško. A se vendarle ob tem sprašujem, zakaj me ameriške volitve bolj čustveno vpletejo, kot domače? Zakaj sem ogorčena in besna ob možnosti, da bi predsednik ZDA lahko postal Donald Trump, zakaj sem močno navijala za Obamo, Clintona, zakaj nisem nikoli vzljubila nobenega od Bushev, in zakaj mi je mnogo manj mar, kdo bo moj naslednji predsednik v Sloveniji? Ne gre le za to, da se ti dve predsedniški funkciji ne da primerjati, saj je naš predsednik na tem mestu skorajda le častni funkcionar, v ZDA pa ključni človek, ki poganja izvršilno oblast. Nekaj drugega mora biti razlog za otopelost ob domači politični sceni.

Brez seksa – samo malo srca

Dokler ob domačih političnih tekmah ne bomo bentili, tolkli po mizah od besa ali navdušenja, dokler jih bomo gledali od strani in otopeli, češ, nimamo nikakršne možnosti in vpliva na spremembe, bodo vse volitve tekle mimo nas. A je že tako, da bomo morali mi sami narediti prve spremembe. Ti, jaz, mi vsi. Dokler bomo svojemu predsedniku ali drugim političnim kandidatom dali le svoj glas, ne pa tudi košček svojega srca – do seksa je še daleč – bo politika živela eno življenje, mi pa drugo. Srca jim očitno nismo pripravljeni dati, zato ostajamo ob vseh njihovih napakah, zavoženih projektih, spletkah in zakulisnih političnih igrah odmaknjeni, neangažirani, brez čustev in – tiho.

Preveč tiho!

Vsi smo malo Balkanci


Teden je minil v nekaj tipičnih balkanizmih, ki jih zmore slovenska politika, javni sektor in z njim povezano gospodarstvo.

imagesmufl3j3l

Najprej razjasnimo, kaj je to balkanizem. Moja generacija s to besedo označuje dejanja ali besede, ki skušajo zaobiti zakon, »nadmudriti« sistem – biti pametnejši od oblasti, kot so davkarija, policija, sodnija in podobno. Pa tudi izpeljati male lumparije, tiste, na robu zakona, največkrat spet do državnega aparata, včasih pa tudi do soseda, prijatelja, poslovnega partnerja. Sežeš nekomu v roke, kot znak dogovora, enako močan, kot podpis pogodbe, potem pa tega ne izpolniš. Partnerja »nategneš«. Balkanizem je tudi zvita komunikacija, ki je pogosto napihnjena in neresnična, ali pa skrajno nerodna in “šlampig”, pa nima pa nikakršne povezave s piarjem. Balkanizem deluje na načelu »lako ćemo« in ima praviloma negativno konotacijo. Balkana smo se Slovenci vedno želeli izogniti, tako geografsko kot mentalno. A je tukaj, če to želimo priznati ali ne. Imamo ga v genih. To se odraža v balkanski kulturi, ki jo vedno sprejemamo z odprtimi srci, še posebej pa v naših vsakodnevnih ravnanjih.

Država po balkansko

Občani Črnomlja so iz kdo ve katerih neuradnih virov izvedeli, da vlada načrtuje vzpostavitev evidenčnega centra za migrante v njihovi občini. Namesto, da bi sicer zelo vesten in dovolj komunikativen državni sekretar Boštjan Šefic skočil na kratko službeno pot v Črnomelj in pojasnil prebivalcem, kaj načrtujejo, je ministrstvo za notranje zadeve kar nekaj dni dovoljevalo, da se je zgodba na lokalni ravni grela in na koncu zavrela. Aktivirala se je civilna iniciativa, ki je napovedala nepokorščino. Do Ljubljane so prišle informacije o protestih, o traktorjih, ki naj bi jih postavili v bran svoje občine, kajti migrantskega centra ne želijo. Pa vse te vroče krvi sploh ne bi bilo, če bi gospod Šefic na tisti, sicer neopravljeni službeni poti v Črnomelj, krajanom povedal, da je lokacija v Črnomlju ena od možnih. Če bi jim pojasnil, kaj Evropa in država pričakujeta na ravni migrantov, kakšni so generalni ukrepi, ki jih načrtujejo, jih nato spomnil, da je zemlja njihova, da je primerna, ker je lepo ravna, zelena, ker je parcela kvadratna, pa tudi ker je blizu meje, da gre za prehodni center z omejenim bivanjem in strogim nadzorom za zagotavljanje varstva krajanov. Vsaj tako nekako bi bilo treba ravnati in ogenj v strehi bi bil manjši, mediji pa bi imeli manj polen, ki so jih veselo nalagali pod to vrelišče.

»Državni uradnik« po balkansko

Mogoče delam gospodu Marku Simonetiju, predsedniku Upravnega odbora v DUTB, krivico, če ga imenujem državni uradnik, vendar je plačan iz davkoplačevalskega denarja in je v službi državljanov. Soupravlja s preostankom premoženja, kar ga Slovenci še imamo. Njegovo položaj je resno ogrozila objava pogovora s seje upravnega odbora DUTB, kjer se je dalo razbrati, kako so gospodje, še posebej Simoneti, po balkansko reševali težave, ki jih njihovim managerjem povzroča Lahovnikov zakon. Ta omejuje višino plače ključnih ljudi v podjetjih v državni lasti na petkratnik povprečne bruto plače v podjetju, ki ga vodijo. Na DUTB so torej s preigravanjem različnih možnosti, npr. z dodatnimi pogodbami za ključne managerje DUTB iskali obvode, kako jih primerno plačati. Lahovnikov zakon je res že preživeta zgodba. A je še vedno v veljavi in je za vse enak. Ta pozabljivost bo gospoda Simonetija gotovo stala ugodne pozicije in mu zaprla kakšna vrata v prihodnje. Zgodba DUTB je tipično balkanska zgodba – kako obiti zakon in »nategniti« sistem.

Čakalne vrste po balkansko

Zgodba čakalnih vrst v našem zdravstvu je prava balkanska drama. Žal gre za tem za prave, ne namišljene bolnike. V odpravljanje čakalnih vrst smo zmetali milijone, a ker ne odpravimo sistemskih vzrokov zanje, imajo od tega denarja še največ koristi tisti, o katerih ves čas govorimo na glas, pa proti njim še nismo ničesar ukrenili. Kaos je vzel v roke uslužbenec v UKC Ljubljana in s sprejemanjem podkupnin reševal individualne težave tistih, ki so si preskakovanje čakalnih vrst lahko kupili. Kdo vse je pri tem še zaslužil, bomo prebirali v prihodnje. Metoda pa je ne le klasično balkanska, je človeško nagnusna.

Če dobro pomislim, Slovenci nismo edini izvajalci navad in metod, ki smo jim pridali geografski izvor na Balkanu. Gotovo med nami ni nikogar, ki ne bi že bil v skušnjavah, kako po balkansko rešiti izziv. Balkan je povsod po svetu in balkanizem je svetovno gibanje. Vešči so ga predsedniški kandidati, športni funkcionarji in športniki, vse vrste industrij, državniki, javni ali zasebni uslužbenci, tudi kulturniki. Na vseh zemljepisnih dolžinah in širinah.

Meni je najljubša balkanska hrana. Ta vsaj ne zapira.

Po novem sem verjetno baraba


Če prav razumem enega od mojih dragih bralcev, ki je snel klobuk pred mojim zadnjim zapisom o našem najbolj znanem košarkarju zadnjega obdobja, ki ni Goran Dragić, niti brat Zoran, sem zaradi svojega posla postala nevredna tega istega poklona. Zato si je klobuk nataknil nazaj.

untitled

Zakaj gre?

Pritrdilnih odzivov o naši novi zvezdi košarkarskega igrišča sem prejela izjemno veliko. Med njimi tudi tega, ki se je zapisu poklonil s skorajda ponarodelo Katančevo izjavo – ne sicer kapo, temveč »klobuk dol«.

Čez dober dan mi je sporočil, da ga daje nazaj. Razlog za njegovo odločitev je bil v tem, ker je našel moj podpis pod uradnim odgovorom enemu od slovenskih medijev. V tem medijskem odgovoru na objavljen članek nastopam po pooblastilu podjetja, ki ga vodi oseba, ki mojemu dragemu bralcu ni blizu, mu ni všeč. Verjamem, da ta oseba ni blizu in povšeči še marsikomu drugemu. A po odzivu mojega dragega bralca, če ga torej pravilno razumem, velja sveta in neizpodbitna resnica, da je tisti, ki piarovsko zastopa podjetje, ki ga vodi »sporna« oseba, sam po sebi prav tako sporen. Povsem nekritično, brez argumentov, po »defaultu« in avtomatsko si tak človek, v tem primeru torej jaz, prislužim status nezaželene, nespoštovane ali celo nevredne osebe. Lahko tudi pokvarjene in prevarantske.

Po tej logiki mojega dragega bralca so torej tudi vsi slovenski odvetniki, ki branijo te in one prevarante, takšne in drugačne nasilneže, celo morilce, prav tako lopovi, tatovi, lumpi in tudi morilci. Prav nič ni pomembno, da odvetniki svoje kliente samo zastopajo, ker si pač vsakdo zasluži pošteno sodbo. Ne, ne, ker jih zastopajo, so zdaj enaki, kot oni. Če obdolženec ne more dobiti odvetnika, mu ga prisodi sodišče. Gorje temu odvetniku, saj po analogiji mojega dragega bralca, tisti hip postane kriv za vsaj toliko lumparij, kot njegov klient. Tudi naš cenjeni in spoštovani predsednik UEFE Aleksander Čeferin je med njimi, saj je v svoji odvetniški karieri branil številne lumpe. Po tej logiki so nevredni in nevredni spoštovanja tudi vsi poslovni ali tehnološki svetovalci, ki delujejo za takšna nevšečna podjetja s spornimi lastniki. Da ne govorim o revizijskih hišah. Če ta opravljajo revizijo poslovanja podjetja, ki nosi breme nepriljubljenosti, potem so ti revizorji vsaj toliko krivi za vse gorje na tem svetu, kot revidirano podjetje samo.

Piarovci pri svojem delu nosimo tudi majhno fliko (zagotovo ne vsemogočne odvetniške kute), a ob tem  veliko odgovornost medijsko-obrambne funkcije za svoje naročnike. Nekateri novinarji dandanes namreč napišejo marsikaj, kar sploh ni res ali kar ni povsem res, če pa jim resnica nikakor ne paše in ne gre v kontekst naročenega prispevka, o njej raje ne pišejo in si izmislijo kaj drugega. Vse le zato, da je škandal in senzacija večja, da je zato nekaj več nakupov trdih izvodov tega medija ali klikov na e-verzijo in ogledov pred ekrani. Nanje pritiskajo tako nadrejeni, kot lastniki. Vsi hočejo bralce, gledalce, poslušalce, saj ti prinašajo oglaševalski denar. Podjetja so proti medijem v resnici precej nemočna. Če se mediji odločijo nekoga »pokopati«, ga skoraj gotovo tudi bodo. Samo dve zdravili sta proti temu – kot antibiotik veljajo pravočasno predstavljeni in neovrgljivi argumenti, s katerimi podjetje lahko nedvoumno in hitro dokaže, da mediji nimajo prav; kot droga pa denar, s katerim se kupi medijski molk.

Pogosto se šele v krizi podjetja izkaže pravo znanje, spretnost in sposobnost piarovca. Ta lahko krizo z nespretnostjo in z nezadostnimi izkušnjami poglobi ter podaljša ali pa mu s pravo taktiko, s pravilno izbranimi, preverljivimi argumenti in s spoštovanjem do dela novinarjev (četudi včasih s stisnjenimi zobmi) uspe omiliti ali celo preprečiti pričakovano škodo na ugledu.

Če sem zato, ker delam za podjetje, katerega lastnik ni priljubljen, tudi sama kaj manj priljubljena, mi je v resnici čisto vseeno. Če pa zaradi dejstva, da me za profesionalno zastopanje angažira podjetje, ki ni ovito z ljubko pentljico vsesplošne priljubljenosti, nekdo dvomi v moje delo, če mi zato nekdo skuša podtakniti značajske lastnosti, ki niso moje, če nekdo zato dvomi v moje osebne in poslovne vrednote ali v strokovno delo – potem je čas, da pozovem k streznitvi. To so kriteriji, ki razgrajujejo našo družbo. Zaradi takšnih posploševanj, podtikanj in neosnovanega tvezenja smo postali družba bridkih zagrenjencev, opravljivcev, špekulantov in lažnivcev.

Ampak bistvo tega zapisa je treba iskati na začetku: »Če prav razumem enega od mojih dragih bralcev…«. Mogoče pa le ne razumem.

Imeti državo in državljane za norce


V resnici mi je čisto vseeno ali Igor Bavčar igra košarko ali nogomet ali balina ali strelja na merjasce. Prav tako mi je povsem  vseeno, s kakšnimi zdravstvenimi težavami se ubada. Sočustvujem z vsemi, ki niso pri dobrem zdravju, vendar do ljudi, ki jih ne poznam, so ta čustva plitkejša, kot, če so mi blizu. Do konca pa me razkuri in čustveno vplete nekdo, ki, oprostite, zaj…va ves narod in s tem tudi mene. Če nas ima vse skupaj za norce, vključno z mano. Za to mi pa resnično ni vseeno.

untitled

Ta zgodba z Igorjem Bavčarjem je dokončno razgalila širok neurejen prostor našega pravnega reda, ki omogoča vse mogoče lumparije in izigravanje. Razgalila je že dlje časa slutečo dvojno in sprevrženo naravo nekdanjega politika Bavčarja in razgalila je možne dimenzije zdravstvenih ukrepov, ki gredo lahko bodočim zapornikom na roke. Celo z operacijami.

Igorju Bavčarju seveda privoščim vse zdravje tega sveta, saj to velja več kot milijoni, ki jih je pokradel. Je pa ob tem pokazal svoj pravi, dvolični, strahopetni in nič kaj osvoboditeljski obraz. Namesto, da bi se kot zrel dedec, pripravljen prevzeti odgovornost za svoj pohlep, pojavil pred zaporom in odslužil svoje, se je strahopetno skril za zdravniško potrdilo. Pri tem je namočil še zdravnico Metko Zorc. Njej takrat najbrž na kraj pameti ni padlo, da bo njen na smrt bolni pacient, ki prav zaradi tega ne more v zapor, veselo igral košarko, pri čemer ga bodo ujeli mediji. Zdaj tudi njena izjava, da je operacija očitno odlično uspela, zveni kot slaba šala. Stavim, da bi jo v opravljeni anketi devet od desetih vprašanih povleklo v to umazano zgodbo kot ključno sodelavko Bavčarjeve zarote proti zaporni kazni.

 Igor Bavčar pred mediji pogosto kliče resnico, ki da bo kmalu prišla na dan. No, zdaj ga je verjetno obiskala. Res je, da prav te resnice verjetno ni vabil in prav na to resnico ni računal, vendar je tu. Videli smo jo v gibljivih slikah. Kaj bo zdaj s takšno resnico in kako jo bo uporabil v svoji prihodnji obrambi, še ne vemo. Prebrisan kot je, si bo gotovo česa domislil.

Zanima pa me, kako takšen nedvoumen dokaz o lažeh obdolženca (ali je že obsojenec?), ki je bil na smrtni postelji, zaradi česar ni zmogel oditi na prestajanje kazni, vpliva na pričakovane odločitve uradnih organov. Na sodišču naj bi odločitev spisali v naslednjem mesecu. Ali je moč sodnici ob teh povsem jasnih dokazih ostati v glavi nekontaminirana in odločati o obdolžencu le na osnovi dokumentov, ki na sodišču veljajo kot dokazno gradivo. Ali amaterski posnetek Igorja Bavčarja v košarkarskem elementu, objavljen v več medijih, sme vplivati na sodniške odločitve?  In če vpliva, pa ne bi smelo, ali lahko zato Igor Bavčar s pritožbo resnično uspe in primer zato zastara?

Ni dvoma, da se bo Igor Bavčar na zadnjo odločitev sodišča, ki jo sicer šele pričakuje, res pritožil. Če s pritožbo ne bo uspel, mu bo ponovno grozilo prestajanje kazni. Bo mogoče takrat ponovno pomahal z zdravniškim potrdilom, da je hudo bolan? Kaj bo takrat na sodišču vplivalo na odločitev? Prinesel bo dokument, ki bo zdravniško strokovno in pravno povsem verodostojen, podpisan in ožigosan od znanega zdravnika, kot je bil prvi dokument, ki ga je predložil lani? Če je bil prvi dokument dovolj utemeljen razlog za odlog prestajanja kazni, zakaj torej ne bi bil drugi dokument prav tako? 

Ali lahko amaterski posnetek Igorja Bavčarja v razigranem in povsem zdravem košarkarskem elementu, objavljen v več elektronskih medijih, spremeni potek njegovega sojenja in prestajanja kazni? Ali lahko sodišče zavrne novo zdravniško potrdilo zato, ker smo ga videl igrati košarko? 

Previdnost sodišč pri uporabi takšnih materialov gotovo velja in verjamem, da se vsi vpleteni tega zavedajo. Če pade Bavčarjev primer, bodo padale glave, je rekel minister Klemenčič. Sicer odločno, česar smo bili vsi, ki nas ima Igor Bavčar za norca, veseli, vendar tudi nespretno. Zato me skrbi.

Vsekakor pa je povsem jasno, da je igranje košarke zdravega Igorja Bavčarja dokazno gradivo, da ima za norca državo in njen pravni sistem, predvsem pa vse nas, državljane.