Kaj pa, če Hrvati dobijo ves piranski zaliv – in tega ne priznajo?


untitled

Napetost pred razglasitvijo odločitve arbitražnega razsodišča glede meje med Slovenijo in Hrvaško se stopnjuje. Ta hip smo zmagovalci arbitraže še vsi. Slovenci in Hrvati. Obe strani. Slovenci dovolj samozavestno verjamemo, da bo odločitev sledila neki dovolj razumni logiki, da nam kot samostojni in pomorski državi vendarle pripada izhod na odprto morje, kar bi za seboj, če prav razumem vse, sicer kdo ve s čigavo roko zarisane linije potencialnih meja, potegnilo tudi za nas nekaj ugodnejšo linijo meje čez piranski zaliv.

Za zmagovalce se imajo tudi Hrvati. Na prepovedan način so nas ujeli pri prepovedanih pogovorih in za njih velja, da je vsebina arbitražnega sporazuma tako kontaminirana, da pogodba ne velja več in le še Bog lahko tu karkoli spremeni. Oni, zemeljski in prizemljeni tega ne morejo. Zanje sporočilo iz Haaga tudi ni bilo nobena »breaking news«. To temo medijsko postavljajo v ozadje in se ob tem držijo prav tako pokončno, prepričani, da je izhod iz procesa njihova pravica, neglede na to, da je sodišče odločilo, da se postopek lahko nadaljuje, saj kršitev ni bila tako zelo huda.

V četrtek, 29. junija naj nam bilo vsem jasno. Obe strani si v finišu pridobivata politične zaveznike, pa se sicer sprašujem čemu in zakaj? Je res toliko lažje in manj boleče izgubiti, če imaš za seboj ugleden zbor mednarodne diplomacije, ki izgubi s teboj? V paketu. Rešitev zato ne bo nič drugačna in dejstva bodo zaradi tega ostala povsem enaka. Diplomatsko »invazijo«, s katero bi si iskali zaveznike, bi morali izvajati vsa ta leta, ne le od podpisa pogodbe, že bistveno prej.

Morebiti smo ubrali taktiko iskanja tihih zaveznikov in to tudi počenjali zelo tiho? Za razliko od Hrvatov, ki svoje aktivnosti nasploh počenjajo glasno, brez sramu, brez zavor. Mi bomo odločitev arbitražnega sodišča spoštovali, pravimo, neglede na to, kakšna bo. Hrvatje arbitražnega postopka ne priznavajo več, prav tako neglede na to, kaj poreče sodišče.

Ker odločitve še ne poznamo in je zato danes še vedno vse mogoče, je povsem možen tudi za nas popoln zasuk pričakovane rešitve.

Kaj neki bi se zgodilo, če bi po sicer zelo neverjetni logiki, pa vendar, Hrvati dobili celoten Piranski zaliv – in tega ne priznali, ker so iz sporazuma izstopili? Bi res ne priznali takšnega stališča ?

Bi naši sosedi Hrvati v resnici ostali tako dosledni, vztrajni in tako trdno zavezujoči svojemu dosedanjemu stališču, da bi rekli Sloveniji in Evropi, ne hvala, želimo se s Slovenci še naprej pogajati o reševanju mejnega vprašanja, ker odločitve arbitražnega sodišča od leta 2015 ne priznavamo.

Malo Morgen!

Verjamem, da bi v tem primeru zanje arbitražni sporazum še kako veljal in bil zavezujoč kot mednarodna pogodba. Hrvati bi hiteli sporočati, da so mlada, vendar odgovorna članica EU, ki spoštuje odločitve njenih organov. Z nekaj skritega posmeha bi se lahko Sloveniji zahvalili, ker je z umikom zahtevka po rešitvi meja pred vstopom Hrvaške v EU, omogočila Hrvaški, da je članica držav evropske elite in s tem tudi odprla vrata, da se mejni problem dokončno reši. Hvala Slovenija! In tako bi se nam končno zahvalili za vstopnico v EU.

Kaj pa bi storili mi, Slovenci?

S kopico političnih, vendar tihih, zaveznikov v ozadju bi hiteli luzersko sporočati, da smo svoj del posla oddelali strokovno povsem nesporno, v resnici vrhunsko. Da pa se je sodišče tako odločilo, odločitev je za nas dokončna in jo spoštujemo. Dodali bi, da Evropa, gospa Merkel, gospod Macron, Juncker in številni drugi visoki EU veljaki že vedo, kaj je prava resnica – tako nekako, kot pri teranu.

Briga me, kaj si mislijo o tem meddržavnem izzivu evropski veljaki, dokler tega niso pripravljeni javno komunicirati in aktivno sodelovati v zavezništvu. Nisem slišala niti enega od naših mednarodnih »zaveznikov«, ki bi javno sporočil nekaj takšnega: »Slovenija je zgodovinsko pomorska država, ki je v preteklosti doživela vrsto administrativnih krivic pri določanju meja. Pričakujemo, da se bodo s to odločitvijo arbitražnega sodišča te krivice popravile. Ob vsem tem je Luka Koper za osrednjo Evropo eno ključnih logističnih mest, zato mora promet do Kopra potekati nemoteno, brez ovir in brez meja, kajti za Evropo je to pomembna konkurenčna prednost«.

Tako pa nič. Evropski veljaki se v tem svojem tihem in nemem ozadju skrivajo pred odgovornostjo odločitve, ki jo bodo sprejeli arbitražni sodniki. Klinc pa takšni zavezniki.

Sicer pa mora biti takšna rešitev win-win situacija. Nekaj daš, nekaj izgubiš. Kaj bomo dali, da bomo nekaj dobili, to je sedaj politično najbolj vroče vprašanje, ki bo zarezalo v kariere številnih domačih političnih posameznikov in strank.

Saj veste, kar nekaj volitev in še referendum so pred vrati.

Advertisements

Bolno zdravstvo, bolan narod


untitled

Priznati zmoto je v vseh poklicih nekaj običajnega. Razen pri zdravnikih. Napaka je lahko nepopravljiva. Brez tolerance.

Moja osebna zdravnica v ZD Šiška je izjemna ženska. Odlična strokovnjakinja, skrbna, zavzeta, dosledna, ničesar ne prepušča naključju, nikoli ne ocenjuje ničesar čez prst.

Takšnih zdravnikov je pri nas nedvomno veliko. Kaj veliko, verjetno kar večina!

Pa vendar jim ugled pada. Ljudje so do zdravnikov vse bolj kritični in nestrpni. Vrstijo se tožbe in obtožbe.

Nekoč cenjen in spoštovan poklic, ki zahteva časovno najdaljše izobraževanja, je postal tarča vsesplošne kritike in nezadovoljstva. Ljudje v belih haljah pa se vedno pogosteje znajdejo na sodišču.

Za to nismo krivi njihovi uporabniki oziroma trg. Najprej morajo vase pogledati zdravniki sami. Pa tudi zdravstveni menedžerji, Zdravniška zbornica in politika. Vsi po vrsti.

Božji sindrom

Mnogi zdravniki imajo sindrom Boga. Vsemogočnega. Ne vsi, da se razume. Moja zdravnica je prizemljena do konca. Na nek način to celo razumem. V karieri se jim nekako privleče v misli in prepričanja. Naše telo, bolezni, poškodbe, stanja poznajo bolje kot mi sami. Preiskave, rentgenske slike, ultrazvok, operacije jim omogočajo, da vidijo v nas vse tisto, česar mi sami nikoli ne bomo ne videli ne vedeli. Pomagajo nam, ko nas boli, tišči, peče, skeli in se nam vrti. Zmorejo vse tisto, česar ne zmoremo + sami. Mi se jim kot pacienti zahvaljujemo in jih častimo. Oni so naši rešitelji. Globok poklon, ponižnost. Kot pred Bogom.

Zdravniki niso tim

V tej svoji zaverovanosti, da obvladujejo in zmorejo vse, pa se gredo tudi PR. Na strateški ravni, pa tudi čisto taktični in izvedbeni. Oni obvladajo vse.

Ampak vsak zdravnik zase. Zdravniki namreč niso tim. Četudi vsaj operacije izvajajo ekipno, očitno ostajajo posamezniki, ki delujejo v svojem lastnem interesu in ščitijo vedno samo svoje delo. Zdravniki skorajda nikoli ne uporabljajo prve osebe množine, kot smo navajeni tisti, ki delujemo v timu. Zdravnik vedno reče “jaz“.

No, če še tako obvladajo svoje strokovno delo, pa jim komuniciranje zagotovo ne gre. Saj ne, da niso zgovorni. So, so. Samo komuniciranje z javnostmi, še posebej z mediji in s tem tudi z nami, z njihovimi strankami, realnimi in potencialnimi bolniki, jim ruši ugled.

Zbornica in krizno komuniciranje: en kanal, ena glas

Ko se gre cel zdravniški ceh individualni PR, iz tega ne more biti nič dobrega. Zdravniška zbornica, ki bi morala prva skrbeti za to, da bi zdravniki ohranjali ugled in dobro ime, ne zna zdravnikom kot individualcem ponuditi celovite komunikacijske podpore in predvsem ključnih usmeritev za komuniciranje.

Mogoče Zbornica v resnici ne čuti te krovne, timske dolžnosti, da pomaga zdravnikom in s tem tudi sebi, saj so zdravniki njihovi člani na osebni ravni, ne preko bolnišnic, ambulant ali drugih institucij, za katere delajo.

Zdravniška zbornica bi morala imeti za člane pripravljen priročnik kriznega komuniciranja in redno izvajati tovrstne izobraževalne programe.

Komuniciranje zdravnikov je skoraj vedno krizno, saj jih mediji po navadi najbolj oblegajo takrat, ko gre kaj narobe. In eno ključnih pravil kriznega komuniciranja je en kanal, en glas. Pri nas pa v krizi komunicirajo zdravnik, poslovni in strokovni direktor, zbornica in po možnosti še Ministrstvo. Vsakdo ima svoje informacije, svoje poudarke, svojo zgodbo. Kaos, ki ga spremljajo poslušalci, bralci in gledalci, je popoln.

Če pade kontejner, je to napaka. Če napako naredi zdravnik, je to kaznivo.

Samokritičnost in empatija

Priznati zmoto, slabo poslovno odločitev, neprimerno tržno taktiko je v vseh poklicih nekaj običajnega. Poslovna krilatica celo pravi, da se je iz napak treba nekaj naučiti in da je vsakomur treba dati še eno priložnost.

Pri zdravnikih pa ni tako. Napaka je pogosto usodna, nepopravljiva in nima vgrajene nobene javne tolerance. Pri zdravnikih je napaka predmet ovadbe, ki se lahko konča kot kaznivo dejanje — sledi odvzem licence, kariere je konec.

Zdravniki, ki se v takih primerih postavijo pred kamero, zavzeto in skoraj trmasto trdijo, da niso krivi in da so storili vse, kar je bilo moč storiti. To delajo tako, da postavljajo v ospredje sebe, pri tem pa ne pokažejo pričakovanega razumevanja do žrtev. Skoraj nobene empatije do ljudi, nobenega obžalovanja. Samo trda, nepopustljiva obramba.

Postaviti zdravnika pred medije po storjeni napaki je kot javni linč, javno predvajana obramba pred kamero, brez komunikacijskih veščin. Ne poznam primera, ko bi si zdravnik na ta način opral ime. V primeru zdravniških napak bi konkretne primere morali razložiti nevpleteni, neodvisni, tretji zdravniki, strokovnjaki — neke vrste arbitri, ki bi znali postopke pojasniti tudi širše, ne samo iz konkretnega primera.

UKC je najslabši zgled

Slabo uslugo zdravnikom in slab zgled zdravstvu v celoti daje tudi največja in najpomembnejša slovenska bolnišnica, ljubljanski UKC. To, kar so si komunikacijsko privoščili ob rušenju strokovnega direktorja Pediatrične klinike, je samo zadnji v celi vrsti komunikacijskih flopov in resen udarec zdravnikom. Javno obračunavanje pred mediji je v tem primeru pljuvanje v lastno skledo. Strateško nedomišljena in zgrešena poteza, ki ob tem še spodbuja nezaupanje in dvome in ustvarja negativni odnos do vseh vpletenih.

In na koncu še politika. Ta se hvali, da nam gre bolje. Kaže statistično rast gospodarskih rezultatov in si neupravičeno lasti zasluge.

Po drugi strani pa se nam zdravstveni sistem sesuva, čeprav se je ministrica še nedavno hvalila z dokumentom, ki da bo končno rešil slovensko zdravstvo. V resnici pa so vse bolnišnice razen petih v letu 2016 poslovale negativno.

Manjka samo še podatek, da je Zdravstvena zavarovalnica v 2016 poslovala pozitivno — pa bo posmeh javnosti lahko popoln.

Kriza v zdravstvu vodi v bolezen naroda!

Prispevek je bil  najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 19. junija 2017 z naslovom Bolno zdravstvo, bolan narod: Bogovi, ki ne znajo komunicirati https://fokuspokus.si/article/2361?=bolno-zdravstvo-bolan-narod-bogovi-ki-ne-znajo-komunicirati

 

Slovenija gori!


   EkoplastPožar v Kemisu

Se vam ne zdi, da med letošnjimi domačimi novicami, še posebej v zadnjem času, pogosteje kot kdajkoli beremo o požarih?

Slovenija gori. Je v tem kaj simbolike, ki jo lahko povežemo z vročim političnim dogajanjem? Ali politika postaja takšna tema, da se lahko Slovenija vname leto dni pred volitvami? Kaj je za nas državljane v resnici bolje? Da nam še eno leto gori pod nogami in nas kar naprej po malem peče? Ali naj končno že zares zagori, potem pa bomo z vso gasilsko silo, ki jo premoremo, pogasili to stanje in šli pač dodobra premočeni, vendar živi naprej?

Zadnje podatke meritev političnega stanja duha v Sloveniji bi se dalo razumeti tudi tako, naj ta hip še največja koalicijska stranka čim prej zakuri ogenj in pohiti s predčasnimi volitvami, sicer ji bo do pravih volitev zmanjkalo žara in s tem potrebnih odstotkov za vstop v parlament.

Ampak vrnimo se od simbolike nazaj k resničnim ognjem.

Hotel Jezero. Stanovanja. Kmetije. Skladišča. Kemis.

Letos je močno zagorelo že zgodaj: v začetku leta v Bohinju, v hotelu Jezero. Nadaljevalo se je kot pravo ognjeno leto. Kot da je nekdo aktiviral Agropopovega Frančka Piromančka — in to ravno v letu, ko na oder postavljajo muzikal o tej nekoč najbolj popularni domači skupini. Gorelo je v zasebnih stanovanjih, na kmetijah, v delavnicah, podjetjih. Gasilci so letos ena najbolj obremenjenih javnih in prostovoljnih nacionalnih sil.

Najbolj odmeva nesreča v vrhniškem Kemisu, ki je razkrila vso kaotičnost našega sistemskega in zalednega sistema, povezanega z varstvom okolja in ljudi.

Soočili smo se z realnostjo, da načrtov za delovanje pristojnih služb v takšnih primeri preprosto nimamo. Delitev in drobljenje pristojnosti na posamezna strokovna področja, ki nimajo enotne koordinacije, je razkrila značilno slovensko lastnost: kupčkanje, vrtičkanje, prelaganje odgovornosti z enega na drugega, pink-ponk in gordijske vozle, ki jih nihče ne more presekati. Vedno je nekdo drug tisti, ki ni naredil tega ali onega. Vse pa na škodo ljudi. Briga državo za njene prebivalce. Načelo pristojih je: “Glavno, da naša institucija ni nič kriva.” O odgovornosti pač nič.

Kemisova zgodba odpira vprašanje, kakšen je varnostni načrt Republike Slovenije ob morebitnih težavah naše jedrske elektrarne v Krškem. Če bi vlekli vzporednice s Kemisom, se nam ob resni katastrofi slabo piše. Pa tudi sosedom na Hrvaškem, verjetno tudi na Madžarskem in v Avstriji.

Obvoznica. Eko Plastkom.

 

požar na obvoznici 2

Tudi ta teden smo imeli dva odmevna požara. V torek sta bili nekaj ur zaprti zahodna in južna ljubljanska obvoznica proti razcepu Kozarje. Zagorel je star lesen poslovni objekt, ki ga je upravljalo več podjetij, ki je stal tik ob varovalni ograji obvoznice. Požar, ki se je širil proti avtocesti, je zajel protihrupno ograjo. Škode je bilo za nekajdesettisoč evrov.

Zadnja zgodba pa je povezana s podjetjem ljutomerskim Eko Plastkom iz Ljutomera. Požar je izbruhnil v četrtek. Tako kot v primeru Kemisa so odgovorni hiteli poročati, da do večjega onesnaženja Ščavnice ni prišlo. Ker se je nad pogoriščem valil dim, so ljudem svetovali, naj do rezultatov meritev preventivno ostanejo v zaprtih prostorih, naj prostorov ne zračijo, če ni nujno potrebno, pa tudi otroci in bolni naj raje ostanejo v zaprtih prostorih.

Po besedah pristojnih je gorel parafin, pa tudi še neočiščene sveče, torej tudi plastika. Da se ne bi ponovi Kemisa, se je takoj odzvala ministrica za okolje in prostor in sporočila: “Prebivalci bodo takoj dobili ustrezne informacije.” Terensko koordinacijo je prevzel poveljnik Civilne zaščite, na teren pa so poslali tudi enote za spremljanje stanja zraka in vode.

 

Saubermacher

Naj bo nesreča še tako huda in tragična, vedno se nekomu odpre poslovna priložnost. Celo v vojnah je tako. V Saubermacherju, konkurenčnem podjetju za ravnanje z odpadki, so po zaprtju Kemisa opazili povečano povpraševanje s strani povzročiteljev odpadkov. Seveda. Življenje gre naprej. Odpadki se kopičijo vsak dan, iz ure v uro.

A glej ga, zlomka! Ljutomersko podjetje Eko Plastkom je v lasti nekaj podjetnikov in družb, med njimi tudi podjetja Saubermacher.

Gre zgolj naključje, da zagori tudi objekt v lasti podjetja, ki bi lahko od nesreče v Kemisu profitiralo več poslov? V Sloveniji je prav vse mogoče.

Ali je kje kak varen izhod? Ali vsaj zasilni?

Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 11. junija, na Fokuspokus z naslovom Slovenija gori! Franček Piromanček sprašuje: “Kje je zasilni izhod?” https://fokuspokus.si/article/2346?=slovenija-gori-francek-piromancek-sprasuje-kje-je-zasilni-izhod

Tri žehte za predvolilno ribanje


untitled

 

Če nam ne uspe najti rešitve za Magno, kateri bo volk (Vlada in Magna) sit in koza (domačini v Hočah, kmetje, Štajerci nasploh) cela, in če na enak način – torej na zadovoljstvo in olajšanje prodajalcev (Republike Slovenije in nas, državljanov, ki smo Slovenija) in kupcev (zdaj še neznanih poslovnih ali zasebnih interesentov) – ne bomo prodali NLB ali če nam pade v vodo zgodba z IKEO, bo to samo še ena o manifestacij popolne odsotnosti sposobnosti vodenja naše Vlade. In potrditev kadrovskega flopa z izbiro ministrov.

Ampak ta trenutek kaže, da gre vse v to smer. In nabira sem nam velika žehta za predvolilno ribanje.

Ko gre za Magno Steyr, minister Počivalšek namesto jasnih argumentov, številk, podatkov, izračunov, ki bi jih bilo treba tisočkrat ponoviti, raje zmerja Ljubljančane z močvirniki, ki da rušijo projekt in Štajercem odrekajo pravico do služb.

Naj kar takoj jasno povem svoje stališče okoli Magne, da ne bo dileme.

Sveža kapital in pamet in ministrov organ za govor

Sem zagovornik vstopa novih, svežih naložb in prihoda ljudi z novimi znanji v naše poslovno okolje. Trdno verjamem, da potrebujemo ne samo svež kapital, ampak tudi svežo pamet. Pa tudi razmislek o pri nas razširjenih poslovnih vrednotah. Potrebujemo nova znanja in nove povezave. Seveda govorim o odgovornih novih lastnikih, ne o špekulantih.

No, nazaj k ministru. Namesto da bi nizal razloge in utemeljitve in vsaj s kančkom kredibilnosti odgovarjal na neznanke in s tem odgovorno, zavzeto, resno delal na tem, da morebiten trend rasti nasprotnikov projekta in moč njihovega glasu obrne, mu povsem nespametno in neprimerno uide oznaka Močvirnika kot lumpa, ki nagaja njegovemu projektu.

Pri tem niti ne vem, koga je s tem mislil. Mogoče Bojana Požarja, ki je v prvi vrsti nasprotnikov projekta? Kot Štajerc v Ljubljani on že ne more biti Močvirnik. Je mogoče mislil odvetnika Francija Matoza? Ne bo šlo: Primorci tudi nimajo močvirniškega potnega lista.

Namesto resnih, odgovornih, dobro pripravljenih sporočil torej poslušamo nekakšno ležerno momljanje. Minister tudi sicer vedno deluje, kot da se mu ne ljubi govoriti. Izjave daje z rahlo vzvišenim tonom in napol odprtim organom za govor. Minister za gospodarstvo bi moral biti eden od najpomembnejših oddajnikov energije, saj je v Vladi na čelu segmenta, ki bi moral poganjati vse, kar ustvarimo. Počivalšek pa deluje prav nasprotno. Prej bi mu človek pripisal vlogo gasilca te energije. Skrbnika nečesa, kar se ne sme preveč razplamteti.

NLB: Nove ljubljanske Butale

O PR strategijah tega projekta sploh ni vredno razpravljati, ker jih niti ne moremo zaznati. Vlada ima samo trenutne komunikacijske strategije, pač v skladu s presojo, češ, počakajmo, kaj se bo zgodilo danes, se bomo že jutri odzvali.

Po drugi strani pa je zgodba o NLB v resnici nora slovenska zgodba. Fran Milčinski bi o njej lahko napisal celo serijo novih, sodobnih butalskih nadaljevanj. Banka, ki je davkoplačevalcev požrla milijarde, bi morala biti naprodaj, a je ne damo. Plačali smo izgubljene milijarde, ki se jih veselijo samo nekdanji privilegiranci te banke. Tem se to lepo pozna na njihovih nepremičninah ali na stanju bančnih računov v tujini. Mi še vedno v en glas tulimo, da banke ne damo.

Pa sem mislila, da nam je petmilijardna šok terapija ob sanaciji naših bank pred leti pomagala.

V čem je problem?

Zdaj se je pri prodaji NLB zalomilo na točki, ko ministrica za finance pričakuje poroštvo države za terjatve, ki jih imajo do banke hrvaški varčevalci.

Če se postavim v vlogo potencialnega kupca banke, mi dolgoletne gospodinjske izkušnje pravijo, da ima ministrica prav, ko želi jasno opredeliti, kaj je naprodaj. Vsak kupec hoče vedeti, kaj točno kupuje. Ni problem kupiti banko skupaj s terjatvami vred — toda potem bo kupnina pač toliko nižja. V čem je torej problem? Saj smo vendar pravkar preživeli Cimosovo zgodbo, ki je popolnoma enaka. Kupnina je znašala samo 100.000€ — toda za tem nakupom so dolgovi in obveznosti v višini več kot 100 milijonov evrov, ki jih mora poravnati — kupec.

Denar in prijateljstvo

No, pri NLB razmišljanje ni tako preprosto. Če gre pri Cimosu za avtomobilske dele, ki so predmet trgovanja, pri NLB govorimo o denarju, ki se tam pretaka. To pa postavlja proces prodaje v povsem novo luč.

Kaj bo, če izgubimo zadnji vir nacionalnega financiranja? Kaj bo, če bomo odvisni samo še od bank, ki svoje delovanje postavljajo na poslovna načela in ne upoštevajo političnih prijateljstev in sorodstev?

Tega v resnici nismo navajeni. Tega ne znamo in ne moremo sprejeti. Mi potrebujemo prijatelje v banki, da se počutimo varne. Če izgubimo NLB, izgubimo pomembnega prijatelja.

Čeprav seveda pozabljamo, da se prijateljstvo konča prav pri denarju.

O razponu prodajne vrednosti delnice bo zdaj, ko ministričin predlog ni dobil podpore, odločala kar Vlada, saj tudi SDH ni znal oblikovati predloga vrednosti delnice. Tokrat jih ne moremo obsojati — ker v tem primeru zanje ni bilo win-win situacije.

Če zafuramo na koncu še Ikeo — do česar tudi ne manjka veliko —, imamo dovolj gradiva, da bomo v predvolilnih kampanjah poslušali, kdo je koga podpiral, kdo je koga zabodel v hrbet ali celo, kdo je koga zaj…. — in kako za vse to ni nihče kriv. Na strukturne reforme in druge nujne spremembe, ki jih nismo bili deležni, lahko mirno pozabimo.

Na nek sprevržen način imajo celo prav. Oni niso krivi. Krivi smo mi, ki smo jih izvolili.

Ribanja in ožemanja pred temi volitvami bo res veliko.

 Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 5. junija, z naslovom Cimos, Magna, NLB v luči vladnega PR in dolgov: Kdo bo komu nož v hrbet? https://fokuspokus.si/article/2332?=cimos-magna-nlb-v-luci-vladnega-pr-in-dolgov-kdo-bo-komu-noz-v-hrbet