Magno so (skoraj) zafurali vsi: država, okoljevarstveniki, lokalni prebivalci, mediji


images

Če imamo na eni strani brezposelnost, brezup, mizerijo in na drugi čistejši planet, je rezultat jasen. Vsi smo izgubili.

Svet ni črno-bel. Svet je tudi siv, barvit, mavričen. Tudi pri športu so rezultati včasih neodločeni. Brez zmagovalca ali celo z dvema zmagovalcema, če rezultat ustreza obema ekipama in se po tekmi eni in drugi ponosno trepljajo.

Samo v političnih zgodbah je očitno tako, da eden mora zmagati, drugi pa je luzer. Kalkulacija se zatakne takrat, kadar je v zgodbo vključen še tretji ali celo četrti. Kot v primeru nesrečne Magne, ki ji v Sloveniji očitno ne bo uspelo. V to zgodbo smo vpleteni vsi — država, lokalni prebivalci, naravovarstveniki, mediji.

Država

Država je projekt zafurala zato, ker je od sramežljivega in skrivnostnega razkritja, da prihaja k nam velika zgodba, potrebovala eno leto, da je zanj pripravila zakon. Zaupanje v projekt je takoj splavalo po vodi. Za nameček ga je eno leto po razkritju uvrstila v obravnavo po nujnem postopku in brez javne razprave.

Država v vsem tem času ni poskrbela, da bi bili z dobro opravljenim delom v zaledju in z dobrim komunikacijskim načrtom vsi vpleteni deležniki — še posebej okoljevarstveniki — temeljito seznanjeni z argumenti, načrti, materiali, sistemi, procesi itd. Povsem upravičeno je sklepati, da bi ob dobri pripravi tega projekta lahko pri okoljevarstvenikih dosegli vsaj to, da ne bi nasprotovali gradnji Magnine lakirnice, če ga že iz načelnih razlogov ne bi podprli.

Lokalni prebivalci

Mi, stranski opazovalci te zgodbe, ki smo ji sledili samo v medijih, smo imeli še pred meseci občutek, da je glede umestitve Magne v to baje zeleno okolje veliko ljudi do projekta zadržanih ali da mu lokalni prebivalci celo odkrito nasprotujejo. Zadnje dogajanje v živo in poročanje medijev tega občutka ne potrjuje več. Očitno so se prepozno zavedli, da lahko sami jasno povedo slovenski javnosti, da si Magno želijo, da je ključna za blaginjo občine in tudi širše regije danes in jutri in da so nanjo pripravljeni. Seveda ob upoštevanju vse veljavne zakonodaje. Njihov glas, vključno z nekdanjima županoma Maribora, smo slišali pet minut pred iztekom časa, ki so ga imeli za to, da povejo, kaj mislijo.

Okoljevarstveniki

Poslanstvo okoljevarstvenikov je skrb za okolje in trajnostni razvoj. Če projekt zahteva glas civilne vesti, je prav, da so se oglasili.

Toda črta med tem, da si koristen člen družbe, ali pa da si bolj papeški od papeža, je tanka. To drugo ničemur ne koristi, da se razumemo. Moje absolutne podpore si niso pridobili.

V eni od večjih in uglednejših okoljskih organizacij so jasno povedali, da Lex Magna ni posegel v okoljevarstvene standarde, pa so kljub temu sprožili rafal nasprotovanj. Danes velja, da se bodo na izdano okoljevarstveno dovoljenje pritožili. To razumem kot pritožbo zaradi oviranja. Kot pritožbo zaradi pritožbe, ne pa zaradi nespoštovanja zakonodaje.

Mediji

Mediji so bili te zgodbe veseli. Gre za dramo, polno nasprotij, konfliktov, zapletov. To je eden od najbolj priljubljenih žanrov — pa ne samo za urednike in novinarje, ampak tudi za gledalce, ki raje gledamo napete kot lepe, mirne zgodbe. Mediji se že nekaj mesecev navdušujejo nad Magno in se bodo vsaj še nekaj časa.

Vloga, ki so jo pri projektu Magna opravili naši mediji, je daleč od korektnosti. Tu bi moralo veljati načelo, ki ga zastopa Christiane Amanpour, voditeljica, novinarka, prejemnica vseh možnih novinarskih nagrad TV mreže CNN, ki pravi: “Vedno moramo slediti resnici, ne nevtralnosti.”

Spolitizirano do amena

Zgodba o Magni ni več gospodarska zgodba o morebitni tuji investiciji. Ta zgodba je spolitizirana do amena. Gre samo še za to, ali bo država z nekim spin-offom premagala civilno družbo naravovarstvenikov ali pa bodo ti zaustavili investitorja z vlaganjem pritožb na pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje.

Zgodba o Magni ni črno-bela zgodba. To ni tekma za rezultat. To ni šport. Niti ni napenjanje mišic in razkazovanje moči. Magna je ena od človeško in okoljsko najbolj občutljivih, zapletenih zgodb zadnjih let. Vanjo so namreč vpleteni ljudje, ki tam živijo. Brez dela, brez denarja, brez prihodnosti — a s čisto vodo in zdravo zemljo.

Danes in jutri

Sodeč po njihovih zadnjih sporočilih in petkovem pohodu v Ljubljano v protest proti okoljevarstvenim si Magno močno želijo. Razumem jih. Zelo. Če na eno stran tehtnice položimo današnjo brezposelnost, brezup, mizerijo, na drugo stran pa jutrišnji čistejši planet, je odgovor jasen. Če res živimo samo enkrat in če naša duša in telo res nimata kakšnega skrivnega koridorja za vrnitev na ta naš tretji kamen od sonca, potem je “danes” pomembnejši od “jutri”. Ljudje bolj kot karkoli drugega potrebujejo službo. Tudi zato, da bodo lahko poskrbeli za otroke, ki bodo od njih prevzeli tisti “jutri”.

Zmagovalno razmišljanje

Država bi zmagala, če bi investicijo izpeljala v dogovoru z okoljevarstveniki in tudi izpolnila svoje obljube investitorju. Zagotovila bi delovna mesta, izboljšala blaginjo ljudi, z davki in prispevki dobila nove prilive v državno blagajno in jih pametno naložila v kakovost naših življenj. Ob vsem tem pa bi imela pred volitvami na strani gospodarskih dosežkov argument več.

Prebivalci Hoč in okolice bi zmagali, če bi dobili tako potrebne službe in pri tem ohranili svoje okolje zeleno in varno, kot jim to obljubljata domača in evropska zakonodaja.

Edino okoljevarstveniki bi lahko zmagali trikrat. Prvič, če bi uresničili svojo sedanjo namero in zrušili projekt gradnje Magne. S tem bi ustvarili dve ekipi luzerjev — državo in lokalne prebivalce.

Okoljevarstveniki pa bi zmagali tudi v primeru, če bi gradnjo dovolili in če bi bili v tem projektu aktiven člen. Če bi bdeli nad zagotavljanjem okoljskih standardov.

Tretja zmaga okoljevarstvenikov pa bi bila, če bi s tem načinom postavili globalne vzorce sodelovanja med državo in civilno družbo in jih predstavili na svetovnih okoljevarstvenih posvetih kot najuspešnejši, najučinkovitejši model ustvarjanja sodobne družbe. Slovenija, kot sicer čista in zelena država, bi bila nosilec nove okoljske paradigme, naši okoljevarstveniki pa njeni prvi ambasadorji na svetu.

Povsem jasno je, da se mora naša družba razvijati skladno, v dobro ljudi in okolja. Ne eden ne drugi v tem razvoju ne moreta in ne smeta biti oškodovana.

Zato v tem projektu ne bi smelo biti luzerjev.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 27. 8. s (skoraj) istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2508?=magno-zafurali-vsi-drzava-okoljevarstveniki-lokalni-prebivalci-mediji

 

Advertisements

Oprostite, gospodje! Nogomet je dolgočasen, kot curling. Razen v kuhinji.


images

Tudi levim krilom v gospodinjstvu se zgodi, da v golaž dajo najboljše meso in začimbe — pa vendar na koncu nekaj manjka.

Oprostite mi, spoštovani gospodje, ampak nogomet je zame tako nezanimiv šport kot curling. Vem, da je izjava neodgovorna in zapovrh še čudna. Izrekam jo v času, ko sem na verodostojnem radiu ujela informacijo, da ankete med moškimi — hvala bogu ne v Sloveniji — potrjujejo, da jih bolj kot dober seks razveseli zmaga njihove domače enajsterice.

Nobene ekstaze ne čutim ob gledanju nogometa, pa če se še tako trudim. Tudi pretvarjati se ne znam. Sem pa vesela vsake zmage vsake ekipe, ki si zmago tudi zasluži.

V resnici ne živim tako daleč od nogometa, kot se po drugi strani uspešno izogibam curlingu (ki je mimogrede celo olimpijska disciplina). Doma imam namreč Nemca. Odličnega poznavalca Bundeslige. Velikega navijača Bayerna iz Münchna in Borussie iz Dortmunda. Obeh klubov, da ne bo pomote.

Zadnje čase, ko se pomerita med sabo, je bolj naklonjen Borussiji.) Da so bolj pristni, srčni, pravi borci — v primerjavi z FC Hollywood, kot nekateri imenujejo Bayern.

Srednje napadalke v kuhinji

Kot ne razumem nogometa, tudi tega ne razumem, da Bavarec raje kot za Bayern navija za Dortmund, ki je v Severnem Porenju-Vestfaliji. Je že kdaj kak Mariborčan navijal za Olimpijo? Ali obratno? (Profesionalci, ki se pri enih ali drugih udinjajo kot nogometaši, so pri tem izvzeti.)

In če moj domači nogometni strokovnjak, komentator, selektor, trener in športni direktor — na vse to se namreč spozna do zadnje podrobnosti — v svoji matični deželi navija za dve ekipi, pa pri nas navija kar za tri. Za Maribor, za Olimpijo — in od tega četrtka tudi za Domžale.

V Domžale se je zaljubil v trenutku. Pri tem spet ne morem dojeti, kako je lahko iskrica preskočila prav na tekmi, na kateri so domžalski fantje nabrisali Freiburg. Nemški Freiburg. S stališča gospodinjske logike se mi to zdi podobno, kot če bi zatajil domovino za Domžale. Ali da bi doma narejeno testo zamenjal za kupljenega, kot bi rekle srednje napadalke v kuhinji.

Golaž

Ko gre za pomembne tekme, je program našega glavnega TV sprejemnika naravnan na pravi kanal. Tu ni ugovora. Za dober nogomet se je treba odreči kulturnemu dogodku, pomembni družabni prireditvi, čemurkoli.

Moj nemški nogometni agent — to funkcijo sem prej pozabila omeniti — je v sredo gledal tekmo med Mariborom in Hapoelom. Njegova visoko strokovna ugotovitev je bila, da so Mariborčani igrali slabo. Tudi gospodinje visoko strokovno ugotavljamo, da je s torto nekaj narobe, če nam v pečici na koncu pade skupaj.

Gledal je tudi tekmo med Domžalami in Marseillem. Od navdušenja ga je ves čas kar dvigovalo. Morali bi zmagati, je bila njegova ocena: bili so boljši, bolj duhoviti, bolj so si želeli zmagati.

Tudi levim krilom v gospodinjstvu se dogaja, da v golaž dajo najboljše sestavine, dovolj čebule, čudovito meso, prave začimbe — pa vendar na koncu nekaj manjka.

V tuji kuhinji

Kakorkoli, Domžalam tudi sama dajem 3 Michelinove (kulinarične) zvezdice za neustrašen boj proti velikemu Marseillu. To je bila tekma cup cakesov proti torti velikanki. Ali odojka proti volu na žaru. Pa so jo odigrali s čudovitim okusom, ravno prav začinjeno in sočno. Slastno in strastno.

In še v svoji kuhinji niso kuhali, saj je njihova v Domžalah za Marseille premajhna. Prosili so Ljubljančane, ali lahko tisti večer kuhajo v Stožicah.

Lahko si samo mislim, kako je kuhati v tuji kuhinji, kjer se ti niti ne sanja, kam domača gospodinja odlaga najpomembnejše reči in sestavine za dobro kuho. Kapo dol, bi rekel Srečko Katanec.

Scvrite jih do hrustljave skorjice

Gospodinji, ki nima pojma o nogometu, je vse to okoli nogometa težko razumljivo. Imamo državnega in pokalnega prvaka. Imamo Ligo prvakov in Evropsko ligo. Če to prevedemo v gospodinjščino, bo mogoče nekoliko lažje razumljivo: pšenična moka, ajdova moka, pirina moka, koruzna moka. Vsaka je za nekaj dobra, za vsako se najde zmagovalna jed. Pravi šampion.

Samo tega še nisem do konca doumela: zakaj sta Maribor in Domžale v istem tekmovalnem loncu? Vem tudi, da je Olimpija, ki je bila prav tako v igri, izgubila prvi dve tekmi in izpadla.

Vedno sem si predstavljala, da Ligo prvakov sestavljajo ekipe, ki so državni prvaki. To pa nista ne Olimpija in ne Domžale.

No, sicer pa tudi gospodinje kdaj vsujemo v jedi začimbe, ki po nobeni logiki tja ne sodijo. Škodujejo pa tudi ne. Če jih le ni preveč.

Veste kaj? Ugotavljam, da je kuhanje z nogometom prav zabavna reč. Dajmo Maribor! Dajmo Domžale! Specite jih! Scvrite jih do hrustljave skorjice!

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 20. avgusta https://fokuspokus.si/article/2493?=oprostite-gospodje-nogomet-je-dolgocasen-kot-curling-razen-v-kuhinji

 

 

 

 

Resnost in neresnost predsedniških volitev


untitledrozaPahorimagesP4LDKBHS

Vstop Ljudmile Novak v predsedniško kampanjo me navdaja z upanjem, da bomo imeli kolikor toliko normalne volitve, z vsaj eno žensko in z nekaj malega kandidati, o katerih je vredno razmisliti Zelo jasno je tudi, o katerih kandidatih razmislek niti ni potreben. In imeli bomo še en pošten drugi krog.

Še pred nekaj meseci sem pisala o nedvoumni in blic-krieg zmagi aktualnega predsednika Pahorja ter svetovala vsakomur, ki bi se lotil tega podviga, naj raje odneha, ker si bo prihranil vsaj nekaj denarja, če že ne časa in živcev. To, da Pahor še vedno ostaja močan favorit za končno zmago, ostaja dejstvo, a zmaga z lahkotnim tekom na 100m, kot se je še pred meseci zdelo, ni več tako zelo enostavna in na dosegu roke. Četudi velja, da bi bila zmaga katerega koli drugega kandidata prvovrstna politična senzacija.

A hudičevo prav je, da ima predsednik države v borbi za drugi mandat vsaj kolikor toliko resno konkurenco.

Konkurenco potrebuje najprej on sam. Samo močni kandidati mu bodo namreč ob zmagi vsaj nekaj malega okrepili njegovo pozicijo in verodostojnost. Zmaga v resni, ostri in tesni borbi, mu omogoča, da svojo predsedniško vlogo v drugem mandatu vrne tja, kamor sodi. Če se seveda zaveda, da je zašel s poti in če to sploh želi. Slabi kandidati pa bodo z njegovo zmago le še bolj oslabili že sicer – zlasti zaradi Pahorja – rahlo zasmehovano predsedniško funkcijo.

Konkurenco potrebujemo tudi volivci. Volitve so resna stvar in izbrati predsednika države ne bi smel biti nikakršen glasbeno-plesni-teatralni-znam-delati-vse medijski šov. Le konkurenčni trg namreč daje pravo vrednost vsemu na tem svetu, tudi predsedniškim kandidatom. Predvolilni pogovori, predstavitve in soočenja kandidatov ne bi smeli biti nikakršen resničnostni šov, temveč zahtevajo resen prisluh o vlogi predsednika države, pa naj bo ta še tako simbolična in brezzoba. Roko na srce, brezzobo, mehko in smešno neodločno, jo je naredil prav aktualni predsednik sam, ko je izpustil nekaj ključnih priložnosti, da državljanom jasno pove svoje stališče, gradi ljudsko zaupanje in nevednim tudi pomaga, da si v množici mnenj ustvarijo svojega.

Nasprotnikov ima Pahor precej. Ne le v protikandidatih, tudi vsi mediji mu niso naklonjeni. Nekateri se posmehujejo njegovi kampanji, ponavljajo izjave, kot je ta, Zmaga Jelinčiča, ki je v enem od intervjujev dejal, »da je sedanja pozicija predsednika države tako zelo sprofanizirana in brez veljave, da bi bilo morda dobro razmisliti o klovnovstvu z najvišjega položaja v državi”. Pahor je namreč po njegovih besedah “s svojimi populističnimi akcijami razvrednotil predsedniško funkcijo in nas osmešil v tujini. Če naredimo primerjavo iz zgodovine, Pahor ne bi bil kralj, temveč dvorni norček”.

Eden od političnih analitikov je celo spomnil, ”da Slovenija v tujini nima velikega ugleda, k čemur je prispeval tudi Pahor. Ne samo kot predsednik države, temveč tudi kot predsednik vlade. Potrebovali bi predvsem predsednika z avtoriteto v političnem prostoru in manj na ulici.”

Naj torej ljudje ob resnem tehtanju osebnostnih vrednosti, bolj kot političnih, povedo ali se jim zdi Pahorjev način predsedovanja primeren in vreden njihovega ponovnega glasu. Že drugi krog volitev bi moral biti jasen signal njegovemu štabu, da njegove politične drže in populističnih nekajurnih družbeno – delovnih akcij, na katere povabijo medije, volivci ne vidijo kaj dosti drugače, kot Murkove samo-promocije. Da se razumemo, prav nič ni narobe, če predsednik zna šivati nogavice, sekati les, pobirati smeti, barvati in še kaj. Ampak za predsedniško funkcijo je to povsem nepomembno. Irelevantno!

Predsednik države je moralna avtoriteta naroda, zato mora biti stabilna, zanesljiva, zrela in kredibilna oseba. Za predsednika države je pomembno, da poleg ustavnih pristojnosti, mednarodne diplomatske spretnosti, ki mora biti usmerjena v gradnjo ugleda države, zna poiskati tudi pravo komunikacijsko pot do državljanov, jim osvetliti vsebine in dogajanja, ki ostajajo nejasne, zabrisane, izkrivljene zaradi “interesnih resnic” tudi s svojimi stališči. Biti na predsedniški funkciji tiho zato, da pri naslednjih volitvah ne bi izgubil del volivcev, pa je osebno oportunistično stanje, ki si ga človek z visokimi moralnimi in etičnimi standardi in predsednik države nikoli ne bi smel dovoliti.

Ljudmila Novak bo močna toliko, kolikor bodo močni tisti, ki jo bodo podprli. Samo s podporo njene stranke po kakršnikoli matematični kalkulaciji zmage tu ne bo. Koga si bo kot zaveznika našel kamniški župan Marjan Šarec, ki stavi na to, da je prišel čas za zamenjavo generacij, še ni povsem jasno. Nedvomno pa je precej tistih, ki se z njim strinjajo. Poklicni diplomat Milan Jazbec je, žal, ljudem premalo poznan. Kampanjo bi moral začeti pred štirimi leti, četudi iz Makedonije, kjer je služboval kot veleposlanik.

Kaj bodo dosegli ostali, do sedaj znani kandidati, pa bo jasno, ko se bo treba izkazati z zadostnim številom podpisov. To bo še zabavno!

A biti predsednik države, je zelo resna funkcija!

Prispevek je bil prvotno objavljen v nedeljo, 6. avgusta 2017, na Fokuspokus z naslovom Resnost in neresnost predsedniških volitev: Prihaja Ljudmila Novak, https://fokuspokus.si/article/2462?=resnost-in-neresnost-predsedniskih-volitev-prihaja-ljudmila-novak