Planica, kraljica 2023


Nordijsko SP preizkušnja na vseh področjih, ne samo športnem. Bomo videli čez 5 let, v kateri “panogi” bomo najboljši.

Kaj več kot organizacijo evropskega prvenstva v srednje popularnem športu — svetla izjema je bil Eurobasket 2013 — ali svetovnega prvenstva v kakšnem manj pomembnem si Slovenija v hudi tekmi velikih držav kar težko izbori. Ne samo zaradi svoje majhne prepoznavnosti, temveč tudi finančno. O zimskih olimpijskih igrah, za katere smo se pred leti potegovali v soorganizaciji z Avstrijci in Italijani, zaradi trumpovsko pomendranih vrednot, ki razdvajajo svet, lahko samo še sanjamo. Tudi zaradi migrantskega problema, ki zapira nekoč odprte meje EU.

Zato je kot topel veter iz Grčije prišla v četrtek novica, da je Planica končno zmagala v tekmi za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah leta 2023. Smučarski skoki, poleti, smučarski teki in nordijska kombinacija so discipline, ki si jih bomo lahko v živo ogledali s takratnimi svetovnimi zvezdami. To bo največji zimskošportni dogodek pri nas, odkar je ideja nordijskega centra v Planici postala resničnost.

Končno!

Za organizacijo prvenstva smo se potegovali že četrtič. Po fiasku v Južni Koreji 2012, ko so padale težke besede med Tomažem Lovšetom, takratnim predsednikom Smučarske zveze, in Janezom Kocijančičem, predsednikom OK in podpredsednikom sveta FIS, in je kandidatura Planice padla v vodo, smo še dvakrat sklonjenih glav zaploskali izbranima gostiteljema (Seefeld 2019, Oberstdorf 2021).

Sedanji predsednik SZS Enzo Smrekar je ob tokratni zmagi v enem od pogovorov ponosno rekel: “Imamo najsodobnejši nordijski center, ki sobiva z narodnim parkom. Imamo izkušnje z organizacijo tekem na najvišji ravni. Imamo vztrajnost in strast. Če dodamo to, da smo bili že četrtič kandidati, imamo dovolj trdne argumente. Vesel in ponosen sem, da smo tokrat prepričali odgovorne. Tudi končni rezultat [glasovanja] 9:6 priča o naši prepričljivosti”.

Tistih 6 glasov je bilo namenjenih norveškemu Trondheimu, ki se je za organizacijo potegoval drugič. Pri tem mu ni mogla pomagati niti znamenita Marit Bjørgen, dobitnica največ kolajn v smučarskih tekih na zimskih olimpijskih igrah v absolutni kategoriji obeh spolov.

Organizatorji in športniki

Zmaga je torej naša. Zdaj nas že od petka čaka resno delo. Osnovna infrastruktura je v Planici resda postavljena in vzdrževana. Toda manjka še veliko, kar bo dogodek umestilo med svetovne športne vrhunce leta 2023.

Pred organizacijsko ekipo je pet let trdega dela. Čaka jih vodenje, motiviranje, redna plačila sodelavcem, iskanje prostovoljcev in urejanje ustrezne hotelske infrastrukture, logistike prevozov, kulinarične ponudbe in drugih bombončkov, ki bodo bivanje tekmovalcev in številnih spremljevalcev naredili nepozabno.

V naslednjih petih letih bo treba tudi načrtno vzgajati mlajšo generacijo tekmovalcev, ki bodo imeli edinstveno priložnost, da na svetovnem prvenstvu nastopajo pred domačo publiko.

Čez pet let bo Peter Prevc na koncu svojih dvajsetih in bo lahko še vedno vrhunski tekmovalec in pretendent za medalje. Skupaj s svojima mlajšima bratoma, če jima bo šlo vse po načrtih. Anže Semenič, Anže Lanišek, Timi Zajc in Tilen Bartol so verjetno jedro prihodnje ekipe. Prihajajo pa tudi novi talenti. Jurij Tepeš, Robi Kranjec in Jernej Damjan bodo takrat verjetno že navijali z VIP tribune, razen če se ne odločijo, da bodo šli po poti japonskega skakalnega dedka Noriakija Kasaija.

Dajmo, punce!

Če ne spremljate skakalnega športa, potem najbrž ne veste, da imamo tudi žensko ekipo. V preteklosti so že dosegale visoke uvrstitve, v zadnji sezoni pa so nekoliko skromnejše. Pet let je dovolj dolga doba, da iz mladih talentov ustvarimo novo zmagovalno generacijo. Gremo, punce!

Med tekači imamo tri mušketirje (Lampiča, Dolarja in Šimenca), ki bi lahko takrat dosegali vrhunce svoje kariere. Med tekačicami bo na vrhuncu generacija, rojena sredi 90. in mlajše. Že danes navdušuje izjemna naslednica Petre Majdič Anamarija Lampič, ki bo takrat stara 28 let. Najboljša leta! Še enkrat: gremo, punce!

Svoje bomo dodali tudi gledalci

Nordijska kombinacija vseskozi ostaja najmanj zanimiva disciplina svetovnih prvenstev. Hkrati pa je to velika priložnost za tiste, ki v nobeni od specialnih disciplin niso vrhunski. Pridni in marljivi, trdoživi, vztrajni, a z nekaj manj talenta. Toda medalja na svetovnem prvenstvu je pač medalja. Na koncu velja samo to, ali jo imaš za vratom ali ne.

Imamo kar nekaj mladih tekmovalcev, a zanimivo, da od petih najmlajših iz A in B reprezentance kar trije prihajajo iz Velenja.

Po razglasitvi v Grčiji imamo torej sladke in grenke petletne izzive, ki jih bo treba zavzeto, sistematično, organizirano in seveda ustrezno finančno podprto izpeljati. Na projekt se bo gotovo poskušali prilepiti nekaj spretnih zaslužkarjev, prijateljev, sorodnikov, znancev in podizvajalcev, ki si tega v resnici ne zaslužijo.

Čaka nas torej tudi preizkušnja zrelosti in sposobnosti v vseh pogledih: organizacijskem, športnem in upravljalskem. Svoje bomo k uspehu dodali tudi gledalci.

Zanimivo bo čez pet let pogledati, v kateri “panogi” se bomo najbolje odrezali. Dajmo, Slovenija!

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 20. maja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3062?=planica-kraljica-2023

 

Advertisements

Moj sosed vegan in njegove sosede živali


Pravice živali so pravičniška tema, ki pri nas uspešno vzbuja občutek krivde. Če dobiš še denar, je to privlačen posel.

V zadnjih tednih v medijih opažamo povečano zanimanje za hrano, zlasti povezano z živalmi in njihovimi pravicami. Kot da bi polemike okoli klanja in baterijske reje kokoši lahko rešile našo predvolilno vsebinsko praznino.

S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi šlo na račun industrije, ki se ukvarja s pripravo hrane. Čeprav hrani posvečamo veliko pozornosti in porabimo v zvezi z njo precej političnih in gospodarsko-kmetijskih besed, je je vedno manj domače.

Družbeni nadzor je vsekakor potreben. Še posebej, če konstruktivno skrbi, da se razmere v sektorju izboljšujejo. Nisem pa popolnoma prepričana, da je tako.

Pogled za tančico, ki prekriva dušebrižniške besede o skrbi ozaveščenih posameznikov za uboge živali, prinaša zanimive ugotovitve.

Toda najprej priznanje. Soseda, ki je vegan, imam čisto rada. Fajn človek. Čeprav si je izbral svojo pot in nikogar ne sili, da mu sledimo, spoštuje drugače misleče.

Veganska ofenziva

So pa mnogi borci za pravice živali ljudje, katerih eksistenčni vir je daleč od realnega sektorja. Povečini gre za družboslovno izobražene mlajše odrasle. Torej za ljudi, ki jim ni treba  razumeti prvinskih zakonitosti življenja. Življenje dojemajo iracionalno, kot da je naše preživetje samoumevna in z rojstvom zagotovljena pravica. Če meniš, da ti jo kdo krši, jo greš pač iskat v Strasbourg.

Ti ljudje so praviloma tudi vegetarijanci ali še bolj ortodoksni vegani. Danes uveljavljenim načinom prehranjevanja se upirajo z zgledom paleolitskih praks — pa čeprav so takrat tudi jedli meso, če so le kaj ulovili.

Število vegetarijancev in veganov narašča. Pravzaprav prehajajo v ofenzivo, s katero želijo širiti svoja načela. Tudi gverilsko, če je treba. Nekdanja društva proti mučenju živali so dobila novejše različice v obliki zavodov, celo inštitutov. Nekatera med njimi dobivajo znatna sredstva od ministrstev ali iz evropskih virov. Spet druga po modelu finančne princese Dijane Đuđić dobivajo zajetna posojila, ki jih verjetno nikoli ne bodo vrnila. Ponavadi nimajo zaposlenih in so zaradi ohlapnejšega nadzora lahko ustanovljena kot davčni ščit.

Kako goreča in pristna je njihova skrb za živali, še ne vemo. Mnoga društva so hudo nova ali imajo le nekaj let izkušenj. Upajmo, da se tudi pri njih ne bo ponovil primer precej znane dušebrižniške fundacije, ki je v preteklosti skrbela že za mnoge cilje, na katere pa je čez leta, ko je finančni vir usahnil, nenadoma pozabila. Zamenjali so jih novi. Tisti s svežimi finančnimi viri.

Saj niste resni!

Tudi zadnji napadi na kurja jajca iz baterijske reje ali na mesojedce, dišijo po nečem podobnem. Zagovarjanje pravic živali je pravičniška tema, ki pri ljudeh uspešno vzbuja občutek krivde. Če za takšno dejavnost dobivaš še kakega desettisočaka na leto, je to lahko za aktivista ob avreoli ozaveščenosti precej privlačen posel. Zgodba postaja nekoliko orwellovska, saj animalisti uporabljajo kot moto svoje prihodnje revolucije. Pravice živali, trdijo, da so nad pravicami ljudi. Zanikajo evolucijsko dejstvo, da je človek na tem planetu v neizprosnem boju zavojeval živalske vrste in si vzel pravico, da njihova življenja žrtvuje za svojo hrano. Ali bi moral človek danes narediti korak nazaj? Začel spoštovati “pravice” zveri, glodalcev, mrčesa? In to nad svojimi? Bi se moral zanje celo žrtvovati?

Dajte no, saj nihče tega ne misli resno. 

Čeprav so se današnji “civilizirani” mehanizmi določanja obsega pravic posameznih skupin razvili do neprepoznavnosti, vendarle stežka pričakujemo, da bi se večina želela vrniti v čase pomanjkanja. Prav pomanjkanje ima lahko izvor v odrekanju koristim, ki jih imamo od reje živali. One so namreč tiste, ki travnati svet Slovenije namesto nas pretvarjajo v prepotrebno hranilo.

Sladkor iz premoga

S povzdigovanjem pravic živali nad pravice ljudi in zavračanjem novosti, ki jih prinaša razvoj, ne bomo nahranili hitro rastočega svetovnega prebivalstva. Bodo izbrane etnične/elitne skupnosti hotele ohraniti svoje primerjalne prednosti zase? Bodo zanje zahtevale ceno, ki je mnogi ne bomo mogli plačati? Se ne začne prav tu vprašanje, čigave pravice imajo prednost?

Trenutni položaj, ko nam izobilje zastira pogled na možne zaplete, nas v naši naivnosti uspava. Ko bo nirvane enkrat konec, pa bo vprašanje hierarhije pravic v trenutku urejeno. Gverilski zavodi si bodo morali poiskati nove teme.

Vsekakor bomo v prihodnosti morali sprejeti nove izzive. Vključno s tistimi, ki jih prinašata genetska manipulacija in gojeno meso. Pomanjkanje hrane zna okrepiti toleranco do vsega, kar je pri tako pridelani hrani spornega.

Ker navsezadnje, že med 2. svetovno vojno so poznali sladkor iz premoga.

 Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 13. maja z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3049?=moj-sosed-vegan-in-njegove-sosede-zivali

 

 

 

Manj demokracije včasih ne škodi. Ker je denar tudi strank vladar.


Strankam se splača na volitve, če dobijo vsaj 1%. Prag 4% za DZ bo rezerviran za elito. Tako pa spet nismo razdrobljeni. 

Slovenija je v marsičem edinstvena država na svetu. Smo med tistimi, ki imajo največ cerkva na prebivalca. Imamo največ traktorjev na prebivalca. Glede ne svojo površino je Slovenija tretja najbolj gozdnata držav. Pogosto se znajdemo med top državami po osvojenih medaljah na državljana. In tako naprej.

Tudi v politiki znamo doseči kak rekord, le da se ti ne merijo tako kot športni dosežki.

Toda z enim vendarle posegamo po zvezdah.

V dvomilijonski državi se za naklonjenost volilcev za vstop v parlament bori kar 25 političnih strank. Statistično gledano to pomeni, da ima v povprečju vsakih 80.000 Slovencev svojo stranko.

Hvalevredna demokracija, bi rekli tisti, ki ne poznajo razmer pri nas. Videti je, kot da Slovenija vzorna država, ki vsem državljanom zagotavlja enake možnosti. 

“Jaz”, ne “mi 

Tisti, ki poznajo Slovence pobliže, pa dobro vedo, da ima to kaj malo zveze z demokracijo in da ima veliko opraviti z dejstvom, da smo nagnjeni k drobljenju, drobnjakarstvu, prčkanju, vrtičkanju, postavljanju ograj in vsemu, kar je povezano z besedo “jaz” in ne “mi”.

Politika pri nas namreč ne pomeni služiti narodu, biti v službi državljanov, temveč uresničevati svoje interese in interese tistih, ki veljajo za “naše”.

No, obstaja vsaj še en vidik tako množičnega zanimanja za politiko. Denar. Vsaka stranka, četudi se ne bo uvrstila v Državni zbor, bo pa dobila vsaj 1% glasov volilcev, bo v naslednjih štirih letih prejemala od države določen znesek proračunskih sredstev. Ta verjetno predstavlja podporo politični pluralnosti in pomoč zunajparlamentarnim strankam, da preživijo obdobje do naslednjih volitev.

Te vsote sploh niso zanemarljive, zato se mu stranke ne želijo kar tako — vnaprej in brez boja — odpovedati. 

SLS, PS, SNS, celo Pirati!

Zunajparlamentarna SLS, nekdaj eden od stebrov vladnih struktur, je v tem mandatu iz proračuna prejela skoraj 500.000€. Kar lep kupček denarja za vzdrževanje strankinega sistema in za krepitev omrežja. Upam samo, da so pol milijona znali kvalitetno naložiti. Tudi za nekaj rednih službic ga ostane.

Pozitivna Slovenija se je v prid čim bolj povezanemu levemu pola na prihajajočih volitvah plemenito odrekla sodelovanju na volitvah. Je pa v preteklem mandatu, kljub temu, da je popolnoma izginila s političnega obzorja, prejela dobrih 400.000€ proračunske podpore.

Naprej: Jelinčičeva SNS je prejela okoli 350.000€ evrov. Celo najmanjša stranka, ki je dobila 1% glasov, Piratska stranka, je dobila skoraj 290.000€ in imela ob tem celo nekaj zaposlenih.

Vse stranke skupaj so v tem mandatu prejele dobrih 8,7 milijona evrov. Glede na rezultate seveda največ SMC — in sicer dobrih 2,5 milijona evrov.

Skratka, strankam se zagotovo splača na volitve, če le dosežejo tisti 1%. In na to nedvomno računa večina med njimi.

Prag 4% bo pač rezerviran za izbrano elito. Tako hudičevo pa nismo razdrobljeni.

Kako pa kaj Nemci in Avstrijci?

Nemški parlament — pri 84 milijonih Nemcev, kar je 42-krat več kot Slovencev — ima 709 poslancev. Pri nas jih je 90, če ste morebiti pozabili. Prag za vstop v Bundestag, ki v Nemčiji znaša 5%, je na jesenskih volitvah 2017 prestopilo 7 strank — od ne več ne manj kot 48, ki so kandidirale. Vzporednice se vsiljujejo kar same od sebe.

Vendar je prav trapasto primerjati dve tako različno veliki državi.

Zato raje poglejmo k severnim sosedom. Avstrijcev je 8,8 milijona. V 183-članskem parlamentu, izvoljenem jeseni 2017, je 5 strank, ki so presegle volilni prag 4%. Na volitve pa se jih je podalo 16 — ali 9 manj kot letos pri nas. 

Država, državniki, državotvornost 

To so seveda samo številke, suhoparne primerjave sicer konkretno merljivih podatkov. Sama jih razumem kot odraz večje enotnosti in povezanosti tako Nemcev kot tudi Avstrijcev. Očitno tamkajšnji volilci menijo, da jim ni potrebno za vsako figo ustanavljati svoje stranke, če v programu njim najbližje eksplicitno ne piše, da se bodo borili za ohranitev bučnega olja kot nacionalnega kmetijskega pridelka. Obstoječe stranke jim očitno ponujajo dovolj široke možnosti identifikacije.

Gre seveda tudi za bolj tradicionalna, zrelejša politična okolja z zgodovinsko uveljavljenimi strankami, ki so del dolgoletne državne, državniške, državotvorne politike. Morebiti pa tudi za to, da je zaradi vsega tega med volilci in politiki za odtenek več zaupanja, več vere v to, da je obljube mogoče uresničiti.

Politična razdrobljenost praviloma umešča novoustanovljene oz. manjše stranke na rob. Sili jih v skrajnosti ali celo v neke vrste ekstremizem. Tako programsko in glede vrednot, pa tudi same retorike, ki jo uporabljajo. Skrajnosti pa v primeru politike praviloma ne prinašajo nič dobrega.

Kam nas bo na teh volitvah pripeljala naša politična demokratičnost, bo kmalu jasno. Malo manj demokracije pa včasih prav nič ne škodi.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 6. maja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3034?=manj-demokracije-vcasih-ne-skodi-ker-je-denar-tudi-strank-vladar